KARIM

Pol.

Pol ne vem če bi vse omenil, za katerimi se mi je zataknilo oko. To sigurno ne, mogoče srce. To je že dosti bolj selekcionirano, pa spet, ker (kateri) zlobni bi komot pripomnil, raje povej katere ne, boš prej skozi.

Ma, saj je nekaj na tem, ne rečem, tako da bom pač premnoge izpustil, pa ne da bi imele kaj manjši pomen, prav nič, samo ni tako atraktivno za pripovedovanje, ene vrste dolgčas.

"Jest pa že nisem bila dolgočasna!"

Se več kot strinjam, pa vendar so razlike, predvsem v kontekstu. U, tega pa tudi kolikor hočeš.

Ok, nima veze.

Kot že povedano, v različnih situacijah, časih in konotacijah, sem tam v prvem mislil, da sem veliki arhitekt. Sicer šele na začetku, a da nisem od muh in je samo še vprašanje časa kdaj se mi bo odprlo. Kaj to pomeni je sicer diskutabilno a nisem hotel o tem, temveč.

Ne, ni bila samo poza. No, mal tut, a daleč od forme radi. Ne, verjel sem in sem z vsem zanosom doprinašal, po svojih močeh teoriji, prakse še nisem obvladal, kopanje zemljank in delanje cekretov, pač še ni praksa, k teoriji arhitekture in urbanizma.

Na splošno. Da pojasnimo, razložimo, dojamemo, ilustriramo materijo, se večinoma zatečemo k modelom. Še najbolj običajni so trije nivoji ene teorije. Trije, ker toliko je še jasno, že pri 30-tih se zaplete, če bi pa kateri nastavil z 300 ali 3000 nivoji, pa magari bile celo bolj realni, ga pa nihče ne bi resno jemal.

Vse dobre teorije so iz treh delov. Ajd kera ekstra komplicirana, ima še a, b, c, a se že izgubljamo in ne vem kaj je hotel povedati.

Ok, nima veze.

Ima pa da sem sestavil grafikone poseljenosti glede na oddaljenost od centra naselja. Da ne bi kdo kaj misli. Pač pri centru, več, na obrobju pa manj.

Ja pa to ja vsak ve.

Se globoko strinjam.

Zakaj pa potem ne gradijo tako?

No, pa reč kej če morš!

Nima veze, sem se trudil in sestavljaj tisto teorijo v grafične podobe, bolj sam zase, da bi mi bilo malček bolj jasno, kaj se pri urbanizmu sloh gremo, niti ne razmišljajoč da bi iz tega kaj ratalo. Ja, če je lih ker vprašal, veš da sem razlagal in razglabljal in napletal in med pogovorom dopolnjeval, ker ti moji modeli so kar rasli. Jih je bilo kar kaj listov, ajd ene 5, ko pristopi Karim.

"A lohk prerišem?

Ka?

Ja, tole kar rišeš."

Ja, seveda, pol je bilo pa več ur razlag, sva se še kar ujela in celo dopolnjevala.

"Ja in?

Nč in.

Ja Karim.

Ja in?"

Zdej to je tko.

Karim sem samo od daleč gledal. Gledal pa prav z veseljem. U, je bilo kaj videti. Če bi se dalo zmešat Ireno Kohont in Brigite Bardot ter še ščepec, no nekaj domišljije, potem bi nastala Karim. Se je nikoli nisem upal niti ogovoriti. Take so izven kategorije, ergo nedosegljive, zatorej niti ne na spisku. Če pa že mimo pride, se mi pa seveda glava obrne kot pri čuku, za 180 stopinj, pa še pol ko je za vogalom tako hodim, vse dokler se ne zaletim v steno.

Eto taka je bila.

Veš da sem debatiral in z očmi prav požiral, u kok dobre ... oči je imela, pa vse ostalo tudi.

Zdej to je tko.

Saj je bila še kje kera na to temo, pa kot rečeno nisem niti poizkušal.

Ampak.

To je bilo dete najbolj priznanega arhitekta tistih časov. In taka naj bi od mene nekaj prerisala.

Kar sapo mi jemlje.

