1978

INDIGO

Tale modra pisanja so bila že kje objavljena, ker pa so zelo ilustrativna za opisano obdobje, jih limam še tu.

BLOKE

Poleg odseva sonca na vodni gladini ob vzgonskem vetrcu, na Ljubljanici, ob plivkanju valčkov ob premec kanuja, a to je že druga zgodba, ni lepšega od pomladanskega neba, po katerem se podijo žareče beli oblaki, napihnjeni kot kosmi vate, katere žene takrat še kar hladen, pomladanski vetrc. Globoki kontrasti na nebu in zemlji kar kričijo po fotkanju. In prvno v takem trenutku, ko se zaveš spokoja večnosti narave, nad človeškim vsakdanom, sem ležal v travi in objemal ....

Puško.

»Ja pišuka, puško.«

Ne morš verjet, kaj se vse živemu človeku ne pripeti, če dovolj dolgo po svetu kolovrati. Sam sem bil sicer šele nekje na začetku, a si kaj takega ne bi niti v snu predstavljal, če bi mi kdo pravil, ti, a veš da, sem v travi ležal, na boku, pod roko sem pa stražil puško, da mi jo kdo ne sune, zraven pa opazoval desetarja, ki je naslonjen na drevo, ravno pomno opazoval topovski udar.

Za tiste, ki ne znate slovensko. Topovski udar je srbohrvaško za ogromno petardo, katero vržejo, da bi simulirali pok granate, ki prileti med vojsko na urjenju. In točno tam sem bil.

So nas pobasali, ne vem, če ne prvič. Al pa drugič. Po mojem pa zadnjič, al pa mogoče še enkrat. Ne samo, da smo imeli nove ideje v šolanju z usmerjenim izobraževanjem. Tudi vojska je hotela dodati svoj delež pri izgradnji moderne družbe in bratstva in enotnosti. Danes nam je vsem jasno, zakaj so takrat toliko poudarjali bratstvo in enotnosti. In, da je to takrat pomenilo svetinjo, o kateri se ni smelo dvomiti, kamoli debatirati. Takrat smo se pa vsi spraševali, pa kdaj bodo že dali mir.

Pa ga niso. Celo pokupili su celu generaciju in jo za 14 dni poslali na prilagajanje. Saj se je kmalu pokazalo, da je čisto brez veze, stlačit študente na koncu prvega letnika v kasarno nekje bogu za hrbtom. Mi smo takrat rekli u vukojebinu. In 98% udeležencev jo je tako jemala. Eni so bili študentje iz teh krajev, drug procent smo bili pa tisti, ki smo občasno izlete delali tudi na ta konec.

Izredno lepo. Samo, da se nisem nikoli ustavil v vasi Bloke. To pa zato, ker so v sicer idiličnih vaseh po planoti, v Blokah kraljevali bloki. In to oficirski. Za podporo vojašnici, katere pa tudi nikoli nisem registriral in mi je bila odkritje, da je tako velika, pa v resnici ni, a takrat sem prvič pogledal kasarno in se mi je zdela ogromna.

Sicer se ne spomnim veliko, vsaj, ko pomislim, pa kaj smo počeli cele dneve. Evo pojma nimam. 14 dni ja. Ja ogromno, pa, da se ne spomniš. Pa se spomnim, da sploh ni bilo veliko alkohola, sicer bi lahko rekel, da sem bil 14 dni tako prbit, da se nič ne spomnim.

Tako kot Boris, ki je na vojaških vajah, ja tudi to smo se šli nekoč, z svojo četo, al kar koli je že bilo, prav velika formacija že ni mogla biti, ker so jih točno en teden iskali, vaje so bile samo čez vikend, kajti večjo formacijo bi se kaj hitro našlo, po mojem desetino, tako pijanih, da se nihče ne spomni celega tedna. So menda še dolgo po tem po Loki delali raziskavo, al se ne zmišljujejo, pa so vsi povedali, da je ata dal močeradovca pol je bil pa mrk.

Če je v Tekili glista, je v močeradovcu močerad. Pa menda ni. V kolikor ni leganda, ker ne poznam nikogar, ki bi prisostvoval mučenju živali, naj bi, pri destilaciji kapljalo preko močerada in naj bi ta izločal strup. Pa se mi zdi ena od, katera je sicer ukoreninjena v narodu in če kaj veliko dvomiš, se jih bo našlo kar nekaj, kateri bodo tudi rokave zavihali, da bi branili čast domovine in pravice skazice, če ne verjameš pa dunju u njonju, je rekel Asterix.

Pa, veš, da verjamem. Tudi to, da so jih cel teden iskali. Veš de, če ne drugega je zgodba dobra.

In tako ležim in se bašem z marendom. Kakšne vse čudne besede smo se tam naučili. Za marendu sem že slišal. A sem si pdstavljal, da mora to biti precej razširjeno dekliško ime, ker o marendah se je kar govorilo. Pa ni to. Marenda ti je malica. Vsaj v tem primeru so jo tako klicali. Ponavadi smo dobili med v tubici, pomešan s kakavom. Ej kej bolj nagravžnega se teško zmisliš, tam smo pa pocuzali, saj je večina nas rabila cuker. V teh letih telo razganja od energije in hormonov.

