Gorbačov v Maxitu, Bele vrane, Slovenija moja dežela, Stenmark, Fiat Uno, Černobil, Shutle raspadel, Rap, Compaq despro 386,
Sabina moja draga.
Sva normalno začela.
"Gospdična, ali vas od nekje ne poznam?
Kreten!"
Hec.
Nič takega.
Pač ena fajna. V mnogih pogledih, pogledov pa tudi lih kolikor hočeš. Pač med poukom, ko zijaš po razredu, gledaš, gleda, ena redkih ki ne umakne pogleda. Ne vem če ji tudi ni bilo dolgčas, pa malo iziva, čeprav ni bila iz paketa naših rasturačic.
Rasturačice, so bile, ja, Alenka tudi, tistih par, katerim nisi prišel do živega, ne gleda na vse možne in nemožne poizkuse. Pa ne zaradi znanega stališča, krten, lej kake rokave ima. Niti ne, brezveznik, me gledamo za starejšimi.
Nič iz teh kategorij. Temveč. So osvajale lih vsakega, sicer za hec, pa vendar, moram reči da so z moje strani imele mir, ker jim pač nisem segal niti do kolen. Ajd do gležnjem že, veliko več pa ne, ne glede na moje osvajalke izkušnje.
"Ha, kdo se oglaša?"
Nima veze.
Sabina je bila big mama. Tako jim rečejo v ameriških filmih. Pa ne da je bila debela. Suha tudi ne. Ravno toliko, da je bajsika še vedno sila seksi, če ne še bolj kot kakšna suha glista.
U, fajna. Ni samo izgledalo, dejansko me je dol gledala, ko sva šla po cesti in sem ji razlagal svoj standardni repertuar, ker sva ravno odhajala od predmeta industrijske zgradbe in nama je bilo do vsega razen do arhitekture.
Industrijske zgradbe niso nič slabše, no prestižnosti že ni, so pa prav zanimiv funkcionalni problem, le da uspe redko komu dodati še dodano vrednost, kakor se temu danes reče, se bi pa komot postavile ob rob javnim hišam, če ne celo spomenikom. To menda ne, čeprav je nekaj tovarn spomeniško zaščitenih.
Na žalost, večinoma učijo industrijske zgradbe, ljudje, kateri so daleč ciljali, pa jim ni uspel met in so dan današnji frustracije še na poslušalcih. Na kratko grozota.
Zatorej sem nakladal, o hribih, veslanju in potepanjih. Na Reki imajo tudi veslaški klub je rekla, a ni bila nikoli tam. Sicer bi se pa čoln potopil, če bi sedla vanj. Mogoče res, sem si mislil, rekel pa:
"A dej dej, tako hudo pa že ni."
Ti se kar zezaj. Ne veš kako je dekletu, katera ima probleme s težo. To je kalvarija od vrtca naprej.
Ok, mala nisi, a to sploh ni vašno. Važno je da si super mačka in to edino šteje.
Je samo vzdihovala.
Trajalo je kar nekaj tednov.
Včasih sem jo malček pospremil.
Na korekturah, ko se vsi zgrnejo okoli mize, katero asistent ravno secira, sem stal čisto blizu. Včasih sva se tudi malček dotikala.
Potem je menda tudi na korekturah, al kaj je bilo, naroda ni bilo veliko, a vse eno okoli in okoli mize, s tem da smo sloneli. Bila je anfas, na drugi strani mize, ne vem, če ni zanalašč kazala, super, u je blo fajn, dekolte. Če bi bilo po moje bi vedno imeli tako korekture, pa je naslednjič prišla z pulijem. U tam se je sicer samo slutilo, a vse detajle.
Pol.
Pol spet tako slonimo, takrat, čisto ob meni, tako da se z boki in rameni dotikava, stalno ima nekaj v moji smeri. Svinčnik, pa tko.
Potem mimo Viteza mi je pa že razlagala, da je polno znamenj, da sva si usojena.
"Poglej, dve trojki na avtomobilski tablici, to je znak."
