01 Neb verjel
"Neb verjel če neb biu zraven!"
Kako človek, v tem primeru, sam en in edini, a vem da nisem bil sam, še manj pa en in edini, spremeni pogled na življenje. Iz čistega jebivetra , tu se pač ne spomnim bolj kulturne besede (brezveznik, ni dovolj definiran), ki bi opisovala točno to, do posameznika z izdelanimi, na trenutke dokončnimi stališči o marsičem.
Ne, sploh ne sam od sebe. Pač glede na leta odraščanja, glede na leta življenja, pa sigurno od konteksta večino sila odvisno. Če se ne bi nabirala vsa tista energija, ki je potem s časom privedla do kamor je pač privedla, bi bila tudi stališča precej drugačna, tako pa, ja nas je bilo kar nekaj ki smo verjeli in to mrtvo resno, da je sistem super, samo posamezniki ga delajo neprebavljivega. Proti temu se pa borimo z dobrimi zgledi preko javnega udejstvovanja in se bodo še uni malo manj obupno obnašali, ter sem se vpisal na
02 FSPN
Takrat nisem vedel da je to partijska šola. Sem kar rabil, da mi je kapnilo, kar je pa tudi že opisano. Itak je bilo pa že prepozno in sem za pol leta odšel vozit Rent a car, ter pomagat Rudiju kot asistent kamere.
Poletje sem preživel v vznesenem ritmu Abba Dancing Queen v Plavi laguni, zraven pa trpel kot žival, ker me niti pogledala ni, ko je menjavala soplesalce na plesišču in spremljevalce na plaži.
"Zdej. To je tko."
Mlado pa ludo.
Kilometrina bi sigurno pomagala, če ne že rešila zagate, al kaj ko sem bil, več ali manj na začetku. Sicer čistem ne, a da bi se pa z izkušnjami hvalil, pa sigurno ne.
Ja nekaj tujih, je bilo splošna mantra, a sem tudi dvomil, ker v tistih (tujih, je bilo kaj vse ne (tko zagulen pa tudi ne more bit(če skor vsem rata (enim sicer ne, a tisti majo ker drug problem (a o tem kje drugje))))), ni da bi vse ponavljal.
In tko.
Čim bolj me je ignorirala, odganjala sicer ne, še nisem bil tako daleč, da bi se ne glade na stališča, udejstvoval v svojem filmu, tem bolj sem trpel in podaljševal agonijo. Ko tako za nazaj premišljuješ, je precej jasno. U remlne, al pa še kam, a takrat je izgledalo ravno nasprotno, kot da bi užival.
Ma to lih ne.
Ka pa vem?
A sado mazo uživa?
Lej če se s kladivom po prstu tolče, po moje mu je všeč kadar fali.
Ene vrste užitek.
Al pa ne?
No, pa ti povej!
Oto je pel 30 let ,Domicelj Jamajko , Lačni Franz
03 Praslovan
Moni Kovačič pa Nasmeh poletnih dni.
V disku smo poskakovali na Abba Dancing Queen in Village People YMCA.
Willie Nelson je resno zavzel svoj prostor, Rod Stewart ga je imel že precej dolgo, zacahnal sem Earth, Wind & Fire.
Južnjakarji so mi bili vedno bolj pomembni, Miriam Makeba Pata pata, Fela Kuti Zombie.
Tudi pank sem že slišal, The Clash in ostali za nazaj.
Art Ensemble of Chicago so mi bili vedno izbranci. Lester Bowie, Chico Freeman sta blestela med zateženimi, kakor so mi pravili iz stare ekipe.
"Zdej. To je tko."
Smo se oddaljili tudi na tem področju. Kakor povedano, meni je vse bolj vleklo proti jazzu, sicer še na komercialni strani, pa magari imel celo plate od Pendereckega, a ga lih samo enkrat prevrtel, potem pa samo še občasno, ko je bilo treba kaj poiskati, zopet na gramofon dal, a tudi po hitrem postopku ustavil, ker kar je preveč je pa le preveč.
Dočim klapa pa.
Če smo v dobrih starih časih, pa saj le te opisuješ, ja a so tudi le ti diferencirani.
Komot lahko rečeš, na začetku, sredini in na koncu. Eto so že trije dobri stari časi. Pa bi se dalo še bolj členiti, a pustimo to za kakšen drug navdih.
Če smo v dobrih začetnih starih časih, več ali manj skupaj konzumirali rock napredek, saj veš Deep Purple - Smoke on the Water, smo družno krurili po ulično svetilko, je s časom klapa več ali manj, vse bolj tonila v sivino, kar so na radiju predvajali.
Pa spet.
Če že razumeti ne moreš, je pa nekako pričakovano, da bo obveljala slovenska popevka, ali celo Sanremo. Ne rečem, če je dober komad še meni ni odveč poslušati. Vsaj prvič ne, čez čas je že druga.
Da bi pa nekritično vlekel, kot so na radiji rjakl (radiju rekli), pa že dolgo ne. Zdej, kolk dolgo niti ne vem, a zdaj in tukaj pa sigurno ne.
Je tudi res, da se mi ni dalo več radio Luxemburg ponoči poslušati, tako da sem se tudi sam dal voditi radiu Študent, pa vendar.
Vsaj občutek je bil da smo progresivci na liniji.
To da nam je radio Študent pral možgane, sem rabil še veliko časa preden sem pogruntal, a o tem kdaj drugič.
Ps.:
Tale je sicer iz preteklega obdobja, pa je po glasbeni strani sila privlačna.
A se spomniš Beti Jurkovič?
A ne?
Ja, saj menda so jo res naši starši poslušali.
Ok, nima veze.
Sam sem jo tudi in to zato ker je imela nekaj sila progresivnih.
As mal fiu-fiu?
Sm. A sem hotel o drugem.
Namreč.
A se spomniš
THE SHADOWS - Apache (1969)
Tut ne. A se sploh česa spomniš?
Ka pa?
The Animals - House of the Rising Sun (1964)
To pa. Saj smo jo vsi stalno peli in špilali.
No, po Animalsih, so Šadovsi posneli Apača. Bi se reklo pomemben mejnik za razvoj rock glazbe.
No, in ta pomemben del rock glasbe je imela Beti celo boljši.
As mal fiu-fiu?
Sm.
Beti ima sicer malček butasto, a besedilo, šadovsi pa samo muziko, zato bolje.
Pa reč kej če morš.
04 101
Zelo,zelo veliko jih je bilo, precej ponosnih, če ne že patriotov ko je prišla 101-ka. Nacionalni ponos je vel iz vseh narodov Jugoslavije. Mi delamo avte na svetovni ravni.
Govori se, da se je Titotu čist utrgalo, ko je videl prototip zastave 102, kasneje imenovanega Jugec. Je menda naročil, po takem uspehu z 101-ko naj naredijo povsem domač avto, tako rekoč folkswagen, iz povsem domačega znanja. Najboljše kar premore naša že tako najboljša domovina. Ko ga je pa zagledal pa podn. Menda da gršega avta še ni videl.
(Če ne druzga je dobra zgodba.)
Sicer zgodovina molči, a je dal koga zapreti, povodom toga, ker proizvodnjo so nadaljevali in se je končalo tako, da smo morali kupovati dva avta. Enga zase, drugega za Amerikance. Menda so jih tam, na koncu na tomboli talali.
Je rekel Robert Shure.
Na TV smo spremljali Dallas, v kinu pa Deer hunter. Naši so posneli Ko zorijo jagode.
U trulom kapitalizmu so izumili CD (zgoščenka so ji potem pravili) in Word star, za kar pa mi nismo vedeli.
No, gotovo kdo, a so menda tudi marsovce najdli, tako da jih nismo zelo resno jemali.
"Zdej. To je tko."
Če me občutek ne vara, kar pa me velikokrat in če te zanima po faktih, bo treba bistveno bolj študiozno nastaviti, je takrat enkrat Popit izvalio:
"Potrebno bi bilo več in bolje delati!"
