02 RCL

Rekreacijski center Ljubljanica.

"Zdej. To je tko."

Sem že napisal vse pomembno okoli tega. Kaj je tu pomembno je pa vprašanje in zato še mal.

Do sedaj je že jasno, če že ne jasno pa vsaj videno, če ne pa videno, pa sigurno slutilo, da nisem eden tistih, ki se fajn počuti na svoji ulici in je vseživljenski projekt, družina in dom, ali pa vsaj svoje stanovanje, v nadstropju staršev, ali pa, če že bolj avanturistično, v sosednji ulici.

Takrat še nisem vedel, kod in kam, kdaj in zakaj, a tisto je bilo čisto premalo. Ok, srednja je dala nove horizonte in perspektive in gotovo kaj rata, a za sedaj smo še malo nedefinirani in boječi, ajd, če že ne boječi pa vsaj nesigurni, in bomo pač še malo počakali, da se kaj izkristalizira, do takrat pa še malo raziskujmo, ven iz ulice, ven iz naselja, dela mesta še ne, a je na meji in zna še kaj na to temo nastati. Če pa celo drugo mesto, država ali sistem, je pa čisto prehitro. Pustimo bobu bob. Menda je nekaj z hišami, al kaj, al sem pa vse pomešal.

Zdej, a je to važno.

To ne, je pa ostalo.

In parkiram kolo na RCL.

Ostalo pa že veš.

Ja, pa ja.

Veš da, a ne vsega, ali pa vsaj ne iz drugih oglov.

Ok, smo se sicer trudili zopet napraviti veslaški klub, a to je že opisano, je pa bil takrat to rekreacijski center. Ravno zato sem se ustavljal.

Ja, pa ja.

No, tudi. Seveda smo veslali, igrali košarko, le te veliko in skoz, odbojko, tudi veliko, tenis, še kar a je bilo treba plačati, pa zato malo manj. A še kaj? Oh, gotovo, a sploh ni bila poanta v tem. Pač pa v družbi. Zdej, seveda tu se je srečalo tipe iz Trnovega, Prul, Viča, Rudnika, še katerega zagretega iz Šiške ali Bežigrada, skratka horizonti so se tu sila raztegnili in podaljšali.

Še celo občasno je prišel, kakšen študent, enkrat en iz Lizbone, češ da tam trenira veslanje in naj bi sedaj v formi ostal. U, so se trudili, mu sestaviti vsaj približno tekmovalen čoln. Saj so mu ga, po moje najboljše kar se je našlo na klubu, vsaj ostankov njegovih, ker kot rečeno je bil to sedaj rekreacijski center. Pa je bogi, rečmo da je bil Pedro, prav žalostno gledal tisti čoln, po moje sploh ni vedel, da so včasih čolni taki bili. Potem ko je pa še famozni kilometer videl, to je tisti del, ki je raven skor kilometer in kjer se naj bi resno treniralo, taki čolni niso narejeni za ovinke, čeprav se to tudi da, a samo ekstra nadarjeni, kar je vsak moral biti, če je hotel na Ljubljanici trenirati. Tako da, ga ni bilo več na spregled. Ok, nima veze. Ima pa veze, da greš na Ljubljanico in srečaš Portugalca. Lej to se pa tudi ne zgodi za vsakim vogalom.

Ja, je bilo novo.

So bili tudi domači podobni. Si je študent iz Kopra, dal pripeljati svoj čoln, še za trenerja se je menil, z enim iz Difa, pa je tudi ta akcija propadla. Se je sicer udejstvoval vse do zime. Potem ga je pa sneg pregnal ali pa izpitov ni naredil, ker tudi njega več ni bilo. Je pa prej povedal kako je na svetovne regate hoditi.

U, smo zijali.

Kot že rečeno, pol zvečer, pol je bilo sicer še vedno večinoma o veslanju, a je glede na nivo piva prišlo tudi do drugih tem in velikokrat tudi do tabornega ognja in obvezno dejta zašpilat uno, kar pa tudi že veš, kaj vse ni nastalo z tega stavka.

"No.

Ka, no?

No in zakaj si še hodil?

Ja, zakaj, zaradi punc.

A punce veslajo?"

To še najmanj. Tiste ki pa, so pa, kako čm povedat. A ma niso baš moj tip. Ja, simpatike, a tudi mal fiu-fiu, kot večina veslačev. Moraš biti, če ti je tak šport všeč. Pa pustmo to stat.

So bile punce na tenisu, odbojki še pri košarki se je kakšna našla in tam sem bil. Še kar redno. Zdej, kaj velikega se tudi ni zgodilo, malo pa tudi ne, pač glede na obdobje, ko sicer bi, pa ne veš še kako, pol pa raje ne tvegaš, ker kaj pa veš kaj lahko reče.

03 Rock

O muziki smo se menilo lih vedno in povsod. Vsaj mi rockerji. Fralje na modi bolj o šolencih. Nekaj jih je bilo takrat ekstra fajn. Tako fajn, da so potem zimzelene ratale. Eagles Hotel California, Stevie Wonder mi je bil zelo blizu, pa vendar Songs In The Key Of Life mi je bil pa precej mimo. Zato sem pa toliko bolj zapopadel Steve Miller Band Fly Like An Eagle. U ta pa mi je sedel.

Potem jih je nekaj za katere sploh ne bi bilo potrebno omembe, ker so klasike. Lynyrd Skynyrd One More From The Road, Led Zeppelin stairway to heaven, Deep Purple smoke on the water, Black Sabbath Iron, ZZ TopSharp Dressed Man.

Na Sex Pistols Anarchy in the UK pa še nisem bil spihološko pripravljen. Je moralo preteči še kar Ljubljanice, da sem jih pogoltni.

"Zdej. To je tko."

V resnici nikoli povsem. So stvari ki mi niso sedle, pa magari vsi samo o tem govorili. Ni jih veliko in ravno punk mi ni nikoli legel. Sploh ne moreč reči da so slabi. Posebej nekaj klasikov. Na splošno, pa ni bilo trenutka, da bi si dal gor, kar naj bi takrat pomenilo gramofon, ali kaseto, in si zavrtel bilo kero od punka.

04 Jazz

Seveda je tudi tu nekaj kateri mi sploh niso potegnili, pa magari mnogo omenjali le te. Keith Jarrett ne vem če je kdaj kero sproduciral, za katero bi si po tiho želel jo slišati še kdaj, pa magari celo na koncertu bil. Tudi Mile (Miles Davis) je zelo različno nastavljal. So komadi, za katere nočem niti slišati, a je nekaj brezčasnosti posnel in mu vse zatežene zato oprostim.

Potem je bilo nekaj njih, za katere bi lahko rekel da so komercialni, ali celo pop, ker smo jih poslušali veliko in v mnogih situsacijah. Chick Corea, Jean-Luc Ponty, Weather Report, Al Di Meola: Land of the Midnight Sun.

Pol je pa en, ki je bil zame poseben. George Benson Weekend In LA . Pri tem je pa vsaka nota fajna.

"Zdej. To je tko."

Vem sem povsem nekritičen. Lej nekaterim se prepustim, pa še razložiti ne znam zakaj.

05 Etno

Pol.

Pol je pa, ne en način, kot strela z jasnega udaril Pako. Paco de Lucia z albumom Entre dos aguas. Se ga ni dalo med đez, rock tudi ni bil, pa magari je bilo malo na rumbo.

"Ja pa?"

Karlos je tut rumbo špilu. Carlos Santana Black Magic Woman, pa smo rekli da je rock.

Po svoje nima veze, razen če se že o predalčkih v muziki meniš.

Bil je tako fajn, da bi lahko bil tudi pop. Pa je imel samo par tako popularnih, ostalo pa, nekaj fejst na jazz, precej pa orto narodnjaki. Flamenko. U, sem užival.

Pa to je to.

To je ta pravo.

