U pa res 1988



1988

JBTZ, Pir pa fuzbal, Sedmina, Gorbačov, Space shutle, Walkman, ZZ top, Shakira, acad 10, Give me cookie




NAMIGI

Zdej to je tko.

Je le treba uvoda za nadaljevanje.

Ko sem na fax prišel, sem mislil da sem ta velik arhitekt. Šele na začetku, a je samo še vprašanje kdaj se mi bo odprlo.

Takrat me je rešilo, da sem precej dobro risal, ja pa ja, to se tako pač reče, med arhitekti, je to posebno poglavje. Nekateri so sicer trdili in to resno, da velik arhitekt je enako dobro risat. Sam sicer nisem iz teh vzgibov na to ciljal, meni se ni zdelo da sem kaj ekstra dober. Ja če 4 leta kocko in kvader rišeš, še taki tumplni kaj odnesejo. Če moraš opisno stalno popravlati, je pa jasno da si se vse 2x učil, glede na to da sem naredil, tudi naučil. In glede na to sem pač imel kilometrino, kar jo večina kolegov ni imela. Če je bil že kateri nadarjen risar, potem pri pravilih ni zvozil. Sam sem pa ravno to obvladal in bi me komot izvrgli, ker sem na zadnje vprašanje na ustem delu sprejemnega izpita istrelil, na vprašanje kateri arhitekt je pa vam naj ljubši?:

"Plečnik!"

"Ja pa ja, ta je pa ja vsem."

Lih o tem sem hotel.

So bili časi, in to ravno ko sem se na fax vpisal, ko je bilo podobno kot če bi te na sprejemnem za partijo vprašali, katera obletnica je pa vam najljubša?

"Božič!"

"A dej dej."

Če ti rečem, takrat jih ni bilo, ki bi za Plečkotom gledali. Takrat so krajevali, Mihelič (Gospodarsko razstavišče), Sever (veleblagovnica Astra), Arnautovič (Bs3). Kontrolo nad vsem je pa imel Miheuc, partizanski arhitekt pozidal obalo.

Zdej, to je tko.

V resnici sami dobri, al kaj ko pri meni ne vžge če je režimski, pa potem še tako dobrega črtim. Vem sem ne fer. Taki časi so bili in Udba je imela vse pod kontrolo in se drugače ni dalo. Eni so fino izkoristili situacijo. Pa ne da so bili to posebni. Danes sicer drugi isto delajo, a to je že ena druga zgodba, o kateri pa kje drugje.

Tu pa, kako je bilo takrat na začetku, ko je še vse možno.

Poleg Plečkota ki je bil izven kategornik, sem spoštoval še profesorja za prenovo in sem tam tudi diplomiral. S časom se je pokazalo, da je še kje kateri, a to so povsem drugi nivoji in ni da bi sploh primerjal.

Zakaj pa tak naslov?

Čak, lih zato.

Potem, ko so se mi le razgrnili horizonti in ni bila samo domača kuhinja, ja je ostala do konca in je še vedno, a sam sem videl, da se za mejo godijo tudi fajne, tam v Skandinaviji pa sploh. U kok je to dobr.

A je bilo tudi tako drugače, da tudi tega nisem poizkušal primerjati.

Po pa.

Je en arhitekt stare šole.

Ka pa je spet to?

To je pa tko.

Po Pločkotu v resnici ni bilo omembe vrednega. S to trditvijo sicer delam krivico mnogim nadarjenim, a je bil mojster tako genialen, da ga ni bilo ki bi poizkušal več.

Nekaterim mlajšim je bilo jasno, da v senci mojstra ne bo nič in so še okoli zijali. Potem je precej megleno, interptacij pa precej, a kolikor sem sam slišal od protagonistov in njihovih učencev, ne vem če je kdaj kateri Slovenec delal v Kurbizjejevem biroju. So bili pa Zagrebčani in predvsem Beograjčani in od teh mi je bilo potem dano izvedeti mnogokaj na to temo.

Ok. En ocvirek.

Je menda, ne bom po imensko, se tudi ne spomnim, bi bilo potrebno čisto preveč časa vložiti, da bi se zopet dokopal, do vsaj podobnih zgodb. Ker pa forma ni pomembna je pa vsebina pa o tem.

Ok, en nadebudni beograjski arhitekt se je namalal na vratih biroja, takrat v Parizu. Kurbi jih je imel več ob različnih časih. Je vse na netu.

Ni pa na netu, da je bil, sicer genij, a tudi narcisek in je rekel dotičnemu, da naj nariše, pol se tudi ne spomnim ali je bil blok, ali skupščina, na noht načrt, pa bo videl al ga bo vzel.