(Še dobro da je pogojnik)
So bili taki časi, da smo še verjeli v svetlo bodočnost in se nam pač ni bilo potrebno baviti s floskulami vodilnih ideologov. Skratka ni jih bilo, ki bi javno in naglas, kaj veliko proti komentirali. Večino, kateri so slišali izjavo, je bila pri koritu in so ploskali že po difoltu, če je pa še kdo razumel, kaj je v resnici rekel, pa nisem prepričan, pač v smislu, a je rekla da naj endivjo al berivko kupim, na povratku iz službe.
V resnici nam ni nič falilo, to sem že napisal, al kaj ko človeška duša ni narejena, da bi bila zadovoljna in je skoz kaj, ni samo solata, še javni prevoz, da ne omenjam, da me sosedov pes vedno nahruli. Otroku si pa že nekaj časa ne upam ukazovati.
In se je dinstalo. Že iz gornjega stavka, se da slutiti, da niti vladajoča elita ni povsem zadovoljna. Za ka pa bi bilo treba več in bolje delati. Pa saj vse naredimo po planu. A ker ne? Če že ker, pa na Goli otok. A da časopis berem na delovnem mestu? Pa saj ga vsi. To je pa ja normalno. Zakaj smo se pa potem boril?
Petletka poteka po planu. Tone vilic, žlic in nožev so v proizvodnji.
"Ka pab šerad?"
(Kaj bi pa še radi?)
A se spomniš, smo imeli vsi glihne bešteke (kuhinjski pribor). So se dobile tri variante. Noblih, ki to sploh ni bil, a se mu je tako reklo in katerega ni vsakdo vzel, ker to so bili tudi časi, ko si dal kaj na intelektualni razvoj in je nastopaštvo izpadlo negativno.
Naslednji je bil kopija, niti ne tako slaba, bešteka iz Danske (Arne Jakobsen). Ta beštek je imela večina.
Pa še plehnat beštek. Odtis v ne preveč debel pleh. Tega tudi ni bilo veliko, ker so bile cene skoraj enake.
Ne vem če niso takrat tudi nastavili vizijo, da se naj bi odražal uspeh socializma tudi skozi urbanizem, arhitekturo in oblikovanje. Za celo Jugo, ne samo za našo dolino, čeprav so potem Slovenski arhitekti in oblikovalci kar kaj naredili po celi Jugi, ostali v naši dolini, pa samo za vzorec.
Tako da.
Če ne bi slučajno naletel na enga in zaradi njega še na katerega, bi mislil da živimo v raju. No, skor. V raju menda ni treba mesečkove kupiti. Al pa?
Jože je študiral klavir v Gracu (Gradec (Graz)). Že srednjo je tam naredil, sedaj je pa na akademiji in jo sedaj samo hvalil. Seveda smo ga poslušali.
"U, a tko? Ne ga srat. A res?"
Čeprav sem delil njegova pripovedovanja z 16 je vse eno ostalo, kar kaj za komentirat.
Včasih sem imel občutek da zanalašč vse v drek daje. Lih vse ali vsakogar je pgriznil. A Avstriji je pa vse drgač. Še celo v zahodni Evropi je vse drgač.
Ne rečem. V Franciji so Francozinje, v Italiji pa Italjanke, da o Skandinavkah ne govorim. To doma redko vidiš. A se da. Na našem plavem Jadranu, u kva vse ne.
Lej, u kapitalizmu tudi ni vse z rožicami postlano. Sam poglej koliko imajo klošarjev. Tega pri nas ni. Da ne omenjam narkomanov. Kriminala kolikor ga hočeš, filmi so polni samo tega. Kot da je v trulom kapitalizmu samo sex and drugs and rokenrol.
Pa reč kej. Tega pri nas ni. As vidu, smo skor zmagal z Dan ljubezni na Evroviziji. Če ne bi bilo tistih dekadentnih Abba bi zihr zmagal.
Sploh pa ne rabiš 50 različnih beštekov. Mi imamo 3 in smo vsi srečni.
"Kok jih je pa tam srečnih zaradi bešteka?
Uben!"
05 Logika
To pa ni bilo več kr tko.
Kar samo se je napletlo. Pri meni izgleda deluje ena posebna logika. Če mi je katera všeč in to še nakažem, potem me ne šmirgla 5%.
Potem ko sem videl, da punce pač ne dobim, in sem na tem področju precej popustil, ne da ne bi okoli gledal, u seveda, a če je bilo kaj omembe vrednega, sem mimo šel kot da je ne bi bilo.
In eto.
Samo sedaj je bilo bistveno bolj komplicirano. Ne moreš več kakor koli, kamor koli. U, se je treba dogovarjat in predvsem pripravljat.
"Ja ne moreš tak iti?
Kašn?"
U, skoz kaj. Da ne omenjam tiste.
"Kok maš težke prjatle!"
Ja, malo so bolj definirani, a ni ne vem kakšen ekstrem. Pač malček se prilagodiš. Itak je pa vsa paleta. Če ti ta ne odgovarja zaradi tega, ti bo pa un zaradi drugega.
Malo morgen.
Tako da me je celo par krat imelo da bi na trdo nastavil:
"Ej, če ti ni pejd levo jest grem pa desno, pa oprosti, da sem ti perspektivo pokvaril."
Tako sem včasih reagiral, potem pa tumbal, zakaj je ni, ki bi za mano gledala. Mogoče je pa kaj na tem.
Bom raje tiho, si svoje mislil in videl kako bo. Bo še najbolj enostavno.
"Zdej. To je tko."
Seveda je fajn družba. A je še boljše se stisniti v topel objem, pogledati v globine oči, čutiti toplo sapo na vratu, globoko vdihniti omamen vonj.
"Dobr."
Ni vse super. Pol ko te domov odpelje, se je treba delat vljudnega in omikanega, da ne omenjam olikanega. Kakšni izrazi, jih celo življenje nisem uporabljal, sedaj pa takole. A je potrebno točno to. Narediti vtis na mamo, malo tudi na ata, to je itak od družine odvisno. Včasih pa še na babico. Karmin terjer me ni prenesel, al pa sam ne njega, ne vem, a je kakor je, skratka nič. A zaradi pesa? Malo tudi.
Sedaj ne hodim kar na vsako zabavo, ki mi prečka horizont. Samo na določene, z določenimi, če je pa družbeno pomembna, pa še najraje z povabilom, še huje z imenom na povabilu.
"Kam plujemo?"
(na tla)
06 Ne zaupam vase
To je pa najtežje izvedljivo.
Po moje tisti ki dvomi, ima možnost nadgradnje.
Sploh pa, kaj pa je zaupati vase?
To,da se hvališ, kako si pomemben, pa pameten pa lep.
Kar je zadnje čase tako popularno in razširjeno.
Če hočeš nasmejati ljudi le.
Sicer pa le malček podvomi. Boš imel vsaj priložnost popraviti se. To bi morala biti vrlina, ne pa uno prej.
To da ne pustiš drugim do besede.
To da uporabljaš argument moči in ne moči argumenta.
To da kimaš z enakimi.
To da se pustiš toku množice in njene histerije.
To da se vključiš v čredni nagon.
Nič od tega ni zaupati vase.
Ravno nasprotno.
Če dvomiš o sebi, vendar na konstruktiven način.
Ja, mal freh je že treba biti, a samo na začetku, potem pa takoj poslušati nasprotno stran.
Toliko da se led prebije. V smislu, ko pita ne skita. A ne z v naprej pripravljenimi stališči in odgovori.
Zaupati vase pomeni spustiti se v dialog z neznancem in ne pričakovati zmage ampak samo razširitev obzorij.
Zaupati vase pomeni poslušati okolico in sebe.
Ne zaupam vase ker mi ne gre...
Ja pa ja.
Dokler nečesa ne znaš, ti ne gre, ne obvladaš, nima veze z zaupanjem. Ima pa veze z neznanjem. Ko se navadiš, naučiš, obvladaš. Kot tisto, tako nemogoče, težko in nerazumljivo, enostavno, lahko, razumljivo. A to nima veze z zaupanjem vase.
Zaupati vase pomeni imeti določeno kilometrino, izkušnje in znanja in na podlagi le tega poizkušati nekaj novega. Tu pa pride v ospredje zaupanje vase.
