kkl I.
hipodrom

00 Tuki bo treba kero reč!

(Potrebno je poudariti!)

 

Prvič, kakor koli napletali, tole je vse, no večina izmišljeno. Sicer na realnih osnovah, ker se mi pač butasto zdi začeti z nekoč, nekje, za devetimi gorami, v deveti vasi in take. Ne, zgodbo sem postavil na jahalni klub na Ježici, kamor sem skoraj dve leti hodil za časa drugega in tretjega letnika faxa.

 

Čeprav iz gornjega sledi precej točno časovno in prostorsko definiranje, je le potrebno podčrtati, da so bili to še časi veselega socializma. Mi smo bili že prestari, smo že uporniško fazo skozi dali, eni bolj kot drugi, a to je potem tudi že ena druga zgodba, a pionirčki so pa še veselo z zastavicami mahali štafeti mladosti, mala terasa se je vrtela na radiu in sploh je sonce sijalo.

V resnici je ravno takrat štafeta nehala, a mi še dolgo nismo štekali, da nekaj bo. Takrat še povsem v luftu. Ja, natolcevanj kolikor hočeš, a menda so tudi marsovce najdli, tako da jih nisem resno jemal.

 

Vse je bilo še pod kontrolo SZDLja, vse je bilo družbeno in samoupravno. Eni so se sicer pridušali ob ognjemetu za prvi maj, češ bo cuker spet dražji, a vaški posebneži so bili povsod in vedno, nima veze z sistemom.

 


uvod

01 Namesto uvoda

Tale modra pisanja so bila že kje objavljena, ker pa so zelo ilustrativna za opisano obdobje, jih limam še tu.

 

 

Danasa

 

 Če si česa nisem mislila, si pa nisem, da se bo tale še h komu stisnila. Opazovala me je, ko sem ji božal, vrat mi je položila na ramo, po vratu pa po prsih in trebuhu.

 

 Viš, duša pokvarjena. Ne, nič takega ni bilo.

 

 Pa po gobcu tudi. Čeprav tam sem bil kar previden. Kakor me je imela rada, je bila pa sila nepredvidljiva. Bil sem en redkih, ki mi je jedla iz roke. Dlan sem moral razpreti z vso silo, sicer je poleg sladkorne kocke, kaj hitro zagrabila tudi kožo. In to je, še najmanj kar lahko rečem bolelo. Pa bi lahko dodal še vse pridevnike, da o pomožnih glagolih ne govorim.

 

 Začelo se je pa čisto drugače.

 

 »Neža, oprosti, ampak, te gledam že pol leta, pa si mislim, tole je pa moralo sila boleti, ko so te šivali po vratu, če ti ni zoprno, prosim povej, kaj se ti je pripetilo?« 

 Neža sicer precej mirna in tiha miška, ki je naredila vse naloge zraven se ji je pa videlo, da nekih dalekosežnih nagnjenj nima, je delala 2. letnik z nami.

 Kar oči so se ji zasvetile. In prvo kar je bilo besed je bil cel rafal pomožnih glagolov. Sploh nisem vedel, da punce še bolj preklinjajo, kot ta najhujši kvantači med fanti.

 Strmel sem vanjo in z odprtimi usti in opazoval iskre v očeh, ko je začela praviti, zakaj je imela tako grdo brazgotino na vratu. In to točno na sredini, veliko, da je prekrilo celo prvo stran vratu pa še malo v podbradek. Sila šarlatansko delo za plastično kirurgijo. Se mi je zdelo, da bi sam bolje zašil, če bi znal šivati in ne bi prej vkup padel ob pogledu na tako rano. Sploh, da je preživela. Zato me je pa tako zanimalo.

 Ko se je spucala in je počasi nastavila tudi z zgodbo, čeprav pomožni glagoli so še vedno kraljevali, je povedala. Že precej let jaha na jahalnem klubu Ljubljana. In, da so dobili eno divjo kobilo, kateri nihče ni bil kos. Pa so njo določili, da jo umiri, ker konj je bil še uporaben, čeprav so ga s transporta sneli.