06 Forbes

Takrat enkrat, verjetno mal prej, če te srbi točno kdaj bo treba poguglat, ali še kaj bolj resnega, nas je, takratno skupno domovino, en ameriški časopis, ki pa naj bi bil resen in ni, kot toliko drugih priložnosti, na primer, so se eni duvali, da imajo diplomo iz Berklita (barkley university), pa točno vemo, da je že takrat imel smer za neuvrščene, kar so takrat sicer imenovali nerazviti, in si si s tisto diplomo po celem svetu, razen v neuvrščenih, rit obrisal, Forbes je pa napisal da je Jugoslavija najbogatejša država Evrope.

"Ka?"

"Zdej. To je tko."

V resnici nam ni kaj veliko falilo, a to lahko rečeš za nazaj, takrat si pa našpičen lih proti vsem.

"Kar pomisli sedajle. A si al nisi?"

Tako da, ja je bilo kar kaj tarnanja in problemov.

Pred Konzorcijem, no mal naprej, so postavili spomenik komandantu Stanetu. Kaj veliko zgražanja ni požel, razen v smislu, al majo vesele, a bojo sploh kdaj nehal, pa kdo se še s takimi trapi?

Rdeči poliestrski kioski in koši za smeti, ti so bili tudi zeleni, saj tudi kioski niso bili samo rdeči, a je prevladovalo, so se razbohotili lih po vsakem kotičku naše prelepe domovine. Pa nehali niso, spminjalo je namen in funkcijo, tako da je na koncu celo izpadlo, da je en od boljših funkcionalizmov, pa magari bil v bistvu čisti formalizem. Sicer še kar dober, pa vendar.

"A to da je politka?"

Lej, ga ni bilo ki bi si upal dvomiti, ali celo kritično razpravljati o materiji, kajti, to je bilo največ kar ti socializem lahko da. Skratka od boga (partije) poklicani vse, ostali pa nič. Ne, samo to.

"Ostalih sploh ni.

No. A je? Kej je kdo? Ker se upa?

Noben.

A nism reku?"

Ok. nima veze. Diktatura s prijaznim obrazom.

U, je blo hecn.

Je Tito gostil Sofio Loren in njenega. Lej smo bili svetska velesila. A v čem? Je že moralo nekaj biti, če so taki kapslni hodili. Ker ni bila samo Zofka.

Ko sta Burtona prišla je bilo že malo dekadentno. Tam pa nisem več spremljal. Pa kaj se sploh pseravajo. Nas so zanimale bolj bistvene. Sicer še nisem skužil, a sem slišal za Sex pistols.

"Ka?"

Green peace je šel povsem mimo, kot da ga sploh ne bi bilo.

So se pa prijele vroče hlačke.

Računalniki so že bili na pohodu, a do nas je prišlo samo v obliki žepnih kalkulatorjev. Texas instruments je imel že kar kaj funkcij.

Ne vem če so sploh poročali o Sunday blody Sunday ( Bogside Massacre), al sem samo sam bil pač odsoten.

Bili sta že dve internetni povezavi. Ena iz Milana čez Zurich v London, druga pa isto preko Pariza. Lej nekje je treba začet.

Sladoled Planica je bil v povoskanem papirju.

To pa že ni politka. Takrat ne, pol pa glih.

Gates in Allen sta glavi staknila, a nismo vedeli da je pomembno, v resnici še vedeli nismo.

Štafeto mladosti že dolgo nismo gledali, čeprav je bila še kako prisotna. Na srečo je v tistih letih to pomenilo športni dan in sonce je sijalo in punce so se hihitale.

Smo pa zato zijali, še celo mi rockerji, ko je Nadia Comaneci naradila špago še u luftu, med tem ko je žonglirala s keglji in je že šesti obrat delala, preden je na tla stopila.

07 Nihče me ne razume

Pa poveš razumljivo?

Menda.

No, viš. Ravno tu je haklc. Večinoma si predstavljamo, da sogovorec, okolica, razume povedano, pa še razlagati ni potrebno. Povedano kratko in jedrnato.

Ja, včasih res. A večinoma je bolje raje razložiti, pa magari ponavljati, že povedano, kar mi gre sicer, extra na jetra, a vidim, da je to moj problem, večinoma, če povem eno, potem razložim še z drugimi besedami in se izkaže, da je bilo tisto prvo povsem narobe razumljeno. Z razlago sem pa še bolj zakompliciral.

Priznam, ni lahko. A če te hočejo poslušati, se le potrudi z dodatno razlago. Katere se je tudi potrebno naučiti. Ali pa vsaj trenirati. Pa še za različne čase in osebe, različice in variante.

Bistveno večji problem je, ko te nočejo poslušati ali celo, poslušajo že, a ne slišijo povedanega. Tu se je pa zopet potrebno ozreti po prioritetah.

Kot že velikokrat omenjeno, če ti veliko pomeni, ali če si primorana v razlago, le naprej, pa naj bo še tako naporno. Če pa uvidiš da je govorjenje bob v steno, pa zopet. Ali imaš možnost ga, jih, poslati v tri krasne, če pa ne, pa je verjetneje, brati knjigo, ta cajt, ko te ne slišijo, imaš vsaj kaj od časa zapravljenega z dotičnimi.

Res ni lahko.

Da te pa nihče ne bi razumel je pa težko izvedljivo. Večinoma je okolica nedovzetna za kar koli že imaš. A to je okolica. Če greš pa okoli, pa ni hudič, da ne bi enkrat naletela na enga sexi.

?

Ohtisvosu.

Hec.

Na celem svetu se vse dobi. Zopet koliko ti pomeni. Velikokrat je povezano z izobraževalnim sistemom, ali z vzorci obnašanja v družbi.

Če prehitevaš imaš vsaj dve možnosti. Ali ostaneš in čakaš, da se bo počasi kaj premaknilo v smer katera ti je blizu. Ali pa greš in poiščeš okolje kjer te bodo razumeli. To sploh ni treba da je Indija ali Koromandija.

Mislim da se vsak najde svoj jaz lahko že v sosednji ulici. Sploh ni treba do Amsterdama ali Katmanduja. Pomembno je premakniti se. Kar je sicer najtežje. Prekiniti ustaljeno prakso, ko je vse znano in varno, pa magari zoprno za znoret.

If you don't understand my silence,

how will you understand my words?

08 Nasmeh

Samo nasmeh je bolj grenak je pela Ditka Haberl. Ej smo zijali. Ok, muska, kdo se pa o tem meni.

Po sta bile dve čisto prehitri zame. Takle naivko neizkušen, smrkuc, ne bi sedaj v detajle.

Začnem z enostavno. Saj v resnici sploh ni bila, a je vsaj na začetku tako izgledalo.

09 Andreja

je bila ena sila vesela oseba. Glasna tudi, a je obvladala tudi tišino in ravno zaradi te sva se ujela. Večinoma je bila center, ali pa vsaj zelo blizu, dogajanja. Če so punce kaj kanile, so zaradi nje, ali pa se je vsaj strinjala in je bila prva za in sploh je velikokrat prevzela pobudo z vzklikom:

"Pejmo babe."

Kar bi se dan današnji reklo, emancipirana. Takrat pa samo posiležna. Ja, je tudi težila, kdo pa ne, a sploh ne morem reči, da je bila kako drugače tu mač. Pač na svoji liniji. Če se nisi prilagodil si pač ostal zadaj. U, so bile akcije. Svakojake. Od tega da je treba učitelju kaj dopovedat, taga sploh ni bilo malo, do unga, pejmo na žur, pa makar lih iz njega šle. Je imela energije, na ostajanje.

Komot bi lahko rekel ni moj tip. A sem do tega prišel šele s časom. Namreč, za pogledat je pa bila, kako čem rečt, zelo, zelo, zelo privlačno. Če ne že samo seksi, a potem je takoj priokus objektov in kar je še takih neumnosti. Ne sploh ni bila samo objekt, čeprav tudi tu ni tako enostavno.

Sicer ne vem, ali je sploh kakšna posplošitev na to temo. Blondinke so super. Je sicer bila blond, pa super tudi, a ravno pri njej ta teza ne špila. Enostavna. Tudi, pa saj smo vsi. Eni sicer malo komplicirajo, a je večinoma forme radi, nekaj se jim pač ne izide, potem se pa skrivajo za teorijo.

