kkl VI.
KINO

06 39 KINO

Že tam v gostilni, ko smo, so se še kar razživeli in je ratala ene vrste veselica, kar je bilo takrat prvič zame. Ma, ne v gostilno, tam smo večkrat zavili. Še največkrat na pijačo, ker po več urah dejavnosti ob, na in okoli konja, se prileže splakniti grlo.

Ne, to v tem primeru sploh ni prispodoba. Dejansko, okoli gornjega je tudi ogromno prahu, svakojakega, od konja, sena, makadama in tko, verjetno pa še ker neprepoznaven, a ko spiješ tist pir, ali oranžado, ali samo kozarec vode, se ti zdi da si pogoltnil tudi kepo prahu.

 

V gostilno smo še kar hodili, ne redno, vsaj sam ne, a se je vedno našel kdo, ki je vabil, pejd greva na pir, ali kera pojdiva na kokto, al pa kr neki, a so večinoma tista srečanja potekala v precej resnem vzdušju.

No, resnem.

A brez rezgetanja, v tem primeru smejanja, ali pa samo za poizkušino, sicer pa debate o konju, konjih, klubu, tekmah, in tko.

 

Takrat je bilo pa prvič, da se skoraj niso menili o problemih, temveč večinoma o anekdotah na temo, ja kojnov in kojnteksta. Nekatere celo hecne, čeprav kakor rečeno, se je le potrebno prilagoditi.

Sploh ne polemiziram ali na gor ali dol. Ja, nivo vendar. Ali slabo ali dobro. Dvigniti ali znižati kriterije. Nima veze, ima pa da so specifični. A če si z dušo in telesom za, potem ni kakršen koli problem. Kar se tekmovanj tiče sem bil na težkem začetku, če sploh, a se je vsaj nakazovalo. Vse ostalo sem pa kar za.

 

Torej, tam v tisti veselici so mi občasno misli uhajale na kere druge konce. Seveda nisem mogel sanjariti, ker je bil takoj ker;

"a ne de,

al pa,

 a slišiš,

al pa,

 auš še en pir"

 in tko.

 

Ko sem pehal kolo proti Trnovem, sem že tam za Bežigradom slalom vozil. To me je precejkrat veselilo, večinoma če sem mislil da me nihče ne vidi, takrat mi je bilo pa vse eno in ne samo to, glede na to da so ob 1h zjutraj ceste večinoma prazne, takole poleti, ko so že vsi v Portorožu, pa sploh in sem še celo dodajal brzino.

V dobrih starih časih, je bil center tam po eni prazen in tih, če je kateri dober vic povedal, sploh nismo rezgetali na ves glas.

Malček celo kot med poukom.

No, malo bolj pa le.

 

Zaradi vsega.

Verjetno je kaj dodala še luna, a se ji takrat nisem posvečal, je bila pa ena pozitivna energija in padem iz Miklošičeve na Tromostovje, tam pa kiflci sedijo v parkiranem avtu. A so imeli menda tudi kaj z luno, tako da so me sicer videli in ne vem če ne celo za mano gledali, ko sem brez luči, mimo privijugal.

 

Kdaj sem pa imel luč, menda nikoli. Ja, ko sem prvo kolo dobil, je bila luč in dinamo, pa se ne spomnim kakšnim potom je izginila. To je bilo tudi zadnjič da sem se s tem bavil. Ja, mi je pulcaj ventilčke vzel, ker sem brez luči vozil, a kaj bi to. Statistično gledano, sem naredil tamal milion kilometrov, pa me niso dobili. Tistih parkrat je pa samo za potrditev izjeme.

 

Ne nikoli mi ni bilo odveč iti na klub ali z njega. V lepem vremenu, no saj da ni scalo, sem vozil kolo, v tistih časih eno pred vojno kolo, težko ko vrag, a me sploh ni oviralo, ker je bilo ene vrste trening za noge. Pri jahanju poleg riti najbolj trpijo noge, tako da mnogi tako doma trenirajo, da med nogami držijo stol par centimetrov nad tlemi. Na začetku izica po kakšni 30 sekundah, to je odvisno od kondicije, koliko sekund, pa misija nemogoče. Kolesarjenje sicer nima nič s tistim obremenjevanjem, škodi pa tudi ne, se obremenjujejo druge mišice.

 

Ob 2h zjutraj stari že spijo, tako da sem takoj skočil v posteljo.

Zaspal sem z nasmeškom na ustnicah in rokami med nogami.

 

Zjutraj sem se zbudil vse eno ob 6h, ker če je kaj pomembno pri konjih , je ravno vsakdanji trening. Glede na to da nisem imel svojega konja in konjarja sem moral vse okoli konja sam narediti, pa magari ga tudi drugi jahali. Tako sem vsak dan, ne glede na vreme, vikende, počitnice, dve leti, zjutraj in zvečer šel za Bežigrad. Glede na to da sem Trnovčan mi je še prevoz vzel uro v vsako smer. Torej 4 ure na dan na prevozu.

Ja kaj logično, da sem imel težave s časom. Takoj ko je bilo kaj izven urnika, je bila potem jutri katastrofa.

No, to se samo tako reče, ker traja lih od postelje do wc-ja. Potem si pa že naspidiran in letiš na picikl in za Bežigrad, zrihtat konja, na picikl, pa na fax. Zvečer vajo ponovi.

Ene vrste ekspresna rutina.

 

Ampak Konec Junija ni faxa.

Se strinjam, a ni samo to.

Moja mama je bila jutranji tip in mi je tam, ob 6h zjutraj priredila levitve. Ker sicer ne vem zakaj se tako reče, a je bolje sliši, kot samo da je spet težila. No to itak je, saj zato so pa mame, a menda da nisem bil že mesec dni pri babici in se spodobi, če že ne morem vsak teden, kot je bil dolga leta običaj, da ne omenja, da je moral fotr sam zelenico pokositi, čeprav vem kako ga hrbet boli, pa še ograjo sem obljubil da prebarvam že prejšnje poletje.

 

V resnici me je dobila povsem nepripravljenega. Ker poleg jahanja sem imel rad tudi babico. To že prej. V resnici od vekomaj in mi tudi nikoli ni bilo odveč dol iti. Ponikve na Dol. je včasih pisalo na železniški postaji, da smo vedeli kdaj se gre dol. Od tam je potem še pol ure v breg, a tudi tisti del mi  je bilo vedno sila veselje hoditi.

 

Tako da sem stal tam, z sendvičem pregriznjenim, katerega sem mislil v resnici na piciklu pogoltniti, a če je že težila, sem lahko pa vsaj jedel vmes in razmišljal, res je, sem kompletno pozabil, a že mesec dni je, kako čas hiti.

Kaj bo pa Mojca rekla?

 

"Ne morem imam nujne stvari na klubu."

Me nič ne briga, ne moreš samo za klub živeti. Preden si se priključil je funkcioniral brez tebe, pa ko boš nehal bo tudi, tako da pod tuš, smrdiš kot gnojna jama in na vlak.

"Če pravim, ravno danes ne morem."

Čak pokličem na klub in vprašam kako da ne morejo en dan brez tebe.

"Ne, ne, saj bom sam.

Ok no."

Sem s sklonjeno glavo odkorakal v predsobo do telefona, da sporočim da me ne bo, kar sploh ni bil problem, seveda bodo brez mene, a to me sploh ni mučilo, bolj kako pa naj Mojci povem?