 

 To se je takrat dogajalo v Prestranku. So konjeniki pregledovali konje namenjene v klobase, v Italijo. V Prestranku je bila veterinarska kontrola, pred carino v Sežani. In tam so ponavadi stali par dni. Takrat so tisti, ki so se spoznali na konje, menda se že na daleč vidi za kaj je kateri sposoben, kar nisem nikoli dojel. Meni so bili lepi, pa veliki, pa po barvi so se tudi ločili pa eni so bili bolj eni pa manj živahni. Čez čas sem opazil, da imajo celo karakter in na koncu osebnost, a to je bilo proti koncu zgodbe, da bi pa kdaj stal na peronu in opazoval stotine konj in  med njimi videl, da je kateri še uporaben za šolo jahanja. Ej, so vsi poklapani in žalostni. Razen po barvi jih ne  bi ločil.

 Eni so pa znali, celo znani so bili po tem in včasih so bili najeti, da so zrihtali poceni konja, ker te konji so se vagali po kg. In je cena v kg-jih bistveno manjša od jahalnega konja.

 Torej en jo je določil in so jo sneli. Pol pa problemi. Ne samo, da je bila ogromna. Malček je spominjala na nemške delovne konje, ki so vlekli vozove s pivom. Pol večji od normalnih. Kopita ni imela poraščena z dolgo dlako kot Nemci, a trebuh je bil pol širši od največjega vamparja na klubu. Pa bi človek mislil, da je glede na velikost okorna kot se takim velikanom gre. A ja. Še preden si pomislil je brcnila. Skočila pol metra v zrak in se ukrivila kot mačka. Temu skoku se sicer reče mačji hrbet. To je takrat na rodeu, ko kaubojc poleti v zrak in se večinoma točka zaključi. To zna vsak konj, razlika je samo kako sunkovito in nepričakovano.

 Vsakega je skipala v pol minute. In so Nežo najbolj zvito jahačico, ki se nikogar ne boji, določili, da ji, da vetra. Pa menda niti v box ni prišla.

Box je ograjen prostor, ponavadi 4x4m v katerem so konji večinoma neprivezani a vse eno pod kontrolo. Po moje je Danasa začutila, s časom sem videl, da imajo izredno izostren čut za dogajanje okoli, da se ji bliža zadnja ura, in se ni pustila niti osedlati in zauzdati, ker potem bi jo verjetno Neža že dala vetra, tako jo je, pa, menda v istem trenutku, ko so odprli vrata, vsekala z zadnjo nogo, ful ruker, v goltanec, v adamovo jabolko, katero se je seveda odlomilo, v vratu ji je zevala ogromna raztrganina in seveda se z kobilo potem še dolgo ni nihče ukvarjal. Po mojem je bila na transportu, ker je prejšnji lastnik obupal, da iz tako živčne in hudobne kobile, ne bo nikoli nič dobrega.

 Nežo so seveda, v mlaki krvi poizkušali zaviti, da ji kri, ki je menda brizgala, kot iz špric bruna, nebi odtekla. Rešilca pa pod nož. Dotični kirurg jo je samo pokrpal, po moje z mislijo, da jo bo potem lepotni kirurg nekoč porihtal. Pa je pri tem ostalo. Skratka iz perspektive plastične kirurgije čisti zmazek iz stališča hitr sam de bo, pa po moje dosti učinkovito.

 

 »Pa si jo fentala?

 Koga?

 Ja kobilo vendar, saj te je skoraj na oni svet spravila.

 Neeeeeee. Zakaj pa? Kaj je pa kobila kriva. So jo že živcirali, sama sem bila pa tudi butasta, da sem ji za rit stopila, kamor še udomačenemu in prijaznemu ne smeš.

 In? Kako se je končalo.

 A iz mano?

 Ja tabo, pa kobilo tut?

 Nč, ko sem se vrnila na klub je bila že krotka. No, kakor ta sploh bo krotka. A so ji ubili vsako iskrico divjosti. Po mojem je še za orat preslaba, tako so jo zadenfal.«

 

 Ob Konjeniškem klubu Ljubljana, ki je sicer takrat gostoval pri teti Ivanki. Teta Ivanka je klela kot Neža. Pa brez vzroka. Vsak stavek je začela z ... ga začinila z .... in končala z ... Premori so pa sploh bili ...

