U pa res 1983



1983

30 letnica izvolitve tita za prvega ..., KSAJ5, Kostja Gatnik Stara Ljubljana, Marko Brecelj, Šifrer bil sem mlad, Bernarda Marovt, Beirut, Cyndi Lauper, Na lepem prijazni Lisica ki je ušla, Black Sabbath Iron Man, Herbie Hancock Rockit, Modem, apple lisa, apple first i-phone, Ms Basic, Ms Word

SOŠOLKE

Sam sem bil že drugič bruc, pa zato malček manj zabremzan, kot večina, ki je to stanje sila resno jemala. Sicer za večino že veš, za nežni del pa ne in zatorej nekaj ocvirkov tudi iz te strani. V resnici se ni nič pretresljivega dogajalo.

U, dogajalo se je pa stalno kaj.

U, fajn.

Kar se mene tiče še nisem bil zrel za kaj resnega, brucke pa za mal pohecat pač niso. To so pol v drugem, pa še raje v tretjem, potem pa kakor čisto nasprotje brucnega.

Je sicer tudi tu, kakor tolikokrat, tudi tu sila specifično in ja, od posameznika odvisno, ni da ni, pa vendar smo vsi pod kožo krvavi.

Zdej, to je tko.

Je le treba dodati, da je to bila specifična generacija. Ok. Ne naša, a koj za nami pa fejst.

Pa da začnem že o konkretnem.

Ni debate, naša generacija je bila najboljša.

Edini problem v tej trditvi je, da to vsak, v vsaki generaciji trdi in če primerjaš, potem so sila različna mnenja.

Če pa ne, je bilo pa malo takole.

To že veš, da je usmerjeno izobraževanje z velikimi koraki osvajalo šolsko srenjo čez čas pa še sceno.

Zdej.

Ni jih bilo veliko, ki bi trdili, da vedo kaj to sploh je. Ja, po službeni dolžnosti, nikoli priznat, da pojma nimajo, kako bi pa izgledalo, da pride tam en svetovalec iz ministrstva in naklada 2 uri, po pa pravi, pojma nimam kva sploh čjo.

Veš da se dela da ve. A ti osebki ne štejejo. Štejejo pa uni, ki ti težijo, da moraš še to in to preštudirat, ker usmerjno izobraževanje določa lih tisto smer.

Pa so po moje samo svoj lonček pristavili. Dokler ni bilo jasnih direktiv, mimigrede, jih nikoli ni bilo, pa če tudi ne priznali, so ga raje prej ukinili.

Pol sem že napisal, kako sem preživel jurčke z jajčki. Ma ne. To je bilo o Dolancu in Dakiju, katerega smo čakali na uspabljanju za vojsko. Ni bilo samo to. Tako smo mi skozi prišli, pol so se pa zmislili, idejni vodje usmerjenega izobraževanja, da tole, da vsak na svojo stran vleče nikamor ne vodi in so določili, zdej je pa tega dost in so morali naslednji takoj po srednji v vojsko in to zaresno, ne kot ležanje v travi in opazovanje ovčič na nebu ob poslušanju 25 prepotentnih v vodu o bajeslovnih situacijah, katere še v filmih ne upajo pokazati.

In pride za nami generacija samih punc. Ok, ene dva fanta sta tudi bila. En je bil ob delu, en pa nesposoban za vojnu službu, al je mel pa težke veze.

A to je bilo v drugem, o katerem pa še sledi zapisek. Sedaj smo tu v prvem. Vsi še zategnjene bremze, tako da so celo žuri na začetku prav specifično ne samo izgledali, še celo bili.

Men so šle stare sablje na otvoritvenem žuru na FSPNju tut na jetra. Tako je bilo z našimi. Mano ne, saj sem ponavljal, ostali so pa res težili. Pa kaj jim morem, če so fakjeni. Na srečo so bile tudi izjeme in s temi smo se prav v redu zastavili.

Kot veš sem šel na FSPN da bi izboljšal že tako najbolši sistem. Ni mi uspelo. Na Arhitekturi direkt nisem šel ker sem poznal zakulisno sceno klanov, sicer na oblikovalskem področju, a na arhitekturnem ne more biti nič drugače.

Zato smo se zbrali, dajmo reč na tem mestu progresivci, čeprav bi nas lahko kateri komot tudi v kakšen drug predalček dal, če ne še v koš, a to bo pač sam v svojih zapiskih napisal, tule bo ostalo da smo bili progresivci.

Pa reč kej če morš.

"No a nism reku?"

Nima veze.

Ima pa da smo precej hitro tvorili še kar homogeno grupo, katera je še po učnih obveznostih rada ostala skupaj. Tudi to je že napisano, če te lih piga pa poglej v "Pa reč kej če morš" II. del, poglavje Študent.

Veš da so se med vsem možnim in nemožnim dogajanji in domisleki, pletle simpatije in kaj je kontra od simpatije, apatije tudi. A to zadnje ne štejem, uno prej pa, juhu, fajn.

V resnici nič resnega pa tudi nič brezveznega. Če bi se zvezde prav postavile, bi se komot razvila omembe vredna zgodba. Saj se tudi je a o tem mal bol pol.

Sedaj o obrobjih.

Bom kar po abecednem redu, ker sicer bi izpadlo da je katera višje zapisana. Ma, saj je, a je potem tudi zdrsila nižje, glede na kaj vse ne in bom pač ostal v statističnem povprečju, zraven pa brezosebno naštel zelo osebne doživljaje in dogodivščine.

O Alenki sem že pisal. Sva se faj rada imela, a je bila v unega svojega že iz peskovnika in se med nama, razen obilice pozitivnih čustev ni nikoli napletlo nič resnega. Zezancije pa veliko. Saj taka je bila. Zato smo jo vsi radi imeli, ker je bila ena zelo vesela pa še prisrčna persona. Malček enostavna, a po moje je bila to samo maska, ker je znala tudi, sicer redko, prav zakomplicirati. A to je že malo na punčke-fantki nivoju.

Nima veze. Čeprav sva znala preživeti čarobne urice, na sprehodih čez Rožnik, Grad, pod vrbami ob Ljubljanici, ne nič telesnega, no mal tudi, a bolj kot hec, nisva nikoli nič čez mero, ali celo zares.

Kaj pa vem, a z njo si komot šel na kauco pa ni imela občutka, da bo zanosila, kot premnogokatera.

Od kavce še nobena ni. To je samo v ameriških filmih, pa še to ta slabih. Ergo je večina slabih. Je nekaj na tem.

Se mora še vse kaj drugega zgoditi.

A kaj?

U, zna biti komplicirano.

Pa pustmo zdej to.

Na vse zadnje smo mi, progresivci imeli šolo prvo, drugo pa vsak po svoje. Eni žur, drugi žur in še kaj. In tako enkrat skačemo tam v kleti, nič posebnega, prostora premalo pa se hladit na dvorišče.

"Živjo a maš ogenj?

Ne kadim. Pa ti bi tudi moral nehati

Ka? Čigava pa si, da si upaš tako govoriti z božanstvi.

Drek na palc, raje reči."

Se obrnem, da druge povprašam o ognju in pravi:

"As cviknu? A če kaj ni po tvoje pa greš? A se punc bojiš?"

Ej sem zijal. Vroče mi je bilo že od prej pa potem niti ni izgledalo, da sem zakuhal, ker me je tam ena neznana, še nikoli videl, še kar, sploh ni slaba, miška napade, pa če kaj, ji sploh nič nisem hotel. Razen ognja, a to je tako neosebno, da zares ni da bi iz tega paniko delala, kao lahko še zanosi al kaj.

