U pa res 1990



1990

14. kongres SKJ, Lipa, Plebiscit, Pučnik, HKI, Bush Gorbashev, Mandela spuščen, Sadam Husein, Nusrat Fateh Ali Khan, IBM 5150, Google beta, HTML, acad 11, Ms Paint, Photoshop




NERAZUMEM

"Ne razumem dobro!"

Je tulil enkrat takrat Sapunovič.

Ej, nič nisem štekal.

Da nekaj bi, smo si vsi mislili, a kaj malokdo, če sploh kdo.

Pol.

Pol pa.

Korakal sem po slabo osvetljeni ulici, ne daleč od Knjaz Mixajlove, v nasprotni smeri od množice, ki se je valila pred skupščino, kjer so potem imeli famozne mitinge resnice. Takole par ulic dol po hribu, se center, ki nikoli ne spi, skoraj ne čuti. No, to se samo tako reče. Velemesto se nikoli ne umiri. Tale pa še posebej. Še takrat ko se, je zvokov kolikor hočeš. Takole na oktobrski večer, pa že tako posebno vzdušje. Za razliko od naših naselij, je tam na ulici vedno živahno. Ljudje sedijo, mi jim sicer pravimo leni Balkanci in uživajo večer v pogovorih, vseh mogočih, otroci se podijo za žogo, kar tam med prometom. V resnici ena fajn scena, a nikoli priznati, ker nas kompleksi pač preveč begajo. A sam sem prav užival. Mogoče le samo zato ker sem redko tu, je pa zato toliko bolj privlačno. Verjetno, če se tega niti ne moreš ogniti, zna biti malček odveč. Zato jih je pa toliko prišlo živet v Slovenijo.

"Đe idu svi ti ljudi?

Jao, pojma nemam, verovatno što sa politikom."

je dejala in grela čaj na koharju z eno rinko. Stanovala je v velikem stanovanju. Niti ne tako velikem kot dolgem. Ma ne dolgem, a ga je bilo okoli in okoli zadosti. Taka stanovanja se vidi samo v filmih. Ko je svetlobni jašek, malo dvorišče v sredini, okoli pa stanovanje in lahko skozi svoje okno gledaš skozi dvorišče (jašek), v svojo sobo, na drugi strani.

Lastniki so bili v tujini, menda v Ameriki, če nisem pomešal in je bila not, da stanovanje ne bi bilo prazno in se ne bi kdo vselil, kar je pa v tistih časih spet postajalo obče sprejemljivo.

V časih nove Jugoslavije (po drugi svetovni vojni), je oblast tako reševala stanovanjski problem, da so naselili proletarce povečini v stara meščanska stanovanja. Po možnosti več družin, pa še lastnik v eni od sobi. Če jim ga ni uspelo kako drugače odkrižati, so ga potem s časom gostje preglasili, ker so se priseljevali vse mogoče žlahte. Da bi pa vračali pa še leta ni kazalo.

Se je tudi to dogodilo in nekateri so dobili nazaj, če že niso prevzeli celote, kar je pa tudi kar običajno. Enkrat pri koritu, vedno pri koritu. A to je že ena druga zgodba.

Ok. Nima veze.

Večina pohištva je bila pokritega z rjuhami. Uporabljala je samo kuhinjo, ne veliko ker ni bila zakurjena, zato je kuhala čaj na kofe koharju z eno rinko v sobici, katero je edino ogrevala.

Ja še telefon je bil zanimiv.

A veš, kot v ameriških filmih iz tistih časov, ko so bili telefoni še na žici in so se v ameriških filmih s telefonom v roki sprehajali po stanovanju iz česar sledi da so imeli zelo, zeeeelooooo dolge žice, ene 10x daljše kot pri 99% Slovencev. 99 pravim ker si predstavljam, da je le kdo imel daljšo kot večina nas.

Ok. Nima veze.

Tu je bila telefonska žica 10x daljša kot pri Američanih. Priključek je bil takoj za dvokrilnimi, vhodnimi vrati stanovanja, potem pa okoli celega dvorišča do njene sobe.

Hecn ti povem.

Uporabljala ga je veliko, to punce znajo. Ne rečem, da ni med pobi tudi kak tak, a vsaj v tistih časih so bili zares redki.

Viš kako se časi spreminjajo.

Nikoli nič novega.

Stalno je isto.

Potem pa čez desetletje vse drugače.

Zdej to je tko.

Tale zgodba se je začela mnogo let nazaj, za časa KSAJ-a na faksu, kar je precej dobro, no, opisano pač, že prej.

Če te piga "Pa reč kej II.del - Študent - KSAJ" v roke (al pa na ekran).

Tako da že veš vse o KSAJu.

Ne veš pa.

U, matr je bla lušna.

Ponavadi se je usedla tam nekje v tretjo vrsto, v druščini. Je izgledalo da ima zaresno spremstvo, samo se ni videlo al ta mal, al ta velik. Tisto ni bilo povsem jasno.

Sicer pa zelo očitno.

Ne ti men.

In tko.

Kar pa ni pomagalo, da se mi ne bi pogled stalni zatikal ob njo.

Zdej.

Tu ponavadi navržem mejhna, lušna, cel cuker.

Vse res.

Potem dodam izvenkategornica. Absolutno res.

Diva. Precej, a bi se dalo katero dodati, da so tudi prijazne dive.

Eto tko.

Bo treba novo kategorijo. Na primer privid.

No, ni ta najboljša primerjava, ker je bila zelo tuzemeljska.

Literarni lik. Ta bi sicer stala, če bi znal cirilico.

Bili so namreč Beograđani.

Sam sem bil sredi najbolj intenzivnega in to že par let, kar je pri meni tak geopremik, kot tista s Tibetom.