 

Skratka so se mi nabrale stvari ravno takrat, tako da sem naslednji dan izpustil.

Zato pa toliko bolj čez dva dni tumbal, če me bo sploh še hotela videti. Da ne rečem da mi je takrat postalo jasno da nimam niti številke. Še za priimek nisem siguren. Sicer se mi zdi da je ...

Ne, to je bila una z skravžlanimi lasmi.

Potem je ...., ne ni to je bila una z fajnimi, ja očmi duša pokvarjena.

Sicer vem kje stanuje. No, približno, lahko bi me tudi ob katero drugo luč prislonila, da ji naknadno ne bi težil, a če je bila luč približno blizu, potem so samo ene tri variante ulic. Al ena prej, al ta, al pa ena naprej. Pa spet kaj pa če je na vsaki ulici 50 hiš? Ej bi iskal. Mogoče bi cel mesec porabil, preden bi ven prišla, sam pa istočasno na pravi ulici.

 

Tako da sem po dveh dneh, trenerko po koncu opravil, ko so že vsi treningi opravljeni, je lih lezla v 101-ko, prav ponižno prosil, če ve za telefonsko od;

"une Mojce, saj veste tiste, ta lušne,

Luba duša saj so bile ves luštne.

No, tista blontna.

Saj jih je bilo pol blont."

Sem se že mal pogrezal tam v blato sredi dvorišča, pa se je začela režat.

"Seveda imam, točno vem katera te je tako gledala, ti ji pa tudi nisi ostal dolžan.

Samo pazi, ta je iz ugledne familije, ne vem če bo najbolj enostavno."

 

Tako da sem potem zvečer, ko sta starša gledala dnevnik in ni bilo pričakovati da bi me slišala, potegnil telefon v svojo sobo, je bilo žice ravno da so se dala vrata zapret, a nič več, torej takoj za vrati sem držal telefon z eno roko in slušalko z drugo, gledal številko in premišljeval, kakšna ugledna familija.

Kaj ne bo enostavno?

Je, lih samo kanček, niti ne vem česa, manjkalo, da nisem poklical. Ma ne zaradi gornjih vprašanj, a kaj naj bi rekel po treh dneh, če nekoga povabiš v kino, pol pa izgineš.

 

Zbral sem zadnje drobtinice korajže in začel vrteti stevilke. Ja, včasih so telefoni imeli številčnice v krogu, kar poguglaj, seveda zastareli, novejši so že imeli knofe, a mi nismo bili nikoli po zadnji modi. Raje malček za cajtom. Veliko sicer ne, a za vsako neumnost pa sigurno nismo v štacuno leteli.

Ja, potem ko se je prijelo in si lahko tisto preizkusil pri prijatelju ali celo sosedu. Seveda je hvalil, a to nima veze z sprejemljivostjo, to je pogled na svet. Potem ko vidiš da niti ni tako butasto. Ne samo to, celo uporabno in cena tudi ni katastrofa, potem sicer vse eno rabiš še 14 dni po tamalem, a je le samo še vprašanje časa.

 

Ok, nima veze.

Se mi je zdelo da traja lih ene pol ure, da bi dvignili na drugi strani žnorce. Upam da ne bo mama, ali, ne daj bože, fotr.

Zvoni v prazno, v resnici ni, a izgleda nimajo telefona koj za vrati, če so tako pomembna familija imajo mogoče tako velike sobe, da traja, preden jo prečkaš, celo večnost.

Ali pa ni nikogar doma, al pa zanalašč noče dvigniti.

To bo.

Kako pa ve da jaz kličem?

Kaj drugega bo, mog...

 

"Halo, Gorenčevi tukaj."

Je bila Mojca. Mi je kar sapo vzelo, tako da sem kar nekaj trenutkov molčal in nabiral korajžo, pa še potem sem nastavil z:

"@@@@@@.

Kdo kliče?

Jest, @@@@@, se pravi Andrej."

 

Potem sva pa šepetala, ker tudi ona ni hotela da drugi slišijo, vse tja do vremena, dokler ni prifurjala mama, ker mora nujno sosedo poklicati in je potrebno solato pokriti, kaj pa če bo toča.


Premor

40 Premor

Kina niti omenila nisva, še dolgo po tem. Namreč doma je tudi ona imela kaj vse ne. Sva se pa slišala zvečer med dnevnikom, sicer bolj na hitro, ker njeni ne gledajo tako zavzeto poročil kot moji in lahko vsak trenutek kdo pride, še najhuje je pa z bratom, ker jo bo zašpecal in stalno za njo vohuni.

 

In tko.

Pol je bilo malo ler laufa.

"Prosm?"

Ja, kakor se je nakazovalo na pozitivni strani, a dej dej, ma ja, lohk je meni, stručkotu za sanjarjenja, a je potem le vprašanje racia.

 

Kaj, pa sploh je?

A sploh kej je?

Sigirno je!

Sam živ boh ne ve kaj.

 

Namreč, zakaj pa morajo vedno pobi v akcijo?

Zakaj pa ne bi pupa tudi kdaj nakazala da je fajn.

Ravno tako se lahko opeče, pa zato ne.

Ej, so mi begale misli gor in dol.

To da je navada, sem konzumiral, a zakaj pa še ne in ravno to me je begalo.

 

Takole ko se ti nikamor ne mudi, menda je to vzrok za toliko problemov, ko nisi zaslepljen z ljubeznijo, čustvi, strastjo, nagoni.

"A dej dej, kakšnimi nagoni?"

Ma ti povem.

Naj se še toliko čeljustijo da je glava vse, a so predvsem faze ko je po moje pa lih nagon, da se za eno obrneš, za drugo pa ne. Ja, seveda, prvi vtis je tudi, ni debate, pa vendar.

Da ne govorim, potem ko se že razplamti, pol je pa že več kot pol nagona, pa če se še tako z recionalnotjo ven vlekli.

 

To je sploh področje, katerega se povsem zanemarja. Seveda, vem, da se ljudje s tem ne bavimo. Pa bi se morali.

Bi se dalo marsikaj pojasniti, kar potem ostane nepojasnjeno. A to so že taka področja, da me bo še kateri obtožil da zagovarjam kaj vse ne.

Ne, ne zagovarjam. Ne samo to sem celo zelo proti, a če bi se tudi ta del upošteval, bi se dalo vsaj razložiti, če se že razume ne.

 

No, na primer, ko gredo lovci na ruševca (divji petelin), ga šicnejo (ustrelijo) ko je najbolj zaljubljen, ko nič ne vidi, nič ne sliši, sam u kaka dobra koka.

Pri jelenih pa ista štorija. Sam da ne reče, kaka dobra koka, pač vsaj po svoje. Menda ne reče srna, menda sploh nista iz istega štosa.

Sem dolgo mislil da je žolna žena detelnova, pa menda ni.

A to je potem že ena druga štorija.

 

A zakaj bi pa moral poklicati. Kar ona naj. V resnici nisva nič nastavila na tej strani, razen da je jasno da si nisva zoprna.

 

Ali sva kdaj kar koli nastavila, da bi midva skupaj bila?

Ali sva kdaj kaj telesnega?

Še pogledov ne u une konce.

No vsaj kadar ni opazala.

 

Ker se spodobi.

Ok, no.