Je trajalo par trenutkov, nisem vedel ali se naj na cigaret koncentriram al na njo, pa je imela izgleda močnejšo voljo, menda je nekaj z telepatijo in bleknem:

"Kajs rekla?"

Pol je bilo sicer tisti trenutek, ko te preleti zona, ta sicer ne, a je nekako podobno, zdele bo pa pika-poka (dunju u njonju (ene par okol uhov)).

Po je bilo tut nekaj trenutkov, po moje se je njej tut mal tko zdelo, ne samo to. Po moje oba nisva želela konflikta, pa je eno z drugim, točno to postajalo.

In tko trenutki šibajo, okolica je izginila. Gledam jo, gleda me. Reče:

"Ina."

Rečem

"Andrej."

"Smo prišle babe iz krajine pogledat ali je kaj uporabnega?"

Pa smo bili čez. Čez ta težki del.

Zakaj bi pa eni nekaj rekel?

Ker je simpatična. To ne moreš vedeti.

Ker je luštna. Po bi se z vsako drugo ukvarjal. Ker je lepa. Takih ni na pretek in te lahko kaj hitro pošlje u 3 krasne.

Ker.

Ker je fajn klepetat z neznanci.

Včasih pa res. Z znanci včasih premlevaš že znano, zraven jih pa toliko poznaš, da za provokacije niso, za zezancijo še manj, torej se strinjaš. To je pa vsaj z moje strani, velikokrat sinonim za dolgcajt.

Ina je bila večinoma vse od gornjega, po pa še u kok dobre oči je imela, tako da sem jo potem še velikokrat prav z veseljem gledal. Pa ne samo to, tudi klepetal, debatiral in malček tudi sodeloval, čeprav na strokovnem področju se nisva zelo ujela. Ja, dokler teoretiziramo, pol pri realizaciji, smo pa arhitekti mal fiu-fiu, ne rečem da ne, da ne omenjam moških, ki vedno vsiljujejo svoje poglede. Nima veze s spolnostjo.

"Moje je prav. Pa reč kej če morš."

U, je imela za rečt. Veliko in velikokrat, tako da me je občasno imelo, pa kaj se tule napihujem.

V resnici je bilo samo egoizem. Sva si bila tako podobna, da sva se odbijala. Praktično, teoretično pa privlačila.

Kompliciran ti povem.

V istem paketu je bila tudi Maja. Tudi krajinarka, tudi brihtna, da se je kar iskrilo, tudi ambiciozna, tudi ...

Ne. Ni bila vse tudi.

Bila je tudi mehka, in vljudna in vzgojena. Pri njej, kadar sva debatirala kaj strokovnega ni bilo nikoli pošiljanja u 3pm. Če se že nisva ujela pri nakazani rešitvi je to zavila v daljši govor, kako je vse fajn in se imamo radi in sploh smo sami fajni. Kar je bilo sicer vse res, a se le nekaj drugega menimo.

Tudi z Majo nisva ušpičina nobene omembe vredne. No, omembe vredno ja, a ni zaradi mene, je pa zaradi naju.

Ok. nima veze.

"Pridi na čaj, ravno finiširam seminar!"

Sva debatirala, vse od seminarja, do faksa, čez urbanizem, politiko, domačo in svetovno, še malček fižolofije je kanilo. Skratka, en super čaj in prima mamini keksi. Vse super in tko.

Pol čez teden, jo pa srečam vso zabuhlo od joka. Se je kar tresla, ko je razlagala. Jo je fant pustil, ker sem prišel na obisk.

"A, dej dej?

Ne, res?

Ni mogoče.

Ti povem.

Al pa ni mal fiu fiu?

Idiot."

Zdej to je tko.

Tako kot še nobena ni zanosila od kauce, ni debate, je pa nastavek, a se mora še mnogokaj zgoditi, da sploh kaj rata, tako tudi tisti moj obisk, pa magari sva se štekala 100% ni imel veze z materijo.

Lahko da je bila kaplja čez rob.

Čeprav če je pa tacga dobila, pol je pa tudi bolje da je konec.

Sicer ne vem, nisem bil zraven, a meni se vse eno bolj zdi, da sta pač pregurala daleč, mogoče predaleč in je bil pač izgovor, pa če ga pes na repu prinese. Ta je bil pa celo skor zares.

Ej pojma nimam. Nisva nikoli pogrevala štorije. Teorijo in prakso pa še dolgo, vse dokler nisem nazaj iz tujine prišel in sem imel precej drugačna stališča. Nisva jih križala. Sploh jih nič nisva.

Jo imam pa še danes rad, pa magari teoretekli spikink.




ROTONDA

Tam za Benetkami je bilo že prav vroče, navkljub zgodnji pomladi, kar pa nas sploh ni motilo, vsaj ne nas progresivce, no, une na zadnjih zicih, ki stalno klamfe serjejo, kakor znajo to razložiti une od spredaj, katere se potem celo na vročino zgovarjajo, kako da je zatohlo.

Smo se še kar ustavljali, tako da kaj na gornjo temo, sploh ne bi smel biti problem, a je tudi vprašanje kako prebiti led, ker uni od zadaj, še na počivališču svojo gonijo, une od spredaj so se pa že vrnile iz WCja in nakupih in se sploh ne spodobi da bi kar na bus šle, bi izpadlo zoprnije zoprne, vsaj ne vse in se jih nekaj le priključi, kot pasivni opazovalec, vsesplošni veselici ob avtobusu.

So se s časom tudi prve odtajale. Ne vse in ne takoj, a je procentualno bilo vse več tudi glavobolnih veselih, se je pa zato nam pogresivcem že malček ponavljalo in je kakšna pavza prav pasala.

Pavza?

Ja, sediš tam s nosom na steklu, bližnji objekti, tako šibajo da jih niti ne zaznaš, in gledaš ravnino, polje mlade koruze. Saj ne vem, če koruza že iz zemlje gleda, tam sredi aprila v Padski nižini. Se sicer čeljustim, da sem rodom iz kmetov, no če ne rodom pa vsaj gensko, če pa še to ne pa kulturološko, kar pa tudi šteje. Kar pa ne prejudicira, da bi vedel kje katera polščina iz zemlje pogleda, kamoli kdaj se kaj sadi.

Po logiki stvari spomladi seješ da v jeseni žanješ, a je to samo literarno v resnici pa ni tako enostavno. Cela znanost. Še moja babi je imela setveni koledar in to že v tistih socialističnih časih, pa ni imela njive, no ne velike in je socializem še kaj pomenil, ne pa samo forma kot vse bolj v današnjih časih. Itak se pa govori, da bo vse drgač.

Padova, Vičenca, La Rotonda, Verona, Mantova, Ferara, Bolonja, Firence, Arezo, Siena, Voltera, San Giminjano, Pisa, po pa dam.

Če hočeš po faktih, bo treba še koga pobarat, ne vem če nisem ene treh ekskurzij zmešal, a ni debate, so bili uni konci.

Tako da opišem samo ta hecne.

Še prej pa kontekst, ker brez stvar pač ne deluje, kar je pa tudi že par krat opisano.

Ok. Nima veze.

Ima pa da se je v deželo, v tem primeru našo dolino, z velikimi koraki valila post moderna. Še orto modernisti so utihnili. Si sicer svoje mislili, boste že še videli, a so vsaj nehali kritizirati, ja kva pa to rišete.