Ma ne Tibetom, to je šele posledica.

A tak geopmik, kot takrat ko se je Indija od Afrike odcepila in se zaletela v Azijo in narinila Himalajo, za njo pa Tibet. Ga ne bi bilo, če se ne bi zgodilo tisto na začetku.

Z mano pa podobno. Kar se posledic tiče še povsem neraziskano, še nastavljeno ne, tako da.

Čak da vidmo.

Kar me pa nikoli ni oviralo da ne bi občudoval lepote. Tudi sanjal o, a samo to, da ne bo pomote. Moj princip je vedno bil, no večinoma, 99%, eno po eno. Nima veze z obstojnostjo. Ene sila na hitro, zadnje čase pa vse daljše in ne nazadnje eto, je naneslo kar kaj let.

Ok. Nima veze.

O prividu iz Ksaja sem sanjaril kar nekaj let. Pač glede na intenzivnosti. Če se nisva razumela več, in obratno. A je vedno bilo samo kot nedosegljiv sen. Tisto ko ne veš ali si samo sanjal ali je celo kaj na tem.

In tako minevajo leta, sreče in ustvarjalnosti, intenzivnosti in rutine.

In ravno v obdobju daunsa. Up-si in Down-si. Me pokliče Tatjana, ena s katero sva se nekaj rada videla, pa nič kaj veliko iz tega naredila, pač mlado al ludo:

"Pride una iz tretje vrste na obisk."

Sem takoj vedel o čem je beseda.

"Ali se je tako očitno videlo?"

Se je samo smejala. Saj se ti je cel kongres režal.

"A res? Ne ga sekat."

Ha, ha, ha, itd.

Potem smo pa sedeli tam v njeni (Tatjanini) kuhinji, sam sem brenkal na kitaro, Tatjana je bila sila navdušena, kok da dobr špilam, pa je bila glasbeno izobražena, je namreč špilala Rahmaninova pa ostale Ruse tudi, kar meni nikoli ni ležalo. Od romantike pogoltnem samo Smetano, pa še to samo šlagerje, tamala je se je pa samo nasmihala in stalno nekaj pod mizo iskala, no v tla gledala.

Prej smo v tla gledali na Prešernovem trgu, pa ob Ljubljanici do Šuštarskega, mimo Pavle, po Mačji stezi. Na vrhu je sicer tudi malček okoli zijala, a tudi veliko v tla. Ne vem če je ni vrat bolel, al kaj.

Potem se poslovimo.

"Bilo je baš fino, ako ikad dođem u Beograd, moram obavezno da je zovem."

In tko.

Mine menda leto, če ne dve.

Z mojo je mal krize. Rutina je 90% zvez fentala in tu se je tudi malček (še kar (precej))kazalo.

Ne vem, ali ima kaj s tem, a med nama nikoli ni bilo fatalnega odnosa. Tisto ko ne moreš dihat, če je minuto ne vidiš. Ja, sva se imela rada. Zelo. Vsaj občasno. Spoštovala precej in večinoma, a to je povezano z stroko. Ni vedno fajn, da se dva istega foha dobita. Ja, na začetku, ko se še ne poznamo, potem pa.

U, kaj vse ne.

Tako da.

Je ravno imela nakaj. Se temu reče, se ji je dogajalo. Tisto, ko so simpatije, potem pa ni lahko krmariti. Če je doma pa še kriza, je pa takoj še malo čez. Je koj ker za tolažit.

Pol je odvisno, kje smo. Če so že otroci, potem povečini poizkušamo rešiti, kar se pač rešiti da. Da ni princ na belem konju, ji je bilo menda že od začetka jasno. Da pa ...

Ne bi sedaj v detajle.

Lej so situacije, ko se je treba potruditi. V resnici se šele potem vidi, ali se mamo radi, ali je samo vtis. Dokler je medeno, se nihče ne sprašuje. Potem ko je pa med postrgan, pol pa. Ja so tudi kisla in grenka jabolka in ostalo sadje.

Greš čez, saj je na drugih področjih toliko bolje.

A za to je potrebno imeti kilometrino.

Kar pa je midva nisva imela.

"Me vabijo Ksajavci na obisk. Ali naj grem?

Ja, seveda, to pa ja moraš."

Potem je bilo par tednov neizrazitih vmes.

"A res naj grem?

Seveda, pod obvezno!"


V Beogradu je bilo fajn.

Mal na faksu, veliko v bifeju faksovem, zvečer na žur do jutranjih ur in tko. Kratko al sladko.

Zdej to je tko.

Una iz tretje vrste ni samo v tla gledala. Je bila sicer več ali manj stalno tiho, a tudi glasu ni imela v vseh unih decibelih, tudi če bi lih kaj hotela. Sedela je več ali manj stalno ob meni. A smo vljudni. Nič v napadu pa to. Čeprav, če je bila pa kera greha vreden je bila pa točno ta. A smo pač vzgojeni in že starejši, ergo pametnejši.

Čeprav tale zadnja je še najbolj za lase privlečena, a dokler ne pogrunta naj tako ostane, sam ji pa tudi ne bom pravil:

"Veš kaj? Jest sem en butelj, ki je pa na srečo še kar komunikativen, predvsem ima pa še kar občutka za situacijo in mi kar ratuje napeljevati na pozitivni strani."

Kar bi na kratko pomenilo nakladač.

Tih bot, bomo videl kaj bo.

Po neprespani noči, dopoldne čakajoč na cug, ko so me pospremili kolegi, me je ob slovesu poljubila, a Srbi itak to stalno in to 3x. Tu je bilo samo enkrat, a je bilo s trenutkom, vsaj tako se mi je zdelo. Pol sem pa mahal, oni so mahali, ona pa ni v tla gledala, mahala pa tudi ne.

