SUGAR

Sugar baby blues je bila iz Pule.

Kot taka malček zgubljena v hladni tujini.

Se je kar poznalo. Še tistim, ki so prišli samo iz Žirov, da je to en drug planet. Ne samo da govorijo prav nemogoče, pu lublansk, nosijo se tako hoh, da ne omenjam, da se ne znajo obnašati.

Menda so bile primerjave zares preveč.

V resnici, če odideš v nove kraje, nove običaje, je daleč najbolje, stare navade, čim prej potisniti v stran, če se jih že pozabiti ne da, ker če primerjaš, domače vzorce s trenutnimi, te vsaj kam pritisne, če ne še kaj hujšega. Nekatere so imele zares nemogoče reakcije, a to je po moje tudi kaj z karakterjem in celo starostjo. Saj veš tisto, sami močvirniki, me pa za zrelimi moškimi gledamo. A takim po moje ni pomoči. Razen za pogledat in si oči spočit. Ajd mogoče še, če je prav dolgočasno predavanje za sanjarjenje, kaj vse ne bi, če le bi nekako naneslo, da ne bi močvirnik, po lublansk, čisto preotročji bil. Taka moje je usoda in sem se zato raje oziral za bolj pohlevnimi.

Tatjana je bila prav hvaležna, da sem ji tam na začetku, kaj sam od sebe povedal. Saj veš, tisto ko vidiš da je zagata, pa ji pač pomagaš.

Zdej, to je tko.

Samo zato ker je luštna?

Ma, ne vem če ni kaj na tem. Sem že razpredal situacijo ob 7h zjutraj, čakajoč na že tretjo 6tko, ker sta dve kar mimo odpeljali, tako sta bili nabasani. V resnici nič posebnega če si star Morostar.

To je tut tko.

Od kdaj pa 6tka v Trnovo vozi?

Še nikoli ni, a je Morost tudi na Viču, da ne rečem da smo morostarji, ki smo nekaj časa živeli za Bežigradom.

Eto tko.

Sicer je pa kot hipotetična primerjava, vzeta iz realnega miljeaua, ker je pač težko razlagati neko tezo, če ni a ma baš nič konkretnega. Ker te potem tam sredi diskurza, ker po pameti pobara, pa kaj se spakuje. Kdaj je pa še kera Marsovka čakala 6tko.

Lej, ne veš. Lohk tut, sploh nisem hotel o tem, temveč.

Čak.

Totej, tam na 6tki se naredi čeden klopčič privajočih, ker tretja šestka pa le lahko ustavi, pol se pa znajdi.

Takim postavnim no problem, kaj pa kakšna mala miška. Veš da ji je treba pomagati, v smislu, odrivati, da lahko lepotica do vrat pride.

No in ravno o tem sem hotel.

6tke ne ustavljajo na megleno, hladno, mokro, plundrasto jutro. Ob sončnih juliskih dneh, celo malček postojijo, da gre vročina iz busa. Na tak sluzast dan, so pa še miške zavite s šali vrh glave, tako da ne veš ali je luštna ali ni. Pomagati ali ne, to je sedaj vprašanje. Kaj pa če ni luštna, saj se ne vidi, pa si taki prostor zrihtal.

Viš, zato je bil prej to je tut tko.

Tatjana ni bila zavita, septembra so še lahko prav vroči dnevi, zatorej so se videli vsi čari. U, tega pa lih kolikor si hotel.

Ka je bla luštna.

Mejhna, lušna, cel cuker.

Čak.

Prestrašena, tiha, oči begajo na vse strani, glava malček povešena, kot pri zelo sramežljivem detetu, čakajoč na pristop k kopirničarju, ogromnemu descu, v modri halji, stalno malček nasmejanemu, sicer pa ne v celoti razumljenemu, ker, sam sem sicer slišal, sem rodom iz tistih koncev, ma ne iz Iga, a takoj za Trnovim se začne Dolenska in so mi izpeljanke na to temo balzam za uho, je stalno nekaj mlel, a ga že dolgo nihče ni poslušal, kot bi bil prikazen iz drugega sveta, tam je čakala, da bi na vrsto prišla, pa so jo stalno prehitevali, Jožetovi znanci, dobri znanci, bežni znanci, znanci znancev, nekateri so se pa kar tako vrinili, ker so bili večji, še kakšen mali posiležni. Jože vejen goveda ljubljanskega, si je sicer svoje misli, a nisem siguren, da kaj v zvezi z opisano situacijo, mogoče kaj v zvezi z povratkom iz šihta, kdo bo že, kdo pa še v bifeju, ko se prikaže in ni niti opazil male miške, da že 15 minut čaka on je pa že 15 ljudi porihtal.