Rišete. Ja, veliko nas je bilo, ki smo na to smer zastavili. Ne vsi, ne vsi enako, a večina pa.

Seveda so potem interptacije od do.

So mi potem Finci pravili, da sploh niso imeli post moderne in so zato toliko boljši (boljšiše).

Zdej to je tko.

Ali je bolje brez?

Malo spominja na un vic, ko južnjaki niso nič našli, ker so imeli že takrat brez žično.

A če nič ne najdeš, potem, si bolj?

A če nič ne narediš, potem si bolj?

Sam mislim da je bistven razvoj ne pa cilj.

Dan današnji se celo strinjam s tistimi ki pravijo da je post moderna stanpot.

A je izkušnja in ta je bistvena.

Da bi se pa z formalizmom bavil, mi pa nikoli ni potegnilo.

Ja malo formalizna ni nič narobe, a to na koncu, ko si že vse ostalo zrihtal.

A kaj?

Ja funkcijo, luba duša.

Sekret je zato tam da opraviš, kar imaš.

Ali je udoben je dodana vrednost.

Ali je lep je dodana vrednost.

Ali je modern, je pa čisto prepucavanje.

Saj greš samo ...

Eto tko, in arhitektura se začne pri dodani vrednosti, prej je obrt. Ali inženirstvo. Inženirstvo je računanje ne umetnost.

Mi smo pa balustrčke, pa vebeke šli gledat.

Zdej to je tko.

Skandinavija.

To je bilo zame vedno moderna s človeškim obrazom. Ne samo to, celo domače. Ne, ne domače v smislu planisnkih koč. Ne sploh ne, a skandinavski dom, je velikokrat, ne vedno, prav prisrčno domač. Ja tudi lep, a to je samo dodatek.

Bauhaus.

Sem vedno jemal kot teorijo. V teoriji pa ni da bi živel. Seveda so bogi nekateri, ki točno to, a to je mal njihov problem. Ka so pa fakjeni.

Oba sta mi bila že od vsega začetka svetal vzor, a ne v smislu, dajmo kaj na to temo, a razmišlanja pa veliko. Malo podobno z Pločkotam. Mojster je bil tako genialen, da ni da bi kar koli ponavljanja bilo dobro. Pri njem še hujše, kot pri kakšnem kvazi skandinavskem interjeru, ali kvazi bauhauz konstruktivizmu.

Tako da mi je post moderna ravno prav prišla. Seveda so bile stvari ki mi sploh niso sedle, a kot rečeno v teoriji, je težko živeti. Nekaj genialcev, težko ponovljivih, predvsem pa kontiuniteta identitete.

A dej ne seri.

Ma, res. Vzorov v domačih logih lih kolikor jih hočeš. Jih je sicer potrebno izluščiti, ni kar na prvo žogo, no, kje kaj tudi, a se bol urajma, kot kaj drugega, saj veš, tudi slepa kura zrno najde.

Zdej to je tko.

Tu je le potreno reči še kero na kontekst.

Kaj so pa počeli naši modernisti?

Bleda slika moderne, da o internacionalizmu sploh ne govrim. Da so naredili novi Zagreb in ravno tak Beograd, še nisi Kurbizje, še Kenzo Tange ne, pa je urbanizem za Skopje narisal.

Malo je tistega, kar bi kot študent hvalil. Ko si pa študent, da dalj gledaš, kot do Velenja, Gorice in Portoroža je pa ja normalno.

Pol.

Po tej ekskurziji, ne vem če ne celo leto, mogoče še mal dlje. Ne, bilo je v tretjem, ko nam je priznan slovenski arhitekt, kazal kakšen hotel je narisal, povsem v maniri socialističnega modernizma, ker je pa potrebno upoštevati trende, je pa v zadnjem nadstropju zaključeval z polkrogi in ergo je še v post moderni tanajbolši.

Pol pa nisem več hotel slišati za. A do tja je še deleč in trenutno smo ležali v travi pod vilo Rotondo pri Vičenci in tko.




JALOVEC

Jalovec je bil že velikokrat omenjen in upam da še velikokrat bo. To je menda najlepši hrib v zgodovini zemlje.

Ok, no. Mal pretiravam a samo v maniri dramaturgičnosti. Eni rečejo literarna svoboda, kar je meni velikokrat šlo precej na jetra, a izgleda z leti tudi taka stališča omehčaš.

Ka pa vem.

Sem prav hitel tam po ozebniku, še v črni nočki, da bi posnel sončni vzhod. Načrt je bil iz Jalovčeve škrbine preko Kotovega sedla, kaj je pa zadaj mi pa še danes ni jasno, a konča se z Mangartom.

Tam nekje naj bi poleti vzšlo sonce.

"Sejs mau fiu-fiu, a si že slišu na Vzhod, ti pa nekam proti Severu ciljaš?"

Vse priznam, a je poleti sonce tako visoko, da tudi ne vzhaja na Vzhodu ampak na Severo vzhodu.

Da ne govorim, da gor v Skandinaviji pa na severu zahaja in vzhaja. Če si dovolj visoko, nad polarnim krogom, ni severni pol, kar na globus poglej, tam sploh ne zaide, se samo približa horizontu, in to na severu, pol pa že začne gor lesti.

Zdej.

Bi bilo potrebno študiozno, v kolikor že niso kakšni geografski zanesenjaki, kje se to pri nas godi.

Sem sicer zamudil, čist mal, namreč tisto, ko je še nočka, tam nekje za enim hribom je pa že fajn svetlo. Da ne rečem da so bile prve fotke povsem zmazane. Em ni bilo še dosti svetlobe, stativa nisem nesel, pa še dihal sem kot konj, tako da je bilo že kar dan, še brez sonca a svetlo, ko so prve ratale.

Potem je bil pa itak sanjski dan.

Pred kratkim sem dobil nov objektiv.

Vivitar One-tuch zoom 28-200, pa še super zaslonko. Sem ga kupil od profita, kateri mu je pa zameril da mu pri širokem kotu pobere robove.

Je zares, v vogalih bila drugačna svetloba, a si moral opozoriti, da so ljudje videli.

Pri profitih menda pomembno, pri turistih pa že tisto več kot dobro. Kaj dobro odlično. Kaj odlično, najbolšmožnfinofajn.

Ne samo to.

Imel je še eno napako, al kako bi se temu reklo. Men sploh ni bila napaka.

Namreč po difoltu je delal tople barve, kar je pa točno tisto, kar sem občudoval pri velikih. Kako jim neki uspe, pri meni pa al modri ali zelen štrih. Bolj pridih. Sem tudi tu moral opozoriti in to s primerjavo, sicer narod sploh ni vedel kaj razpredam.

Kakor je rasla svetloba, je rasla tudi toplota in vse boljše fotke so nastajale. To sem sicer videl šele čez dva dni, ko sem dijase dobil iz laboratorija, pa vendar.

Dolgo, dolgo sem zavlačeval tam na škrbini in fotkal vsako skalo anfas Jalovčeve stene.