Kva pa zdej?

Že na cugu se mi je samo o njej bledlo. Sicer se ni čisto vedelo ali zaradi utrujenosti, al je še kaj.

Sigurno, ka pa zdej?

Doma se je čutilo. Nekaj bo traba reči na to temo. Pa so bili še novemberski prazniki v Splitu in se ji ni poznalo. Sicer so prijateljice stalno nekaj med sabo šepetale, sam sem pa bolj za njimi hodil, a to niti ni bilo nenavadno. Razen da je bilo nekaj v zraku, vsaj meni se je tako zdelo, formalno kar navadno.

Doma je napovedala, da gre s plesno skupino v Kanado, sam se pa naj ta čas izselim.

Sem samo kimal.

Lej, če je pa kaj mučno, je pa partnerju razložiti da je konec, ker potem razlagaš tudi take, katere sicer sigurno nebi in se seveda še po tej plati zaplete. Tako da večinoma konec z dolgim nosom, ali celo za vedno skregana.

Po svoje mi je bilo žal, bil je precej topel odnos, a ga je rutina povsem ohladila, vsaj tako se je zdelo in sva proti koncu, več ali manj samo še zaradi forme radi skupaj živela.

Na srečo sva bila oba podobno nastrojena.

Moja se je čez kakšno leto z unim iz plesne skupine, o katerem je vedno pravila kok je fajn, poročila.

Sam sem se pa nekaj časa vozil v Beograd.

Blizu ni, cug se vlače kot megla, se ti zdi, pa vendar, tja grede niti ni kriza, nazaj pa, u , nikoli konca.

Na cugu so se dogajale, kar čudne. Vedno sem potoval čez noč. U, je bilo včasih napeto. Kusturica v svojih filmih sploh ne pretirava, samo niso vsi naturščiki za na platno, in mora za določene rabote tudi igralce uporabiti.

Na cugu, menda od tega živijo, al kaj, so posamezniki, lahko tudi organizirano, in kradejo kinkajočim kar se pač odnesti da. Tako da sem samo na pol dremal. Enkrat sem enemu roko zvil, ko mi je segel za suknjič. Verjetno so organizirani, ker potem sem imel kar mir. Je samo vrata odprl in jih tudi zaprl. Pa ni bilo nič kričanja in prerivanja. V trenutku ko je dal roko za suknjič, sem ga zgrabil za dlan, z drugo pa okoli komolca, in med tem vstal. V filmih, mu potem zlomi roko, midva sva se pa samo gledala. Lej če bi bilo kaj več, bi mogoče še drugi prileteli, tako sem mu dal pa samo vedeti, da je situacija kakršna pač je, pa se slikej.

To se ti zgodi samo v primeru, če si poiščeš prazen kupe in imaš potem srečo da tako tudi ostane. Prvič sem se usedel med ljudi. Saj ne rečem je bilo zanimivo, a spati se pa ni dalo niti minute. Tam okoli pol noči je bila že taka veselica da bi lahko vagon iztiril, pa se ni nihče več sekiral.

Luštno, a če se je le dalo sem poiskal predel brez vesele družbe. Zato pa potem z ostalim aranžmajem.

Beograda ne bom opisoval, ker ga vsak po svoje pozna. Omeniti je, da ...

Ok no.

Če je bila Slovenija 5 let za cajtom. V nekaterih pogledih celo več. Ja rock luba duša. A je še kaj? Ma je, a za ilustracijo je to dovolj.

Potem je bil Beograd 10 let zadaj. Si pdstavljam, da Tetovo pa še več.

A je to slabo?

To nima veze z vrednostnimi sodbami ima pa s klimo.

Če se je v Sloveniji kuhalo. A kaj? U, kaj vse ne. Danes se reče demokratizacija, pa naj tako tudi ostane, ker za ilustracijo je ravno prav.

Namreč, tam ko se z cugom približuješ centru in se voziš med vrtički ob progi, tam sedijo vrtičkarji po svojih klopcah, kadar imajo pavzo med pletjem solate.

Ja in? To je pa čist isto kot v naši dolini.

Odgovor je točan.

Je včasih rekel Oliver Mlakar v kvizu.

Pa nisem hotel o tem, temveč o.

Večina klopc prislonjenih na lopo za orodje, kje so cuzali pivo in spremljali dnevnu, vansku in unutrašnju politiku je imela zastavo. Nekateri celo dve. Državno in komunistično. Precej pa še sliko Sapunoviča.

Tako da je, vsaj v mojih očeh izgledalo malo fiu-fiu.

Kolege na faksu, so bili še vedno,vsaj tisti s katerimi sem imel kontakte, več kot pozitivno nastrojeni prema brači Slovencima, smo pa tudi kdaj vstali od mize, ker so v lokal prišli sila glasni, večinoma pijani, vsaj meni se je tako zdelo, razgrajači, ki so vpili kaj vse ne.

"Slovenci pederi"

je bila še ta mala.

So nam očitali da poceni kupujemo srbske češple, naredimo sok in ga potem drago prodajamo njim.

Kar sploh ni bilo daleč od resnice, a to je pač logika kapitalizma proti kateremu smo nekateri vsaj v teoriji obračali. Stvarno je bilo pa še zelo daleč. Če bi takrat vedeli kaj nas čaka, ne vem če bi ratalo. Tako pa mlado i ludo, pol je bila pa štafeta, kar je pa tudi že splošno znano in o tem keri drugi razkladajo.

Midva nisva nič v tla gledala. Vnel se je tak ogenj strasti, da cel vikend iz sobe nisva prišla. Je prej nakupila keksov in kofeta. Menda sva samo od tega živela.