Pol. Ta prava baba, ok, no, ženska, a to še ni, saj je vendar malo bolj razvita punčka. Punčka ki malo prehiteva, pa spet nič takega. Dekle. Ajd, pa naj bo, čeprav mi ne gre, a naj ostane. Pravo dekle ma fajno. Lej o tem se tudi ne sme govoriti.

No. A se spomniš moje osnovnošolske Maje, preden me je na Koleziji srečala. Smo rekli takrat spred dila, zad pa ploh. No, Andreja ni bila nič od tega. Če pa kaj ne, pa ravno to ne. Celo malo na barok, če bi že kaj, a daleč od tistih Michelinovih (Michelangelo) angelčkov. Sam malo bolj napeto.

Tudi moda je bila takrat na to temo, da so se določeni deli morali poudariti in je bilo kaj poudariti, ni bilo treba nič podlagat. Skratka super diva.

Ali mi je zaradi tega v oko sedla. Ja tudi, ni debate, a kaj ko pri meni ni to nikoli bil odločilen moment. Saj tudi pri Andreji ne, a je bilo plus točk zaradi tega precej.

Kakor je bila vodja klape, ali vodja akcije, ali kar tako vodja, je znala tudi, za razliko od večine punc, kdaj sama sedeti, prav zatopljena v svoje delo in je ni motilo prav nič, tudi če bi pretep bil, ajd, če bi kera kerga, potem, ne verjamem, da ne bi vsaj pokomentirala:

"U jajca ga dej!"

Ali pa celo vmes stopila,

"No, kvauš pazdej šleva?"

Sicer pa ne. Glede na to da smo bili na taki šoli, je bilo kaj običajno da je kaj risala. In tam sem bil tudi sam, se delal da je sploh ne vidim in da mi ne razbija srce kot noro, jo vprašal:

"Kaj pa rišeš?"

Potem pa naprej, pač pogovor, o čemer koli. Tako sva se znala pomenkovati večkrat o mnogih temah. Ne samo, ali mi posodiš radirko, ali, kako se pa nariše 7 enakih delov v perspektivi?

Tako minevajo meseci, sanjam o njenih čarih, česar nikoli ne nakažem. A dej dej. Taka te na gopc, če vidi da ju u …

oči gledaš. Ja kam pa, luba duša pokvarjena.

Po pa enkrat, en tistih, umirjenih trenutkov, ki so mi sila prijali, ko je vse spokojno in ni problemov na vidiku:

"Zakaj pa nikoli ne greš z nami u disko?"

Saj nisem vedel da hodite. No, seveda da greste, da pa hodite, pa ne.

Pol je bil sicer rafal, tako značilen zanjo. Klela je več kot večina fantov, tudi ni vse za napisat, a je bilo na pozitivni strani. Sicer me je poslalo u maminu, pa klinc, pa kaj vse ne, a se je končalo z:

"Gremo zvečer u Šporna?"

"Ker avtobus pa pelje v Radomlje?"

"Pejd u …., pišuka ti …, dej te bom jest pelala. Prit u mest zvečer, pa te poberem."

"Ka pa dam?"

"Tut"

Pa še cel haufen pomožnih glagolov zraven.

In tko skačemo tam u Špornu, kugla se vrti na stropu, zadušljiva vročina, Boni M nabija By the rivers of Babilon, pa take. Ob 2h zapirajo. Končno. Lej tole ni zame, pejmo dam. Andrej pa:

"(Cel haufen pomožnih glagolov) U Šporna, sm rekla (po pa spet uno od začetka)!"

Sva se dobro razumela lih cel teden, potem mi je zmanjkalo kondicije in sem moral ene tri dni spati. Je rekla mama, da sem bil čisto zelen.

Najini umirjeni pogovori so se skrčili na minimum. Ne, da ne. A ji pač nisem bil več uporaben.

"Zdej. To je tko."

Kaj vse ne pogoltne pravi roker, če hoče punco dobit? Tole je bilo čist preveč. A dej, dej, jest se takih ne grem. Ne rečem, super mačka, a čisto preglasna. Saj je sploh ne dohajam. Pa sem mislil da sem žurer.

Nč nisi.

Lej se bo že kaj razvilo.

Saj je še čas.

l'amour n'as pas de prix

10 Irena

So bili svakojaki žuri. Večinoma že videno, po malem predvidljivo, veliko ponavljanja. Saj to bolje leže. Da poznaš kerga. Na žuru, kjer ni nobenega prijatelja ali samo znanca ni lahko. Če se pa še povsem druge menijo, potem je pa že malo strašljivo.

Ne vem kako? Kdo me je povabil, ali vsaj povedal? Čeprav ne verjamem, da bi šel na neznan žur, samo zaradi firbca. Tudi to, a bi obvezno imel spremljavo. Sam, to pa sigurno ne.

In eto mene na točno takem kraju. Žiuga nobenega nisem poznal. Sami starejši. Verjetno študentski žur. Pa to ne muska na glas, pol pa skakat, pivo v potokih in cigaret takšen ali drugačen, zraven pa nakladanja do jutranjih ur. Pač glede na nivo piva. Če ga zmanjka tudi besed in gremo dam.

Tu je bilo pa, kot v kakšnem hipi filmu. So sedeli, ležali, klečali lih vse povsod. Precej dolgolasih pobov, nekaj bradačev, skratka lahko da je shod študentov filofaxa, ne bi se čudil da iz psihologije in filozofije. Ker tukaj se je debatiralo. Občasno celo malo razgreto, tudi kdaj je komu v besedo skočil, a tega je bilo malo, pa še takrat sta vsaj dva opomnila, en govori.

"Ka?"

Sem samo zijal in prav seciral, če ne bi le bila kje kakšna poznana faca. Tole je mal strašljivo. Ravno, ko zaključim, da sem se zmotil, da je pomota, da nekaj ni šlo skupaj, da sem na takem žuru, se do mene pririne Irena

Šepetaje, da ne zmoti debate:

"Živjo, kok je fajn da si prišel, a ne kakšna fajn debata, tega sem si želela od zdavnaj, pa so na šoli sami brezvezniki."

Seveda sem se v vsem strinjal. Še celo zdelo se mi je da sem jo že videl. Ja, ena iz mode, a je nisem imel zacahnane lih iz nobene perspektive. Potem sem se celo trudil nekaj na temo debate, pa na srečo, ali ni slišala ali je bila pa preveč skoncentrirana na povedano in se mi je samo nasmihala, v resnici pa poslušala druge.

V resnici se ne spomnim, kaj naj bi bila rdeča nit takratne debate, a se ne bi čudil, če ne bi bilo nekaj na temo dejavniki razvoja osebnosti, pa sigurno podmazano z študentskimi zahtevami, takrat je bilo to moderno. Tole sem sicer naložil, a se je slišalo nekaj na to temo, razumel pa skoraj nisem nič. A zakaj nisem odšel. Če je pa poleg stala Irena.

"Ja, pa?

Ka pa veš. Počakmo pa vidmo."

Takoj ko je pristopila me je objel njen vonj. O vonjih sem že prakrat. Eni so , da se ti pri prvem povohu zmeša. Eto ta je bil tak. Ne ni bil parfum. No, verjetno tudi, a daleč od tistih nekaterih, u saj veš, eni so čist preveč. Tako da te takoj odbije. Ene pa. Lej, bi kar za njo šel, če bi se premaknila. Pa se ni. Gužva je bila. Stala sva tudi. Naslonjena na steni, a zaradi dolžine dogodka, se je le treba premikati iz noge na nogo. S časom tudi z dotikanjem ramen in tko. Cela drama, če jo znaš iz te strani pogledati.

Pol je bila pavza. Smo se malo premaknili, celo sprehodili, čeprav v tisti gužvi kaj velikega premikov ni bilo. Do sekrata je bila že tako in tako vrsta, nisem niti poizkušal. Uspelo mi je priti do balkona. V resnici lože. To se je namreč godilo na podstrešju v stari Ljubljani. Ena tistih podstrešij, ki ima en velik skupen prostor, v resnici bi lahko bil biro, nekaj takega sem v filmu videl, okoli 10 sobic in prostorčkov, v etaži spalni del, v špici pa čitalnica ali kakor Angleži rečejo drawing room. Sem vedno mislil da angleži veliko rišejo, ko jih ima toliko risalno sobo. Pa ni od risati ampak od umikati. Withdraw, torej umikalnica. Nima veze. Drugi del debate ni bil tako intenziven kot prvi. Nekaj jih je celo odšlo. A tudi nekaj prišlo. Teh samo za vzorec.

