OMLADINAC

Being honest may not get you many friends

but it'll always get you the right ones.

-John Lennon

BITLES

Tam nekje proti koncu osnovne šole, sem pustil dolge lase. Iz linoleja sem izrezal obesek in vanj vgraviral napis LAV, ter si ga obesil okoli vratu. Kazal sem dva odprta prsta in v pozdrav odgovarjal:

»Pis bradr.«

Toliko se me je prijel Woodstok. Nisem prav vedel, kako in kaj, a tok je šel v to smer in veselo sem se pridružil. Sicer z zvrhano mero samocenzure, da bi punco kušnil, mi še na misel ni padlo, a vse ostalo je kar stalo.

Brat je dobil šivalni stroj, ker je kanil biti modni oblikovalec. Menda se ni navadil niti sukanca napeljati, kamoli, da bi kdaj šival. Sem pa zato sam z veseljem pograbil. Sem si naredil tuniko iz starih zaves z oranžnimi cvetovi. Tudi hlače na zvonc. To so tiste katere so na dnu pri stopalih razširjene. Glede na to, da sem sam šival, sem si lohk zmišljeval vse mogoče kombinacije, katere so šele s časom postale modne. Tako sem si v stare kavbojke všil trikotnike, veliko pred trendom, ko so to vsi imeli.

Za ene hlače so me še posebej spraševali, če bi jih še komu naredil. To je bilo zato, ker sem jih naredil iz žameta, ker nisem vedel, da se žamet iz različnih koncev različno sveti, je bila prva stran hlačnice svetlo modra, zadnja temno. Ter po diagonali na drugo stran. U, sem bil ta glaven. Kok je dobr. Še men. Vendar nisem nikomur naredil hlač. To zato, ker nisem nikomur povedal, da so moje hlače, pod tuniko, brez šlica in žepov, saj se ni videlo.

Modno udejstvovanje sem dokaj hitro opustil, je bilo le preveč dela, pol se še usesti ne smeš, da hlače ne počijo, al pa, da kdo vidi, da so brez šlica in žepov.

Lasje so ostali še v srednji šoli. Bi rekel, da sem jih imel ene 4 leta. So me hvalile stare gospe, da tako gostih in bujnih las nima vsak in, da bi premnogo katera zavidala tako frizuro in to brez Tafta.

Na fotkah sem res hecen. Pol še prvi puh pod nosom. Hihihi.

Takrat sem se nosil kot ta najbolj pomemben na svetu, ker duge lase so meli Bitlesi. To je bila takrat psovka. Meni se je tok dobr zdelo, da sem upornik. Na risalnem bloku, katerega smo morali v srednjo šolo nositi, sem imel napis 3.14 in Združene Države Amerike. Na drugi strani pa: Za vašo rit in danko, odlično Kraš napolitanko. Je razredničarka par krat vprašala, če ne bi zakril tej napisov, sem odločno ugovarjal z svobodnim izražanjem mnenj.

Pol smo šli na Zagrebački velesajam. Smo se zbrali sami bitlesi. Najlepšo grivo je mel Klokan, in smo na mnogih koncih zračne kitare igrali.

Pred leti sem slišal, da je sedaj celo svetovno prvenstvo v Air gitar. Takrat sem mislil, da je bila to naša iznajdba.

Začeli smo že kar zjutraj na železniški postaji in potem v Zidanem mostu, v Zagrebu, na Velesajmu, tam so se nas lotili lokalni pobalini in smo tekli, menda vse do postaje, da jih ne bi dobili.

Če kdo ne ve, kaj je to zračna kitara. Posebej deluje, če imaš daljše lase, ker glavno je, da z glavo migaš in lasje opletajo, zraven se kriviš in zibaš, ter oponašaš špilanje kitare na rokovski način, ker klasična zračna kitara, po mojem nima učinka.

»Al pa tut, al je že, ko tudi to probal?«

Mogoče.

Nazaj grede smo bili najbolj zaželjen objekt na vlaku. So hotele, menda čisto vse punce, povsem blizu biti, da bi slišale in videle to muziciranje.

Največ smo špilali Let Zepelin, Black Sabath, Deep Purple. Tudi hey Joe se je našel. Cel šou ti povem.

Sem mislil, da bo tudi po izletu kaj učinka, a so se delale, kot, da niso bile zraven. Vsaj tiste, za katere sem bil dovzeten.

Ker sem se vse eno tudi z športom ukvarjal, je bilo kaj komplicirano, biti bitles. Saj sem se trudil in vstrajal. A je čisto preveč dela, učinka nobenga. Pri puncah namreč. Zato sem se lepega dne ostrigel. Moram reči, da mi je kar odleglo. Kot bi se osvobodil. Preporodil. Začel znova. Novo življenje.

Se sploh nisem zavedal, kakšno breme je bilo.

MIRA

Ležal sem na pomolu v najhujši pripeki in opazoval prežgana telesa, katera so se drenjala naokoli. Takrat je bilo sila fajn, se cvreti na pomolu in to ure, večinoma nič delati. Nekateri so sicer, kao, brali a je bilo prevroče. Če si zaspal te je sončarica, tako, da si se z zadnjimi atomi boril ostati priseben v skupnem sadomazovanju.

Kajti tu so bili vsi, ki kaj pomenijo, vsi, ki bi radi kaj pomenili in vsi, ki ne bodo nikoli nič pomenili a morajo biti zraven že zato, da tisti, ki kaj pomenijo ne dobijo občutka, da nič ne pomenijo. Seveda so bile tu tudi vse punce, ki so kaj pomenile v kampu in zaradi njih smo bili mi tu, katerim se je prav fučkalo za vse, ki so kaj pomenili ali pa ne, a so punce hotele biti tu, ker...

Madona ratuje komplicirano. Pa samo na pomolu sem se pajcal, ko je bilo prevroče, sem se prevrnil v vodo, zvabil še par kameradov, da smo par minut kozle prevračali in budalaštine počeli, potem je bilo itak že vse videno in smo se zopet polegli ob pogledih na ....

Celo poletje sem preživel v Fiesi. Se mi je tako fino zdelo. Poletje brez staršev. So vedno težili, kaj vse je še treba videti, smo vedno znova gledali stare bajte po Dalmaciji in nekajkrat tudi po notranjosti Juge.

Potem pride čas, ko tudi starci dojamejo, da je skupno potovanje vse, samo ne luštno in s težkim srcem odobrijo prvo ...

A mora se vedeti kje in kdaj in s kom in take.

Tako so bili v kampu sosedje iz naselja, kameradi iz službe, še ena štajerska daljna žlahta in so vsi vedeli, kje sem. Sicer mi ni bilo treba vsak dan poročati ali sem naredil domačo nalogo. No, te itak ni bilo, ker so bile pooooočitniceeeeeeeeee.

Juhu!!!

Čez dan smo se pajcali na pomolu, zvečer u lajf. Meni je bilo luštno, lahko bi šel zmečkan in umazan, saj ni mame, da bi težila. Okoliška mularija, ki je bila s starši, se je morala rihtati in umivati, ker taki kot rokovnjači pač ne moremo v Portorož in sem se rihtal še sam. Sicer malo manj zagreto, a vseeno.

Ker nismo imeli za avtobus, smo hodili čez hrib v Portorož, tam v disko. Vendar se je samo tako reklo. Kar tudi za to nisem siguren, če se je tako reklo. Menda smo samo mi tako rekli. V resnici je bilo plesišče odprto, ograjeno z visoko ograjo, kjer so vrteli muziko, občasno je igral kakšen lokalni bend. Saj takrat nismo zaradi muzike hodili. V sili hudič še muhe žre in smo pač preslišali muziko in zijali za puncami, ki so se dale osvajati debelim Švabom.

Mi smo sloneli na velikem zvočniku, cel večer cuzali eno pivo in migali z glavami. Govoriti se itak ni dalo. No, govoril si še lahko, a tudi sebe nisi slišal, kaj šele drugega. A se nam je sila fajn zdelo in to vsak večer. Si čez dan nisem korneta kupil, da sem lahko imel zvečer za pir.

»Kok je blo fajn!«

Punce nas niso niti pogledale, po mojem sploh niso vedele, da smo tam. Kar ni bil razlog, da ne bi potem cel dan na plaži premlavali kok je kera fajn:

»A kdo kaj ve o njej?«

Seveda so se rojevale bajeslovne zgodbe, ker o nobeni nismo nič vedeli.