KSAJ

»Kongres Studenata Arhitekture Jugoslavije

Se ne spomnim kateri po vsti.«


Bilo je proti koncu faksa. Meni je šlo že mnogo stvari na jetra. Bi se reklo, da sem komaj čakal kdaj bo konec. Kot bruc sem komaj čakal, da se bo začelo divje študentsko življenje, pa nisem dočakal. Dokler si ga nisem sam zrihtal, se ni prav nič dogajalo. Na fax smo hodili kot pridni srednješolci. Pridno sedeli na predavanjih in si vse vestno zapisovali. Kot, da ne bi bil fax. Edina razlika je bila, da nas je bilo preko 100. (podčrtal avtor) in je ni bilo predavalnice, katera bi sprejela vse na enak način. Tisti zagreti so dobili klopi in stole. Ostali smo se zadaj drenjali. Zamudniki so pa itak zunaj ostali. In ni in ni se hotelo nehati. Pa kdaj bo prvi šel žurirat, da bomo imeli kje sedeti. To je trajalo skoraj do novega leta. V decembru, ko smo videli, da ni treba na čisto vseh predavanjih sedeti, da se marsikaj, da tudi prepisati, kseroksov takrat še ni bilo, bil je ciklostil in karbon papir. Za tiste, ki ne veste, če si natipkal na poseben papir, se ga je dalo nekaj časa kopirati na ciklostilu. A matrica se je kmalu utrudila pa jovo na novo. Karbon papir je pa moder, včasih tudi črn vmesni papir, ki se je pri tipkanju med dva papirja vstavil in si lahko eno kopijo naredil, če si tolkel kot konj tudi tri. Kopiranje načrtov je bilo takrat še na moder ali pozneje siv papir in je smrdelo po urinu. Razvijalo se je v amonijaku. Toliko o tehniki.

Smo pa zato bili toliko bolj zagnani. Hej, se nam je ljubilo. Ponavadi sem ob 9h že na faksu bil in do 21h tam več ali manj bival. Potem pa na žur. No, pa proti koncu, sem imel že polen kufer žuriranja, predvsem so mi pa šle na jetra razmere. Z leti sem namreč pogruntal, da so delitve, in to nepremagljive, tudi na faxu, za katerega sem dolgo verjel, da je visoko nad trivialnostmi, kdo je kdo in čigav je. Pokaži kaj znaš pa ti bomo povedali kar ti gre. Sicer pa sedi pa glej in se čudi.

Se nas je zbrala grupa, bi se lahko reklo perspektivnih, če ne bi vedel sedaj, da je bil strel v prazno. No takrat smo pa trdno verjeli, da svet na nas leži in, da je samo še vprašanje časa, kdaj bomo pogruntali tehniko, kje in kako se ga lotiti. Ja, veliko energije je bilo prisotne. Svakojake. Največ pa na srečo ustvarjalne.


Čeprav sedaj, ko nazaj gledam stare projekte, se prav muzam. A takrat se je tako razmišljalo in takrat se nikogar nismo bali in skoraj vse je bilo mogoče. Še tako daleč sem šel, da sem povsem izključil predavanja na temo funkcije in se zelo gnal pri predavanjih na temo teorije in estetike. Potem mi je sicer bilo mnogokrat žal kolikor sem imel las na glavi, da se nisem že na faksu naučil koliko je širok parking, v različnih pozicijah. Moram še dan današnji vedno pogledati v priročnik. Takrat sem imel točno to stališče. Priročnike bomo brali po faxu sedaj pa rešimo svet.

In smo ga.


Mislim, da je bil 4 letnik. Nisem povsem prepričan. A glede na to, da sem bil že precej nastrojen proti vsak danu na faxu, bi lahko tako bilo. Mogoče sem celo že diplomo delal. Prej, nekje v drugem letniku, ko nam je postalo jasno, da ustaljene strukture ne bodo spremenile ničesar, smo se sami podali v svet politike. Na začetku še vedeli nismo, da je to to. Pa se je kar samo tako razvilo. Skratka, tako kot še danes, ali pa zopet, so tudi tedaj nekateri odločali o življenju večine. Ok. Ta rdeči. Takrat je bilo po svoje lažje. Se je vedelo al si zraven al pa nisi. Na srečo takrat, če nisi bil zraven, nisi bil sovražnik. Si bil pa promašeni slučaj. In tistih 10% prvoborcev, si je podredilo naslednjih 10% izvajalcev. Še nekaj malega je bilo tistih kateri so se silili, pa niso bili uporabni. Tako, da bi rekel, da smo vsi ostali 75% nas, vedeli, da se nekaj stvari da, nekaj pa ne, če nisi direktno napadal elite, si se čisto dobro imel. In smo se. Smo naredili, šole, smo se razporedili po službah. Eni bolj eni manj uspešno, a to nima veze z sistemom. Štronco rodiš se, štronco ostaneš poje .... In se je dalo celo upati, da boš, če boš dovolj prodoren, celo kakšno nagrado dobil, pa ne bo stric ta rdeč. Vsaj taka upanje so bila. In nekateri smo verjeli, da se da, da se da celo spremeniti na bolje. Če si požrtvovalen, pa odprte glave, pa organiziran, to zadnje smo pogruntali mal bolj pol, se, da marsikaj, ker samoupravljanje je točno to. Celo bolje kot demokracija, za katero takrat še nismo slišali, razen od Grkov, kar pa je bila bolj komsi, komsa in amerikancov, za katere pa itak vemo kakšni so.

In smo ustanovili KIP. Komisija za Informacije o Prostoru. Pri ZSMS. Zvezi Socialistične Mladine Slovenije. Sem dolgo in na široko in pogosto razlagal mojim Skandinavskim prijateljem, da to ni imelo nič skupanega z Hitler jungend, pa ne vem, če so pogoltnili. Mi komunisti, smo sumljivi. Pa ja nisem nikoli bil u partiji. Ja, pa si. Si bil v ZSMS.

»Ja, pa ja.

Če ti rečem.

Ti kr nakladi.

. . . .

Dej boš še en glažek.«

Kip je bil ustanovljen, ker se ni nihče menil za dosežke teorije in estetike, prostora. Kamoli časopisi in televizija. Pa smo organizirali okrogle mize. Na začetku smo se kar sami dobivali. S časoma pa so se začeli pojavljati tudi drugi poslušalci in če ne bi bilo KSAJa vmes, ne vem, če ne bi preraslo v kaj večjega. Po okrogli mizi, smo to vestno zapisali in potem objavili, kjer se je le dalo. V večini v šolskem časopisu. Nekajkrat pa tudi v Delu v pismih bralcev in enkrat celo na radiju. V obliki intervjuja. Še celo Vika, ki je bila takrat še šefica ZSMSja na mestu, je pokazala zanimanje, pa kot rečeno so se dogodki drugače odvili.

Najbolj hecno je bilo, ko so se zbrali interesenti iz vseh strani in pdstavili svoje argumente in vizije, zahteve in želje in je na koncu B, ta je govoril čisto počasi in dosti tiho. Prej je lahko bila debata celo razgreta in žolčna, pač glede na tematiko in vključene interesente, ko je pa B. na koncu vzel fajfo, smo pa vsi utihnili, pipo je polnil, po moje pol ure, minuto pa sigurno, vmes pa tišina in ko jo je prižigal, to zna trajati, ker ugasne in spet prižge, skratka cela drama, in je začel momljati, kar naj bi bil povzetek debate. Govor je obvezno trajal vsaj eno uro, pa raje dlje, tako, da nas je vse minilo, da bi še kaj dodali, ura je bila pa obvezno že cez 14h. Takrat se je pa nehalo delati. B. pa fajfo vn.

Je reku Nuša piš. In je pisala. Zraven pa puhal kot lokomotiva. Seveda ni bilo ne duha ne sluha o naših argumentih, zaključek je vedno bil, da bodo oni to in to naredili, plačala bo pa občina.