Že prej se je kadilo. Sicer malo manj, glede na količino naroda, v drugem delu pa že kar. Tudi pivoti so krožili, v drugem delu pa še kaj. Skratka debata postajala je glasna in malo je manjkalo, pa bi normalen žur ratal. Irena jih je nekaj poznala in me vsem predstavila. Malček smo poklepetali, malček se poveselili, pol so pa krožili. Ok, ker ni bebast je pa trobast, je rekel en velik Slovenec. Pol se pa opredeli. Lej, ga ni ki bi bil za prvo.

In tko počasi lezeva v nadstropja, sedečki po stopnicah, med tem ko so čez naju hodile množice. Ma ne lih množice, a mira pa tudi ni bilo in je kar nekako samo ratalo, da sva se znašla v risalnici. Tam je sicer bilo še kar zasedeno, po večini v horizontali, kar izvedeva tudi midva, razglabljajoč o vseh možnih in ne možnih problemih, posameznikovih, skupnih, družbenih, angažiranih, svetovnih, vesolskih, skratka a ma baš vsem.

Sploh nisem vedel, da imam tako in toliko izdelanih mnenj. Se mi je zdelo, da so lih sproti nastajala, kakor sva se jih dotaknila. In začuda, sem se skoraj v vsem strinjal z njo. Ma, ne, res. Nisem ji samo v rit lezel. No, vsaj ne hote.

Sedela sva v naslanjaču, takem kot se sicer na stolu, a izgleda da na tleh sediš, no, bolj ležiš. Pivote so nama drugi prinašali, kakor tudi cigarete. Sicer nisem bil pozoren na take malenkosti, a ni bilo nikoli treba po pivo v spodnje nadstropje, ali celo po cigarete na postajo, kar je bilo na normalnih žurih običajna navada. Pol ko si na postajo šel, sredi noči, veš da so se dogajale svakojake situacije, tako da je ker kdaj bil žur posebej omembe vreden, a tisti del s postaje.

Skozi strešno okno se je videla črna grajska hosta in zvezdnato nebo. Sedela mi je v naročju in njena sapa se je čutila na vratu. Sicer sva šepetala o svetovnih problemih, a mislim, da tudi njej v tistih trenutkih ni bilo do tega, ampak si je tudi želela, nekaj drugega, če že ne isto kar sem si sam.

To ne bomo nikoli izvedeli, ker.

Ker naju je prekinil par, ki je ležal pod najinimi nogami. On se je poganjal od najinega naslonjača, ker je naskakoval eno, se je potem izkazalo, da je bila najboljšega prijatelja punca. Ta najboljši prijatelj je v tistem trenutku prišel gor, strašno tuleč in kričeč, nazaj ga je pa vlekla ena tudi ne povsem oblečena, tudi vreščeča, še kar lušna oseba.

Skratka. Nekdo je prinesel, še kaj, ne samo navadnih cigaret. Se je še kerim odpilolo, ne samo opisanim. Seveda je bilo z absolutno romantiko, na najbolj brutalen način konec. Pa še tako banalno. Vse tiste debate od prej, ko nisem nič štekal, so en drekec pekec, ker v resnici ni bistvo nikjer nego v sexu.

Ko je Irena skužila kaj se dogaja, je jadrno zapustila mesto dogodka. Seveda sem letel za njo. Dohitel sem jo šele na Šuštarskem. Ker, ker je bilo kar na enkrat polno ljudi, ki so prestrašeno spraševalo, kaj vse ne. Kaj se je zgodilo, še največ. Potem pa tudi, a jo je asistent, pa take. To so bili drobci iz katerih sem potem s časom sestavil zadovoljivo zgodbo, da je imela rep in glavo.

Ko sem jo ujel, sem jo moral prav konkretno, prijeti za roko, da se mi ni iztrgala. Kaj sem pa takega naredil, da sedaj beži. Da ni zaradi mene, da sem v redu, a vsi na šoli govorijo da seksa z vsakim in me noče več videti.

"Kaj ima pa to s tabo?"

Sem klical za njo, ko je bežala.

Odgovora ni bilo.

Nikoli.

Love me when I least deserve it

because that is when I really need it.

11 Srečanje

Idimi Đođimi

Je rekla mama, globoko razočarana da bo njen, pa tako dobro je kazalo, sinko vstopil v komercialne vode. Zdej. Če je res dobro kazalo je diskutabilno, je pa to običajno stališče, večine mam, verjetno na celem svetu, ko čisto preveč pričakujejo, kakor je možno. No, verjetno možno je več, a za kakšno ceno. Tisto, ko deca kri ščijejo, zaradi pre ambicioznih staršev, pa je večini jasno, da kaj več kot uničenega otroštva, ne bo, a vsaj ne odnehamo pri prvi zapreki. To ne bo nikoli jasno. Kakor tudi ne te komercialne vode. Razen da smo jajca špilali, več komercialnosti ni bilo, kamoli da bi se kaj na tošlnu poznalo. Po tej plati čisto mimo, a je bila izkušnja.

"Zdej, a pozitivna?"

Lej ne more biti vse samo luštno.

Je bil, vsaj začetek. Bolj zaradi nepoznavanja kot kaj drugega. Na splošno, dokler je bilo novo, je bilo zanimivo, občasno še fajn, včasih pa tudi kaj super fajn. Pol proti koncu, ko se je leto zavrtelo, sem se resno spraševal, kaj je meni tega treba, a sem imel pogodbo podpisano in sem moral ostati. Je pa nisem podaljšal.

Ok. Nima veze.

Potem ko je imel ansambel Druga vrata levo, svoj vrhunec, na že opisanem koncertu, ne da je bilo vsega konec. Sploh ne, samo po malem je popustila tista energija, katera nas je družila dve leti, da še domače naloge ni bilo časa napisati.

Potem, ko smo, verjetno predaleč ciljali, ko smo kanili demo tape posneti, da bi ploščo izdali, se je zaradi čakanja, na koga vse ne, nekako kar samo razelektrilo in potem še tistih par jamm sesionov sploh ni več pdstavljalo vrhunca, ampak ene vrste obvezo, za katere pa vemo, da v teh letih težko skozi pride in sem tudi malo okoli gledal.

Prvo sem si kupil prave konge. O teh sem že pisal, samo to dodam, da v tistih časih jih je redko kdo imel. Menda radio Ljubljana in prodajalec, ki je pa kdaj tudi na radiu nastopal. Ta si je kupil nove, sam sem pa dobil njegovo dekoracijo iz dnevne sobe. Imel jih je zaradi lepšega.

V svojem času, so bili celo pomembna firma, takrat so jih pa že izpodrivali izdelki iz Brazilije. Po svoje logično.

"Ka?"

Uni moji so bili Francoski. Sicer je francija imela kolonije in ni da ni mogoče, a vendar so Franciti bolj po šansonih znani, Brazilci pa po sambi. Konge sicer bolj uporabljajo Kubanci, a takrat ni bilo ničesar iz Kube. Vsaj v naši dolini ne.

S kongi sem bil preglasen za spremljavo kitarsko, da ne omenjam, da je bilo čisto nemogoče s tistim po žurkah hoditi. Zato sem iskal bend z električno ozvočenostjo. Takrat kongaša glih nihče ni rabil. Če špilaš Black Sabath lih ne rabiš, kakor tudi ne za Dan ljubezni. Da ne omenjam Golice.

Zato sem se priključil skupini iz Zaloga. Je bil v osnovi vaški trio, ki je na veselicah igral, a jim je postalo dolgčas, še posebej kitaristu, ki je malo proti Hendriksu gladal in … Se jim je pridružil Tomaž. To je un isti, ki je z nami špilal, dokler nismo hoteli plošče posneti. Potem je imel nujno nekaj. Tudi sicer je bil že na faxu in topogledno bolj resen.