Pokličem

41 Pokličem

Ne glede na vsa slepomišenja, da ni fer, da mora pob poklicati, ali povabiti na ples, ali kar koli že, da ne bom predaleč zavil, potem izpade, a jo boš še kdaj videl, ali pa ne. Da bi se zanašal na dinamiko slučaja je sicer možno, a bi znalo trajati leta, da jo potem slučajno srečam, in slučajno je še frej in slučajno ima čas in slučajno se ji zdi fajn da me vidi in slučajno, u matr jih je, a se že tu vidi, da v resnici nima veze z realnostjo.

Je pa možno nič ne rečem. A o takih se potem filmi snemajo, pa še to posthumno, ko nekdo nekje odkrije, v kakšnem zaprašenem arhivu, ena preperela pisanja in ker se pač počuti, kakor se pač počuti, namreč v tistem preperelem arhivu imaš lahko tudi povsem nasprotno reakcija in je u, matr kok prahu in direkt v kanto.

 

Če se pa slučajno počuti, i kok je pa to zanimivo, lej kok znajo eni komplicirati. Lej, je ni poklical leta. Če ta ni butast, čak da vidmo kako se je končalo.

Potem se spet odvisno. Če je scenarist in mu že fali purfla, potem doda dva ali tri katastrofalne prizore, ko kri leti na vse strani, ali pa vsaj joka da je lih noben ne potolaži, a to je potem že od žanra odvisno.

Potem še spremeni konec, ker v tistih pisanjih stoji, da je ni nikoli srečal. Kar je verjetni konec, a se slabše prodaja, zato jo sreča in potem je spet odvisno od karakterja scenarista.

Lahko da sta živela do konca srečna in vesela, al kako se še napiše ta koncept. Lahko pa tudi, ga je z šaflo po butic in potem so jo do konca življenja lovili specilci iz kje vse ne.

 

Ok, nima veze.

 

"A greva jutri v kino?

Saj veš da nama to ne gre.

Pa ti povej!

Ja, ja, ja, kr tko, mal po mestu.

Kdaj?

Ob 17h.

Kje?

Pred Konzorcijem?

Supi!"

 

Izgleda pa je le nakaj na tej strani.

Keri?

Ma, tej, da brez nič, ni nič. Če takole neposredno poveš je lahko tudi katastrofa in se vrata v svetlo bodočnost zaprejo, mogoče celo za vedno. A po drugi strani, tisto slepomišenje, ko sicer bi, a se ne upaš nič konkretnega, kaj pa veš kako reagira, tudi nikamor ne pelje. Mogoče v agonijo. Potem pa najbolj nadarjeni še iz tistega katastrofo naredijo.

 

U, bi kar žvižgal, pa še hopsal, če bi bil mlajši, ali pa če bi vedel da me noben ne vidi, tako sem pa glumil, tam na pločniku, mimo kapelice v Krakovem, da imam nekaj sila resnega in nujnega in sploh imam štil od metle u riti.

No, to ne, a ti je jasno da nisem bil sproščen.

 

Seveda je zamudila. To punce znajo. Menda da to zanalašč naredijo, vsaj tako so mi včasih razlagali, a mogoče le ni zanalašč, v smislu nagajanja, ampak ji je nerodno da tam sama stoji, ji bi gotovo ker kaj dobacil, pa makar sva se na avtobusni postaji zmenila in tam ne bi smelo biti problemov. No, ne pod obvezno, včasih pa lih ker, a to je potem tudi že en drugi dogodek.

 

Na Šuštarsekm povsem druga zgodba. Tam bi bilo malo možnosti, da ji ker ne bi vsaj zažvižgal, če ne še kaj, če bi me morala čakati.

A, kakor že večkrat nakazano, sem en unih, ki pridejo 15 nimut prej, ziher je ziher in potem pol ure čakam, če je pa čez uro še ni, pa še uro ali dve počakam, da vidim, da je res ne bo.

 

Ko je skočila iz trole, se je zdelo da je vaj tako vesela kot sam, ko me je zagledala, a sva vse eno izvedla eno tistih pozdravljanj, ko se še ne poznamo in je sicer

"živjo,

živjo,

kokoskej,

uredu, pa ti?"

Potem sva pa že korakala dol po Zvezdi, v prijetnem hladu platan. U je luštno tam, takole na prvem randiju.

 

Zdej, al je randi al je pa še vedno samo tipanje bomo pa še videli. Meni se nič ne mudi, njej pa izgleda tudi ne, skupaj biti je fajn, če bo pa še kaj, bomo pa še videli.

 

In tako špancirava, prav počasi, korak se je menda že takoj sinhroniziral, to je večinoma podzavestno prilagajanje, a se zna tudi tu zakomplicirati. No, lih komplicirati je težko, a disonance znajo vse eno nastati. Če to kaj pomeni sicer ne vem, a včasih sem tudi take stvari opazil.

 

Da gredo v Poreč imajo vikendico blizu Plave lagune. Da ne hodi tja, je prenaglas in je večinoma na plaži ali za hišo, je tak fajni borov nasad in je prav prijetno s knjigo v ležalniku. Starša jo precej komandirata, a se jima tudi pusti, konfliktov nimajo, razen z bratom. Ga ravno najbolj razganja od pubertete in je stalno kaj. Najtežje je, ker jo stalno potunka, potem mora pa lagati za oba, pa sploh ni imela nič zraven.

 

Ostal bom na klubu. Poleti je prav luštno ko ni gužve. Dela je sicer veliko, ker je potrebno vse konje porihtati, a tudi trenerka samo občasno pride tako da se dežurni porazdelimo in ni krize. Letos ne bom šel na morje, sicer me pa že par let to sploh več ne zanima. Včasih smo bili z starši vsako leto po obali. Potem v puberteti sem mislil da bom kaj zamudil če me ne bo dol, sedaj me pa široke ljudske množice vse bolj odbijajo.

Hribe sem zanemaril od kar sem pri konjih. Včasih še najdem kakšno uro za čoln, a redko, tako da tudi ta del stoji.

Verjetno bosta zopet aktualna kadar neham.

 

Zakaj bi pa nehal?

Nimam perspektive. Za takole postavnega ne bo nikoli dovolj dobrega konja, tako dober pa spet nisem, da bi vame vlagali. To itak naredijo iz pionirjev, so dosti bolj vodljivi, pa menda še iz pravih družin. Takale 13 rupa pač nima prihodnosti.

Tudi s trenerko se zapleta.

Kakor me je nekaj časa sila rada videla, se sedaj ohlaja, ker ji je jasno da perspektive ni, gnoj znajo pa tudi drugi kidati. Sicer ne tako veselo, a so načini.

 

Čez Šuštarki most, na mestni trg, čez Tromostovje, na Miklošičevo, pred Unionom se je pa ulilo. Skočila sva v kavarno, na tortico in sladoled. Obema je pasal, ne samo malček poletnega dežja, tako da sem tam, potem ko sva že pojedla in popila, ko bi morala naročiti še en sladoled, ali pa oditi, jo prijel za roko.

Zelo presenečeno, z široko odprtimi očmi, jo je takoj umaknila, kakor da bi jo elektrika stresla.

"Moram iti, doma ne vedo kje sem."