U, in kaj vse se tam ni govorilo, če spraviš takole ene 40 prepotentnih skupaj, za 14 dni, pa zraven nimajo kaj resnega dela. Saj zaposleni smo bili večino časa, razen kadar smo čakali. Čakali smo sicer 80% časa, a v vojski je tudi to delo, torej smo bili furt na furt zaposleni.

So nas en dan ob 6h postrojili v popolni opremi u krug. Ne ni krog. Nego krug. To ti beše po naše kasarniško dvorišče. Po mojem izraz izhaja iz tega, da so včasih, v avstro ogrskih časih imele okoli dvorišča hiše. Pa je zato krug. Tu je bila samo ena stranica zazidana ime je pa ostalo. In stojimo ob 6h zjutraj in to na začetku celo u stav mirno. To je položaj, ko naj bi bil mir. Vsaj sam si tako razkladam. Za razliko od volno, ko lahko eno nogo prestaviš in roke celo za hrbet daš. Sam ne v žepe. To je menda ponižujoče do sodrugara. Toliko o bontonu. Tu je bilo sicer nekaj težav, ker so samo tisti v prvi vrsti, morali stati po peesu. To ti beše P.S. Kar bi se reklo Pravilo Službe. Vojaška biblija, kjer je vse popisano. Tudi bonton. Tole sem sam dodal. Sicerši si nisem nikoli zares pogledal p.s.-ja. Sam na hitro pa mi je že takrat izgledal butast.

Torej vodniki, desetarji in prve vrste po ps-ju pol pa vedno bolj sproščeno. Mi v zadnjih vrstah smo že prav kmalu prižgali. Tisti, ki smo znali kaditi tako, da se ni videlo. Cigareto v pesti.

Torej vstali smo ob 4:30, da smo lahko ob 6h stali mirno. In to cela kasarna. Po mojem samo komanda in kuharji ne. Ti so imeli letanje na vse strani. Ne morš verjet, kako je lahko tako neorganizirano, pa je vse po PSju. Kot kure brez glave. Ob 7h smo dobili volno. Tut kuharji so bili že postrojeni. Postroj je, ko se postaviš v vrsto rame ob rame in ti ponavadi pol en nekaj govori, česar pa ne slišiš, ker si z mislimi povsem drugje. Tako sicer najhitreje mine, če bi se še z vsebino ukvarjal, se vojska nikoli ne bi končala. Skratka izurili so nas v selektivnem sluhu. Pa naj se žena še tako pritožuje. Je bila pač nuja.

Ob 8h smo se lahko usedli. Še vedno v vrstah in smo lahko prižgali. Sam nisem mogel več sem bil že od prej prekajen.

Ob 9h panika. Zdej pa bo, vsi u luft, pa popravit opremo, pa mirno pa sploh ogromno letanje in vpitja. Se lih zrihtamo pa lažna uzbuna.

Ob 10h smo lahko že poležavali in to v grupah. Sicer še vedno v formacijah a ne tako pošlihtanih.

Pa, da ne naštevam, ker se že sedaj vleče. Samo predočiti hočem agonijo trenutka. Podobno kot Fasbinder, ko je celo minuto na eni ploščici v klavnici. Zares duhamorno.

Da ne omenjam, da je od 10h sonce grelo kot za stavo, sence pa nikjer. U, smo se kuhali in vedno bolj bentili. Štorije so bile že prejšnje dni vse povedane. Nekatere že večkrat ponovljene. Skratka med vojsko se je prikradel nemir in nezadovoljstvo. Kolikor zadovoljstva je sploh bilo. Bilo, če so nam dali mir. Sicer pa ne. A smo večine stoično prenašali šikaniranja. Saj je bil res generacijski prepad in to dobesedno. Smo imeli več izobrazbe kot večina poveljujočih, da ne govorim o desetarjih. Bogi seljaci iz ne vem katerih hribov stare juge.

Ob 14h smo šli jest in za ta dan je bilo konec. Večina oficirjotov je izginila. Ostal je le dežurni in desetarji. Mi smo pa navalili na kantino. Ob petih je bilo že vse pijano in gruče so se začele zaletavati v ograjo, jo kaj kmalu podrle ali pa preplezale in odšle po trgovinah in gostilnah v bližnji in daljni okolici.

Ob ene 2h zjutraj, ko je cela kasarna poskakovala in, ko so nekateri že začeli postelje lomiti, se je dežurni le opogumil in prišel. Začuda ni začel z silo. Po mojem bi mu vrat zavili, sigurno bi ga pa kakšen z ašovčičem. To ti je majhna zložljiva lopatka, s katero si kobajagi skoplješ zaklonišče, sicer jo za pasom nosiš, kakor tudi še nič koliko sila pomembnih pripomočkov. Skratka, ko imaš vse navešeno se počutiš lahkih nog na okrog še preden si korak naredil.

Pa se začne zezati s prvimi, ki jih lahko vplete. In jih je kar nekaj pridobil. Spije še par požirkov šljive in začne gruča peti. Računajte na nas, pa take, ki se jih nisem zapomnil, ker to pač ni bila moja muzika. In, ko je že večina pritegnila začnejo z od Triglava pa do Vardara in to ti traja kakšno uro. Smo se tako drli, da se je gotovo do Ljubljane slišalo.