Pa vse eno. Počasi. Nič počasi, v resnici je bili precej hitro, se je postavilo vprašanje, kaj pa sedaj? Sam nisem hotel biti v Beogradu. Ne rečem sila šarmantno in v katerih drugih časih celo zelo zanimivo a takrat.

"Ne čujem dobro!"

Je tulil, narod je pa skandiral, kar pač je.

Kriza ti povem.

Ona je imela sila rada Slovenijo a ni ga čez očetnjavo, čeprav je bila samo na pol. Tata iz ovih krajeva, mamca pa iz Splita. Sem vedel da je še nekaj.

U, Split je fajn.

Bil.

Se je tudi unim odpililo, a to mal bol pol. Takrat je bilo še vse na svojem mestu.

"Šta pa sad?"

Takrat se je hodilo v London. Tam si moral po 3 mesecih, s turistično vizo nazaj, pa vajo ponovi. Delo na črno, ali sivo. Tako da, ja se je dalo zaslužiti, si se pa lahko tudi fajn nasmolil. Pač glede na poskočnost in karakter. Nekateri super fino fajn, drugi pa katastrofa. Skratka ruleta.

Mogoče celo ruska.

"Šta pa sad?"

Kao student sam radila u Helsinkiju.

Ja poklič, več kot u rit poslati naju ne morejo.

"Halo, halo, ja ovde, ko tamo?"

(Hec)

"Hello, do you remember me?

Yes, yes, yes. When are you coming?

But, but, but. I'm not alone.

Don't worry. Welcome soon!"

Pa sva šla.

Prve tri mesece, sem celo izbiral kateri biro bi mi pasal, eni so pa res super. Pa je bilo poletje in so malček odlašali. Po treh mesecih, je bilo pa treba po delovno vizo nazaj v Beograd na Finsko ambasado in je svojega šefa prosila.

Ta je bil takoj za.

Ostalo pa že veš.

Če te pa piga pa "Doživljaje iz Deep freezerja" v roke.




CELOVEC

Superfinofajn (Super-fino-fajn) je blo takole vandrati. Se mi vse eno zdi da smo imeli srečo. Namreč, še tako razgledan in odprt individualec, bo težko nanizal v vrsto, kar je nam uspevalo v tistih časih.

"Ja, nam, ja.

B rt vidu."

Lej to se tako reče.

Sem že pravil, da smo imeli delovno skupnost DESSA.

Zdej to je tko.

Lahko je imeti skupnost, tako ali drugačno, če ni srčnosti pol ne prideš tako daleč.

No, tako daleč, da greš z veseljem na izlet, ker veš da ne bo samo preseravanje, ja tudi, a samo za vzorec, toliko, da ni dolgočasno, ker cel dan gledat bajte, moraš biti tut mal fiu-fiu. Smo bili, zraven pa še, no, še kar vesela družba. Ne, nikoli ni bilo plucerja na busu. To arhitekti ne znajo.

Ok, no.

To nima veze s profesijo. Menda bolj z geografsko širino. Pa spet. Smo šli tudi na osmico, a ne v smislu, se nič ne spomnim, tok je blo dobr.

Ne. Prav nasprotno. Mal popupat in popapat, prej pa še eno vodenje, strokovno, od lokalnega arhitekta, potem tam, pa tudi, sila uglajeno.

Lej enim se pač ne vidi, da ga imajo pod kapo.

Se globoko strinjam. A sploh ni v tem pojanta.

Ma, da skratim.

Gemo mi enkrat čez Ljubelj, mal okol Vrbskega jezera. Ne vem če obstoja celovška arhitekturna šola. Kakor smo precej poslušali o graški. Ne vem niti, ali je kaj lokalnih ocvirkov, v smislu, spodnji in gornji Duplek.

Pa vendar se mi je utrnila misel, da je vendar razlika med tu in tam. Pa je verjetno samo tako izgledalo.

Ok. Nima veze.

Da ponovim. Ne pišem o realijah, čeprav so vsaj podlaga, če ne že direkt prisotne. So osnova da lahko rečem katero o občutkih. Ker sem v tem bolj šibak, pa ostane precej tu in zdej. Se pravi tam in tedaj.

Tako kapelo sem že videl. Ma ne tako. A na to temo. Ne, sploh ni preplonkana. A to sploh ni pojanta pisanja.

Če smo že pri tem.

V resnici ne more nihče nič novega odkriti.

Ja pa ja?

To je pa tko.

Vse je interptacija in projekcija znanega zavednega ali celo nezavednega. Tudi ko nekdo pogrunta nekaj novega je potem tisto, tko k.

Kar je sicer precej prezvečen pojem, pa vendar.

Na primer.

Je Alto (Alvar Aalto (en lokalc (gor na severu))) naredil tisto njegovo famozno vazo. Pustimo sedaj ali je bil on ali žena, to je že druga zgodba. Sploh ni pojanta o on, ampak o vazi.

Dejansko je do takrat še nikjer ni bilo in iz tega stališča je dejansko nekaj novega.

U, je bil Juha hud, ker sem rekel da je to samo 3d jezero.

To je podobno kot trditev, da sta si Jezus in Lucifer vice pravila.

Skratka o nekaterih se sploh ne govori.

Zdej, to je tko.

Zakaj pa ne?

Ker je sveto?

Kapa če sem ateist?

Al pa vsaj Budist?

A po me ne sme nič drugega na tem svetu zanimati?

Veš da me lahko, pa mi ni treba biti noben od gornjih, ali pa še katerih tretji.

Skratka kapela, v enem priobalnem mestecu, v enem bloku v pritličju. Za skandinavske prilike nič nenavadnega, za naše pa.

"As vidu? Kr v bloku."

To sem potem čez leta na severu videl, da so kapelce na naš način nemogoče gor, so pa v bloku, al tovarni, al kjer jo pač rabijo. Tam je ena soba pimenovana v kapelo.