Ker to novo, to pa ne bo jasno, vse dokler ne bo predstavljeno in uporabljeno od drugih, ki bodo presodili ali je uporabno ali ne. Pa zopet nima veze ali je uporabno ali ne. Ker če ni je potrebno izboljšati in tako dolgo izpopolnjevati da bo.
In opravljanje tega procesa, ne prenehati ob prvem porazu, ne odnehati po 10, če verjameš vase, potem verjameš vase.
Seveda ima tudi to meje in pregrade. Če predolgo vztrajaš, ne nazadnje so primeri, ko so celo življenje raziskovali in nič odkrili. Gotovo niso izumitelji in raziskovalci, so pa gotovo verjeli vase. To pa ni debate.
Tako da. Verjeti vase, to je ena zmuzljiva zadeva.
Brez ne gre, z so pa tudi težave.
Everything will be okay in the end.
If it's not okay, it's not the end.
07 A veš?
Ko se zbudiš utrujen. Utrujen od šoka. Ne toliko fizično, psihično pa precej. Isti občutek, ko ravno mine nevarnost in te je bilo fajn strah, potem je pa treba kar malo posedeti, da se povrne običajna stabilnost.
Meni se dogajajo občasno ene sanje, točno na to temo. Pa sploh ne ne vem kaka katastrofa ali dramaturgija.
"Ja, to si itak vsak sam naštima.
Ka?"
To, kako zares jemlješ dano situacijo. Eni v isti situaciji sploh ne pomislijo da je bila kriza, spet drugi pa bistveno bolj doživljajo. Tako da, ja, sem nekje na sredi. Ker v resnici niti ni ne vem kako razburljivo.
Ok. Nima veze.
Občasno, sploh ne stalno, pa spet ne tako pogosto, da bi bil kar kakšen vzorec. Ali celo povezano z nečem v realijah, se mi zgodijo te sanje. Te pravim, ker imam tudi druge ponavljajoče, ravno tako občasne, nikakor ne stalne. Toliko vode vmes preteče, da celo pozabim, da se mi kaj takega sploh godi. Ko se mi pa, je pa po eni strani domače.
Že spet.
Zdej.
Skoraj nikoli se ne ponavljajo. To je itak težko beležiti, ker tudi tisto, ni povsem jasna slika. Vsaj ne vse. Nekaj slik pa precej.
Zakaj sem se sploh spravil o tem pripovedovati? Ker se mi zdi sila interesantno, da se mi sanjajo stvari, za katere si sploh ne znam predstavljati v kakšni zvezi bi bil lahko zraven.
Zdej.
Tako novo tudi ni, da se ne bi dalo opisati.
Večinoma, se mi zdi, da sem ene tri stvari in prostore, za čas se mi pa sploh ne sanja, pomešal. Pa ni rečeno. Mogoče celo kdaj tako izpade. Bom videl če bo še, da bi nekoč med sabo primerjal.
Če ne povem, ne vem, ali sem to že sanjal, ali se mi samo zdi, ali pa sploh ni, ker tisti občutki znajo povsem drugačni biti, pa magari se ti zdelo, da tule sem pa že bil, ali celo, to je pa nadaljevanje, ali celo ponovitev.
Zakaj občutek tesnobe?
Ej to je sicer malo hecno, a ko sanjam, je fejst zares.
Zamujam.
U, tega sem pa v življenju ogromno počel. Nikoli zanalašč. Sem en tisti, ki raje 5 minut prej gre, pa magari vedel da bo potem vsaj akademska četrt in ni nič nenavadnega, da je pol ure kaj običajno.
"A si dolg čakal?"
Ma ne. Lih sem prišel"
, pa sem v resnici že pol ure tu, a to sem si sam kriv, kaj pa kompliciram.
Kar pa sploh ne prejudicira, da potem nekaj drugega vidim, srečam, mislim, in se napovedani zmenek, v trenutku sprevrže v dramo, ker že spet mene čakajo.
"U, tega pa kolikor hočeš."
Eto isto je v teh sanjah.
Mogoče sem nekoč videl kakšen dokumentarec o tistem nemškem gradu, ki je najbolj možno kičast, katerega morajo vsi Amerikanci in Japonci videti. Je sicer bolj novodoben, a je v neo-kiči, gotsko, baročnem, pa verjetno še kaj stilu. Če ga srečam dopišem.
V sanjah se sploh ne vidi da je to tisti grad. A je vsaj njegov bližnji sorodnik, če bi ga zgradili.
Evo isto kičast, kot tisti, razen, da ima med zgradbami, obzidjem in trdnjavami poljane cvetočih travnikov. Lej, v sanjah se take stvari izidejo.
Pol smo mi na eni ekskurziji.
Se sicer tudi ne vidi, keri mi, a se da slutiti, da bi lahko bil med sedmim osnovne, do tretji srednje, ker so me ene sila zanimale, zraven sem pa tudi sila kompliciral, da bi prišlo do kakšne akcije na to temo.
Ja ne moreš kr direkt:
"Živjo, ka delaš, men si pa ti tok všeč, a bi sladoled, pa tak."
U, je treba pozirat, da te lih nič ne zanima. Ne izlet, ne grad, ne poljane, ne vsi turisti, ki se valjajo po poljanah, kamoli vsi sladoledi in ne nazadnje tršica je pa sploh mim.
Skratka cela drama, čeprav bi bilo čisto preveč za opisat.
"Kje je pa tu drama?
Lej, to je pa tko."
Čeprav vse gornje še kar drži, in se tudi godi in dogaja je tu še en moment, zato tudi dajem v tisto obdobje.
Pol je pa tukaj še tobogan, ringelšpil in kar je še takih, staroveških, podeželskih, lunaparkov.
Namreč, kakor je tisto prej sila pomembno, je pa tudi fajn se malo po riti zadričati, če se pa že vsi. Vsaj večina naših. Skratka čisti užitek, ob vrtenju in hitenju, rotaciji in pospešku.
To se potem tudi godi a ni strahu, ker tak se pa ja nikogar ne boji.
Je pa zato.
Ta ringelšpil, tobogan, skakalnica al kar je že bilo, gre med temi zgradbami in okoli, pod, nad poljanami turistov. Vsi cvilimo iiiiiii, kok je pa to fajn. Pa ni samo iiii. Menda vsi samoglasniki. Traja pa še kar. Ne prav dolgo, kratko pa tudi ni.
Kdo je pred mano, za mano, pod, gor, pojma nimam, je pa vrsta. Tako da je treba, a ma lih vsak ovinek, prepreko, skakalnico zvoziti, ker sicer dobiš naslednjega za vrat.
"In. In, in."
In se zahaklam v enem tunelčku, pa še pod vodo je blo. Sicer sem imel nos zunaj in oči, menda je bilo ravno na meji.
"Men pa nerodn."
Sicer sem fejst pob, in se tudi ne pustim, ter zrinem, cel un plaz osebkov, ki se je nabral za mano, ter se preko njihovih glav skabacam iz tunelčka.
Ne sploh ni bilo to, da je bilo v tunelu polnem vode.
Problem je bil, ker sem šel še en krog, naši so bili pa že na avtobusu, al vagonu, al kar koli smo že imeli in so sevede,
"že spet mene čakali."
U, sem zakuhal.
Tako da še govorit nisem mogel, ko sem skočil na prevoz in so se za mano zaprla vrata. Tršica in piflarce so nekaj komentirele, da vedno iste čakamo, una na sredini pa ni niti opazila, da sem gor prišel, so tako klepetali z unimi vosli.
Evo tko je blo.
(Mogoče)
Those who do not believe in magic,
will never find it.
08
RAJANJA
1978
09 Zaključni Šuba, Vič, ŠZO
O zaključnem izletu na ŠZO že veš, kakor tudi o zaključnem plesu imenovanem valeta, tudi.
Na zaključnem izletu Šubinem nisem bil, pa so me vabili, ker je bilo čisto nedosegljivo in predvsem nepredstavljivo zame, da bi šel pit vse do Ohrida. A dej, dej, ne bom se tri dni vozil, da bom potem tam kozlal neko butasto mastiko.
