STANKA

Kratka stanka so včasih rekli na TV, a tega je že dolgo, samo ime je še ostalo, vse ostalo pa ...

Je bilo precej turbulentno obdobje. U kaj vse se ni pripravljalo, a o tem mal bolj pol, če sploh. Na področju nežnem, je bil pa lov odprt. In je bilo kaj loviti in je bilo, kaj vse ne.

Pa vendar jih je nekaj omembe vrednih, nekaj pa, ah kaj bi to.

Na fspn-ju sem že pravil, da sem precej skozi okno zijal, če je bilo pa slabo vreme pa po predavalnici.

Nekaj jih je bilo prva liga. A večinoma vozačice in so nekatere še pred koncem predavanja na cug letele, ergo prošo voz. Nekaj jih je sicer ostalo do konca, a jih je tam na vhodu čakal fant. Ne vse, a so se delale da je nekaj nujnega in bo konec sveta, če ne bo letela, bog ve kam.

Na srečo je statistika pokazala, da je določen procent, koliko ne vem, ker sem statistiko pogrnil, le dostopnih.

Dostopnih?

Ma, ja. Ne rečem, se je le treba pomujat, pa napeljevat, pa slepomišit. To zadnje sicer ne, a nekaj na to temo. Namreč slepomišenje se lahko začne, ko smo že v materiji, če pa te še ni, pa lahko lih samo sebe zavaravaš.

A če pomaga?

Ja, včasih tudi, a o tem kje drugje.

In tko napletam, in se nastavljam, in se delam da me sila zanima materija o kateri debatirajo, pa sem jo samo z oči požiral. Matr je bla fajn. Ena mejhna, lušna cel cuker, bi lahko ratala, pa ni ker je točno v kontro reagirala. Kva da serjem, in težim, in če nimam pametnejšega dela, kakor butaste opazke izpuščati. Je vse eno ostala vljudna, pa magari mi povedala da naj se slikam.

Čim bolj me je odganjala, tem bolj me je privlačila. Tako da sem potem od daleč opazoval, kadar so se zbrali in premlevali, kako izboljšati že tako najboljši socializem in ali me Marx res rekel to pa to, če Lenin pravi uno in uno?

A vsebina?

Ne to me sploh ni zanimalo. Forma pa zelo. Da ti to vidiš. Kaj lepšega težko skupaj spraviš. Ma vse, ni da bi v detajle in okončine.

Zdej. To je tko.

Vida sploh ni bil standardna lepotica, tista za v cajtnge. Še najbolj bi pasalo gorska roža, pa raje kmečka lepotica. U tega pa kolikor si hotel, lih vse je bilo prikupno. Kadar je pa zafarbala, saj veš, ko ti postane nerodno, pa niti nima veze zakaj, pač eni zakuhajo iz lubega mira, ko so si ji lička rdeče obarvala in je temna, skoraj črna prinčeska, sicer v maniri Jovanke, a ne veš, se je reklo na sarmo, ali Jovanko. Ona se jih je spletala v štuke. Vida pa tudi. Velikokrat, če se ni s konjskim repom zadovoljila. Si predstavljam, kadar nimajo časa je konski rep, sicer pa sarma.

Bi jo kar tam pred vsemi kušnil, tako je bila prikupna, pa me je brez tega sovražila. To sicer ne vem, ker včasih katera tako nastavi, pa je v resnici bolj forme radi.

Tako da.

Ja sem se kar kdaj vozil po njeni ulici ob različnih časih, pa ni nikoli slučajno ven prišla, kamoli pokazala, kakšne vzorce. Ne vem če se ni skrivala za zaveso in me je nekako čutila, da kanim celo na Bokalce priti.

Ljubezen gre skozi želodec. In če te ma ena v želodcu, je najpametneje čim prej odnehati. Zdej. Eni smo nadarjeni, pa malček potegnemo, itak večja katastrofa ne more biti, kakor že je.

Pa vendar sem popustil.

Zdej. To je tut tko.

Ali sem popustil zaradi kmečke lepotice ali že spet ene štajerke, to se pa niti ne spomnim.

Se pa spomnim, da sva zajahala 6-tko skupaj, se tam obešala na štangi, se majala v ritmu prometa, občasno celo dotikala, a to ničesar ne prejudicira na troli ob 2h. Če bi to kaj pomenilo, bi bili že vsi poženjeni, pa so raje lih zaradi tega ločeni.

Ok, no.

Pol izstopiva na Bavarskem, pa se nisva nič dogovarjala. Še celo živjo se vidiva, pa to. Potem pa takoj na pločniku:

"O, živjo a si spet ti?"

V resnici ni bil živjo, a uganeš kaj je bilo, ja zdravo, kaj pa drugega, že spet ena Štajerka. Ampak to ne kar katera ampak orto. Mariborčanka. To je mal kot Štajerc na kvadrat. Dupli Štajerc. Kar pa zame nikoli ni bil problem, saj sem celo na pol od tam. Zdej a je na pol al koliko ne bo nikoli jasno, ker je Matjaž smrtno resno trdil, da Štajerska še nikoli ni bila v Celju. In se zato ne bi čudil, če se ne konča koj za Duplekom, in Prleki že niso Štajerci, a o teh detajlih, bi bilo treba aboriđina povprašati. Sam sem samo površni opazovalec, ki prav z veseljem registrira take folklorne ocvirke. Koliko je pa definiranega pa pojma nimam. Zame je bila Štajerska takoj ko sem krof pojedel.

Ter nadaljujeva debato dol po Titovi. Pri Metalki na Miklošičevo od tam na Tromostovje, tam do Šuštarskega, pri Škuci na Reber, ena skrita gasa, sicer pa precej popularna, med znalci. Preden se priključi Osojni poti, je en fajn razglednik, takoj pod hišo v kateri se godi Vesna. Na tem razgledniku sva se nazaj grede ustavila in bila sva že tako zaljubljena da do sape nisva mogla.

Kot rečeno gor grede sva ubrala Mačjo stezo, meni sila ljubo. Grad v tistih časih sploh ni bil zrihtan. Ne vem če niso še siromaki gor stanovali. Tisti, ki drugje niso dobili prostora. Okolica je bila sicer vzdrževana a samo pod minimum, brez kakršnega namiga na današnja prepucavanja.

Vse eno je opojno popoldne smuknilo v dišeč večer, kjer sva se na Šancah že dotikala.

Debata, je že davno izgubila dnevno politični pomen. Namreč, gor na 6-tki, obešena na štangi, mi je razložila, kdo je komu kaj, kdo komu ni, kateri je pomemben, kdo je pa prisklednik. Je obvladala po moje bolje od Udbe, ki je v tistih časih sicer že izgubila ostrino, a v ozadju je bilo še vse pod kontrolo. Po moje so samo trotlne iz gostilne ugasnili.

Saj veš, ko je kateri vic povedal, po pa na Goli otok. O tem sem sicer samo slišal in si tudi svoje misli, v smislu, ka pa to mene briga, če ste fakjeno vam ni pomoči. A kjer je dim je tudi ogenj in zelo verjetno so bili časi ko je celo bilo kaj na tem.

Pa spet.

Po moje je Francel vic povedal, pač pod vpivom maliganov in čisto nič pod vplivom vanskog neprijatelja, katerega so nam stalno plasirali. Polde, ki je bil pa skregan s Francelnom, ker mu je japko posekal, ker je metala senco na njegov paradajz, ga je pa prijavil, da je protidržavni element.