Glede na to da je tam delal, je menda narisal, upam da ni bil urbanizem.

Ok. nima veze.

To samo za ilustracijo da so se horizonti raztegnili.

Meni je že takrat fino izgledalo precej v Skandinaviji, samo še nisem vedel kaj točno. Tako kot velikim danes. U je fajn. A kaj? Ja vse. (Pojma nimam, a tako pravijo.)

Ok, je bil tam en Alvar Allto, men mal čuden. Nekaj stvari super fajn, nekatere pa katastrofa. Pa sem pač bolj ta fajne občudoval.

As mal tečen, zakaj tak naslov?

En stara šola ni šel h Kurbitu niti Altu, šel je pa na Švedsko. Od tam še danes ne poznam brezčasno dobrega arhitekta, kar sta Kurbi in Alto vse kakor. Sem že takrat slišal za Asplunda a je precej na Plečkota, torej izven kategornik.

Je šel pa takrat še mlad in perspektiven, kok je bila partijska direktiva ne vem, kakor potem z Ivanškom. So ga poslali, da nauči Jelovico pfabricirane gradnje in jih je in to odlično. Viš partija je še kaj dobrega naredila. Verjetno po nesreči al kaj.

Ok, en stara šola, perspektivnež je šel gor, ne vem kam. Je sicer potem nekaj katastrof naredil, a vmes nekaj genialnosti daleč najboljše v naši, dolini še danes in že takrat.

"Veš kaj, zdej mam pa jest tega dost. Naslov?"

Z njegovo hčerko sva šmirala.

A dej dej, nič takega ni bilo, pač nekaj simpatij, nekaj daljših debat, malček celo na osebni ravni, da je pa od genijalca hčerka sem pa naknadno pogruntal, na čelu ji ni pisalo, sicer sem jo pa v oči gledal.

(Tut).




HVAR

V resnici so bili tri Brača.

A ča, a ča, a Bračanina dva.

No, kakor že povedano, stari Spličani pravijo Hvaru, Braču in Šolti tri Brača.

A zakaj?

Ej, pojma nimam. Bo treba najti kakšnega starega Spličana, a glede na to, da mi je to povedal star Spličan, že takrat, ko je še veseli socializem po zraku plaval, bo treba malo več angažmaja, al pa celo kakšen arhiv. Ne verjamem da so strogradske cvetke tudi na Guglu.

Post moderna gor al dol, jest mam raj stare bajte, če so pa še na beneško gotiko cepljene, je pa že naj več kar se živemu arhitektu sploh lahko zgodi.

V takih primerih sila fajn pade če poznaš lokalce. Če so pa še od foha, je pa že mal kt v filmih.

Sicer je bil građevinar, a tam dol niti ne delajo tolikšnjih razlik. Po svoje isto, sam enga bolj zanima cena, drucga pa ne. Pa ugibaj kerga.

Pa da skratim.

Poleg že opisane Neire, je bila še druga prijataljica Kasja. To ti je un tip ženske, katera se vsem zdi lepa. Ne, ne, ne. Sploh ne v maniri Lepe Brene. Ta je takrat osvojila lih vse na ovim prostorima (bivša Juga), a vsaj kar se mene tiče, ja super baba, a za teater in kot taka malček vulgarna. Pač zažvižgaš, če kaj takega srečaš, potem pa istočasno pozabiš, če ni odziva seveda in ga skoraj nikoli ni, a to je tudi že ena druga zgodba.

Pri Kasji pa ni nihče žvižgal. Večina, tu mislim na pubece, je nehala govoriti in je samo gledala, ko je mimo šla.

Kaj si hotel?

@@@. Kaj?

Aja …

Eto taka je bila.

Zdej to je tko.

Mene je še kar obrajtala a se ni vedelo ali samo zato, ker sem fant od njene najboljše prijateljice, ali je le še kaj? Nisem niti poizkušal izvedeti. Sem jo pa poslikal po dolgem in počez. Postaviti se je pa res znala. Saj veš, eni ko jih slikaš postanejo povsem leseni, nekateri pa celo butasti, ker … Kaj pa vem, a za nekatere je šok.

Pri Kasji je bilo vse v kontro. Tisto, ko vse fotke ratajo. Tako da je potem res težko izluščiti katere je pa najboljša. Se mi zdi da je kar uživala, takole malo glumiti poduhovljeno muzo.

Kar pa njen građevinar ni povsem pogoltnil. Tako da so mu morale večkrat vse tri razlagati, da je samo fotkanje in da včasih naredim precej dobre fotke.