Pol pa pravi dosta za danes, pa na spavanje. In vsi se uležemo, vsaj tisti, ki smo še stali in zaspimo kot postreljeni. Svaka mu čast. Ta pa je rešil situacijo.

Faca.

Naslednji dan smo izvedeli zakaj je bila maškerada včeraj. Narodni heroj Daki je hotel povabiti Dolanca na jurčke, pa bi se spotoma še v kasarni oglasila, da pozdravita sol zemlje.

Po moje je bilo tako.

Je rekel Daki:

»Stane prid greva na Bloke po jurčke.«

Je rekel Stane:

»U, to bi blo pa fajn. Z jajčki so super.«

Intendant in oficir za zvezo sta kontaktirala štab ljubljanske vojne oblasti in sporočila jutri pride Daki na bloke ob 14h.

Komandant vojne oblasti javi unmu pod njim. Jutri pride Daki na Bloke ob 13h. Un pod njim, da pride ob 12h. In tako vse do našega desetarja. Češ, da bo zbor ob 6h.

In je bil, če sta pa sploh hotela prit, al bi blo fajn jih z jajčki, pa ne bomo nikoli izvedeli. Po moje so jima pripravili medveda v češnjevi omaki v vili Podrožnik, če sta se sploh dobila.

UKANC

Potem je bilo pa eno vmesno obdobje. Sem že vse razumel. Vsaj tako si takrat predstavljaš. Danes vem, da nisem vedel ničesar. A to šele na koncu pogruntaš, če kdaj, nekateri pa itak nikoli. A sploh nisem hotel o njih, temveč o enem luuuuuuštnem spominu.

Čeprav sem bil perspektiven, nadarjen, obetaven, kaj vse ne, mladi kolega, kateremu pa ni potegnilo, da je bolje sproti delati tudi tiste predmete, kateri me niso prav nič zanimali in so mi šli celo na jetra, sem zabluzil opisno geometrijo.

"Zdej. To je tko."

V srednji šoli smo imeli enega ki mi je stalno cveke dajal in sem zatorej znal vse dvojno. Oj, smo drgnili tudi ta pridni, mi progresivci pa dvojno.

Tako da sem na faxu samo zehal, ker tisto kar smo tam delali, je bilo pri nas v prvem. Osnove osnov. Jejhata mi je bilo dolgčas in sem seveda nehal na predavanja hoditi.

Kar je bila točno tista najpomembnejša napaka. Tam si dobro skozi prišel če si sedel v prvi vrsti. Če si se pa še vicem smejal, pol je bila pa 10-ka. Punce niso nič pridelale z odpetimi bluzami, so rekle da je gotov feder. Mogoče je pa poznal finto.

Je pa tripal na odziv na njegove hece in ta glasni smejači so naredili v prvem.

Me je tako en tak, na pisnem delu, spraševal kaj pomeni vprašanje, sem mu seveda razložil tam med izpitom. Je naredil z 10-tko. Sam sem pa zaružil.

"Em, me ni bilo na predavanjih.

Em, nisem nosil rdeče srajce.

Em, nisem v prvi klopi sedel.

Em, kamoli da bi se butastim vicem režal."

In tako sedim tam za prikolico v naslanjaču v bohinjskem avtokampu in pestujem Osnove opisne geometrije zvezek 1. in se mi zdi življenje ena butasta zmes, neumnosti, da mora taka kapaciteta potem, ko so septembra vsi še na morju pestovati knjigo katera mu je budila ne samo odpor, ampak sovraštvo.

"Zdej, a sem sam kriv?

Če un butl ne bi ...., saj menda razumeš?"

Prikolico sem potegnil iz Savudrije, ker se še mami ni več ljubilo stalno na eno mesto hoditi. Mnogo let smo bili taborniki, potem jo je pa na stara leta pičilo, da bo gospo špilala in si je omislila prikolico in avto. Pa še izpit zanj je naredila, ker smo vsi deklarativno izjavili, da naj se kar sama s prikolico okoli klati, ker je to za tabornike pač pod nivojem, in je podobno kot če bi partijo zamenjala.

Tako hudo vse eno ni, pa tudi to obdobje, smo takrat mislili, je mimo. Oj, ko bi vedeli kaj naš čaka. A to je že druga zgodba.

In po parih letih Savudranja postavim prikolico v Bohinj, da bom še malo po hribih letal. Je bila tam samo tisto leto, potem je pa prodala oboje. Samo izpit ji je ostal katerega pa itak skoraj ni koristila. Potem ko se je ni dalo ustaviti, taka je bila moja mama, sem jo vse eno sam okoli trogal. Saj je meni tudi pasalo, da te ne žuli v rit kamen pod počeno blazino v šotoru. Tabornik gor al dol, čez komot ga ni.

In tako se smilim samemu sebi tam za prikolico s pogledom na gladino jezera. V resnici sila lepo. Umirjeno, to sem imel po tihem vedno rad, mi je zares pasalo. Imel sem tudi kanu, tako da sploh ni bilo napačno. Gre samo za pojanto. Če bi prišel na počitnice super-najbolj-možno-fajn. Tako sem pa čakal na jesenski rok. Največja-možna-neumnost.