Tomaž pa ni samo bas špilal, temveč je imel vizijo. Da bo naredil big band. Na koncu nas je dejansko bilo 15, menda največji ansambel, takoj za Big band RTV-jem. A do tja je še celo leto.

Takrat nas je bilo pol manj, pa še za tiste se ni vedelo a so pri bendu, a je samo punca od koga.

Ok nima veze.

Smo zvadili Samba pa ti in Black magic woman, pa še enih 20 drugih, katere mi pa niso legle, razen Hit the Road Jack, pa še ker rock. In smo šli špilat čez poletje v RIO.

12 Rio

V bistvu fajn. Vse je bilo novo. Vsak dan nove face.

"Zdej. To je tko."

S časom opaziš, da so stalno iste, a na začetku nove, ko še nikogar ne poznaš. Tudi scena je bila še kar rockovska, kolikor je v Riu sploh kdaj bila. Pol, okol polnoči, ko so že vsi pijani in je treba še Na golici, pol sem pa tudi že sam tako vesel, da mi je čisto vse eno kero špilamo. Tako da je še takrat bil žur. Saj zato smo pa prišli.

Ja, so se dogajale svakojake štorije, če bom kdaj pri volji opišem par, večinoma pa je potem okoli pol noči izgledalo tako, da se je bilo treba nekomu globoko zaupati, ali pa on tebi, še raje ona, ali sam njej, nima niti veze, itak je vse proizvod maliganov, čeprav v tistem trenutku bilo sila pomembno, tako pomembno, da so nekateri celo rokave zavihali in branili pravico skazico. Sam niti ne, v resnici nikoli, je bil tam en Zlato. Sicer vun bacitelj. Me je za svojega vzel in če se je že kaj nakazovalo v tej smeri, je zraven stopil in vporašal:

"Kwa j bwo?"

Seveda se je vse pomirilo, še največkrat je pa prevzel težišče in so mu plačevali pijačo.

"A zakaj?"

Zlato je bil od vratu dol zelo podoben Švarcenegerju (Arnold Schwarzenegger). Bicepsi lih kjer si jih hotel. Ene par jih je pa itak še mal ven sililo. Sicer se ni nikoli izkazalo, ali so uporabni, ker ni bilo priložnosti. Večinoma se je samo namamal, pa je bil že mir, vsaj po kravalski plati, če je pa že morala biti intervencija, ga je pa samo za roko prijel in ven pospremil. Se ni nikoli zgodilo, da bi kateri z njim pkrižal pesti. Tako da ne bomo nikoli izvedeli, če ni bil samo napihnjen (takrat še ni bilo diabolikov(anabolikov).
Kakor tudi ne klošarjev. Zlato je pa ene zime na klopi pred Kazino zmrznil. Po moje se je samo malo sedel da se spočije, zakaj njegovo življenje, vsaj tisti del zvečer v Riu nikoli ni bilo dolgočasno.

Verjetno mu je samo pasalo sesti.

13 Festivalna

Skratka tisto poletje je bilo super fajn. Vse. Ne samo muzika in Rio in in in … Vse. Kakor pa veš, se pa vse fajn stvari nehajo in se je tudi ta. Je Tomaž podpisal pogodbo, da bomo eno leto špilali v Festivalni dvorani.

U, to je pa fajn.

Ja začetek, super fajn, ko je treba naštudirati, ves klasičen asortiman. Regel reht samba, rumba, čačača in kar je še takih. Tudi potem na začetku, v festivalni, u, fajn, al kaj ko se ponavlja, sam pa nisem mogel da ne bi sinkope užgal. U, me je črtil stari Jenko. Smo ga lih še ujeli, bogi ni vedel kdaj reči 3,4, če sem sinkopiral.

Tako da, ja so tudi tu bile zgodbe svakojake. Pa tudi ni vse za napisat. Od muzike sem jih sprovociral, da naštudiramo, zame takrat najbolšmožnfajn The Temptations - Papa Was A Rolling Stone.

Smo jo špilali lih sam enkrat.

Tko da mi je hitro šlo marsikaj na jetra. Pol se pa nehalo ni. Ne veš kako je lahko leto dolgo, če moraš 4x na teden nastopiti, 2x imaš pa vaje. Smo bili po tej strani ene vrste profiti, pa magari ne znali not brati, vsaj večina.

Monika je poslušala radio Luksemburg, posnela novi hit, jutri smo jo vadili, pojutrišnjem špilali. Na radio je prišel pa naslednji teden, če ne celo mesec.

Pa ko bi bil rock. Pop, pop in še enkrat pop. Zdej Village People YMCA, Abba Dancing Queen, Saturday Night Fever, so bili še fajn, al kaj ko hoče narod same butaste.

Pogodbe nisem podalšal.

Ostali so še leto nadaljevali potem pa razpadli. Večino opreme so menda ukradli.

"Lej tko se govori."

15 Veselica Grm

Mi rokerji sicer ne hodimo na veselice. Ne samo to, celo preziramo jih. Če je kaj mimo je pa točno to.

Zdej.

Že res da sem roker a iz kmetov, da ne rečem da sem tam gor rasel, in se brez veselic pač preživeti ni dalo. Pol pa še sosedov Jože.

Sicer ni znal a ma baš nič igrati, kar ga pa sploh ni motilo da ne bi. Še celo ansambel so ustanovili. To so bili časi, ko je raztural ansambel Lojzeta Slaka. Visoko nad oblaki, letijo trije Slaki, za njim pa Henčkov trio is svojo ropotijo. Ja Henček je bil tudi zakon.

Če so imeli ansambel, se ne spomnim imena, a me ne bi čudilo če bi bili Veseli ventilčki, so potrebovali še veselico.

In tako nekega večera slonim na ograji, otroci nismo smeli not, se ne ve zakaj in občudujem ansambel kateri se ogreva.

Sploh se še ni začelo. Mize in klopi so ta srednji pobje zbili iz plohov in kolov. Tudi oder je bil v enaki maniri. Ograja je bila samo lata na kolih, tako da je bila bolj za psihologijo. Se je pa točno vedelo, do kam lahko gremo ta mali. Pol smo pa na latah viseli. Tudi tako da se zahaklaš samo z nogami vse ostalo pa dol opleta. Nekaj časa sila zanimivo, potem se ti pa začne po malem vrteti. Eni, bolj nadarjeni smo se samo odhaklali in aterirari na glavo v travo.

Sosede so pripravljale narezek. Ta veliki fantje so organizirali srečolov, ateji so pa od daleč opazovali. Je izgledalo da sploh ne pridejo, a so tekom večera z veseljem prisedli, kajti, postavljen je bil največji sod, do tedaj v mojem življenju, ne vem če ne večji od babičine hiše, no skor, sicer je pa tudi babičina hišica mala in to sod poln Šmarnice. So sicer rekli da je Izabela. A tam niso delali razlik za take malenkosti.

Pol sta pa prišla dva. Jih še nisem videl, verjetno iz sosednje vasi. Smo vsi utihnili. Sam si sploh nisem pdstavljal, da bodo še tuji prišli. Domača vas, pa še to ne vsi, ker so skregani. Vsak s kom. Tako da več kot pol sigurno ne.

Pa so bili menda skoraj vsi. Iz sosednjih vasi od blizu in daleč pa sploh. Ne vem če je bilo kdaj v naši vasi več ljudi. Tako da je tudi ograja ostala v sredini dogajanja. Ansambel je godel. Sam se nisem spoznal ali uredu ali ne. Plesalci se pa tudi niso pustili motiti.

Vsaka omembe vredna veselica se je v tistih časih končala z:

"Auf bix, pa čreva na plot!"

Česar nisem dočakal. Govorilo se pa tudi ni, čeprav smo edino veselico v naši vasi omenjali še dolgo vrsto let.

So potem pravi muskontarji prevzeli, s pravim cvičkom in srečolovom s plastičnimi predmeti, ne pa staro šaro iz podstrešja.

Tko da, mi je bila, tako rekoč, veselica v zibelko položena.

16 Veselica Murglje

Roker dol al gor.

Živel sem v naselju ob gasilskem domu. V tem domu, je bilo tudi volišče, so potem končali panoji iz našega diska.

