U pa res 1982



1982

Šta je rekao Dolanc, Igmanci, Samoprispevek, Bojan Križaj, SPEDU, Mito Trefalt, Grupa Junij, Beg na grad, Punkiti, Lepa Brena, Srce Gvendolina , Bejrut, ET vesolček, The Police, U2, Deep Purple smoke on the water, Grandmaster Flash and the Furious Five The Message, Digitron, CAD, Lotus 123, disketa, CD, Compaq

URŠA

"U.

U pa res.

Urša."

Se čeljustim, kako v hribe hoditi je pa superfinofajn. Pa so bili to še časi, ko so te postrani gledali, če si kaj takega počel.

"A pa je bife gor?

Kakšna dobra mačka?

Po kva pa pol gor rineš?"

Glede da pripovedujem s kar nekaj žara, tudi dobim, kar nekaj poslušalcev. Kok da je dobr tam na vrhu hriba, po ne vem koliko 8 al kok urah vzpona, najboljš možno cigaret prižgati. Po toliko kisika ti gre direkt v možgane in je hrib še večji, kot so ga zadnjič izmerili. Eni so bili globoko razočarani. Eni so se muzali. Eni so se režali, kaj vse ne. Tudi komentarjev lih kolikor si hotel.

Al Igor ne. Ta me je pa menda že prvi dan postrani gledal. Lej z nekaterimi se pač ne zaštekam. Vsaj ne takoj na začetku. In tko me prav sumljivo gleda, ko pa rata vse splošna veselica pa gre.

Se nisem prav nič sekiral. Ej poslušalcev več kot dovolj, da ne omenjam da sem itak norčije uganjal zaradi norčij. Ok. Tut hribi so bili pomembni. Al kaj ko ljudem ni jasno, pa če jim še tako nazorno predočiš. Dokler ni vse splošno sprejemljivo in dan današnji še moderno. Da si fit, pa zdrav da kar pokaš od zdravja. Sam sicer pokam, ampak po šivih. Takrat še nisem v to smer, sem se pa vedno rad hecal na vse mogoče račune. Svojga tudi. Itak je vsaka zezancija prvo na svoj račun, tako da se prebije led, da se poviša temperatura, da se sprostimo, pol, pol pa še koga potunkaš. Če je za, sicer pa ...

Igor je šel.

Pol je bilo kar nekaj časa. So bili izpiti pa seminarji pa kaj vse se nismo izmislili. Če ne bi bilo pod mus, sicer eno fajno obdobje. Ok. Zezanje je fajn. A je bistveno boljše če so vmes pavze. Zezanje na zezanje postane tudi dolgčas. In prav fino pade izpitno obdobje. Se sicer še vedno zezamo. Vsaj nekateri. Drugi rečejo ta tečni. Al kaj bi tako resno jemali, že tako je preresno. Je takoj malo lažje če se prikrade pa magari kisla a zezancija.

In tko mi naredimo eno rundo, in preden se zapodimo v novo obdobje. Se mi zdi da se reče spomladansko semester, čeprav je še zima. Tam na začetku marca zna še fino hladno biti. Ne skoz. Ne povsod. So že sončni dnevi. Sicer redki, a ti dajo jasno vedeti, prišel bo čas, ko se ti bo še kolcalo za hladom. A kje je še to. Sedaj čakamo in si želimo vsak sončni žarek ali vsaj malo toplote.

Pristopi Igor. Brez uvoda:

"A greš z mano čez Pohorje?

Ka?

Na smučkah iz Bolfenka pa do kod prideva?

Ke?

Od gondole pol pa po vrhu.

Veš de."

Pa pojma nimam o Pohorju.

Smo sicer kot družina smučali na .... Ne najdem nobene podobne koče iz spomina na netu. Ali so jo porušili, ali pa sem spet kaj zmešal. Fotr, Prlek je hotel Dolencem pokazati kje je fajn. U saj je bilo. Sam sem bil še premali, da bi kaj veliko vragolije uganjal, a dovolj da se spomnim prijetnega občutka vstopiti iz mraza, u kva je bilo super smučati, pa magari v tistih časih še štamfati v breg.

Ka šta?

V starih časih, še ni bilo žičnic, pa smo vsi, tudi tastari v breg na smučah hodili. In tisto bočno pomikanje se imenuje štamfanje. Se je dalo tudi naprej, a si velikokrat padel.

Torej.

Po celodnevnem uživanju na snegu, ko si stopil v skupni prostor koče, te je objel prav poseben vonj, tako značilen za gorske koče. Sicer od vremena in letnega obdobja odvisno, so nekateri vonji prevladovali, pa vendar, ko se dan današnji namalam v kaki koči, mi prav v veselje stopiti v skupni prostor in se spomniti domačega občutka iz rane mladosti.

»Pa to smrdi.«

Saj ne rečem da ne. Veliko je vonjev. Nekateri tudi moteči, vsaj dokler se ne navadiš, pol. Pol po dolgem času pa celo fajn.

»Vem. Sm mal čuden.«

A vonji so posebno poglavje.


Od gondole smo nadaljevali po urejenih progah čez Hočko Pohorje. Večinoma po vrhu. Prav velikih vzponov in spustov ni bilo. Samo tam nekje pri slapu Šum, se cesta precej spusti. No, to se ti tako zdi, če si že ves dan na smučkah. Prog je že zdavnaj zmanjkalo in je bilo prav luštno malo po cesti hoditi. Pa magari smučke nositi. Bilo je tam nekam pred tretjo.

Igor a ne bi raje dol zavili?

Saj smo že veliko videli.

Ne. Sedaj bo šele zanimivo in zavije nazaj v breg v cel sneg. Tam nekje ob 7h je že črna nočka. Na začetku smo bili še sila pogumni. En drugega zbadajoč, če je kateri kao nekaj pomno opazoval. Pol ponoči ni bilo več izgovorov razen, se mi je čevelj odvezal. Pa to nisi mogel vsake pol ure reči. Na srečo so se vse pogosteje tudi drugim. Smo sicer malo težili: ali že spet? V resnici je pa prav pasalo. Tako in tako je bilo že jasno, da od tukaj živi ne pridemo in je samo še vprašanje ali se bomo do zadnjega zezali, ali bomo pa proti koncu utihnili. Kar je sicer en klavrn konec, a včasih pač zmanjka štrence.

Ure se vlečejo. Čevlji se odvezujejo. Bembtimo, a že spet. Ni bilo mesečine. Še zvezd ne. Meni se je zdela smreka isto temna, kot prostor med njima iz česar sledi da se jih ni videlo. Pa res. Ali sem pa z zaprtimi očmi hodil.

Zdej.

Z nami so bile punce in se ni spodobilo, da bi mi tapravi desci zaostajali. Kamoli da bi nas bilo strah. A to pa ne.

"A nede Igor. Saj ni medvedov?

Ne veliko.

Pa saj pozimi spijo?

Večinoma.

A veš za kakšno nezgodo z medvedom?

Prejšnji teden ...

Ne ga srat. Pejmo nazaj. Kje se pa gre dol?

Pojma nimam. A se mi zdi, da bi se tule lahko prišlo na Roglo.

A pa si ti že kdaj tukaj hodil?