"Dej men."

Pravim in ji spulim liste, katere je hotela kopirati. Kot že omenjeno, sem en postaven tip, v tistih časih pa še še kar športen, zavzamem tako pozo, preko vseh, med vsemi, so kar malo obstali, tišim tiste liste in tulim:

"Živjo Jože, kdaj bo veselica?"

Ej je kopiral in razlagal, kdaj, kje, kdo pa še ene tri, kar pa nisem poslušal, so se začeli oglašati, kaj da se urivam.

Kao prej se pa niso.

In tko.

Tatjani sem kar pomagal, no pomagal, v resnici ni potrebovala pomoči, razen psihološke. Tisto ko prideš iz tujih krajev s tujimi običaji.

Tako da je bilo pomoči ne vem če za cel teden. Ene tri krat skratka. Pol sva še prekomentirala in že je bila notr. Polno opravilno sposobna pri kopirničarju. Sposobna pa zelo, a to se je pokazalo s časoma.

Na začetku, pač kot vsi pručki. Mislijo da so se jim nebeške duri odprle, zraven pa ne vejo ali levo ali desno, doli gori naokoli. Kot vsi takrat.

Razen.

Tatjana že na začetku ni delala drame na sphod iti. U, sva uživala.

Ko mi je razložila vse o šolanju na obali, doživljajih s turisti v industrijskem mestu in ocvirkih lokalnih, se je počutila že tako domače, da me ni več potrebovala in se je vklopila še v druga dogajanja.

Ne, nisva šla narazen, ker tudi skupaj nisva bila. Ja, par uric, včasih, če je sonce grelo in sva opazovala svetlikanje na gladini Ljubljanice. Podobno kot svetlikanje morskih odsevov, skratka domače.

Samo to.

A je bilo ogromno.

DUNAJ

Začetna vnema je sicer popustila, no vsaj tisto na začetku, ko še ne veš kako in kaj, ali celo, ali sploh bi in potem ko sprejmeš, je še nekaj časa, kot bi po sila ozkem grebenu hodil, ko ne veš al boš levo al desno dol cepnil, vrh se pa sploh še ne kaže.

Smo že bili na spustu z vrha.

Stari postmodernisti in smo šli na Dunaj samo da še v živo vidimo, v vseh revijah in knjigah objavljeno.

Zdej to je tko.

Reč kar češ in se hihitaj nad našimi takratnimi blodnjami in iskanji ne vem več česa, a Holajnova helebarda je še vedno fajn. Tako rekoč brezčasna. Kakšne reakcije je pa sprožila je pa že druga zgodba in če so ga posnemovalci in interpreti srali ni ne helebarda ne Holain nič kriv.

Kva so pa fakjeni.

Je bila že takrat na meji, ali celo čez. Ker naredil je tudi bolj normalne stvari.

Zdej to je tko.

Kaj pa je normalno?

To da naj bi se post moderna začela z Ledukom in Šinklnom, se nadljevala z Wagnerjem in Plečkotam in tko.

(Eugène Viollet-le-Duc, Karl Friedrich Schinkel, Otto Wagner, Jože Plečnik)

Izgleda malo na uno, ko se spomniš samo lušnih spominov, slabe pa podzavestno pozabiš.

Sam bi raje dodal, da so v vseh obdobjih bili dobri in slabi, teh se itak ne šteje, ampak samo genialne. Potem pa tudi genialci niso vse genialnega naredili.

Pol pa še.

Bistveno je raziskovanje ne najdenje. Potem ko imaš odgovor, potem je konec. Stagnacija, prošo voz, zastarel in take.

Sicer tega nihče ne prizna, a je vsaj prisotno, če že ni vsesplošna resnica.

Ok. Naši učitelji so izpostavili pač tiste, kateri so jim prav prišli, da so sebe promovirali.

Človeško.