"Joj kok je bilo hudo.

Zdej."

Glede na to da sem imel v srednji stalno cvek opisno, sem jo potem na popravnih obvladal in sem vedel a ma lih vse kar sem sedaj bral. Še celo kaj bo na naslednji strani. A sem se bal, da bo tastar hotel več, če sem mu trn v peti in na to sem se pripravljal, ter dokaj sistematično pdeloval materijo. Tako da je tisti teden minil ....

Načrt je bil. Zjutraj čim prej vstati. Kar ni ne vem kakšen problem, ker sem v bistvu jutranji tip. Ja, včasih se kaj zaplete, a v tistih časih ni bilo interneta in mobitov in se v resnici ni bilo kaj zapletati, če nisi zvečer šel mal okol.

Mal okol?

Ja. Saj ni da ni bilo ničesar. Že v kampu je bilo nekaj zanimivih. Pol pa še recepcija, tam se je vedno kaj videlo in srečalo. Pa gostišče. V skrajnem primeru pa še gostišče pri Savici in ne nazadnje hotel v Ribčevem lazu. A do tam si moral imeti ekstra motivacijo. Meni je bilo že okoli kampa dosti.

Pred zajtrkom en mal okol v čolnu. Pa obvezno kavco zraven in cigaret.

Oj je luštno da bolj ne more biti.

Po zajtrku poglavje od včeraj na hitro, današnje tri precej resno in še hiter pogled na jutri. In tko 6 x 3 se glih izide. Kot rečeno sem že od prej obvladal in načelno sploh ni bil problem. Samo ...

V času kosila na izico in mal v zapiske gledat, sicer pa okoli zijat, to me je od vekomaj navduševalo.

Zvečer mal naokol in tko cel teden.

"Ja, malo morgen.

To je teorija."

Praksa pa ni tako enostavna.

Prvo je treba vmes za eksistenčni minimum, kaj vse ne. Najprej umivanje. Ne gre da bi se kar v jezeru. Al mi je bilo odveč do kopalnice. Pol v premalem hladilniku vedno kaj fali. Se ne da, v teh letih samo z četrt belga pa 20 dek salame. Mora biti vsaj gotova jela, katere pa tudi ni da bi izbiral. Eno preslano, drugo itak še sveže ne maram, tretje, no ja, mogoče pa le in tko. Cela drama na to temo.

Da ne omenjam.

In to je bilo dosti bolj moteče. V sosednji prikolica priletna Nemca. Sila uglajena in vse kot mora biti, ampak ta stara. Ej, boljše mačke pa še nisem videl v življenju. Bolš kot v vseh filmih skupaj. Pa kako ne bi stalno tja zijal. Oj, kaj vse nisem sanjal prvo noč. Pol jo je pa še dedec veslati učil, sta tudi imela kanu in to Prijonovega. Kar je med kanuji kot BMW med avti. Sem tudi samo zijal. Moj doma narejen še komor ni imel in se ga ni smelo prevrniti, ker bi šel kar na dno....

Kar me sicer ni oviralo, da ne bi ponoči tja pod Tiči-stan zapeljal, to je en neizrazit polotok vizavi kampa. Nad njim, Tiči-stanom vendar, je izvir Govinc ali nekaj na to temo, in naj bi med deževjem tam celo slap bil, kar pa nisem nikoli videl. Sem bil vedno v Bohinju ob sušnih obdobjih.

No skor.

A takrat pač nisem za slapovi lazil. Je bila ena bistveno bolj pomembna, a do tja je še daleč in ni niti približno bilo še slutiti v današnji zgodbi. Jasnovidec pa tudi nisem.

Tam pod Tiči-stanom je ena posebna energija in takole v črni nočki, takrat ni bilo meseca, samo zvezde, se tam peljati, sam sem znal veslo namakati v absolutni tišini, kar ni dano vsakemu, in je potem tisti občutek praznine.

Praznine?

No, praznine v smislu, ja fejst je treba imeti domišljije, kar pa meni nikoli ni bil problem, razen pred praznim listom, a to je ena povsem druga zgodba, in sem kaj hitro zajadral v ...

Ja, v vesolje.

Če si tam v čolnu in se ne vidi dosti več kot kaj je gor in kaj dol, in ga ni zvoka in če si obrnjen proti severu, tam pa nobene luči, na jug se jih vidi, čez jezero, se kaj lahko zazdi, da ni ničesar pod čolnom, nad pa samo vesolje. In če si tolk fiu-fiu, kot sem sam, da greš v tem še plavat, temperatura vode v Bohinju nikoli ni visoka. Še poleti se segreje samo površina, tako da že na popku čutiš bistveno razliko kot na vratu, če izbereš tak slog plavanja, da imaš glavo zunaj. Gori ob izlivu Bohinjke v jezero, menda je ta šele ob izlivu, tukaj je pa še Savica. Kaj pa vem, poguglaj pa zveš. Hočem samo reči da je temperatura vode na Ukancu nižja kot v Ribčevem lazu. In če greš takrat plavat potem je malo kot da lebdiš v vesolju.

