kkl III.
krogi

14 KROGI

 

Me pokliče prijatelj, ne najboljši, bi se reklo iz drugega kroga. Če je prvi krog najboljših prijateljev, potem je drugi samo prijateljev, tistih s katerimi sobivaš, se z njimi družiš, pač glede na zanimanja in dogajanje, kar je nekako veliko.

    Potem je tu tretji krog, ker živimo v istem mestu in smo podobnih let, nas zanimajo podobne stvari, v tistih časih, pa še izbire ni bilo in smo se zbirali tudi na krajih, ki sicer sploh ne bi prišli v izbor, če ne bi bili tisti časi pomanjkanja informacij, tako da so bili tam, smo se kar razumeli, a po koncu druženja tudi pozabili na njih.

    Četrti krog je krog znancev, bežnih znancev, ljudi za katere veš, velikokrat tudi oni zate, a če ni prilike, skoraj ne pride do kontakta, vsaj ne več kot živjo.


Hana

15 Hana

Hana Johanson.

 

Sploh ni bila Johanson, saj tudi Hana ni bila, a to ničesar ne prejudicira, da ne bi še katero o isti osebi. No, o podobni, na ven precej, na not pa menda tudi, a take je nisem takrat dojemal. Celo malček na drugi strani.

"Keri?"

Oh, saj ni važno, važno je da ...

 

Da začnem na začetku.

No, nadaljevanju.

Namreč.

 

Sem bil že precej vpet v konjeniški klub, že po začetnem tečaju, ko se ti fajn zdi, če se kaj novega naučiš in kakor ti je do sedaj že jasno, so dogajanja katera me precej ali celo povsem prevzamejo. Občasno hribi, precejkrat veslanje, od konteksta odvisno, tedaj pa eno in edino, udejstvovanje na jahalnem klubu. Sem bil povsem prežet, bi se reklo z dušo in telesom, tako da mi je kar malo odveč prišlo.

 

Namreč ...

 

Lepega dne, sicer ne vem kakšen dan je bil, a se tako reče in še sam tako vlečem, me pokliče en, dober znanec, prijatelj takrat še ne, sva se pa poznala že od pred faxa, samo da ni bilo prilike, kaj skupaj ušpičiti. No, iz Šubičke a iz druge družbe, tako da smo se še kar srečevali, a ni bil v prvi ligi, tisto ko sem šel na končnega s Šubičko. Sem ga pa srečeval na plesih in včasih še v povezavi z ZSMS akcijami, katerih sem se tudi rad udeleževal, je bila že kera obetavna mladinka, pa tak.

A nič več.

Do tistega lepega dne.

Me je poklical, da imajo na obisku delegacijo socialistične mladine Norveške in da ena stalno sprašuje zame.

"Kva?"

Ja, tovarišica Johanson bi me rada srečala.

"A, dej ne zezi se!"

Johanson Hana trdi da se poznata in da bi me sila rada srečala.

"U, pišuka, Hana. Eno Hano sem pa res srečal."

 

In se dobimo v Unionski kleti. V tistih časih povsem na pivnico. No, malček nobl pivnico, ker se je tam veliko večerjalo, a konci so bili pa sila podobni z ostalimi pivnicami. Ni bil moj miljeau a sem tam že bil, tako da no problem, pridem ob 20h.

 

So bili že kar vesela družba, precej smejanja in nekaj vpitja, čeprav še v maniri govorov, a je bilo že na oni strani, ko se ventili odprejo in so samo forme radi govori, v resnici bi pa lahko že bila navadna veselica, ko vsi preko vseh govorijo, ker se pa ne sliši pa kričijo. No, tako daleč še niso bili, so le sol zemlje in kot taki se ne spodobni, vsaj ne tako hitro, kako se bo pa končalo pa marsikdo ne bo vedel. No, se spomnil, a to je potem že nadaljevanje, ali celo druga zgodba.

 

Za trenutek sem obstal pred omizjem, menda jih je bilo ene 20. Nisem štel, a se je podobno dojemalo. Sem sicer za trenutek prečesal postavo, da bi jo zašacal, a me je prehitela in se mi vrgla v objem.

