BULVARDI

Torej se vozim ...

Ne.
Prvo grem peš do tramvaja na Bulevardi.

Peš pa zato, ker je sila mrzlo in vetrovno, da ne omenjam mraka, tam je še podnevi mrak in je to v resnici edino gibanje v dnevu. Grem raje peš, da se zbudim in sploh je to en fajn konc mesta. Cel becirk kot Miklošičeva. Sicer niso imeli Secesije. Podobnemu tam rečejo Jugend. Kot zamorjena Secesija. Pa vse eno, glede na arhitekturo, še vedno fajn.

Tam veter piha vedno od zahoda proti vzhodu. Vprašanje samo kako močno. In ob zimskih dneh, kateri imajo samo ime tako. Ne zimski. To je isto, ampak dan. Ej, zna biti tako temno kot pri nas kakšna lunasta noč.

Pol na Bulevardi na tramvaj, da tam nekje preden zavije vpadnica v mesto na most, do prvega otoka, tam prestopim na mestni avtobus, kateri me potem izvrže na prvem otoku, kjer sem takrat delal. Pred mostom je tovarna Alko. Ej, jo je skor toliko kot Gorenja. Skor. Pa je tako rekoč še v centru mesta.

"Pa zakaj vse tole?
To je pa tko."

Finci ne govorijo če ni treba. Glede na to, da se da vse z mahanjem povedati, bi človek pričakoval, da je zato toliko vetra. No, veter uvozijo iz Švedske. Povedati morajo tudi kdaj kaj. A če ni treba so pa res raje tiho. In tko se mi na tistih jutranjih prestavljanjih vozimo v čisti tišini. V tistih časih še mobitov ni bilo, da bi vsi drgnili tisto, tako, da nas je četrt brala tri četrt pa pomno pratila kaj se zunaj godi. Pa ni nič drugače kot včeraj ali prejšnji teden, ali mesec, ali leto, ali celo življenje. Ja, včasih sem bil že res zaskrbljen, pa kam sem prišel. Tole pa že ni normalno. No vsaj zdravo ni.

In zato toliko bolj izpade, če kdo išče "eye contact".

In tko jest en tak pomladni dan, ko je sicer še fajn mrzlo. Led na odprtem je že odpihnilo. Med otoki se da še hoditi, a se delajo že velike luže. Veter še vedno mrzel ampak ima vonj. Tam pred tovarno ena mejhna, luštna, pred vrata da bo izstopila pritiska na knof, zraven pa okol gleda. Ne samo ven. Tudi po avtobusu. In me vidi in jo vidim, pol pa gre.

Jutr pa podobn. Pol je bil sicer vikend, pa je ni bilo. A pol še parkrat, pa si že mal kimava. Tisti komaj opazni gib glave, ki pa nam bolj subtilnim, že razkrije, u kva vse ne.

Lej, s ščepcem domišljije lohk delaš coprnije.

In se vpišem v tečaj Finščine.

Tam pa.

Ja una. Una ista.

Sedi v klopi in čaka na začetek tečaja.

"Ja in?

Jest pa direkt do ne.

Isitocupued?

Pol sva pa paberkovala kot da se od vekomaj poznava."

In to počneva še danes.

A bo o tem posebej zapis. Zgleda bo treba še to zapisati. Sem dolgo zavlačeval, češ vsaka zgodba rabi določeno časovno distanco. Da pozlati. Pol je bistveno bolš.

HIŠE

Naselje je lahko tudi mesto.

Mesto pa ni samo naselje.

Lepota in hiše.

Tale je precej škatliva.

Po moji fižolofiji ta dva termina v bistvu ne gresta skupaj.

Pa magari na koncu, ko je razčiščeno, ostane samo še lepa al ne.

Še huje.

Arhitektura ni umetnost.

To je pa tko.

Bistvo arhitekture je da ne pušča.

Česar koli.

Najprej temperature, potem vetra, dežja, intimnosti.

»A dej dej.

»No, a je že kdo videl kdaj wc brez odtoka na sredi dnevne?

Še z odtokom ne.«

Oj, tako enostavno je to.

Zdej.

Grem še dalje.

Tistemu kateremu uspe zadostiti vsem tem in podobnim kriterijem, pravim, da zato še ni arhitekt.

To je tako kot s pisavo.