Nima veze.

A ta dom je enkrat na leto prišel na vrsto za veselico. To je bilo večno rivalstvo med Ižanskim gasilskim domom in našim. V to rivalstvo nisem posegal. Sem pa par krat, na povratku iz mesta, pozno po polnoči, opazoval, majajoče ostanke prisotnih.

Glavnina je odšla po pol noči. Dovoljenje je bilo itak samo do 23h. Na vsaki žurki so ostanki in ti znajo težiti tja do jutra, ko tudi najbolj zagretim zmanjka goriva. Tudi za te veselice se ni govorilo o auf bix, kakor se je za ižanske redno. Ker se tega tiče so nas prehiteli, ni debate. Se je pa za to veselico vedelo, čeprav bila sredi poletja, da bo deževalo. Ne vem če kdaj ni, kar pa prisotnih ni motilo. Verjetno je zato brez auf bix.

To bo.

"Matr sm pamtn."

17 Veselica Zajčja dobrava

Zdej.

Življenje vsakega rokerja ima vzpone in padce. Za veselice sicer ne vem ali je vzpon ali padec, a pride trenutek, ko še tak rocker zavije na veselico in sam sem v Zajčjo dobravo. To je bilo proti koncu mojega rokanja, ko sem prodal dušo hudiču, bi lahko kateri orto navrgel in sem se priključil ansamblu v Zalogu.

Na začetku nismo imeli vaj in nastopov vsak dan in smo zato z veseljem hodili. Po prešpilanem večeru, je pa tako pasalo se malo razbremenit. Da ne bi stalno hodili v en bife je nekdo predlagal veselico v Zajčji dobravi.

"Mal naprej pa levo."

Zalog vemo je eno precej dolgočasno obmestno naselje, precej neprivlačnih becirkov.

"A Trnou je pa kej bol?

Pa lih da je."

Krakovo in Solatendorf, preden so bloke zgradili, sta bila ena vrste cukrčka. Solatendorfa ni več, Krakovo pa tudi počasi a vztrajno uničujejo.

Ok, mima veze.

Za Zalogom so pa travniki in gozdovi. Njive in sotočje Ljubljanice in Save, a to malo naprej. Je pa fajn. Če si pa iz Zaloga pa takoj tuki.

Veselica ni bila nič posebnega. Pač še ena. Po tolikih se ti zazdi da je rutina in da je itak zaradi denarja ne pa zaradi zabave. Če si pa muskontar na veselici, pa itak stalno kritično spremljaš vsak akord nastopajočega benda. Na začetku pojma nimajo, brezvezniki, pol, glede na pivota in takrat že butelkah, pa koga sploh briga, da na koncu, dejte še uno, matr je fajn.

18 Veselica Rcl

Sam še eno, pol pa neham, a ta je tako posebna, da ne more mimo analov zgodovine.

Čeprav ne sodi v to obdobje, a je čisto na začetku naslednjega, tako da vseeno.

Sem se že razšel z big bendom. V resnici sem se že nehal udejstvovati na glasbenem področju. Moje rokanje je bilo za mano, a vplivi so se vračali še dolgo.

Tam na veslaškem klubu, ko nam je že zalaufalo. Ma ne o veslanju, ampak o klubu. Družabno življenje je bilo na vrhuncu. Ja, včasih je šel kateri tudi veslat. Ni da ni. A po moje samo zato, da je potem zvečer več piva popil.

Zdej se ne spomnim ali prej ali mal bol pol. Ali smo ta prvo splav naredili, ali je bila prej veselica, a je bila v istem paketu pozitivne energije, ko je mogoče skoraj vse, če se s prave strani zagrabi.

Nekdo, nekega veselega večera pdlaga:

"Naredmo veselico."

Ja, ja, ja, je vrelo iz vseh grl. Pol je bilo cel večer načrtov, a še na strani dejmo še to, pa še to, pa še to. Ne kdo bo kaj in kako, kolk pa to košta pa sploh ne.

Kar je prišlo naslednje dni kar do izraza. Čeprav smo imeli angro sliko precej pred očmi, se je potem takoj zataknilo pri:

"Bojc, ti boš ...

Pišuka, zakva pa jest?"

Tako da je kar trajalo, da smo definirali akcije in izvajalce, podizvajalci so bili pa prepuščeni srečni usodi posameznikov v določenih trenutkih.

In me določijo da naredim sekret.

"Tis arhitekt."

Sicer šele bruc, a sekret pa ja zna vsak naredit. Ej, sem se delal, da znam, pa pojma nisem imel. Lej jest sem na arhitekturi zaradi visoko letečih teorij, ne pa zaradi cekreta in to še izvedbe, ne vesoljskega projekta.

Doma sem preštudiral vse variante, katere ima Neufert (arhitekturno sveto pismo) na to temo. Naredil skico in zbral podizvajalce. Mulce iz kluba, kateri so bili pa precej nezanesljivi, tako da sem večino dela vse eno sam opravil. Je bilo čisto preveč razlaganja. preden sem mu dopovedal sem že sam naredil.

Največ so mi pomagali pri izkopu luknje, v katero smo potem zakopali plehnat sod brez pokrova, tak za nafto. Saj ne vem koliko gre vanj, a mi je bil do prsi. Luknja je bila na klancu na obali, tako da je bilo potrebo samo polovico izkopa. Nad to čudo smo (sem) naredili podij. Nanj klopco z luknjo. Vse smo obbili z latami. Streha je bila ravna. Nad vrati sem izrezal srce, kakor tudi v vrata. Ker je bil namenjen samo za par ur, se nismo mudili z barvanjem.

Sam tolk.

Cekret se ni podrl kljub navalu med veselico. Moj prvi arhitekturni projekt, kakor tudi izvedba, pa magari samo za dan.

Vse ostalo okoli veselice so organizirali drugi. Sam sem bolj ali manj svetil okoli in provociral, v smislu izboljšav, čeprav je kateri reagiral:

"Kva pa ti mene zezaš, pa sam nared, pišuka!"

Imeli smo posneto muziko. Tako da se je proti koncu celo slišala AC/DC Highway To Hell, a potem so naju nagnali. Miškota in mene. Kva da teživa. Dej uno gor. Nasmeh poletnih dni Moni Kovačič. Po so bili pa vsi srečni.

Naroda je bilo ene 5x več kot smo pričakovali v najbolj divjih sanjah. Tako da je policija stalno prihajala, da se sosedje pritožujejo. A je bilo celo kiflcem jasno, da je to po osvoboditvi prvi žur v tem koncu in da je treba sicer opraviti postopek, a tudi ker pir rukniti, samo da noben (skor), ne vidi.

Srečolov je prinesel vrhunec večera in rajanje se je nadaljevalo do jutranjih ur.

Pa lih tko je blo.

(skor)

Pol.

Pa prej tudi.

Je bila

19 Mateja

Je hodila na steno nabijat tenis, kar sem tudi sam rad počel.

A kaj je tako fajn na steno nabijat?

Če veš kaj o tenisu, ki je še kar fajn igra. No, ne vse, a kikle majo pa prav kratke.

Hec.

Veš da ne hodiš na tenis zaradi tega. Ne vsi in ne samo. Mal pa tudi. Eni da jih vidijo, ene pa da pokažejo.

Uj, provociraš.

Lej, mal pa res. Pa ne vem, če je vse čisto mimo.

Zdej.

Mateja.

A-ja. Prvo stena.

Na steni igraš sam s sabo, če ne špilaš dvojic.

Sam si pa družba katera vse razume. Saj veš, včasih se s kom sploh ne štekaš. Na steni se pa. To je mal podobno kot ogledalo. Iz unim na drugi stari se absolutno strinjaš, sam okol je obrnjen.

Ok, nima veze.

A na steni te ne poja iz kota v kot in nisi ves zaripel in zgubljaš ves penast zaradi jeze ker pometa s tabo. Na steni tut letaš, a si za vsak udarec sam kriv in ni da bi ga u kaj poslal, če ti felšasto da.

Tko da, kakor je stena mal dolgčas je pa tudi precej prijazna in ni vse mim. Naletaš se lahko ravno tako, po žogico hoditi ni treba toliko, da ne rečem da lahko nehaš vsak trenutek, če lih kera mimo pride.