Take so po moje ugasnili, ker je bilo fejst otročje. Ker jih bo pa še resno jemal. So pa zato raje zasedli položaje v podjetjih. Takrat še globoko državnih, a se je šušljalo da bo nekaj in verjetno so bili na položajih. Nič nas ne sme presenetiti, so se takrat enkrat zmislili.

Sem samo jecljal. Ej pojma nisem imel. Jest sem šel na novinarstvo da bo svet še boljši kakor že sedaj je.

Je rekla da sem sladak in naj raje o hribih, veslanju in potepanju pravim, ker mi tako fino gre.

Ali sva se zmenila zaradi mojega nakladanja, ali je imela pa samo tako taktiko ne bo nikoli jasno. Verjetno ne moreš kar na nekoga skočiti:

"U, kok si ti fajn, dej kušn me!"

Dragica je čez vikende bila v Mariboru, nisem nikoli niti poizkušal izvedeti, kako in kaj. Čez teden sva se pozdravljala malček bolj zagreto kot z ostalimi. Če ni bilo kaj, bilo pa je stalno, ker je bila v vseh mogočih odborih in komisijah in debatnih krožkih, pa še kje. Če ni bilo kolokvija in če je lahko cimro v mesto poslala, potem me je zvlekla v sobo.

U, je bilo vroče.

Pol že veš.

Moj angažma na FSPN mi ni v ponos. Skratka sem šel Rudiju kamero nosit in na rent a car vozit. Ergo sem imel tudi sam stalno nekaj. Tako da sva se sicer še dobivala a je bilo vse bolj redko, predvsem, pa kakor neka obveznost in je tisti začetni eksploziven ogenj pojenjal. Tako da ...

Clasic

Sam še eno, pol pa neham, a ta je tako posebna, da ne more mimo analov zgodovine.

Sem se že razšel z big bendom. V resnici sem se že nehal udejstvovati na glasbenem področju. Moje rokanje je bilo za mano, a vplivi so se vračali še dolgo.

Tam na veslaškem klubu, ko nam je že zalaufalo. Ma ne o veslanju, ampak o klubu. Družabno življenje je bilo na vrhuncu. Ja, včasih je šel kateri tudi veslat. Ni da ni. A po moje samo zato, da je potem zvečer več piva popil.

Zdej se ne spomnim ali prej ali mal bol pol. Ali smo ta prvo splav naredili, ali je bila prej veselica, a je bila v istem paketu pozitivne energije, ko je mogoče skoraj vse, če se s prave strani zagrabi.

Nekdo, nekega veselega večera pdlaga:

"Naredmo veselico."

Ja, ja, ja, je vrelo iz vseh grl. Pol je bilo cel večer načrtov, a še na strani dejmo še to, pa še to, pa še to. Ne kdo bo kaj in kako, kolk pa to košta pa sploh ne. Kar je prišlo naslednje dni kar do izraza. Čeprav smo imeli an gro sliko precej pred očmi, se je potem takoj zataknilo pri:

"Bojc, ti boš ...

Pišuka, zakva pa jest?"

Tako da je kar trajalo, da smo definirali akcije in izvajalce, podizvajalci so bili pa prepuščeni srečni usodi posameznikov v določenih trenutkih.

In me določijo da naredim sekret.

"Tis arhitekt."

Sicer šele bruc, a sekret pa ja zna vsak naredit. Ej, sem se delal, da znam, pa pojma nisem imel. Lej jest sem na arhitekturi zaradi visoko letečih teorij, ne pa zaradi cekreta in to še izvedbe, ne vesoljskega projekta.

Doma sem preštudiral vse variante, katere ima Neufert (arhitekturno sveto pismo) na to temo. Naredil skico in zbral podizvajalce. Mulce iz kluba, kateri so bili pa precej nezanesljivi, tako da sem večino dela vse eno sam opravil. Je bilo čisto preveč razlaganja. Preden sem mu dopovedal sem že sam naredil. Največ so mi pomagali pri izkopu luknje, v katero smo potem zakopalo plehnat sod brez pokrova, tak za nafto. Saj ne vem koliko gre vanj, a mi je bil do prsi. Luknja je bila na klancu na obali, tako da je bilo potrebo samo polovico izkopa. Nad to čudo smo (sem) naredili podij. Nanj klopco z luknjo. Vse smo obbili z latami. Streha je bila ravna. Nad vrati sem izrezal srce, kakor tudi v vrata. Ker je bil namenjen samo za par ur, se nismo mudili z barvanjem.

Sam tolk.

Cekret se ni podrl kljub navalu med veselico. Moj prvi arhitekturni projekt, kakor tudi izvedba, pa magari samo za dan.

Vse ostalo okoli veselice so organizirali drugi. Sam sem bolj ali manj svetil okoli in provociral, v smislu izboljšav, čeprav je prekateri reagiral:

"Kva pa ti mene zezaš (olepšava), pa sam nared, pišuka (olepšava)!"

Imeli smo posneto muziko. Tako da se je proti koncu celo slišala AC/DC Highway To Hell, a potem so naju nagnali. Miškota in mene. Kva da teživa. Dej uno gor. Nasmeh poletnih dni Moni Kovačič. Po so bili pa vsi srečni.

Naroda je bilo ene 5x več kot smo pričakovali v najbolj divjih sanjah. Tako da je policija stalno prihajala, da se sosedje pritožujejo. A je bilo celo kiflcem jasno, da je to po osvoboditvi prvi žur v tem koncu in da je treba sicer opraviti postopek, a tudi ker pir rukniti, samo da noben (skor), ne vidi.

Srečolov je prinesel vrhunec večera in rajanje se je nadaljevalo do jutranjih ur.

Pa lih tko je blo.

(skor)

Pol.

Pa prej tudi.

Je bila Mateja.

Je hodila na steno nabijat tenis, kar sem tudi sam rad počel. A kaj je tako fajn na steno nabijat? Če veš kaj o tenisu, ki je še kar fajn igra. No, ne vse, a kikle majo pa prav kratke.

Hec.

Veš da ne hodiš na tenis zaradi tega. Ne vsi in ne samo. Mal pa tudi. Eni da jih vidijo, ene pa da pokažejo.

Uj, provociraš.

Lej mal pa res. Pa ne vem če je vse čisto mimo.

Zdej.

Mateja.

A-ja. Prvo stena.

Na steni igraš sam s sabo, če ne špilaš dvojic. Sam si pa družba katera vse razume. Saj veš, včasih se s kom sploh ne štekaš. Na steni se pa. To je mal podobno kot ogledalo. Iz unim na drugi stari se absolutno strinjaš, sam okol je obrnjen.

Ok, nima veze.

A na steni te ne poja iz kota v kot in nisi ves zaripel in zgubljaš ves penast zaradi jeze ker pometa s tabo. Na steni tut letaš, a si za vsak udarec sam kriv in ni da bi ga u kaj poslal, če ti felšasto da. Tko da, kakor je stena mal dolgčas je pa tudi precej prijazna in ni vse mim. Naletaš se lahko ravno tako, po žogico hoditi ni treba toliko, da ne rečem da lahko nehaš vsak trenutek, če lih kera mimo pride.

Je vedno igrala v tenirki. Sicer svetleči, nekakšno tkanje, da se je svetlikalo ob določenih kotih, kotov pa lih kolikor hočeš, torej skor skoz. Tudi za pogledat je bila precej na noblih strani. Superge tudi zelene, kot kombinezon, še celo ročaj na loparju. Sicer za odtenek druga zelena ali pa že prešvican. Tko da ena fejst zafnana šminka, za ketere sem pa sam precej proti nastrojen. Tudi tu špila celota.