Na te sestanke so mene pošiljali. Sem si vestno pisal in velikokrat tudi dobil še ne predelan zapisnik. Z Nušo sva si bila na ti. To sem nesel na tajno okroglo mizo. V akcijski odbor. Tam sem poročal, in sta Vida in Aljoša velikokrat, že čez noč sestavila poročilo, po naše in ga poizkušala čim prej posredovati medijem.

Par krat je pa res uspelo.

U, je bil hud.

Enkrat smo mu celo priredili demonstracije na magistratu. Ga je Damjan kibiciral je edini imel toliko retoročnih kapacitet, da je še B.tu film poču, kar mu sicer nikoli ni.

No, ta kibiciranja so mi bila na začetku, ko sem še verjel, da se borimo za dobro stvar sila pri srcu. In sem se gnal in angažiral kjer se je le dalo. Pri pisanju sem bil, kot se še danes vidi, hendikepiran, pri kritiziranju mi je pa še kar šlo.

Potem sem pa počasi in sigurno prihajal do spoznanja, da psi lajajo, karavana gre pa dlje.

Razen, da smo se kalili, ni bilo drugega resnega rezultata. In sem začel popuščati. Tako, da sem proti koncu že z odporom počel, kar so od mene sicer pričakovali. In nekoč tudi oznanil, da je čas, da mladi prevzamejo. Mladičev je bilo že kar nekaj in so samo čakali, da kaj pomagajo. Pa je na koncu tako izpadlo, da ko so še ostali izprepgli, je pa tudi zastalo. Se mi zdi, da so izdali še nekaj številk šolskega časopisa, a brez udarne energije. Ena frakcija se je celo odcepila in ustanovila svoj časopis. Ta je potem še kakšno leto izhajal a je bil o modi in o modnih dodatkih o arhitekturi. Točno tisto proti čemur smo se borili. In seveda, prevladi kapitala nad javnim prostorom. Kjer pa nismo dosegli ničesar.

Razen, da sem si zrihtal Afriko za vojsko.

No, sam sem izpregel pred vsemi. Se mi zdi, da med prvimi, če ne prvi, ker bom z diplomo pričel in ne bom več zanesliv.

Kao.

Kao, da sem prej bil.

Eno z drugim, hotel sem čim prej dokončati fax in iti delat, da pokažem kaj je prava arhitektura.


Za boljše razumevanje. Takrat so se začeli dogajati tudi NSK in nekateri so celo imeli ideje, da bi se jim priključili. Takrat so objavili svoj famozni plakat za štafeto mladosti. Iz tistega je potem nastala štala. A o tem bodo kateri drugi pisali svoje nakladanja. Sam se nisem kaj veliko ženiral. Bolj kot zanimivost. Si pa upajo. Frajerji. Likovno mi pa še danes ne gre skupaj. Pa pustimo to stati. Samo, da bo jasno, da so se na mnogih koncih, dinstale spmembe.


In.


In pridejo iz cele juge študentje arhitekture na kongres u našo največjo predavalnico. Iz česar sledi, da jih ni bilo 100, če smo kot bruci zunaj stali, ker je bila premajhna. Prav hecno jih je bilo gledati. Vsi so morali od postaje do faxa peš. In Bosancem in še nekaterim, se je zdela Ljubljana gromozanska, in postaja blazno daleč. Beograjčanom in Zagrebčanom pa čisto blizu. Prišli so iz vseh vetrov in vseh profilov. Brača Crnogorci so jemali kongres vsaj tako resno kot kongres ZKJ v Kumrovcu. Bi rekel, čim bolj z juga so bili, toliko bolj zateglo so ga jemali. Tako, da so bili še najbolj sproščeni Zagrebčani in Beograđani. So pa tudi ti prišli, ker so perspektivna mlada sila, ki bo gradila še boljšo bratsko Jugoslavijo. Skratka sami naši. Ali pa večinoma naši.

Otvoritveni hepening je bil v ŠKUCu. Smo se komaj skobacali noter. Tako, da je bilo za performas čisto malo prostora. Sem se spraševal, kdo bo igral, če mu vsi za ovratnik hropemo.

Pa prideta v tisti krogec Aljoša in Matjaž. Matjaž z Dolfetovimi brki. Te je tudi sicer rad posnemal, kadar smo se kaj afnali. Matjaž je tisti , ki je prvi kupil računalnik, a to je bilo že dolgo po kongresu in hepeningu. Smo že delali, sam že v tretji službi. Takrat so bili računalniki še sila redki. Kamoli autocad. In to nas je učil. Matjaža mi je res žal. Sedaj, ko nazaj pomislim, je bil en redkih, ki je imel samo svoje arhitekturne ideje, vsi ostali smo po večini prežvekovali že prežvečeno. Večji frajer si bil, če si večjega arhitekta kopiral. Matjaž je pa kar po svoje. In ga ni nihče razumel. Ja, luba duša kje si pa še kaj takega videl. Se sploh nismo zavedali, da je kompliment. Pa je odnehal. Že na faksu. Mi smo, če smo črto narisali, potem o tem razpravljali po dolgem in počez, jo povezovali z velikimi in zgodovino in prihodnostjo. Matjaž je pa narisal potem je bil pa tiho.

»Ja kaj pa teorija?

Kaka teorija?

Ja, mater ti, a sploh ne štekaš?

Ka?«


Pa časi so bili tudi taki, tik pred tem, da se nekaj zgodi.

In se je.


Matjaž je sedel z Dolfetovimi brki in kapo od policaja na stolu in je bil čisto tiho. Okoli njega je pa plesal Aljoša, ki je bil začuda tudi tiho, v dohtarski halji in držal jajce. Ne vem, če je naredil tri kroge. Razbil trdo kuhano jajce, kar sta potem skupaj zaužila. Upam, da nisem spustil kakšnega ključnega detajla. Pol sta pa šla. Ene 70 ljudi je pa butasto gledalo in ni nič štekalo. Je trajalo kakšno minuto. Je bila še tišina, so verjetno čakali, da bi se predstava šele začela, ker uvod je bil malček klavrn. A so se trudili. Pa preden so se začeli mračiti obrazi, kar se je že po malem kazalo, sem opazil med množico tudi sedanje politike, v tistih časih pa še ZSMJ-evce in mogoče kakšnega asistenta. Na kar stopim v krogec, povsem spontano, in napovem odprto debato o organizaciji javnega prostora glede na pobude študentov. Uvodno misel sem predal enemu, ki je potem celo minister nekaj časa bil. Bil je točno tako presenečen kot vsi in je točno tako kot sem sam improviziral. Na kar se je razvila, vroča debata in je izpadlo, da tako produktivnega večera pa že dolgo ne. Debata se je potem pnesla še k Juliji in Sokolu in Pavli, skratka po vseh bližnjih gostilnah.

Za naslednji dan so imeli v programu luknjo. Skratka moji bližnji soborci so imeli koncept minirati KSAJ. Za kar ne bi bil nič proti, če se mi ne bi dotični mandelci v dvorani smilili. Tako resno so jemali svojo vlogo soli zemlje, tako nas je oklical profesor za konstrukcije prvo uro na faxu, da mi je bilo hudo za njih. In samo zato in čisto nič proti kolegom sem prevzel pobudo tudi naslednji dan.

Zbrali smo se v veliki pdavalnici in proglašen je bil program: Luknja. Na katedru mikrofon, po pa nikjer nikogar.