Pa ni bil to problem. V resnici je bil denar, da ne omenjam da sem imel še vsa una nastopanja v Festivalni.
Ven sem se sicer vlekel z ideologijo, da je pač to pseravanje skupščinskih otrok, po svoje je bilo res, a v bistvu me je to še naj manj brigalo.
Pa še una iz Šube, zaradi katere sem trpel zadnje leto kot žival, ki me je že prejšnje poletje šetala v Plavi laguni, sedaj menjuje fante po tekočem traku, mene tut pogleda ne, men se pa že mal meša.
Skratka sfuzlan se priključim ekipi na zaključnem plesu na Viški gimnaziji.
Vičani takrat niso izstopali po moje v ničemer. So bili pa zato prav prijetna druščina. Če mi je zapasalo začutiti tisti topli občutek, ko po dolgem času srečaš ekipo in ta se te razveseli, da se celo malo čudiš, kva sem pa takega naredil, a taki so bili in po moje ni bilo samo nastopaštvo.
V resnici se niti nisem toliko družil z njimi. Ja tudi. So bili iz naselja tam, pa iz Trnovega pa tudi nekaj znancev iz Ljubljane, tako da sem jih pol poznal že od prej. Potem je bilo nekaj plesov in celo proslav. Ka pa rocker dela na proslavi dneva mladosti. Lej če je kera obetavna je koj kaj nujnega, sicer se pa zmisliš. Fleksibilen je treba biti pa gre.
Rosa.
A ni fajn ime? Že zaradi imena bi se komot zaljubil.
Pa ko bi bilo samo to. U superca v mnogih pogledih. Kok dobre ... ja oči luba duša pokvarjena, ka pa drucga, očke. Nima vsaka takega pogleda. Kar toplo ti je postalo pri srcu, pa si jo samo pogledal.
Blondinka. Da ne bi slučajno kdo mislil da sem mehek na blondinke. Teoretično sem celo proti, a kot že mnogokrat nastavljeno pri meni špila celota in biti blond nima niti neke teže.
Lasje razmrščeni, pa takrat to še ni bilo moderno. Kot se ne bi česala že ene pol leta. Tudi pri frizerju ni bila.
Ji je marsikdo očital, da se ji cepijo lasje in naj gre k frizerju.
"Zase se brigej butl."
Al pa krava. Ni delal razlik.
Pa lička, ustnice, ušesa ma vse je bili sila prikupno. Dobr, nos je bil na frjuks, pa sploh ne moteče, pač kot kraljične.
Ramena, pa vse tja do pasu eno samo veselje, kakor tudi od pasu navzdol.
Ja ka pa pol?
Kontekst.
Z Roso sva se rada imela že v osnovni šoli. Je bila vedno v paralelki, tako da je nisem poznal celo uro. Saj veš eni so fajn a samo občasno. Če si pa predolgo zraven se pa kaj hitro pokaže narav.
A se tako napiše?
Med odmori se je igrala z micikami, sam sem pa letal z mulci okoli. Normalno skratka. Razen da sva se zjutraj posebej pozdravila, popoldne poslovila, vmes kdaj pa kdaj pogovorila, če je bilo kaj. Če ji je kateri težil, sem bil blizu, da sem vsaj Crletu rekel, prit pomagat, pa sva ga.
Tudi pri računstvu sem kdaj(velikokrat) pa kaj prepisal od nje.
In tko.
Pa ni bilo nič več. Kot ene vrste brat in sestra. Če se dalj časa nisva videla, sva bila toliko bolj vesela snidenja. Za odhajanja sva se pa tudi obveščala.
"Na viško gimnazijo grem. Pridi me kdaj obiskat.
Sigurno pridem."
In sem jo. 2x na leto sigurno, pa je bilo gotovo več. Čeprav ni bilo vedno samo njo, ker sem jih toliko poznal.
In tko na proslavi dneva mladosti. Začetek je bil vedno sila butast. Saj veš na odru eni nekaj deklamirajo. Zbor poje kero za Titita. Ravnateljica nekaj klobasa. Tako da smo komaj dočakali športne igre. Tam so nastopali skor vsi, razen unih katere je glava bolela. To punce rečejo, če se jim neljubi za žogo letati. Je kdaj tudi katerega fanta, a se s tem sploh ni mogel ven vleči.
Se usede, kot že tolikokrat ob mene. Niti ni bila gužva na tribuni, al kakšen oder je že bil, kjer smo sedeli navijači, gostje, pa lenuhi in bleferke, skratka uni ki nismo igrali, v tem primeru odbojke. Se je naslonila name, tako da me je še objela zraven in rekla:
"Kaj sva prav zaprav midva?
A sva kaj?
Včasih se mi zdi, da sva veliko več kot večina tistih, ki se za roke držijo, ko po cesti gredo, spet drugič, kot na primer danes, ko me nisi niti pogledal, pa se mi zdi da sva tujca.
No daljna znanca, če bi tak termin sploh obstajal."
Sploh jo ni zanimala odbojka. V resnici tudi mene ni, a je na krilu bila ena Maja , na Meje pa veš sem bil vedno mehak, ki je tako dobro branila na mreži, da ne omenjam zabijanja, bi prav z veseljem proti njej igral, da ji zbijem moralo, ker trenutno je kraljevala in je izgledalo, da ji lih noben nič ne more. Kar žarela je od sreče in posledično njihova ekipa tudi.
Dobr.
Oficielno se ne igra punce proti fantom. A neoficielno pa tudi, kakor tudi mešane ekipe. In me je precejkrat veselilo, kakšno tako, ki se ji vidi da trenira za kakšno šolsko ekipo, potem psenetiti, ker …
Če poznaš igro, pa v resnici ni samo pri odbojki, podobnosti bi se našle tudi pri košarki, verjetno pa še nogometu, čeprav pri slednjem imam pa še naj manj pojma. A ko je tim uigran in dosega najboljše rezultate, takrat ko jim lih noben nič ne more, se pokažejo vzorci. Pri vzorcih, se da veliko predvidevati. Če ti uspe še najti slabo točko, pa potem lahko tako, ali takega, nima veze z spolom, precej sesuješ, ker je v resnici samo preveč zaverovan vase, kot posledica vzorca in nenehnih uspehov. Ko najdeš slabo točko in ga ene tri krat ustaviš v njeni popolni slavi, prvič sploh ne kuži da si jo in izgleda zgolj kot sreča. Drugič malo hudo gleda, če ti uspe pa še tretjič, je pa kot po pravilu žalosten (na) ker se je sesul zmagoviti pohod. V resnici bi bilo potrebno samo spremeniti vzorec in bi kaj hitro nastal stari rezultat, a tam sredi igre, je to ene vrste šok, in večinoma, potem zmagovalno ekipo povoziš, ali pa vsaj ne zmaga z lahkoto, ampak z zadnjimi atomi.
In to me je sila veselilo.
Ja, pa za pogledat je bila tudi več kot super fajn. Sem se tudi na to skliceval, ker tisto prej bi malo kdo razumel, če nisem ene vrste mazohist.
Da me veseli zvezdo zatolč.
Pa lih.
Zdej.
V ta koncept seveda ne paše, vse mehko in dobrohotno in mejmo se radi, saj smo vsi samo dobri ljudje.
Ja konceptualno se celo strinjam, a potem ne bi bilo odbojke. Po moje se še potičke iz peska ne bi delale, ker bi takoj proti komu bila to negativa, če ne celo agresivna reakcija.
Rosa je bila taka. Se je kar nasmihala in vse rada imela, mene malo bolj, a po moje samo zato, ker se poznava menda še od začetka sveta. Je bila kot kakšen Hari Krišna pa takrat se še niso režali po ulicah.