Potem so bili trije golfi za poredoma in je to znak.
Sem samo zijal.
U, ta pa je bil.
Post moderna, dvojni koncentrat. Kakor piše na paradajz mezgi in mi nikoli ni postalo jasno, kako je koncentrat dvojni. A je morda kaj na temo mlad mladenič. Kao starega mladeniča pa ni. Da ne omenjam osivelega, postaranega, kakor tudi otročjega in celo dojenčkastega, a to je menda že ena druga štorija.
Stojimo tam pod Krijerjevo skulpuro in pravimo.
"Tako to majstori rade."
Bil je cel kare iz knjig. Od znanih še Holain (Hens Hollein), Rosi, po pa še par superc a jih kjige ne omenjajo, pa zares ni jasno zakaj?
Zdej, to je tko.
Začelo se je namreč z blokom od Hinrich & Inker Baller, za kar smo družno zaključili, da čist mim. To že niso balustrčki in velbeki in se jim tem čist obrnilo.
Zakaj smo tu začeli ne vem. Mogoče je bil samo parking tu cenejši. Takrat je zid še stal in je bil pas ob zidu pozabljen, če ne celo zapuščen in so tu živeli ostanki ostankov. Taka je bila tudi arhitektura. Pozabljena. A glej ga zlomka, to je bil tudi becirk boemov in umetnikov in so s časom to postali bolj zaželjeni placi glede alter scene. Kakor je pa znano, pa vse ta bolše povozi kapital in so tu počasi a sistematično rušili skvoterske umotvore in jih nadomeščali z takrat bumom, post modernističnim.
Kot rečeno niso vsi štekali kaj je to post moderna in so gradili kr neki. Kar je sicer dan današnji uno pravo, a takrat mi to nismo vedeli in smo pač gledali stvari iz knjig, katere so pa dan današnji mal tko. Če ne celo hecne. A to je bil en hecen čas, ko nekaj bo, kaj, se pa še ni vedelo, ne samo v naši dolini.
Tako smo videli tut mal tko, a cele becirke, na novo postavljene, tam se držijo karejske gradnje in so bloki okol in okol, v sredini pa park. Pa ne kr tko, v enem so imeli ne samo jezero, tega sploh ni malo, a v tistem so imeli še čistilno napravo.
"Kar sapo mi jemle guspa."
In to ne kot normalne čistilne naprave, ampak biološko, tako z močvirjem in otroško igrišče se nadaljuje v vodo in ni nič ograj in električnih pastirjev, kamoli napisov, prehod prepovedan
"Vam povem gospa, to je vse kapitalistična propaganda."
Zgleda sicer super fajn, a priznamo pa ne. Ja kje so pa balustrčki?
Roger More (Charles Moore) je naredu prav vredu plokece.
A miš de je sorodnik?
Na Teglnu je cela plejada post moderne. Sicer ne vse iz knjig, a precej uporabno (za preplonkat).
Rositu (Aldo Rosi) se je čist odtrgal. Že prej mi je bil sumljiv, tu al pa se mu je sfrtajčklal al je pa provociral. Ker tole kar smo gledali, čeprav je orto post moderna, je še za nas mimo, pa čeprav mešamo nove trende v arhitekturi, z obiskom kapitalizma, kjer se vse sveti.
Prizidek Rajhstagu (Reichsbank) je orto modernizem, čeprav v vodiču piše da je post.
Kla gor se used pa boš Bebetke vidu.
Čez cesto pa nov stanovanjski kare z maniro, fasadino, da izgleda kot 100 malih hišk. A je samo vtis, sicer pa v enem kosu. Mene je sila navdušilo, ostali so me pa butasto gledali.
Kje so pa balustrčki?
Zdej.
Seveda smo videli še turistične zanimivosti, a te so bile že prej tam, tako da ne šteje. Šli smo tudi na začetek, zdej se ravno ne spomnim, a bilo je na uni strani in se je slišalo nekaj na Karl Marx aleja, al pa avenija, al pa prospekt, al pa kr neki na to temo. Namreč v časih, ko je še konstruktivizem po svetu lazil, so bili eni (Kurbi tudi), ki so imeli vizionarske ideje v urbanizmu.