Včasih mi pa res kaj rata.

Inženir gradbeništva mi je precej stvari pokazal v Splitu, Hvaru in Braču. Sicer je imel vizijo precej v kontro naravnano, a je delal v firmi, ki je večinoma stare zgodovinske hiše prenavljala, kar je meni bil balzam, on je pa precej proti hotelom in množičnemu turizmu škilil. Kakor tudi sanjal, da do nekoč preuredil rešilni čoln iz kruzerja in ga preuredil v jahto za prevažanje turistov.

Menda je dobro kuhal, sam pač nisem navdušen nad drobnarijami, kar so škampi vse kakor, zame je tuna ali celo kit, sem ga v Parizu poizkusil, vse pa zato, ker se ni treba z koščicami ukvarjati. Tak sem jaz in ribe.

Ni se strinjal z mojo tezo, da takih turistov ki bi se dali prevažati cel dan od lokacije do lokacije, zraven bi pa mezili ni veliko. Da bi se mu bistveno bolje odvilo, če bi brodicu posojal v celoti, kakor tudi prenovljene apartmaje v zgodovinskih jedrih prej omenjenih.

Pa ni zapopadel. Je videl samo zajebavanje iz strani spomeniškega varstva.

Kar sicer stoji, a ...




ŠANCE

Na Šancah sem jih že dolgo opazoval. Ko še sploh nisem misli, da bi kaj v hribe hodil, kamoli za skalo prijel.

Še kot pionirčki, smo kdaj leteli na grad, sicer zaradi vitezov in pred vsem zmajev, a se je potem skoraj vedno končalo z zijanjem mladcev pri zviranju po tistih kamnih.

To da jih je mojster Plečko zrihtal sem sicer že slišal a je šlo pri enem not, pri drugem pa ven, ja uho, luba duša, kje pa. Slišal tudi da so jih kar kaj polomili, a videl nikoli.

Potem ko sem pa končno povezal genialno mojstrovo z hribi in na koncu še z mano, je bila pa itak debata, kako zbrati denar in obnavljati kar plezalci polomijo.

Za civile je le treba malo več razlage.

Plesalci (z) imajo tu vaje v koordinaciji gibov. Menda je ni smeri ki bi bila zahtevna.

"Lej, tko praujo."

Ker so pa kamni v malto zazidani, za slednjo se pa ve, da po Rimljanih, jih ni bilo več, ki bi vedeli, dobro malto napraviti, se je pa rahljalo in včasih odpadlo.

Ker je bil moj mentor (v plezanju) tudi lastnik gradbene firme in to ne kar kere, temveč zadnjega Plečkotovega izvajalca, sicer Matkovega deda, pa vse eno. Glede da sem nadebudni arhitekt, ni bilo potrebno veliko, da sva do takih prišla.

Potem je bilo koj, kdo bo pa to plačal?

Sicer sva še rintala ene pol leta na to temo, a se nisva nič uporabnega spomnila, tako da je potem to malo stalo. Pol so pa kar na občini porihtali.

Sicer prepovedali plezanje tam, kao prej je bilo pa dovoljeno, nikoli, a se je tega zakona držalo lih toliko kot večine ostalih.

In tko.

Ostalo o Šancah pa že veš (skor).




BENETKE

Na enem, takrat že famoznih ekskurzij, se podamo gledat Škarpo (Carlo Skarpa).

Ta mi je bil od vekomaj sumljiv, a ni debate, tudi vedno bog med svojimi.

Kerimi?

Ma, kje vse si ga niso lastili. Sam ga omenjam kot arhitekta. Pa je bil tudi in predvsem inženir, predvsem pa oblikovalec.

"Sej so arhitekti tut."

Načelno tudi, pa vendar so razlike kot dan in noč. Pri njem pa lahko pozabiš na vse inženirstvo in oblikovanje, tako poseben je bil.

Zdej.

Bil je orto modernist, pa zato sumljiv. Saj veš, brutalizem in kar je še takih izmov. Sumljivo ti rečem. Kaj vse niso postavili. Tako da je od konstruktivizma in potem internacionalizma ostalo samo še spomin, vsa nadaljevanja pa preseravnaja, velikokrat, kdo zna bolj grdo.

Ma ne res.

Včasih, nič včasih, večinoma imaš lih tak občutek. Če ne bi vedla da so to interptacije in izpeljanke takih bogov kot so Kurbi, Alto in taki (Frenki (Frank Lloyd Wright)).

Naprimer.