 Pa ni bilo nič takega. Sem jo enkrat prav topogledno opazoval, meni je bila tanajboljši naturščik kar sem jih kdaj srečal. Ne Felini ne Kusturica ji nista bila kos.

 Mi rihtamo konje, al pa se rihtamo, da bomo rihtali konje, ene 10 mandelcev, skratka polno dvorišče, Ivanka pa na vratih svoje domačije, v firtahu, z ruto malo čez oči, potne srage po licih so izdajale, da je ravno nekaj težkega delala, roke prekrižane na že davno izpraznjenih prsih, opazuje mladino, ki veselo rezgeta ob opravilih okoli konj. Pa prileti golob, katerih je bilo sicer dosti in pristane na gnoju. Ivanaka pa:

 »Pička ti materna, kok dobr gulop, mater mu nabijem, tole bi pa bla super mineštra, kurac to sifilističn.«

 Otroci so bili navajeni na vse te izpovedi, katere je imela stalno vse polno. Meni je šlo pa tako na smeh, da sem kar na stranišče moral. Ta pa je vaški posebnež ali original.

 

 »Prid ti jo pokažem.«

 Kobilo na klubu.

 In prideva s Petrom eno popoldne na Ježico.  Čez cesto u Štošce pu rošče. Pa res no. Sam, da ne po rošče ampak na obisk Neži na klub, se pravi Danasi.

 Peter, to je treba povedati, je dolg kot ponedeljek. Tudi sam nisem bil pri ta malih, pa sem bil ob Petru res ta mal. Še sreča, da me je bilo nekaj čez ramena. Takrat še ne čez trebuh. Tako, da niti nisem tako odstopal. Pa bi ga vse eno moral gor gledati, če bi se z njim menil, a v tistih časih smo govorili tako, da si po svoje gledal, čeprav si nekomu nekaj razlagal. In ni bilo problema.

 Ti zakorakava na dvorišče, danega naslova, kar ni bilo težko najti, saj se je smeh razlegal po vasi in topot kopit je bilo slišati. Edino kar bi lahko zgrešila je, da bi zavila k sosednji kmetiji, kjer so imeli policaji. Tam so imeli večje in močnejše konje saj jih niso iz transportov snemali. Potem so jih pa trenirali tako, da so jim petarde ob ušesih prižigali in konj ni smel niti prestopiti. Trzniti že, odskočiti, kot vsak normalen konj pa ne, da bi na demonstracijah lahko bili koristni. Sicer kako pa bi izgledalo, da so demonstracije, al pa ne vem katera žurka, pulcaji bi pa za konji letali.

 Kar se je potem par krat zgodilo. A ne policajem ampak nam. Mi smo imeli psihološko zdrave konje. In tak, ti ob, ne poku pištole, ampak, če list pade na tla, naredi tako paniko, kot, da je konec sveta, če si pripravljen se več kot poskok ne zgodi. Tistim se potem reče star jahač. Tisti, ki pa telebnejo, so pa začetniki.

Kar se odskokov tiče, po mojem mnenju jih konji izvajajo, ne zato, ker bi se res česa ustrašili, kar sploh ni osamljen slučaj, ampak, konjem je pač všeč poskočiti in, če je vzrok bukov list v zraku, juhu, u luft, če je začetnik, juhu , sreča brez vrvice pa laufat. konji so narejeni za laufanje in topogledno sila otročji, če vidijo, da en laufa, pejmo punce, večinoma so kobile, ter ga prehitijo. Zato jih je tako enostavmo na dirko pripraviti.

 Tudi brez priprave bi laufali. Sicer ne v krogu ampak čez drm in strm in najraje po poljih in travnikih, če pa teh ni pa po cestah in tako včasih tudi gor na Ježico mimo Ruskega carja po Titovi. Seveda je promet stal, mi smo pa letali med avtomobili in upali, da se ne prevrne, ker podkovan konj na asfaltu je kot ti na drsalkah na Blejskem jezeru pozimi.

 

 »Živjo Neža. Sva prišla. Dej mal razkaš.