Kam plujemo?

No, pa ni bilo nič drugega.

Tko da. Nč, kr naprej sem šel.

Pol na to temo je bila tudi Darja.

Ne, ne na briđitko, a na temo teorije in prakse v tistih rosnih začetnih časov.

Ne da sem imel kaj veliko novega, v resnici prav malo, a je je le kazala precejšnja razlika. Namreč. Takrat na začetku nobenemu ni nič jasno. So sicer nekateri ki to ne priznajo, a to je že ena druga zgodba. Pol smo imeli pa še enga, v resnici jih je bilo več, a ta je bil ekstrem, ki je mislil da je pameten, če na vprašanje odgovori z vprašanjem.

To je sicer znana metoda, a je le treba biti ekstra brihten da ne izpade butast. Menda je to Platon delal, ko jih je učil misliti. Ta asistent ni bil Plato še Pluto ne in je razen da je težil, ni kaj povedal.

Zdej, to je tko.

Meni sicer ne, ker sem mu že na začetku, precej direktno povedal, če nima kaj konkretnega naj ne hodi blizu, ker jih bo slišal. Tako da sva si dala mir, je pa občasno prišla kera in med njimi tudi Darja, objokana, Darja sicer ne, a razkurjana, da je, u ta je pa znala kleti, se je iskrilo še par minut po tistem, ko je odšla, kaj nas samo zeza (olepšava) pove pa nič in da se bo prepisala na drug fax, ker ama čist nič ne šteka (razume).

Tolažil sem jih glade na, u tega pa tud veliko. Ene tako druge drugače, a pri Darji mi je bilo všeč, takrat sem menda prvič videl žar gorske rože, bila je iz Tolmina, gotovo ne iz centra, po moje je vsaj žlahta bila iz bregov in to ne koj za mestom, ker vlekla je pa tak dialekt, ko je popenila, da si si lahko samo mislil, kaj bi lahko pomenilo, a meni se je v srce usedla. Če ne bi bil tako razšraufan in če, u še ene 10 čejev, bi komot kero skupaj ušpičila, pa razen do medsebojnega spoštovanja, no še par poizkusov sodelovanja, a se je kaj klavrno končalo, verjetno le punčke-fantki problem. Ma ne lih problem, a pogled je pa precej drugačen. Ok, nima veze. Menda sem ji bil svetal vzor, ker sem bil en redkih, ki ne samo da ni pošizil ob takem asistentu, ne, še celo naredil in to tako, da je asistent brez komentiranja, v smislu, kaj se sploh trudiš, če nisi za stvar.

Ja sva bila rada skupaj, kaj več pa ne.

Po sta bile dve Mariborčanki. Razen da sta bili iz istega mesta in sta tako hecno govorili, in močvirnike črtili, v resnici nista bili v paketu.

Sta bili obe izvenkategornici, tako da razen veliko gledanja in občasno sanjarjenja, u kaj vse ne, niti nisem poizkušal, ker. Ker sta bili klasični brucki in so sošolci čisto preotročji in medve gledava starejše dečke, če ne že profesorje. A to zadnje je samo natolcevanje, ker zares niti nisem poizkušal nič v tej smeri.

Sanjal pa precej. Pa ne v paketu, vsako posebej, pač glede na predmet. Ko je tako dolgčas, ven tudi ne moreš stalno zijati, včasih pa tudi pogled ni uporaben, potem pa v eno, u pol pa vse tja do nebes, pa vsem tudi.

PLANINA

Skratka.

Počasi mi je šlo že kar kaj stvari na jetra.

Ne, nič več tisto, da so se sošolci prelevili v kolege, ne še velecenjene, a kolege, to pa v tem kontekstu pomeni, če nisi z nami si proti nam.

Meni sicer ne, ker se ne pustim vsakemu voslu sprovocirat, pa magari me včasih točno tako prime, a me potem, na srečo tudi popusti in večinoma poizkušam popravit, ali vsaj zgladiti tisto neskladje, al kar koli že naj bi bilo.