Alto je naredil nekaj genialnosti in nekaj grozot. Za grozote ti je jasno, da je lahko samo še grše, če ga kdo poizkuša plonkati. Sicer reče da je samo navdih, a to je že ena druga zgodba.

Naredil je tudi eno super, najbolš možn fajn vilo. Sliši na ime Maiera (Villa Mairea).

Pogugli ne bo ti žal.

Ja, pa to je tok fajn. A je sploh kaj dodati?

To je pa tko.

Seveda je fajn, a če spremljaš, ok, no, če bi šla pogledat, kaj vse je nastalo na to temo, pdvsem na oni strani luže, si pa tudi lahko svoje misliš.

Še bolj drastičen je primer napuščev v naši dolini. Se jih je zmislil Pločko.

Zdej, seveda, kva pa govorim?

Lej pogledaš kakšne hiše je risal, sila so mu bile všeč primorske, še bolje iz padske nižine, mal je sanjal, da naj bi bili Slovenci potomci Venetov.

Kar sploh ni važno. Ker njegovo hiše z širokimi napušči so fajn. Ne samo fajn, super najbolš možn fajn.

Al kaj ko sedaj pogledaš tipiš sloveniš hišiš, nima a ma baš nič z Pločkotovimi mojstrovinami, pa magari imela prevelik napušč.

Toliko o interptacijah.

So genialci in ostali. Sicer ostali dobivamo navdih pri unih prej, a sploh ni da bi primerjal.

Dobr al pa slabo.

Ni druge fižolofije.


Tko tudi Škarpetini, kakor jih je poimenoval Boris, ki nas je peljal gledati le tega in razstavo Plečnikovo, katero je postavil v Benetkah.

A prvo smo se ustavili u Meštrah. Ma, še to ne, v predmetju, predmestij Meštriniih. Tam med koruzo so spalna naselja, za Meštre in v enem takem stoji blok Karlotov in je kaj videti.

Na bloke nisem bil nikoli mahnjen, mi je pa jasno da brez ne gre in med njimi so eni, prav vredu, eni pa celo cukrčki. Ti so v zaresni manjšini, a ne nemogoče.

Ta je vredu. Predvsem ga pa še danes kopirajo, ker je že vse ta dobro narejeno.

Skratka ene 60 let pred časom.

Seveda sem ga poslikal, a v maniri spoštovanja mojstra, ne da bi kaj plonkal. Se ne da. Tako kot Pločkota ne, je pri Škarpi precej podobno, pa sta stilno kot dan pa noč. A vsak v svoji maniri brezčasen.

Do naslednjega satelita, spalnega naselja, Meštrinega, verjetno z imenom San neki, kot večina tod okoli, smo se ustavili še v razstavnem salonu ene fabrike, katera sicer dela pisarniško pohištvo. Vse skupaj ne omembe vredno, če ne bi bil vzorčni primer post konstruktivizma.

Tole sem se sicer ravno izmisli, ne vem če je kaj na to temo, ker je bil verjetno samo konstruktivizem.

Zdej to je tut tko.

Konstruktivizem ti je od do, vmes pa vse ostalo, kdo bi se pa še razkuril da je potem tudi.

Nima veze.

Ima pa, da naj bi se v konstruktivizmi vsaj nakazala, če ne že videla nosilna konstrukcija. To je na hitro vse, čeprav so o tem debele bukve napisane, a za ta namen naj ostane tako.

Potem so deviacije na to temo in ta je svetal vzor.

Če si civil, potem verjetno ne veš, a prerez se v skici pojavi čist takoj za prvimi tremi kvadratki. Pa kar koli naj bi le ti predstavljali. Ponavadi glavne dele, al hiše, al procesa, al pisarne, al tovarne, al pa kr kej.

Prerez se potem sproti dopolnjuje, ko začneš členiti tiste tri kvadratke in se kar množijo ter ti delajo preglavice, da se ti konstrukcija izide. Sicer ni nič nenavadnega, a vsi težimo do čim bolj uravnoteženega rastra.

Rastra?

Ma, ja. Ko ti uspe narediti razpored prostorov, je fino da so podpore v nekem zaporedju, večinoma v enakih razmakih.

A zakaj?

Če imaš enake razmake, so potem tudi nosilci enaki in te ne zakoljejo inštalacije, ker si povečal razpone in se je nosilec zredil in hoče inštalater ravno tam speljati pzračevanje, tako da je takoj premala višina prostora.

Vse se reši, včasih pa tudi kaj pozabi in so drame svako jake na to temo. Veselih lih samo za vzorec. Večinoma, pa triler.

Tako da. Prerez je pomemben.