Je vedno igrala v tenirki. Sicer svetleči, nekakšno tkanje, da se je svetlikalo ob določenih kotih, kotov pa lih kolikor hočeš, torej skor skoz.

Tudi za pogledat je bila precej na noblih strani. Superge tudi zelene, kot kombinezon, še celo ročaj na loparju. Sicer za odtenek druga zelena ali pa že prešvican.

Tko da ena fejst zafnana šminka, za ketere sem pa sam precej proti nastrojen.

Tudi tu špila celota.

Pol je bilo nekaj posebnih.

Prvo, čist vsak je dol padel ob njeni grivi. Se je videlo da gradi na tej podobi. Ker gibi glave in roke skozi lase so bili prav posebni.

Pol pa da ti to vidiš. Nos, sicer ne velik, mali tudi ne, a zelo na sokola al keri majo take. Mogoče Židje, pa sem bolj na Židinje mislil.

Kera bi lahko bila hudo nesrečna, sama se je pa zavedala, al kaj, da k taki podobi paše impozanten nos.

Fenomenalna ti rečem.

Samo zijal sem ko je prvič prišla.

Zdej. To je tko.

Seveda sem se delal, kao da me sploh ne briga in da sem se zgolj slučajno prestavil bol na stran, da je imela dovolj prostora. Sicer pa pri nabijanju v steno, če nisi sam, je treba že kar kaj znati, sicer se kaj hitro zapleteš s sosedom.

Sicer še ni obvladala vsakega giba, gibi na steni niso povsem enaki kot na igrišču, a tudi začetnica ni bila.

Se mi je zdelo da je rekla živjo, ko je začela a nisem siguren.

Mine ene pol ure, 20 minut gotovo, 10 pa sigurno, ko nabije tako da se odbije proti meni.

Seveda sem odbil njeno in svojo pustil. Ja žogico luba duša, kaj pa. In sva že igrala dvojice. Na začetku sem ji malo pusti, pa je sama izivala, tako da je kar kmalu ratalo precej nabijanja in rezanih, še celo menjavala sva strani, tako da je izpadlo kot da sva dobro utečen par.

Po kakšni uri, je rekle hvala. Zajahala kolo, pomahala, se nasmehnila z najbolj šarmantnim nasmehom, katerega vidiš samo v filmih in se odpeljala.

Ni samo meni bingljala čeljust globoko pod nivojem.

"As jo vidu?

Kera je pa ta?

Od kod jo pa poznaš?"

So spraševali v bifeju.

"Šenkol vidu. Pojma nimam čigava je."

Sem si pdstavljal da je fata (Fata) morgana in živel normalno nadaljevanje.

Občasno se jo je omenilo.

"As vidu uno zadnič?"

Pol je bilo še nekaj variant ugibanja, pa se ni razrasla bajeslovna zgodba kot večinoma v takih primerih. Je bila čisto prehitro in brez nadzora in jih je bilo veliko, ki so dvomili o pripovedi.

Smo špilali odbojko zvečer, košarko včasih čez dan, občasno sem pa še na steno nabijal. Pač od vzdušja odvisno. Ja pa veslal sem tudi, a to se ne šteje. Saj sem šel na Ljubljanico v čoln. Pol pa še kej in to je o še kej.

Hladen veter je vel po gladini, takrat si moral kar potegniti, da te ni hladilo. Zlate barve listov na drevju, kakor tudi vonjave poletja so bile samo še spomin. Če bi se jih že lih ker spomnil. Pa na take stvari je redko kdo pomislil. Če pa že je pa sigurno tega ni omenjal, saj bi si lahko še kdo kaj mislil.

V smislu as desc, al kva?

Se je pa ohranil spomin na lepotico iz beverli hilsa (Beverly Hills, California). Evo lih tako se je nosila.

Ko je prišla drugič, sva takoj nastavila, kot da bi bila zmenjena in je kaj normalno, da se igra začne. Precej podobno kot prvič, kot strela z jasnega. Si niti pod razno nisem predstavljal da se sploh še daj prikaže. Če pa kaj, pa ni pasala med veslače. Ti rečem, kot ena iz filma.

Po kakšni uri, se zahvali, ob pospravljanju loparja v torbo, kakor tudi, veš da taki imajo tudi trak za lase, pa trak na zapestju da ti švic na ročaj ne teče, skratka absolutno opremljena, po pa na steno nabija, pa reč kej če moreš, pravi, Mateja in se vidiva, ter zajaha kolo in pošlje že spet un isti filmski nasmeh skozi grivo.

Sam kar stal tam in gledal privid, ko je že zavijala iz Čolnarske na Opekarsko.

Nos ma pa res fenomenalen.

"Pa od kje jo poznaš?"

Ne poznam je, pojma nimam čigava je in kaj hoče, me pa vedno najde kompletno nepripravljenega.

"A dej dej, ne nakladi!"

Pravi Romc, ki je bil vedno v prvi vrsti, kadar se je kaj obetavnega namalalo na klubu, tu je pa vedno bil po opravkih in mu je šlo zelo v nos, ker pivarji že spet nakladajo, da je prišla lepotica vseh časov, ajd mogoče ne kot Ivanka Kraševec, a še vedno super in da je spet z mano na steno nabijala.

"A dej dej, ne nakladi!"

Vse dobre mačke na igrišče hodijo, na klub pa pride samo na stranišče. Pa še to redko katera. Mora biti že res nuja. Ni da bi se hvalili z sanitarijami.

Potem smo malo pozabili krasotico, ker se je dogajala veselica. Ta je pa imela vsaj tri faze. pred, med in po. Veš da smo še dolgo nakladali, po dolgem in počez, kaj vse se ni godilo, pred med in po veselici. Se je zdelo, da s časom vse več zgodb ratuje, iste so pa gotovo dobile neslutene razplete.

Vse eno se je počasi umirilo. Poletja je bilo konec, brezskrbni čas je zamenjal vsakodnevne opravke, med katerimi se je pa še vse eno našlo, urico ali dve za Ljubljanico.

Tudi tretjič me je našla povsem nepripravljenega, kakor tudi pivsko sekcijo. Skoraj vse se je ponovilo, vključno z dolgim gledanjem odhajajoče grive po ulici.

"Nos ima pa res fenomenalen."

Sem zašepetal in zdelo se mi je da ni bilo zadnjič.

Pa je bilo. Zadnje nabijanje v steno v dvoje. Sam sem to še leta počel. Saj veš, v dobri družbi je najlepše.

Po pa,

po mnogih letih,

lih enkrat padem iz Name na semafor čez Titovo in eto jo stoji, poleg mene, na roki ji pa visi pamž in se zvija, tisto, ko bi se najraje ob tla vrgel, tako je tečen, pa mu ne pustiš.

Eto isto.

"Ja živjo, ja kva pa ti tuki, u kok fajn zgledaš, sej si kokr ena rožica."

Je bila še lepša kot pred leti. Sicer zrela ženska, katera je pa ohranila enake mile poteze obraza, oči, ustnic. Griva enaka kot takrat, nos pa še boljši. Verjetno je bil isti, a je bil še vedno najbolšiše.

Če bi bila navada, bi jo tam v tisti množici najraje objel, pa se ne spodobi, tako da sva stala tam na prehodu za pešce. Zelene so se menjavale, narod je prehajal cesto, otrok je jokal, midva sva pa kar klepetala.

Ko se je tamalemu odtrgalo in je začel vreščati, smo odšli v mkdonalds takoj na vogalu. Zdej al je McDonald's, ali Kentucky Fried Chicken, al Dairy Queen, Pizza Hut, Burger King , al pa še kera šesnajsta pojma nimam. Pa tudi sploh ni pomembno. Če je že kaj pomembno, je nivo prehrane. Skratka poden od podna, a to imajo deca radi in sva imela mir. Je dobil še autoček in bi lahko tam ostala do večera, pa jo je čakal mož na prešernovi in je bilo vse eno treba iti.

Se mi je zdelo da ima malo objokane oči ko sva se poslovila. Saj veš tisto, ko se ti nekaj zazdi, pol je pa že skor res.