 Živjo, tole je Kazan, tale je Cika, to je Gumpi in tako čez štalo.«

Vmes tudi kakšen človeški osebek pod imenom.

 »Tuki pa pasta. Ne zraven stopit, to je pa Danasa.

 Jo lahko sam jest in trenerka odpneva.«

 Je stala tako kot vsi v stojiščih in prav zdolgočaseno seno prežvekovala. konji sicer ne prežvekujejo a to paše k opisu trenutka.

 »Sploh ne izgleda strašno. Sam mal bol debel konj.

 Bo šla v klobase. So jo sicer pulcaji čist zadenfal, a vsacga tečajnika vrže. Za taprav jahanje je pa pretežka.

 Aha.

 Ti, kaj praviš, a bi morda lahko probala?

 Za vaj pa ni kojnov. Mogoče pri pulcajih. Ampak uni ne dajo civilom.«

 Zares so bili tukajšnji konji opazno manjši, čeprav še vedno večji od ponijev. Še celo od Haflingerjev. A to sem opazil čez mesece, ko smo jih dobili. Naši so bili večji kot Lipicanske kobile, ki naj bi bile lokalna istrska pasma, katere potem naskakujejo arabski žrebci, da rata ta prava mešanca Lipicanerjev.

 Imamo samo dva vajinih številk, sta prišla pred pol leta iz Irske. So jih šli lastno avtovsko ponje, pa je žrebec na transportu doživel živčni zlom. In za več kot razplod ne bo. Kobila je pa v resnici edini konj, s katerim lahko konkuriramo drugim klubom in jo jahajo samo najboljši pa še tisto samo izbranci, če nisi naš odpade.

 »Ja, pa tale, ampak tale te fenta preden v stojišče stopiš.

 A se upaš probat?«

 Sem prav pohlevno gledal, ker sem se pa čeljustil, da sem Petra za družbo dobil, kako obvladam konje, ker sem iz kmetov. Pa smo samo krave imeli. Saj je isto. Sam bolj hitri so. Pa rogov nimajo.

 Jo je osedlala in smo šli dol do manježe. Manježa ograjen prostor, kjer se učijo in izvajajo liki. Liki za dresurno jahanje. Dresurno jahanje je ene vrste ples. Pol, ko si mojster. Prej je pa matranje za konja in jahača. A vsak mora skozi to. Potem, ko je mojster tega pa lahko naprej v skoke ali kas ali galop, kar bi bile 4 osnovne discipline jahanja. Obstojajo tudi country in military. Oboje je v več ali maj naravnem okolju. Military je pa že divje verzija counrtyja.

 

 Mi jo je držala in pristopim. Dansa pa u luft. Madona je ogromna. Mi je zakrila celo obzorje, če ti tole na rit prileti, prav veliko ne ostane.

 »Ne boj se. To vsakemu naredi, da jih prestraši.

 Ti kr guvor.«

Sem skup lezel. Čisto mali sem že bil.

 »Pejd no gor!«

 Pa pristopim k sedlu oziroma stremenu. Takoj, ko poizkušam dvigniti nogo v streme, Danasa odstopi. Ne bi verjel, če ne bi bil zraven a konji prav poskočno v stran hodijo.

 Jo cukne in lopne z bičem.

 Danasa mir.

Je zastrigla z ušesi. U, kok je streme visoko. Al pa ne bi pručke. Al pa, če bi jo prislonili ob ograjo pa, da tam zajaham.

 »Ne ga srat pa gor pejd.

 Lohk je teb, k si vsega hudga vajena, kva pa jest, k sm razvajen.

In sem uporabil vsa leta svojih akrobatskih izkušenj in prvi zajah mi ni bil v ponos. Kot v risankah, skoraj sem na drugi strani dol padel.

 Se zbalansiram.

 A spustim? Vprašana Neža.

 Spust.

 Pol pa ...

 Nč.

 Kje se, da v  prvo?

 Ji moraš z boki nakazat v korak in malo list dati.

 Kuga nej nardim?

 Tkole pomigaš, miga z boki naprej nazaj, in mišice na nogi ji položiš na trebuh, če ne zaleže pa še malo stisneš.