Kamp Fiesa je v tistih časih bil delavski kamp. Za razliko od kampov v Dalmaciji, kjer so prevladovali Nemci in Italjani, še celo kakšen Francoz se je našel, v Fiesi ne vem, če je bil kdaj kakšen tujec. Ob kampu je bil, še je, a ima drugo funkcijo, hotel za knape. Velenjski rudnik je imel tu počitniške domove in topogledna je bila tudi muzika v zalivu.

U, je blo naglas. Cel kamp je poskakoval. In to čim bolj goveja, tem bolje, mi taki rockerji. No, ja. Revšeta, a vsaj v tisto smer obrnjena, tako, da so se nam zdeli žuri v Fijesi obupni.

Pa smo na srečo prihajali okoli 1h, u, če bi mama vedela, sosedi so tudi že spali in so tudi knapi že zalegli. Vsakodneven obvezen pretep se je večinoma odvijal med 23h in 24h, tako, da so tudi rešilci že odšli, ko smo mi prikolovratili čez Beli Križ. Kolovratili dobesedno, ker ni bilo osvetljeno in nihče seveda ni imel svetilke. A je že kdo kdaj šel v disko z baterijo? In smo se prevračali po potki in čez trnje. Ponoči ga je bilo bistveno več kot zvečer, ob mraku. Ne vem, kako so to naštimali.

In tako smo preživljali najboljše počitnice v mojem življenju.

»Razen....

Vedno ta razen. Al ne zna dat mira.

Res, ime ji je bilo Mira.

Luuuuuušna, mejhna, fletna, cel cukrček. Pa tako fletno mi je rekla:

„Oh, tis vosu“«

če sem jo kaj dražil.

V sosednjem šotoru so imeli eno smrkljo, kateri se je ravno začelo dogajanje v telesu in ji je bilo sila nerodno. Pa je bla super luštna, če kateri, njej ne bi bilo treba zardevat, če ji je kateri kaj navrgel. Itak so to leta, ko je vsak lušten, še tisti, ki ni, je takrat lušten, al kdo bi to verjel. Takrat misliš, da te vsi gledajo, čeprav še nimaš mozolja, a ga boš sigurno kmalu dobil in vsi že vedo in zato tako butasto zijajo.

Je bila je za ene 5 let premlada. Še to nisem ziher. Samo nam se je zdelo, da smo že tavelki, če smo že skor v drugem letniku srednje šole, una iz sedemga osnovne.

Sva se še kar kaj pogovarjala. Z smrkljami nisem nikoli imel problemov se zezat ali celo kdaj kaj resnega pogovorit, z vrstnicami pa..... ni, da bi razlagal. Kakšne vse načrte sem imel, kaj vse ji bom povedal, potem pa...... samo muc in buc, nisem zmogel požreti knedla, ki se je ravno v tistem trenutku pojavil v grlu. In to meni, ta največji goflji v naselju, če že ne ta največji , tanajbolj freh goflji.

Včasih je celo katera počakala, bo že spregovoril, mogoče bo celo zanimivo, čeprav od takih, ki še mizolov nimajo, človekinja ne more bog ve kaj pričakovati.

»Al pa?

Luštn je, no, še kar, glih partija ni, a mogoče pa že dahne.«

Pa, ko nisem, je skomignila z rameni in odšla. V upanju, da ob naslednjem srečanju ne bo v tla gledal, ker ga je pri prvem kompletno pokronal.

Predvsem dopoldne, ko sem se zbujal in se je že igrala pred mojim šotorom. Je bilo vsak dan podobno.

Sem odprl levo oko in zaslišal tiho petje pred šotorom. Malo sem še poslušal, je bilo prav super petje, samo muzika ni bila ravno od Black Sabath.

Dan ljubezni, pa Vesele rože iz Aten, pa take. Je kar znala. Tako da, če do takrat nisem obvladal, sem ob jutrih not prinesel.

Počasi sem odprl zadrgo, katera je morala biti dol, sicer si imel še dodaten milijon komarjev v šotoru, poleg že udomačenega in mastno debelega, a ti so bili domači, tujce ja ne boš v šotor vabil.

In poškilim ven.

»A ti skuham kauco?

A so stari že šli?

Ja, na tržnico v Piran.

Popadej.

A boš še kruh z marmelado?

Asetilup?

Ja, seveda , zate vse.

Kok sti dobra? Pa kaj tko skrbiš zame? A si zatreskana al kaj?

Oh, tis vosu.«

Pa zardeva po dolgem in počez, kar ji je sila pasalo, al so meni take všeč bile, samo, da tega še vedel nisem.

Al smo bili trapasti. V tistih časih smo gledali za popularnimi. Ponavadi je bila kakšna, obvezno z tanajbolj zoprno prijateljico pod roko, katere se nikakor ni bilo mogoče znebiti, malo bolj razvita, obvezno zrihtana. direkt iz Trsta. V tistih časih so punce nosile ogromne sončne špegle, take na televizor, so sedaj zopet popularne. Saj mogoče so jih tud desci, a ne v Fiesi. Tu so bili sami prešvicani knapi. Pol še nekaj po mojem lokalnih frajerjev. Verjetno lastnik bufeta in lastnik mehanične delavnice. To še niso bili časi, ko so politiki bili taglavni. Ravno nasprotno, če je kdo delal v javni upravi se je raje malo skrival, da mu kdo čevlja v glavo ne vrže. Kamoli, da bi o čemer odločali.

»A, to pa ne.

Zakaj smo se pa boril?

Mi knapi, kdo nas bo?«

Mi butlni smo gledali za takimi puncami, katere so bile nedosegljive in čisto preveč zafnane, vsaj z današnjimi vatli merjeno, vse zagledane v obrtnike, al Švabote.

Pa menda je bilo ravno to privlačno, da je bilo nedosegljivo, ker, kaj bi, če bi bila katera dosegljiva?

»Ups, na to pa nisem pomislil.

Ja kva, na sprehod bi šla, pol pa, pol pa,..... ah, bi se že kaj spomnil.

Al bi se pa ona. Naj me vpraša, pa ji povem.

Kaj pa, če bo tiho, kaj boš rekel?

Ja, povprašam jo za kateri klub navija?

Butl, puncam je malo mar za fuzbal.

Kaj pa za košarko?

Ja eno pa poznam, a tista je brez veze.

Kaj pa bi, če bi?

Ej, pojma nimam. Kr tih bi biu.«

Včasih smo zvečer, preden smo v disko zavili, malo po rivi šetali, tako po tri, več je bilo moteče, še gužva je bila in se jih je že tako težko vštric postavilo, za puncami, večinoma tudi tako po tri, hodili in bili sila duhoviti.

Une, pa, afne, kaj drugega, so nosove vihale, češ kakšen primitivizem. Kar ene kozlarije govort, se nekaj napihovat, zraven se ne upat punce ogovorit, al bi šla na sladoled.

O to bi še že zgodilo, toliko poguma sem le našel, predvsem s tako imenovanimi neznankami. Hudo je bilo, če mi je bila katera pri srcu, potem nisem bil zmožen daljšega stavka povedat kot:

»@@@@«

Pri neznankah, je bil problem, da so bile tri, še za en sladoled nisem imel, kamoli za 4. Pol je bilo kot je bilo, večinova super, ko takole nazaj pomislim.

Velikokrat me je spomnilo na moj kokošnjak, pa, da ne bi takoj o šovinizmu, pa take, sploh ne, in predvsem dobronamerno. Saj tudi nisem nikomur omenil, ker v tistih časih, se nisem več s kmečkim obdobjem kitil.

Pač, moje putke, ko so takole vštric po dvorišču špancirale in kamenčke iskale, so povsem enako z ritmi migale, zraven izpuščale tisti znani kokošji, poln zadovolstva:

»kooooo kooooo.«

Tole verjetno ne bi smel zapisati, grem stavit, da bodo feministke zagnale vik in krik, a obljubim, nič slabega ne mislim, ko pravim, da me je spominjalo na rano otroštvo.

Mira me je veliko spraševala o samostojnosti, sam sem se tudi delal, kot, da sem že star samostojnik, in ni šele prvo poletje brez staršev. Kaj vem kaj je imela v mislih. Saj stare je imela res ekstra tečne.

Ata oficir, skoz parole in komande, izjave o ženskah, kot da sva krave skupaj pasla, mu nisem nikoli niti namignil, da se ne strinjam.

Take sem že od prej spoznal. Se ti parkirajo na sredo poti, na kar misliš, da se bo umaknil, saj vidi, da prihajaš, on na tvojem pasu, pa ne. Ne samo, da se ne umakne, ampak te zvleče v debato, da se potem še z njim ukvarjaš, kakor, da si ti problem ne on. Zato, če od daleč zaslutim kakšnega tacega, ali širok ovinek, ali samo niz dlaku. Bog ne daj, da bi se kaj protivil. U si pečen za tri ure samo uvoda.