Ta je malo spominjala na to, čeprav takrat še nisem to vedel.

Ne da nisem poznal skandinavske arhitekture. Sem jo že dalj časa spremljal. Še ko sem oblikovalec bil sem proti Skandinaviji gledal. A to je bilo tako drugače, da se je dojemalo malček pravljično.

Superfinofajn.

A neresnično.

Pol pa eto je. Sicer ne tako fajn, so razlike, itak pa Skandinavci kažejo samo ta fajne, ta kr ene, moraš pa sam odktiri. In ta je bila kr ena. Sicer pokazana od lokalnega arhitekta.

Zdej, glede na naše prilike, celo pred časom. Takrat smo resno, podčrtal avtor, verjeli v post moderno.

Ne se režat.

Mi smo tko k Plečko, pol je cel haufn interptacij, več ali manj za lase privlečenih, kakor večina post moderne. A takrat je bil čas in smo verjeli. Ja, zdej pa ne priznat, da sem bil zraven. Ne jest sem od vedno v Skandinavijo škilil. Kar je sicer tudi res. Kakor tudi, da sem hodil Rosija in Holajna in ostale genialce gledat, Skandinavijo pa obravnaval kot snegulčico in 7 palčkov. No, Dežela Nije od Petra Pana mi je ljubša.

Tako da smo sicer pomno kimali, a si tudi mislili, pa kaj je sploh mislil, če je sploh kaj, in odkorakali gledat vogal bankin. Ta je bil že prav prisrčno postmodernističen, nekako domač in je bil zatorej precej visoko vzet. U, kok je dobr.

Pol pa šok.

Saj smo že slišali za dekonstruktivizem, a ga jemali kot stran pot, ko se enim mal odpili in so v rubriki saj ni res pa je, kaj več pa ne. Če je total odpilen, še komentar:

"As vidu unga kva je spohu."

Pol ni vse za povedat. A da se ve, mi pa že ne, mi smo pa na liniji in to visoko leteči.

Če bi kdaj ker civil tole bral je le treba reči, kero o dekonstruktivizmu.

Konstruktivizem, smo samo nekateri obrajtali, ker so se ga zmislili komunisti.

Lej tko se govori.

Saj se tudi, da je rdeč Aljažev stolp komunistični, siv pa ne.

Zato so pa Skandinavci vsi komunisti, ker prevladujejo rdeče hiše.

A da sem šel predaleč?

Ma, sem, a je esencialno. Namreč konstruktivizem nima veze s komunizmom, razen da se je dogajal istočasno in so progresivci z njimi dihali. Še Kurbi je projekt za Stalina naredil. Bauhaus je pa itak začetnik konstruktivizma in bi bolj pasalo da so to nacisti. Pa če kaj niso pa to ne, jih je pa pogoltnil nacizem to pa ni debate.

Zelo poenostavljeno povedano.

Konstruktivizem se je igral z deli stavb in gradil konstrukcijo iz njih.

Ergo.

Dokonstruktivizem je vse te elemente polomu, de konstruktnu. In dejasko izgleda, kot bi se podiralo. Naj dlje je šla genialna Zaha Hadid, a meni kot vse dekonst tu mač.

Mi pa pred eno tako tovarno. Ej smo zijal. Pa se gledal, pa zijal. Pa ne do sape prišli, pa še gledali. Po pa mal @@@@. To nam je vsem šlo ne samo meni. Tako da nismo niti veliko spraševali avtorja kateri nam je navdušeno razlagal o novih trendih, ki so pljusknili celo na Avstrijsko Koroško.

Smo se kar oddahnili na avtobusu do druge fabrike. Je bila tudi malo na dekons a s precej primesmi oblikovanja iz 70h, tako da je bila prebavljiva. Pa vendar.

Al su šašavi ovi Korošči. (Bi rekel Obelix)

"Poj.

Poj pa.

Kar sapo mi jemlje guspa!"

Se odpeljemo mal ob jezeru, saj veš, mal kičeraja, a šarmantno, pač jodlarji. Kar naenkrat čez progo, ki ravno tako pelje po robu jezera, tam pa:

"@? Lej to? Ne morš verjet"

Še ena dekons, a ta privat hiša. Takrat še v tretji fazi, ko se vidi samo konstrukcija, brez oken vrat, kamoli fasade in strehe.

Sam zjal smo.

Eni so sicer nekaj komentirali, a po moje bolj sami zase, ker kar koli si rekel, še celo mislil, je bilo mim.

"Kej tacga."

Čez leto ali dve, ko je bila hiša, hišurina v resnici, uradno odprta, se je potem pojavljala po vseh možnih in ne možnih časopisih. Dobivala nagrade take in drugačne.

Tako da.

Tih smo bli in kimal.

"Ka pa čš?"

Pred tem, še na tistem izletu, se je končalo srečno. Pozno popoldan smo šli še do naslednjega jezera (Osojsko (Ossiacher See) jezero) mal u breg. V resnici skor do vrha, tam pa hipi hiša.

"Ka pa je spet to?"

Ta termin sem si sicer izmislil, a po moje precej dobro odraža stanje duha. Dan današnji vem, da je to edino prava arhitektura, če ne štejem t.i. ruralne, ne samo kmečke, a iz zemlje, ali še bolj okolja.

Takrat je to bil za nas, post moderniste tudi ekstrem, a iz druge strani.

Gre pa nekaj na to temo.

Po moje so lastniki arhitektje, al pa saj (vsaj) en. Nima veze z spolom.

A kako se to vidi?

Večina ljudi misli, da imajo arhitekti doma razstavni komad. No, saj v resnici je, a je točno nasprotje od tistega kar si večina pdstavlja.