Ne.

Kaj?

Saj je na zemljevidu vse narisano."

Oj, se je usulo. Še njegova spremljevalka se je razhudila, pa smo sklepali da ga pozna.

"Čuj, kaj si ti čisto blesof?"

Še celo nekaj prav mastnih. Pa cel dan nismo preklinjali. Prav fina druščina. Meni sila nenavadno. Pa mi je kar pasalo. Čeprav sem se večino dneva zezal, ni nikjer niti poizkušalo biti vulgarno.

Kaj takega gospa, kar sapo mi jemlje.

Pol smo pa utihnili. Slišalo se je samo globoko dihanje. Pa še utip srca. A to vsak svojega, dočim dihanje je pa znalo biti tudi sosedovo prav glasno. Menjavali smo se na čelu. Sicer je breg blag a stalen. Pa te vendar utrudi, tako da ti prav paše ko te drug zamenja.

Sam sem bil že malo vdan v usodo. Če tole preživim bom najbolj priden fantek na svetu. Možnosti je vse manj, pa lahko vse več obljubljam. Je bilo že malo na ono stran, ko obljubiš, a ma lih vse. In tik preden sem konec storil, sem bil ravno na čelu, pa sem mislil da se mi že blede, se mi je zazdelo da se nekaj svetlika. Seveda nisem reagiral, saj je fata morgana. Ta je sicer menda u enih drugih krajih in v enih drugih temperaturah, a nikoli ne veš, kako je na koncu, ga ni ki bi nazaj prišel in opisal, kakšen je prehod. Ali se ti že malo svetlika, ali kaj.

Pa se ni nehalo. Vse bolj vztrajno in za uno četrto smreko, tam je bila pa svetilka. Cestna svetilka na koncu Pohorja. Tam ko na drugo stran prestopiš. Pa ni bila cestna. Ker ta luč sploh ni bila na kandelabru, kar se edino poda cestnim svetilkam. Ne ni imela droga, je pa zato na riti imela celo hišo.

Sicer edina brlivka, je bila enako dobrodošla kot sončni žarki v kakšnem pocukranem filmu. Pa ni nihče ob tla padel, ali po eni nogi skakal. Smo bili malo u drugom stanju. Kot pijani. Kar stali smo in gledali svetilko. Ja tut obrise okoli, se pravi kočo na Pesku.

"Hej, to je pa fajn da imajo tu svetilke koče na riti.

Dej potrki."

Tok, tok, tok.

Nič.

"Dej bom jest, ti ne znaš."

Bum, bum, bum.

Nič.

Smo bili spet tiho. Sicer se malo nasmihali, ipak je bolš z svetilko kot brez zmrzniti.

"A udremo?

Dej še enkrat potrkaj."

Še preden je dokončala, se je znotraj prižgala luč.

Juhu.

Se odprejo vrata na vratih pa oskrbnih v gatah, kolne kot mornar, pa keri hudič vas je sredi noči prignal. U je bil hud. Je rekel da je zaprto. Pa se je Igor postavil, češ da sta govorila po telefonu. A to se je menil z enimi včeraj. To smo mi samo malo zamujamo. Vseh mastnih vmes ne zapisujem, ker smo bili cel dan sila fina družba in ni da bi sedaj vse zasral.

Oprost.

Ponečedil.

Prvo sploh ni hotel dati hrane. Potem se je le našlo nekaj špeha in starega kruha. Vode pa kolikor hočemo. Je šel kar spat. Da so skupna ležišča zgor in naj se znajdemo.

Ej smo bili zmatrani. Tisto ko sediš. Sicer žvečiš a vmes tudi malo pozabiš. Strmiš v prazno a se vse eno malo nasmihaš, če smo pa fina družba in hudo gledati pač ne paše.

"Jest grem spat!"

Vsi vstanemo kot na povelje.

Se odvlečemo na skupna ležišča.

V jedilnici je bilo hladno. Na skupnih pa ledenica. Ene stare ožuljene deke. Se zavijem v dve in trepetam. Puham pod odejo, to mi je do sedaj vedno pomagalo, pa se mi zdi da danes pa ne.

Skupna ležišča so bila, ne na pograde, kot je to do sedaj bilo edino poznano. To sem prvič videl. Vrsta na vsaki strani. Brez presledkov. Ena sama postla ene 10m dolga. Pa še povsod ni bilo modrocov. Se razporedimo tako da je po modroc vmes. Se izkaže da sploh nismo pari. Zase sem vedel, a za ostale mislil da so. Sicer mal zadržani, pa spet. Saj prav hecno zgleda, kadar gre družba kam, pol se pa tam dva skos neki šlatata. Ej, pa bi šla po svoje. Če smo skupi je za vse enak žur. Tako da niti ni izpadlo da smo tujci.

In tko drgetamo.

Se mi je zdelo da se Urša bolj trese od mene. Al pa ne. To se v tisti temi ni dalo pogruntati. Ne vem če je četrt ure trajalo. Ajd mogoče pol. Več kod tri četrt pa sigurno ne. In se kot gosenica prikobaca. Mi nasloni rit v naročje, jo objamem, duham njene lase, sladki vonj mi napolni možgane. Jo pokrijem še z mojo deko, nama postane vroče in zaspi. Občasno je celo smrčala. Postalo ji je res luštno v mojem objemu. To se je videlo iz položajev katere si je privoščila v spanju. Če mi ne bi roka zaspala. Nisem se upal prestavljati, da je ne bi zbudil, bi se celo lahko zaljubil. Če je bilo pa kaj seksi, je bila pa tista noč. No, nekaj ur, ker se je prej kot običajno napravil dan. Ti povem, včasih se dan prej naredi. Predvsem, ko bi rad še malo potegnil, pa magari z odmrlo roko.

Roka mi še služi.

Se je zbudila. Prav prestrašeno pogledala. Vprašala:

"A?

Ne.

Ok."

Pol se nasmehnila in pretegnila.

Bleda svetloba ji je narisala zelo, zelo, zelo lušten nasmeh na obraz.

Pol.

Pol smo pa vstal.

Žičničar je ravno pognal napravo. Bili smo prvi na progi. Rogla je še spala. Se sploh ne spomnim ali smo se poslovili. Gotovo smo se. Tako fina družba, pa še če tako izkušnjo skusi ostane fina.


Ko me je Igor napadel ali grem z njim čez Pohorje, je bilo v risalnici za identiteto kontinuitete revitalizacije stavbnega fonda. Ne vem ali sem prav zapisal, menda je bilo bolj komplicirano, pa sem sedaj vse obrnil. Kakor koli že, tam smo stare bajte risali in sedeli študenti vseh letnikov v prostoru, imenovanemu seminar. In tko jest, študent drugega letnika, perspektivni arhitekt, ki se čeljusti o mnogočem, takrat ves zaprepaden nad nepričakovanem vprašanjem, se s hecom ven vlečem in odgovorim Igorju:

"Veš de."

V hecu na drugo stran tudi:

"A greš zraven?"

Sedi ena tiha, pridna miška, katero sem sicer tudi občasno malo hecal, ker je bila iz Mengša, ter sem jo spraševal koliko krauc imajo. Da sem med temi gor zrasel in naj me povabi na kmetijo. Vse v hecu, da bo jasno.