Pol je bilo nekaj posebnih.

Prvo, čist vsak je dol padel ob njeni grivi. Se je videlo da gradi na tej podobi. Ker gibi glave in roke skozi lase so bili prav posebni. Pol pa da ti to vidiš. Nos, sicer ne velik, mali tudi ne, a zelo na sokola al keri majo take. Mogoče Židje, pa sem bolj na Židinje mislil. Kera bi lahko bila hudo nesrečna, sama se je pa zavedala, al kaj, da k taki podobi paše impozanten nos. Fenomenalna ti rečem.

Samo zijal sem ko je prvič prišla.

Zdej. To je tko.

Seveda sem se delal, kao da me sploh ne briga in da sem se zgolj slučajno pstavil bol na stran, da je imela dovolj prostora. Sicer pa pri nabijanju v steno, če nisi sam je treba že kar kaj znati, sicer se kaj hitro zapleteš s sosedom. Ni še obvladala vsakega giba, gibi na steni niso povsem enaki kot na igrišču, a tudi začetnica ni bila. Se mi je zdelo da je rekla živjo, ko je začela a nisem siguren. Mine ene pol ure, 20 minut gotovo, 10 pa sigurno, ko nabije tako da se odbije proti meni. Seveda sem odbil njeno in svojo pustil. Ja žogico luba duša, kaj pa. In sva že igrala dvojice. Na začetku sem ji malo pustil, pa je sama izzivala, tako da je kar kmalu ratalo precej nabijanja in rezanih, še celo menjavala sva strani, tako da je izpadlo kot da sva dobro utečen par.

Po kakšni uri, je rekle hvala. Zajahala kolo, pomahala, se nasmehnila z najbolj šarmantnim nasmehom, katerega vidiš samo v filmih in se odpeljala.

Ni samo meni bingljala čeljust globoko pod nivojem.

"As jo vidu? Kera je pa ta? Od kod jo pa poznaš?"

So spraševali v bifeju.

"Šenkol vidu. Pojma nimam čigava je."

Sem si pdstavljal da je fata (Fata) morgana in živel normalno nadaljevanje. Občasno se jo je omenilo.

"As vidu uno zadnič?"

Pol je bilo še nekaj variant ugibanja, pa se ni razrasla bajeslovna zgodba kot večinoma v takih primerih. Je bila čisto prehitro in brez nadzora in jih je bilo veliko, ki so dvomili o pripovedi.

Smo špilali odbojko zvečer, košarko včasih čez dan, občasno sem pa še na steno nabijal. Pač od vzdušja odvisno. Ja pa veslal sem tudi, a to se ne šteje. Saj sem šel na Ljubljanico v čoln. Pol pa še kej in to je o še kej.

Hladen veter je vel po gladini, takrat si moral kar potegniti, da te ni hladilo. Zlate barve listov na drevju, kakor tudi vonjave poletja so bile samo še spomin. Če bi se jih že lih ker spomnil. Pa na take stvari je redko kdo pomislil. Če pa že je pa sigurno tega ni omenjal, saj bi si lahko še kdo kaj mislil.

V smislu as desc, al kva?

Se je pa ohranil spomin na lepotico iz beverli hilsa (Beverly Hills, California). Evo lih tako se je nosila. Ko je prišla drugič, sva takoj nastavila, kot da bi bila zmenjena in je kaj normalno, da se igra začne. Precej podobno kot prvič, kot strela z jasnega. Si niti pod razno nisem predstavljal, da se sploh še daj prikaže. Če pa kaj, pa ni pasala med veslače. Ti rečem, kot ena iz Holivuda. Po kakšni uri, se zahvali, ob pospravljanju loparja v torbo, kakor tudi, veš da taki imajo tudi trak za lase, pa trak na zapestju da ti švic na ročaj ne teče, skratka absolutno opremljena, po pa na steno nabija, pa reč kej če morš, pravi, Mateja in se vidiva, ter zajaha kolo ter pošlje že spet un isti filmski nasmeh skozi grivo.

Sem kar stal tam in gledal privid, ko je že zavijala iz Čolnarske na Opekarsko. Nos ma pa res fenomenalen.

"Pa od kje jo poznaš?"

Ne poznam je, pojma nimam čigava je in kaj hoče, me pa vedno najde kompletno nepripravljenega.

"A dej dej, ne nakladi!"

Pravi Romc, ki je bil vedno v prvi vrsti, kadar se je kaj obetavnega namalalo na klubu, tu je pa vedno bil po opravkih in mu je šlo zelo v nos, ker pivarji, že set nakladajo, da je prišla lepotica vseh časov, ajd mogoče ne kot Ivanka Kraševec, a še vedno super in da je spet z mano na steno nabijala.

"A dej dej, ne nakladi!"

Vse dobre mačke na igrišče hodijo, na klub pa pride samo na stranišče. Pa še to redko katera. Mora biti že res nuja. Ni da bi se hvalili z sanitarijami.

Potem smo malo pozabili krasotico, ker se je dogajala veselica. Ta je pa imela vsaj tri faze. pred, med in po. Veš da smo še dolgo nakladali, po dolgem in počez, kaj vse se ni godilo, pred med in po veselici. Se je zdelo, da s časom vse več zgodb ratuje, iste so pa gotovo dobile neslutene razplete.

Vse eno se je počasi umirilo. Poletja je bilo konec, brezskrbni čas je zamenjal vsakodnevne opravke, med katerimi se je pa še vse eno našlo, urico ali dve za Ljubljanico.

Tudi tretjič me je našla povsem nepripravljenega, kakor tudi pivsko sekcijo. Skoraj vse se je ponovilo, vključno z dolgim gledanjem odhajajoče grive po ulici.

"Nos ima pa res fenomenalen."

Sem zašepetal in zdelo se mi je da ni bilo zadnjič.

Pa je bilo. Zadnje nabijanje v steno v dvoje. Sam sem to še leta počel. Saj veš, v dobri družbi je najlepše.

Po pa, po mnogih letih, lih enkrat padem iz Name na semafor čez Titovo in eto jo stoji, poleg mene, na roki ji pa visi pamž in se zvija, tisto, ko bi se najraje ob tla vrgel, tako je tečen, pa mu ne pustiš. Eto isto.

"Ja živjo, ja kva pa ti tuki, u kok fajn zgledaš, sej si kokr ena rožica."

Je bila še lepša kot pred leti. Sicer zrela ženska, katera je pa ohranila enake mile poteze obraza, oči, ustnic. Griva enaka kot takrat, nos pa še boljši. Verjetno je bil isti, a je bil še vedno najbolšiše. Če bi bila navada, bi jo tam v tisti množici najraje objel, pa se ne spodobi, tako da sva stala tam na prehodu za pešce. Zelene so se menjavale, narod je prehajal cesto, otrok je jokal, midva sva pa kar klepetala.

Ko se je tamalemu odtrgalo in je začel vreščati, smo odšli v mkdonalds takoj na vogalu. Zdej al je McDonald's, ali Kentucky Fried Chicken, al Dairy Queen, Pizza Hut, Burger King , al pa še kera šesnajsta pojma nimam. Pa tudi sploh ni pomembno. Če je že kaj pomembno, je nivo prehrane. Skratka poden od podna, a to imajo deca radi in sva imela mir. Je dobil še autoček in bi lahko tam ostala do večera, pa jo je čakal mož na prešernovi in je bilo vse eno treba iti. Se mi je zdelo da ima malo objokane oči ko sva se poslovila. Saj veš tisto, ko se ti nekaj zazdi, pol je pa že skor res.