Skratka glavna ulica od tu do obzorja. Čausesku je to najbolj doteral. Drugi so pa na sredi odnehali, do obzorja je namreč sila daleč in če že začneš, ti vsaj tam na sredini, če ne že prej zmanjka volje.
Še sreča.
Smo že na samem začetku rekli, a daj ga srat in smo šli raje na kavo nazaj na uno stran.
Mi z jugo pasoši smo si lahko take privoščili, so nas oboji mimo spustili, brez pgledovanja genitalij.
Če že kerga piga kaj smo videli:
(Ni po vrsti, tudi ni da sem si vse tole zapomnil. Sploh ne, a sem našel eno spletno stran na to temo in zato precej v tanane. Še s fotkanjem je kriza. Takrat še filmi in smo mal šparali. Pol pa še hujš kriza. Namreč prideš tja, u kok je dobr in škljocneš tisto, katera je itak po vseh knjigah in revijah une zraven pa ne, pa je vsaj z današnjimi očmi gledano celo boljša. A me tolaži, da nisem sam tak butl.)
Peter Eisenmann and Thomas Leeser – ‘Haus Am Checkpoint Charlie’, Kochstrasse 62-63, Kreuzberg, 1982-1984
Haus am Checkpoint Charlie’, by OMA (Rem Koolhaus, Elia Zenghalis, and a certain Matthias Sauerbruch, now of Sauerbruch Hutton), 1981-1989
Rob Krier – Masterplanning of Ritterstrasse North (1982-1989) and Ritterstrasse South site (1978-1980).
O M Ungers – Flats on Köthener Strasse 35-37; Bernburger Str, Kreuzberg, 1987
John Hedjuk – Apartments, Charlottenstrasse, Steglitz-Zehlendorf, 1988
Apartment block, known as ‘Bonjour Tristesse’, by Alvaro Siza, Schlesische Strasse 1-8, Kreuzberg, 1982-1983
Block 204 – the ‘Wissenschaftszentrum’ (Science centre) by James Stirling and Michael Wilford
Block 220 – on the western side of Lützowplatz, by O M Ungers
Block 608 – Family Court Building by O.M. Ungers, Hallesches Ufer 66-62
V resnici je bil Stenar, še bolje kozorogov cel haufen. Tako domačih, še dobro da sploh pogleda, ko greš mimo, v smislu, kva pa težiš vosu?
Že zaradi novega objektiva se splača zgodaj iti. Sem se dvignil iz morja megle, tam nekje na sredi Kriške stene, potem pa slikal meglice dol proti Rokavom. Temno modro nebo, žareče stene in belina morja do obzorja, pa kaj še hočeš boljšega. Sem vandral do večera, kar sicer ni moj običaj, a je bil neponovljiva svetloba in sem podaljševal še pozno popoldne, ko se je naselil mrak v kote dolin.
"U, idej pa kolikor hočeš.
Uporabnih?
Kdo se pa o tem meni.
Ideje pač.
Ene samo kot preblisk, pa potem čez čas pozabim kaj sem že hotel. Teh je vse več."
Da začnem na začetku.
Prvo je bila ideja, Ok, eni rečejo beseda. Saj ni tako važno.
Filožofično se celo strinjam, čeprav pri meni to bolj na literatično potegne.
Kakor koli že.
Ko se je začelo, tam v tisti kisli župi, ko je en bakterčnik pomislil:
U, kok dobra bakterija.
Gospodična a se midva od nekod ne poznava in je bakterija rekla;
kreten.
Lej.
Še danes je isto.
Ja. Ne ti.
Kar samo potrjuje tezo.
Če bi se vzorec tako enostavno ponavljal, seveda bi se zadušil v vsakdanjostih. Tako da je kaj normalno, da so vmes, tudi posamezniki, ki se ne prilagajajo. No, vsaj načelno. V resnici ni nič drugega kot odziv na vzorec.
Slabo?
Sploh ne.