Čarobno in grozljivo.

Sploh ne vem ali sem bolj užival v vodi ali potem ko sem nazaj v čoln zlezel. Po moje, glede na to da sem v bistvu cvikator, kar pa ne izključuje da ne bi izzival, pol bolj.

Zdej, dodatno težo da tudi dejstvo da se čoln ne sme prevrniti. Sicer bi ga lahko na breg odfrcal (* 20 ) a tam v Tiči-stanu je polno dreves podrtih v vodi in vej ki te pošlatajo lih takrat, po takem mestu, da se kar mal zdrzneš, da je bilo lažje izvesti kavbojski vstop. Sicer tale termin sem se ravno izmislil, sploh ne vem če je kakšen, če pa je, pa kateri je. Gre pa takole.

Kanu se precej dobro drži naprej in nazaj. Levo desno pa že kakšna neroda not pade, še na ravnem, kamoli v sitnih situacijah. U teh zgodb pa kolikor hočeš. Večinoma sila veselih.

Torej kanu se zajaha zadaj. Lahko tudi spredaj, a je potem treba do zadnjega zica priti, pa je pol bolj logično zadaj. Zajahaš ga pa zelo podobno kot v kavbojskih filmih ta veliki frajerji, ki konju pritečejo za rit in se od tam na sedlo zavihtijo. To je sicer redko pokazano, ker si predstavljam, da to kaskaderji naredijo, in zato John Wajne vedno zajaha s strani.

Ok. Nima veze.

V vodi sicer ni zaleta a tudi kanu ni tako visok kot konj. Zdej, a je lažje ne vem, ker nikoli nisem napadel konja na tak način, sem bolj na Johna. Takrat pa nekaterim ni bilo problem iz vode to izvesti. Ne vsem, nekaterim pa. U pa zgodb tudi precej. Da ne bi sedaj o tem.

Prav za-prav sem navrgel, pa vmes pozabil, to se mi zadnje čase kar dogaja, da je un Švaba svojo na nenavaden način učil veslanja. Saj veš, Prijon, BMW. To je tako da jo je odrinil od obale pa se znajdi. Boga gospa se je samo vrtela. Ker je pa lahen stalen vetrc iz Komne vlekel, je pa prav počasi plula Ribčevem lazu v nedrje. Do tam je bilo še sila daleč, a se mi je že tam smilila, ker je bilo gibanje v vse smeri razen v željeno. Ne da je kakšna kunšt, a zgleda eni pač niso nadarjeni. Nemško nisem nikoli znal, takrat pa še angleško samo na rokovski način. Če se je kakšen stavek iz kakšne pesmi izšel, sem potem velikokrat cel verz povedal. Sicer sem pa precej mahal.

In pri uni sem večinoma mahal, ker veslanje po angleško mi ni sedelo. Sicer me je po svoje veselilo, da ni takoj skužila, kako se vesla, da sem jo lahko zelo od blizu opazoval, na koncu pa celo dotikal, ker sem ji moral še celo veslo in roke premikati.

Če mi ne bi čudno izgledalo, takole na blizu, z uno najboljšo na svetu, da sem še njeno sapo začutil, dišala je fenomenalno, al sapa ..., bi vse do Ribčevega laza šla, sam bi bil pa že kompletno zaljubljen, pa sem prekinil Faunovo pesem, privezal njen kanu za svojega in jo odvlekel na breg. Saj ne bi, a ji je že fejst na jok hodilo, tisto ko so solze že na robu vek in brada se začenja po malem trest in bi jo sicer prav rad tolažil, a je treba vsaj osnov sporazumevanja za kaj takega.

A to je bilo prej pden sem šel v Tiči-stan plavat v vesolje. Pol pa....

In tako ti pridem v kamp ko že vsi spijo. Čisto potiho, da ja ne bi koga zbudil. Takole v jesen so v kampu samo še upokojenci. Saj ne. A mularije pa skoraj ni. Če pa že kateri je pa še pod budnim očesom in mora ob 8h spat.

Ne vem, kako je danes v kampu, a takrat so bile luči samo na vhodu, in se seveda zvrnem, takoj potem ko sem čoln privezal in to čez eno, ki je tam na pomolu ležala in zvezde gledala.

Zdej.

Ne bom napisal kaj je rekla niti kaj sem sam, se ne bi na papir prijelo, si pa komot lahko misliš in težko da ne pogruntaš.

Pol pa grem, una pa tut.

In to v isti smeri.

Se ustavim.

"Kva je pa zdej to?"

Se ustavi.

"A me zasleduješ?

Ne, kle mam prikolco.

Jest tut.

Pa ne te?

Ne sosednjo.

Po pa uredu."

V resnici ni bilo po lublansk, ker je bila že spet ena Štajerka.

Ni miru za jekleno pest, si mislim, in nadaljujem, kva se pa valaš okol, krava, v temi, ter pasiram v svojo prikolico kmalu za tem ko se je v sosednji prižgala luč in se je videla silhueta na zavesah.