Avgust

42 Avgust

Tisto je zares čaroben čas. Avgusta ko so vsi na morju, no večina, v mestu je čutiti počasno gibanje, brez hitenja in trobljenja, ker s kolesom vijugam med avti. Eni ne vedo da so tudi kolesarji na svetu, spet drugi vedo, da celo nekateri zanalašč preveč k robu zapeljejo in se zgodi da zavijem na drugo stran, ko čakamo tam na kakšnem semaforju, zakaj bi pa v koloni stal, saj ravno zato kolesarim, ker nima časa za avto. V tistih časih je bila kolesarska steza samo mimo gospodarskega, sicer smo se pa vsi po isti špuri vozili.

A v avgustu tudi kolon ni, redko, zares redko, če je ker zaspan in mu glava še ne dela, zapelje preveč k robu, sicer si še celo kdaj pomahamo, zares čisto drug čas.

 

Če se pa voziš, s pričakovanji, da jo jeseni zopet srečaš, je pa že ene vrste pravljica.

 

Me je sicer povabila, naj jo obiščem v Poreču, a tako daleč tudi nisva prišla. Samo malček upanja, da zna v jeseni kaj biti.

Če pa ne bo, pa tudi ne bo ne vem kaka kriza, kot že toliko do sedaj. Ko nekaj bi, potem ga pa ni, ki bi nastavil in gremo vsak svojim potom.

To je sicer redko, večinoma je potem na morju kaj, tam na soncu, ki ti kuha glavo, se potem, zlasti zvečer, ko valčki plivkajo na obalo, hitro kaj zazdi.

 

Tako da potem v jeseni, ko se začne šola niti več ne pomisliš. U, kaj je že bilo? Hudo zares že ne more biti, če se še spomniš ne povsem.

 

Na klubu sem bil še vedno kar zagnan, sicer s spoznanjem, da nikoli ne bom tekmoval, a je bilo še vedno kaj zanimivega. Takole poleti, ko še trenerka samo občasno pride, se potem priključim starim jahačem, članom, privatnikom s katerimi potem celo teren delamo.

U, to je pa največ kar se ti lahko zgodi pri jahanju. Pri nas sila redko, ker je tako malo prostora. No, saj ga v resnici ni, vsaj takrat še ne, ko še ni bilo obvoznice in se je dalo ob Savi vse do Zaloga. Vsaj teoretično, a za to bi moral imeti že kilometrino v terenskem jahanju, kar pa pri meni sploh ni bilo prisotno. Še to ne vem, če trenerka sploh ve.

 

Tako se tudi priključim treningom skakalcev preko ovir. Sicer ta nizkih, v resnici je samo zaradi utrjevanja. Tisti treningi niso v smislu kdo lahko več, ali celo piljenje detajlov. Gre samo zato, da konj ne bi polenil preko poletja, pa se jim potem nastavi ovire med 20 in 40 cm.

Samo toliko da ve.

Kar seveda s pridom izkoristim. Še huje. Tam do konca avgusta se celo prerinem na 60 cm, kar je bilo od Danase povsem nepričakovano.

 

Tako me tudi zasači trenerka. U, kaj je iz tistega nastalo, pa sem se samo malo hecal. Skočila je pa kar sama. Po mojem je bila včasih, preden so jo poslali na vlak, celo tekmovalen konj.

 

Kot že povedano. Trenerka me je sicer oštela in da nisem nikoli več skočil brez strokovnega vodstva, a tudi dodala, če jo na meter spravim jo kobila moja.

 

Kar je pa tudi že povsem druga štorija.


Fiček

43 Fiček

Septembra, mi študentje še nimamo pouka. Večina je še na morju, ali v hribih, september je najboljši v hribih. Me včasih skomina, posebej če teren jahamo in me pogled na povratku, vedno ponese v širne daljave. Malček odtavam, v daljavi se svetijo Kamniške. V resnici me ne vleče gor, no ja tudi, a posredno, ker razmišljam, če jo bom sploh še kdaj videl.

Cel avgust se nisva slišala.

Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet, u matr tam je blo fino.

Verjetno me je že pozabila.

Skuta, Rinke, Brana.

Sploh pa, a je sploh kaj bilo?

Kamniško, Planjava, Ojstrica.

 

Celo vožnja s kolesom od, do, se mi zdi nekam daljša, da ne omenjam prometa, zopet so vsi nervozni. Vrhunca še ni, ta se pojavi, ko študentje pridejo, takrat, na začetku, ko eni še ne vedo kako se pride iz Šiške v Rožno dolino, vozijo pa svojega Jugeca in potem ustavi tam na Prešernovi, kot bi bil v svoji vasi in vpraša sotrpina

"Čuj, kak se taj pride?

Butl, a ne veš, da ne moreš sred Prešernove stati?

Močvirnik fakjeni!"

 

"Dober dan, Mojca tukaj, prosim ali bi lahko z Andrejem govorila, hvala.

@@@@@@@@@ ja.

O, živjo ti si, a se me še spomniš?

Seveda seveda, kako si?

Super. Jutri moram na faks odnesti skripto ..... in sem mislila, če bi šla lahko na kavo, če imaš čas?

Seveda."

 

Sedela sva tam na Jamovi v njenem fičeku, v resnici je bil Polski Fiat 126p, una mala zadeva, na prvih zicih se je še dalo sedeti, v rosnih študentskih časih no problem, upokojenci jih pa menda niso imeli.

Menila sva se ure in ure, poslušala mojo kaseto, takrat sem dobil James Taylor menda greatist hits, a tega se ne spomnim, se pa da je bil zame odkritje, predvsem s glasom, tako da sem ga ravno takrat stalno poslušal.

To sem ji je velikokrat zgodilo. Sem kaj novega odkril in potem tisto gonil do onemoglosti. Ne samo muzike.

 Tudi gledala sva se, nasmihala a nič dotikala. Čeprav me je imelo, u sem bil v skušnjavi, a me je tisti njen izraz v Unionu tako blokiral, da sem pustil da samo teče.

Tako fino sva se menila, da se je že noč spustila. Se ne spomnim ali smo že imeli poletni čas, a so naju potem oba doma spraševali, kje sva bila ko je zmanjkalo elektrike?

"Kake elektrie?"


Prosti tek

44 Prosti tek

Potem je bilo pa spet malo ler laufa (prosti tek).

Zdej, zakaj?

Ej, pojma nimam.

Načelno sem bil fajn za in ona tudi. Če ne fajn, pa sigurno, še kar, al pa mogoče vsaj mal.

In ravno to stanje mi ni dalo mira.

 

Do sedaj bi se moralo že ne vem kaj zgoditi, saj sva skupaj, no, to se samo tako reče, nekako v navezi, če že ne skupaj, menda že dva meseca. Še nikoli se ni takole vleklo. No, saj se ne vlače v smislu dolgega časa. Ravno nasprotno.

Če sem prej v takih, ali podobnih situacijah, precej hitro na gas stopil, se je potem od konteksta odvisno, večinoma kaj hitro končalo.

"A b?

Ne b!"

Pri nekaterih še do vprašanja nisem prišel, se je že prej ohladila.

Nekatere so sicer nekaj zavlačevale, a tisto je potem tudi že druga zgodba.

Večinoma so se ustrašile, ker sem prehitro navalil.

 

To je že zgodovina. Vmes so se zgodile konkretnosti, za katere pa tudi nisem bil pripravljen.

A b?

B ampak fejst zares.

 

A dej dej, mal pohecat je tudi luštno. Kot da ni med nič in dokončnim, še cela plejada variant.