Tako pomemben, da je bila celo ena stran pot v konstruktivizmu, da so eni naredili lep prerez, podčrtal avtor, in je bil to potem lait (light) motiv projekta.

In pred takim smo stali. Tam med kuruzo v padski nižini, ko so se zbirali visoki nabrekli oblaki, iz katerih potem čez par ur lahko tudi toča pada.

Te sicer ni bilo, je pa deževalo ko smo gledali blok od Đinota (Gino Vale), v naslednjem satelitu. Men Đino nikoli ni sedel. Se je pa trudil biti post modernist. Sicer ni vsega štekal, a to jih je kar nekaj, al kaj ko se je njemu zdelo, to je bila posebnost Italijanov, čim bolj grdo, tem bolje.

Zdej.

Če naredijo mestno hišo grdo, so pač fakjeni. Če pa naredijo blok, potem naj bi pa deca srečna bila, ko se okoli podijo.

Ma saj so. Deci je vse eno al je lepo al grdo, podijo se pa zaradi žoge, al pa Luigi lovi Esmeraldo, ta nazaresko cvili, Luigi pa vriska.

Na srečo so tile sateliti, velikokrat podaljšek srednjeveške beneške vasice ali mesteca, in je vsaj center super fino fajn.

In v enem takem, je Škarpa prerihtal eno stanovanje.

Sem samo zjal. Škarpa je močen v detajlih in smo ga samo kopirali.


Te ekskurzije so bile famozne, ne samo ker smo fajne stvari videli, temveč nam je velikokrat ker lokalc, arhitekt to pokazal in seveda odgovoril na vsa strokovna vprašanja.

Naprimer, kje se pa dobi taka fajna salama, katero so nam postregli s sirom in vinom v tem stanovanju.

Ni vse fajn a tistega se večinoma ne omenja, večina pa je, čeprav se tudi vsega ne pove, ker se malček ponavlja. Da ne omenjam, da sem pozabil, kje je, kdo je avtor, še al je bila banka al pa kaj drugega. A nekaj stvari je bilo super fajn. Še danes.

Poj je blo hecn.

Sredi Mešter, tam znajo kar visoke stavbe biti, je ena pritlična luškica. Zelo spominja na Frenkita, če bi Frenk kdaj malo hišco naredil. A on je še ko je male delal, naredil 10x večje. Normalne pa ene 100 x večje.

Hecen je bilo pa to, da so naši vrli kolegi ob pogledu na ta modernizem komentirali da sploh ni fajn.

Pa je. Celo super faj, razen lokacije. Vsaj 6 nadstropne bajte okoli in okoli. A ta je imela drevesa na vrtu. Malo domišljije je pa vse eno treba.

V Benetkah smo si ogledali nekaj skritih cukrčkov kateri niso v vodiču a znalac Boris je vedel zanje in res so supr fajn.




PEN

Kaj je še bilo?

A ja.

Sem že zadnjič nastavil.

Pa da začnem bolj na začetku, bo mogoče malo bolj razumljeno. Razumljivo pa verjetno nikoli. Lej, včasih me piči, pa večinoma nikome nišata. Pač tečka. Se tudi umaknem in uno tečnobo sam prežulim. Najbolje je v hribe iti, pa spet ne prav daleč, da koga ne srečam pa potem on kasira, ali pa se kam zapletem, in je potem še huje.

Tako kot so občasno dnevi, ko mi vse iz roke pada, pa prevračam, in polivam, štengo falim, al pa celo pedal na kolesu. Če se zraven še popraskam zna biti še veliko huje. Ne poprask, mi po večini ne pridejo globoko, tečnoba pa precej.

Apropo popraskov.

Sem menda lani, ja lani, sem pveril, šel po novi ferati na Češko kočo. O tem sem se razpisal potem, ker ta smerka in smer skozi prvo prisojnikovo okno imata skupno samo jeklenico, vse ostalo vključno z jeklenico, tudi ta, je pa vse drugače in po mojem sploh ne bi smela imeti istega termina. Npr. tej na Češko kočo bi se lahko reklo zavarovana plezalna smer, kar je ena neumnost, pa vse eno. Oni skozi okno pa zavarovana turistična smer. Ker razlike so očitne. Ta na Češko sigurno ni za penzionerje.

Zdej.

Saj tudi sam še nisem, a nisem več daleč, pa sem vse eno lih za glih čez prišel. Pa še to ne kr tko, kakor bo sledilo. Ne, tja nisem šel tečen, še celo sila luštne volje, en tak široko nasmejan, sončen dan, ko bi kar po eni nogi skakal, če bi imel kondicijo, tako je bilo pa bolj v-glavno norenje. Mogoče je bilo kaj na tem.