Naredi celoto toliko bolj zanimivo in zato se je splačalo narediti ves tisti razvoj od kisle župe, do danes in še povem, da bo tako do konca.
Eni smo pač taki, da zbiramo večino lepe misli, grde pa ignoriramo, sproti brišemo, drugam gledamo.
To je pa že diskutabilno. V resnici se strinjam s tistimi, ki mi očitajo da se ovijam v oblazinjen mehurček.
Ja, se zavedam. A tudi dodajam, da sem pač osebek, ki še kar dobro funkcionira na pozitivni strani ideje, na negativni pa precej zatrokira, ali celo povsem odpove.
Tako da kar samo rata, se niti ni treba zelo truditi.
Ja, včasih se celo posvetim negativnostim, a kot rečeno ne obvladam in me kar samo izvrže.
Tako da, pri ideji je v resnici najbolj važen
Tako kot je bakterijček imel dober namen, česar ona seveda niso skužili. A je bilo samo fore radi. Da ne bo izgledalo kako se jo da takoj ulovit.
Tako je pri namenu, na pozitivni strani, skoraj vse sprejemljivo.
Ok.
Včasih je ker tako servilen, da je tumač. Tako da je tudi tu vprašanje intenzitet in pa smo spet tam, vzgoje ali vključenosti v kontekst.
Kje smo?
Ma tam, saj veš, na začetku diskurz z vi-ti. Ker je bil namen dober, je špilalo in se izšlo. Da se čim prej pride iz splošnega na konkretno.
Se strinjam, a ni samo formalizem. Vi-ti je zgodovinsko, razvojno, koltuluroško (še zapisat ne znam), sociološko pogojeno dogajanje.
Ok. Včasih uspe v prvo.
A sam mislim, da zato ker sta oba, tisto kar sam imenujem, dobri ljudje, dobra človeka. Bi lahko bila širna kolobocija če ne bi bila, ali celi zajeb v odnosih, če bi samo izkoristila tehniko.
Tega je tudi precej.
Kadar me je kateri investitor, že na prvem sestanku objemal in obljubljal, kaj vse midva ne bova, pa se še poznala nisva, je potem bilo 99% možno, da me bo nategnu. Z drugimi, na začetku na zdravi distanci, polagoma, ko se kar samo prelije iz vi v ti, je bilo pa tudi 99% možno, da se bomo do konca fajn imeli.
Naključij je bilo ogromno. Kateri bi celo rekel, da je vse naključje.
Ma je in ni.
Predvsem je naključje pozitivno.
Tisto ko se ti led udre, je sicer tudi naključje, a je v resnici bolj hec, posebno če se izvlečeš.
Ja. Je bilo polno neznank. V resnici so me celo bolj privlačile neznane situacije, kot ustaljene. Seveda paše, prideš pa te čakajo palačinke z Nutelo. To je sicer samo še en sladak spomin.
In seveda, ko stojiš tam na Montmartru brez franka v žepu, še za kofe nimaš zraven pa gledaš avion na zahajajočem soncu, katerega si zamudil. In je potem nekaj ur, ko še spati ne moreš, ker ne veš kaj pa zdaj.
Pa vendar. Mi je bistveno bolj blizu, tako, kot z vnaprej plačanim aranžmajem, kjer ti še lulat povejo kdaj.
Angro je že fajn vedeti, kakšna je projekcija. A je bistveno bolje potem, brez zemljevida, lutati gori, doli na okoli.
Verjetno mi bo uspelo pživeti brez Garmina. Kaj vse nisem videl, ker sem iskal bližnjice in zašel, da potem še vedel nisem kje sem bil. A je bilo superfinofajn.
Kaj pa vem kdaj se začne resna obravnava usode?
Če si preveč poklapan, je sicer kar kaj misli na temo usode, a je v resnici projekcija na brezizhodnost trenutka, ne obvladovanje situacije, kar je večinoma oseben problem, ja zaradi drugih, a če bi bolj obvladal, potem do takih situacij niti ne bi prišlo, ali celo bi povsem racionalno nastavil.