Rosa saj veš, če bi si bila midva usojena, bi se zgodilo že marsikaj, saj sva imela priložnosti, kot nihče drugi, pa je vedno, pri tebi glava, pri meni pa, še sam ne vem kaj, a razen da te imam zelo rad, iščem , verjetno nekaj nepredvidljivega, divjega, vsaj neukrotljivega, kar pa ti nisi nikoli bila. Saj vem. V resnici ne vem kaj hočem, razen, da je še čisto prezgodaj za resno zvezo, za mal pohecat pa ti nisi nikoli bila. A že znaš kakšen vic? Še smejiš se jim ne. Kako pa bi potem midva, če sem sam čisto neresen, ti pa tako vse po reglcih.
Je samo vdihovala, me še vedno objemala in nastavila.
"A če bi bila športnica kot tista koza Maja, bi me pa hotel?"
Mogoče je res prezgodaj, a si sama niti ne predstavljam, kako drugače, kot vse utečeno. Sama ne morem, če so vmes nepredvidljive, ali celo nepredstavljive situacije. Tu se zares ne ujameva. A dišiš pa vse eno uredu in včasih te pridem poduhat.
Me je objela, poljubila na lice in dodala:
"Vedno boš moj princ."
Bi vse preklical in takoj za njo letel, če bi bilo prvič. Pa sva take in podobne že par krat premlela. Sicer ne takole direktno, a načelno že. Pa tudi, ja mi je žal da se nisva ujela. Sem tudi vesel, da se imava rada in se verjetno bova, vsaj dokler ne dobi pravega. Upanje je, da celo po tem, a kaj takega ne morem pričakovati.
Majina ekipa je bila prva na tekmovanju. Smo se vsi veselili ob podelitvi kolajn.
Nekateri pa še potem.
Rosa.
A ni super ime?
Bi se že zaradi imena zaljubil.
Ps.
Ka pa zaključni?
U, to je pa tko. Me je povabila, pa ne samo Rosa. Še celo Maja, pa sploh ni nič kazalo. Pol pa še skor pol razreda, pa še ene par iz paralelke.
Pa nisem nikomur prikimal. Ker valeto so imeli v Festivalni.
Tako da sem večino večera preždel na odru, jim mahal, mežikal, tudi kaj pripomnil, a se je glas izgubil v poplavi ostalih glasov. Pol proti jutru, je tudi meni uspelo navezati bližnji stik z nekaterimi ostanki, tako da ... Ja fajn je blo.
Rosa je žarela. Pripeljala je svojega soplesalca. Glede na to kako sta se gledala, bova imela vsaj pavzo, če še kdaj kaj bo. Je prav čudno gledal, ko mi ga je predstavila. Ne vem, če ni o meni kaj takega pravila, da mu sedaj ne gre skupaj. Ja, sva vsaj na zunaj kot dan in noč.
Na odhodu, me je prišla pozdravit.
"A ni super? Fajn se mej. Se oglasim."
In je že frlela, kar malo po luftu, se je zdelo.
Sam da boš ti meni srečna.
A Maja?
Nič ni z njo. Ni bilo in ni pričakovati.
don't promise when you're happy.
don't reply when you're angry and
don't decide when you're sad.
10 Ukanc
Potem je bilo pa eno vmesno obdobje. Sem že vse razumel. Vsaj tako si takrat predstavljaš. Danes vem, da nisem vedel ničesar. A to šele na koncu pogruntaš, če kdaj, nekateri pa itak nikoli. A sploh nisem hotel o njih, temveč o enem luuuuuuštnem spominu.
Čeprav sem bil perspektiven, nadarjen, obetaven, kaj vse ne, mladi kolega, kateremu pa ni potegnilo, da je bolje sproti delati tudi tiste predmete, kateri me niso prav nič zanimali in so mi šli celo na jetra, sem zabluzil opisno geometrijo.
"Zdej. To je tko."
V srednji šoli smo imeli enega ki mi je stalno cveke dajal in sem zatorej znal vse dvojno. Oj, smo drgnili tudi ta pridni, mi progresivci pa dvojno.
Tako da sem na faxu samo zehal, ker tisto kar smo tam delali, je bilo pri nas v prvem. Osnove osnov. Jejhata mi je bilo dolgčas in sem seveda nehal na predavanja hoditi.
Kar je bila točno tista najpomembnejša napaka. Tam si dobro skozi prišel če si sedel v prvi vrsti. Če si se pa še vicem smejal, pol je bila pa 10-ka. Punce niso nič pridelale z odpetimi bluzami, so rekle da je gotov feder. Mogoče je pa poznal finto.
Je pa tripal na odziv na njegove hece in ta glasni smejači so naredili v prvem.
Me je tako en tak, na pisnem delu, spraševal kaj pomeni vprašanje, sem mu seveda razložil tam med izpitom. Je naredil z 10-tko. Sam sem pa zaružil.
"Em, me ni bilo na predavanjih.
Em, nisem nosil rdeče srajce.
Em, nisem v prvi klopi sedel.
Em, kamoli da bi se butastim vicem režal."
In tako sedim tam za prikolico v naslanjaču v bohinjskem avtokampu in pestujem Osnove opisne geometrije zvezek 1. in se mi zdi življenje ena butasta zmes, neumnosti, da mora taka kapaciteta potem, ko so septembra vsi še na morju pestovati knjigo katera mu je budila ne samo odpor, ampak sovraštvo.
"Zdej, a sem sam kriv?
Če un butl ne bi ...., saj menda razumeš?"
Prikolico sem potegnil iz Savudrije, ker se še mami ni več ljubilo stalno na eno mesto hoditi. Mnogo let smo bili taborniki, potem jo je pa na stara leta pičilo, da bo gospo špilala in si je omislila prikolico in avto. Pa še izpit zanj je naredila, ker smo vsi deklarativno izjavili, da naj se kar sama s prikolico okoli klati, ker je to za tabornike pač pod nivojem, in je podobno kot če bi partijo zamenjala.
Tako hudo vse eno ni, pa tudi to obdobje, smo takrat mislili, je mimo. Oj, ko bi vedeli kaj naš čaka. A to je že druga zgodba.
In po parih letih Savudranja prestavim prikolico v Bohinj, da bom še malo po hribih letal. Je bila tam samo tisto leto, potem je pa prodala oboje. Samo izpit ji je ostal katerega pa itak skoraj ni koristila. Potem ko se je ni dalo ustaviti, taka je bila moja mama, sem jo vse eno sam okoli trogal. Saj je meni tudi pasalo, da te ne žuli v rit kamen pod počeno blazino v šotoru. Tabornik gor al dol, čez komot ga ni.
In tako se smilim samemu sebi tam za prikolico s pogledom na gladino jezera. V resnici sila lepo. Umirjeno, to sem imel po tihem vedno rad, mi je zares pasalo. Imel sem tudi kanu, tako da sploh ni bilo napačno. Gre samo za pojanto. Če bi prišel na počitnice super-najbolj-možno-fajn. Tako sem pa čakal na jesenski rok. Največja-možna-neumnost.
"Joj kok je bilo hudo.
Zdej."
Glede na to da sem imel v srednji stalno cvek opisno, sem jo potem na popravnih obvladal in sem vedel a ma lih vse kar sem sedaj bral. Še celo kaj bo na naslednji strani. A sem se bal, da bo tastar hotel več, če sem mu trn v peti in na to sem se pripravljal, ter dokaj sistematično predeloval materijo. Tako da je tisti teden minil ....
Načrt je bil. Zjutraj čim prej vstati. Kar ni ne vem kakšen problem, ker sem v bistvu jutranji tip. Ja, včasih se kaj zaplete, a v tistih časih ni bilo interneta in mobitov in se v resnici ni bilo kaj zapletati, če nisi zvečer šel mal okol.
Mal okol?
Ja. Saj ni da ni bilo ničesar. Že v kampu je bilo nekaj zanimivih. Pol pa še recepcija, tam se je vedno kaj videlo in srečalo. Pa gostišče. V skrajnem primeru pa še gostišče pri Savici in ne nazadnje hotel v Ribčevem lazu. A do tam si moral imeti ekstra motivacijo. Meni je bilo že okoli kampa dosti.
Pred zajtrkom en mal okol v čolnu. Pa obvezno kavco zraven in cigaret.
Oj je luštno da bolj ne more biti.