Lepo pa ni, a to je že ena druga zgodba.

Tako mi ni nikoli potegnilo, zakaj jim ni Hundertvaser (Friedensreich Hundertwasser). Saj ne rečem je tudi preko. A je fajn. V resnica pa samo to šteje.

Da končam.

V resnici smo šli na Dunaj pogledat Podrekovo razstavo o bidermajerju. Tudi to nam je Boris osebno pdstavil, tako da bi bilo že za to dobro priti.

Ja, če si pa že tam, pa pogledaš še vse ostalo.

Seveda, fajn, pa ni samo svetleči kapitalizem.

OKNO

Zadnje Prisojnikovo okno me je prvič, ko sem tu hodil, navdalo z straho spoštovanjem. Potka tudi, a tisto sem pričakoval iz pripovedovanja in opisov. O oknu ni pa nihče rekel, da je tako veliko, da te na rit vrže, iz doline se ga pa komaj opazi.

Tam sem pa samo zijal.

Drugič tudi.

Sicer za spoznanje manj, ker sem se ipak delal, da sem star gornik in ni da bi kazal kaj drugega kot zaverovanost vase, če te spremlja taka lepotica.

A ni hecno?

Na začetnih skupnih poteh, bi lahko samo neumnosti klobasal, pa bi te tako zaljubljeno gledala. Pol čez leta pa še taki umotvori in pametne zamisli naletijo na nepmagljiv zid kritik.

Pa ne vem kaj se zgodi vmes.

ŽENEVA

O mojem obisku Švice sem že pisal, nisem pa vsega povedal o arhitekturi. Saj ne da je kaj posebnega, iz knjig izgleda da prav nič, ali pa mora biti sila specializirana.

Pa vendar.

Ni samo zato, ker je to svetleči kapitalizem, živim pa v sicer optimističnem a le socializmu.

Pri Švici in Švicarjih je marsikaj komsi-komsa, pa vendar imajo svojo foro, do katere mi nikoli ne bomo prišli.

Tako da.

Ja, je bilo fajn.

Že prehod preko Alp je, tudi če nisi hribovc fajn. Če pa si, je pa super fino fajn. Pa ne samo zato ker se z avtom pelješ višje od Triglava, tudi za pogledat je fajn.

Ok, arhitektura, jodlarji pač. A fajn. Ni debate, tudi tu ne bomo nikoli niti nastavili.

Zdej.

Ne, ni samo jamranje.

Kar primerjajmo planisnke koče.

Prvič tam je to privat in država ureja samo v smislu, da ga ne bi preveč sekali (sral po domač). Sicer pa precej vsak po svoje. Pa vendar ni bilo nacionalnega programa ali študije kontinuitete identitete. Kar samo je ratalo.

Ja, seveda je to precej širok spekter in jih je veliko, ki bi dodali marsikaj, a pustimo tisto stati.

Sem enkrat vzel tri štoparje iz Jezerskega. Seveda smo se menili.

A arhitekt?

Ja, češka koča je edina lepa v naših hribih.

Ej, en je hotel kar peš, kaj sem jih razkuril.

Da je na hrbtu nesel hladilnik na Kamniško sedlo, ker je bila zajla ptrgana.

Ja, to so precej različne zgodbe.

Pri nas šport, če to sploh je, temelji na dobri volji prostovoljcev in je kar je. Rata kar pač imajo. Kako pa zgleda je pa ta zadnja. Da ne omenjam, da je to še lepše kot tista jodlarska kičasta prepucavanja.

Ok. Je ekstrem a sila ilustrativen, tudi za večino življenja. Tule bi pasal tisti moj diskurz, da dajatev za odvoz smeti ne moreš prazporediti. Če se mi bo ljubilo dopišem, sedaj pa naprej o arhitekturi.

Tisti blok v vasici nad Sionom, kjer so falile samo še roza krave je orto modernizem. A ne brutalizem, kateri je precej vplival na izgled socialističnih mest. Po moje bolj kot opravičilo. Lej ni grdo, to je brutalizem. Pač niso znali bolje.

Modernizem, predvsem skandinavski je lep in še domač, eto ta je bil pa precej na tej strani. Tako da sem že tam sila užival in nobenemu omenil da sem trenutno post modernist, a uživam super fino fajn, pa nobenmu povedat.