 Pa je bila Danasa vajena še kaj bolj silovitega in se ni prestavila. Seveda je veselo migala z ušesi in se ozirala okoli. Ti povem, da se je režala in delala norca iz mene. Mi je bilo že prvič dano videti, da ima karakter.

 Skratka, kar koli sem naredil po ukazih Neže učinka ni bilo nobenega. Se ni premaknila niti za centimeter, dokler ni Neža švignila z bičem. Pol pa sicer v kas in to sila hiter in po manježi v krogih. Dokler ne znaš kasati je to celo bolj zoprno kot galop. Kot ti bi en z velikim kladivom tolkel po riti. Me je zmučkalo totalno.

 Potem pa kot bi odsekal se ustavi in spodvije vrat, če bi bil normalen tečajnik bi ateriral, ker sem bil pa rojeni kaskader sem se pa ujel z zadnjimi atomi močmi, in to z listi, to je spodnji del noge, ker spredaj ni bilo nič. Ne konja, ne glave, ena sama praznina. Ne vem kako je to izvedla.

 Ker pa nisem padel, se jo celo v nadaljevanju pripravil v gibanje, kakor mi je Neža svetovala. In začuda je delovalo. Pomigaš z ritjo, nasloniš liste in gre. Še bolj pomigaš in še malo rukneš z listi pa je celo druga.

 Hej sej tole je pa fajn. Na ovinku, se sicer ni dalo nikamor razen v ograjo, kar pa nihče ni hotel. In mi je Neža razložila, da se nagneš v željeno smer in, če ni dovolj nežno nakažeš še z uzdo. Sem se zmotil, se nagnil na pravo a potegnil nasprotno uzdo, pa je vedela kam hočem, samo ne v ograjo. Skratka. To je bila kobila, ki je znala vse. Nekoč je bila jahalni konj, pa ne vem kaj se ji je zamerilo, da se ji je sfrtajčklal. Moja razlaga je, da je bil lastnik sadist in se je uprla, ker s časom se je pokazalo, kako so konji vodljivi. A otom potom.

 

 Danasa je malo šepala na zadnjo desno nogo. Je rekla Neža, da nikomur ne pusti očistiti kopita in se ji je verjetno vnelo, da pa je samo še vprašanje dni kdaj gre v klobase. In da je več kot presenečena, da me ni skipala, ker to naredi vsem. In da zgleda, da sem nadarjen. Sam sem pa dodal, al pa tako težek, da me ni mogla.

 Ostale jahačice, večinoma so bile punce, ne vem, če smo bili trije mulci, so vse imele okol 40 kil in jih Danasa sploh ne bi čutila.

 

 Vrnil sem se že naslednji dan in gledal kaj se godi po klubu, štali in doli na manježi in stadionu. Takrat je bil to samo kasaški krog, brez vseh tribun. Kasači so bili in so še vedno in bodo vekomaj ne država zase, ampak svet zase. Kasači se sploh ne pogovarjajo s ostalimi. Tako, da smo se tudi mi samo od daleč opazovali. Kadar so pač mimo pribrzeli. Namreč manježa in kasaški krog sta imela skupen vhod. In smo se vsaj od blizu videli.

 Pa so res svet zase, tako, da se nisem veliko okoli oziral. Sem pa zato pomno spremljal dogajanje v manježi, kar je bilo zame takrat en sila smešen pogled. Vedno sem mislil, da so konjske dirke, razen kasačev, galop, pa preskakovanje ovir in, da je tisto zviranje v Lipici, pač posledica dekadence Hapsburgov. Saj menda vse eno je, a nekaj na to temo smo se tam učili. Obrat na levo za 360 stopin. Obrat na eni nogi, osmico, slalom, saj ni bil slalom a je izgledalo podobno, in še enih 68 kombinacij. Vse je bilo ene vrste ples. Ta je menda standarden in se ga izpelje in ispili po celem svetu enako.

 

 Na klub sem hodil, iz Trnovega s piciklom, ob 5h zjutraj, podčrtal avtor, da sem ob 6h jahal, ob sedmih jo očedil in bil na faxu ob 9h. Zvečer pa vajo ponovi in to dve leti. Se mi je pa res ljubilo.