Nima veze, že spet sem, tokrat na Cankarjevi stal, ko je odhajala tista griva in tisti nasmeh in tisti nos.

Nos ma pa res fenomenalen!

A nekaj fali?

To je pa tko.

Seveda po vseh vljudnostnih frazah in osnovni izmenjavi podatkov, sem koj nastavil, da sem jo sila rad videl, a da je bila kot privid im mi še danes ni jasno, kaj in kako.

Je malo pomolčala. Se vmes po malem nasmihala, češ, butl, ti pa res ničesar ne štekaš.

"Sem hodila na tisto butasto steno nabijat celo poletje, ti pa nič!"

Pa reč kej če morš!

BOSNA

V resnici sem o večini že napisal. Saj se spomniš, uno da sem džamijo v Mrkunič gradu nategnu da ji je prišlo. Se sicer sliši zaničevalno, še posebej v današnjih časih, pa nima nič s tem. Treba je bilo potrditi teorijo profatovo, da so takrat uporabljali tisto mero, katero je profa določil. Sem že pisal, da je bilo mer na ostajanje in da ni bila samo mera, ampak tudi pomen. Če je bilo 68 nanulic od takratnega hodže, je bilo to treba dokazati. Če se pa ne izide, pa pač nategneš list, pa še kaj, samo da do pozitivne ocene prideš. Da bi se pa kaj več metal, mi ni pa niti pod razno na misel hodilo in se zatorej nisem zelo sekiral. Čim prej mimo, potem pa vse ostalo.

"A kaj?

U, taga pa stalno veliko."

Skratka ko smo prvega naredili, je že nekaterim kapnilo, da tole pa ni tisto, kar smo si pdstavljali, ko smo se na ta fax vpisali. Kaj sicer ne, a tole je pa tut mal tko.

Eni sicer še niso priznali in so nadaljevali s pozo, jest sm največji, no vsaj najboljši, al pa vsaj perspektiven arhitekt in je samo še vprašanje časa kdaj se mi odpre.

Med nami, ja progresivci luba duša, komu pa, se je čutilo, ne pa še vedelo, da ni vse tako kot smo pričakovali.

"A kaj?"

Ej pojma nimam, a tole sigurno ne.

Sicer smo se skrivali v zabavi, proti koncu, ko se le pokaže, kje je težko, kje pa ne tako kot izgleda in predvsem, da se ene stvari pač naprej nese, nekatere pa pač naredi v roku, če pa že težijo. Na tem polju nekako prebavljivo predvsem pa obvladljivo. To zadnje je proti koncu izgledalo malo v luftu. Starejši kolegi so nas prepričevali, da krize ni.

"Ti kr govor, sam moram pa še na izpit."

Tako da smo, potem, ko smo se že malo znoreli in je bilo življenje takoj bolj optimistično in ko narediš pavzo, cigaret, al pa samo klepet tam na zidcu ob njivi.

"Kakšnji njivi?"

Arhitektura stoji ob Aškrčevi, ki v tem delu še sliša na Cojzovo, a ji tako prihaja samo od križišča.

Ok, nima veze.

Ima pa, da je za arhitekturo, takrat bil mali zidec, ene pol metra visok, mogoče več, a niti nima veze, takoj za njim pa njivice od Krakovega. Tako da se od tu vidijo čela zadnjih fasad hiš famoznega Solatendorfa. To sicer ni, še celo na nos bi jo lahko dobil, če bi kanil v tistih letih, kaj na to temo. Ker razen solate in zelo podobnega urbanizma, Krakovo nima nič,

ampak čisto nič,

kapiš,

nič s Solaterndorfom.

Še huje. Že od Valvazorja je znana tekmovalnost med tema dvema in se tradicija nežno ohranja v obliki rednih ptepov med mladci le teh, velikokrat s tako razširjeno:

"Auf bix, pa čreva na plot."

Sam se sicer ne spomnim pogleda na kaj takega, a pripovedovanj pa obilo in kjer je dim je tudi ogenj. Se pa spomnim, da so še policaji sami šepetaje vstopili v gostilno, katere že takrat ni več bilo, a se je spomnim še iz rane mladosti.

In tako mi tam sredi žura na zidec na cigaret, pa mal težit, a se tam proti koncu leta pogovor kaj hitro na resno stran prevrne in je potrebno pojamrat kakšne vse kozlarije se moramo učiti in da je un z modularno koordinacijo pa višek.

"Modularna koordinacija?"

Ja to je un iz začetka. Po domače veda o merah, kar sem pa tudi že opisal.

In povem, da moram džamijio v Mrkunič gradu, na nanulice prirediti, sicer me vrže, zraven pa ne vem nič o džamiji, Mrkonič gradu, Bosni kamoli o merah.

"To je pa res butasto.

Res je, kar nekaj se učimo, pa komu na čast?

Mogoče bi bilo če bi jo šel pogledat.

Saj ko smo se na morje vozili smo velikokrat šli čez Bosno. Čeprav ne vem če kdaj čez Mrkonič grad.

Pejmo skupaj imam kombi.

Ka? Ne ga srat.

Pa res no. A gre še kdo?"

Ej, jih je bilo v 15 sekundah za cel avtobus.

Smo sicer potem le zvozili na minimum. Tri punce in pet pobov. predpriprav za poln kufer. Predvsem pogledi sila drugačni. Eni saj je vse super. Druge, kje je pa krema proti komarjem. Tretji, mama mi vedno naredi jajčka za zajtrk. Četrta, kje se bomo pa poblačile.

Na kratko, od krize, katastrofe, drame, do vsesplošne veselice in rezgetanja počez in še na splošno.

Zdej.

Je le treba podčrtati, da to še niso bili časi gugla, še interneta ne, kakor tudi ne avtocest. Če te zanima, kako je izgledalo, iz Logaca, čez Kačje ride do Postojne, samo da je bila kolona.

Premnogi smo sicer že bili v Bosni, a tudi večino časa strip brali na zadnjem zicu, lej kako lep most, a-ha in se kaj veliko niti ne spomnimo, a vsaj občutek je tak, da otrok že ne jejo, pleskavice so super, baklava pa zakon.

"Kaj še hočeš?"

Da spomnim.

Takrat še povsem brez nacionalističnih prepucavanj. Prav nasprotno, občudovanja vredno bratstvo in jedinstvo, ponositi Jugoslaveni, Slovenci ste pa zakon.

In pičimo, vsi zaneseni, bi pasalo, da bi peli, a se ne spodobi, saj smo vendar arhitekti in smo malček glumili kok smo pametni, pa tak.

Kje smo se vozili se ne spomnim veliko. Je bilo pa lepo, to pa ni debate.

Plitvice so vedno fajn.

Do Mrkonič grada smo se ustavili na eni sila lepi reki z vodenicama, mlinčki po naše. Spomnim se jutranjih meglic nad gladino vode. Se pa ne spomnim kako smo premagovali lihe in parne dneve. Samo dan v Kaštel Štafiliču, se spomnim, ko smo poštopali kamion poln lubenic do Splita.

Verjetno smo preživeli dan v Sarajevu, Mostarju, Dubrovniku, Splitu, Trogirju, po pa še nekje ob Makarski rivieri. Recimo da je bil Drvenik. Sem ga omenil samo ker ima tako nobl ime. Lahko pa da je bilo tudi kje drugje. Ok, nima veze ima pa, da smo imeli dve štoparki, kar so nam punce kar zamerile, al kaj ko niso bile za hece. Štoparki tudi ne, a to je že druga štorija.