V Ženevi sem poslikal eno štacuno, danes bi rekli, tehno konstruktivizem, takrat pa nič od tega še ni bilo prisotno in je bila samo u kok je fajn, to potem kazal investitorju v Ljubljani, kateremu naj bi prenovil štacuno, izvajalec je pa rekel da on tega že ne bo delal in naj kar drugega dobi, tako da smo potem smrekov opaž nabili.

Čudo prečudo, a tam sredi Ženeve, v resnici ni sredi a koj za centrom, stoji en stanovanjski blok od Kurbita. Je moral biti še bolj na začetku svoje slave, ker še ni bilo slutiti nič na temo Marsejskega bloka, katerega je potem kar kaj let ponavljal.

Pa vendar. Kurbi.

»A veš da sem videl Kurbitov blok.

A dej dej, ne verjamem.«

Saj zares ni v nobeni knjigi, katero mi je bilo z leti spoznati.

Pa sploh ni slab. Včasih je kaj, za kar ne poveš, da si bi zraven. Pač ni tako ratalo, kot je bilo mišljeno.

A tega ne bi bilo treba skrivati.

Pol.

Gor v hribih. Ne vem, če ni celo Kranmontana (Crans-Montana). Tisto jim pa zamerim.

Blok iz naše vasi (nad Sionom luba duša, kje pa) ni nič višji kot kostanji pred njim in se ga sploh ne vidi, ko se približuješ naselju. Gor v Kranmontani, pa jezero okol pa stolpnice. Sej je narod čist pošizil.

A ni škoda jezera?

Verjetno jih imajo veliko, pa še to je umetno, pa vendar. Ne rečem razgled iz stolpnic je super fino fajn, čez jezero, čez celo dolino in hribi na drugi strani.

KOLO

Da ne pozabim.

Sem v resnici hotel o kolesarjenju, pa so se misli odkotalile v povsem druge vode.

Ker.

Ker je povezano, če že ni odvisno.

Torej.

Je rekel Brane, da ne smem njegovi povedat, ker novi picikel ni 600€, ampak 2600.

Zdej.

Njegova je sodnica. Pa sem hotel o dogodku, ko je bila še tožilka.

So imeli v stari Ljubljani intervencijo in je parkirala na invalidskem parkirišču.

Invalid jo je zaparkiral in si prislužil kazen.

Menda so bili vsi policisti na intervenciji globoko vznemirjeni, ker nekdo zaparkira tako pomembno osebo in to na intervenciji.

Zakaj pa vse tole?

Zdej.

Meni se zdi sila čudno, da samo jaz vidim anomalijo sistema v tem.

Mogoče, če bi njen avto bil označen z napisom. Intervencija ali policija, ali sodstvo, ali vsaj utripajoča luč na strehi. Pa še potem ne vidim logike, da nekdo parkira na parkirišču za invalide.

Ok. Je pač nerodna pri parkiranju. Saj smo vsi.

Ampak da je globoko prepričana v prav. Ne samo svoj, temveč celotnega dogodka in je v resnici invalid kriv da je invalid. Ej kva se je pa rodil defekten. Njegov problem.

Mane pa le zanima, a na faksu ne učijo nič o morali in etiki, če menda že zakone obvladajo.

A da imamo zakon, da lahko nekdo parkira bel volvo na parkirišču za invalide in potem policaji kaznujejo invalida, pol pa res ne vem kakšna dolina je tole.

Ok. Kadar ni v službi, to je pa tudi ko je doma, če si take vrste šef, pol je težko ločiti delo in dom. Al kaj je dosegla?

Mož laže da je četrti picikel čist poceni. Ne rečem. Imeti toliko piciklov je mal fiu-fiu. Ker jih je pa vse več, sem pa menda sam, ne pa oni.

Pa OK. Če mož mal laže niti ni drama, dokler ni o pomembnih. Al kaj ko je vzgojila hčerko od katere je bilo pričakovano, u kva vse ne. Menda je bila vse do pubertete, celo vodljiva in ni bilo samo hvaljenje. Naša je pa tko pridna. (Ne pa tko kot vaš)

Zdej je pa zatrokirala. Je menda že gimnazijo komaj naredila. Sedaj je sicer vpisana na pravo a v resnici je deklica za vse v enem privat hotelu. In namerava drugo leto na turistično v tujino.