Če so tuš, wc, štedilnik, vrata ... črke. Potem je skupaj, wc-tuš-bide-umivalnik-ogledalo beseda. In to kopalnica. A si že pisatelj če znaš zapisati kopalnica?

Če sestaviš kopalnico, predsobo, kuhinjo, dnevno sobo, balkon si novinar. Dobro obvladaš svojo obrt. Če pa hočeš biti arhitekt, pa rabiš več.

»A kaj?«

Ej, pojma nimam. A ene hiše mi super ležejo, ene pa čisto nič. Ene so lepe, ene grde. A šele kontekst in doživetje potem izluščita iz množice nekatere, za katere se celo zazdi, da so brezčasne in za te bi se lahko reklo če le niso umetnost.

To je v naši dolini globok problem. Ne rečem velik, niti karkoli drugega. Ampak globok. Ker je mnogo premnogo ljudi, ki se pogovarja o arhitekturi in umetnosti. Če obesiš slike poravnane na zgornji rob, še nisi Plečnik, pa magari eni točno to.

Kt Plečnik.

Ne samo da nisi Plečnik. Še arhitekt ne. Ker to pač vsak obvlada in zatorej ni umetnost.

Kriteriji so povsem razvodeneli. Pa nima Plečko nič s tem. Njegov problem je samo da je bil genij in po njem ni bilo nikogar več.

»Ja, pa ja.

Ti povem.«

Problem je ravno v "tko k" sindromu.

Vsi ki poizkušajo kopirati mojstra so strel v prazno. Sploh kogar koli. Dokler ne bo splošna klima, da se je treba izpostavit in prevzet odgovornost ne bo nikoli nič nadpovprečnega.

Saj se občasno vrne kakšen iz hladne tujine. In glede da je bolj trendovski celo potegne pozornost. Pol nekaj časa doma, ko tudi ostali zvemo za trend, pa nič več ne neredi.

Ja, sistem je kriv.

Smo rekli pred samostojnostjo.

Sedaj je tudi politka kriva ker premalo financira umetnost.

Veš da. Vedno so drugi.

»predvsem naredi sam, in bog ti bo pomagal.«

Ta je domača. Še bolšja se mi zdi tista:

»Uzdaj se use i u svoje kljuse.«

Pomenita pa isto.

Konkuriraj na tujih natečajih.

Eto to.

Pol se pa vidimo.

Tko je to.

Lepih hiš ni veliko. Nekaj jih pa je. A jih večinoma vsak po svoje beleži. Sploh ni da bi okoli razlagal.

Ok. Če je genialna a je lepa. Če je lepa, al je genialna. V obeh primerih pa, če pušča ....

A LOHK

"Sej ne znaš pisat!

Res je.

A je tudi res da ne znam v hribe hodit. Da ne omenjam da ne znam jesti. Še pri dihanju bi znal kdo kaj povedati."

To gre približno takole.

Seveda, če se vidiš med najboljšimi na svetu, pol zna bit kriza. A nisem nikoli niti pomislil, da bi se primerjal z najboljšimi.

A grem vse eno lohk u hribe?

Po moje ja.

Dokler na nobenega ne zvalim kamenja iz gornje ride, ni problem. To je sedaj ratal problem, ko je toliko naroda.

V moji mladosti, ko smo kot junci letali po žige iz vrha na vrh in si sprožil kamen, ki je sprožil drugi in tako dalje v mali plazek, je redko kdo to videl. Čelade vse eno ne bom nikoli nosil, pa magari bo to zadnje kar se mi zgodi. Sicer je pa bolš kamen u betico, nego da te na Titovi avto zbije, kot je mojega prijatelja, ko je šel ob zeleni čez prehod za pešce pa konc storu. A hodijo pešci čez Slovensko v čeladah?

So pa eni fino zaslužil, ker ni samo čelada je tudi pas, vse do dezodoranta in vse vmes. Ej narod je pošizil, pa smo 2000 let po istih hribih brez histerije šprudlal.

No, ja. Eno bolj k drugi.

Pa sem hotel o drugem.

Sedaj se strinjamo. Tut če nisem Steve House. Zakaj pa ta, zakaj pa en naš, ko je pa tok dobrih. Ej komot, pa bojo vsi drugi prav po domače fouš. Zato Steve. Sledim ga, ker tudi po naših hribih pleza. Samo kot zanimivost: in to za gnar.