Torej, tam malo pred vpisno skrinjico, par metrov nižje, ko se že sluti konec saj vendar ni tako težko, kot je bilo, ko sem gor lezel, tam sem malo iz smeri šel, da bi se ognil prihajajočim, pa bolj da ne bi bilo že konec in da bom še malo okoli zijal.

Tam na zajli sem bil sicer brez čelade a v pasu pripet, pol sem se pa odpel in nekaj metrov v levo šel. Saj je bilo dosti prostora. Z višino pa načelno nimam problemov. Ja, jo spoštujem, a da bi se mi pa vrtelo, to pa niti pod slučajno. Ko ravno začnem gib snemanja ruzaka, da si privoščim kauco in keks, stal sem na šodru, se ta odpelje.

Padem na kolena in se po njih odpeljem za kakšen meter nižje. Z njimi tudi zabremzam, ker se z rokami ni dalo, se je vse premikalo.

Zdej.

To znamo samo nekateri. Bolj nadarjeni. Si lahko misliš, da ni luštno s koleni ustavljati po šodru. Tudi na dlaneh se globoko pozna, a ne bi bil jaz, če ne bi ustavil tudi z nosom. Saj sem se menda samo dotaknil, vsaj v tistem prevračanju je tako izgledalo, potem mi je pa iz nosu bistveno bolj lila kri kot iz kolena. Na kolenu je bilo itak malo belo pod odprto kožo, in je krvavo šele s časom ratalo.

Zdej.

Kot že nastavljeno in zakaj sploh tole omenjam, mene sploh ni ne vem kako bolelo. Ravno božanje kakšne super mačke tudi ni bilo, pa vendar. Pol ko je prvi mimo prišel, po kakšnih 5 minutah, ko sem že frcal kamne iz dlani, in so se raze na obeh piščalih reče obarvali, je un ki je mimo prišel, čisto prebledel, in samo nekaj jecljal.

"A pokliče pomoč?

Zaka?

A nič ne boli?

Ka?

Saj ste povesem krvavi.

Kdo?

Pol pa še ta drug, koj za nim.

A kaj pomagam?

Ma ne sj ni nč. Mal sem se poprasku, pa kaj bi to.

A pokličem 112?

Ma ne saj je samo še par metrov."

Lih koj ni bilo, daleč pa tudi ne. Skelelo je, bolelo pa čist mal. Sem verjetno bolj izgledal kot kaj drugega. Sem se še pred kočo umil, tako da ni še ostal folk tako zijal.

Toliko o popraskih.

Naprej o tečnobi.

Bistveno težja materija. Me tako včasih piči pa nima nobene prave osnove. Zdej. Prav pogosto se to ne godi. Ja, je tudi povezano, a zna biti tudi povsem brez veze. Kaj pa vem. Kar pride. In je.

Če pa moram potem še nekomu nekaj, pa bogi un. Posredno tudi sam, ker je povečini reakcija, tega pa nikoli več. Redki so tisti ki gredo preko. Pa magari še tako napletal in se opravičeval, ven vlekel, mehčal, ...

In tko enkrat se je ena prijateljica moje punce poročila, sila fajna oseba z enim še kar pomembnim literatom. Un ni bil ne vem kaj, a nekaj je že moralo biti, da je takega vzela.

Kaj pa vem. Ni moj tip. Pa saj ni važno saj bo ona z njim.

Sem se pa z njo fino pobiral in predvsem moja punca in tko, tuki stoj pa nasmehni se, če je tak svečan dogodek in mi je povsem vse eno če si tečen. Zame se lepo obnašaj.

In sem se.

Cel obred.

Sicer tam ob strani, se nisem niti ne vem kako ukvarjal z prisotnimi. Kaj se pa to mene tiče.

In tko.

Saj veš.

Čakanje pred cerkvijo, pa riž, pa iiiii kok je lepa, pa take. Pol se gremo še mal usest v vaško gostilno in je vse superfinofajn. Mladoporočenca novim doživljajem naproti, večina domov, ta najbolj zagreti pa do jutra sod spraznit. Clasic.

Malo morgen.

Ej je bilo govorov. Se mi je zdelo da lih do jutra. Sem že nekje ob 17h namontiral vse filtre, nič videl, nič slišal, nič povedal. Uni pa gonili še bolj zagreto. So prav tekmovali kdo bo izdatnejši. Saj ne rečem, v kakšnem drugem kontekstu bi bilo celo zanimivo, pa magari utrujajoče, ampak tisti dan. Takrat mi pa ni potegnilo. Tudi potem ko so se že vsi majali in je Zdravljica bila deklamirana že v rikverc in sploh. Ne vem če katerega iz PEN kluba ni bilo. Sedel sem na pijanki samih pisateljev in pesnikov in intelektualcev in ....