Zjutraj me vrže pokonci. Sem mislil da se je prikolica podrla. Strašen šum. A me ne lih šum. Bolj pok, bada bum, tra, blu, dum. Saj ne vem kako se napiše, ko prevrneš kaj pa vem kaj, a povezano eno stvar, verjetno hočeš ujeti naslednjo katero zgrešiš, ker si vmes prevrnil še eno in se nato zložiš na četrto ali pa zraven prevrneš še peto. Ej, pojma nimam, ker sem samo poslušal in si mislil prej opisano, ker je moja Štajerka ravno nazaj priletela, in izvedla pvračanje.

Kar je po svoje fajn, da nisem vedno sam vpleten v tovrstno dogajanje kot akter in sem končno kot opazovalec in še tem primeru poslušalec. V resnici se mi je fajn zdelo in bi bolj pasal en vesel pogled, pa sem vse eno namontiral uno ko hudo gledaš ko odgrneš zaveso, češ kakšen hrup je pa zdej to? Pa ji je bilo izgleda tako nerodno, da je še celo uro po tem, ko sem se že vrnil iz umivanja, ven prišla, pa še takrat je izgledalo kao neki nujno, pol pa takoj nazaj v pdprostor. Sem prav z zanimanjem opazoval. Na učenje kompletno pozabil, še sosedova, najlepša na svetu, švabica je bila samo preblisk v jutru.

"A ti kaj prinesem iz trgovine?" Je samo nos zavihala visoko nad Komno. Pol ko sva kuhala, je celo par krat proti meni pogledala. Pa nič konkretnega. Saj veš, to punce znajo.

Ker ne verjamem v naključja ali celo usodo in sem človek od akcije, sem jo ob popoldanskem povratku iz veslanja povabil zvečer na kozarec in spoznavni večer. Je sicer rekla ne hvala, a do večera je še daleč, sam pa tudi ne odneham takoj, tako da sem potem to pustil stati.

"Člouk ankol ne ve."

"Inetounetukispet."

Ko sem se vrnil iz večernega mal naokol, ko se ni godilo nič kaj pretresljivega. Tam pri recepciji so spet stali eni mladci, tako kot že včeraj in se nekaj hihitali. Smo si pomigali, tista gesta, ko je vsem jasno, da je vse običajno in ni več kaj dodati. Tudi moja sosedova švabota sta se že vračala iz večernega sprehoda in premlevala, kaj pa vem, o čem se Nemci pogovarjajo ob večerih. Po moje ne stalno o apfelstrudel. Itak sem pa stalno na Štajerko mislil, pa spet ne direkt za njo hodil, da si ne bi še kaj domišljala.

Sem jo videl, je stala tam na pomolu, kjer sem imel kanu privezan. Občasno metala kamenčke v vodo, jih je morala imeti polno pest, ker je kar trajalo. Sem sedel tam na obali, v naslonjaču, kjer bi moral čez dan s knjigo v roki, pa sem bil nekako nemiren in je bilo kaj vse bolj važno nego čiček in knjiga. Po moje je vedela da jo gledam, ker je potem, mogoče ji je zmanjkalo kamenčkov ali pa si je vmes premislila, kaj pa vem, namesto naslednje pesti kamnov kar nadaljevala po obali mimo svoje prikolice do moje in vprašala:

"A še velja?

Seveda."

Letim sestavljat dodaten stol.

"Ni treba bom kar stala.

A dej dej, mal se uset, bova kero rekla. Še glažek ti natočim.

Ne hvala. Ne pijem alkohola.

Saj imam sok tudi."

In letim po hruškov sok. Na tega sem bil ekstra mahnjen.

Je stala tam. Pila ravno toliko da je bilo vljudno. Mogoče bi moral borovničevega kupiti in razlaga: Da se oprošča za zjutraj, da je vse prevrnila, ker je premalo prostora in da je prehitro pritekla. Trenira tek in gre zjutraj in zvečer okoli jezera.

"A maraton?"

Ne, na kratke proge, da ima dovolj eksplozivne moči, da ji pa manjka kondicije pa še kakšen kilogram je oveč.

Se ji ni poznalo da bi jo bilo kje preveč. Po mojem bi ji raje katerega dodal. A to so drugi vatli.

"Torej vodo za jutri?

Ja, sok je presladek.

A sam vodo?

Ja!

Ok, no.

Sedaj pa grem spat, rabim spanec za tek.

A-ja, Bojana.

Andrej.

Zdravo.

Lahko noč."

Še en zdravo. A so bili na Štajerskem sami partizani?

Sem povsem pozabil na najlepšo ever švabico in premišljeval samo o teh očeh. Zdej, lih lepotica ni. A je več kot superca. Kdo se pa še bavi z lepoticami. Tisto je čisto preveč zafnano. Da ne govorim, da je potem samo še to važno a si zlikan. Lej, tut če se ne umijem in operem, kamoli zlikam sem en fejst pob. Če pa kera tega ne vidi je pa njen problem. No, z umivanjem mogoče ni da bi odlašal, ipak se ob veslanju sproščajo svako jaki vonji in ne vem če bi ji bilo všeč. Zdej če prelaufaš celo jezero tudi ne moreš dišat na vijolice. Sploh je pa vonj pri puncah prav posebno mamljiv. Ja ampak tisto je en drug to ni od laufanja. Kaj pa vem? Pa da vidimo. Men je prav dišala. Mogoče se je sicer naparfumala, to punce znajo. Ene pa res zadanejo vonj. Spet pri drugih, pa ima vse atribute, katere naj bi punca imela, pa mi sploh ne potegne. Po moje je vonj. Sigurno je.