 

 Začelo se je pa ... Sem stal ob Neži in ji pomagal, tako, da sem ji podajal rekvizite, in zraven stalno spraševal, kaj je pa to, zakaj je pa to, med tem, ko je rihtala Danaso. Drugi tečajniki jo niso mogli, kar je sicer običaj, da po jahanju še konja poštrglaš.

 Poštrgljati.

To je pa veliko stvari. Prvo jo z suho slamo prebrišeš, ker je obvezno prešvicana. Potem jo z grobo železno krtačo, povečini blato in gnoj skrtačiš. Potem jo z gladko krtačo celo prečohaš. Tu večina konj neznansko uživa in ti rečem, da se zraven režijo, ker jih žgečka. Umiješ noge in kopita prej še očistiš kopita, ker je velikokrat kamen med kopitom in podkvijo, ki deluje podobno kot kamen v čevlju. Pa še nesnaga in gnoj se zna nabrati tam in je zato to izrednega pomena, ker drugače se ji vname, zagnoji in lahko celo zastrupi. Sicer prej pokličejo kovača in če to ne zaleže še veterinarja, a če je za v klobase, se pa s tako prakso malo zavlačuje, ker oba je treba  plačati.

 Zato je Danasa stala z zadnjo nogo vzdignjeno. Neža jo je z vsemi triki poizkušala pripraviti v čiščenje zadnjega kopita pa je vedno vsekala. Sicer se je znala prav postaviti, tako, da je bil sunek v prazno, a je kar hudo izgledalo, ko sem prvič videl.

 Ker sem pa stalno blebetal, se je pa menda, tako je potem trenerka razložila, kobila navadila na moj glas, ki jo je pomirjal, sem se opogumil in stopil v box. V resnici je bilo samo stojišče a je manj za pisat. Ter jo trepljal po gobcu in za ušesi in po vratu, med tem, ko jo je Neža rihtala.

 Ne vem, če ni bil že tretji dan, ko sva se zamenjala, in jo je Neža čohala, sam sem jo pa celo očistil. Seveda stalno gobezdal in božal, da je stalno vedela kje sem in kaj delam in glej ga zlomka umil sem ji zadnjo desno nogo. Po ne vem koliko mesecih prvič. Nisem se še lotil kopita, je le še trajalo a tudi to sem izvedel.

 Ko so na klubu videli, da se da kobilo umiriti, so me začeli hvaliti, kako da sem nadarjen. In tako so se potem tudi razvijali dogodki, da bi šla Danasa u klobase je bilo do nadaljnjega odloženo. Sam sem opravil tečaj dresurnega jahanja za začetnike in sem se vpisal v klub. Lahko sem prisostvoval treningom tekmovalcev, čeprav ni nihče pričakoval, kaj več.

 Trening tekmovalcev je vključeval tudi jahanje po gozdu. Sicer sila redko, a včasih smo opravili teren. To je pa menda najbolje kar si pri konjih lahko privoščiš. Je sicer en malo komplicirano, a za take nadarjene ni problema.

 Namreč, ko je konj zunaj, brez ograj, se končno počuti kot konj, ker tisto v manježi je le bedasto plesanje z ruzakom na hrbtu, kateri niti ne ve kaj bi rad.

 Ko smo pa zunaj, pa pejmo banda laufat. Tako, da je vedno en, ki vodi. Vodnik. Pa ne samo jahač. Konj, ki vodi, je tudi pri divjih konjih ta glaven. No, tam je še dodaten zaplet z alfa samcem in alfa mamco, pa, da ne grem preveč v detajle.

 Skratka, konji v naravi se drugače obnašajo. Kar je bilo prej v manieži samo matranje, z zadnjimi močmi si ga nateral, da se je premikal, se tu izkaže. Takoj, ko spustiš uzdo, pomeni galop. Torej ne spuščaj uzde za noben denar. Takoj, ko en začne kas, gredo vsi v kas. Takoj, ko en poskoči je vse splošno poskakovanje.

 Kar niti ni tolikšna kriza, ker vidiš vodečega, če je šel mimo bukve po levi, greš lepo po levi, in naj ti na misel ne pride, po desni, ker se kaj lahko zgodi, da se boš nalimal na bukvi.