 

U, fajna.

U, je dišala.

U, in vse ostalo.

Kaj sem pa mogel, stal sem tam objet, vonjal sem njene lase, omamno, škilil proti ostalim, kateri so izvedli vsesplošno veselico, nekaj naših sem celo poznal, njihovih pa nobenega, a se je vsem fajn zdelo.

Kaj sicer ne vem, verjetno vsakemu kaj, bolj je pomembno vzdušje in bilo je na vrhuncu.

Končno me je spustila, a je njena roka ostala na mojem ramenu.

Potem je zaklicala in nato še razložila nekaj po norveško, preklopila na angleščino in pošaflala enmu, da je stopil bližje. Naju predstavila, se ne spomnim imena, a se je videlo da ni kr en Hogar.

 To mi je potem na sprehodu povedala, da je z Erikom, ni bil kr en, že nekaj časa, da so prišli pogledat samoupravljanje v živo, ker mi ni mogla verjeti kar sem ji razlagal pred dvemi leti, a da nisem veliko kiksnil. Da je ideja sicer še vedno super fajn, izvedba, vsaj to kar so videli v južnih republikah, pa precej na propagandni strani in globine in vsebine hudo fali, tako da bodo Norvežani to isto zrihtali ampak dosti bolj sufisticirano.

 Da je včasih tudi drugače premišljevala o meni a več od občasnih sanjarjen ni izvedla, je pa sedaj sila vesela, da tako fino izgledam, da se mi vidi da sem srečen in umirjen in sploh v ravnotežju in da mora biti srečka tista katera me je dobila, samo dišim pa prav posebno.

 Se ni mogla načuditi, da sem frej in da sem trenutno zaljubljen v eno kobilo, ki me pa še malo šeta, a se mi zdi da mi uspe, še kaj več.

 

In tako zgodba na zgodbo, doživljaj na doživljaj, celo malček spominov, a se spomnim, veš da se, ne bom nikoli pozabil, pa ni bilo nič v resnici, a je bilo od takih časih ki se ti zapišejo v globino duše.

Se nisva dotikala, ko sva prehodila mojo klasiko, Tromostovje, Šuštarski, Gornji trg, dolnji trg, Stolnica, Tržnica, Tromostovje, kjer sva se poslovila z objemom, češ da bo Erik razumel, a da ga noče živcirati in mi zato želi najboljše možno v življenju, če pa kdaj v Oslo pridem, jo pa moram obvezno kontaktirati.

 

Hitem sem domov po temnem Krakovem in razmišljal, da moram ob 5h vstati, da bom ob 6h na klubu, do sedmih jahal do osmih porihtal kobilo in bil ob 9h na faksu.


Prestranek

16 Prestranek

Prestranek je bil že omenjen pri izbiri konjev. A Prestranek ni samo sanitarna kontrola pred mejo, ima tudi stari del, po katerem je tudi tovorna postaja dobila ime. V resnici je originalni Prestranek kakšen kilometer oddaljen. Sploh ni grd kot socialistična postaja s pritiklinami. Ni, da je cuker kraške arhitekture, slab pa tudi ni. Ima kar kaj kmečkih kraško primorskih detajlov, sklopov in poslopij. Če bi se ga hotelo, bi se ga dalo prav super urediti. Problem je, da nima nič kaj zanimive okolice. Pač kraška gmajna, katera je super fajn, sama po sebi, al kaj ko je poleg precej velike tovorne postaje z vsemi spremljevalnimi objekti, v bližnji okolici tudi kasarna v tistih časih še JLA, z večinoma tanki, kateri imajo vaje po okoliških kucljih in vrtačah. Ni takoj za vasjo, daleč pa tudi ne, tako da moraš imeti posebej razlog da obiščeš naselje.