 

V resnici je tudi meni vleklo na zares, a ne dokončno. Na primer, sva skupaj, mesec, dva, pol leta, leto, dve leti.

U matr, to je že skor cela večnost.

Ne vem če sem zmožen, tako dolgo. Poizkusil pa tudi še nisem. Tako da se bojim, bolj na teoretski ravni.

Vse neznano je odbijajoče.

 

Zdej.

Za vedno?

?

A dej butl, bo že kako, kaj pa sploh kompliciraš.

Poklič pa bo.

Več kot v rit te ne more poslat. Standardno razmišljanje v tistih časih.

 

"Ali greva jutri s kolesi v Iški Vindgar?"


Iški

45 Iški

"U, super. Ampak ali ni do tam 50 km?

Ma ne. 20. Več ne dam. Vključno z Bežigradom 25.

A nisem rekla 50?

Tja in nazaj. Pa saj sva jahača, to pa ja ni noben problem.

Ne vem če je kolo še vozno, ga celo poletje nisem uporabljala. V jahalni tečaj sem se pa vpisala iz samega firbca."

 

Ni bil jutri. Celo drug teden. Jutri so napovedne plohe, potem pa stalno kaj, tako da sva veselo poganjala kolesi po Ižanki naslednji petek.

 

 Kako lahko je poganjati kolo v tistih letih, ob takem dogajanju še lažje, ob pričakovanju neizmerne sreče, pa sploh samo gre. Vožnja je minila kot trenutek, pa čeprav sva se ustavila prvo na starem Karlovškem mostu (novega so lani zgradili), kjer je bil promet vedno gost. Samo gostota se je spreminjala. V petek dopoldne še kar, čeprav konica ob 14 bo pa vse kaj drugega, ko se kolona začne še preden iz mesta prideš, potem pa po polžje mimo Rakovnika in naprej proti Škofljici.

 Ko sem ji z mostu pokazal veslaški klub, sva takoj odvila po Ižanki, mimo Arboretuma.

Most na Jurčkovi so takrat ravno gradili. Stebre jim je Ljubljanica enkrat prevrnila, menda so sedaj že popravljeni.

"Ja, ne morš verjet.

Sam tut ne bi, če ne bi bil zraven. Ne samo da sem jih slikal, prevrnjene vendar, še seminarsko pri statiki sem zaradi tega naredil iz temeljenja na barju."

 

V petek dopoldne na Ižanki ni veliko prometa, v tistih časih še niso vsi iz Iškega konca v Ljubljani delali, so se pa zato še videle vprege z senom, ali drugimi pridelki. Septembra se menda koruza pobira.

Tako da se je dalo celo malo vijugati s kolesom, ko sva zapustila zadnje hiše ob Ižanki in prečkala Morost.

"Ja, res. Lokalci mu pravijo Morost. V resnici sem tudi sam Morostar, vsaj za ostale Ljubljančane. Čeprav stari Morostarji me tudi nikoli ne bodo sprejeli. Vedno bom priseljenec."

 

 Na Igu sem ji pokazal izvir Iščice, prav lepo izgleda, pa je tako rekoč v sredini vasi. Ustavila sva se tudi v Iški vasi, si kupila sladoleda, to je tradicija ali kot folklora in veselo nadaljevala v dolino. Tam se ravnina konča in odpre se začetek Iškega Vindgarja. Seveda tam še ne, a je nadaljevanje istega. Počasi, v resnici je minilo kot trenutek, se dolina skoraj zapre. Prostora ostane samo za rečico in nekaj časa še gozdno cesto. Kolesi sva pustila pred gostilno v Vindgarju in nadaljevala po gozdni poti do kopališča.

 Glede na to, da se nisva držala za roke, sem si predstavljal, da bo to najin vrhunec. V resnici nisem nič napeljeval, da mi ne uide, kot vse, ko navališ, pol pa nič.

 

 Pogovori med kolesarjenjem, so bili na splošno. Nekaj nakazovanj na vsakdanje probleme, predvsem v zvezi z družino, a daleč od kakšnih nenavadnosti. Vsakodnevni pripetljaji. Taki, kakršne ima vsaka družina v izobilju, kadar se neobremenjeno pomenkuješ in se ti ne zdi brez veze take trositi.

 Je le potrebno zvrhano mero neobremenjenosti in celo zaupanje, da se pride do takih pogovorov in izgledalo je da sva midva tam nekje.

 Tako da sva, potem ko sem ji razložil, kaj vse sem doživel ob in v tolmunu, pokazal tudi skalo nasproti, na katero sva lezla in zrla po dolini. Na vrhu sva se usedla zelo blizu, tako da je bilo precej možnosti da me prime za roko, če si to zaželi, a se ni zgodilo nič takega, navkljub pomoči na parih detajlih, ko sem jo potegnil za korak gor, kar seveda ni bilo nujno, je bilo pa dobrodošlo.

 Na vrhu je še kar razgled po dolini gor in dol, tam sem ji povedal za naslednje tolmune, kakor tudi za peripetije v in okoli njih, tako da je hotela videti naš taborni plac, kjer smo mulci sod piva požlampali, kakor tudi tolmun s 10 metrsko skalo za skakanje.

 Se je izkazalo da jih ima samo 5 (skor), a je tudi tisto izpadlo;

"O, kako odlična skakalnica!

A se upaš probati?"

Me je samo spod čela gledala, med tem ko sem ji pomagal zlesti na skalo pred tolmunom.

 Nisva imela sreče z vročino, se je ravno porazgubila. Če je bilo še prejšnji teden precej vroče, je zadnji dež odpihnil zatohlo vročino in so zadnji dnevi zjutraj precej sveži. Popoldne na soncu, posebej na kolesu, ti da vetra, tako da sva precej prepotena pripeljala do gostilne.

 Na sprehodu do prvega tolmuna, je po dolini potegnil hladen vetrc, tako da naju je kar malo zmrazilo.

 Kako pa vem?

Zase komot povem, sem začutil in me je imelo da bi vetrovko iz ruzaka vzel, a sem se moral delati mož jeklen, ker je Mojca ostala samo v polo majici s krakimi rokavi. Ob pihu so se ji pokazali najlepši izboklini kar jih je na svetu. Tudi brez vetra je bilo lušno videti. Majčkeno a sila prikupno federiranje. Bi jo kar požiral z očmi, a smo fini in sem seveda povsod okrog zijal in se pretvarjal da me zanimajo krošnje in grmovja, ter cvetlice, a le navrgel;

"ali ti dam jopico?"

Ni je hotela.

Meni pa domišljija ven.

U, matr, dons bo pa super dan.

Sem si žvižgal v mislih.

 

 Na gornjem tolmunu, na tisti skali, sem izvlekel vetrovko jo zložil in ji ponudil da sede, kar je z veseljem sprejela. Skala je bila precej vlažna in posledično mrzla in mi sedenje na njen ni šlo, zato me je povabila, da prisedem na vetrovko ob nej. Kar sem tudi izvedel a ne na običajen način, ampak sem jo objel z nogami in rokami, sedel za njo tako da je bila v mojem naročju in ji brado položil na ramo.

 Ni odskočila.

 Ne samo to.

 

Tule bi sedaj pasalo, nadaljevanje ni za javnost. Saj v resnici ni. Pa spet. Nič kaj velikega se ni zgodilo.

Malega pa tudi ne.