Sem že pravil, da sem šel med stare bajte, a to ne v prenesenem pomenu, za tiste kateri ne znate slovensko, se je včasih reklo, starim študentom, stere bajte. Ne, šel sem med prenovitelje, pazi sad, kontinuitete, identitete, stavbnega fonda. Kar je bil strel v prazno, a to sem pogruntal šele na stara leta, takrat pa fajn verjel in vse na to temo naredil.

Ok, med javnimi hišami so bile boljše mačke. Saj res, med prenovitelji so mal dolgočasne. Ma ne glih dolgočasne, če kaj pa to ne, vsaj nekatere, to je itak od posameznika in konteksta odvisno, a na splošno, super zrihtanih je pa res samo za vzorec, pa še za tiste se zdi, al se ni zmotila, ali pa da ima danes slab dan in se je mal zrihtala (za med ostale).

Nekaj je na tem, čeprav tudi malček pretiravam, a je samo dramaturgični dodatek. Vse v tem življenju se da povedat, suhoparno, pa niso samo fakti, ali pa dramatično pa so celo fakti. Ne samo to. Vse je relativno in bi se gotovo kdo našel in navrgel da je brez veze.

Ne rečem da ni, pa spet.

Edino kar je dokončno je da bomo vsi konc naredili, a do tam je še milijon možnosti, nekatere pa še zanimive, če ne drugače si jih pa narediš.

»Če pa še verjameš, je pa že malo na oni strani.

Ma saj veš, skor res.

Ja, čist res.

Verjetno.

Zihr ti rečem.

Ok, no.«

Sem že navrgel, da sem za diplomo špilal na karto interdisciplinarnosti, kar je bilo takrat fejst nobl in ne še vse splošen šport, zatorej se je kar odvijalo.

Ok, konec ni bil tako slaven.

Je bilo pa vmes, še kar, kaj.

Za Etnologinje že veš, ene vrste podn, a to proti koncu, ko je bilo kaj od sebe dati.

Tam na sredi, ali nekje na koncu začetka, ti pa organiziram, sodelavke. Ja za diplomo.

"Pa kdo je še to vidu?"

Lih v tem je poanta.

Ne samo arhitektura, urbanizem, sociologija, etnologija, še celo.

Takrat je bilo moderno, da si prvo prečital danosti. Teh danosti je za cel haufen.

A kaj?

Celotno naselje v širšem prostoru, ožji vplivi, omejitve, možnosti.

Že to se je sila kunšto slišalo. Ma saj se še danes strinjam, da bi moralo biti tako še dan današnji. Al kaj ko danes tudi interdisciplinarno nastavijo, potem pa tam eni doktorji znanosti določijo da taka žaba živi samo tam in nikjer na svetu, in jo je potrebno zaščititi, in ne da se ne da tovarne postaviti. Še obstoječe kmete je treba izseliti, ker onesnažujejo okolje. Kar je sicer res, ampak ...

Se sicer nikoli nihče ne vpraša ali bi tista žaba taka ratala, če ne bi tukaj kmetovali od začetka časa. A so stvari ki niso pomembne.

To s žabo omenjam, samo kot ilustracijo, katero večina ljudi razume, kaj pripoveduješ. Tam nismo imeli teh problemov, zato pa vse ostale, za katere še razložiti ne znam, a so bili na koncu tako očitni razlogi, da so namesto sprejetja moje naloge, raje porušili še zadnje ostanke iz katerih bi se dalo še kaj narediti, preden pomrjejo zadnje tete iz Amerike. Namreč v naselju je lastništvo problem in razen subvencij, lih ničesar nočejo. Pa še subvencije za druge stvari porabijo.

A to je bilo šele na koncu, ali pa še celo precej po koncu, ko sem mislil, da lahko diplomo v življenje spravim. A to je že ena druga zgodba.

Hotel sem pa o tem, da sem sam pokrival naselje kot celoto, najbolj atraktivne, v tem primeru vzorčne stavbe, pa naj bi obdelale, kolegice v svojih, siceršnjih domačih nalogah.