 Tako, da je dosti enostavno. Samo prepustiš se toku. Ja, malo morgen. To je teoretični del in drži kot pribito, al kaj, ko je hakelc v drobnem tisku. In tko mi šprudlamo po hostici ob Savi, lepo v vrsti. Preskakujemo veje. Moja kobila tudi. Se je izkazalo, da prav vredu skače. Gremo lepo okoli bukve po levi. A kaj, ko po levi pomeni ene dva metra od bukve, al pa čisto ob veji, al pa tako, da se še malo podrsamo ob deblo.

 Mi je takoj bilo jasno, da je z vsemi žaubami namazana in sem jo pred vejo bremzal in jo usmerjal, mimo debla pa sploh ovinke delal. Ti nagaivka ti. Je nisem nič kaznoval, čeprav smo vedno z biči jahali.

 Pa ti zavijemo dol po ježi. Ježa je od Ješce. To je v resnici višinska razlika, par metrov in večinoma so to naplavine od Save, ki je v ne vem kateri ledeni dobi tudi tu gori harala. No ta dotična ježa je bila ena 5 m višine in tam vodilni dol odgalopira. Vsi pa za njim, tako tudi midva. A v trenutku, ko prideva v ravnino, izvede tisto isto finto iz prvega dne. Se zakoplje s prvimi nogami, glavo med noge in hrbet u luft. Normalni kaubojci pa u luft. A nisem normalen in ne kaubojc in sem se obdržal sicer zadnjimi atomi a ostal v sedlu.

 Menda me je tistega dne priznala za svojega. A do šlatanja je bilo še daleč.

 

 Tale del preberite v družbi starejših. Ni za nevajeno oko.

 Občasno, verjetno jo je kdo raspenil, s tečajniki je bil res križ, a to pogruntaš šele po končanem tečaju, je bila vsa pasja. Kot bi imela sršene v glavi. In ob takih dnevih, še mene ni več pustila v box, ker sem prevzel mesto Neže. Pa sem bil pač posiležn, poštrgljat jo je bilo treba vsak dan, hotela ali ne in mi je nagajala. Kot je samo ona znala, če ni drugo zaleglo se je pa naslonila name in me priščipnila na ograjo. Še dobro, da nisem konc naredil, ko se cela tona nate nasloni. No enkrat sem bil pa tudi sam nekaj našpičen in jo lopnem. Ona pa še bolj po meni. Se umaknem v jasli, to je tam kjer je krma, pa se spet vame zapodi. In sem bil vkleščen tam z vso težo kobilino na prsih in ...

        Takrat sem videl film Mela Brooksa, goli v sedlu, se mi zdi, da je bil naslov (Blazing Saddles). In tam Mel enga konja na gobec. Tako sem tudi sam Danaso s pestjo v njušku. Ej, k u risasnki. Une velike oči. Ja kva se je pa zdej zgodl. To ji pa ni nihče še nikoli naredil. Pa se umakne, pograbim bič in ji naložim enih 5 čez rit. Sedaj se je pa ona tja v jasli zvila.

 Pol pa ne odneham. Začnem postopek štrglanja od začetka, ko sem jo pa po vratu čohal je bila pa že najbolj krotko bitje na svetu. Vrat je ovila okoli mojega telesa in tako sva se šlatala potem še velikokrat. Konj namreč mora vedeti kdo je šefe. Šele, ko ve hierarhijo se umiri. In od takrat sva bila prijatelja in to dobra. In tako me je našla trenerka od začetka zgodbe.

 

 Minilo je kar nekaj časa in počasi sem se vzpenjal po lestvici uspešnosti, kakor se je sploh dalo s takim konjem. Pa vendar. Na skrivaj, kadar ni bilo trenerjev sem malo preskakoval ovire, kadar so tekmovalci nehali.

 Tako lepega dne skačeva 60cm, kar je bilo od Danase povsem nepričakovano in naju zasači trenerka, ker je pa opazovala kar nekaj časa je tudi videla, da ni vse samo napihovanje. Je bila sicer huda, in sem poslušal levitve a je vse eno končala, da mi šenka konja, če jo čez meter spravim.