Mama vdana v usodo, sicer sila živahna, a pedena tastarga od spredi in od uzadi, po mojem ji je tudi jasno, da je tako še najlažje, sicer bi bilo okoli riti u varžet in še bolelo bi.

Sicer pri takih gospeh, mi ni nikoli jasno, ali so žrtve ali agresorji. Že res, da na zunaj izgleda, da je pač izkoriščana od svojega temperamentnega južnjaka.

»Al zakaj spa tacga uzela?«

Zraven se dozdeva, da ata lih tisto naredi, kar se mami zdi, sicer ob obilici komentiranja na temo, žena naj bo doma, čaka naj na moža, a na koncu le naredi, tako kot je mami nakazala.

Kaj vem, sicer mi je godilo, ko so me vprašali ali kaj rabim iz trgovine in sem vedno odgovoril negativno, potem vse eno dobil sladoled še kaj se je našlo. Tudi pri roštilju jim je vedno ostalo,

»pa boš komšija mal piknu. Ja tko prijeten mladenič pa ja rabi več hrane«

in sem dobil dvojno mero.

Lej saj ni bilo težko, pač kimaš, se čudiš, vsem podvigom atejevim, povprašaš mamo kaj je dala v čevape, da so tko dobri, pohvališ hčerko, kok je zrasla in se mamo vsi fajn.

Samo ne preblizu.

»Al bi karte zvečer vrgli?

O sem že zmenjen se dobimo v Portorožu. Gremo mularija u disko.

Mi pa ne bi naši Mikici nikoli pustili ponočevati. Mi že vemo kaj se takrat godi. Noč ima svojo moč.«

Ja, veš, de, sej se menda spomnita, sem si mislil, zraven pa prav pomno kimal.

In tako minevajo dnevi breskrbnosti.

»Boš, ja.«

Če je breskrbno, da si moraš sam preskrbeti pol kile belga in 10 dkg posebne in liter mleka. U, je kriza. Komu se ljubi, že vstati, kamoli celo do trgovine iti. Itak je treba sredi noči vstati, če hočeš kaj dobiti. Ob 9h je trgovina izropana in ni druge, ko se sredi noči, ob 10h zbudiš, je treba lastnonožno do Pirana.

Ej, če ne bi bilo zaradi eksintenčnega minimuma, bi bilo to eno najlepših potepanj v življenju, ko še ni prevroče, prav počasi gor po mivki se sprehajati.

»Kakšni mivki?«

Na sicer nekoč betonski potki, se preko leta, ko burja zameta pence z morja, vmes tudi mivko in ta se nabere na nekaterih delih kar vidno, in tam stopiti z boso nogo, v vročem dnevu, je ene prav posebne vrste užitek.

Sicer, ker ni bebast je pa trobast, nekoč razkladal en velik Slovenc.

Pa potem po tistih zlizanih kamnih, menda so jih še Benečani zrihtali. Verjetno ne zlizane, ko so bili novi so bilo po moje hrapavi kot vsak kamen katerega z dletom mlatiš, a ta kraški apnenec ni en ta trdih in se je z leti od dežja, vetra, soli, mivke in prometa, zlizal in sedaj nudi v vročem dnevu, v senci, bosi nogi, sicer drugačen a vendar še en od užitkov bosonogega potepanja.

»Ni bolšga.«

Tako, da je bil samo začetek težak, še to bolj forme radi. V resnici je užitek že odtočiti, se malo ofrišati z mrzlo vodo in, ko umiješ zobe se počutiš kot prerojen. Potem še sprehod do Mesta. Ena sama sreča.

Pa to je bilo bolj na začetku, ko se Mira še ni tako domačo počutila in je samo iz daljave opazovala zaspanca, kako se tako pozno primaje iz šotora, ko so njeni starci včasih že nazaj prišli iz tržnice.

Pa je vse eno že na začetku pozdravljala, ko me je zagledala. Sicer samo dobro jutro, brez dodatkov in izpeljank na temo, a se je čutilo, ne vem, če ne že prvič, da ji nisem ta naj bolj zoprn.

To je bila sicer poza večine potencialnih kandidatk.

»Uh kva je zoprn.

Krten.

Pa take.«

Pa nos vihat,

»kakšen primitivc,«

pa ne vem kva vse,

»lej sam kakšno srajco ma, kr udtrgane rokave, krten,«

sam, da si je izmislila izgovor, da ji, ker ne bi bil všeč in je bila lahko še naprej zaljubljena v Otoja, ko je tako lepo pel. Vse je lepše k te lubm.

Priznam. Tudi sam sem podobno nastavljal. Koza zoprna, pa take, čeprav je nisem niti velikokrat videl. A kaj, ko se mi mota tam pod nogami. Pol pa še Francl, ki je ravno pome prišel, da greva leščurje tauhat, pod Piransko cerkev.

»U kva maš dobro sosedo.

A dej dej, a ne vidš, da je vsa smrkava.

Pa kva pol, ko se tale razcveti, in to ti bo menda že naslednje poletje, bo cel kamp žvižgal za njo.

Butl, če bo ta fajn bom jest avion.

Pejd greva.

Ti, koko ji je že ime?

Kva te pa to briga, kr zase se brigej.

U smo našpičeni, pa sej ji nč nočm.

Pejd butl.«

Pa je moral malo zasikati. Takrat smo to tako izvedli, da si ponovil kss, kss. Kar sicer ne vem kaj naj bi pomenilo. Menda je bilo nekaj intonacij pred fiu. Fiu je v tem primeriu žvižganje.

»Pa ja ne boš dujenčkom žvižgal.

Ej, tale pa ni dujenkla, tale je pa že zdej superca.«

In pasirava mimo Mirinega šotora. Se je sicer stran obrnila, kao ji je zoprno, če ji, ker kaj dobaci, pa me je le izpod čela gledala.

Tisto poletje sem imel kapaciteto pljuč, kot nikoli prej in nikoli pozneje. Lih ene 3x večjo kot danes. Tam pod cerkvijo, na globini okoli 10m sem izpulil svoj prvi in zadnji leščur. Se mi zdi, da se tako reče, ogromni školki, ga je pol, tretjino gotovo v mivko zapičenega. Ves hrapav je in velik, vsaj tisti moj je imel ne vem, če ne ene 40 cm v dolžino. Trideset pa sigurno. Potem se mi je tako butasto zdelo, da poješ samo mišico, tako veliko žival pa zavržeš. V resnici se ni zavrglo, razen notranjih organov, prav nemarno izgleda. Kot kakšna čreva. Blek. Ovoj školke se prodaja za suvenirje. Menda je bilo že takrat prepovedano, čeprav kaj kontrole tudi ni bilo. Ni jih bilo veliko. Malo tudi ne. Predvsem si moral v globjo vodo. Pa sem že do 10m prišel glih za glih. Se mi je zdelo, da je čisto na meji, da bom pri čisto vsakem potopu umrl. Vendar nisem, ker sem v zadnjem, trenutku, izplaval in zajel zrak ne vode.

Mularijo sem zapustil proti večeru. Saj je fajn z njimi. Mešanica mulcev iz cele Juge. Od 5 do 10 se nas se ponavadi zbralo na določenem opravilu. Tudi lokalci so bili med njimi, da so nam pokazali detajle, kot to z školjkami, in za obzidjem kje se fajn punce vidjo, pa take. Same pomembne.

Prav počasi stopam po kamnih na obali proti kampu, si moral biti kar previden, so bili večinoma sluzasti. Tu na obali, malo pod vodo malo nad, se jih je oprijela neka alga al kaj bi to bilo, si lahko fino telebnil, če nisi bil dovolj spreten. Vendar se je dalo vijugati in loviti ravnotežje. Tako sem bil vajen, da sem lahko vmes razmišljal tudi o povsem drugih stvareh in tako počasi skakljam in mi ne gre iz glave Francetova reakcija na sosedovo smrkljo. Al se je zezal, čeprav mi je izgledalo, da resno misli, magari skozi hec. Koko more, če ja še dojenkla in še tok hoh zraven. S takimi se mi že ne ukvarjamo.

S kakšnimi se prav zaprav. A si že kdaj keru kušnu. Nisi. Za nou let ne štejem. Mama me celga poslini. U kva je to nagraužn. Enkrat sem pa v kinu videl, sta se dva neki lizala, je bil cinemaskop, ene 20 metrov platna, pol je bla slina čez cel ekran. Blek. Nagružn. Koko morjo. Kaj majo od tega.

V daljavi so stale tovorne ladje, so čakale za vplutje v Koper.