 

Pri Urbanu smo se dobivali občasno, čeprav je srednješolsko muziciranje samo še lep spomin. A včasih prav paše malo spomine obujati, kakor tudi poslušati novodobne zaplete, katerih je bil vedno poln. Imel je že otroka in sta razmišljala da bi se preselila iz garsoniere na kaj večjega. Preko oglasa sta dobila prav poceni, ne tako malo kmetijo, gledano z očmi blokovskega deteta, za pravo kmetijstvo 10x premalo, a o tem se takrat ni nihče spraševal. Pa ko bi bilo samo to.

A o tem v nadaljevanju.

 

Veš da smo šli gledat. Prvi iz naše generacije veleposestnik.

"U, kva je to dobr. Ti kje pa to je?"

Prestranek, to je od Postojne proti Bistrici.

U, tega pa poznam, pa ja nisi tam kupil.

Ja, zaka pa ne?

Ma tam je postaja in vojašnica.

Ma, ni, prav posrečena kraška vasica je.

 

In hodimo čez travnik med postajo in naseljem.

"No, a nism reku?"

Sva natolcevala oba.

Punce so bile pa tiho, vsaka s svojimi mislimi.

 

V naselju, zares luštne hiše, no nekaj njih, ozke ulice, kakor so samo v kraških naseljih, nekaj prav šolskih primerov arhitekturnih detajlov. Gremo skozi baladur ene med zadnjimi v vasi. Ej je super fajn izgledalo. Dolgo dvorišče, prvo stanovanjska hiša z lesenim ganjkom, kamnitim klesanim portalom, ravno takimi okenskimi okvirji, spahnjena kuhinja, na Krasu imajo ognjišče izven nosilnega zidu, zato je spahnjena, dimnik kakor v reklamnem filmu. Na stanovanjski objekt se navezuje kašča, s prostori za hlapce v nadstropju, na to se navezuje hlev in na koncu senik. Tam kjer je bil včasih sadovnjak sedaj stoji mehanična delavnica, taka mala, za avto ali dva, jo bo odstranil, ko se vseli. Naprej travnik, in grmovje na kuclnu.

Na prvi pogled pravljično.

 

Čez mesec nas skliče, mu bomo pomagali dvigniti streho na mehanični delavnici, bo služila kot nadstrešek za traktor. Fali 20 cm.

No problem.

 

Hodim čez travnik med postajo in naseljem, premišljujem, ma ni slabo, kole na kmete, u, bi lahko imel konja ali dva, ampak se ti mora ljubiti takole daleč, sam sem šele v drugem faxa, a nekoč pa mogoče kaj na to temo, kaj pa veš kam te zanese, a kje je še to, sedaj še za žure živimo. Ne več toliko kot še pred letom, a je še vse preveč energije, nekje jo je potrebno skuriti.

 

Že pri sosednji hiši se sliši vpitje. Kletvic celo dvorišče. Se je izkazalo da je še dedija zraven kupil. Dedi še pri močeh, štimo ima kot v starih časih.

Takrat se ni razpištolil, nas je bilo le preveč. Smo mu dvignili streho, tako da je na vsakem stebru, stebrov 6, po en mladec visel in z hidravlično pumpo (dvigalko) sinhrono dvigoval streho. Trajalo je ene 2 uri a je uspelo. Se ni podrlo, tudi potem ko je za male denarce prodal.

Prodal je pa zato, ker je dedi na koncu še z sekiro za njim letal.


Klub

17 Klub

Verjetno je povsod enako, če ne že glih tako. Ne samo to, verjetno je vedno tako, al pa vsaj zelo podobno. Takole z distance, pa čist isto. Pa magari se obrnilo desetletje, stoletje, tisočletje, še celo sistem je čist drugi. No, vsaj tako pripovedujejo, a to je potem že ena druga zgodba.

 

Sem hotel o strukturi kluba.

Moram na začetku navreči, da me je kaj malo brigalo, večina kar bo povedanega, a kaj ko se ni dalo brez in je postajalo s časom vse bolj izrazito, proti koncu pa še odločilno. Hotel al notel sem bil globoko potunkan, če že ne v dreku. Tule je kaj na mestu tak vulgarizem, namreč kar bo sledilo je struktura jahalnega kluba, tam je pa dreka na ostajanje. Na srečo je veliko naravnega in če spremeniš pogled na svet, celo diši v redu, a moraš biti jahač, če si civil je kaj drugačna reakcija in gor na 6-tki ni bil nikoli problem s prostorom, so vsi brzinsko zamenjali pozicijo ko smo jahači vstopili.