In pravi:

"Ja."

In tako je bila Urša moj kompanjon na avtobusu v Maribor. Tam spoznavanje Igorja in njene in še en par prijateljev. Se sicer nismo nič kaj veliko predstavljali, a je bilo kar samo od sebe normalno da smo poparčkani. Na koncu je pa izpadlo, da smo bili sami individualci.

Sam sem bil ravno v vmesnem obdobju. Ko imaš nekaj vrh glave, zraven pa še ni prostora za novo zgodbo. Tako da tudi z Uršo nisva nič ušpičila. Razen da sem jo, po mnogih letih spomnil, da je z mano spala, in zraven celo hotela nekaj ugovarjati, pa se je spomnila.

"U, pa res."

In en prav hudomušen nasmeh.

Vam povem gospa. Kar sapo mi jemlje.





ROVINJ

U, Rovinj.

Ni povsem jasno, ali je bila arhitekturna ekskurzija, ali zaključni izlet.

Seveda smo cel dan skicirali, no vsaj od takrat, ko smo iz avtobusa stopili. Ja smo bili zagreti, nekateri so pa še sila zares jemali. Saj sem že omenil, če ne znaš skicirati, pol nisi arhitekt.

H?

Ko bi vedeli. Pa nismo, da je vse drugo res, razen to. A to sem izvedel potem ko sem že po svetu šel, doma je pa še leta veljalo gornje. Eni sicer nismo priznali, a ziher pa tudi nismo bili, da bi na trdo nastavili.

"Ka pa veš?"

Ja pa smeha in dovtipov lih kolikor jih hočeš. Stalno pa še ene trije vmes. Tako smo se razživeli, da se ni dalo obvladovati vsega, ker so se tvorile grupice, vsaka z svojimi animatorji in bi moral ravno krožiti, kar mi pa takrat ni niti pod razno na misel hodilo, kajti, končno smo se zaštekali z našimi rasturačicami in je malček celo izgledalo da smo uigran žuratorski tim. Tako rekoč parti animals a tudi za to sem potem čez leta slišal.

Najeto smo imeli v apartmanskom naselju verjetno Rubin, ali pa nekaj na to temo. Skratka en zguncan kompleks, enonadstropnih vrstnih hiš, še kar blizu obale, vmes pa še skupna restavracija z imenom Havaji. To sem si ravno izmislil, ker se niti pod slučajno ne spomnim.

Imena z domovinsko noto so počasi izginjala. Ja Titova je bila še dolgo, kakor tudi Titovo Velenje. A imena restavracij, vsaj v turističnih kompleksih, že nekaj časa niso slišala na Udarnik, ali Crven zvezda, ali Zastava, ali ...

So jih pa nadomestili, ne vem če ne še bolj butasta, v stilu Raj na zemlji pa take.

Po precej socialistični večerji, včasih so imele vse menze Jugoslavije podoben okus in vonj, (a zdej ga pa nimajo), je bil ples. Ne ni bilo benda, iz zvočnikov se je slišalo več ali manj luštno muziko. Vsaj Čolič ni klical Gvendoline, al ker je že kero klical. So me naše rasturačice vabile, da zaplešemo, pa sem se kar uspešno upiral, saj veš uno, aritekti smo ko pametni, da še plešemo ne. Al kaj ko so dali gor Leo Sayer - You make me feel like dancing (1976). Me je kar odgnalo na plesišče. Pa ne zaradi komada samega, a pred kratkim sem videl le tega nastopati v Mapetkih in tam ena kura pleše tako zagreto, za kure pa veš da sem nadarjen, da me je prevzela, in sem jo oponašal tam na plesišču, na vsesplošno odobravanje in veselje, tako da smo potem še dolgo v noč skakali kot žogice skokice, na vse strani.

Pol se malo ne spomnim, pa vem da kaj veliko alkohola ni bilo, ker je bil sila drag, popoldne v mestu, pa nikomur ni kapnilo da bi v supermarketu kupil kaj za na zob.

Če smo pa ko pametni, da še dihat ne mormo.

Ok, nima veze.

Pol sem rasturačicam v sobi težil, pa ni bilo odziva. Ena je bila vsa depra, ker ne ve, al se naj poroči ali ne in ni bila pri volji. Eno je glava bolela, ena je pa imela puncevske reči.

In sem šel še do Tatjane.

Ta je imela low down (brez drty) blues in smo potem do jutra drgnili Oh mami, oh mami, mami, mami blue, mami blue. (Pop Tops - Mamy Blue 1971)




HUDIČ

Bil je en tistih izletov, za katere se danes čudim, kaj vse se mi je takrat dalo.

Ob 3h zjutraj sem bil na cestninski postaji proti Gorenjski. Iz česar sledi, da sem začel izpred Koče na gozdu ob 4h.

Pa nisem.

Namreč deževalo je vso pot, tako da sem zavlačeval po dolgem in počez, ter se po Kranjski gori vozil, v upanju na razvedritev. Tam pred kočo v avtu kadil in čakal da bi nehalo, pa ni. Torej sem se odpravil pač malo na sprehod po Pišnici obvit s pelerino.

Sicer je nehalo deževati, tako da sem celo zavil gor po melišču v smislu, grem slikat slap, danes bo ekstravaganten. In je bil. Če je bilo pred slapom še kaj suhega, me je ob prečenju struge celotnega zalilo, kar me pa sploh ni ustavilo. Kot rečeno, grem samo malo fotkat.

A glej ga zlomka. Čim višje sem se prebijal, toliko tanjše megle so se valile.

Tule bi pasal tisti moj traktat, kdaj je megla, kdaj pa oblak.

Sem razlagal, smo gledali hribe v oblakih, tam nad Sant Etjenom, čez uro se pa vozili po njih, čeprav so rekli, kakšna megla.

Ni megla, oblak je.

Tu ni več deževalo, je pa kapljalo in teklo glih iz vseh koncev. Ker so se celo kazali svetli odtenki, v morju temnih skal in oblakov, sem vse eno nadaljeval, čeprav se ni videlo 10 metrov naprej.

Ajd 20.

30 pa sigurno ne.

In tako zlezem ta veseli del, malček po klinčkih in zajlah, jih je nabil Hanzi, kapo dol prjatu, gor za ovinkom pa modro nebo. Sicer ne brez oblakov a svetli optimistični cukrčki, tako da je življenje še lepše izgledalo, kot je že itak bilo.

A kaj?

Ne bi sedaj o politiki.

Itak pa še nisem nič kaj veliko štekal.

A zdaj pa?

Men se zdi da, čeprav mi kar kateri reče, pojma nimaš.

A to je že ena druga zgodba.

Dalje na ovinku.

Dotični ovinek, se spusti do snežišča. To ti je koluar od Hudičevega stebra, kateri je tedaj še bil pod kapo, a belo in če mi je bilo dano že tako visoko, pa če kaj prav nič ni kazalo na srečen konec, je sedaj povsem drugače in z malo sreče bo, al se pa še malo porine.

Eto tko.