»No, jo moram pogledat. Al, ko je tko zoprna.«

Pa saj me še poznaš ne. Ni vse v prvem vtisu. Se ja ne bom ob 5h že rihral, da me boš lahko zjutraj videla. A dej, dej. Zjutraj sem pač pomečkan. Lej pol opoldne na plaži me poglej. Taprav desc. No ja, Nekoč bom, sedaj mi čisto dobro kaže. Eto mam že tri mozolje in 5 kocin in nekoč jih bom obril. Pol se mi javi.

Ne, res. Saj sem se že bril. Čeprav ni bilo potrebno. A taki se pač brijejo, s Pitralonom sem se potem namazal. U je peklo, smrdelo, ko vrag. A menda je to bilo del obreda, če hočeš velik biti. Sicer ni bilo veliko izbire a se je vse eno dalo dobiti še eno župco, se ji je reklo nekaj po taljansko. Amaro al nekaj na to temo, se ne spomnim imena.

No, saj ni pomembno. Pomembno je, da sem mislil, da sem en ta večjih frajerjev v kampu, če ne že ta veči, a se je bilo težko primerjati z unimi s fičeki. Saj tudi ni primerljivo. To so starejši dečki, ki se morajo z fergazarji ukvarjati, sam pa roke v žep, takrat kopalke še niso imele žepov in se samo tako reče, kar naj bi nakazovalo neobremenjenost z danim trenutkom in v Piran. Ali na plažo se cvreti, še lepše popoldne gor po borovi šumi stikati tja proti Pacugu, ali proti večeru pod klifom po vodi broditi in školjke nabirati. Ali ne nazadnje samo na pomolu sedeti proti jutru, ko še zadnji zaležejo in se celo v ta konec prikrade tišina. Ta je sicer samo navidezna, ker se vse eno čuti utrip Portoroža, celo ponoči, da ne omenjam nenehnega plivkanja valčkov, kar da celoti prav poseben čar.

»Pa kam zgineš?

Vidim, da nisi stalno z svojo bando.

Kakšna skrivna pota izbiraš?«

Je vprašala direkt brez vseh ovinkov in napeljevanj.

Ej, se mi je vsedla v koncept. Taki so mi všeč, ki povejo kar imajo in to celo to pomeni, ne pa neka slepomišenja z trojnimi pomeni, ko ne veš kaj kaj pomeni, kamoli kam to sedaj paše. Ali celo:

»A je men rekla?«

Sicer sem bil kompletno nepripravljen in sem v prvem trenutku celo začel nekaj z proti napadom, vendar sem že sredi prve besede spremenil intonacijo, počakal trenutek, to je itak sila nobl pri pogovoru, a mora oponent to znati.

Ker s tistimi, ki že med običajnem stavkom pregriznejo, povečini niti ne poizkušajo slišati, kar si kanil nastaviti, s takimi mi že od nekdaj ni bilo veselje, kaj veselje, na jetra mi gredo ljudje, ki te vprašajo, koko si in ravno pomisliš, res, koko pa sm, in začneš nekaj na to temo, pa magari je bilo to zadnje na kar bi pomislil, pa, če že vpraša res, sm tko in tko, a že isti trenutek, ko kaniš odgovoriti, te prekine in ga ni niti zanimalo kako si, ampak je bil samo uvod, da bo nekaj povedal, te zanimalo al ne.

Včasih, ko sem kaj ekstra našpičen. Po domače se reče tečen ko drek, čeprav ne vem kako bi bil lahko ta tečen, vsaj ne v pomenu počutja, potem včasih kdaj kdo kasira, včasih ni niti kriv. So tudi taki, ki zares ne slišijo, a jih je tako malo, da ni omembe vredno. Se reče, da je način govora. To dolgo nisem obvladal, če sploh kdaj sem, je sigurno bistveno bolje kot je bilo.

Se spomnim me je vsako jutro Francis vprašal,

»How do you do?«

In sem ravno nastavljal odgovor, ker v angleščini je ekstra sitno, pa ko sem ravno poizkušal s prvo besedo, sem že videl njegov hrbet. Sploh ga ne zanima

»How do you do?«

ampak samo živjo. Sem potem slišal, da se reče

»Howdi!«

pa je menda delavski sleng, tako pa noblih Amerikanci že ne žuborijo. Magari se sliši bolj na

»Živjo!«

kot

»Koko si?

Dobr pa ti?

A tut uredu.

Ne bi nikol uganu.«

Torej, če sem ekstra tečen in se mi ne, da ukvarjat z dotičnim žvečilcen, ga tudi sam prekinem in zabrusim,

»Nimam časa. Prid čez pol ure.«

Če nisem ekstra tečen še malo omehčam:

»Lih neki nujno razmišlam. Te pokličem.«

Pa, da nadaljujem od tam, ko je Mira po tednu dni direkt vprašala, kam hodim, ker nisem stalno z svojo bando.

To sicer ni bila moja banda. Se pač formirala gruča, v dani situaciji, v podobnih pogojih z podobnimi stremljenji v podobnih let.

»Eni z več eni z manj mozolji.

Eto takih.

To je unih iz začetka, na pomolu.«

Bi rekel, da smo se bolj trpeli, kot skupaj navijali. Toliko, da se pretolčemo skozi počitnice. No, pri meni je bilo precej drugače, ker sem bil prvič samostojen, kolikor je to sicer mogoče, a le ni bilo mame stalno komandirat, to, še to, zakaj to, in ne to , to pa tako.

Iz moje strani nebesa, a nisem vedel kako izkoristiti. Do sedaj je sicer izpadlo, da je razburljivo, takole samostojno, sam od sebe, vstat. Se očedit in nihče ne preganja ali kontrolira, al za ušesi tut.

Povsem samostojno in od mene odvisno, al bo kaj za pod zob, al bom lačen. So se mi vedno sline cedile, ko sem odhajal in prihajal in so Mirini slastno jedli, u kaj vse ne. Takole človek šele opazi, kakšna razlika je med pol belga in 10 dek posebne in paradjz solato z veliko čebule in pleskavico s kajmakom. Ej sem se kar malo tresel, tako dobro je dišalo.

Saj so me že prvi teden vprašali al bom piknu. Vendar je tudi pri tem ostalo.

Pol je pa Mira zabila glavico na žebljico se je začelo. Prvo sva po malem kramljala. Pa še mama in ata sta me začela z govori pozdravljati.

»O sosed se je zbudil.«

al pa,

»Je bila naporna noč, smo slišali proti jutru.«

Pa veliko mežikanja in nasmehov.

Saj sem res nekam težko v šotor prišel. Kar na enkrat je bil tako mali, da se mi je zataknil za hlače in sem telebnil, sicer napete vrvi so proizvedle en od tistih brzzzzing zvokov, da ne omenjam, da se ni dalo fršlusa odpeti in se je ene tri krat zataknil.

Stojan je imel rojstni dan in smo malo podaljšali, sicer že kar enoličen večer. Nasploh se je malček ponavljalo, a so bili sila luštni in prijetni. Tako da.

Tako, da sem po malem začel vmes, med akcijami, tudi malo po svoje obračati. Popoldne mi je bilo na plaži mnogo prevroče. Ravno za hribolazenje ni bilo, a je bilo sila luštno med borovci, zelo počasi stopati in si ogledovati vrtove, hiše, drevesa, grmovje, rastline, trave, cvetlice, gosenice, metulje, ptice, ljudi med paradjzom in trto.

Posebno mesto so imele ozke ulice Pirana. Dvorišča in veže, vrtovi in pogledi v nadstropja in strehe, obala in obzorje. Same zanimive svari.

»Pa kaj to?

Ja nč.

Kr vse.

Prid ti pokažem.«

Je sicer za trenutek v tla pogledala, a tudi takoj nadaljevala,

»pučak, sam sandale obujem.«

Potem sva hodila na daljše in daljše sprehode in na koncu potepanja za več ur. Tudi stari so se unesli, ker na začetku je bilo vse mogoče spraševanje in podučevanje o previdnosti.

Prav za prav je ni niti toliko zanimala narava, čeprav tudi, a bolj za zraven. Veliko bolj jo je zanimalo vse o samostojnosti. Na koncu sva obdelala še celo nekaj filozofije. Čeprav takrat to še nisem poznal, a so vprašanja in odgovori vedno bolj dobivali nadzemeljske odgovore. Veliko jih je itak v zraku ostalo.

Bi človek mislil, da se bo iz tega kaj razvilo, a se ni. Razen prijateljstva nič takega. Sam sem bil še preveč otročji, Mira še ni bila pripravljena na samostojno pot.