Marina, Zagrebčanka je študirala na letalski akademiji za kontrolorja poleta. Pa reč kej če morš. Jest sem bil tudi tiho, glede tega, sicer sem si pa dal kar opravka z njo. V tistih časih sem še mislil, da bom fotograf, njej pa tudi ni bilo odveč pozirati.

Romana, Ljubljančanka je dosti bolj resno jemala, sva pa zato potem v Ljubljani par krat šla na kofe.

Celo pot smo skicirali. Menda ta prau arhitekt to stalno počne. Fotka tudi, a je skica, kroki tisto pravo in takrat sem tudi sam verjel. Mlado pa ludo, a je bilo fajn.

Una džamija v Mrkunič gradu, je bila 2x manjša, kot sem si predstavljal, glede na straho, spoštovanje profesorja.

Pa prvo bolj kot drugo.

U TORBI MA PA CEGU

Na sprejemnih sem jo videl. Tako luštno, pa škoda, da ne bo naredila, saj sploh ne zna risat.

Pa je, sicer smo tisti z risarsko kilometrino prednjačili, a čisto malo, saj so nas piflarce po levi in desni phitevale. Saj risati se naučiš na tej šoli.

Res je.

Je bila Natalija povsem zaripla in brez glasu, ko je celo noč, takrat smo še s tušem na hamer risali (Šeleshamer papir), ko ji je Amaljeti z obupno debelim in mastnim svinčnikom, risal gospo, ki se na bideju, katerega je narisala na rožnati podlagi, umiva in zraven potrebuje najrazličnejše pripomočke in rekvizite. Še meni, sicer vajenemu, vseh mogočih situacij, je bilo nerodno, pa ne zaradi nazornega prikaza projektiranja, ker Amaljeti je bil genij v risanju. Sicer malo manjši genij kot arhitekt. A persona, kot sem si pdstavljal, da bi profesorji morali biti. Absolutna avtoriteta. Sploh ni debate na to temo. Čeprav so tercialke, bojkotirale njegove korekture, ker je, kadar je le mogel, narisal eno nago iz velikimi in prav narazen sedečo.

Meniš, kar je preveč, je pa preveč. Nekje se pa neha poduk in se začne manira. Ja, tudi, a to je bil šele prvi letnik in moram priznati, da je Amaljeti edini svoje vrste, kateri nam je v osnovi predaval, da ne govorim, da je znal biti edini samokritičen.

Nas je peljal prizidek Uniona pogledat, tisto kar se dan današnji imenuje Haliday In. Včasih je bil pa samo prizidek. Podaljšek torej.

Pa stojimo spodaj na malem trgecu pred vhodom in nam razlaga kakšne materiale so vgradili in koliko, kje vse so jih dobili in koliko je kaj koštalo. Na koncu, ko se že odpravimo, se obrne, še enkrat pogleda prej opevano zgradbo in reče.

»Na papirju je pa tako fajn zgledala.«

Se ne strinjaš z njegovimi packarijami. Ja, saj je bilo težko pri srcu, vsakemu, ki je dolge ure presedel za mizo in se trudil čim bolj natančno narisati. Pa pride tastar in ga počečka, posvinja s svojim mastnim svinčnikom. Take svinčnike, minco debelo pol centimetra, sem nazadnje videl v Franciji v eni trgovini z umetniškim materialom. Takrat so se pa dobili, po moje v čisto vsaki papirnici. Ene take debele in mastne mince imam še danes na mizi, ker občasno kaj narišem. In to ... a ne arhitekturo samo še na računalnik. Ampak risbe za otroke. Ena od mojih velikih idej je bila, da bi risal slikanice za otroke, pa v resnici ni bilo nikoli časa. Sem imel preresne stvari vedno, tako, da sem do tega prišel šele na stara leta.

Da nadaljujem pri edinem profesorju v prvem letniku, ki nas je učil arhitekture. Vse ostalo je bilo nadaljevanje srednje šole.

»Otroci, ali ste naredili domačo nalogo?

Ste, lepo. No, vzemite male zvezke bomo vadili seštevanje.«

Amaljeti nas je navajal, da ob projektiranju spoznavaš vse plati življenja. Zatorej je risal debele joškarce. Joškarce, ker je pač imel raje punce kot fante, da so se pa umivale, je pa bilo treba ponazoriti, če si skušal projektirati kopalnico. Kopalnica namreč ni samo italijanske ploščice in nemški umivalnik. Ampak koliko prostora je potrebno, da se obrneš, da ne govorim, da kaj pobereš kar ti je padlo na tla. To je takoj narisal.

Dolgo po tem, ko sem na Finskem spoznal enega lokalca, ki pa je končal arhitekturo v Londonu in sem ga seveda napadel, kako in kaj je pa tam, ko je še boljša arhitekturna šola kot Otanjemi. In mi je pravil, da so lastnoročno, z lopatami, beton mešali in glino kopali, da so cegle delali. Sem se spomnil Amaljetija, je edini predaval o stvarnem. Ostali pa samo o teoriji in praksi iz učbenikov.

Imel sem to srečo, ali pa nesrečo. Kakor koga pobaram. V tistih časih se je dogajalo usmerjeno izobraževanje. Pa se še ni vedelo, kako in kaj in so se vsi še malo iskali. Partijske direktive pa tudi še ni bilo.

So nas razporedili, nas pručke, katerih je bilo 100 v letniku. Starejši letniki pa med 10 do 20. Od tega 5 na faksu ostali pa več doma kot v šoli. Največja učilnica je bila premajhna. Na srečo smo imeli predavanja tudi na gradbeni in tam je bilo več prostora. S časom se je pa tudi razredčilo. Tako, da nas je samo pol hodilo. Pa še vedno pol preveč za učilnice.

Torej, so nas razporedili v seminarje. To je pa tam, kjer ima en profesor svojo risalnico in sedijo ljudje kateri jih to zanima ne glede na letnik. Tako, da smo risali z ramo ob rami bruci in absolventi. Nam pručkom se je sila nobel zdelo, ta stari so sicer na začetku nekaj zabavljali a smo jim le poživili monoton delavnik.

Vsak je dobil tudi tutorja, to je povečini asistent, ki ti je potem dihal za ovratnik in te usmerjal. Tutorje so nam dodelili po abecednem redu in se seveda ni izšlo. Sam sem imel kar srečo, če že nisem dobil najbolj slavnega arhitekta tistega časa, sem dobil pa vsaj najbolj prijaznega. In se je trudil. Ter mi puščal prosto izbiro pri mojih kreacijah. Samo sugeriral je in me poizkušal usmerjati. Dočim so nekateri imeli dodaten predmet in dodaten cvek.

Ja, začetek faksa je bil res klavrn. Podaljšana srednja šola. Na srečo seminarjem in nekaterim tutorjem. Tako smo začeli hoditi k tutorjem katerim nismo bili dodeljeni. In je zopet nastal škandal. Večina ima prazno nekaj njih pa vse. Pa so raje ukinili tutorstvo, ker se je le govorilo o kvaliteti pdavanj ne o odpustkih.

Tako sem začel hoditi na večerna predavanja, povsem fakultativna, k asistentu od starega Ravnikarja.

»A-ja.«

Da začnem na začetku.

Se priključim seminarju. Smo sedeli v risalnici za revitalizacijo. Po domače prenova starih bajt. Pa ne katerih koli, ampak zgodovinsko zaščitenih. Tu sem tudi diplomiral a otom potom.