Oj sem sanjal.

Kako leti tale teden. Saj sem šele prišel pa je že četrtek. A bom naštudiral? Ah. Saj že vse vem. Sicer pa. Če me bo hotel, me bo vrgel, pa tudi če več vem od njega. Ok, mal bom še pogledal. Tako na splošno. Celoto, sicer bom pa izgleda za sosedo gledal. Ej, si otročji. Se še ohladilo ni, ko sta šla narazen, bi se vsaj spodobilo ena fajna pavza pa si že ves zmešan.

Lej, saj sem za pavzo. Al kaj ko se kar samo napelje. A sem se sam tako teatralno, no filmsko, burleskno zložil. Nisem. Sem moral pogledati če je pa tako ropotalo. Če nebi, bi mogoče še vedno švabico požiral. Saj je res fajn. Al kaj ji pa morem. Nč. In tko se kao učim tam za prikolico. Še ko v trgovino grem razmišljam o, da ne omenjam na večernem veslanju. Bi jo pa kar s sabo imel.

Zvečer je bilo kar normalno da se pride mal usest k meni. Šele ko je trden mrak a vse eno. Da ima fanta, da jo ne razume, ker toliko trenira in noče žurirati, tako da včasih sam gre in da ji je vse eno kaj se z njim godi.

"A si sploh zaljubljena?

Seveda."

Ej, tole je pa en čuden odnos.

Da je posestniški mimo, in da lahko dela vse, da pa mu zaupa in on njej.

Ko bi le bilo res.

Me je ravno pustila, a dokler sva bila skupaj mi ne bi pustila pol ure samega kaj pa veš kaj se godi tam zunaj.

"Ja in. A si tak?

Kakšen?

Da se zaljubiš v pol ure."

To ne, a ni vedno samo ljubezen. Včasih je samo simpatija. Včasih se pač superfinofajn razumeš potem pa ni lahko krmariti. Ok. Ne rečem da ni mogoče. A se ne zgodi takoj. Do tega se pride. Počasi korak za korakom, pa še potem je veliko več možnosti da se nič ne zgodi. Ja. Verjetno je, kot v filmih, tudi mogoče, zažari iskra in se vname eksplozija. A proti temu nič ne moreš. Če še tako mirkaš se ne da veliko. In tko, tam do 11h, ko reče, sem pozna in eksa svojo vodo in odfurja.

Nasmeh ima pa res super, pa čeprav ga ne uporablja veliko. Je pa takrat toliko bolj sladak. Na pegice sem bil vedno mehak, da jamic v licih ne omenjam. Tudi diši omamno. Ni parfum. Verjetno milo. Me prav zanima kakšno. Postavo ima ..., no kot tekačice. Malo močnejša bedra, rit super, joškic ravno prav da so seksi. Ma cela je superca. Škoda da je že oddana. Sploh pa da bi se spet v Celje vozil.

Tole z joškicam je čisto pcenjena zgodba. Ne rečem, so čisto fajn, u, a pač še ena igrača. Se jih naveličaš kot novih Lego kock. Celota je tista ki špila. Ja ne sme biti ničesar preveč ali premalo. Če že kje fali mora biti potem drugje bolj zanimivo. Edino kar pri meni odloča, poleg celote seveda. Je lahko celota super a če vonj ne špila, potem odpade. Ta se mora pa nujno poklopiti. Niti ne vem kateri. Še manj ali je kupivni ali je naravni. Ene pač po difoltu omamno dišijo, ene pa ravno nasprotno. Če zna še pravi parfum dodati, ali milo ali kaj pa vem kaj, a pri nekaterih se ti zmeša pri prvem povohu.

Eto tko.

Petek popoldne.

"A greš mal z mano veslat?

Ne znam.

Te naučim, če je pa kaj izica je pa to."

In se vrtiva tam nekje na sredi jezera.

Ok. Mogoče ni izica.

"Ti se luštno na montiraj v čolnu, bom sam veslal.

A se da?"

Komot. No malo bolj je že treba potegnit, če hočeš kam. Sicer se nama pa nikamor ne mudi, je že tu superfinofajn.

Pol sva bila tiho in opazovala vodno gladino, valčke ob lahnem vetrcu, obalo na obljudeni strani in nasproti, hoste, hribe, oblake na nebu, ptice v letu in tko kot mora biti.

Pol.

Pol sem začel prav potiho razlagati, kaj vse se vidi. Kje vse sem že bil. Kaj, kje, kaj pomeni ali kaj vse smo doživeli na bregovih jezera in vrhovih okoli.

Molčala je skoz. Bi si lahko celo mislil, da je problem, če se ne bi čutilo, da tako umirjenega popoldneva ne razočara zla slutnja.

In pravi:

Tako slabo se razumem s starši. Stalno mi težijo. Pet minut nimam mira. V vse se vtikujejo. Potem se zapiram v sobo, če že moram ven, samo na hitro in kratko, predvsem pa osorno, če me že dobijo. Tako da gre samo še na vzdol. Čim bolj težijo, tem bolj so mi zoprni in tem bolj jih ignoriram, pol je pa samo še huje.