Sva si sicer obljubila, da se v Ljubljani kdaj obiščeva, vendar ni nikoli prišlo do tega. Še 2x sem jo srečal v mestu. Prav prisrčno srečanje.

»Pa koko si?

Kje hodiš?

Pa kva delaš?

Pa drgač?«

Ko se pojavi, pa drgač, je jasno, da ni povsem iskreno in so vprašanja sicer odraz veselja, a v resnici vsak s svojimi mislimi in težavami. Tako, da se večinoma konča z:

»Obvezno pokliči,

Sedaj pa letim,

mam to pa to ...«

Možgančki

Sem že pravil o radiu Študentu. A tole z Študentom je potrebno malček bolj razčleniti, je v resnici preveč poseglo v potek dogodkov.

Po mojem smo ga poslušali vsi. Še tisti, ki so trdili drugače, so ga, vsaj, ko se je začelo dinstati. Je poleg Mladine bil edini vir česa drugega.

Pa nisem hotel o politiki. Vsaj ne dobesedno, ker politika je tudi glasbeni program. Večinoma sem visel gor, na valovih študenta, da bi se izobrazil o najnovejših muzičnih trendih. No, indokronirali so me tudi z ostalimi temami, še celo fižolofijo sem tam z zanimanjem poslušal.

Pa tudi o tem nisem kanil, ampak samo in izrecno o muziki.

Na začetku, ko sem bil še mlad in neumen, sedaj sem pa star in ...., sem srkal vse kar so na radiji rjakl. So bili tudi taki časi, ko sedaj za nazaj premlevam, mi je bolj jasno v kakšnem pomanjkanju smo živeli. Rokovskem pomanjkanju. Kar se šolstva in zdravstva tiče po moje ni bilo tako švoh.

Pri rocku pa podn, da bo bolj jasno kakšen prepad je zeval. Na primer istočasno, ko smo doma poslušali Hej tovariši in Na golici, je Coltrane špilov favorite things, da ne omenjam rock and roll, ki je že po malem ugašal. Mi pa še vzeli nismo.

Ali pa na eni strani Med iskrenimi ljudmi, na drugi pa Sympathy for the devil.

Pa sploh nočem soditi, katera je boljša. Ne, vsakemu svoje, a takrat nismo vedeli za drugo.

In tu je glavno vlogo odigral radio študent.

Hvala mu.

Vendar.

Vendar radio študent nam je pral možgane na drugi strani. To mi še danes ne gre v večini stvari v naši dolini. Pa, da ne bom preširok.

Da ostanem samo pri študentu in progresivnemu rocku. Ja, vse kar so nam vrteli ampak še kaj drugega tudi. Tako sem potem na stara leta odkril, da so istočasno eni super fajn muziko izvajali pa so se glasbeni uredniki pač v eno smer obrnili, drugo pa ništa.

Škoda. Po moje bi komot navijali za svoje, a vmes predstavili tudi druge in ne bi zapisal, da nam je študent podobno pral možgane.

Isto kot sistem.

Škoda.

ŠTOP

Moje prvo samostojno poletje je bilo več kot uspešno. Doživel sem še kar, kaj sem pustil stati za naslednjič. Predvsem del s puncami je bil še tera inkognita, a ni, da se tudi meni ne bi zgodilo nekoč, samo še pogruntati moram ta pravo formulo. Mogoče je izvem od drugih, mogoče se sama sestavi.

»Bomo videli.«

Smo zato, že prej, in vmes, in potem poslušali o avtoštopu. Kok, da je to fajn. Kaj vse se ne doživi, vse tja do povsem bajeslovnih štorij, a to sem vedno jemal kot dramaturško dodajanje, da je zgodba boljša, ne kot zdravo za gotovo. Še posebno pri fantih so lahko bile zgodbe, za katere si niti v najbolj divjih sanjah ne bi mogel predstavljati. No, pustimo se presenetiti.

In tako ti razlagam, sošolcem kako sem slišal, kaj vse se ne godi, in, da so obzorja odprta možnosti je itak neskončno in, da bo treba nekaj na to temo ukreniti.

Ne glede na vsa napletanja nisem našel sogovornika, ki bi v tisto smer ciljal. Vse dokler se ni zgodilo, da smo se menili o eni hecni navadi, katero smo imeli tam nekje proti koncu osnovnega šolanja, in smo si pisali pisma in to z neznanci. Čisto v detajle se ne spomnim, a vem, da sem se dopisoval, tako kot veliko njih, z neznano deklico iz Gornjaga grada. Ne vem kako smo prišli do naslovov. Ni nemogoče, da jih je zrihtala tršica za slovenščino, da bi si vsaj v pisanju pisem udomačili ter so nam določili partnerje po žrebu ali celo po abecedi. Ej, pojma nimam. Spomnim se samo, da mi je parkrat odpisala češ, da nič ne razume angleščine, ker se uči nemško in, da verjetno pišem o kakšnih glasbenih skupinah, katere tudi ne pozna in nobena od njenih prijateljic.

Si nisem predstavljal, kaj in kako in ne bodiga lena, sedem na avtobus v Gornji grad, tam na naslov iz pisma in tok, tok, tok, na vrata neznane hiše. Je bila doma. Je že mama buljila kot tele v nova vrata, punca pa še bolj.

Pol.

Pol se pa nisva imela kaj pogovarjati. Po mojem sem ji izgledal kot prikazen, takrat sem že imel daljše lase, a še daleč od Marylininih kodrov. In tako se je končala neslavna epizoda mojega dopisovanja.

»Ja, pa kaj ima to z štopom?

To nič. Zato pa nadaljevanje.«

To je bilo pa tako. Se menimo enkrat o teh dopisovanjih, seveda se sprdujemo iz nesrečnikov na drugi strani pisma, kakšni kmeti so, ko še anglešk ne znajo, kao sam sem pa, magari cvek imel, da še niso slišali za Led Zeppelin Communication Breakdown. Kakšni primitivci so to?

Pa se oglasi Miran, ki še vedno ni znal pravilno izgovarjati r, a smo se ga že tako navadili, da se nihče ni več norčeval iz tega. Prav za prav sploh nismo slišali hibe.

Oj, so bili časi, ko smo kot pionirčki nagovarjali ga, dej reč:

»Riba, raca, rep.«

Pa je ponovil.

»Gniba, gnaca, gnp.«

Uj smo se režal. On tudi, sem celo mislil, da za nalašč ne izgovarja pravilno, da bi bilo še bolj smešno, vendar je tudi pri drugih besedah podobno nastavil.

In Miran, v sredini tistega spakovanja, ko smo se najbolj razživeli, izjavi:

»Jest se pa še vedno iz mojo dopisujem.

?

H?

Kva?

Al si mal fiu fiu?«

V resnici je bilo dosti bolj mastno, a se ne bi na papir prijelo.

»Ja, pa kaj je to kej tacga, če je pa tko fajn.

Kaj je fajn?

Ja vse. Si tko fino piševa. Na vsakih par mescev dobim kakšno razglednico enkrat na leto pa dolgo pismo. Na katero prav z veseljem odgovorim.

Pa ve kej o rocku?

Ne, pa jest tut ne. Mi je bil vedno bolj všeč Mala terasa od Belih Vran, njej pa tut.

A dej dej butl, pa kva se greš, pa saj se sam zajebabubabilišeš iz nami.

Ma ne res.«

In tko mine leto ali dve in ga srečam.

»Ti, Miran a se ti še iz uno svojo dopisuješ?

Seveda.

Pa si jo kdaj obiskal?

Ne, to se pa ne upam.

A dej dej, pa a te na zanima kakšna je v resnici?

Saj vem saj imam kar nekaj slik. Mi jih pošilja v pismih.

A povabila te pa ni?

Je enkrat na začetku, pa sem sem izmotal, potem je pa tako ostalo.

Pa te nima, da bi jo srečal?

@,@,@. , nooooooooo, jaaaaaaa, mogooooče.

Dej pejd greva na štop. Mene že nekaj časa razjeda tale štop, saj se spomniš, sem že parkrat na to temo govoril in ne najdem kamerada, da bi šel pa prvič sam mi pa ni. Pejd greva u Koper k uni tvoji.

Ja mooooogooooče.«

Jutri je že bil za in ji je tudi pisal. Ne ali lahko prideva ampak, da prideva takrat in takrat.

Nabasala sva vsak svoj ruzak in preštudirala vsak odcep do Kopra.

»Kaj pa sedaj?

Pravijo, da je dober štop na Dolgem mostu.

A pa tam pustijo?

Ne, a to je del igre. Večji problem je, da bodo tam ta stari hipiji in naju ne bodo pustili blizu.