Po mojem sicer edino pravilno. Če jo veseli je to to. Ne pa kar mama pravi. A ne vem če ni samo upor.

Upor proti avtoriteti. Proti absolutnem nadzoru. Nadzoru dejanj in celo misli. Ker se pa ne bi uprl. Vsak ki ima vsaj malo možganov.

Toliko o nadzoru. Predvsem o posledicah. Saj eni ne znajo brez voditelja. V resnici jih je večina. A verjetno je tudi tam vprašanje koliko in predvsem kako. Se vsi strinjamo z gugitovimi pogoji. Pa ne samo njegovimi.

A ni čudn?

Smo se osamosvojili ravno zaradi preveč nadzora. Pa je bil tisti karikatura z današnjim.

Pustmo stat. Gremo iz piciklom.

Je rekla Eva, pa ja ne morem imeti picilk s košarico. Ga že 4 leta išče. Je temeljita. Ni debate. Ponudbe kolikor hočeš, pa še ogromno, katere sploh nočeš. Včasih si šel po picikl, pogledal ceno in tošl in ni bilo veliko telovadbe. Danes pa. Pa saj menda poznaš.

Moj ima košarico, blatnike in luč. Stal je 200 € in mi služi točno toliko kolikor od picikla pričakujem. Ja v breg gre težje, gre pa dol hitreje. Tako da se sploh ne pritožujem.

Sem eno lokalko specialistko vprašal, tako z super najboljšim piciklom in super najboljšo obleko in super najboljšo hrano za picikliste in sploh najbolj možno, v vseh možnih skupinah in društvih,

"a si že šla čez prelaz Na Krajih?

Kje je pa to?

A si sploh Kamnčanka?

Stara Kamnčanka."

To je sicer zelo zares v teh krajih. Se ločijo striktno med starimi in novimi. V resnici stari so tisti ki so nekoč bili neodvisni od zemljiške gospode. Menda so srednjeveški kamniški meščani imeli skupnost za planšarstvo, pa gozdove, pa kaj vem še kaj. Nekateri so celo potomci tistih družin. Ali pa priženjenih. A se še vedno pravdajo za lastnino iz tistih časov. Pa magari zamenjali ureditev, državo, sistem, stoletje, tisočletje.

Ok. Nema veze.

Ima pa veze s tem, da so nekateri mal hoh, ker so stari Kamničani, ali pa si samo tako želijo.

Sem tam v enem bloku z eno mamco malo klepetal, in jo sila razjezil. Češ da sem star in še Kamničan. Ali to kaj šteje? U je bla huda.

Sam sem vsa ta leta po malem kolesaril. Sezonsko. To je pomladi in jeseni. Spoznal kraje, ne prav daleč, za katere lokalci ne vedo.

Saj je res butasto. Zmanjka ceste, vlake, poti, na koncu pa še doline. Samo še robidovje. Pa me večinoma ne ustavi. Picikl na rame, pa u buš.

Ja, večinoma si potem, ko sem že čez, ves popraskan in raztrgan, butl, a se ne znaš obrnit.

Je od dneva in situacije odvisno. Tudi obrnem se. Tudi večkrat pridem, da probavam phode. A se vedno pojavi vsaj en prehod v sezoni, za katerega si potem rečem, tle me pa nikoli več ne dobite.

Je pa tudi res, da večinoma pol ko sem že čez zijam.

"I kok je pa tle fajn.

Pa čist bliz."

Tule bom še eno navrgel. Nima veze z gornjim. Razen z odkrivanjem fajn situacij.

Tek.

To je pa tko.

Moja gre z mano v gozd 3x na leto. Po zvončke, borovnice in kostanje. Je iz takih krajev, kjer se ne sprehajajo. Ne gredo kar mal okol. Kamoli kr na en hrib. Če pa že kdaj. Je zaradi družbe. Pa obvezen štrudelj, da ne govorim da je treba družabnikom dati darilo.

Pa saj gremo sam na Velko.

Sam se pa pri teku podoben.

Ja, sem tudi sam letal.

Prvo otroci na vasi nismo znali hoditi. Ni bilo časa in smo samo tekali. Potem v mestu me je spet prijelo šele v hladni tujini, ko spet ni bilo časa za nič, razen zvečer za pol urce po obali.