Sva se z profatom še kar ujela in večinoma dopolnjevala. Potem proti koncu se je sicer Darji odpililo, kva da teživa in lih nič ne more po svoje. Pri prenovi starih bajt je že v osnovi težko kaj po svoje, ni pa nemogoče, samo bistveno bolj se je treba pomujati. Ostale tri, so pa naredile odlično domačo nalogo, katero sem potem vtaknil v objavljeni del diplome.

Objavljeni?

Ma, saj sem že napisal. Ko sem postavil tezo, se je še zadnji profa uprl, da tako proti zakonito pač ne morem pisati, nima veze ali je prav ali ne, in sem pač pasuse, kateri niso za objavo pustil bele. Tako da je bilo kar kaj belin v diplomi, da se vidi, sicer ne kaj, a da fali.

V petek volk sit koze cele.

V ponedeljek pa mrk v Afriki, za kar pa tudi že veš.

KOČNA

S Kočno se nisva našla.

Sem bil sicer 2x gor, a razen žiga ne vem nič. Je bila taka megla, da se meter, ajd dva, ampak sigurno ne več kot tri metre, pred nosom ni videlo.

Pa niti ni bilo med vrsticam.

Direkt, ni vse zate.

Ok, no.

Danes vem, takrat pa še nisem, da se da tudi obrniti. Ne samo to, celo dan u luft spustiti, tam v kakšni koči v prijetni družbi, al kr tko.

Na eni taki sem se odločil. Sva v petek popoldne stopila iz avtobusa v Kamniški Bistrici in je ravno začelo deževati.

Nehalo pa je, ko sva po doline Bele v nedeljo popoldne korakala nazaj. Sem si rekel, če pa mene še kdaj v hribe dobite sem pa tut papež.

No, na deževen dan.

No, na deževen, meglen, mrzel, vetroven, sluzast.

Teh sem se potem kar izogibal.

V spuščanju dni v luft smo pa postali ene vrste profiti.

Saj ne rečem. Če jih je preveč, gre tudi meni na jetra.

A če si sredi obdobja, kakršnega koli, ko živiš samo za tisto in traja 24 ur na dan, 7 dni v tednu, potem moraš biti fejst fiu-fiu, če si ne privoščiš orto pavze in spustiš dan u luft, ne pa da se prelomiš od napora in si potem še mesec dni bolan.

Ha. Tista je hecna.

Sem kdaj, predvsem kero, razkuril, da že ne čitam knjig.

U je bla huda.

A je več kot res.

Predvsem ko se greš projekt, potem ni časa za nič drugega. Če traja pol leta, pa pol leta ne vzameš knjige v roke.

No, saj jo, a je strokovna, da ne rečem priročnik za ... u tega pa tudi ogromno.

In ko tako ves naspidiran zvečer prideš domol in ti gre na jetra uradni list, pa šefe in še ene trije, potem paše samo še Švarceneger, da vse na gopc in je pravici skazici zadoščeno.

In v takem obdobju pride dan na vrhu hriba kot ulit.

"Kje si pa bil včeraj?

Sem se nekaj slabo počutil.

Danes pa dobro izgledaš.

Ja mi je nenavadno dobro, pa ne vem kako to."

BARVE

"Katera barva je pa tebi najlepša?

Je ni. Vse so fajn, predvsem je pa od konteksta odvisno."

Ista je lahko nekje drugje moteča. Včasih je celo fajn brez barvno.

Zdej, eno barvno.

Večina grafičnih rešitev bi lahko bila enobarvnih.

Ja, čez čas dolgčas postane, pa še katero dodaš. Pol so fajn ene določene kombinacije.

Na primer tista rumena, zelena in modra. Pa spet, na drugi strani, so pa potem kombinacije za katere se samemu sebi čudiš.

"Zdej, če že lih težiš.

Ma. Ne in ne.

No, mogoče.

Ne, ni je barve katera bi izstopala."

Barve obleke. Na začetku mama pove. Rožnata je za punčke, boš ja modre vzel. Je bila še bela možnost.

Pri likovni teoriji smo pa itak rekli, da bela in črna nista barvi. Pa kar je vmes tudi.

Pa ima logike na tome.

Tako da.

Tudi ardušjepisana je tudi fajn.