Ti, pejva raj iz Vrhnike.

Al pa iz Logatca, tam imam teto.«

Pol.

Pol sva šla do Kopra s cugom.

Ej kaj je daleč iz koprske postaje do Semedele. In to ne na začetku ampak nekje pod vrhom. Naju sploh ni not povabila. Na terasi pred vhodom sva dobila limonado in mama je stalno zraven svetila. Tudi pogovor se je stalno zatikal.

Tisto, ko je tišina, gruntaš kaj bi lahko rekel, ko ti je končno jasno in začneš prvo besedo prvega stavka, ona tudi začne in prenehaš, ker dame imajo prednost.

»Pa pravi oh, nič, saj ni važno, kaj sem pa jaz hotel.

Da nič, tudi ni važno.«

Potem je pa zopet tišina. In tako par krat. Vključno z mamo.

»Kok je fajn vreme.«

Skratka podn od podna. Pol sva morali iti, ker sva na štop in greva v Fieso in se ne ve, če bo kateri ustavil, sploh je treba priti pod Markovec, kar je hudimano daleč. Ter kreneva. Oprtava ogromne ruzake, ne tako velike kot težke. Ne vem, če ni bil cegu not, in odkravslajva v smeri proti Izoli.

Bil je že mrak in pravim, pejva raje na vrh Semedele in se v travco počva in zjutraj nadaljujeva. To sicer storiva, a se izkaže, da preden prideš v divjino, in takrat Semedela še ni bila kompletno pozidana, je še hudimano daleč. Tako, da prideva v območje, kjer se je zdelo, da ni več hiš, precej pozno. Se pretipava v eno dolinico in poizkušava izsiliti ležišča. Kakor sem se obračal vedno je žulilo. Sem mislil, da so kamni in zjutraj ugotovil, da je divje odlagališče smeti in sem se boril z ostanki kolesa, ki mi ni dalo spati, da ne omenjam komarjev. Ta mal milion, če si se v spalko zavil si zgorel, zunaj v istem hipu, ššššššib vseh milijon malih tečk.

»Ej sem bil polomljen.«

Tako, da sva tudi ta del štopa opravila z lokalnim avtobusom. Toliko o neomejenih obzorjih v štoparskem zanosu.

Do pravega štopa sem prišel leto pozneje v solo režiji. Sem sicer šel z avtobusom do Reke, zihr je zihr, tam je že morje in tako rekoč že cilj in se lahko zgodi samo še samo dobro. Uj, sem se uštel. Sem zbiral lastne izkušnje v potu lastnega obraza in to dobesedno.

Sploh nisem vedel, da je Reka tako veliko mesto. Kakor sem ga imel v spominu, je za luko, tam smo ponavadi šli na ladjo, če smo kam daleč potovali, v časih brez dobrih cest. Kakor, da so potem kdaj bile.

Seveda so. A pri cestah je problem točno ta, če je razširiš, da bo boljši pretok, glej ga zlomka, je učinek ravno obraten, še večja je gužva.

»Pa kako jim to rata?«

In tako korakam in čakam kdaj bo konec mesta, da se pokaže križišče na jug. A ono ništa. Industrije na kilometre. Ne vem, če nisem tri ure hodil. Noge sem že komaj premikal, vroče je bilo kot v kotlu, promet komaj, da se je premikal. Tam nekje na vrhu Martinščice, hodil sem in prst kazal, ker ni bilo videti nikjer prostora za štopanje.

To je par parametrov. Dovolj pregledno, da te pravočasno zagleda, prostor za ustavljanje, prostor za speljevanje, skratka cele znanost. Na križišču nihče ne ustavi. Tudi med križišči ne, mora cesta kreniti v daljave se pokaže tudi priložnost za gori navedeno. A ponavadi šele po zadnjih hišah naselja, do tam je bilo še hudimano daleč.

Mi ustavi fiček. Sem se komaj zbasal not z tako velikim ruzakom. Gospod kadi kot lokomotiva:

»Di češ mali?

Na more!

Onda si več stiga. Očeš, da izađeš?

Ne, ne, na morje v Zadar.

E, do tamo ti je još koji minut, ali ja silazim tu za Rožiče.«

Ne vem, če me je 10 min peljal.

Pa vajo ponovi. Na srečo sem bil že kar iz mesta. Samo primestne vasi katere tudi ne male. Korakam, kažem prst in iščem štop plac. A njega nema. Mi zopet ustavi, kar med kolono, ki se je občasno že premikala, a tudi občasno povsem obstala in ravno zaradi tega, ker sem tako milo gledal, mi ustavi priletna gospa zopet v fičeku. Takrat je itak bilo to najbolj razširjeno prevozno sredstvo.

»Di češ mali?

U Zadar.

Idem do Bakaraca.

Super.

Odakle si?

Iz Ljubljane.

U Sloveniji je mnogo lepo. Mi je dočko služio vojsku u Mariboru. Jako fini svet. Jako čisto i sređeno.«

In se zapeljeva okoli polotoka na katerem me je vedno fasciniral ogenj, ki je gorel, bog si ga vedi katerim namenom. Izgleda so ga imeli preveč, bencina namreč. Po bregu so postavljene ogromne cisterne. In kadar se jim ni izšlo so višek zakurili, druge razlage ni.

Počasi dol nad Bakrom, tam so vedno nadelavali ali oddelavali ogromne ladje z premogom. Je bil vedno tekoči trak v pogonu.

Tam se je celo kolona premikala, vse dol do Bakarca. Prav prijazno sva se poslovila. Izvedel sem kar nekaj prigod, kako je bilo nekoč v vojski v Mariboru.

Grelo je kot za stavo, se mi je zdelo, da se asfalt topi, ko sem prečkal cesto, da se montiram na štop plac. In glej ga zlomka, ne vem, če je bilo pol ure, sem se ravno razgrel, da začnem zabavljati, čez prijaznost šoferjev in par metrov od mene štarta kamion cisterna, s prikolico, menda je samo po cigarete skočil, ko ga je prislonil, ob cesto, takrat se ni vedelo, kateri parkira, kateri vozi v koloni, ker stalo je v vse smeri, vse. Ravno požene mašino, mu pomaham, on meni, letim z ruzakom v roki, odprem vrata,

»idem prema Zadru.

I ja, upadaj.«

Ej se mi je nobel zdelo, ko smo počasi lezli v klanec proti Kraljevici, mimo lojter na obali. V tistih časih je bilo ene 6 komadov. Ogromne lestve obešene na jeklenice nad morje. Menda so iz njih gledali kje so tuni. Se sploh ni čutilo, da je počasen, ker je kolona komaj potovala. Po Kraljevici, se je pokazal ves čar preobloženega kamiona. Preden je do četrte prilezel, je pihal in sopihah, da ne omenjam kletvic šoferja, ker je menda kamion star in, da je vse majavo in bi bilo treba zamenjati.

Sam se na to ne spoznam in prenašam kakor mi je bilo naloženo in kakor sem pač razumel. Al, tale brzina, tole mi ni šlo v račun. Saj na začetku je bilo sila fajn, odprta okna pogledi dol po obali in otokih, kaj čep lepšega, a kaj, ko bo trajalo cel teden, da do Zadra prideva. Še reči mu ne morem kaj;

»ej, stari, veš kaj, si sicer en zanimiv desc, ampak takole počasi lesti, pa tudi ne gre in grem raj kakšnega ferarita poštopat, pa cegu na gas, in sem v Zadru, v parih urah.

Ej, je bil pravi mužjak. Kosmate roke, neobrit, brko, precej čez trebuh, se je guncal na tistem sedežu kot na ringelšpilu.

Kaj?«

Tih sm biu, pa se o njegovih, se pravi fuzbalskih in kamionskih problemih menil, po najboljših močeh. Sem se sicer skliceval na jezikovno bariero, pa je bila ta še naj manjša.

V Senj sva prišla ob 11h zvečer. Je odšel v motel, sam sem se zleknil na klop na pomolu in niti ni bilo slabo. Brez značilne senske burje, tako rekoč brezveterje. Tudi obiskov ni bilo, katerih sem se bal, da mi bo lokalna mularija nagajala. V resnici ni bilo nič omembe vrednega. Še zaspal sem za par ur. Prej še premisli, al ne bi raje nadaljeval po svoje in se potem zjutraj le namalal, pred kamion.

»Gle mali slovenac ide sa nama.«

In sva šla. Nič kaj zanimiviga se ni godilo. Povedal mi je vse o šoferima kao o svojoj kasti i to ozbilno, nema zezancije, kad še šoferi ujedine. Povedal sem mu vse o zastojih, kateri sem vedel v Sloveniji, ker včasih tudi na naš konec vozi in tako prideva v predmestje Zadra.