Sem vzel mikrofon v roko in začel improvizirati. Sploh nisem vedel na začetku stavka, kam me bo zaneslo. Pa se je bolj in bolj dobro odvijalo in so bili večinoma zadovoljni. Samo spraševali so se, kako to, da sem sam. Saj sem tudi razdelil nalog. A se je moralo veliko na horuk narediti in sem bil 4 dni skoraj 24 ur na dan v pogonu in smo imeli predavanja in okrogle mize in ekskurzije. Sem jih vodil po Ljubljani in jim Plečkota kazal. Večinoma tudi tu uspešno. Pa še polovica kolegov iz organizacijskega odbora se mi je priključila in smo kongres pripeljali do konca.

Se je še dolgo govorilo, kako je Vigi sesul koncept. So me pa zato raje meli naša južna brača.





VRANJIC

Vranjic gor in Vranjic dol, pa nehali nista, tako da sem, sicer precej dolgo prenašal, v smislu, če nočeta povedat, je gotovo globlji, no nekakšen pač, pomen. To še niso bili časi, da bi se o vsem pogovorili. Bolelo ali ne, bilo butasto ali ne, pomembno ali ne. Pač, če imaš kaj povej, sicer pa naprej plavaj.

To zadnje je iz unga vica.

Gresta Bobi in Tedi.

Ne, ne, ne.

Grejo Škotje v Ameriko. Vpraša sinko:

"A je še daleč Amerika?"

"Tih bot, pa naprej plavej!"

Nima veze z vsebino, fraza pač. Se je prijela in smo jo takrat uporabljali v vse mogočih konotacijah. Pomembnih pa sploh.

Ok. Nima veze.

"Pa kje je ta Vranjic?"

sem zabil žebljico na glavico, brez ovinkarenj, pa kar bo pa bo, pa magari bilo to zadnje ...

Sta prav butasto gledali. A ne veš? Ja to pa ja vsak ve. A ti nisva povedali. A še nisi bil tam? A dej dej, gotovo si že bil?

Pol sem pa sam butasto gledal.

To so situacije, precej običajne, med ljudmi, kateri se že kar poznajo, predvsem kar zaupajo in potem izpade, da so nekatera dejanja, pomeni, spomini celo, kar sami po sebi umevni, čeprav zna izpasti, kakor v tem primeru, povsem nasprotno.

Tako vedno povprašam, kaj je topli pod, kadar se predvsem z investitorjem menim. V resnici vsi vemo kaj je, al kaj ko je haklc v drobnem tistu, potem pa izpadejo variante, v nekaterih primerih tudi povsem nasprotne.

Gremo danes v Vranjic.

Končno.

Pol.

Pol je bilo pa cel dopoldne predpriprav. Koliko letanja, sploh si nisem predstavljal, da zna to tolikšna drama biti, ker o doživljajih od tam, sem kar poslušal in potem avtomatično naredil zaključek, da je to en plac, kjer si totalno skuliran in je ni sile da bi te vznemirila.

Napaka.

Saj v resnici ni napaka.

No je.

To je tko.

Ja, Vranjic je točno to, kakor gori stoji, al kaj ko je en del tudi lastnica Neira, to je pa tipka, ki povabi prijatelje na vikendicu u Vranjic, a je potem toliko predpriprav in organizacij in aranžmajev in je takoj vsesplošna kriza in nervoza in ja, tudi kreganja, a to imajo Spličani menda po difoltu vdelano in sploh ni kreganje, ampak samo razčiščevanje s povečanimi obrati, da pritiska ne omenjam. Za zunanjega precej nelagodno, za domorodce pa, pol ko se že peljemo, veliko smeha in dovtipov in sploh je vse najbolj možni super fajn, samo da sam tega nisem opazil.

Povsem različni koncepti, dokler nisi vpleten, ali kot zunanji opazovalec, celo zanimivo. Če pa v teatru točno tega ne počnejo, pa rečemo da je bilo dolgčas. Eto tko.

Taka je bila.

Verjetno še je, a je že lih 30 let nisem srečal.

Takrat je to bila tanajboljša prijateljica moje drage, s katero sta se slišali tudi po telefonu, vsaj enkrat na teden, izčrpna poročila. Potem tam v Splitu, pa itak stalno skupaj, ne glede na opravke. Tudi na občino? Tudi. Nima veze. Samo da smo skupaj.

O splitskih ocvirkih sem že malo. Neira je bila iz stare mestne familije, sami dohtarji, tudi sama. V Zagrebu takim rečejo purgeri. Tam pa mi. Ostali so pa Boduli in Vlaji. O detajlih sem od nje slišal. Sicer vse v šali a smrtno resno. Je precej globoko v genih.

Ok. Nima veze.

Njen ded, dotur ta pa ta, je zgradil vikendicu takrat še med paradajzi, ko še ni bilo vse pozidano, v enem od Kaštelov. Nekje proti koncu, če ne zadnji kaštel potem pa že Trogir. Mogoče pa tudi kateri prej. Skratka srednjeveška beneška arhitektura v Kaštelih, med paradajzi pa.

Je menda bila ena prvih in to ne kar katera. Verjetno je arhitekt, en prvih na ovim prostorima, ne vem če ni bilo pred prvo vojno, naredil, danes bi rekli konstruktivizem, takrat pa samo modernizem. Kot bi iz Bauhausa prišel. Če že ni, je pa gotovo vse poznal in malček tudi navdiha tam jemal. Saj ne da je ne vem kakšna arhitektura. Vikendica pač. Tudi prezidana, ker se menda le ni dalo tako fajn, kot izgleda, živeti v tisti teoriji in so dodali, par sob, na srečo v ozadju, tako da niti ne opaziš. U, an fas, se pravi na obalo, pa zelo fajn. V tistih časih, me je še po post moderni metalo in mi je tole padlo kot relikt iz pretekle dobe, tako da je takrat kot arhitekturo nisem visoko zacahnal, je bilo pa super fino fajn tam biti.

Šele danes vem, da je to edino kar šteje, a takrat, na začetku sem se šel še principe zatorej tak tretma.

Z Neiro nisva niti poizkušala nič pomisliti na kar koli, sva že v osnovi precej drugačna, a če vse to odmisliš, sva se pa sila rada videla. Tako da. Ja je bilo sila luštno.

Je rekla da ima fanta pri Interpolu.

U, to pa je.

Pride drug mesec na obisk in bi bilo luštno če bi še v Slovenijo prišla. Jako fini svet.

Pa veš da.

In sva jih vozila.

Paul, je vlekel cug pozavno pri big bendu interpolovem. Imel je pegice in rdeče zaliske. Bil je zelo vljuden in uvideven, skratka, fajn, če ni treba nič zares, sicer pa sila komplicirano.

Ravno pravi se najdejo.

A ne de?

Takrat sem ponavljal frazo iz filma "Dom za vešanje"

"Apsolutnooo rooomantičnooooo"

ob vsaki priliki. Prilik pa lih kolikor si hotel, če kažeš domačo dolino Angležu. V Kranjski se je še čudil, na Vršiču je pa že znal.

"Absolutely romantic."

Angleži pojma nimajo.




UTRUJENI STOLP


Ena zadnjih skupnih poti, s svojo bando vendar, smo opravili iz Vršiča, preko Prisojnika, Razorja, Kriških podov in Triglava. Že na tej poti so se kazale individualne značilnosti, katerim sam rečem egoizem raje kot kar koli drugega. Smo pač odrasli in uklanjanje družbi je postalo drugotnega pomena. Individualizem brez meja. Potiho se je prikradel med nas, da ne omenjam, saj že veš, punce, so naredile svoje, neodvisen pogled na življenje. Brez ne gre, z njimi je pa križ.