V tej risalnici sem risal tudi vse ostale naloge in asistenti so hodili po risalnicah in asistirali. Most med profesorjem in študentom. Pa ne, da je to posebej zaželjeno. Si predstavljam, da dan današnji pač pride Mohamed h gori. Ampak paus papir je bil napet ne mizi in je morala gora k Mohamedu. In so prihajali in odhajali. Kakor tudi kolegi in prijatelji. Tudi tisti iz ulice. Samo, da niso šundra delali, pa je bilo sprejemljivo. Prijatelji so ponavadi samo glavo pomolili skozi vrata in namignili, da gremo v klet. Tam smo imeli bife in tam se je od jutra pa do sutra debatiralo o vsem in vsakomur, par krat smo poizkušali celo svet rešiti.

»In ti pride en mulo in mi teži kva pa to rišem, k pojma nimam.«

U, sem bil hud. Sem ga nahrulu. Jest sm bil takrat ta velik arhitekt. Pa se nabere rulja iz cele risalnice in hodnika okoli moje mize, vsi letniki, vsi turisti, in poslušajo diskurz. Pa se ne dam. Čim bolj je težiu tem bolj sem mu oponiral. Se nisem dal in je po enih 20 minutah šel. Pa me vprašajo:

»Al pa ne veš kdo je to?

Ne, en težek mulo pač.

Ne, to je asistent od tastarga Ravnikarja.

»Ja in. Pa kva mu morem, če je težek.«

Pol jih je z mano navijalo pol pa proti.

Potem, ko sem se pridružil temu istemu, ker je imel ena redkih zanimivih predavanj, sva se delela kot, da se ne poznava. Šele, ko sem prišel k njemu izpit delat, se mi je režal. No, a si se že kej nauču, al si še vedno tako trmast? Pa sva se vse zmenila. Nekaj časa bila celo zaveznika. Vsaj v času, ko smo še šli KIP.

»Kip?

Ja Kip. A ne veš kva je to?

To ti beše Komisija za Informacije o Prostoru. Kakor stoji v poglavju KSAJ.

Ksaj?

Ja, beri naprej KSAJ.«

Najini poti sta se razšli, ko sem odšel na Finsko. Pred tem sem imel božje straho spoštovanje, za vsakega arhitekta, ki je kaj pomenil v moji okolici. Ne, če je bil lajbek. A tiste katere sem spoštoval, sem malodane samo šepetaje omenjal. Sem mislil, da so pol bogovi.

Na Finskem sem pa videl, da so samo ljudje, in sem spremenil mnenje tako radikalno, da sem tudi svetovne vele-umne dojemal, kot sebi enake. Pa, da ne bo pomote. Ne, nikoli nisem narisal ničesar genialnega. Ne, da ne bi mogel. Pač ni bila prilika, ker arhitektura se zgodi. Ga ni primera, da greš v knjigarno po 5 kil kompozicije, dodaš ščepec genialnosti in vržeš v lonec, te skuhaš dobro arhitekturo. Ne, to je odvisno od 100, ne 1000 faktorjev.

Na hitro. Vsak projekt je 90% birokracija, 5% obrti,4% sreče, 1%projektiranja. Pa potem redkim rata dodati vrednost. Ravno tisti so zato genialni. A razlika je bila očitna, če se prej nisem upal kritično ozreti, po genialnostih, sem na Finskem videl projekte genialcev, ki pa ne naredijo vsega genialnega in si mislil jest bi tudi tako, ali celo bolje. In to je bil geopremik, podoben tistemu, ko se je Indija odcepila od Afrike.

A, da sem do tam prišel je bilo še nekaj dogodkov. En tak je vzrok, da tako na široko razpredam. Prvo seminar. Pa tutorji. Pa asistent starega Ravnikarja. In en in edini, vsemogočni stari. Se je vedelo o kom govorimo.

In stari se je občasno vračal v svoj kabinet, katerega pa je vse redkeje obiskoval.

Menda je bil že od vekomaj znan kot največja tečka na faksu. Bil je v sporu z mnogimi. Nekateri mu zamerijo tudi, men se zdi pa tako človeško in hecno.

V tistih časih je v pritličju živela hišnica. Ali pa vratarka. Po imenu Rozi. Rozalije ali nekaj na to temo. Ena stara gospa, katera je zaklepala fax po 9h zvečer. Težko je hodila in ni zmogla pregledati vseh učilnic. Večinoma, vsaj v mojem času, je to pomenilo, da je tam nekje ob 20:30 začela tuliti zapiramo. In tako vsakih 10 min. Počasi smo odhajali, al pa si letel do nje, če bi še 10 min podaljšala, kar je potem obvezno naneslo 30 min ali celo uro, če je bila sila.

Pa ne ta star. Temu je šla na jetra. Plebejka. In je ni šmirglou 5% se je temu reklo. Pa mu ni ostala dolžna. Še bolj je rogovilila. Tako, da ji je zlil vedro vode iz 4 nadstropja na glavo.

Menda, tako se govori. Eni z grozo kako zoprn je bil, eni z veseljem, kakšna dobra finta. Kakor koli že. Ta star nas je ene 3x osrečil z vodenim predavanjem po centru Ljubljane.

Govoril je precej tiho, tako, da sem mu stalno za ramo visel, ker pred ramo, na vsaki strani so bili asistenti. Pa saj ste že vse slišali. Spodobilo se je, da se vidi kdo mu je najbližje in tako po letvici pomembnosti na vsako stran.

»Boš, ja.«

Takoj za ramo sem se rinil, da se ga nisem dotikal, je le bil čas, ko sem mislil, da je pol bog in vlekel na ušesa vsako besedo. Komentarji so bili večinoma vmesni. Kot bruc sem ga požiral kar koli je rekel. Bil je zadnji, ali med zadnjimi od velikanov. Začenši od Plečnika. Čeprav je bil bolj na Kurbita (Coubisier) kot na Pločkota.

In se zgodi, da so se asistenti malo razmaknili, je bil pač trenutek nepazljivosti in ti stopim na prvo mesto, takoj pri rami, ta star pa meni na uho:

U torbi ma pa cegu. In pokaže na direktorja moderne galerije, ki je ravno pasiral mimo. V tistih časih vodilnega partica.

V tistih časih so ravno prišle v modo usnjene torbe, malo nalik na oficirske, a te so bile že pase, temveč je morala biti svetleča in iz Trsta. In tako je imel za cegu nosit.

Tko je blo in blo je novo.

MOJSTROVKA

U hribe greti to me veseli,

dobre volje biti svoje žive dni.

In tko.

V resnici je to ena prav posebna tema.

To da švicaš kt kojn, ruzak je ene 3 x pretežak, to je sicer odvisno v kateri uri si, na začetku niti ne tako, po ene treh pa 10 x pretežak, pa magari si že vso vodo spil, katera je bila edina težka, sedaj ti bo pa še težje in boš samo še čakal kdaj do potoka, koče prideš.

Mislim, da je to edina oblika opevanja, ker literature je kar kaj, sado-mazo stanja.

Se komaj privlečeš do cilja, kar ni res, ker je treba še nazaj in je potem še v avtu težko, ker je cel dan stal na soncu in je razbeljen.

A po parih dneh, ko poližeš rane, ko se napiješ, naješ in naspiš, pa razlagaš, o unem trpljenju prej, u, kok je blo fajn.