Bog te živio slovenac in odpelje novim doživljajem naproti, sam sedem na primestni avtobus in se odpeljem v Center. Tam poiščem avtobus v Borik in tam mi mati pripravi obilno večerjo.

Na štop nisem več šel. Je sicer zanimivo, srečaš kaj vse ne, doživiš tudi kaj, v mojem primeru ni omembe vredno. Je daleč od tistega kar sem si predstavljal, ko sem poslušal o štopu. Mogoče so obzorja zares neskončna, a bi se bilo potrebno bistveno bolj potruditi in odštopati vsaj v sosednje dežele. A do tam je bilo še deleč. In se ni izšlo na štop. Je bilo bolj ziher z svojim prevozom. A o tem sem že nekaj napisal.

Nazaj sem šel tudi z štopom. Po tednu dni prebitih s starši, kar sploh ni bilo tako slabo, vsaj iz vidika, da ni treba skrbeti za papicu in pupico, al kje bi spal. Vendar. Sedaj sem že velik. Tudi ta stari so se sprijaznili, da grem po svoje in z malo sreče celo cel nazaj pridem.

Pa sem šel. Sem videl, če bom še kdaj štopal nujno rabim punco.

Se je poba skril ali se je vsaj delal, da je ne pozna. Je samo vzdignila prst, je že ustavil. Včasih celo dva. Pol, ko je v avto lezla je še pob pristopil in vedno so ju vzeli. Sam sem stal in stal in opazoval parčke, ki prihajajo in odhajajo, če sta bile dve punci, sta celo lahko zbirale barvo fičeka.

Omembe vredno je samo še dogajanje z Reko seveda. Ta mi štoparsko ni legla. Se ji nisem nikoli več na ta način približal. Iz centra sem se odpeljal z mestnim avtobusom na končno postajo. To je takrat pomenilo križišče iz Opatije in proti hribom.

Sem pešačil in štopal, tam tudi ni bilo pravega štop placa. Ej ene 5 ur sem hodil. Tri sigurno, se mi je zdelo, da sem že pred Ilirsko Bistrico, so bili samo Matulji. Tam sem zajahal vlak.

Tako je bilo na štopu.

Ne preveč slavno.

DRUGA VRATA LEVO

Moja inštrumentalna glasbena pot se je začela sila zgodaj, ko je fotr uvidel, da iz starejšega brata ne bo trobentač, takrat je bil popularen Duško Gojkovič, se je lotil mene. Mimo grede. To trobento, katero brat ni nikoli več pogledal, kamoli vzel v roke, sem davno tega posodil znancu, ker prijatelju ne morem reči, kar bo iz sledečega sledilo, in potem pozabil nanjo. To se mi redno dogaja. Sicer na stara leta vse manj, ker pozabljam. Logika ne?

Ne, res. Odkar se zavedam, da imam premajhno glavo, ne glede na to kaj si nekateri mislite, predvsem v dobi računalnikov, sem si začel pisati. Po malem. In več in več, in čez čas je nastalo spoznanje, de je spomin selektiven. Ne samo sluh. Je rekla moja, da sem selektivno naglušen. Slišim samo tisto, ker hočem slišati. Za ostalo sploh ne vem, da je bilo izrečeno.

Pa kakor se spomnim sem bil od vekomaj tak. Selektivno naglušen. Ne zanalašč. Čeprav včasih točno tako izpade. Že od malega sem živel v svojem svetu. Si ga prikrajal, in usmerjal. Kar je pomenilo ti ja, ti ne. In to čisto podzavestno. Ni ne vem kakšne racionalne razlage. No, velikokrat se, da razložiti, zopet včasih, ko že misliš, da si pogruntal vzorec, tako očitno ne špila, da sem že davno nehal ukvarjati z vzroki. Včasih, no, precejkrat s posledicami. A do sedaj sem še živ. Nikomur se še ni utrgalo, čeprav si je po mojem, že kateri mislil, crkn.

Pol se sprašujem. Kaj sem narobe rekel. Kaj sem narobe naredil. Bi verjetno moral: kaj nisi naredil in kaj ne rekel.

Bomo videli, tale analiza me čaka za konec. Mogoče mi rata. Kva veš. Tudi stari petelin zrno zgreši.

Pa, da nadaljujem s trobento. Ti pridem po dolgem času na obisk k potencialnemu trobentaču, kateri je namero opustil, istočasno, ko je probal in rečem:

»I, lej, moja trobenta.

Ta pa že ni tvoja. To sem si pa sam kupil.

Pa ravno tako obtolčeno, kot je bila moja, da ne govorim o praskah.«

U, kva je bil hud. Od takrat sva imela samo še vljudnostne fraze. Dokazati tudi nisem mogel. Eto sem ostal brez trumpetne. Ne brez kufra, ker je bil sosed, jo je odnesel takrat brez kufra, ker nisem vedel kje je.

Ko se je ta kufer po dolgih letih odsotnosti pokazal, sem ga potem odžagal in ga skrajšal na veličino fotoaparata, ko sem se začel z fotografijo ukvarjati in sem rabil zaščito za aparat, objektive. Kufr in fotoaparat sem potem dal Nenotu, ki dobi posebej beležko.

Pa ni bil samo kufer, ki sem ga skrajšal, ker oboje sodi posredno med inštrumentalni del, še to povem.

Veliko po tem so se pojavili. Kako se jim je že reklo. Se mi zdi, da T-rex. Al nekaj takega. Takrat smo bili v fazi rocka in izgleda med hard rockom in bogve kakšnim rockom. Skratka, vsi so nosili čevlje z dvojnim podplatom in visoko peto. Seveda sem šparal kot odpilen, in tik preden je bila muha par dnevnica aktualna, prišel do takih čevljev. Točno enkrat sem jih imel v kino Komuna, se ne spomnim kaj smo šli gledat. Spomnim se, da sem prišel domov, vzel nož za kruh rezat, je bil malo na žago in lastnoročno odrezal in pete in podplate. Sicer se ni fino hodilo v ostankih. Vendar bolje kot prej. Tako, da sem čevlje vse eno še nekaj časa uporabljal.

A o rocku pozneje. Začelo se je pa čisto drugače.

Fotr sicer zborovodja in skladatelj, a skladatelj klasične glasbe. In to moderne klasike. Pa reč kej, če morš. Je pričakoval, da bom rešil družinsko čast in pokazal vsaj kanček nadarjenosti.

Me je vpisal k violini. To sta bili ravno tisti dve leti Kamnika. In tako sem moral, vleči dreto po žicah, če ne bi bil skladateljev sin bi me gotovo izvrgli, tako sem naredil celo dve leti violine in teorije.

Smo imeli zaključni koncert. V kulturnem domu. U, me je bilo strah. Mama mi je zlikala bele hlače na rob se še usesti nisem smel, da ne bi bil zmečkan. Meni se je kar vrtelo od treme.

Smo imeli, saj se ne spomnim, a nekaj violin, violončelo, po moje še bas al nekaj podobnega. In smo začeli. Učitelj je mahal in vse je kazalo, da bo koncert prav uspešen. A kot omenjeno sem selektivno gluh, izgleda tudi slep in sem pri koncu še enkrat zašpilal moj del, ker je bil tak fajn solo, smo za konc vsi še enkrat zagodli, kobajagi grand finale. Se mi je čudno zdelo, kako, da je tako dolga skladba, če smo eno čisti kratko vadili.

Poslušalci, 99% njih ni vedelo kakšen je original, so navdušeno ploskali, mi smo se klanjali, dirigent je sicer čudno gledal, a vse eno navdušeno kazal na nas, tako kot to dirigenti delajo, kao, sej nism tak geni, brez nih bi bil nula. To sem potem na koncertih v Filharmoniji in Cankarju videl, da imalo vsi isti foro, in izgleda že od vekomaj.

Za violino, me je fotr naterov na klavir. Tokrat me je sam učil, da me je lahko imel pod kontrolo, ker lekcije violine so se premnogokrat zgodile v mestnem parku, namesto v šoli. In še preselili smo se v prestolnico. Klavirja imam eno leto in eno leto teorije. Te že tretje leto.

Po letu je uvidel, da me čisto nič ne veseli in je začel s kitaro. Češ bo lahko popoldne Bitlese špilal. A kaj, ko je igranje klasične kitare in bluzovske, do tam sem namreč prilezel, v čistem nasprotju. In se mu je čisto utrgalo, ker sem roko narobe držal.