Tam sem se zamudil lih ene pol ure, ker sem slikal, ne vem če ne cel film pošklocal, pol pa sigurno. Nazaj v črno meglo. Sicer skozi bele odtenke, a dol pa fejst temno. Tu okoli mene, super čisto ozračje, se je vršiška cesta videla samo ene 3 metre stran. Ponce, ma saj niso, ker te so zadaj, a tu so tudi eni kosmati vrhi.

Nad mano pa v neskončnost (meglo) izginjujoč steber.

U, je blo dramatično.

Tudi prečenje snežišča.

Sicer ne omembe vredno z opremo, takole pa, takrat še palic nisem nosil, če ti tu spodrsne, poletiš preko slapu, kod Polda al pa Šlibar, potem je samo še vprašanje stila, ostalo je pa več ali manj pričakovano.

Polpet okol obrnen.

Sicer se ni nič zgodilo razen povišanega pulza, strumno brcajoč vsak korak, ene 3x da bi ja bil stop boljši, kar je tudi diskutabilno, a občutka volje pa pomaga, ni debate.

Na drugi strani snežišča se je potrebno povzpeti po precej strmem travniku na prečko od Ajdosvske dečve. Saj menda le ta je malo dalj, a daleč ne, tako da verjetno za ušes, če bi bila fino skuštrana. Ker za ušesom je celo nekaj macesnov, u mora biti tu super fino fajn v jesen ko zlato zažarijo.

Tisti travnik sem po korakih obdeloval. Se mi ni prav nikamor mudilo. Če je pa kaj butasto, da na gas stopiš, ko je nekje najbolš možn fajn.

In tko zavlačujem, kolikor se je le dalo, malček me je le črvičilo, kako je nad Stebrom.

Sem bral da kar.

A opise je potrebno vsaj z 16 deliti, pa še potem je povsem drugače kot piše.

Ka pa veš?

In jih zagledam.

Trije prečijo snežišče daleč pod mano. Pol sem šele zavlačeval, pa po travah sedel, pa trave žvečil. Se jim tudi ni mudilo, čeprav okoli zijali pa le niso.

Tako da sem se dal ujeti tam kjer se odcepi pot proti prvemu oknu, mi smo jo pa mahnili levo gor proti vrhu stebra.

Tam so imeli pavzo, še kar po tistem ko smo izmenjali stališča glede vremena in saj bo gotovo kaj sonca, pa saj je cel teden padalo, nekoč pa še dežje zmanjka in tko.

Sem razložil da sem odpilen fotograf, ne s temi besedami, a je bilo slutiti in me potem niti niso tako butasto gledali, ko sem letel mimo, da jih slikam kako prihajajo, stojijo si ogledujejo, se slikajo in odhajajo iz vrha Hudičevega stebra.

Vajo sem ponovil še gor na avtocesti, potem mi je pa zmanjkalo kondicije, da ne omenjam, da si sploh nisem želel priti na vrh. Če bi bilo po moje bi morala biti povezana s potjo skozi zadnje okno, po sistemu polic, pa se Hanzi takrat tega ni spomnil tako da ni bilo druge kot čez trumo turistov na vrhu.

Saj jih ni bilo toliko. Sploh ne toliko kot dan današnji.


"A avtocesta?"

U, ta pa je. Iz doline misliš, da bo u, pol gor, bi pa lahko avtobus vozil, tako je široko. Ok, nekaj viaduktov bi že bilo treba, pa verjetno tudi kakšen tunel, al bi pa avtobus imel zglob, tako kot na Krpanu, a ta že koj za šoferjem, po pa še kerga do konca.




BARBA

Je rekel da niso nikoli uporabljali metra, ampak samo, potem se je slišalo nekaj po italjansko, a ga verjetno tudi Taljani ne bi razumeli, ker si predstavljam, da je bil sleng dialekta pa še to ne iz centra.

Tisto nekaj po italijansko, je palica, palička ene 35 do 40 cm dolga, brez vseh zarez, ki bi predstavljale mere. Palčka pač. Pol palčke, pol od pol, potem je pa že redko kaj manjše uporabno, pa da bi moralo biti še na modul. Kar rata pa rata, samo da se jo da še s prsti prijeti.

Sicer pa od rebra do rebra ena palčka, če je tovorna je x 20, če je pa za domačo uporabo pa pa x 5 ali 10. Verjetno tudi vmes, a v take detajle nisva vstopala.

Barba Vinko je bil bodul.

Za nepoučene, hitri kurs lokalnih ocvirkov iz Splita, kakor jih je doživel zunanji opazovalec, ker pod površjerm, je po moje še dosti bolj zares.

Ok, nima veze.

Spličani strogo ločijo med, mi, Boduli in Vlahi, kakor oni rečejo Vlaji. Dokler je hec, prav luštno, a so se iz tega razvile tudi povsem nepričakovane zgodbe, na koncu pa še krvave, a o tem kje drugje.

Bodula spoznaš po mareli na rivi. Iz česar sledi, da Spličani ne nosijo marel. Ja, so bili časi točno tako, pa se na srečo mehča, al se pa dela da je turist. Naroda je sedaj toliko, da ne moreš vse poznati. Odkar so pa zgradili Novi Split je pa itak vse drgač.

Menda da je nekaj na tem. Prej je bila precej dobra ilustracija nadaljevanka Malo Misto. Od tistega razen placov skoraj ni nič ostalo. Placov in pripovedaovanj. Ko smo bili pa mi mladi je bilo pa vse drgač.

Pa veš de.

Dodam samo, da so isto trdili še v časih Malega Mista. To je univerzalna izjava in nima z trenutkom veliko skupnega, drži pa vedno. Še celo v bodočnosti bo.

"Pa reč kej če morš."

Vlaji imajo velike glave, ta je sicer že mal tu mač, še posebej ko spoznaš ene par prav fajnih osebkov iz Zagore. Od tam se spuščajo. Naselja vse do vrha Velebita, Biokovega. Nisem siguren če ne še na drugi strani, to bi moral kdo iz onih krajev povedati.

Menda tudi, ker je Stipe (Božič) peljal sotrpine na Himalajo. Vlaji na Himalaji, in niso bili samo sa pogledom na more.

Barba vinko je imel precej visok glas. Tudi postave je bil prej med tamalimi. Bi potem pričakoval da je okrogel. Ne. Menda niso imeli jesti v njegovem otroštvu pa so zato tako mali. "Na otokih je pa ja rib na ostajanje."

Menda jih niso mogli loviti so bile privat. Kakor tudi zemlja in posledično hrana. Njegovi so bili v začetku mezdni delavci, to ti je, ko te najamejo vsak dan in za jutri ne veš kako bo. Malček spominja na siciljanske filme. Njegov, bog si ga vedi, kateri deda je pomagal pri gradnji čolnov in bark. Kakor tudi barba Vinko preden je na celino šel. Tako da njim ni veliko falilo. Menda so bili časi ko so kamen kuhali, in juho naredili, ni bilo drugega. Zdej, v kamnu so školke, tako da niti ni bila slaba župa. Vsaj z soljo ni bilo problemov.

Eto taki mali zahubani, je odšel na obalo pred drugo svetovno vojno. Se tam priključil odporu, za kar v Splitu ni treba 2x reči, kasneje ko so ta rdeči prevzeli pa še njim. Na koncu druge vojne je prišel domov kot polit komisar. Za kar pa vemo da so bili najbolj gajstnati.