U, na kakšni ciganki. Jeeeeezus zna biti fajn. Zdej, al barve al ona je že druga zgodba.

Sicer pa katerih 5 barv se začne na a?

Pol seveda je superfinofajn videti kero v umirjenih, rjavo rumenih kombinacijah. Pa spet za kaj takega je treba imeti fin posluh.

Da ne rečem, ko vidiš katero afno ke u rit, pa so barve take, da se samo čudiš. Kok da so fajn. Sicer se jih pa nikoli ne bi upal sestaviti.

Ne vem če ni vse vzgoja.

Ok večina.

Dobr, veliko.

Vse pa po moje ni.

Al pa?

Barve vzhajajočega sonca imajo oranžen pridih. Barve zahajajočega pa rdeče. V dežju je še rdeča modrikasta. Pomladanske bukve pa žarijo.

Ej?

»Modra.

Ma ne.

Zelena.«

Vse so fajn.

SOTESKE

Hribi so se zame vedno začenjali nad gozdno mejo. A tega je že dolgo. Sedaj če pridem do koče je že podvig. Vse eno pa še vedno rad okoli kolovratim. Bolj po hribčkih in dolincah, a se iz marsikaterega vidi, u kje vse sem bil.

Raje sem imel Julijce, ker se je lahko potepanje razvleklo na cel teden, pa ni bilo treba v dolino priti. Pa mi vse eno ni uspelo zahodnih obiskati. No na Italijanski strani. Mogoče mi še uspe. Človek nikoli ne ve. Tudi ni treba na vrh je že z avtom dovolj visoko, pol pa še mal okol. Sicer si potihem želim da mi uspe še prečenje Montaža. Pa v Rezijo bom gotovo šel, da vidim Kanin s tiste strani. Menda je še kaj, pa da vidimo.

Lepo je pa tu in tam. Še celo v megli, a se mora trgati. Tisto tri dni v megli, se ne grem več. Če se pa trga zna biti pa še boljše kot nebo brez oblaka. Kakšen mora kje biti, za dekoracijo. A ni nujno.

Sam tudi večinoma sam hodim. Ne ker bi mi bilo to ljubše, ampak čez komot ga ni. V teh letih dobiti podobnega kompanjona je vse težje.

Smeri so teoretično tudi podobne. Mene sicer ne vleče več kam daleč, se mi zdi da sem še kar kaj videl. Nič presenetljivega, pa spet dovolj da imam na to temo kaj povedati. Predvsem se je pa to dogajalo še pred internetom in posledično bistveno bolj na slepo. Še teta na štacionu ni vedela kako s cugom v Narvik priti .

Povečini grem, predvsem zadnje čase v kontro od večine. Izbiram smeri brez gužve. Čeprav se ne da vedno in povsod. Potem ko tako sam šprudlam po kakih super zabačenih koncih se vsakega sila razveselim in klepetam kot kakšna branjevka. Ko pa moram po turističnem odseku, je pa kar odveč stalno srečno govoriti. Da ne rečem, če bi hotel pa še poklepetati, bi me pa kot marsovca gledali.

Niht debaten.

Pogled z vrha je čisto nekaj drugega kot iz doline, pa vendar mi ni več treba na vrh. So bili časi ko si kaj takega nisem mogel predstavljati.

Še huje. Vrh za vsako ceno. No, pa to so bili tudi časi ko nisem videl veliko. Ja žigov polno knjižico, kje sem pa hodil, saj se vidi, kažem knjižico, sedaj pa lahko vse še enkrat odkrivam in je vse novo. Vem da sem tu že bil, spomnim se pa ničesar. No, koliko smo rabili med Planiko in Prehodavci. Kaj je bilo pa vmes pa ne.

Pa sem prebolel. Ne samo to. Celo začelo me je veseliti potepanje po soteskah. To ni novodobno soteskanje. To je vlačenje čez robidovje sotesk zapuščenih že 50 let in več.

Seveda grem občasno še na kakšen vrh.

A to sploh ni več pomembno.

Pomembno je da je fajn.

Zgoraj ali spodaj.

Fajn je lahko pa sila hitro.