Nima veze, že spet sem, tokrat na Cankarjevi stal, ko je odhajala tista griva in tisti nasmeh in tisti nos.

Nos ma pa res fenomenalen!

A nekaj fali?

To je pa tko.

Seveda po vseh vljudnostnih frazah in osnovni izmenjavi podatkov, sem koj nastavil, da sem jo sila rad videl, a da je bila kot privid im mi še danes ni jasno, kaj in kako.

Je malo pomolčala. Se vmes po malem nasmihala, češ, butl, ti pa res ničesar ne štekaš.

"Sem hodila na tisto butasto steno nabijat celo poletje, ti pa nič!"

Pa reč kej če morš!

prehaps it's our imperfections

that make us perfect

for one another.

20 Navzdol

Torej.

Mateja (ena druga) me je rada imela ker edini nisem moraliziral, kadar sva premlevala, večinoma njene probleme. Moje tudi, a bolj za ilustracijo in kot mogoč izhod.

Bila je, bila je, kako to povedati, ena pač vesela punca. Sila rada se je zabavala, bila občasno sila glasna, vse tja do vulgarnosti. A to smo bili vsi takrat, ali pa vsaj večina. No eni so bili tiho, pa si si lahko samo mislil, da zvečer doma pa prav grešno mislijo.

Mi sploh ne, a smo točno tako glasni, forme radi bolj kot dejansko.

Pa ne bi sedaj o tem.

Torej Mateja je imela poleg vsega tudi rada fante. Pa to je čisto normalno. Ne rečem da ni, a več na enkrat. Lej ene so take. Ja, ampak včasih je pa le izgledalo, da ji še najbolj všeč, če so se stepli zaradi nje, ali vsaj trpeli in se poniževali in ob tla metali od same nesreče.

O, saj je znala, pa tudi za pogledat je bila kot prava diva.

Dan današnji bi iz nje naredili super foto model. Ali pa še kaj več.

Takrat, je pa izgledalo kot naturščik v pvelikih čevljih. Dejansko, ko sva katero njeno jebo obdelovala, sem se velikokrat na to skliceval, če ni preveliko potezna. Če bi luštno enega po enega, bi bilo še vedno sila intenzivno, a bi imela vsaj pod kontrolo, tako so pa občasno prihajale sila čudne situacije.

Samo za ilustracijo, je bilo že tam nekje v zrelem obdobju, so prišli 3je smetarji, pijani so komaj stali.

A kako vem da so bili smetarji?

Prišli so z smetarskim kamionom.

Se skoraj zaleteli v moj parkiran avto, in sila preklinjali nad Matejo.

Se je skrila za mano:

"Dej jih, dej jih!"

Na srečo je bila družba, tako da smo zares tja vmes stopili, da uni niso niti kaj veliko probali. Pač običajni repertuar psovk, pol pa šli.

Ej tamala, če ga že serješ okol, pol vsaj nas ne vpletaj.

Sem jo potegnil proč in sva se raje odpravila, preden bi začela zares kričati, kakšni kreteni smo, pa tak.

Je še malo čez mojo ramo psovala, ko sva se oddaljevala, mi jo naslonila na rame, me objela :

"Tis taprau desc. Ne pa vsi uni prasci. Desci so vsi prasci.

Dej, dej, a boš cigaret?"

Je zares 3x hitreje živela od vseh nas skupaj.

Še na začetku valete je izgledalo, da bova imela en lušten večer. Pač veliko zezancije in smejanja pa tak, saj veš, kadar je družba nojbolšmožnofajn. Tisto ko se potem celo življenje spominjaš. Pa ne zaradi valete. No posredno tudi, a bolj izvedbe le te.

Sva bila izžrebana kot par in sva četvorko skupaj plesala. Je že takrat komaj stala. A njej se to niti ni zelo poznalo, je tudi brez maliganov hodila slalom. Eni pač ne hodijo ravno. Ni jih veliko a so. Je pa zato brez ovinkov pripovedovala.

Oj, če si česa nisem predstavljal, je povedala v detajle. Nerodn? Ne nerodno ji pa ni bilo menda nikoli. Kaj pa vem, mogoče je kdaj imela celo tako fazo, a takrat še nisem vedel zanjo.

Pri meni je bila pač preveč napredna sošolka. A sva že takrat zastavila, kot sopotnika ne kompaniona ali celo konkurenta. V meni je našla sigurnost, sam pa sem z velikimi koraki spoznaval, kakšen je svet tam preko.

"Kje?

Ma, tm no. Sej veš."

Tam kamor nikoli nisem šel, sem pa občasno precej po robu hodil. Mi je že Mateja povedala, da se v resnici ne splača. Če se ne bi kar samo tako zasukalo, ne bi tega počela. Tako je pa izgledalo, da ravno vsi hočejo da je taka.

Tudi sam mislim, da vso napihovanje na to temo, mene ne bo noben zezu (zezal (samocenzura (zajebavu))), je v resnici reakcija na. Npr. Enga ki jo je, pol je pa pač tako izpeljala, da njej pa noben nič ne more.

Kadar je imela krizo, tega pa ni bilo tako malo, kot bi človek rekel ob čeljustenju kok me že noben ne bo .... Takrat me je poiskala. Ponavadi se mi je približala od zadaj, me objela, in šepnila:

"Prit, ti moram neki povedat."

Potem sva večinoma bila malo tiho. Dolžina tišine je bila odvisna od teže in oddaljenosti problema. Včasih takoj eksplozija, pa u 100 mater, pa tak. To se je dalo še kar hitro pogasiti, al pa je odfurjala nekam, pa potem verjetno sama zrihtala.

Če je pa tišina kar trajala, je znalo biti pa precej brezizhodno in večinoma destruktivno. Takrat je načela precej potiho tok pripovedi, se vmes tudi ustavljala, kot da bi premišljevala kako povedati. Kar ni bil njen običaj. Ali je pa le nisem tako dobro čital, kot se mi je zdelo. Tistih jeb se večinoma tudi ni dalo rešiti z mojimi pogledi. Ja odložiti. Tudi izgledalo je da je pomagalo. Če je pa res pa ne bom nikoli izvedel, ker je dolgoročno šlo samo na navzdol.

Velikokrat se je pogovor, ki je lahko trajal več ur, končal v brezizhodnem joku, ko bi v resnici zraven zajokal, al kaj ko fantje ne jokamo.

Držati sem jo moral objeto, tam na klopci za Križankami dokler ni nehala drhteti. Ko se je umirila, kot bi odsanjala eno, se zbudila, in odšla kot da ni bilo nič takega. Potem ko vse poveš, pol greš. Eto isto.

Mateji se je kar poznala kilometrina. Starali smo se vsi. No zoreli. Eni dozoreli, spet drugi nikoli. A ona se je med tem postarala. Je izgledalo da ji a ma baš vse na obrazu piše. Sam sem jo sicer še vedno videl kot potencial, po moje bi se celo lahko pobrala, a bi potrebovala ekstra motivacijo. Saj eni obrazi vsi razbrazdani in postarani so še vedno privlačni. Nekateri celo lepi.

A ona se je tudi zapustila. To je pri punci še bolj žalostno kot pri descu, pa že tam ni veselje videti.

Tega je sedaj že dolgo.

Zadnjič sem jo srečal na Šuštarskem mostu. Je peljala Felixa lulat. Pri Zlati ladjici na vrtu, na en krasen sončen dan, ko se razveseliš starih znanstev da bi se kar malo objemal in bi malo spomine obujal, kok da je bilo včasih superfinofajn pravi :

"če ker noče plačat kar Feliksa našuntam, pa mi še več dajo kot računam."

Na slovesu ob objemu in poljubu, to je pa res obvladala, na lice vendar, me je pogledala globoko v oči in zašepetala:

A maš 100 € za posodt?

Saj veš da bi ti rad pomagal, to sva že večkrat skoz dala, a moraš tudi ti kaj za to narediti.

Me je odrinila, sicer še vedno držala za roko, prav žalostno gledala in me poslala u 3pm.

"Vsi ste idioti",

pa tak, da ne naštevam.