Pol so pri meni, gledano takole angro za nazaj, da sem sicer krmaril in poganjal, si v trenutni situaciji celo predstavljal, da mi uspeva, pa je glede na vse, izgleda bila bolj projekcija kot realnost in so se mi dogajale odločitve, ni pravi izraz, ker odločitev vsebuje osebno noto, raje preokretnice, za katere izgleda, da nisem niti veliko zraven imel.
Pol pa za konec najbolj zabeljeno. Predvsem v neobvladljivih situacijah, tisto ko se zaveš, da ne veš kako in kaj in bi bilo edino normalno, da se ustaviš, premisliš, informiraš, itd.
Ja, a so včasih situacije, kjer ti vse to ne pomaga in potem pač probaš.
An, ban, 5 podgan, 4 miši, v uh me piši, vija, vaja, ven.
Samo kot zanimivost. Tale in večina izštevank v resnici ne delujejo, če si že kdaj preštel besede in v resnici v prvem trenutku, ko ti pride na misel, veš kakšen bo odgovor. Tako da toplo priporočam, da se na izštevanke ne spraviš racionalno, ker se spremeni celo pogled na življenje, ne samo konec magije pričakovanja.
Nima veze z usodo.
Jest sm en velik srečko.
Ok. Veliko bi lahko bilo bolje. A sam dodam, da ni bilo veliko slabega. Celo da sem z celoto zadovoljen.
Ker.
Uno prej ne deluje v akcijskih trenutkih. Ko si tam pod vodo, v eni roli in te vodni tok pritiska proti dnu, ni da bi se informiral in podučil, itd. Takrat je čisti instinkt in pri meni je bil vedno srečen konec.
Tko da.
Je bilo kar kaj usode, pa magari, še tako razlagal da je vse samo tehnika.
Istambul mi po arhitekturni plati sploh ni sedel. Zelo podobno, kot dan današnji v zalivu. Dirkajo ker bo bolj grdo napravil.
Ne rečem, zanimivo al kaj ko je tu mač. Po pa še družba, je hotela vse une turistične place videti. Saj bazar je fajn. Tudi življenje v megamestu je sila zanimivo. Če je fajn je že druga zgodba. Tu se ne bi upal niti metra peljati z avtom. Ej, kako ta folk vozi. Pa funkcionira. Še nisem slišal za kolaps.
Verjetno je le stališče. Če poznaš samo prometni kolaps, potem niti ne veš da to je in pač hupaš tam v tisti koloni. Tisti ki znajo lokalno lahko pa še preklinjajo.
To da so starogradske vile na enem koncu in da so sila fajn, da so obmorske vile še veliko boljše sem izvedel dolgo po obisku mesta. Takrat sem pač gledal predsedniško, pa sultanovo, pa kr eno palačo. Na srečo je bila z nami Nadja, tako da sem se večinoma zamotil in mi ni šlo vse po spisku na jetra.
Tako je pa prav pasala, takole stoječki, rama ob rami gledajoč v harem, skozi rešetke, not ne pustijo in komentirajoč, kako je kaj bilo biti konkubina. Te so sicer iz druge zgodbe, a saj veš na kaj namigujem. Nadja pa tudi, tako da sva si še kar mežikala in pošiljala nasmehe, občasno pa še prav prisrčno poklepetala.
Arhitekti smo mal čudni, mislijo kemičarke, a če kaj v Koper pridem, naj obvezno pokličem, bova šla na kavo.
Na večerji, pod unim ogromnim mostom, kjer je bilo zmenjeno da bomo jedli v Aziji, a se je vodič delal, da ne razume in je njegov rođak pač na tej strani, sem Nadji hotel kupiti vrtnico, katere je prodajala ena, mal na ciganke. Kar tudi izvedem, al kaj ko ji je dala celo naročje. Verjetno sem napačen bankovec dal in vse vrtnice kupil.
Se ni smejala samo Nadja, še cela miza in to ne samo naša. Ne vem če ne cela restavracija, pa je bilo naroda na ostajanje.