Po zajtrku poglavje od včeraj na hitro, današnje tri precej resno in še hiter pogled na jutri. In tko 6 x 3 se glih izide. Kot rečeno sem že od prej obvladal in načelno sploh ni bil problem. Samo ...
V času kosila na izico in mal v zapiske gledat, sicer pa okoli zijat, to me je od vekomaj navduševalo.
Zvečer mal naokol in tko cel teden.
"Ja, malo morgen.
To je teorija."
Praksa pa ni tako enostavna.
Prvo je treba vmes za eksistenčni minimum, kaj vse ne. Prvo se umivat. Ne gre da bi se kar v jezeru. Al mi je bilo odveč do kopalnice. Pol v premalem hladilniku vedno kaj fali. Se ne da, v teh letih samo z četrt belga pa 20 dek salame. Mora biti vsaj gotova jela, katere pa tudi ni da bi izbiral. Eno preslano, drugo itak še sveže ne maram, tretje, no ja, mogoče pa le in tko. Cela drama na to temo.
Da ne omenjam.
In to je bilo dosti bolj moteče.
V sosednji prikolica priletna Nemca. Sila uglajena in vse kot mora biti, ampak ta stara. Ej, boljše mačke pa še nisem videl v življenju. Bolš kot v vseh filmih skupaj. Pa kako ne bi stalno tja zijal. Oj, kaj vse nisem sanjal prvo noč. Pol jo je pa še dedec veslati učil, sta tudi imela kanu in to Prijonovega. Kar je med kanuji kot BMW med avti. Sem tudi samo zijal. Moj doma narejen še komor ni imel in se ga ni smelo prevrniti, ker bi šel kar na dno....
Kar me sicer ni oviralo, da ne bi ponoči tja pod Tiči-stan zapeljal, to je en neizrazit polotok vizavi kampa. Nad njim, Tiči-stanom vendar, je izvir Govinc ali nekaj na to temo, in naj bi med deževjem tam celo slap videl, kar pa nisem nikoli videl. Sem bil vedno v Bohinju ob sušnih obdobjih.
No skor.
A takrat pač nisem za slapovi lazil. Je bila ena bistveno bolj pomembna, a do tja je še daleč in ni niti približno bilo še slutiti v današnji zgodbi. Jasnovidec pa tudi nisem.
Tam pred Tiči-stanom je ena posebna energija in takole v črni nočki, takrat ni bilo meseca, samo zvezde, se tam peljati, sam sem znal veslo namakati v absolutni tišini, kar ni dano vsakemu, in je potem tisti občutek praznine.
Praznine?
No, praznine v smislu, ja fejst je treba imeti domišljije, kar pa meni nikoli ni bil problem, razen pred praznim listom a to je ena povsem druga zgodba, in sem kaj hitro zajadral v ...
Ja, v vesolje.
Če si tam v čolnu in se ne vidi dosti več kot kaj je gor in kaj dol, in ga ni zvoka in če si obrnjen proti severu, tam pa nobene luči, na jug se jih vidi, čez jezero, se kaj lahko zazdi, da ni ničesar pod čolnom, nad pa samo vesolje. In če si tolk fiu-fiu, kot sem sam, da greš v tem še plavat, temperatura vode v Bohinju nikoli ni visoka. Še poleti se segreje samo površina, tako da že na popku čutiš bistveno razliko kot na vratu, če izbereš tak slog plavanja, da imaš glavo zunaj.
Gori ob izlivu Bohinjke v jezero, menda je ta šele ob izlivu, tukaj je pa še Savica. Kaj pa vem, poguglaj pa zveš. Hočem samo reči da je temperatura vode na Ukancu nižja kot v Ribčevem lazu. In če greš takrat plavat potem je malo kot da lebdiš v vesolju.
Čarobno in grozljivo.
Sploh ne vem ali sem bolj užival v vodi ali potem ko sem nazaj v čoln zlezel. Po moje, glede na to da sem v bistvu cvikator, kar pa ne izključuje da ne bi izzival, pol bolj.
Zdej, dodatno težo da tudi dejstvo da se čoln ne sme prevrniti. Sicer bi ga lahko na breg odfrcal a tam v Tiči-stanu je polno dreves podrtih v vodi in vej ki te pošlatajo lih takrat, po takem mestu, da se kar mal zdrzneš, da je bilo lažje izvesti kavbojski vstop.
Sicer tale termin sem se ravno izmislil, sploh ne vem če je kakšen, če pa je, pa kateri je. Gre pa takole.
Kanu se precej dobro drži naprej nazaj. Levo desno pa že kakšna neroda not pade, še na ravnem, kamoli v sitnih situacijah. U teh zgodb pa kolikor hočeš. Večinoma sila veselih.
Torej kanu se zajaha zadaj. Lahko tudi spredaj, a je potem treba do zadnjega zica priti, pa je pol bolj logično zadaj.
Zajahaš ga pa zelo podobno kot v kavbojskih filmih ta veliki frajerji, ki konju pritečejo za rit in se od tam na sedlo zavihtijo. To je sicer redko pokazano, ker si predstavljam, da to kaskaderji naredijo, in zato John Wajne vedno zajaha s strani.
Ok. Nima veze.
V vodi sicer ni zaleta a tudi kanu ni tako visok kot konj. Zdej, a je lažje ne vem, ker nikoli nisem napadel konja na tak način, sem bolj na Johna.
Takrat pa nekaterim ni bilo problem iz vode to izvesti. Ne vsem, nekaterim pa. U pa zgodb tudi precej. Da ne bi sedaj o tem.
Prav za-prav sem navrgel, pa vmes pozabil, to se mi zadnje čase kar dogaja, da je un Švaba svojo na nenavaden način učil veslanja. Saj veš, Prijon, BMW. To je tako da jo je odrinil od obale pa se znajdi. Boga gospa se je samo vrtela. Ker je pa lahen stalen vetrc iz Komne vlekel, je pa prav počasi plula Ribčevem lazu v nedrje. Do tam je bilo še sila daleč, a se mi je že tam smilila, ker je bilo gibanje v vse smeri razen v želeno. Ne da je kakšna kunšt, a zgleda eni pač niso nadarjeni. Nemško nisem nikoli znal, takrat pa še angleško samo na rokovski način. Če se je kakšen stavek iz kakšne pesmi izšel, sem potem velikokrat cel verz povedal. Sicer sem pa precej mahal.
In pri uni sem večinoma mahal, ker veslanje po angleško mi ni sedelo.
Sicer me je po svoje veselilo, da ni takoj skužila, kako se vesla, da sem jo lahko zelo od blizu opazoval, na koncu pa celo dotikal, ker sem ji moral še celo veslo in roke premikati.
Če mi ne bi čudno izgledalo, takole na blizu, z uno najboljšo na svetu, da sem še njeno sapo začutil, dišala je fenomenalno, al sapa ..., bi vse do Ribčevega laza šla, sam bi bil pa že kompletno zaljubljen, pa sem prekinil Faunovo pesem, privezal njen kanu za svojega in jo odvlekel na breg. Saj ne bi, a ji je že fejst na jok hodilo, tisto ko so solze že na robu vek in brada se začenja po malem trest in bi jo sicer prav rad tolažil, a je treba vsaj osnov sporazumevanja za kaj takega.
A to je bilo prej preden sem šel v Tiči-stan plavat v vesolje.
Pol pa....
In tako ti pridem v kamp ko že vsi spijo. Čisto potiho, da ja ne bi koga zbudil. Takole v jesen so v kampu samo še upokojenci. Saj ne. A mularije pa skoraj ni. Če pa že kateri je pa še pod budnim očesom in mora ob 8h spat.
Ne vem, kako je danes v kampu, a takrat so bile luči samo na vhodu, in se seveda zvrnem, takoj potem ko sem čoln privezal in to čez eno, ki je tam na pomolu ležala in zvezde gledala.
Zdej.
Ne bom napisal kaj je rekla niti kaj sem sam, se ne bi na papir prijelo, si pa komot lahko misliš in težko da ne pogruntaš.
Pol pa grem, una pa tut.
In to v isti smeri. Se ustavim.
"Kva je pa zdej to?"
Se ustavi.