Kar se mene tiče je bilo popolno, čeprav bi kdo oporekal, kaj pa nisi izkoristil?

Saj sem, a to je moj domet.

Počasi.

Počasi in previdno.

 

 Sem pomislil da sem ga spet pokronal, dejansko sem začutil krč v njenem hrbtu. Moj je bil pa itak napet kot struna. Ne, ni bil samo hlad, ki je vel od vode in lahnega vetrca ob tem. Bila je še elektrika, al kakšna energija se sprošča ob takih priložnostih.

 Niso se trenutki vlekli kot neskončnost. V resnici precej kmalu, seveda se ne zavedam kako hitro, a se mi zdi da kmalu, ko sem ji objel kolena, je krč popustil in moje telo naslonjeno na njen hrbet sta se zmehčala. Prijela je mojo roko in jo popeljala na njen trebuh. Seveda sem takoj našel pot do kože. Istočasno je obrnila glavo in …

 

 Saj ni nič takega, pač klasičen repertuar in tu bi se lahko pripoved celo končala.

 

Ja, pa ja.

Tako enostavno pa življenje pač ni, čeprav malček spominja na kičaste ljubavne romane.

 

 Seveda sem čakal kdaj bo poskočila in odfurjala, ali celo me še prej klofnila. Pa ni bilo nič od tega. Po poljubu se je še bolj stisnila ob mene in tako sva potem precej časa sedela nepremično. Gledala smaragdno zeleno vodo, ta tolmun je pa zares najboljši, že od prej, od sedaj pa najboljši v zgodovini civilizacij, če ne že od prej kaj z geologijo.

 

 Me je že po malem grabil krč, en drug, ne isto kot na začetku, ko pač sediš predolgo v enem položaju in se ti zdi, da ti po noga zaspala in če je ne boš stegnil, ti lahko še odpade. A se nisem upal premakniti, ker bil sem v sanjskem položaju, vsaj teoretično, položaju o katerem sem sanjal že celo življenje, čeprav do malo prej sploh nisem vedel da obstaja. In takega se pač ne prekine zaradi odpadle noge.

 

 Me je rešila sama. Menda jo že mravljinci in ne more več zdržati, saj je luštno, a mora vstati, da ji roka ne zaspi.


Pavza

46 Pavza

Ali je sploh še kaj lepšega, kot vijuganje s kolesom okoli ljubljene osebe.

Oficielno seveda ni nič takega, a ne pustiš se šlatati kar vsakemu, da ne rečem, da me je prav zaljubljeno gledala. No, vsaj meni se je tako zdelo. Teoretično je celo možno da je krinka, a to bi bilo pa že povsem na meji dekadentnosti.

 

 Sicer sem že slišal za stran poti ženske duše, a zakaj sem šovinist, v resnici nisem, a se bistvenio bolj posvečam puncam in moram priznati, mi je zatežen pob po difoltu mimo, zato potem izpade, ko pridem do mejnih vrednosti, da imam kaj proti puncam.

Čisto nič.

Razen da jih verjetno ne bom nikoli razumel.

"A pobe pa boš?"

Ne. Z njimi se sploh ne bavim.

 

Me je skoraj avto zbil, tam ko sva prevozila križišče proti Črni vasi, tako mi je bilo pomembno vse ostalo, razen razmere na cesti.

Ni hotela še v Črno vas, pogledat najboljšo možno Plečkotovo cerkev. Ne, nič nima proti, kdaj drugič, danes je pa utrujena in domov se ji mudi, ker doma sploh ni povedala, da jo cel dan ne bo in bo kar kaj kolobocij na to temo. Topogledno sva tudi bolj v tišini prevozila center, kar pa me ni oviralo, da nisem krožil okoli nje in tudi pri Plavi laguni skoraj konec storil, eni so pa res norci, sploh ne gledajo kolesarjev in to na istem križišču, kjer sem že izgubil prijatelja.

 

 Mimo gimnazije, do iste luči kot zadnjič, me je prislonila in rekla:

"Ne bom te poljubila v slovo, da kdo ne vidi!"

Ej, sem zijal ko je odhajala v ulico.

Vsaj to vem sedaj, katera ulica je in celo hiša.

 

 

 

Ljudje, ves čas sprejemamo informacije o samem sebi in svetu iz okolja in si jih na svoj način razlagamo, naše misli vplivajo na naša čustva in vedenja.

(Tole sem si zapomnil (približno) iz sociologije)

 

Pa lih tko je.

Sam sem si napletel precej fajno situacijo. Če je stvarna me sicer malček bega, pa spet ne toliko, da bi iz tega dramo delal. Večinoma se mi pozitivni pristop izide. Ne, sploh ne vedno. U, zna biti tudi kriza, a moram tudi dodati, da je redko. Pa še tisto, si potem po svoje obrnem, tako da ...

 

Zdej.

Bo treba priznati, ni tako enostavno.

Ko se dogodijo taki trenutki, na primer ko je odhajala po ulici.

"Ka, pa je to kej tacga?"

Ma to nič, a v kontekstu, zadnjih dni, no, če ne že dni, pa vsaj dogajanj, si pa nekateri naredimo tudi dramo.

Tako da.

Mi je kar razbijalo srce ob tistem pogledu. Mogoče še bolj kot pred par urami na skali ob drugem tolmuni.

Ma, unem najboljšem na svetu.

Sej veš, no!

Ne ni trema, no, malo tudi, a to še kar obvladam. A vse novo, kar naj bi mi prišlo naproti, je pa zahtevalo ceno v obliki poskakovanja srca levo in desno, gor in dol. Zdej. Al je bilo srce al kaj drugega, niti ne znam povedati, da je bilo pa razburljivo pa precej.

 

 

 

Par dni praznine, je sicer minilo kot trenutek, ker je bilo stalno kaj. Ma saj veš, na klubu je stalno kaj. Če pa ni, si ga pa narediš. Eni smo nadarjeni in v trenutkih, ko bi moralo vse teči po pričakovanjih, izvedemo nekaj, zaradi česar so potem eni tretji precej razburjeni, potem se moraš pa še s tistim ubadati. Da bi ublažil, da bi popravil, da bi nadgradil.

Ne, ni enostavno.

Zdej.

Če bi bil pri stvari, pa ajd, al kaj ko sem povsem nevede, narobe naredil, še bolj nepripravljen kasiral, kar mi je šlo in seveda v afektu zinil, kar sem pač zinil, potem je pa cela drama. Sploh ne vem, če bom sploh še izplaval.

Ne, ne povem.

V resnici je že opisano v prejšnjih poglavjih, samo ni napisano, da je bila drama.

 

In ravno o tem sem hotel.

Eni smo nadarjeni in naredimo dramo. Če pogledaš iz drugega zornega kota, ali celo časovno distanco, potem tista drama sploh ni bila drama, ampak pač še en pripetljaj. Teh je pa ja stalno v izobilju.

Vse res.

A takrat sem se počutil precej povožen, ker mi je bilo vse drugo pomembno samo to ne.

V resnici sploh ne vse drugo.

Ker tudi pri vsem drugem tudi ni šlo vse gladko. Ne samo to, tudi tam se je kar kaj kompliciralo. No, vsaj ni bilo tu in zdaj, ampak bomo že kako. Nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha.

Nima veze.

Ima pa, da mi ni bilo za vse drugo ampak za eno in edino in mi je vse ostalo v resnici zelo odveč hodilo.