Jejhata, jest pa takle enostaven vosu.

Ne vem niti, če sem zjutraj rekel nasvidenje. Če sem je bila to moja edina izjava.

Lej.

Ni vse tako enostavno.

Niti pri meni.





PLAMENICE

Kakšen meter od roba stene sem stal, ko sem stal povsem na robu Sfinge.

To je tut hecn.

Se navadiš na višino. Pred leti bi ene 5 metrov stran, pa bi se mi zdelo še nevarno. Sicer še nisem tako daleč, da bi z nogami dol binglhal, pa ne vem če kmalu ne bom.

Sem že kar katero zajlo skozi dal, me celo veseli se ne prijeti za klin in videti kako je bilo unim ki so zajle nosili. Moj ruzak se sicer ne more primerjati z zvitkom zajle ali vreče klinov, a so bili časi ko tu ni bilo zavarovano, pa so vse eno tu lezli.

Sem tako zadnjič iz Triglava dol letel, sem hotel pred mrakom priti do avta, po mraku je zares zoprno hoditi, še posebej če se ti mudi in sem po zunanji strani zajle šel, ker je bila vrsta iz vrha Triglava dol do Kredarice.

U, so kometirali.

"Taki se potem ubijajo!"




LEPOTICE

Bom kar povedal. Brez uvoda, brez okoli in pomensko.

Pri lepih ljudeh imam veliko bremzo in to zategnjeno. Mora res biti razlog da jo popustim ali celo sprostim.

To gre pa tako.

Sem nekje navrgel, da da kdo keri lušni, če ni do vrha glave zavita v šale, prednost pri vstopanju v avtobus.

Kaj normalno.

A res?

Če je zavita vrh glave pa ne. Če ni luštna tudi ne. Itd.

To ravno je prekletstvo lepih ljudi.

Nisem samo sam tak, vsi damo majhnim, luštnim, prednost. Zakaj? Ker je tok fletna. (Al fleten (tega je sicer manj (no, vsaj prizna se ne)))

Tako je življenje že v osnovi diferencirano. Ne-tolk luštni se morajo bistveno bolj potruditi da na avtobus pridemo. Pa tako po vrsti. Od zibelke, tam je še naj manj razlik, takrat so še tisti, ki niso luštni, luštni.

Pol.

Pol se pa kaže večji in večji prepad. In se morajo oni drugi več in vedno dokazovati, da ne zaostajajo. Tako daleč, da so zaradi tega bolj sposobni in izobraženi.

Zatorej fajn zategnjena ročna.

Zdej.

Ni da ni. So vmes tudi izjeme. Lepa in inteligentna. A samo kot dokazovanje pravila. Se zgodi, večinoma pa ne.

Pri meni mora potem biti še kak drug kriterij. Teh je sicer na ostajanje, in kaj hitro luštna, majhna, cel cuker, pridobi na začetni pomanjkljivosti.

Pri fantih je še težje. Če je ker lep, je pri meni celo enačenje z butast. Ne rečem ta je pa butast. Ampak lep. Kot ostali z blondinkami. Tu imam tudi razliko, blondinke mi niso nič bolj kot ostale barve. Barva nima veze z izbiro. Ima pa veliko lepota.

Zdej.

Ne da ne maram lepih punc. Nasprotno, a poleg tega da je lepa mora imeti še kaj in potem sploh ni problem. Gre samo za prvi vtis.

Prvi vtis je namreč diskutabilen.

Npr.

Grem dol po Miklošičevi (al pa Esplanadi, al Gamla vagen), gužvanac, vsi ljudje hitijo, tam v tisti množici, seveda v oči pade katera super zrihtana. Neopazne miške pa mimo hitijo in jih nihče ne opazi.

Zdej.

Kaj je bolje?

Nima veze. Izstopajoče takoj, ali vsaj kmalu opaziš. A je zato kaj bolšja. V resnici ni. Ker, razen za pogledat, takih punc niti ne obrajtam. Kot že povedano mora imeti kaj več. To se pa pokaže šele čez čas.

Ja, vsa leta določeno razdaljo skupaj hodita, če je ena iz cuga. Potem pa nekam zavije in nisi nikdar pomislil, zakaj pa tam. Kaj pa počne v življenju. In tko.

Če še pa zgodi celo klepet na cugu, po letih skupnih voženj. Pol pa ja. Pol se pa začne diferenciacija.