Če kaj pa to ne gre skupaj.

Taki mali nikakvi, pa taka funkcija.

Ko ga je bilo meni dano spoznati, od vsega gajstnaga ni ostalo nič. Če mi ne bi pripovedoval, ne bi verjel, da se o tem meniva. "A dej, dej, polit komisar, bi rad videl."

Sedela sva na severnem koncu Marjana, v borovi šumi sa pogledom na 3 Brača. Menda so Hvar, Brač in Šolta 3 Brača.

"A ča, a bračanina 2."

Tako daleč na polotoku niti naroda ni več veliko, kamoli turistov.

Večkrat sva šla preko Hriba, različnih smeri, po različnih opravkih. Čeprav sem takrat hribolazil, je bil hiter kot kozu in sem se prav trudil da sem mu bil stalno za petami, ker pravil je stalno, večinoma zelo zanimive.

Zdej.

Seveda, lahko rečeš ena penzionerska scena. Ni da ni, pokoj mu je bilo dano dolgo uživati, kot upokojeni oficir, mi je sicer povedal kakšen kaliber, pa se sedaj ne spomnim, a general sigurno ni bil, ker to bi si edino zapomnil.

Ja, je bilo luštno, tam na novembrskem soncu, v zavetrju, ko burja že prav fino vleče. A ne tu, le poznaš take detajle, je čarobno. Ja , pogledi luba duša, pa sonce na horizontu. To je vedno fajn, kakor koli obrneš.

So bile tudi seanse, je imel vse pod kontrolo, kateri trajekt prihaja, kateri odhaja.

"Di naviga ovaj vapor? Hvaranin kasni 6 minuta."

Je povedal tudi ime ladje, kakor ime kapitana, velikokrat, pa še kdo ga je prej vozil in pmnogokateri je bil vsaj znanec če ne že prijatelj. U tega pa tudi kolikor si hotel. Tudi anekdot. A moram priznati v živo so dosti boljše, menda kaj doda še vonj in šum borovcev al kaj, ker ko hočem kaj takega zapisati, se pa lih ne sliši ne vem kako zanimivo. A takrat, je bila ena pozitivna energija verjemi. Nisem samo sam užival, v štorijah iz enih drugih časov.

Ne nič nisem imel s tistimi časi. Kdo je komu, kdaj, kaj. Udba pa vse ostale obaveštajne i kontraobaveštajne. U, tega tudi veliko. Čeprav je kar trajalo da sva prišla tako daleč. Pa, tudi, ne vem če je vse povedal. Če si takole zraven, potem ni vse za povedat.

Dan današnji se sprašujem, kako se je počutil potem po razpadu tistega za kar se je boril.

Menda je verjel.




NARAVA



Po moje ni meja. Vse je fajn. (Skor)

Nedirnuta in dirnuta priroda je fajn. Prve skoraj ni. Ja, eni konci se še najdejo pozabljeni. A je v smislu že 50 let ni nihče tu kolovrati.

Sem pred leti, že spet malo po svoje zavil, to me sicer sila veseli. Pa zopet nič dramaturgičnega. Se namenim na en hrib. Že v osnovi en mal pozabljen. V resnici imam te raje, ker naroda zadnje čase v hribih je pa res preveč.

Zdej to je tko.

Še vedno se najdejo konci bogu za hrbtom. Še najbolj interesantno, da takoj za ovinkom. Tam ko sem že 100x šel mimo in niti ne pogledal v grapo in potem izpade, da je pozabljena.

In tko šprudlam na Konja po stari poti. Ljudje sploh ne vejo da se je včasih drugje gor hodilo, ko je še planina krauce mela. Krauce sicer zmorejo psenetljive brege, a gredo raje malo na okoli, če že ni treba direkt. In tako so včasih drugje gnali, sedaj že debela leta ni bilo krauc gori, in je pot pozabljena. Se jo pa ne nekaterih mestih razločno vidi. No, spet drugje je pa zaraščeno da se sprašuješ, al je sploh kdaj kdo tu že hodil.

Zaraščenost, se na srečo dokaj hitro zgodi.

Sem tako velikokrat gledal eno zapuščeno vlako ko sem na Hude konce hodil in si vedno mislil, bi bilo treba enkrat pogledati kam se pa tukej pride. Na pa se je zgodil žled. Je pol hoste padlo. Torej je sedaj še težje najti. Pridejo gozdarji in posekajo še ostala drevesa.

A veš kok luštna vlaka je bila včasih tukaj?

Na, pa je spet. Zopet vsa zaraščena. Sicer z mlado goščavo, a tam kjer se je nekoč vlačilo ni zaraščeno. Skor. Sem se nekaj časa po zemljevidih obračal in potem tiste jase iskal, pa jih že dolgo več ni. Takrat ko so zemljevid narisali ja, sedaj pa samo še malo drug sestoj gozda, kot malo naprej. Eni sploh ne opazijo razlike.

In tko po stari poti razrivam grmovja in se prebijam proti planini Reznik in naletim na skladovnico drv.

Lej, tega je pa toliko, da ni da bi omenjal.

Ok. Nič ne rečem da ne. A take pa še nisem videl. Nekoč je bila verjetno kašen meter visoka, mogoče celo več, ene 2 dolga, to se je precej razločno videlo, visoka pa ene 5 cm. Je kompletno strohnela in so se še videle oblike polen a sploščenih na minimum. Skratka že 50 let se tu ni hodilo. Približno. Dolgo pa gotovo.

A je to nedirnuta priroda?

A je fajna?

Supi.

Ali je važno ali je ta ali ona.

Včasih. Pa še to ne zlo. Mal pa le.

Da bi bilo nebo lepše podnevi kot ponoči, tudi ni primerljivo.

Vse je fajn če uživaš. In obratno. A je večinoma nima veze z naravo, raje si ga nekaj pofiksal.

Lej, če se usedeš na mravljišče, ali je narava česa kriva?

Ali če te čevlji žulijo, ali pa da si žejen za umret.

Ok. ni kot Grand Canyon, niti Yosemiti niti ... A uni bogi hudiči se morajo 100 miljonov kilometrov peljat da jim je fajn. Meni je pa že na kocu naše ulice, med cvetočimi jablanami med travniki. Do divjine imam 15 min peš. Do hribov 15 min z avtom. Do vznožja gora pa pol ure.

Kok Amerikank ima kole fajn naštiman?

A je tu lepše?

Ma sploh ni da bi primerjal.

Ja, če bi dan dandanašnji gor rasel, bi me verjetno zaneslo celo tako daleč. Tko sem pa zadovoljen s tem kar sem videl in predvsem kar živim.

Ni mi več treba daleč da mi je fajn.

V mladosti sem resno razmišljal o krasotah dreves. Še največ o divjih hostah. Tako zares, da bi se šel zaščitnika, pa se takrat to še nihče ni šel in sem bil še sam bolj tiho. Ja, če je bila priložnost, a to je redko kdo razumel, sem izrazil razočaranje, kadar so kakšno drevo posekali. Kamoli celo hosto. Pa spet nekaj sem jih pa tudi sam.