Skratka, 100, po ta malem, začetih idej, navdihov, impresij. Potem, nekatere ne ratajo, teh ni malo, nekatere se ne izidejo, včasih tudi, nekatere pa izgubijo zven, sijaj, že v fazi nastajanja in ostane pač več ali manj zgužvan gugl-mugl, miš-maš, komsi-komsa, al pa kr neki.

Tu so se sicer trudili dokončati, ne prav posrečeno, a se je videlo, da. Prvič, so bili pred post moderno in se z formo radi forme sploh niso bavili. Ja, da fajn izgleda, a da bi bilo tko k Rosi, al pa Holain, al pa kr ker, pa ni važno.

In tko je nad vhodom sekret. V resnici niti ne tako nenavadno, razen če ne bi steber ki podpira tisto kišto, tudi oblikovana je bila tako, kot da je kišta nad vhodom, bil tudi odtok.

Zdej, če ni obiskov istočasno no problem. Če pa en lih potrka, ti pa zasedaš. Zatulš, nad obiskovalčevo glavo, pučak, koj pridem, pol mu pa spustiš, mimo obraza, stoji pred vhodnimi vrati in se zelo verjetno še naslanja na steber, ta pa un znani zvok, saj veš, ko potegneš vodo po opravljenem.

Lej, vsaj nenavadno, če ne še kaj.

Men je blo ful kul, kakor se to danes reče, takrat pa se ne spomnim, kaj.

Poj stopiš v kao predsobo, ki to ni, ker je to en dolg prostor, vse tja do konca, ali pa začetka hiše, kakor si pač tolmačiš, kje je začetek kje pa konec.

Ok. Nima veze, ima pa, da po 5 štengah dol, v kuhinjo, vse en prostor, 5 šteng dol v jedilnico, 5 šteng dol igralnico, 5 šteng dol dnevno, 5 šteng dol teraso. No, ta je sicer že zunaj, a strop je že 5 metrov visoko, ker se od vhoda nič ne spušča, se pa tla po terenu in je razgled, ne morš verjet, najbolsuperfinofajn.

Takrat je bila ta hiša zame isto tko najbolsuperfinofajn na svetu. Drugi so jo pa prav sumljivo gledali. Te so pa res fiu-fiu.

No saj nekaj rešitev je tudi meni bilo nepbavljivih, al kdo sem jaz, da bi jih sodil, je zadnjič rekel Franček.

Namreč, v kuhinji je bil na sredi otok. Tak mal podaljšan. Nič ne navadnega. Ampak nad njim ni bila napa, ali viseče omarice, al kaj, ampak rit od banje, in tudi vse instalacije ki gredo iz bane in vanjo. Lej, orto konstruktivizem. Naj se vidi resnica.

Ok, no.

Na podsteršju so imeli namreč kopalnico, zatorej tudi cekret nad vhodom in banjo v tleh. Tudi že videno a ne nad kuhinjo in to brez skrivanja.


Pol je bila ena druga ekskurzija z istim ferajnom. To je tko fajn, če ti hiše kažejo avtorji, ko še niso znani. Pozneje nimajo več časa klepetat z kr enimi, kmamoli zraven še uživat v družbi kakor se je nam kar dogajalo.

Ok, takrat zavijemo na desno od Vrbskega jezera, po unih vaseh. Prej se sicer še ustavimo ob jezeru na južnem koncu, v bližini sem kot študent zmeril en hotel. Ja, že takrat so naši kupovali hotele po unih koncih. Čeprav se takrat o tem še ni govorilo.

Meritve so večinoma pozimi. To ni da je usoda, je pa psihologija. Večina razmišlja. Po novem letu obstoječe stanje. Spomladi projekt, poleti pa zgradimo. To sicer teoretično špila, praktično pa ne poznam primera. Kar pa ne pjudicira termina meritev. Vedno pozimi, razlika je samo ali je mrzlo, al je zelo mrzlo, al je pa svinsko mraz. Drugo je pa več ali manj po pričakovanjih.

Se tako na en januarski vikend zapodimo v mojo Dijano, trije in zaparkiramo blizu jezera. U je fajn, pa še snega ni. To bo pa luštno. Pa se izkaže, da hotel deluje samo poleti, in ga sploh ne grejejo. In je vse mrzlo, še bolj mrzlo, prepih pa itak svinsko vleče.

Ok. nima veze.

Smo probali iz vsake flaše iz bara, za kar smo bili potem slabše plačani, ker šnopc iz bara je tam čez mejo smešno drag, pa magari iz zaprtega bara, a je imel tip vse zacahnano in nas je fino zacolal. Ej, nisem potem nikoli več pil nič iz hotela, kamoli bara.

Ok.

Mal naprej, je en klasik, tak iz knjig, Dunajska šola napravil eno, sicer družinsko, a od nekakšnih magnatov, tako da danes deluje kot manjši hotel, hišo. Tisto smo si prvo pogledali.

V resnici nič omembe vrednega, sploh ne Ajflov stolp, al pa Niagarski slapovi.

Pač ena fajna podeželska vila z secesijsko noto in mal nakazano na konstruktivizen. Skratka pred Bauhauzom, ravno zato pomebna.

Zdej.

Na avtobusu smo imeli še par mladih, perspektivnih, ok, to smo itak bili vsi, pa vendar, nekaj bolj mladih, ma ne, perspektivnih, kolegov, kateri so bili še malo bolj nadarjeni in so nam občasno med potjo kaj razložili, al pa naložili, a to je že ena druga štorija.

Ok, en tak, dan današnji pomemben, takrat pa še kar normelen, je ravno ralagal, kok je dobra hiša, ker ima tako genialen zaključek, spodnji del je mal dolgočasen, je pa zato zgornji tok bolši.