A to je potem že povsem druga zgodba. Nima več veliko z lepa ne lepa. Ja je fajn če je, ni pa nujno. Samo dodaten plus.

Lepota obraza.

Ni debate luštni, mejhni, cukrčki, dujenci. Težko najdeš, da ker ni.

Pol se že kažejo razlike. Pa tja do pubertete ni krize.

Potem v puberteti eni najlepši v življenju. Interesantno da se tu zgodi transformacija in je za kratko obdobje sila fajn, potem se pa konča v nekaj kar sploh ni bilo pričakovati.

Potem, v študentskih sila seksi, a lahko tudi prav nasprotno.

Potem s kilometrino se pa pokaže. Eni lepi. Klasično lepi. Notranje lepi.

Takrat se že vidi ali bo lepo tudi v starosti. Nekateri, redki so toliko bolj, presenetljivo čim starejši, tem lepši.

Po drugi strani se pa tu pokaže vsa karikatura. Nekateri ne priznajo da se starajo in iz sebe naredijo karikaturo da je še Felinutu tu mač.

Največ pri tej kategoriji odločijo oči. Pa ne oči same. A izraz na očeh. U ta pa je bistven. Kake zaspane, zdolgočasene, brezizrazne očesne grimase znajo biti celo tečne. Pri drugih pa spet. Samo v oči pogledaš, pa vidiš vso srečo tega sveta. No, trenutka.

Dan današnji je zdravje terna. Saj ne rečem da ni. Posebej v teh letih, katere ne smem več omenjat, je sila fajn da čim manj boli. Da pa ne bi bolelo. Je rekel kolega, če te, po 50-tem zjutraj nič ne boli si mrtev.

Pa vendar je zdravje novodobna tržna uspešnica.

Saj ko bi bilo zdravih več kot bolnih, bi še navijal. Al kaj ko je to ena velika iluzija. Samo priznamo si ne.

Še celo, čim bolj pretiravaš v športu, tem bolj si zdrav. Pa je ravno nasprotno. A to ne moreš prodati. Stane pa veliko. Zdravljenje vendar. Pol ko je športnik dosegel kolajne. Pol je invalid. Pa včasih so bili samo oni z mislijo na kolajno. Danes pa že večina rekreativcev.

Lepota telesa ni v vitkosti. Ja tudi, če je v kontekstu. A je ravno tako fajn mal močnejša. Vse tja do bajsic. A ta se mora že fajn zrihtat, da je fajn. Da ne govorim, da so dan današnji kocine zrihtane a ma lih povsod. Ne rečem zapuščeno. To tudi meni ne potegne. Sicer pa malo živalskosti lahko samo privlači.




MILANO

Poj.

Potem smo šli pa v Milano da trienalevidimo. Zdej al je tri al štirinale se niti ne spomnim. Spomnim pa se občutka, da celo pot nisem vedel po kaj smo prav za prav prišli.

Balustrčki so bili počasi mimo.

Tisti kar koli nale je bil kr neki.

Smo si ogledali še britof, sila zanimiv, kot v resnici vse, a kaj že gledamo?

Med njimi je bilo nekaj grobnic na temo fašizma, za katerege pa vemo da je modernizem z makaronarskim pridihom.

Sploh ne slabo, a zakaj že tole gledamo?

Se nič niti pod slučajno ne more primerjat z Škarpovim britofom. Kjer se sicer tudi vprašaš, kaj je sploh hotel, a je tako fajn, da se sploh ne sprašuješ, za kaj že tole gledamo, ker samo zijaš.

Tu sem tudi, a nad samim sabo, kva se pustim šetat.

Za povrhu smo morali pa še u vukojebino Milanotovo, da smo našli najgrši blok ever Rositov, ki kot teorija sicer precej fajn funkcionira, a sem si že tam v knjigi mislil, bogi uni ki bi morali v takem živeti, v živo je pa še 100 x hujši.

Če ne bi bilo Branetove Lizike, ene metar i žilet, špegle pirovske flaše, a sila komunikativna, predvsem pa šarmantna kot so lahko samo Taljanke. Menda une iz Milana so še bolj, ker je tudi karbonara s praženo čebulo.

Ja kakšna pa?

Karbonara Milaneze.

Zvečer v gostilni, je pa ena njena prijateljica hotela da mi obrne 10 jurjov, v tistih časih zlatih nemških mark, v enem mesecu dobim duplo na Milanski borzi.

U je mela dobre oči, al kaj ko sem bil plonk in je ostal samo spomin.

U, a se spomniš une.

U, kok dobre oči je imela.