Ko so narelili prvo fazo Murgelj je bilo pod mus.

"Pod mus? As mal fiu-fiu?"

To je blo pa tko.

Se je Kardelj izmislil, ne res, bila je propagandna akcija, pokazati kaj zmore socializem dati delavskemu razredu.

»Miš da se zezam?«

Bi moral biti nekje izrezan članek točno o tem. Če ga še kdaj srečam ga objavim.

In so poslali arhitekta na Švedsko študirat. Tam dejansko imajo zelo izdelano gradnjo iz pfabriciranih elementov. Če te zanima še kdaj kaj na to temo, ker sploh ni samo tehnika. Je vse od občutij do politike. To Švedi znajo.

Pa pustmo stat.

Arhitekt je to poten naučil Jelovico. Ja, do takrat so tam samo okna in vrata delali. To lahko menda sama preveriš, ko si iz unih koncev. Če že ne bodo hoteli priznati, pa kakšnega starčka vprašaj, če se še kaj spomni, ata koko je blo ko ....?

In so zgradili, za tiste čase in tisti kontekst prav v redu naselje. Zdej. Tisti ki smo tam gor rasli imamo milijon stvari za povedat, a tudi to je že druga zgodba.

Gre za to, da je bi vzorčni primer socialne gradnje.

"Hej, hej, o rastlinah pišeš. Aspuzabu?

Čak."

Pol pa ni hotel noben proletarec v to naselje, ker v barakah v koncentracijskem naselju, že ne bodo živeli. Je bilo v Delu in na Obzorniku. Je ena čistilka vpila v mikrofon. Da še za živino bolje naredijo.

Ok. Ni bilo povsem nared. A to ni bilo čisto nič novega.

Mi smo se preselili med prvimi. Je bilo še 3/4 hiš praznih. Se živo spomnim, po kakšnem blatu smo gazili, da bi si ogledali naš novi dom. Do kolen ti rečem.

"Ok, če ni rastlin je vsaj zemlja.

Ma ne. Čak."

Ker niso dobili proletarcev, je bila dana nova direktiva, da vzorčne socialistične sanje ne morejo biti prazne in pade befel, da gredo vsi po spisku iz:

Drame, Filharmonije, itd in RTV. Tam je pa takrat naša mama delala.

Smo dobili čisto poceni, sicer čisto malo, a pravo hišico z vrtom, po super pogojih. Pol z inflacijo se je še pocenila. A tudi to je že druga zgodba.

"Kje so pa flance?"

In tko uletijo večinoma intelektualci iz blokov na sončno zemljo.

To vi Gorenci sicer ne razumete, a na morostu zna tudi lepo biti.

Pred našim vhodom so bile tri breze, pod mojim oknom, borovec, pred kuhinjo pa vrba.

Na vrtu macesen, hruška, japka češnja, pa še nekaj okrasnih grmov. Da ne omenjam rožic. Lih kar si hotu, pa še enih 68 dodatnih.

Ko se je sadilo, pa niso bili samo moji tako fiu-fiu, se sploh ne spomnim, da kdo ne bi, se je sadilo tulipane, saj veš kako to gre, zapičiš količek in v luknjo spustiš čebulico. In tko tri, pa drevček, tak čist mali. Nič večji kot odrasel tulipan.

Ej sem sekal čez leta. Ne samo naše, vsako leto katerega, še sosedove, ker sem bil pač iz kmetov in sem bolj obvladal sekiro in žago. Drugi so se delali, da ne znajo, pa da jih koleno boli pa da imajo nekaj nujnega za šolo in tko saj veš.

Eto tok o rastlinah.

Vse so super. Ni da bi katero posebej izpostavljal.

Ja, kole po pomladanski hosti, ko začne zeleneti bukva na kakšen sončen dan.

Pa pol drugič gabri in tko vse po vrsti.

Če je človek mau fiu-fiu je hitro fajn.

Zdej.

Ta stavek ponavadi drugače nastavim.

Če je človek zaljubljen je vse mogoče.

A si?




visoki dečani

DEČANI


»Ne bi mogli dobiti bolj različnih, vam rečem.

En faliran filozof,

drug bivši policaj in

tretji upornik brez razloga.

Veš da smo se glodal.

In to stalno.

Sicer po malem, smo bili vse eno že malo starejši, pa vendar.«


Gric, gric, gric. Brez prestanka.


Začelo se je pa dosti drugače.

Kot že rečeno smo bili že kar znani.

Znani da zrihtamo nekatere stvari, katere so se nekaterim zdele, še vedno nemogoče.

Pa je bilo še daleč od današnjih brez vizijskih časov, po drugi strani pa že deleč od starih direktiv, ko se je vedelo kako in kaj. In dosti od tega pač ne gre. Se kao delamo, da smo akademsko nastrojeni, a je bolj forme radi ne učinka.


Torej nas pokličejo iz Slovenijalesa, takrat ta glavna, al pa ena od taglavnih udbovskih združenj. Tako je pač takrat funkcioniralo. Še najbolj pesenetljivo je, da so še vedno tu in da še vedno urejajo mnogokaj. Ne sicer tako absolutno kot nekoč, a presenetljivo učinkovito, glede na ruzak katerega trogajo.


In hočjo, da gremo v Visoke Dečane izmerit hotel, da ga bodo prenovili.

Ker smo pa že tako znani, naj pa še idejno zasnovo prenove naredimo, k smo od foha.


Sem ravno dobro nastavil diplomo. Pa je zdravo kdaj pa kdaj narediti pavzo, da se ti ne zaleti, od množice idej in energije, katera nekaj časa bruha iz vseh koncev.


In tako me pokliče asistent profata, od moje diplome, al mam teden ali dva časa?

Lej nimam, a si ga bom vzel, to je tako zares, da ni da bi izpustil, pa še kakšen dinar bo padel, česar sem bil pa tudi sila potreben.


Pustim goro materiala, katerega sem do sedaj zbral in se po malem že malo izgubljal, ker se ni vedelo, kaj vse bi uporabil. Na začetku se ti zdi vse pomembno in ni da bi kaj izpusti. Čeprav se na koncu, ko izpustiš 3/4, vsaj tako se ti zdi, čeprav je bilo samo pol, še tisto izkaže za pol preveč. A do tam je bilo še daleč in je pavza fino legla, da sem po povratku bolj videl celoto, in odkorakam v kabinet.


Tam že sedita filozof in pulcaj.

Filozof se je samo tako reklo. V resici ni bil nič drugega kot neizživeti arhitekt, kateri je preden bi se udejanjil v konkretnih projektih, za asistenta prišel in sedaj deci težil z nedefiniranimi pripombami.

Saj to sem že poznal. Nekaj smo se celo učili pri filozofiji, se mi zdi da je Sokrat učil z vprašanji. A meni se je zdelo vedno, da je moral biti en sila brihten možakar, ker samo vprašanje ne pomeni dosti, če nima že malo odgovora, predvsem pa smeri v kateri naj bi se odgovor iskal. Ta bog hudič je pa samo zmedal. Mene niti ne. Si nisem dal zmesti. Ampak une boge piflarce. Ena mi je celo jokala na ramenu, da bo nehala fax in to tik pred diplomo, ker tale sam neki sprašuje, pove pa nič in ji sploh ni jasno kaj naj preučuje.