Pol pa tam stojimo pod uno hišo, zgornji del je pa res fajn in nam razlaga vnukinja, al pra vnukinja, al kar kol že je, da se dedi samo v grobu obrača, ker so tak zmazek naredili, ko so ta mladi nadzidali objekt.

Ka?

Lej tih smo bli.

Nima veze, ima samo toliko da tudi sol zemlje kdaj kiksne.

In gremo mal na desno od jezera po vaseh okoli.

Danes gledamo lesene hiše, takrat še tabu v naši dolini.

Kakšne lesene? Modularc pa konc.

Tko k Restan kumper, viner šnicl in pir,

lej, niht debaten.

Prva (lesena) je bila L v sredini steklena dnevna, za ritjo povezovalni hodnik, čez most, ker vse stoji na strahotnem bregu, na drevo v delovno sobo. Lej čist tko je zgledal, kot hiša na drevesu. Superfinofajn.

Tri vasi naprej, na enem blagem travniku, ena podobna, samo na tleh. Je bilo izgleda tisto leto moderno, da narediš dve, al pa prizidek, ki pa stoji par metrov vstran in sta zato obe imeli steklen hodnik vmes.

Ne nič kovine. Les in steklo.

Superfinofajn.

Ps.

Obe sta bili pokazani od avtorja. V drugi je bila pa še babi v zadnji sobi. Meni se je zdela hudo žalostna da ji cel avtobus butlnov po spalnici štoferi.

Takrat sem se resno zamislil, če je tole fajn? Ja meni, firbcu je, lastniku al pa še celo babici pa izgleda ne, zato.




VODNIKOVA

Nisem šel do Vodnikove, pozimi še kakšne pol ure dalje sicer pa mal naprej.

Tu na sedlu, malček dol, v zavetrju, zimsko sonce ob 12h greje kot za stavo. Tu na osojah ga je večino pobralo, ja sneg luba duša, ka pa, tako da celo skala ni zelo mrzla.

No, ja. To se samo tako reče. Takole visoko, novembra, ko je sneg okoli in okoli, pač ne more biti topla.

Vse eno se usedem na ruzak. Sva bila že marsikje, se mu pozna, a se ne da in se mu vidi da ni kr en. Karimmor je bil, je in bo vedno taboljši. Sicer en osnovnih, samo vreča in tri zanke. Za krple in cepin. Brez enega žepa. A mi je služil po vseh hribih in dolinah, da ne omenjam interraila. Ne vem če ga nisem točno zaradi njega kupil.

Se ne spomnim.

Sedim tam, lovim drobtine zadnjih keksov po vrečki, kofeta je še za tri šluke, ob čiku ene vrste nebesa.

Razgled ravno tak, kot sedeti na vrhu sveta (skor).

Dolina Voje med nogami se preliva v Staro Fužino in Bohinjski hribi na obzorju.

Na desni še vedno z soncem obsijani Mišelj vrh in njegovi, na levi polica okoli riti Toscove. Na njej sicer kar kaj snega, se je menda pkucnil iz višje ležečih trav, a je shojena in predvsem ob skali kopna tako da, no problem, razen da ti spodrsne in si na riti, kaj več pa ne.

Misli mi švigajo od do.

Ni se veliko stvari odvilo po pričakovanjih. V resnici zelo malo. Zdej, a je slabo niti ne vem, ni pa tako kot sem mislil da bo.

Ni debate višine se bojim.

Saj sem se navadil, sem zadnjič Poloni pomagal purejati stanovanje. Sem stal tam na zunanji okenski polici v četrtem nadstropju in nakladal odpadni material v vedro na škripcu.

"A se nič ne bojiš?"

Lej, samo držati se je treba, sicer pa ni razlike, meter, 10, 100.

Ne rečem ima logike u tome, pa vendar, ko v Turncu pridem do grifa ki je ocenjen z 4ko, ga samo pobožno božam, tisti občutek, ko ti zmanjka vsega, in poletiš.

Sicer samo 2 metra a je prvinski in mi dvigne kocine.

Verjetno kaj več kot trojke ne, ostalo bi bilo ptiravanje. Za trojke pa težko dobiš kompanjona, ker se vsi menijo o 6+.

Kot arhitekt (pa toliko je obetal) vedno bolj tonem. Me sicer radi povabijo.

"Tis hitr!"

Al kaj, ko hočejo načrt notranje kanalizacije, za kar pa niti kvalificiran nisem, tako da mi kolega podpisuje umotvore.

Je ratalo samo po sebi. Čakaš tam inštalaterja, da bo kaj od sebe dal, potem pa pritrese tiste tri črte, kakor da je vodo odkril.

Sem gledal in se učil in sam narisal, ter mu nesel samo še podpisati.

"Andrej je dobr, skor tko kot sam!"

Punca se še vedno stisne k meni, al kaj ko je ene vrste rutina. Nikoli nisva imela fatalnega odnosa, a je bil vsaj na začetku precej topel. Topel je še vedno a ne eksploziven.

Saj ne vem. Mogoče je pa tako bolj prav.

Bomo videli.

Toliko let mi do sedaj še ni uspelo.




MUZIKA

Za muziko nisem nikoli nastavil da bi bila lepa. Dobra pa. U tega pa kolikor hočeš.

Zdej.

A je tebi tudi ta všeč?

To veze nima. Vsak v svojem kontekstu. Da bi se moral po tej plati strinjati, ali celo prilagajati.

Lej, pač ne igram kitare kadar je doma, to pa ja noben problem.

Tudi po bobnih potupkam, kadar grem v klet po žebelj, za sliko obesit. Skratka redko.

A je kaj narobe?