Kakor koli že, začeli smo skupaj, navdušeno kot vedno, že samo zato, ker smo bili po dolgem času zopet skupaj in zato, ker je bila pred nami nova sezona. Na začetku je pohajanje dosti bolj razburljivo. Potem, v zadnjih lepših jesenskih dnevih, sicer prav pomno opazuješ okolico in dogajanje, v resnici je pa že na pol obratov, vsaj primerjano z začetkom sezone. Čeprav, meni so te jesenske seanse vse bolj ustrezale. Pa bolj v komorni zasedbi, dokler nisem povsem pšaltal in začel sam hoditi.

Saj ne rečem. Je potrebno v račun vzeti samotne poti in se bolj pripraviti, pa bolj preštudirati variante in možnosti. A tu je še časovna komponenta. V začetku je bilo večinoma v smislu, kdo bo prej gor, po kolikokrat, pa al se upaš, pa take neumnosti. Verjetno mora vsak normalen mozolar čez tak razvoj, da se potem profilira.

Eni sploh več ne grejo v hribe, so preveč pomembni, eni preleni, saj so itak hodili zaradi družbe. Družba je pa v bifeju celo boljša. Eni se specializirajo v ekstreme in potem laufajo na Grintovec, eni pa izbiramo samotne poti, sedimo na skalci in okoli zijamo, in se čudimo, u, kok je fajn, pa ni nič drugače kot lani. A ni ga lepšega, ko se ti ne mudi, na kakšnem dobrem čičku okoli zijati in se čuditi, kako je lahko življenje luštno, pa prav veliko ne rabiš. Kauco pa še kakšen keks, pa je že zadosti.

Se sicer potem sila razveselim, če le koga srečam in potem klepetam o vsem in vsakomer, ker včasih moram pa le po množičnih poteh in tistih časov, ko smo se vsi pozdravljali in velikokrat tudi poklepetali se ne moreš niti več predstavljati, kamoli izvesti, ker naroda je toliko, da bi lahko samo klepetal in nikamor prišel, da ne omenjam, da več in več takih, ki te prav čudno gledajo, če pozdraviš potem pa še kaj pokomentiraš.

»Ta pa je mal čudn.«


Niso hoteli skozi prvo okno. Malček smo bili pozni, a samo glede na to kar smo se zmenili, v resnici je bilo dosti časa, kar se bo izkazalo na koncu zgodbe.

Se trudim vsaj enkrat na leto po severnem delu Prisojnika. Sicer ne uspe vedno, včasih je celo poletje premokro, takrat ne hodim po hribih, sicer pa sta turistični poti po severozahodni steni, po mojem za turiste, vrhunec turističnega hribolazenja. Toplo priporočam. Hanzova pot mimo slapu in Hudičevega stebra je sicer dolga kot ponedeljek, a tako hitro mine, ker je sila zanimiva. Obe nista za vrtoglave, a ga ni mesta, kateri bi bil težek. Ja luftig, o to pa to, ampak zaradi tega se gre. Kopiščerjeva skozi prvo okno je klasika, ki pa je zadnja leta postala turistično popularna, in je potrebno, navkljub moji počasnosti, kar nekaj čakanja, da se vse množice porazdelijo. Nesrečen izbor dneva in obdobja. Verjetno med tednom in avgusta, ko so vsi na Krku, ni toliko gužve. Tako da, kaj čem reči. Škoda tako lepih koncev za takšne gužve. A to je verjetno cena napredka.

OK pol pa po grebenu. Je tudi sila fajn. Takih razgledov se naužiješ samo še na Lepem špičju. Z bistveno razliko. Špičje se zelo umirjeno konča, bi celo rekel, da te pomiri, če si že imel kaj šil v riti, tu pa...

Po vrhu smo se odpravili, kmalu na levo v steno. U, je že začetek vesel. Pa je v resnici samo ta del. Potem v steni, med policami in nad prepadi, je vse dovolj široko in zavarovano, tako, da v resnici ni problema, razen občutka, pa kako so šele matrali uni, ki so zajle nosili in stopnice klesali, ker marsikje je prav nemarno turistično obdelano. Če bi mene kdaj kdo kaj vprašal, sem bolj pristaš, čim manj opremljanja, res samo, če je potrebno, sicer pa naj se malo prime. Naj malo cvikne, če ne gre, pa naj doma ostane in filme gleda. Ko pa res ne gre več, pa na cesti počaka in mularijo sprašuje kje so bili, ter spomine obuja, ko smo bili pa mi mladi smo pa zlezli to pa to. Ej, ata, pol toliko niste, kot današnja mularija. Nič jim ni več sveto.

Se spomnim, ko nam je Dušan pravil o plezariji in smo ga občasno prav postrani gledali, al pa ni tale že malo ribiška, pa magari v Špiku. Pa je tudi Dušan zmanjšal volumen, če je omenil Ašenbrenerja. Ne ni ašenpeher. Mi smo se tudi tako zezali. Sta bila dva nemca, očitno vsaj en nekaj na temo Ašenbrenerja in sta zadaj za Mojstrovkami, tam nekje, poguglaj za bolj natančen podatek, potegnila eno, o kateri so leta šepetali, tako so jo spoštovali in so jo zmogli samo ta veliki asi. Potem se je sicer en naš izgubil in falil težki del, ker se je pač po pameti obračal, in to ne Nemški, v smislu zakaj enostavno, če je lahko težko, pa mi je že takrat izgledalo malo čudno. Potem sem pa pred leti videl enga mulca tam pod Travnikom, ki je pravil, da gre 3x na dan čez za kondicijski trening in, da je klasično plezanje butasto, da se tam 6 ur matraš zaradi enga grifa in, da on veliko težje leze na skalci za kočo.

»Kam plujemo, guspa, kr sapo mi jemle.«

Sam sem sicer prebral o poti za Prisankom skozi zadnje okno, a me je kar na rit vrglo, ko smo prišli do okna. Ej, se počutiš malega. Prvo okno je ogromno, zadnje pa ne vem, če ni 3x večje. Iz doline ga pa komaj opaziš. Potem se pa še v oknu spustiš za ene 50 m dol pa na drugi strani gor, preden te spusti v dolino Zadnjice. Tisti spust je sila vesel, a nič takega. Nasploh ne priporočam branja forumov o hribolazenju. Tam prečitaš kako težko je in nevarno pa take. Pa so samo turistične poti. Ni ne težko in ne nevarno. Ja, ti pade turist iz gornje ride za vrat pa gresta dol do Kranjske gore. A gužva je tudi v dolini. Tudi ni, da bi prevale delal, če je samo pol metra široko. Seveda se varuj in previdno stopaj, a nevarno ni.