Torej, tut če nisem ta najboljši ampak celo med najslabšimi mi je dovoljeno v hribe iti. In to iz čistega veselja. Lej, lih samo zato. Ker je luštn.

»Ja?

Ok, če že težiš.«

Zakaj pa pol ne smem pisat?

Ja, nisem tanarbolš na svetu.

Še za naše urednike ni.

Se strinjam.

Ker mi je pa fajn, pa pišem.

Sem en srečko da sem generacija izgubljenih diskov in je ni še cenzure na blogu, da bi ne-znalce blokirali. Ja bo hmal, po moje, proti nestrpnosti, pa spet, ker je tisti ki bo določil kaj je nestrpno, in kaj ne?

A če se z partijo ne strinjam, a sem nestrpen.

Ej, vse bolj. Ti pa res sam še težijo. A to je že druga zgodba in načelno se z politiko ne trapim. Vsaj ne lokalno. Ja. Katalonijo, glifosfatom in odprtostjo interneta. Drugo pa...

Tut učas, a bolj sam zase.

"Ergo.

Loh pišem?

Hvala, ankol puzabu."

OBDOBJE

Da bi bilo obdobje lepo?

Ja, seveda.

Vsi rečejo, je obdobje prve ljubezni lepo.

Zdej.

Prvo sploh ne vem katera je prva ljubezen.

Ivi. Mogoče, a takrat nisem vedel kaj je ljubezen, čeprav sem veliko časa preživel v njeni družbi, jo zelo rad videl. Lepa je gotovo bila. No, saj meni se je taka zdela, čeprav vaške smrklje niso še nikoli bile popularne, in bi se verjetno večina strinjala, da že ni bila lepa.

Men je bla.

V Majo že nisem bil, čeprav stalno z njo in menda sva bila kot rit in srajca, a mi ni dala vedno en škc, pa še na premet me je vrgla in v tako že ne bi bil zaljubljen. U je bila pa v vseh drugih ozirih superfinofajn.

Sploh je pa pri ljubezni tako, vsaj pri prvi, da nikoli ne veš kje si. Še nikoli, razen pri igri in v kinu, se ni zgodilo da si eno videl, ji rekel zdej sva midva zaljubljena in je blo.

Vsaj pri meni je to bil vedno zelo dolg, zelo zapleten in vijugast proces, tako da se je šele čisto na koncu pokazalo zaljubljenost, pa magari s katero hodil že celo leto. Ma ne toliko, a se je dojemalo lih toliko.

Ja, ko se nazaj spominjam, pol se dojema, uj je bilo včasih lepo. Takrat je bilo pa komplicirano, kaj vse ne.

Danes reči katero obdobje je lepše, ali katero je, katero pa ni, se da, a ne vem če to res to pomeni. Pomeni samo da ti je lepo ko pomisliš na tisti čas.

Zdej.

Meni je lepo pomisliti tudi na čas ko sem trpel celo leto. U vojsk vendar. A tam sem srečal take posebneže da se jih še danes rad spominjam.

Negativna ali vsaj ne tako luštna obdobja so bila stalnica.

Pa spet.

Če si znal zgraditi zdravo distanco, se ne zapletati v detajle, zaradi njih večinoma je bilo komplicirano, sploh ni bilo napačno.

Bistveno bolj je pa pomembno, ali si se iz obdobja kaj naučil.

Ne, sploh ni treba biti zagrenjen. To je v resnici najslabše in je v veliki meri odvisno od tebe. Ja, so situacije kjer se a ma baš nič ne da in je samo vprašanje časa kdaj ga pustiš za sabo. Z nekaterimi se pač ne splača ukvarjat. Pa magari bili še ne vem kako pomembni. Če je negativna izkušnja. Čim prej prekiniti. Če si dovolj močen še, a sem se kaj naučil? Potem pa čim prej novim doživljajem naproti.

Večinoma pomaga zamenjat okolje. Včasih se zdi, da si del. Da si rojen, da ti gre vse na jetra. Ravno zato je potrebna distanca. Najbolj pomaga povsem opustiti dogajanje. Meni se je fino izšlo 6 let hladnega kapitalizma.

Potem (v resnici precej dolgo) sicer pogruntaš, da sploh bi treba daleč, da skužiš. A večinoma je dosti lažje. Preskočiš v drugo okolje in tam je potem toliko dela, preden se definiraš, da pozabiš na sranja prej. Ne samo to. Ko se čez čas nazaj obračaš, vidiš, da si se dal vpletati po drugih.