Ja bil je težek ko cent. Kaj en, 2 po tamalem. Sem mu menda že v drugem letniku povedal, če nima nič konkretnega naj ne pleše okoli mene, ker bova gorko obdelala, če pa ima, pa dobrodošel, se je treba še toliko naučiti.

Pa je uporabil drugo, in raje ni plesal z mano. Kar ni bilo treba. V korekture sem mu vse eno moral nositi, a sem imel tako izdelane rešitve da kaj več kot pravopisnih napak mi niti ni popravljal.


Pulcaj. Tudi ta je bil samo tako rečeno. Je samo Tacen naredil namesto srednje šole, na fax pa že na arhitekturo prišel. In se sedaj udinjal za asistenta. Skratka desna roka filozofova. S tem da pri njem je bilo pa vse drugače. Nič fižolofiranja. To pa to je treba napraut, sicer dobiš črnmo piko. Sem jih kar nekaj pridelal, predvsem kar se rokov toče. Vsebinsko me je profa v bran vzel in ni da bi se kaj veliko znašala nad mano. Prej smo bili raje sodelavci, če je bilo treba kaj, kot naprimer tole s Slovenijalesom.


Že prej so bile kakšne stvari za dodelati in smo včasih sodelovali, a konstruktivno. Brez velikih nategovanj. Predvsem ne kdo bo koga, češ jaz asistent, ti pomočnik in mladi kolega. Ta zadnji moja malenkost. Tega vsebinsko ni bilo. Vsaj ne moteče al pa celo destruktivno, kar je bilo pri drugih precej pogosto in predvsem pričakovano.


»I kuga bomo pa delal?

Iz avionam gremo u Prištin. Tam najamemo rent a stojadin. Se primigamo v Visoke Dečane v hotel, katerega naj bi izmerili, ovrednotili stanje, podamo predlog sanacije in razvoja. Časa je mesec dni, a bomo v 14 fertih.

A uzamem svoj svinčnik, al mi ga bojo kupl?

Sojga.

Kdaj gremo?

Koj ko bojo karte.

Takrat se še ni potovalo vsak dan.«



In se bašemo na avtobus proti Brnikom. Ruzaki težki kot da gremo na Himalajo. Takrat je bil meter še v obliki traku in un 50m je bil težek kot vrag. Pa da ne bi samo to. Še teodolit. To dan današji uporabljajo samo geodeti, kar je edino prav, takrat smo ga pa tudi bolj zagreti prenovitelji.

Ej kaj je letanja. No. če si tisti in sem bil, ki štango nosi. Takrat je to bila lata, katera se je sicer dala zložiti, in je bila samo 2m dolga. Pa vendar, ko te pošlje v koprive, ki naj bi parking postale, pa še ne veš vse kakšne životinjice male se ti plazijo. Še po domačih koprivah sem stopal samo po konicah prstov, tam sem pa kar malo po luftu hodil. Pa se ni nič tekega zgodilo. Razen klopov nič omembe vrednega.


Trikrat smo premleli, kaj vse smo kanili vzeti. In 3x smo vse našteli. Samo tistega ne kar smo pozabili, a to izveš šele na terenu.

»A nis ti uzeu?

Ne. Sejs reku deuš ti.

Tuki so pol ene grde besede. Sem ti ja naroču.

Že spet grede besede. Čes pas reku deuš ti uzeu.

Grde besede.

Grde besede.

Tišina.

Grda beseda.

Tišina.

Tišina.

Pejmo na kofe.

Grde besede pa smo prav počasi šli.«


Ej kofe majo pa dober. Kaj dober odličen. Da ne omenjam vseh tistih nagraužno dobrih baklau in ostale nesnage.

Saj baklave sem tudi sam rad videl. Sicer samo 2x v usta pol je pa že dost. A pri teh ši še pol, ko nisi nič več mogel, vse eno še mal probal. Nebeško. Še celo tista nemarna reč, v cuker povaljan žele, ki ga nikoli nisem mogel videti, je tu božanki.


Prehitevam. A kaj morem ko je bilo pa tako dobro.


Torej se skobalimo iz avijona. Ej šok. Konec maja pa vroče kot sredi avgusta. Po mojem je bilo ene 40 c. 35 pa sigurno. Ampak zihr čez 30. Sem se že pred prtjago raztopil. Pol se je pa samo še iz ure v ure slabšalo. Je hotelo na dež. Tik pred nevihto, a smo ga dočakali šele v Dečanih. Po ne vem koliko urah vožnje v odprti 101 saj v tistih časih še ni bilo klim. Vsej ne v naših koncih.

Mogoče u Amerik. Tle je pa vroč fen pihal skozi autoček. So bili pa zato vodni bivoli na poljih riža. Ej ko v Kambođi. Eto isto. Če bi narod imel poševne oči isto, pa jih nima. Razen da eni nosijo pol žoge na glavi ni posebnosti. No še hlače imajo nekateri dol pri kolenih. To je sicer sedaj moderno, takrat je bila pa eksota kot bivoli.


Ko se ravnina okoli Prištin začne počasi dvigovati in ko se pripelješ povsem do hribov kateri so se v popoldanski sopari zdeli kot duh na obzorju, se pojavijo tudi hoste. Prvo bol po malem, potem v dolini visokih Dečanov pa že taprave. Celo malo spominja na Kransko goro. A samo tistim z veliko domišlijo. Seveda tako lepih hribov nimajo, a tudi ti niso napačni.


Že na avijonu, kaj avijonu, že na nalaganju opreme na avtobus v Lj. se je pokazalo tri povsem različne poglede na svet. Pa smo se še delali da ni problematično. Na letalu so že švigale puščice destrukcije, a še vse v mejah vljudnosti.

Pri čakanju na prtljago v sopari pa se je že pokazala vsa umetelnost škilogleda.


»A mormo zmerm tebe čakat?

Pa kva morm če ni mojga ruzaka.

Sej se je res že skoraj prazen trak vrtel.

Pa kvas tečn? Kdo te bo pa prenašu.«

Tu še povsem brez pridevnikov.


V avtu pa že butl, pa vosu, pa krten.

Pol po krtenu so že tut kere grde stopnjevale dramaturgijo.

Tik pred nalivom, pa eni že nos do tal,

drugi pa po mamini strani kar koli že, pa se tu še ne spodobi.


Sploh ne vem kako bi napisal, če je bila pa pojanta točno v tem.

Interesantno je bilo, da smo si povedali skoraj vse, a ni nikoli šlo čez rob. Smo se zavedali, da je treba nalogo končati in vsak je bil za kaj uporaben. Čeprav druga dva ne bosta nikoli priznala.

Prej umrjeta.


Ko se greš meritve na terenu, seveda v tistih časih, ja vem danes pač app na telefonu vse zrihta. Takrat sem bil pa sam laser, pulcaj je bil app filozof pa, un je pa sam težil. Ne sej ni, bi se reklo da je imel generalni pregled.

Vežde.