 

Pa pustimo to, v resnici povsem nepomembno, če zamenjaš perspektivo. Namreč, potem ko te prime kaj takega ti celo konji dišijo. Ma res. Ne rečem je izrazit vonj, a še danes, ko mi ga je zaznati mi budi prijetna občutja, spomine pa sploh a o tem bolj pol.

 

Sem se namenil o strukturi.

Namreč odnosi so se s časom zelo diferencirali. Kakor sem na začetku izpadel kompletni butl, saj me res ni zanimalo a ma baš nič, razen v zvezi z konji in so me potem še cicibanke u rit pošiljale, ker meni pa res ni nič jasno.

 

Nočem da mi je.

Lej, če je pa kaj mimo je pa, da se bom udinjal nekomu ker ima zaradi kaj vem kakšnih zaslug nekakšno mesto ali težo al kaj, in naj bi zaradi pedigreja kaj drugače postopal. Baš me briga, ker je šef, ker je partic, ker je udbaš, ker je komu kaj zrihtal, al ker koga pozna, ki je kaj pa vem kaj. Naj grejo vsi v rit in posledično še sam, ker itak nič ne štekam.

 

Tam na vrhu, se je s časom pokazalo, da so ene izbranke.

 

Bo treba še kero na spol navreči. Ker bi lahko izpadlo, da imam kaj proti puncam. Če pa kaj ne, pa točno to. Ideološko jih podpiram na vseh področjih, če je pa kera zoprna pa nima veze z puncami ampak z njo, tisto dotično v tisti konkretni situaciji, a tisto je potem tudi že druga zgodba, u tega pa kolikor hočeš.

 

Zdej.

Problem je da je na konjeniških klubih, no to je tudi mogoče preostro, a na splošno pri jahanju so večinoma punce. V resnici mi ni nikoli uspelo nastaviti vsaj minimalne teorije zakaj je tako. U natolcevanj kolikor hočeš, nekatera se zdijo fejst res, al kaj ko v določenih konotacijah sploh ne špilajo. Tako da, pustimo to, gre samo za to, da je bilo 90 % punc in zatorej 90 % problemov s temi in nič proti nežnejšemu spolu. Ravno tu pride do izraza, da mogoče niso tanajbolj nežne, a tudi to je potem že ena druga zgodba.

 

No nima veze, ima pa da so bile ene dve tam na vrhu, katere so celo komandirale trenerke, za katere sem dolgo mislil, da so bog i batina. No saj so in une dve nad sploh ne bi funkcionirale brez, a ker sta bili dve trenerki, ki sta vodili klub ena, recimo ji specialistka in ena splošna. Splošna je v resnici bila duša in telo kluba in je proti koncu izpadlo, da je zares tako, bog in batina, duša in telo, če nje ne bi bilo ta klub ne bi funkcioniral. Tako da, če si se ji pustil, je vsaj mene vsega naučila in brez nje ne bi naredil ničesar, ali pa sila malo. No, saj tudi tako nisem ne vem kaj, pa vendar sem preživel dve leti intenzivnosti na konjskem hrbtu. No, eno in tri četrt. Naslednjo zimo sem že zbežal.

 

Zdej.

Tudi sam sem tak, da se ne pustim šetati vsakemu, a to je bilo v kontekstu, ko še nič ne veš in se potem pustiš, ne samo to, še želiš si in samo čakaš da bo še kaj. Bilo je pa stalno kaj.

Potem so pa tudi še taki, kot rečeno, take, ki bi kaj po svoje. Zdej sploh ni po svoje, a je mimo glavne trenerke.


01 ZAČETEK 02 SANJE 03 KROGI 04 DARJA 05 TEČAJNIKI 06 KINO




NAUK

50 NAUK

Mogoče kdaj dopišem.




Powered by w3.css