Zdej.

Ja, če je človek neprilagodljiv, sebičnež, je malo možnosti da mu bo v novem okolju bistveno bolje. Če se misliš integrirati, je potrebno prevzeti nove vrednote, pa izgledale še tako butaste, a tam v novem okolju je to način. Najhuje je če kdo prenaša svoje travme v nova okolja.

To se je zelo videlo, še posebej v Skandinaviji, pa tudi v Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, Avstriji. To so bila območja spremljanja.

So izbeglice prinesli s sabo vso bolečino iz Sarajeva. Seveda so se vsem smilili. Tudi pomagali so jim, kjer se le dalo. A dolgoročno, kdor ni pustil sranja zadaj in začel novo zgodbo v novem okolju, je zelo trpel.

Če Slovencelni vsaj malo poznamo mentaliteto Balkana, so ljudje gori, sicer sočustvovali a kaj kmalu tudi reševali vsakdanje probleme. Tako da je bilo kar kaj jamranja, kako jih nihče ne razume. Pa hladni kapitalizem pa take.

Torej.

Ko se premaknemo, pustimo stare navade doma. Se vklopimo v novo shemo in iz nje poizkušamo čim več potegniti. Če rata, so potem prejšnja sranja celo malo hecna.

Aveš kok sem se včasih sekiral ...., zdej se pa sam muzam na isto.

Tako da lepih obdobij ni, so pa lepi spomini na.

HUGS

Hugging, is it common in your valley?

Pa veš de je.

Sem jih fajn streniral.

Sploh ni bilo hitro, še manj lahko, a rezultat je obetaven. Saj če koga srečajo pri nas in mu padejo v objem, potem si itak dotični misli: Pač blesavi tujci. Moji so pa tudi sila navdušeni nad objemanjem.

A sem narobe naredil?

Kaj pa vem? Glede na tisto tvojo, da se ljudje čisto pmalo objemajo niti ne.

Gre pa tako.

Še ko sem veliko po hribih kolovratil, sem rad sila glasno pozdravljal. Posebej tiste, katerim, nekaterim se, ne vsem, na daleč vidi da se bojo delali, kao ima puno dugog posla, pa potem mimo pasira, in te niti ne pogleda. Tistim se je večinoma videlo in ravno na take sem bil šarf. Pa da ne bo pomote. Povsem brez zlovolje. Ravno obratno, dobrovolje, pa mal kibiciranja in je že kombinacija, ki sicer včasih kulminira v:

Matr je težk!

Krten!

A to redko. Večinoma, je bilo tistokobajagno okoli zijanje, zaradi nujno neki, samo izmikanje, pogledati resnici v oči. Ali pa življenju, ali pa trenutku, ali pa dnevu , ali pa soncu, al pa enemu ki se ti ravno približuje in ne veš, ali bi ga v oči pogledal.

Kar je v trulom kapitalizmu sicer lahko sila sitno, se spomnim, ko sem se enemu zamorcu v Parizu v metroju nasmehnil, ker je izgledal precej zanimiv osebek, pa je začel tako tuliti, sicer v francoščini, tako da se nisem zelo sekiral, sem se pa potem v naslednjem trenutku, ker sploh nisem vedel da so uni ostali tudi z njim in sem zgleda enga iz ene bande v oči pogledal, pol so pa vsi vstali in začeli tuliti pa mahati proti meni, un je pa itak čisto do mene stopil in se našopiril, eto isto kot mi v tretjem, preden smo se stepli. Pa to raje ne, bolj napihovanje. Samo v brez izhodnih situacijah ja.

Kdaj pa je v tretjem taka situacija?

Ti povem to sploh nima veze koliko si star.

Pravijo mali otrok, mali problemi. Odrasel, odrasli problemi.

Po moje so problemi enako veliki. To je bolj od karakterja odvisno kot od let.

Ka pa jest in zamorc?

Pol ko sem zaštekal, na kakšno mino sem stopil, pol. Kaj pa vem? Kadar je najbolj gusto, pol se mi vedno nasmehne sreča ali slučaj ali kaj. Mogoče je celo kaj z angelci. Pa menda takrat jih ni bilo, bi se lahko kateri v strop tunela butnil.