A dej, dej, a imaš tako kratek spomin. Tam na miljonti serpentini, si si obljubil, da greš samo še naslednjo pogledat, pol maš pa zares tega dost in če še ne bo vrha, greš pa glih nazaj, pa naj se vsi hribi na glavo postavijo, ker tole ni matranje, to je zezanje u živi mozak.

Pol sicer na tisti miljonti in nekaj serpentini, sicer vidiš, da ja kanček bolj položno, če ni fata morgana, in si misliš, matr kaj mi je tega treba in predvsem, kok sm jest bogi, a postojiš, korak zastane in ravno ko bi se lahko odločil, nepredstavljivo, najtežjo odločitev v življenju, malček na umrl al pa ne, a samo spihološko, trenutek pred tem, zaslišiš, tam na 10 serpentini nižje, ženske glasove, babe, kadar grejo v hribe, stalno meljejo, kakor da se že niso videle že 100 let in take te pa že ne bodo prehitele, ter potegneš, še zadnje atome od ne vem kje, a ni čudno, so situacije, ko iz nič narediš čuda in koplješ proti vrhu, samo da boš pred njimi tam, ter se boš delal, kok da je izica priskakljati, na takle dan mal na vrhek, verjentno že spet en vrhek, ker kaj pa je to takemu postavnemu, ki je prelezel, že kaj vse ne.

Visel sem tam na jeklenici, že iz ta težkega, kolikor je sploh težko na turističnih poteh, a takrat še nisem bil vejen, da je pod mano 5 miljonov kilometrol lufta in še Jumbođete (jumbo jet) iz vrha gledaš.

Pot sem si ogledal po časopisih, največ Planiski dnevnik. Takrat še ni bilo litareture na ostajanje, Badjura pa ni imel opisa Hanzove na Mojstrovko. Verjetno se Hanzi še rodil ni takrat, zato. Sicer je Badjura vse prešnofal. Glede na to da ni imel Googla, si težko predstavljam kako mu je uspelo. Še z Guglom ni mačji kašelj in lih samo ta posiležni obletajo, kar jih pa vse eno ni toliko.

Takrat na tisti zajli, pa še naroda ni bilo toliko v hribih. Je bil ravno obdobje daunsa, menda so pred in po vojni (drugi svetovni) precej po hribih hodili in se je planinstvo zelo razširilo, trenutno je pa večina v Portoroži, še več pa v Poreči in v hribe hodimo pa samo tisti mal fiu-fiu.

Na vštevši plezalcev. Jih je tudi bilo manj kot dan današnji, a tam so bile oscilacije manjše. Že tako so bili izbranci in se zato ni tako poznalo.

Pas sem si sam sešil iz gurten za pohištvo. Včasih so predvsem naslonjači imeli spodaj fedre, le ti pa so bili pritrjeni z gurtnami. Eto takih. Meter in pol prusika. V resnici plezalna vrv, a pomožna. Za izvajanje vragolij tam na pravem šrtiku, zato tako ime. Prusik je moral biti en vesel pob.

Na prusiku pa en star karabin. Karabine uporabljajo tudi gasilci, le ti se tudi z štriki pentlajo, a moj je bil od ne vem kje, nekoč celo malček rdeč, a te barve je bilo samo za vzorec gor, ker je verjetno služil svojemu namenu že kakšni generaciji prej.

Tako sem lahko precej neobremenjeno fotkal, pa magari je bilo bolj psihološko, a s pasom nisem nikoli telebnil.

Ja sem zadnjič, a sem se odpel in šel iz smeri, tam odpiral ruzak in sem se odpeljal, tako da gornja trditev kar drži, pa magari ga imel na riti.

Tako da sem lahko razmišljal tudi o bistvu hribolazenja, to je tistem prej (sado-mazo).

MAČEK

"Zdej. Kaj je bolno in kaj ne je tudi sila raztegljiv pojem, da ne rečem da je povsem od koncepta odvisno in interptacij ravno toliko kot časovnih obdobij.

Obdobij?

Pa ja.

V enih drugih časih še tercialke drugače vidijo kot danes."

Skratka.

Sem lani ločil eno.

Ma ne jest.

Po moje sem bil samo tisti ki je zatresel kozarec, da je kaplja čez rob stekla. Ne nisem bil kaplja. Verjetno je to z tresenjem kozarca še najbližja prispodoba.

Da začnem v tistih rosnih, nedolžnih časih, ko je bilo vse lepo in prav. To se samo tako reče. Veš da je voda povsem isti zvok oddajala v polnem čevlju.

A saj veš.

Učas je blo pa vse drgač.

No ja.

In grem po Jamovi, tam mi je bilo vedno luštno hoditi, ker so se nazaj grede videli mladci in u, predvsem mladenke, razpotegnjeni na steni obzidja. Je sicer hecno izgledalo, če tam eni na Himalajo plezajo in pravimo da so frajerji, tle pa eni na prstih nog in rok visijo pol metra od tal in so, kaj pa vem, po moje tut frajerji. Sem kar rabil, da sem se sprijaznil, da je oboje plezanje, pa sploh ni da bi primerjal.

Da ne omenjam, da smo na Rimskem zidu tudi svašta doživeli, pa to še niso bili časi, ko se je tu zakajalo. V tistih starih dobrih časih, je bilo vse še tako nedolžno in smo pač nešpricano, al je ful eko, Šlivovicu cuzali in so nam vse zahodnjaška gibanja segla a ma lih samo do kolena. Ajd do pasu. Ok, ampak več kot do ramen pa gotovo ne.

In mimo Mačkove vile. Ja stari mačak je bil še vedno sila prisoten, čeprav samo bleda senca tistih heroičnih časov za katere smo sicer vse bolj glasno slišali tudi iz oficielnih virov. So bili časi, ko se o tem menda sploh ni govorilo. Potem so bili časi, ko se je o tem samo šepetalo. Prehod iz šepetanja v prva tipanja na glas je bil pa ravno takrat ko mimo vile prečkam Groharjevo in nadaljujem po Jamovi.

Tam je gradbeni fax. Ja pa cel haufen drugih tudi, a o tem kje drugje. To je bil moj teritorij in kot tak mesto spomina.

U kva vse ne.

Na gredbeni smo imeli nekaj predmetov. Nekaj zanimivih, oblikovanje pohištva, pri starem Kralju, rex stol vendar, nekaj odločilnih, statika mi je kar šla, pa menda me je bolj ta star obrajtal, in obrambo in zaščito. Ne moreš verjet, kaj vse se včasih nismo šli.

Dobr.

V srednji smo imeli enga, ki je zares doživeto razlagal, kako so z tistimi kratkimi italijanskimi pušami, tanke preganjali. Pa veš da smo ga radi poslušali. Je bilo bolje kot kavbojski filmi.

Ta na gradbeni je pa formalno, obramba in zaščita to naša je osveta. Menda je nekaj drugače, a saj veš na kaj namigujem. Skratka najbolj dolgočasno možno. A so nam že prejšnji letniki povedali, če si prisoten narediš, če se ne trapiš z oceno seveda. In obratno.

Veš da smo sedeli in se tudi vse drugo šli samo tisto na katedru ne. So bile tam spredaj ene piflarce, a te so itak vedno tam, še iz prvega osnovne šole.

A to je bilo že bolj pol.

Začelo se je pa tam, ko sem na Jamovo stopil.

Takoj za vilo, na križišču je vila z vrtom, se zavije na parking za faxom. Takoj tam, prvi korak, ok drugi, dobr, mogoče tretji, zaškripajo gume in se ena ustavi, a ma res centimeter od moje noge, z nosom na steklu, fiček je pa skor stojo napravil.