Saj je doziral podatke lih ko je nemu pasalo. Saj to je bil ta velik razlog da smo se sporekli. No ja. Verjetno bi se tudi zaradi česa bolj prozaičnega, vsak izgovor je dober, tut če ga pes na repu prinese, a ta je bil tok zares, da se še zmišlevati ni blo treba, da je je filozof tepec.


Torej ko se greš meritve na terenu, je dolga praksa pokazala, da je daleč najbolj brihtno, ta velike kote že tam narisati, da ti ne zmanjka kera potem v Ljubljani, ko razen praskanja po riti, lih nič ne moreš. In samo upaš, da se tekom projektiranja ne bo pokazalo da je točno tista mera tanajbolj pomembna. Vse ostale so samo za zraven.

Ja, hudič ne gre na mal kup srat.


In Je pulcaj z veliko desko okoli hodil. Na njej je imal paus papir, ali dva. Čez T ravnilo in 30 in 45 trikotnika. A se sliš kot danes html? Tako kot html ni tako težek, pol ko nekaj veš, tako tudi te priprave niso v tistih časih pomenili ničesar posebnega. Pač ene boge butlne, ki morajo svoje delo opraviti.


Torej pulcaj je sprot risal veliko sliko, in tudi usmerjal, v kateri smetnjak moram še stopiti. Sam sem nulo nosil. To je un ki meter vleče. Ta na zažetku se postavi ob en vogal, nakar te pošlje do naslednjega. Ko se ustaviš, pove cifro katero tretji čim prej vnese v risbo. Seveda ni nikoli tako, da boš v luži stal ti potem pa on. Vedno samo jaz. Un se pa prestavi na suh vogal. Taka je usoda nule. Tamalga. Mladi kolega v tem kontekstu.


Po svoje, razen da je tečno po koprivah, blatu, smeteh in lužah skakati, nisi pa čisto nič kriv če un napiše 235 pa mu je drugi rekel 153, saj samo nulo nosiš. Tko da sem, kadar je bilo treba popravljati in tega ni ti ni malo, lahko svobodno bentil, kakšna idiota sta k še cifr ne znata pisat. Pa je čez leta en ratal doktor drug pa magister.


»Jest kole brihten pa nč.«


Nas sprejme Idrizi Ljatifi. Saj ni bil, a se spomnim samo teh imen. Katere sem potem v živo v vojski spoznal. Tu so pa gospod direktor odprli rakij. Ne vem če ji ni bilo ime Enver. No, mogoče je bil en drug, a je izgleddalo da so sila ponosni na pijačo.

Meni je v tistih časih sila prijalo razkužiti. Že tako sem bil malo paranoičen glede higiene. Unedva sta imela pa vse kaj druge probleme. Češ da nas bojo fental, če na spijemo, pa take.


Gospon direktor so nas vse tri dni na kosilu pričakali, a ma lih kar češ lahko naročiš, da so nas intervjuirali, ker nas pošilja, a je un tovariš še tam na položaju, pa take.

Večerje so nam dali prosto.


Merimo se čudimo, tam okoli uprave povsem ohranjen hotel, čim dlje bolj zanemarjeno, da je na koncu hodnika bila že podrta stena, vrata so falila, skozi tla se je videl jašek kjer je glavna vodovodna cev direkt v zemljo tekla.

Kot da se jim ne bi ljubilo daleč hoditi, pa ne vem če je 100 m hotel s krili vred.

Seveda poročamo direktorju. Je sila začuden. So vsi sila začudeni, naredijo pa lih nič. Ja je enmu nekaj rekel, a kdo bi zastopil tisto špraho in je un nekam šel. A to se je stalno dogajalo. A je bilo kaj v zvezi z nami pa pojma nimam.


Popoldneve smo izkoristili za ekskurzije.

Prvo samostan. U sila lepo, sem poznal že iz knjig. V resnici pa še 100x bolje.

Dobr.

Vzdušje mi ni v nobenem samostanu pri srcu tako tudi tu ni ne vem kaj. A detajli interjera in arhitekture, so pa srednjeveški biseri.

Pol.

Okoli samostana je obzidje. Tako lepo, pa saj menda poznaš. Pred obzidjem pa gruča mulcev, ene 20. Ok 15. 10 pa ziher. Mečejo kamenje preko zidu. Ko smo mi prišli so sicer nehali, a so zato vpili popeeeeee u 3pm pa take.


Pa se takrat še nikomur ni niti sanjalo o kakšnih lokalnih problemih, kateri so potem čez leta pripeljali do kamor so pač pripeljali.

Tako da takrat sploh nisem ragistriral to kot problem. Pač lokalni mulci.


Se spomnim ko sem tista angleška fotografa vozil in smo tudi skozi center Novega mesta šli in jih je sila čudilo da ima steklar na dvorišču naložena okna.

Ja kje pa?

U Londoni bi bila v minuti razbita.


Eto takih mulcov.


Pol so nas odpeljali v tradicionalno hišo. V eno vas sredi polja z visokimi ograjami in 4, 5 nadstropnimi hišami.

Tudi to sem že poznal iz knjig v živo je pa tudi to še veliko bolje.

Zdej sam na hitro.

Pritličje za živino.

1. Nadstropje za shrambo.

2.n. za ženske.

3.n za ta prave mocke.

4.n za goste.

U je lušno gor. Razgled na vse 4 strani neba. Fino sončno. Sediš naokoli na tleh. No na pouštrih. Pred vsakim tri cigarete, kafa, rakija, rahahatluk, pa menda še bakljav.

Sem seveda navalil. Če ja pa kaj dobro je pa vse uno.

Takoj ko sem izpraznil rakiju, eto nove. In vajo ponovi. Ne vem če je trajalo pol ure, pa bi obležal, če mi ne bi tolmač razložil da naj ne bi vsega takoj, ampak tokom pogovora, ali še bolje na odhajanju.

Kao, zdaj pa gremo. Pa boš ja še en cigaret.

Zdej pa res gremo. Pa boš ja še bakljau.

I tako satima.

Mudi se jim pa res ne.

Ma, moram reči sila fajn stališče. Če se ti ne mudi seveda.


So me odnesli v stoenko pa sem vse eno ujel na povratku. Sta se kolega menila. As vidu, še marel nimajo, menda je res deževalo, te bi nas gotou fental, če se ne bi Andrej koj naliu in so nas pol ven vrgli.

A dej dej. Kva bi nas? Kdo me bo?

Pol me je pa zmankal. Ej, kva je rukal po tistem makadamu.


Tretji dan je bilo mišljeno da bomo še do hribov šli. Menda so sila fajn, vsaj tako stoji v debelih bukvah, pa smo našli še dodatne zgradbe, za katere ni nihče vedel, da so del hotela, a jih niko ne koristi. Skratka zapuščeno zadnjih 10 let in je bilo še tiste koprive pohodit, meni je šlo pa itak na bruhanje in glava me je bolela in sploh bi šel najraje domov.


In smo se večino dneva, kaj večino, a ma skoz pošiljali u vse mogoče, skratka, večjih kretenov se sploh ne da najdet na planetu in sploh in tko.


»Kako da je bilo?

Uredu.

A ste kaj zanimivega videli?

Nč.

A ste koga zanimivega spoznali?

Nbenga.

A ate izmirili?

Ja.

A imate razvojni plan.

Drug teden pa ziher.«