Po moje je to tako normalno. Verjetno je tako naštimano, da se, ko dobiš mozolje, tudi začneš počasi odklapljati od staršev. Kako bi pa izgledalo, da greš, ker si samostojen, in ker je to edina naravna pot, starši te pa še vedno pedenajo srepdi in zadi. Še vedno tako skrbijo zate, kot takrat, ko si ravno shodil. Verjetno je mama še lulat ukazala. Nič verjetno. Se točno spomnim, po Cik-caku: Zobe umit, lulat pa spat.

Saj nekateri se nikoli ne odklopijo od mamice. Al pa očka, saj ni razlike. So tudi izjeme, nič ne rečem. A sploh ni pojanta v tem. Dokler starš ne dozori, in to je v resnici problem, se vtika v življenje otroka. Nekateri do konca. Zato se jih pa toliko loči, ker še od doma niso odšli. Pa magari so jim starši kupili hiško na drugem koncu mesta. Mama ta mladi v pisker gleda in tamlada nič ne naredi pravilno, sinko se pa globoko strinja, saj goveja župa mamina, je bila pa povsem drugačna in pdvsem 100x boljša.

Kako pa naj. A ima kdo denar na začetku da gre lahko po svoje? Nobeden. Ravno v tem je haklc. Tako kot so tvoji začeli iz nule, tako bi moral vsak. Vse vzpone in padce sta premagala skupaj in gradila vzajemen odnos. Sicer se pa menda na poroki reče v dobrem in zlem. Pa še nekaj kozlarij, pa ni da bi ponavljal. Čeprav, priznam, je lažje da mama spegla, še skuha če je že tle.

Sploh so pa v debelih bukvah napisali, da so starši na začetku simboli in junaki. V puberteti idioti in sovražniki. In potem v samostojnosti prijatelji in zavezniki. A če zamešaš vrtni red, ali celo katerega izpustiš, se pa krize dogajajo. Nekatere celo kot tragedije. Ne nazadnje mora vsak sam to skozi dati. Še nikoli ni noben mladostnik upošteval nasveta starejših. Pa magari na koncu točno enako govoril svojemu mozolarju, ki ga ne bo slišal ne poslušal.

"Tako to je. In menda je normalno. Enostavno pa ni. Če kaj, pa enostavno ni.

Kok si star? Kot bi kakšnega izkušenega starca poslušala."

Oh nič takega. Sam vedno zakompliciram, če pa še drugi pol pa maš tako govorjenje. V vseh treh zvezah je bilo sila komplicirano.

"A tri punce si že imel?

Ne vem če ne one mene. Meni je čisto phitro takole zares. Rabim še vsaj par let lerlaufa.

Česa?"

No ne prav zares. Saj imam rad intenzivnosti a ne brezizhodne. Vse opcije odprte, pa magari najbolj zares možno. Mi ni nikoli bilo blizu, samo flirt. Ja flirt, je zelo pomemben, a je samo ena od faz. Začetna, najbolj atraktivna a samo to. Vodi v nekaj globljega.

"Sigurno pa ne tako globoko da ni izhoda. Ne še. Mogoče kdaj. A tudi upam da nikoli do konca.

Ej, si kompliciran.

Sori."

Pol sva bila pa spet tiho. Črna nočka naju je zagrnila že pred časom in tišina je bila čarobna. V brezčasnosti, breztežnosti v vesolju.

Prav tiho sva privezala čoln in se usedla pred prikolico. Natočil sem ji vina in zrla sva na gladino, katera se je po malem svetlikala, a daleč od morskih svetlikanj. Še to ne vem če se mi ni samo zdelo. Bila sva tiho in srebala vino. Nakar se dvigne in sede v moje naročje. Kar je sledilo ni za javnost.

;-)

A dej dej, nič takega. Ene pol ure, no, 20 minut sigurno, 10 pa ziher, lupčkanja in božanja, superfinofajn, a sva oba držala kozarce s drugo roko, tako da res ni bilo ne vem kaj. V resnici je bilo pa popolno, a to ti ne razumeš, ker misliš da bi moralo biti še kaj. Ne, bilo je vse. Pol sva zajela sapo. Se pogledala direkt v oči, tisto ko se nosova še dotikata in ti sapo čutiš globoko v nosnicah in pol... Pol je vstala rekla lahko noč in odšla.

Tudi sam sem odšel prav mirno spat. Brez velikih pričakovanj. Saj je bilo vse popolno. Kaj je pa še lahko?

Zjutraj se je prišla poslovit. Sva zajtrkovala skupaj, se gledala in paberkovala. Da sem sladak, da gre domov in svojega v roke vzame in da od sedaj že ne bo nikoli več po svoje šel, če hoče z njo biti. Skupaj v dobrem in zlem. Da bo mamo in fotra objela vsaj enkrat na dan. Da me noče nikoli več videti, da me bo pa še velikokrat sanjala in mogoče celo sinu dala ime po meni.

Nisva jokala ko je odpeljal avtobus.

Saj je bilo vse kot mora biti.