Ene tko vozjo.

Seveda sem se nasmehnil una pa tut. Sva bila oba srečna, da ni bilo hujšega kot v hlače. Ma ne res. Sem se skor.

Pol se čist dobro ne spomnim, a povsem možno, da sem že takrat šel na predavanja od obrambe. Seveda smo se uni tanajbolj pridni v zadnje klopi usedli, da bi imeli najboljši nadzor nad materijo. Res. Od zadaj vse vidiš in potem ni tako sila dolgočasno. Da ne govorim, če že rata, lahko kateremu papirček vržeš v glavo in ....

Ok. Nima veze. En tak mal dolgočasen dan. Pa spet ne podn od podna, da bi že začel papirčke metati. Tam nekaj skiciram, ostali po parčkih nekaj šepetajo, stari pa nekaj melje in celo na tablo piše. Ej pojma nima kaj.

In uleti una ista z nosom na šipi. To se je naknadno pokazalo, to je oseba, ko vstopi v prostor, se klima kompletno spremeni. V še tako zaspano in dekadentno sceno, v trenutku vnese eksplozivno energijo. Skratka vsi utihnejo, normalno se obrnejo, še tastar neha mleti.

"Oprostite, oprostite, promet pa zastoji, pa parking, pa saj veste kako nemarno ljudje parkirajo, pa tak i sve."

Dobro, dobro, ponavlja stari. Tamala pa kar melje. U kva vse ne. Se končno le usede. Kam neki? Ja k meni. Če sva pa že stara znanca.

"A sm kej zamdila?

Nč.

Sej vem, tle je čist brez veze, a je treba priti da narediš, Polona, a greva pol na kavo, a si gradbenik, jest sm za nizke gradnje, .... in tko."

Ter se pojavi pred par leti.

Una ista, sicer še vedno super fajn baba, a na obrazu. Ne moreš verjet. Iz tiste rosne deklice, kar gledal bi jo in nič govoril, takrat ko ti vzame sapo, tako je bila luštna, itak pa do besede ne prideš, če bi le kaj hotel.

Lej.

Tudi če ne bi povedala, bi pogruntal, da je bila na zelo pomembnem položaju, da so jo fino zajebaval iz vseh strani in da je vztrajala skor do konca. In vse to se je odražalo na obrazu in očeh.

Kako se pa to vidi?

To ne znam razložiti. A pri nekaterih se vidi razlika med kristalnimi in meglenimi očmi. Pri nekaterih zelo. In Polona je bila zelo zamegljena. Tudi potem, ko je v tanane razložila situacijo, potem ko je vse jasno, potem .... Potem se ne da pomagat, ker nazaj hodit je povsem brez veze. Ja, če tripaš na beso (krvna osveta). A to je med racionalnimi butasto. Isto butasto, kot občutek, sem se poražen umaknil, ker so se a ma lih vsi zarotili.

Ne rečem. Njen karakter ni enostaven.

Lej.

Ker zanimiv je pa enostaven.

Pa spet.

Lohk je men od zunaj opazovat in se čeljustit.

Ko si v materiji je en povsem drug občutek in predvsem drugo stanje.

Zato sem jo poizkušal potolažiti, kakor sem pač znal. Včasih so situacije katere niti ne poznam, kamoli obvladam, pa lahko operiram samo na teoretični ali vse obči ravni. Ej, kaj pa vem kdo je komu kaj na vladnem nivoju. Si pdstavljam da so vsi kot pes in mačka, sicer ne tako odprti, da bi mačke po luftu letale, kot jih je moj Valdi podil po dvorišču. Sigurno bolj sofisticirano, a to ne izključuje, da ne bi kateri odleteli a ma lih kot kamen katerega brcneš na cesti.

A kdaj brcneš kerga?

To sva obdelala. Sicer ne more iz svoje kože in bo menda tožila državo. To samo kot zanimivost, da se nekateri še s takimi trapijo. Sem jo raje obdelal za prihodnost. Ker tudi tu se je povsem zakvačkala. Saj to je vendar povezano. Seveda če si velik šef te nikoli ni doma. Še takrat ko si je pa glava v službi. In si kar predstavljam, da je najbolj pomembno na jadranju priti v marino da greš lahko online in rihtaš neki nujnega. To je pa stalno.

Zdej, kaj na to pravijo otroci. Otroci sami rasejo in so prilagodljivi in če jim nudiš sigurnost in zaščito niti ni nujno da zbezljajo. To je precej od karakterja odvisno. Verjetno se le najde nekaj ljubezni vmes, med nujnostmi.

Desc.

Desc pa ni tako enostaven. Ja so faze in ni da bi zatrokiral koj na začetku. A če predolgo traja, pa še tako prilagodljiv po svoje obrača. Dokler smo tolerantni mogoče celo prebavljivo, če že ne zaželeno. Al kaj ko take šefice, šefi tudi, nima veze z spolom, ima pa z karakterjem, ne morejo, da ne bi tudi desca komandirale. In poči. Slej ko prerej. Bolj je vprašanje kako in kako intenzivno. Ter še huje kakšne so posledice.

Glede na to da veš kako avto vozi. Kako vstopi v pdavalnico. Kako .... So tudi posledično reakcije descove teatralične.

Pa spet.

So primeri ko se ljudje potem ko se pomirijo režijo svoji koleričnosti. Tega je malo. Večinoma so reakcije v negativnost in onadva sta zabredla, se mi zdi, da skoraj do dna. Samo še tepla se nista. Al pa ni vsega povedala.

A dej no. Da zanalašč z beštekom v kuhinji ropotaš, ker je prišel proti jutru domov, ves pokozlan.

Do tega sploh ne sme priti.

Tako daleč se ne sme. To prekineš že . . .

Kdaj?

Je diskutabilno, nič ne rečem, pa vendar takole daleč, pa magari še tako tehtni razlogi.

Tule bom sedaj opisal eno sceno, o kateri se ne govori veliko, je pa sila prisotna in v mnogih situacijah celo odločilna.

Oba sta iz starih, intelektualnih, vplivnih, bogatih, lepih, ja celo to, družin.

Zdej kok je on njej?

Ne.

Kok so njegovi njej pomagali do položaja, ali obratno, ne vem, se nisem nikoli poglobil? Sem pa imel priložnost spoznati, srečati in po malem celo sobivati z obema familijama. Ja če si arhitekt, se zapleteš, ne vpraš kam vse.

To je sicer močan argument, da se trudiš obdržati zakon skupaj. Ne rečem. Če ti mama, ata, teta, stric, cuzi, muzi, popek ... težijo, do zadnjega. Če je celo odvisno, kako se bo na ministrstvu za .... obrnilo, potem ni lahko. Pa vendar je še Čarles Kamilo zrihtov, pa je bila še težja kolobocija.

Tko da je bolj vprašanje kok se pustiš.

Občasno se oglasi in mi poroča situacijo.

Tudi njen je foxterjer in morava prav vpiti da se kaj zmeniva. Ker kadar se razgovoriva, takrat je povišan ton, in hitrost govora in mahanje in .... Kuža tut nabija na ful. Če pa le utihneva, tudi to se kdaj zgodi, je pa on tudi tiho. Po moje obvlada in sodeluje v pogovoru.

Zdej prav sije iz Fb, tam nekje na Tajskem verjetno novi medeni tedni. Njega se (še) ne vidi.

Sam da mi je srečna, kakor ponavadi nastavim.