"A me zasleduješ?
Ne, kle mam prikolico.
Jest tut.
Pa ne te?
Ne sosednjo.
Po pa uredu."
V resnici ni bilo po lublansk, ker je bila že spet ena Štajerka.
Ni miru za jekleno pest, si mislim, in nadaljujem, kva se pa valaš okol, krava, v temi.
Ter pasiram v svojo prikolico kmalu za tem ko se je v sosednji prižgala luč in se je videla silhueta na zavesah.
Zjutraj me vrže pokonci. Sem mislil da se je prikolica podrla. Strašen šum. A me ne lih šum. Bolj pok, bada bum, tra, blu, dum. Saj ne vem kako se napiše, ko prevrneš kaj pa vem kaj, a povezano eno stvar, verjetno hočeš ujeti naslednjo katero zgrešiš, ker si vmes prevrnil še eno in se nato zložiš na četrto ali pa zraven prevrneš še peto. Ej, pojma nimam, ker sem samo poslušal in si mislil prej opisano, ker je moja Štajerka ravno nazaj priletela, in izvedla prevračanje.
Kar je po svoje fajn, da nisem vedno sam vpleten v tovrstno dogajanje kot akter in sem končno kot opazovalec in še tem primeru poslušalec.
V resnici se mi je fajn zdelo in bi bolj pasal en vesel pogled, pa sem vse eno namontiral uno ko hudo gledaš ko odgrneš zaveso, češ kakšen hrup je pa zdej to?
Pa ji je bilo izgleda tako nerodno, da je še celo uro po tem, ko sem se že vrnil iz umivanja, ven prišla, pa še takrat je izgledalo kao neki nujno, pol pa takoj nazaj v predprostor.
Sem prav z zanimanjem opazoval. Na učenje kompletno pozabil, še sosedova, najlepša na svetu, švabica je bila samo preblisk v jutru.
"A ti kaj prinesem iz trgovine?"
Je samo nos zavihala visoko nad Komno.
Pol ko sva kuhala, je celo par krat proti meni pogledala. Pa nič konkretnega. Saj veš, to punce znajo.
Ker ne verjamem v naključja ali celo usodo in sem človek od akcije, sem jo ob popoldanskem povratku iz veslanja povabil zvečer na kozarec in spoznavni večer. Je sicer rekla ne hvala, a do večera je še daleč, sam pa tudi ne odneham takoj, tako da sem potem to pustil stati.
"Člouk ankol ne ve."
"Inetounetukispet."
Ko sem se vrnil iz večernega mal naokol, ko se ni godilo nič kaj pretresljivega. Tam pri recepciji so spet stali eni mladci, tako kot že včeraj in se nekaj hihitali. Smo si pomigali, tista gesta, ko je vsem jasno, da je vse običajno in ni več kaj dodati. Tudi moja sosedova švabota sta se že vračala iz večernega sprehoda in premlevala, kaj pa vem, o čem se Nemci pogovarjajo ob večerih. Po moje ne stalno o apfelstrudel. Itak sem pa stalno na Štajerko mislil, pa spet ne direkt za njo hodil, da si ne bi še kaj domišljala.
Sem jo videl, je stala tam na pomolu, kjer sem imel kanu privezan. Občasno metala kamenčke v vodo, jih je morala imeti polno pest, ker je kar trajalo.
Sem sedel tam na obali, v naslonjaču, kjer bi moral čez dan s knjigo v roki, pa sem bil nekako nemiren in je bilo kaj vse bolj važno nego čiček in knjiga.
Po moje je vedela da jo gledam, ker je potem, mogoče ji je zmanjkalo kamenčkov ali pa si je vmes premislila, kaj pa vem, namesto naslednje pesti kamnov kar nadaljevala po obali mimo svoje prikolice do moje in vprašala:
"A še velja?
Seveda."
Letim sestavljat dodaten stol.
"Ni treba bom kar stala.
A dej dej, mal se uset, bova kero rekla.
Še glažek ti natočim.
Ne hvala. Ne pijem alkohola.
Saj imam sok tudi."
In letim po hruškov sok. Na tega sem bil ekstra mahnjen.
Je stala tam. Pila ravno toliko da je bilo vljudno. Mogoče bi moral borovničevega kupiti in razlaga:
Da se oprošča za zjutraj, da je vse prevrnila, ker je premalo prostora in da je prehitro pritekla. Trenira tek in gre zjutraj in zvečer okoli jezera.
"A maraton?"
Ne, na kratke proge, da ima dovolj eksplozivne moči, da ji pa manjka kondicije pa še kakšen kilogram je preveč.
Se ji ni poznalo da bi jo bilo kje preveč. Po mojem bi ji raje katerega dodal. A to so drugi vatli.
"Torej vodo za jutri?
Ja, sok je presladek.
A sam vodo?
Ja!
Ok, no.
Sedaj pa grem spat, rabim spanec za tek.
A-ja, Bojana.
Andrej.
Zdravo.
Lahko noč."
Še en zdravo. A so bili na Štajerskem sami partizani?
Sem povsem pozabil na najlepšo ever švabico in premišljeval samo o teh očeh. Zdej, lih lepotica ni. A je več kot superca. Kdo se pa še bavi z lepoticami. Tisto je čisto preveč zafnano. Da ne govorim, da je potem samo še to važno a si zlikan. Lej, tut če se ne umijem in operem, kamoli zlikam sem en fejst pob. Če pa kera tega ne vidi je pa njen preroblem. No, z umivanjem mogoče ni da bi odlašal ipak se ob veslanju sproščajo svako jaki vonji in ne vem če bi ji bilo všeč. Zdej če plaufaš celo jezero tudi ne moreš dišat na vijolice. Sploh je pa vonj pri puncah prav posebno mamljiv. Ja ampak tisto je en drug to ni od laufanja. Kaj pa vem? Pa da vidimo. Men je prav dišala. Mogoče se je sicer naparfumala, to punce znajo. Ene pa res zadanejo vonj. Spet pri drugih, pa ima vse atribute, katere naj bi punca imela pa mi sploh ne potegne. Po moje je vonj. Sigurno je.
Oj sem sanjal.
Kako leti tale teden. Saj sem šele prišel pa je že četrtek. A bom naštudiral? Ah. Saj že vse vem. Sicer pa. Če me bo hotel, me bo vrgel, pa tudi če več vem od njega. Ok, mal bom še pogledal. Tako na splošno. Celoto, sicer bom pa izgleda za sosedo gledal. Ej, si otročji. Se še ohladilo ni, ko sta šla narazen, bi se vsaj spodobilo ena fajna pavza pa si že ves zmešan.
Lej, saj sem za pavzo. Al kaj ko se kar samo napelje. A sem se sam tako teatralno, no filmsko, burleskno zložil. Nisem. Sem moral pogledati če je pa tako ropotalo. Če nebi, bi mogoče še vedno švabico požiral. Saj je res fajn. Al kaj ji pa morem. Nč.
In tko se kao učim tam za prikolico. Še ko v trgovino grem razmišljam o, da ne omenjam na večernem veslanju. Bi jo pa kar s sabo imel.
Zvečer je bilo kar normalno da se pride mal usest k meni. Šele ko je trden mrak a vse eno.
Da ima fanta, da jo ne razume, ker toliko trenira in noče žurirati, tako da včasih sam gre in da ji je vse eno kaj se z njim godi.
"A si sploh zaljubljena?
Seveda."
Ej, tole je pa en čuden odnos.
Da je posestniški mimo, in da lahko dela vse, da pa mu zaupa in on njej.
Ko bi le bilo res.
Me je ravno pustila, a dokler sva bila skupaj mi ne bi pustila pol ure samega kaj pa veš kaj se godi tam zunaj.
"Ja in. A si tak?
Kakšen?
Da se zaljubiš v pol ure."
To ne, a ni vedno samo ljubezen. Včasih je samo simpatija. Včasih se pač superfinofajn razumeš potem pa ni lahko krmariti.
Ok. Ne rečem da ni mogoče. A se ne zgodi takoj. Do tega se pride. Počasi korak za korakom, pa še potem je veliko več možnosti da se nič ne zgodi.