Sicer pa hribi in tek, je zame a ma lih isto kot:

Zamisli si nekaj kar ti je najbolj všeč. Moj primer je z flašo Bordojca. (Nebi zdaj o vinu (Bolj kot prispodoba))

Ok.

Flaša najboljšega vina možnega.

Seveda se ga da eksati. Verjetno bi se našel še kakšen APP za merjenje vpliva na ledvice.

A če kaj, sploh ni pojanta v tem.

Tako vino uživaš čim dlje. Ga samo vohaš. Gledaš in se čudiš. Namočiš samo ustnice. In si zamišljaš. Vsak svoje. Da bi čim dlje trajalo. predvsem pa brez hitrosti. Če kaj pa to samo z andohtjo.

Eto isto je z mano in hribi.

DANJE

Sicer so mi tiste izjave sila pri srcu:

»kaj za vraga je pred tisoč leti ljudi gnalo sem gor postavljat bajte?«

Ne samo da so mi bol pri srcu, čist bolj res so, kot kar bom naprej napletel.

Na žalost ni bilo nič romantike vpletene. Pa čeprav bi raje verjel da je. Bila je čista funkcionalnost in to ne naseljencev, temveč zemljiškega gospoda.

Ta naselitveni vzorec je prav okoli Loke sila izrazit. Mogoče zato, ker ni bila posvetna gospoda, ampak cerkvena in so toliko bolj sistematično profit delali. Ja, vse je bilo zaradi profita.

Če so gručasta naselja, še lahko imela vsaj kanček slovanske prvobitnosti, so potem razpotegnjena bila samo še razparcelirana pokrajina.

Čez čas ko je zmanjkalo dobrih placov pa so celo naseljevali ljudi v take brege da se človek vpraša pa od česa so živeli.

Zgleda da so, vsaj nekaj 100 let je bilo naseljeno.

Če bolj konkretiziram.

Ločitev po razredu je mogoče najbolj vidna prav v Loki. Grad in nad vsemi zemljiška gospoda, v Loškem primeru škof. Na gornjem trgu bogati vplivni meščani, s časom tudi obubožano plemstvo. Dolnji trg obrtniki. Raja pa itak zunaj obzidja.

Razdelitev zemlje po enakem vzorcu je precej dobro ohranjena v Bitnjah. Še bolje se to vidi v Šenčurju. Kjer je del okoli cerkve, gručasto naselje, verjetno še iz slovanskih časov in nadaljevanje ko je zemljiški gospod, razparceliral zemljo in naselil svoje.

Svoje?

Ja svoje.

Nacionalizem je sila mlada zadeva, vsaj za naselitvene vzorce.

Predhodnikov Slovencev je bilo čisto premalo. Jih je kuga in Turki in 7 suhih krav, pa še katera bi se našla.

Zadnji val naseljevanja, ko ni bilo več zemlje, hoteli so pa vse eno dobiček, se luštno vidi na obrobju Ratitovca, kjer so nemški priimki običajni, menda pa tudi ni dolgo, ko se je gor tudi bavarsko govorilo. Zemljiški gospod, reciva da je bil iz okolice Munchena, in jih je imel preveč jih je določil, vi greste v Zgornje in spodnje Danje, Sorico, in tko. Kar na britof na Sorici pejd.

Kok je bilo romantike, ko ti rečejo gasput (gospod), culo povezat pa u breg. Ti celo sekiro zrihta, krčevino moraš pa sam narediti in to v tisti breg. Lej, če nočeš preč priti pa greš. Pol pa itak poznaš. Cvetje v jeseni in Koplji pod brezo, pa take. Da ne omenjamo sociologije "ogenj rit in kače niso za igrače", je vse razloženo.

»Ma ne.«

Jest tudi sila rad zijam skozi okna zapuščenih bajt in opazujem zaprašeno kuhinjsko kredenco z zarjavelim ogledalom in škatlo bombonov 505 sa crtom in tudi v meni se budijo romantična občutja, kakšne neki zgodbe so se godile takole pod vrhom hriba s pogledom na zahodno sonce.

Če ne bi bilo tako krvavo prozaično, bi se raznežil.

»Res.«