 

 Potem je šlo pa vse samo še navzdol. Danaso sem pripeljal čez meter. Kar bi pomenilo, da bi celo na kakšno levo tekmo šel. Tudi spomnil sem jo, trenerko namreč, da imam sedaj konja, a je samo še nagajala, ker je pa to bil njen klub. No, ne osebno, a, če nje ne bi bilo, tudi kluba ne bi bilo, je bila duša in telo kluba, sem počasi postajal odveč. Še takemu tumplnu počasi postane jasno in sem razumel, ter začel zopet v hribe hoditi.


splosno

02 Na_splošno

Seveda nisem mimo hodil pa nič videl.

U, če kaj je pa kera v jahalnih hlačah seksi.

Tega pa tudi kolikor hočeš.

In so bile, ene pa zares superce, a kot rečeno takrat sem drugače na svet gledal. Ja, je bila Romana, sila luštna, malček divja, usrana od peta do glave, smrdela ne samo kot kobila, ampak kobila v gnoj namočena, če ji pa kaj ni bilo pomembno, pa kako je zrihtana. Glede na to, da je na jahalnem klubu polno opravil okoli gnoja, si lahko misliš. Pa je vse eno bila ena bolj zanimivih. Če bi ji bilo kaj za, bi se komot lahko zmenila, pa so jo zanimali samo konji, ajd še mačke in golobi in miši in gliste, skratka vse razen ljudje.

 

Katja. Ta je bila hecka. Tudi sila privlačna, a kompletno nebrzdana.

A kaj je to?

To ti je konj preden uzdo dobi. To bi zelo poenostavljeno bilo od divjega do domačega. Sicer divji ni, ker je bil skoten v civilizaciji. A dokler ga ne zauzdajo in naučijo manir, pri konjih pač ni bontona, je pa zato brzda, skratka vodljiv.

Nič od tega ni bila. Celo malo na divjo kobilo. Kakor si predstavljam kakšne mustange v Nevadi.

Sem jo tudi sila rad videl, a tudi njo samo od daleč opazoval, sicer zaradi drugih vzgibov, pa vendar na odstojanju.

 

Zdej, to je tko.

Tako kot veslači, so tudi jahači en poseben tip ljudi. Ali si zraven al te pa ni, ni vmes. Meni je uspelo skoraj postati jahač, če bi se zvezde pravilno postavile, bi lahko bil, pa še pravega konja bi moral dobiti, kar je bilo pa podobno nemogoče kot nov planet odkriti. Bil sem samo nadarjen pa nič več. Še do dobrega mi ni uspelo priti. Kamoli, potem na tekme, to je pa itak katastrofa zase.

 

Ne samo, da so mal posebni, večinoma se še delajo posebne. Ma ne lih posebne. To ima takoj negativni predznak. Ne. A enostavne sigurno ne, ali celo dolgočasne. No, tudi ta ni prava, ker je kar kateri trmoglavil z svojim pogledom, tako da je nato izpadel dolgočasen.

Skratka, velika večina ima svoj pogled na svet, svojo foro, svojo zgodbo, kompeksov na ostajanje kakor tudi ....

Zdej.

En je res s kavbojskih klobukom prihajal, a iz tega smo se večinoma norčevali. Drugi pa. Ne na ven niti ne. Če ga pa kaj o načelih pobaraš, je pa mal kot bi se z skalo pogovarjal. Ej ga ni stališča da bi predrugačil. Ma, saj nekaj je na tem. Dokler konj ne pogrunta da si šefe, s tabo dela kot z igračo. Tako da potem tako trda stališča niti niso tako nerazumljiva. Ok, dokler se o konjih menimo, menda celo nekaj je na tem. Če pa potem kdo omeni politiko, umetnost ali kaj hujšega muziko in šport, pol pa takoj rokave zavihat, če misliš kaj po svoje.

Pol različno.

Katja te z vilami u rit špikne, Romana ti šaflo gnoja na glavo strese in tko.

 

Raj pazi.




01 ZAČETEK 02 SANJE 03 KROGI 04 DARJA 05 TEČAJNIKI 06 KINO




NAUK

50 NAUK

Mogoče kdaj dopišem.




Powered by w3.css