No, pa saj zato je bil v resnici tudi vse ostalo problem.

Če ne bi bilo enega in edinega, verjetno vse ostalo tudi ne bi kriza ratala.

Pa je.

 

Namreč, kaj pa je pomembno. Ne bi sedaj o detajlih. Gre za splošno.

Kaj vse se mi ni zgodilo, pa vendar je edino pomembno kaj sem shranil v duši, al kje se že to shranjuje. Ne gre za fakte brute. No tudi, a kot posledica.

Pomembno je da se srečata duši dvojnici. Ok, to je fejst optimistično. Vsaj razumevajoči, če pa še to ne, pa vsaj kompatibilni.

 

U, sem rabil.

To da sploh ni potrebno da se povsem razumemo. Ne samo to. Sploh ni pomembno da se. Seveda je, a sem hotel o drugem.

Namreč, tudi če imamo povsem različne pogleda na svet, je edino pomembno ali smo kompatibilni. Ker tudi nasprotja se privlačijo. In celo dopolnjujejo.

In tko.

Sploh ni simpl.

 

In mine teden kad kažeš keks.


Ne more

47 Ne more

Me je že fejst glodalo.

Ma, uno, da po takem izletu, v resnici je bil sanjski, vsaj tisti del, katerega sem si sam napletel, u, matr je blo dobr, pa ja ne more kar obviseti v medprostoru.

Zdej.

Če sem si že nakvačkal gradove v oblakih, je pa vse eno treba reči zapik.

Al smo al nismo?

Kaj pa?

Matr, ja zaljubleni kaj pa?

 

Kako se pa to naredi?

A pokličem in vprašam, al si, al nisi? Ja, če bi bil v fanta, ti ne komplicirajo toliko. No, vsaj ne vsi, al pa vsaj ne večinoma.

Punce, pa še v normalnih okoliščinah, zavijejo, obračajo, preštimajo, če bi znale šraufat, bi še prešraufale.

 

Človek ja kakor pisker, al pa vreča, al pa kišta, v resnici nima veze forma, v ketero shranjujemo občutja, misli in spoznanja in potem včasih, ko se zazdi da je fajn pozitivno, potem včasih še komu dovolimo pogledati v ta lonec (vreča, kišta, itd).

To je ene vrste sreča.

Tako kot poizkusiti marmelado, katero kuha babica.

Skratka nekaj najboljšega možnega.

 

Tako da, sem zopet hodil okoli telefona, kot mačka okoli vrele kaše.

 

Tako dolgo sem napletal in imel vse slabšo vest, malček se je že nakazovalo kot katastrofa iz katere ni povratka, da sem v petek zvečer le dočakal, da je poklicala.

"U, fajn, greva že končno v kino.

Ne morem."

 

Potem sva se menila, u kaj vse ne, menda da več ur, tako je vsaj mama potem opisala, katera na srečo ni imela nič nujnega in naju tudi ni prekinila, čeprav menda še dolgo ni mogla zaspati, ker stene so tanke, z njenim sinom se pa tudi končno nekaj resnega plete, ne pa stalno letanje od cveta do cveta.

 

Obdelala sva od vesolja, do štrikanja, vmes je celo malo jokala, češ jo včasih napade strah, ali tesnoba, a si ne zna razložiti. Njeni so jo že poslali k psihiatru, a je bilo povsem brez veze. Česa jo je pa strah, pa ne ve, pa še to je samo občasno. Takrat se zapre vase in opusti vse stike. Sedaj sicer ni to, a starši so bili sila jezni, ko jim je povedala za izlet. Sedaj čaka, da bi se pomirili, čeprav to zna pri njih kar trajati. Večinoma mulo kuhajo tedne in vedno je kaj v zvezi z mano. Brat lahko ušpiči kar hoče, pa mu sploh ne težijo, meni pa urejajo vse.

 

 

 

Je treba biti realen in, če misliva še kaj drugega kot gledati globine oči, preskusiti, kako se  navduševanje obnese v vsakdanjostih.

Ali je biti z njo fajn, ali zna brez teženja naročiti kauco, ali bom za vse, kar se ne bo odvijalo po pričakovanjih, kriv jaz?

Vem, vem, teoretično obvladamo, da bi za nekoga, ki ga imaš res rad, naredil vse, se prilagodil in tko.

Na koncu je važna samo ljubezen.

 

Pa da vidimo.

 

Pa spet, na začetku, ko je še vse frišno, se niti ne opazi razhajanj v stališčih, če že do pogledov niti ne pridemo. Al kaj ko to obdobje, zaslepljene vdanosti, traja sila kratko. V ekstremih se že na prvem skupnem bivanju pokažejo razhajanja.

Tem ni pomoči.

Večinoma, se opazi, pa spet ne vsi, da je zanimivo, ker je drugače. Se beleži in shranjuje, v beležko nekje zadaj, brez namena uporabe. Ja če bo potrebno kaj tehnikalij prilagajanj, a še tisto na začetku ni ne vem kakšen problem.

Potem. Potem, ko se počasi zajadra v vsakdanjost, ko nas omami rutina, potem je pa spet od posameznika in obdobja odvisno, kako hitro iz tistih simpatičnih različnosti postanejo nepremagljive ovire.

Pa kaj  to?

Lej, smeti mora en odnesti, po mleko je treba, sesala že nisva cel teden in tko. Pol je zakaj vedno samo jaz in tko. Teoretično je vse samo tehnika in iz tega dramo delat ne bi smel biti problem. Al kaj ko to nekateri nikoli ne pogruntajo in je izjava o sesalcu, povsem isto kot napad na osebnost, svobodo, v posebnih prilikah pa še politiko.

 

"Učas so pa keri res fakjeni."

 

(Jih sploh ni malo.)


Izgine

48 Izgine

Minevajo dnevi. Tedni še ne, a nisem prepričan da ne bo kmalu, če se kaj konkretnega ne reče. To da ne more, ali se ji ne da, al pa kar kaj, je nezaželjeno a možno, kaj pa veš kakšno zgodbo ima. Punce rada glava boli, čeprav ta izgovor sem večinoma jemal v smislu, spel se.

Tu ni to, mora biti nekaj drugega. Mogoče je pa res kaj z familijo, je že trenerkina opazka padla na plodna tla, čeprav je takrat nisem zares jemal. Kaj pa je lahko komplicirano?

Ka pa veš?

 

In pokličem:

"Iz Mojco bi rt guvoru.

Halo, pri nas se prvo predstavimo.

Andrej, a je Mojca kje bliz?

Prosim ne kličite več!"

 

???

Ej sem zijal. Kva pa je blo to? Verjetno mama, a te so itak tu da težijo. Je, lih za mišiga mankal, da nisem ponovno poklical.

Uj, me je razjedal. Kaj neki se dogaja?

Ali se sploh kaj da narediti?

Matr vola!

 

 

 

Ni tako je pač.

To je najlažje reči, da se potem lahko skrivamo, skrivam za cono udobja, imenovano tudi sebičnost. Ne vem če ni le ta precej na začetku desetih zapovedi. Jih v resnici nisem nikoli prebral, sem že pri drugi odnehal, a mi je vse eno ostalo kaj za razmišljati.

Po eni strani, ne bi Mojzes s tistimi kamni okoli skakal, če ne bilo vse tisto gor res, krvavo res.