Začel sem po naški, prav na široko in naglas razlagati, u kva vse ne. V resnici se niti ne spomnim, mi je tako prpa delala, da so bili samo instinkti.

Rezultat.

Uni so še nekaj povedali. Po moje si lahko misliš kaj na tako temo, pol so se pa smejali. Je izgledalo da lih pol vagona. Verjetno se je še kateri, ki je tudi pričakoval krvav rezultat, pa je potem izpadlo odrešujoče, pol se je pa še tisti. To ne vem in o tem zgodovina molči. Na srečo je bila takoj za tem postaja, sicer ni prava. A samo lokacijsko, sicer je bila pa ena prav luštna, tam nekje v predmestju. Sploh nisem vedel, da so tudi predmestne postaje fajne. Sploh ne tako stilno zrihtane, a takrat se mi je tista oranžna plastika zdela nekaj najlepšega na svetu. Tako da sem prav z veseljem počakal naslednji cug in nadaljeval nikoli končano potovanje.

In tko izvalim:

DOOOOBEEER DAAAAAAAN.

In je un, al una, al una dva, al une tri, al pa kr ker, vsaj butasto pogledal, če ne že kaj več. Povečini več. Po prestrašenem pogledu, večinoma en širok nasmeh in tudi večinoma tudi odzdrav. Včasih pa še kakšen dovtip.

To se je itak videlo že med pozdravljenem. Takrat so pomembni trenutki. Da se skuži, kdo komu kaj in je velikokrat potem še ena ta hitra debata.

»Al je še daleč?

3 ovinke, pa ne več kot 5 minut.«

To še danes večino vžge.

A je še daleč?

In so večinoma kar pripravljeni razlagat. Pol pa še kaj paberkovat.

Skratka sami prijazni.

Tako sem tudi...

Začelo se je pa ...

Ne.

Gremo mi, cel avtobus pravnikov in dva arhitekta iz Hki-ta. Helsinki se tako napiše da je hitreje. Na trajekt v Turku-ju. Oj se je majalo. Sem čisto ob stenah hodil, Marlen pa stara mornarka, je pa prav pogumno razlagala, da so enkrat, se ne spomnim zgodbe, kozlali kot Rusi.

Ali le ti kaj drugače od ostalih, zgodovina molči.

Zgodb polno. Vsi so jih bili polni. Se je izgleda cel avtobus pravnikov poznal še iz peskovnika. To menda ne vsi, nekateri pa lih. So skupaj gor rasli in se razvijali v istem koncu mesta stanovali in v iste šole hodili. Tako in tako so bili vsi iz Finske manjšine. Ja Finci imajo manjšine. Sem tudi sam pogledal. Pa vse druge manjšine so bolj za radi lepšega. Da izgleda demokracija, sicer pa povsem nepomembni. Tile pa zelo pomembni, če ne celo, ravno zato.

To je pa tko.

Finska je bila malo na naše konce podobna. Tudi oni so bili 500 let eno drugo kraljestvo. In to Švedsko. Pol so bili Rusi. No ena njihova gubernija. Pa da ne bi preveč v detajle. Sem hotel samo, da sem se vozil v avtobusu manjšine. In to švedsko govorečih Fincof. Pol čez čas sem izvedel da je ena Norvežanka pa še to ne iz centra. Menda je babica iz Laponske.

"Kaj ima pa to z objemanjem?

Čak."

Švedsko govoreči Finci sploh niso stalno tiho, tako kot Finsko govoreči Finci. Ne samo to. Zgodb vsak za polno malho. Pa to človek, že pokonzumira. Tako pol ne veš ozadja, pa se pač režiš, takrat ko se vsi, a potem kar naenkrat en zapoje. Pol pa vsi potegnejo. To so povečini pivske, kot tista naša, napolni ga, dvigni ga, izprazni ga, se mi zdi da gre ena naša. Al pa njihova, a saj veš kaj bi rad povedal. Vendar se ne ustavi samo pri tem. To znajo biti cele balade na to temo. So mi razložili da je to že ne vem kako stara tradicija. Sicer ni nihče rekel, da je zaščiteno kot narodno blago, a se je dojemalo lih tako.

"Ja in?

Čak."