Vzpon proti Razorju je naporen. Posebej, ko prej prešprudlaš cel Prisak, kateri se iskaže za eno veliko goro, to vsekakor ni samo hrib, nikakor ne. Že med potjo smo bili nenormalno tiho. Smo ja vedno norčije uganjali in komentirali vsaj vsako punco, katero smo srečali, če ne tudi vsakega desca, a to šele, ko smo bili mimo. Danes pa vsak s svojimi mislimi, samo nekaj besedi. Kakor, da se ne poznamo že 15 let. No, ja, pride tudi takšen dan. Mogoče je pa tako bolje. Kaj pa veš in se vzpenjamo po pobočjih Razorja. A si vidu kakšna lukna. Včasih bi pogled na tako jamo, izzval ene pol ure nakladanja od kamene dobe do vseh gamsovk blizu in daleč, danes pa samo:

»M-h.«

Pridemo na sedlo, že napovem, da bom nazaj grede še na Planjo skočil. Včasih bi se usulo, pa sej si zmešan, a še nisi dost hodu, pa kva je teb, pejmo raj na pir, pa še enih 25 na to temo. Danes pa samo:

»Uredu.«

Na Razorju pomalicamo, gledamo okoli se slikamo, pa brez kakršnih koli neumnosti. Kot kakšni penzionerji, pa še uni ga bolj serjejo, kot smo ga mi tisti dan. Že na sestopu sem zaostajal, saj so vedeli, da grem še na Planjo. Malček so živnuli, glede na skorajšnje srečanje s pivom, a ni, da bi sploh omenjal, kot, da ne bi bili moji. A sem kaj tacega rekel? Pa saj sem vedno kozle otresal, sedaj na stara leta bojo pa iz tega problem delali, če pa nikoli ni bil, kvečjemu sem spodbudil še bolj pšerno razpravo na temo kvasenja. Ej včasih se je kar iskrilo, kateri bo bolj butasto stvar navrgel. Danes sem jih pa gledal kako se oddaljujejo, na sedlu sicer pomahajo a brez dovtipov in zbadljivk.

Pa kaj se pripravlja? A bo potres al kaj? Nekaj že mora biti v zraku. Mogoče, da smo tako utrujeni, pa saj smo že kdaj cel dan hodili, bili zmatrani, ko psi, konji in ne vem kdo še, pa, ko smo samo še malo migali, pa šo še vedno dovtipi določali nivo adrenalina. Podobno, ko si se cel večer smejal, in, ko te vse boli in samo upaš, da ne bo nič več smešnega, pa eto še ena in te kar pseka, tako boli trebuh in uživa glava.

Kaj bo neki iz tega in se napotim do Planje? Nazaj grede slikam Utrujeni stolp, formacijo skal, ki so se nekoč prevrnile in dejansko izgleda kot bi se naslonil. Prav luštno in zavijem v dolino, pod večer, ko je tu gori še svetlo po dolinah se pa že mrak vlači po kotih. Naredim par korakov dol po melišču, po meliščih, če je še živo in, če si spočit in mlad in butast, najbolj noro teči, gre kot raketa, na korak narediš ene 5 m. Samo ustaviti se ne smeš, če imaš kaj takega v mislih se bo kaj klavrno končalo, če se sploh bo, če ne boš ostal pod kupom kamenja.

Zato sem tako rad na Veliko Mojstrovko hodil, ker je potem spust na Vršič ena sama radost. Živo melišče je ponavadi šele na drugi polovici ali pa mogoče v drugi tretjini, prvi del je pa obvezno brez kanov in strm, ko vrag in je preko tega dela dosti zoprno priti. A se potrudiš, ker je potem naprej vse poplačano. In tu ravno dol rinem. Noge so me že zelo bolele, pa celodnevnem kolovratenju a tega veselja si ne dam vzeti. Z malo sreče jih celo dohitim, če mi bo melišče milostno.

Pa se mi zazdi, da nekdo joka.

Eto se mi že blede. To bo to. Verjetno je bilo vse v redu z družbo, samo meni se je malo zasukalo. Menda se človeku okoli 20tega leta malo spremeni pogled na svet. Menda se umiri in postane bolj odgovoren pa take neumnosti.

»A, dej dej, Ne trobezlaj«

in nadaljujem.

Eto, spet.

»Iiiiii.«

Čist potiho, pa malo vzdihovanja.

Mogoče se mi pa ne frtajčka, mogoče pa res nekdo joče. Ampak kje? Kje bi kdo na začetku melišča, proti večeru, pod Razorjem jokal.


Ja se dogajajo svakojake budalaštine, takole v hribih. Je pravil Dušan so imeli akcijo na Zelnarici, sem pozabil kakšno, pa so imeli prost dan. V resnici so čakali material, da bodo, kaj pa vem, mogoče zajle potegnili, pa so ležali pri koči pri Triglavskih in šteli mimoidoče. Menda jih je bilo par 100 na uro. Ne morš verjet. Pa to še ni vse. En je šel v japonkah gor. Drug pa z polivinil vrečko.

Ej, ne rečem, da ni neumnost, a sam vem še za večjo. Menda je moj ata moji mami na Prehodavcih violino ob polni luni špilov. Madona sta mogla bit zacopana, da violino gor vlečeš, pa ne veš al bo mežena al ne.

»Pa reč kej, če morš.«


»Iiiiihhhh.«

Pa jo zagledam. Iz ruzakom vret ni imela 50 kil. Kar sem potem še kako izkusil.

»Ja kva pa ti tuki?

Iiiiii, iiiii, iiiii, h,h,h iiiii.«

Sem gledal, ko tele v nova vrata.

»Ja čigava pa si?

Iiiiiiihhh.«

Pa kva nej stabo? Povej kaj se je zgodl?

Iiiiii,iiiii iii.

Po pa kr grem.

IIIIIIIIIIIIIh.

OK. no, sej sm sam hotu de poveš kaj se dogaja?

IIIIssososososo memmmmmmeememe tuki ppppppppustl.

Kdo te je tuki pustu?

IIIIiiiiiiihhhhh. Fnt pa njegovi.

A maš fanta?

IIIiiiiiihhh nč več.

In zdej. A boš, ker tle sedela.

Ja.

Dej, dej, pejd greva dol, bo vsak čas tema.

Ne. Raj umrjem.

Lej, ti se zarad mene dol vrš, ampak zdele greš pa z mano do koče, pol se pa že zmen kakr se čš.

Išššš.«

Pa sva šla.

Al to je blo stopiclanje skoraj na mestu.

»A večjih korakov ne znaš delat?

IIIIiiiii to je tut un vosu reku.«

Smrk, smrk, smrk, je vlekla smrkl pod kap.

Ji nosim ruzak, jo držim za roko, kažem kam naj stopi.

»Ej tkole bova do jutr hodila.

Dej ta dam na hrbet pa stopva.«

To sicer izvedeva a sem se tudi komaj ujel, ker je bilo z dvema nahrbtnikoma in dekletcem, ki se je ta čas že izkazalo, da nima samo 5 let ampak vsaj 15, pa čeprav sama kost in koža, prav težko po melišču hoditi. Zavijem čim prej na trden svet, jo vlečem, porivam, vabim, ma vse sem počel. Saj je šla a tako na drobno, kot kakšne ruska balerina, ki sploh ne premika nog pa se vse eno premika.

V kočo prideva ob 11h. Sem komaj stal. Moji so že spali. Njeni so bili fino okajeni a ne glasni. Se je usedla zraven, kot, da se ni nič zgodilo in, da je pač mal ven šla, sedaj pa nazaj prišla.

Zjutraj me je sicer še pogledala. A kot, da se ni nič zgodilo. Ne ona ne njeni. Mojim pa niti razlagal nisem. Smo kar dol zavili. Sem mislil, da bomo še Stenar pohodili in malo okoli jezer težili, pa so imeli vsi neke opravke.

Ti povem, punce so križ.

Da se pa takole pustijo, kot se je tamala, kateri še imena nisem vedel,

»Ej punca, to pa ne. Ne daj se. Tok, ko se pustiš, tok te bojo, čist nič več, nič manj.«