Ja. Verjetno je, kot v filmih, tudi mogoče, zažari iskra in se vname eksplozija. A proti temu nič ne moreš. Če še tako mirkaš se ne da veliko.
In tko, tam do 11h, ko reče, sem pozna in eksa svojo vodo in odfurja.
Nasmeh ima pa res super, pa čeprav ga ne uporablja veliko. Je pa takrat toliko bolj sladak. Na pegice sem bil vedno mehak, da jamic v licih ne omenjam. Tudi diši omamno. Ni parfum. Verjetno milo. Me prav zanima kakšno. Postavo ima ..., no kot tekačice. Malo močnejša bedra, rit super, joškic ravno prav da so seksi. Ma cela je superca. Škoda da je že oddana. Sploh pa da bi se spet v Celje vozil.
Tole z joškicam je čisto pcenjena zgodba. Ne rečem, so čisto fajn, u, a pač še ena igrača. Se jih naveličaš kot novih Lego kock.
Celota je tista ki špila. Ja ne sme biti ničesar preveč ali premalo. Če že kje fali mora biti potem drugje bolj zanimivo. Edino kar pri meni odloča, poleg celote seveda.
Je lahko celota super a če vonj ne špila, potem odpade. Ta se mora pa nujno poklopiti. Niti ne vem kateri. Še manj ali je kupivni ali je naravni. Ene pač po difoltu omamno dišijo, ene pa ravno nasprotno. Če zna še pravi parfun dodati, ali milo ali kaj pa vem kaj, a pri nekaterih se ti zmeša pri prvem povohu.
Eto tko.
Petek popoldne.
"A greš mal z mano veslat?
Ne znam.
Te naučim, če je pa kaj izica je pa to."
In se vrtiva tam nekje na sredi jezera.
Ok. Mogoče ni izica.
"Ti se luštno na montiraj v čolnu, bom sam veslal.
A se da?"
Komot. No malo bolj je že treba potegnit, če hočeš kam. Sicer se nama pa nikamor ne mudi, je že tu superfinofajn.
Pol sva bila tiho in opazovala vodno gladino, valčke ob lahnem vetrcu, obalo na obljudeni strani in nasproti, hoste, hribe, oblake na nebu, ptice v letu in tko kot mora biti.
Pol.
Pol sem začel prav potiho razlagati, kaj vse se vidi. Kje vse sem že bil. Kaj, kje, kaj pomeni ali kaj vse smo doživeli na bregovih jezera in vrhovih okoli.
Molčala je skoz. Bi si lahko celo mislil, da je problem, če se ne bi čutilo, da tako umirjenega popoldneva ne razočara zla slutnja.
In pravi:
Tako slabo se razumem s starši.
Stalno mi težijo. Pet minut nimam mira. V vse se vtikujejo. Potem se zapiram v sobo, če že moram ven, samo na hitro in kratko, predvsem pa osorno, če me že dobijo. Tako da gre samo še navzdol. Čim bolj težijo, tem bolj so mi zoprni in tem bolj jih ignoriram, pol je pa samo še huje.
Po moje je to tako normalno.
Verjetno je tako naštimano, da se, ko dobiš mozolje, tudi začneš počasi odklapljati od staršev. Kako bi pa izgledalo, da greš, ker si samostojen, in ker je to edina naravna pot, starši te pa še vedno pedenajo od spredi in zadi. Še vedno tako skrbijo zate, kot takrat, ko si ravno shodil. Verjetno je mama še lulat ukazala.
Nič verjetno. Se točno spomnim, po Cik-caku:
Zobe umit, lulat pa spat.
Saj nekateri se nikoli ne odklopijo od mamice. Al pa očka, saj ni razlike. So tudi izjeme, nič ne rečem. A sploh ni pojanta v tem.
Dokler starš ne dozori, in to je v resnici problem, se vtika v življenje otroka. Nekateri do konca. Zato se jih pa toliko loči, ker še od doma niso odšli. Pa magari so jim starši kupili hiško na drugem koncu mesta. Mama ta mladi v pisker gleda in tamlada nič ne naredi pravilno, sinko se pa globoko strinja, saj goveja župa mamina, je bila pa povsem drugačna in pdvsem 100x boljša.
Kako pa naj. A ima kdo denar na začetku da gre lahko po svoje? Nobeden. Ravno v tem je haklc. Tako kot so tvoji začeli iz nule, tako bi moral vsak. Vse vzpone in padce sta pmagala skupaj in gradila vzajemen odnos. Sicer se pa menda na poroki reče v dobrem in zlem. Pa še nekaj kozlarij, pa ni da bi ponavljal.
Čeprav, priznam, je lažje da mama spegla, še skuha če je že tle.
Sploh so pa v debelih bukvah napisali, da so starši na začetku simboli in junaki. V puberteti idioti in sovražniki. In potem v samostojnosti prijatelji in zavezniki.
A če zamešaš vrtni red, ali celo katerega izpustiš, se pa krize dogajajo. Nekatere celo kot tragedije.
Ne nazadnje mora vsak sam to skozi dati. Še nikoli ni noben mladostnik upošteval nasveta starejših. Pa magari na koncu točno enako govoril svojemu mozolarju, ki ga ne bo slišal ne poslušal.
"Tako to je.
In menda je normalno.
Enostavno pa ni. Če kaj, pa enostavno ni.
Kok si star?
Kot bi kakšnega izkušenega starca poslušala."
Oh nič takega. Sam vedno zakompliciram, če pa še drugi pol pa maš tako govorjenje. V vseh treh zvezah je bilo sila komplicirano.
"A tri punce si že imel?
Ne vem če ne one mene.
Meni je čisto prehitro takole zares.
Rabim še vsaj par let lerlaufa.
Česa?"
No ne prav zares. Saj imam rad intenzivnosti a ne brezizhodne. Vse opcije odprte, pa magari najbolj zares možno. Mi ni nikoli bilo blizu, samo flirt. Ja flirt, je zelo pomemben, a je samo ena od faz. Začetna, najbolj atraktivna a samo to. Vodi v nekaj globljega.
"Sigurno pa ne tako globoko da ni izhoda.
Ne še.
Mogoče kdaj. A tudi upam da nikoli do konca.
Ej, si kompliciran.
Sori."
Pol sva bila pa spet tiho. Črna nočka naju je zagrnila že pred časom in tišina je bila čarobna. V brezčasnosti, breztežnosti v vesolju.
Prav tiho sva privezala čoln in se usedla pred prikolico. Natočil sem ji vina in zrla sva na gladino, katera se je po malem svetlikala, a daleč od morskih svetlikanj. Še to ne vem če se mi ni samo zdelo.
Bila sva tiho in srebala vino.
Nakar se dvigne in sede v moje naročje.
Kar je sledilo ni za javnost.
;-)
A dej dej, nič takega.
Ene pol ure, no, 20 minut sigurno, 10 pa ziher, lupčkanja in božanja, superfinofajn, a sva oba držala kozarce s drugo roko, tako da res ni bilo ne vem kaj.
V resnici je bilo pa popolno, a to ti ne razumeš, ker misliš da bi moralo biti še kaj. Ne, bilo je vse.
Pol sva zajela sapo. Se pogledala direkt v oči, tisto ko se nosova še dotikata in ti sapo čutiš globoko v nosnicah in pol... Pol je vstala rekla lahko noč in odšla.
Tudi sam sem odšel prav mirno spat. Brez velikih pričakovanj. Saj je bilo vse popolno. Kaj je pa še lahko?
Zjutraj se je prišla poslovit. Sva zajtrkovala skupaj, se gledala in paberkovala.
Da sem sladak, da gre domov in svojega v roke vzame in da od sedaj že ne bo nikoli več po svoje šel, če hoče z njo biti. Skupaj v dobrem in zlem. Da bo mamo in fotra objela vsaj enkrat na dan.
Da me noče nikoli več videti, da me bo pa še velikokrat sanjala in mogoče celo sinu dala ime po meni.
Nisva jokala ko je odpeljal avtobus.
Saj je bilo vse kot mora biti.