Pa Marlen je bila najglasnejša. In v zgodbah in zbadanju in petju. Ena mala, luuuušna, no, še kar, je kmalu na meni visela in sva se majala. Sam zato ker se mi je ladja majala, in sem bil, kako bi rekel, bled, kakšen pa, una pa ker si je to sila zabavno zdelo, da tak, kateremu lih do pasu seže, ne sej malo večja je le bila, takole milo gleda.

Ne rečem, je bilo hecno, čeprav so se vsi režali, da ne omenjam komentarjev in še manj reakcij nanje, pa mi sploh ni bilo do smeha.

In ga mi tko žingamo tudi pol čez Švedsko. Se je še meni odprlo, na celini se ni tako majalo, še potem na ladji na Dansko ne. Je bilo dosti bol mirno morje, na odprtem ko tisto prej v zalivu.

"Pa reč kej če morš."

Pol so nas tam na Jutlandu, čisto na severu skipali v en motel. Tam je sicer Marlen po svoje šla, po moje smo bili premirni za tako žurerko, a kaj so drugi počeli ni da bi opisoval, pa takole pomembni predstavniki najbolj vplivne manjšine.

Ne bi o detajlih. So bili. Kaj pa vem, ni vse za povedat.

Samo kot zanimivost.

A se spomniš Ki-ki bombonov. Eto ene na to temo, s tem da so finski bistveno močnejši ima večina Fincev, ne samo manjšin, sila radih. Razen da spomnijo na ki-ki so zares nagravžni. A kot rečeno, večina je norih nanje in sta tko dva rezala bombone na manjše koščke, da bi se hitreje stopili, ker sta jih potem mešala z vodko. Tako da streseš pest opilkov bombonov v vodko, treseš ene pol ure, Finci so znani po vztrajnosti, in iz tega rata ena temna brozga. Ta ima sicer na Finskem ime Koskenkorva. Je lih tako zanič kot bomboni, a ker te pijače na Danskem ne poznajo, tam pri zajtrku strežejo Jegermaister, pa ti ga ni treba popiti, ga bo takoj ker zraven in so potem s tistim gravžom žingali še dolgo v noč.

Sem v tistih časih imel še kar kondicije na to temo, pa me je že po polnoči zmanjkalo, navkljub galami od vsepovsod.

"Pa zakaj vse to?

Kaj ima pa to z objemanjem?

To nič, je pa razlaga za naslednje."

In nas pripeljejo v eno kičasto vas, kakor je lahko samo na Danskem. Dejansko izgleda kot bi bilo iz cukra. A je fajn. Pa magari rekli kar čjo. To je treba videti. In v tej vasici bo poroka.

Se spakiramo iz avtobusa na trg pred cerkvijo, tam pa že ene dva avtobusa Dancev, čeprav so peš prišli ali pa s svojim prevozom.

Stojimo na enem koncu mi Finci, na unem Danci.

Danci čisto tiho, pa magari jih je bilo ne vem če ne okoli 50.

Stojimo in se gledamo. Moji tudi čist tiho, kot da ne bi bili še pred par minutami najglasnejši na Danskem.

Sicer je trajalo lih samo ene 6 trenutkov. Pa ne vem če še kateri zraven. Pogledam Marlen, je čisto tiho, skomiga z rameni, me butasto gleda, pogledam še ostale in mi je takoj jasno.

"Pejd jih greva pozdravit.

A se upaš?"

Isto ko v hribih, primem Marlen za roko jo iztrgam iz množice, povlečem pred ruljo in zakličem:

"Doooober daaaaan. Mi bomo danes z vami žurirali.

A boste tudi vi z nami?"

Na srečo so imeli tudi na oni strani odgovorne za srečo in je Penile zakorakala nasproti, kakor sem počel tudi sam med nagovorom.

Se srečava, ji podam roko, pogledam v oči jo objamem in dvignem.

Drugih sicer nisem dvigoval, ene so bile kar obilne, a premnogo sem prav močno stisnil. Verjamem tudi, da v tisti množici sem katero izpustil, ker sledilo je vsesplošno objemanje, pa magari se ne Finci ne Danci ne objemajo ob snidenju.

Menda me tete še danes hvalijo kok dobr desc je enkrat prišel na Jutland.

Pravi una iz tečaja, katero videvam na vsaki dve leti.

Je bila v resnici njena poroka, je enga finskega pravnika vzela a tudi o njem bo še kdaj katera beseda.