Taki smo.

A to vse eno ni izgovor, da bi se utapljali v negativnostih, če naj bi tisti kamni bili skupek človeških negativnosti.

 

Zdej.

Po drugi, al kera je že, ok, po pa tretji, bi moralo stati ob desetih zapovedih, še Jing-Jang. Nismo samo taki, smo tudi fajni. Ne vedno, ne skoz, a še tak kaubojc s črnim klobukom ima kakšno fajno lastnost, kakor tudi šerif z belim klobukom ni samo fajni. Potem je od žanra odvisno koliko se posveča keri temi, ali celo obema, a to so že bolj moderni filmi, ko ti do konca ni jasno, kaj je hotel umetnik povedati.

 

Da skratim.

Ni lepo, je pa velikokrat najlažje, se ne prilagajati, sprejemati drugačnost, se sklicevati na izkušnje, ne nazadnje izjave:

"tak sm, ali celo tak pač sm!"

Kam neki paše pač.

Se ne da nič spremeniti.

U, napaka.

No, pomota.

Ne da se da, še mora se.

Pol je tudi od konteksta odvisno, a sam pravim če je motivacija, se gore premika in obratno, če je ni, tut voli ne pomagajo.

Motivacij je pa tudi cel haufen.

Če zlepa ne, bo pa prav mogoče zgrda.

Rezultat je potem kisel, a ni da ni.

 

Une izjave;

"luštno je kavčati ob najljubši oddaji, ne da bi nam kdo iz rok pulil daljinca ali našteval, česa vse ni v hladilniku,"

ne povedo nič drugega, razen da ni komunikacije, ker gornje je vprašanje tehnike. Tehnik je pa na svetu lih kolikor hočeš.

Pa motivacije za nesebičnost ni.

Kar je pa že Mojzes razložil da ni lepo.


Ne morem

49 Ne morem

Novembra je ponavadi že mrzlo in megla se vleče okoli voglov, ljudje se zavijajo v bunde in samo pričakovanje božiča jim lepša pogled.

 

No, pa ni bilo tako.

Za razliko od normalnih novembrov se je nekaj indijanskega poletja raztegnilo celo v ta čas. Seveda listje je že odpadlo, a dnevi sploh niso bili mrzli. Še kar sonca, sicer z vetrom, a v zavetrju si lahko celo samo v srajci žmurkal v sonce.

 

Na klubu je šlo h koncu. Ma, moja jahalna kariera. Vsem je bilo jasno, da več kot za obtežilnik ne bom. Trenerko sem pa tudi razkuril z neavtoriziranim skakanjem, tako da mi je bilo vse bolj jasno, da bo potrebno zopet v hribe, če bo Ljubljanica morala počakati do pomladi, ko se vode umirijo in se začne pomladansko sonce.

U, zna biti fajn.

 

Mojca je za mesec izginila. Po zahtevi njene matere, da se speljem, je bilo na njej, da se razjasni, ali se bova švercala, ali pa je konec.

Počakala sva na čas, da ni bilo mojih na telefonu in da njeni tudi niso vedeli da kliče. Kar kaj usklajevanja. Me je sicer razjedalo, zakaj se ne dobiva in mi v živo pove kako in kaj, a je tudi o tem potem razložila.

 

Kompliciran, ti povem.

 

Da je zelo uživala in da sem krasen fant in oseba in sploh.

(U, se mi je fajn zdelo.)

A da ji je žal, da me je izkoristila.

Zaka?

Domišljala si je, da je vse eno del nje tudi malo divji. No, ne divji, a neprilagojen, avanturističen, odprt za neznano in neznanke. Ob meni ji je zares uspevalo, celo malo na oni strani.

Če bi bilo po njeno, bi tudi tako ostalo.

A ni!

Saj tudi sama misli, da se mora podrediti pričakovanjem. V tem primeru družine. Pa ni samo to. Tudi družbe, statusu in pričakovanjem.

Po tradiciji in ta se dogaja že veliko rodov je, na primer njena mama je arhitekta in je vzela inženerja. Njen ata je bil inženir in je poročil arhitektko. Pra starši pa podobno. Tako da je kar nekako normalno da vzame inženirja.

No, potem pa ni problema.

Ne, ni samo to.

Sama je pogrnila na sprejemnih na arhitekturo in je zato na gradbeni. Vzeti pa mora družinskih znancev sina.

V resnici je fajn dečko, razen da med nama nikoli ni bilo strasti. Poznata se iz peskovnika in vsa poletja preživljajo skupaj. Če ne direktno, se pa vsaj obiščejo.

 

Vsa ta pričakovana scena ji gre po eni strani zelo na jetra, a se po drugi strani, v resnici boji kar koli po svoje, ali celo nepredvideno.

Tako da sem ji prišel kot nalašč, v trenutku zbeganosti. Sem ji pokazal, da je življenje vse eno lepo, tudi če ni predvidljivo.

Zato ji je tako hudo, ker sem te izkoristila.

"Oprosti.

Oh, saj ni nič.

Hvala ti.

Pa še drugič!"

 

 

 

Sedaj bi moral reči, če me kdaj koli potrebuješ, pokliči.

Pa nisem.

Ja, zato, ker sem čisto preveč zares nastavil. Ja, včasih mi je bilo za bežna znanstva. Luštno se imeti in iti dalje. Sedaj sem se pa ravno naštimal, da bi zares hotel kaj resnega, obstojnega, perspektivnega, mehkega.

Pol pa tole.

 

 

 

Ali znam sprejemati drugačnost?

 

Luštno je bilo in užival sem.

Ni se mi bilo treba vseskozi prilagati, saj je šla vsake toliko malo po svoje, če ne fizično pa psihično.

 

Zdej, to je tko.

Un gor precej stoji, a tu je le potrebno dodati, da je ena super butasta kostumografija, ker je vse polno predsodkov in kompleksov oblečenih in obutih.

Zakaj se ne prepustim?

Izkušnje me težijo. Pa niti ne samo moje, saj mojih sploh ni veliko, je pa že tistih par s težo, sicer mojo in bi marsikdo dodal, o, to ni nič, ko bi ti vedel ..., in ravno zato so še tuje cokle.

 

Pa ja ne moreš kar na prvo žogo nekomu skočiti okoli vratu. Seveda, da jo ucvre kakor jo noge nosijo.

No tu ni bil ta problem.

Al pa ta ampak okol obrnjen. Bremza začetnega zaupanja je bila pri meni zategnjena. V teoriji sem precej pozitiven in širok karakter, potem v praksi, ko je pa zares pa, u matr, kva pa zdej.

 

Zdej.

Ne vem ali je sreča ali nesreča, a velikokrat, v neizhodnih situacijah sem se prepustil, včasih celo nezavedno in mi je samo izdatna sreča pomagala, da se je prevrnilo na srečno, ali vsaj pozitivno stran.

 

Sam sicer te premike imenujem angelski. Ko sicer nekaj rintaš, misliš zelo zares, ali pa ima kaj vpliva pa ne bo nikoli znanega, ker potem ko gre čez rob, potem je unoprej.

 

 

Ja angelni luba duša, ka pa druzga?


NAUK

50 NAUK

Mogoče kdaj dopišem.




01 ZAČETEK 02 SANJE 03 KROGI 04 DARJA 05 TEČAJNIKI 06 KINO




Powered by w3.css