Ne, to je bilo pač eno obdobje. Ni eno, sta dva. V resnici trije. Začel sem z ropotali, celo v šolskem bendu. Ker je bobenčke težko na žurke nositi. Ma ne, saj ni, a kaj ko hitro rata dolgočasno, če si brez spremljave. Sem začel nositi kitaro. Je dosti bolj vžgala kot ropotala.

Zdej.

To je tko.

Plunkaš tam na enem žuru. Ponavadi dva, je ipak bolje, okoli pa gledaš kako se drugi kušujejo.

Tako da sem raje nadaljeval z bobni v Festivalni.

Ali je bilo kaj lepote v tej muziki?

Težko. Je bilo pa superfinofajn obdobje.

Če se že kateri priduša z kakšno lepo muziko, je ni da bi bila tudi grda.

Muzika je slaba ali dobra.

Lepa?

Lepota klasične glasbe. Tu je veliko lažje.

Tu sicer tudi težko najdeš grdo, lepo precej hitro.

Zdej.

Sam nimam rad, romantike in klasicizma. Pa spet so katere vmes, ki so šlagerji. Bi se že reklo pop. Tiste občasno, sploh ne vedno, prav rad slišim.

Tako na počez je pa ni čez barok. Mi težko pade, da mi arhitekturni barok sploh ne potegne. Muzika pa 90%. Ja, se najde tudi katera ki je mimo, a je redko, pa še redko jo predvajajo. Šlagerji so pa sploh najbolšmožnfajn.

Romanika in gotika, večino superfinofajn.

Moderna pa komaj kdaj. Pa sem je moral največ poslušati. Mi je fotr redno kupoval modri abonma. Saj ne vem če je modri, ta zateženi. Lahko da je katera druga barva, a so boge moje punce vse trpele ob poslušanju moderne klasične glasbe.

Zakaj sem pa hodil?

Zato ker je bilo noblih v Cankarja, Filharmonijo, Opero hoditi. Še v klub skladateljev. Tam sem moral poslušati izvedbe mojega fotra muzike in ne zehati, zraven se še držati, kao me zanima, pol pa še kaj poklepetati z prisotnimi. Ker se je spodobilo. Eto zato.

Zdej ali je kaj lepote v klasični muziki. Eni točno to pravijo, a meni je bila tudi tu edina kategorija, dobr ali zanič. Kar je skrajšava za mi je všeč, ali pa ne.

Lepota popularne glasbe.

"Kot že povsod.

Dobra al slaba.

Mi je všeč al pa mi ni.

Ful dobr al ful podn."

Tudi tu se težko naštimam na eno obdobje, eno zvrst, en stil. Lih povsod se najde ene superfinofajn in une druge. Gre bolj za to koliko je katere.

Na primer.

Mi ni blizu tehno. Pa se vse eno najde nekaj biserov.

Še huje.

Liberači je res poden. A je tako genialen da so nekatere občudovanja vredne, čeprav ne moje.

Če bi že kje našel generalne razlike bi bilo nekako takole.

Seveda sem rad poslušal Bitlese. A veliko raje Rolinge.

Seveda smo špilali kantri a je bluz bolši.

Seveda smo vsi migali na disko, a je funk veliko boljši.

Se čuti razlika?

Če je bila možnost sem izbral tršo. Pa spet brez skrajnosti.

Punk mi ni legel, mi je pa Rap.

Nekaj časa sem bil precej etno. Sem imel punco pri Maroltu pa je potem kar samo ratalo od Rezije pa vse tja do Capetovna.

Zadnje čase je večinoma jazz.

Nekaj časa smo poslušali Kita Jareta, je imel celo koncert v Unionu. 2 uri free jazza. Takrat sem odkorakal od alter scene.

Danes samo še šlagerje. So frajerji vse ta dobro že posneli pden sem se rodil.

Lepo ali grdo. Sploh ne bi poizkušal.




PADOVA

Stebrički, blustrčki, velbeki.

Pejmo gledat Paladita.

Andrea Palladio je bil en Beneški arhitekt. Al je bil Beneški ne vem, je pa za njih tudi delal.

In tko se mi vkrcamo na trajekt do paladijeve vile (villa foscari malcontenta) na reki Brenti, vmes vidimo še ene tri, ker na tej rečici so imele beneške familije vikendicu, sicer v velikosti Tivolija, pa vendar in tu je Paladio rastural, celo tako, da so ga še drugi kopirali in se dan današnji reče paladijanske vile.

Meni tudi ta prva, orto vila ni sedla.

"Koko ti je pa villa capra vicenza imenovana tudi rotonda?"

Saj ne rečem, se vidi da sta iz iste roke, a ena dobra druga pa genialna.

Take s stebrički , balustrčki, velbeki so mi bile vedno tu mač, mal podobno s barokom. Pa je tudi tam nekaj bezčasnih genialnisti.

Toko je tudi z Rotondo. Je čist nekaj drugega, pa magari vsi pravili, da sta glih.

Lej, nista. Po moje celo kot dan in noč. Ja se pa vidi da je obe delal isti genialec.

Izpeljave paladijeve pa sploh grozota. Vse tja do Las Vegasa, a to je z večino veleumov.

V Vičenci smo si ogledali še par njegovih (teatro olympico, basilica), a ne mojih, jih je pa treba poznat, če češ arhitektek biti.

Treba?

Ma škodi pa ne. Vsaj večinoma.

V resnici ni kaj dodati, kar ne bi bilo že podano. Je pa fajn, pa še Padovo dodam. Meni je sila sedla. Srednjeveški center vendar, da ne bi slučajno kdo kaj o industrijskih conah in obvoznicah. Sama zase nič posebnega, sicer pa sila privlačno. Arkade po ulicah. Univerza zelo lepa, menda tudi pomembna. Tako kot secirnica. Se je ne da opisati, jo je potrebno v živo videti. Nič genialnega a superfinofajn.