Pa sva po letu nehala. Moj ata ni nikoli vmes nehal. Vse do kraja in regel reht. Še, ko je našel značko od mercedesa v moji sobi jo je na policijo nesel in me prijavil. Kar sem mu sila zameril, če me je nastrelal ne. Celo z vojaškim pasom, sem bil že potreben, če ni okoli ušes zadostovalo po riti. A to je bilo naraven odnos ata sin. Na pulcijo zaradi značke katero sem pri fucanju zaslužil.

»Ej.«

»A otom potom. Tukaj smo zaradi muziciranja.«

Pol si je sošolec kupil magnete. Iz stare kitare odžagal vrat, oboje prišraufal na ploh v obliki lastovičjega repa. Tako se je kitari tudi reklo. S tako je takrat žagal Johny Winter. Janez bodi dober. Je rabil spremljavo. Moja kitarska tehnika takrat ni bila prilagojena na rock in sem zato tolkel po piskrih v njegovi sobi. To ti je bila ta prava muzika. Redko smo jo še dosegli, tako doživeto, čeprav vse narobe. Zaradi slednjega sem še danes free jazz-ar.

Pol se je sosed redno lotil kitare. In jo tako naštudiral, da je danes študijski glasbenik v New York-i. To sem zadnje slišal o njem. Ta je sicer imel spremljavo, a je spremljava imela cveke in velikokrat ni prišla. Zato sem potem sam na prave bobne tolkel. Takrat smo že ta prave komade špilali. No, ja. Trudili smo se na vse kriple, vsakdo je takoj spoznal, da poizkušamo zašpilati

Hey Joe od Hendrixa. Prej pri Winterju sva samo midva vedela kaj špilava.

Ker sem bil samo zamenjava sem tudi okoli gledal, čeprav smo se nekaj časa redno tam dobivali in poslušali kaj ustvarjajo. In tako je minila osnovna šola. Nakar na srednji, tam se je vse spremenilo. Tam je bil Urban. Iz grafike. Tam smo prvega skupaj delali, pol na specializacijo. Grafično, industrijsko in modno oblikovanje. Sam sem bil industrijski urban grafika. A med odmori stalno skupaj, po šoli na kauco, pozneje na pir, tako več let.

Urban je igral kitaro, bi rekel ala Neil Yung, ko je le ta šel po svoje. Malo na Bob Dylana, sicer je sam skladal besedila in muziko. To je bilo povsem novo. Kot boga sem ga gledal. Kok je blo dobr. Vse punce so okoli sedele on je prav milo godel. O, je znal tudi zabluziti in zarokati a je bil naj prepričljivejši z baladami. Sicer po malem otročjimi. Se mi je takrat zdelo, ker Dilan je bil upornik. Urban pa jaha srebrnega konja. Takrat sem potem tudi spoznal psihadelic rock, pivo, trauco. Piva veliko več, je bilo bistveno cenejše.

Čeprav sem se trudil tudi sam kaj zabrenkati, mi v resnici nikoli ni ratalo tako prepričljivo, da bi vehementno nastavil v določeni situaciji. Tako, da sem dolgo po tem, ko sem imel svojo kitarsko obdobje, povečini špilal kitaro od 2h do 5h zjutraj, ko so še zadnji zaspali. In včasih so bili kateri tako prbiti, da so potem še dolgo okoli razlagali kako dobro kitaro igram.

In tako sem bil zraven zopet kot tolkalec. Tokrat sem se specializiral na ročno tupkanje. Prvo na eni derebuki. To je glinen lonec z opno katerega poznajo tudi v Makedoniji in Kosovu, katera sta bila takrat del skupne domovine in se je dalo bobnček dobiti v trgovini Melodija. Sicer arabskih korenin. Derebuka je kaj kmalu počila, čeprav sem ji izdelal prav posrečen kufrčk, katerega imam še sedaj, čeprav se je vmes preobrazil v rdečo luč za temnico. V stranico sem izrezal okno, ga zalepil z rdečim celofanom in luč še leta uporabljal v temnici, leta po tem, ko se je bobnček že davno v prah sesul. Tako in tako je bil preveč občutljiv za našo vlažno klimo. V suhem in toplem prostoru, je čez čas , celo še kaj zvenelo. Priševši z ulice je zaradi kondenza opna postala povsem ohlapna in ni bilo nič blago zvenečega.

Zatorejši sem si kupil dva afriška kosmata bobnčka, narejena iz kozje kože. Tudi ta dva sta še na podstrešju. Tudi ta dva sta popustila, a sta se dokaj dobro držala vsaj na začetku.

Ker so se naše seanse vedno bolj oblikovale v muziciranje, ne samo nakladanje in pitje, so se nam počasi priključevali vedno boljši glasbeniki. Na koncu smo imeli celo znana imena, vendar jih na tem mestu nebi navajal, ker ne vem kako slavni so dan današnji, ali vsaj kako slavni mislijo, da so. Takrat so bili še na začetku in so muziko špilali zaradi veselja in točno to je velo od nas. Veselje do .... marsičesa. To mi je še danes všeč, ko se spomnim tistih časov. Se nam je res ljubilo.

In se je nekdo zmenil, da bomo imeli koncert na šoli. Čeprav še imena nimamo. Ni problema. Druga vrata levo, ker se je do Urbana tako prišlo. Tule moram navreči, da smo bili prvi z tako pripovednim imenom, šele nato so ratali Na lepem prijazni in Beg na grad.

Kdo so člani. A ti veš? A ti? A kdo ve? Ja Urban ziher, že zaradi tega, ker se v njegovi sobi dobivamo. Vigi, to sem jest, takrat so me tako klicali. Vsaj moji.

Začelo se je v renici na osnovni šoli. So brata prekrstli v Vigita. Za njegove sem bil Andrej. Za moje pa Vigi. In so bili zapleti. Se je z mojo punco zmenil za kino, ko je klicala, da bi rada z Vigitom govorila.

Pol je bil še Tomaž ta je bas kitaro drgnil in v tistem času moram reči, da več kot super, ker potem, ko sva v drugem aranžmaju sodelovala ni bilo od izvirnosti ničesar več.

Takrat pred koncertom je še en Tržičan, ki je še boljše od Urbana kitaro špilu z nami igral in tudi besedila je imel svoja, a je z nami pač naše komade, se pravi Urbanove igral in pel, potem še celo ploščo posnel, zato pravim, da ne vem kako visoko se ceni dan današnji in, da mu ni v sramoto, da je včasih zaradi veselja špilal.

Pa Matjaž s klarinetom. Jana je brez glasu ostala, ko je bilo rečeno, da gremo med ljudi.

Pa še en Celjan z violino. Za njim se mi je povsem izgubila sled. Po koncertu smo se namreč razšli. Ne, ker bi bil koncert polomija. Prav nasprotno, to je bilo verjetno najboljše v mojem življenju živega muziciranja. Rulja nas ni pustila dol vse do jutra. Še dolgo se je po Ljubljani govorilo o tem koncertu.

Pol smo hoteli kaseto posneti, da bi jo predvajali producentom, da posnamemo ploščo al vsaj kakšen komad. In se je začelo. Prvo je odstopil Tomaž, češ ima puno posla. OK. Iščemo basista. Odstopi Tržičan. Ima puno posla. Celjan je bil mrknil. Ostala sva sama z Urbanom. Se pravi ostal je sam z enim revšetom, ki po bongih tolče. Takrat sem imel že bonge, table, ksilofon in cel kufer ropotije za hrup delati.

Vanja je vmes ovitek za ploščo naredila z mojimi fotografijami. Prav super. Samo še plošča je falila. Vendar je tako tudi ostalo. Urban je še vedno vžigal po žurkah. Sam sem se poiskušal še po drugih koncih. Tako, da sem začel celo malo po jazzovsko tolči. Ene stare konge sem si kupil, kar je bil v tistih časih podvig. Sem pojamral prodajalcu, kako življenje ni pravično, da jih ima v dnevni za dekoracijo, sam pa ne morem do njih. Si je boljše kupil za dnevno in stare meni prodal.

»To je na kratko o moji muziki.

A, ja.«

Ko me je naša vzela, ki je sicer oficielni muzikus, in je muziciranje skoraj povsem opustila, nakazala, da njena rahločutna čustva do muzike pač ne dopuščajo treh akordov in dan današnji, kar je tudi vse bolj redko, vzamem plunko v roke samo kadar je ni, po kongih malo potupkam kadar grem v klet po žebelj in kadivo, ker je treba sliko obesiti.

Toliko o muziki. Ni, da bi na dolgo razpredal.

Am

»VODA DRVEčA DRVI,

PREPLAVILA JE ZELNIKE,

KJER UBOGA čEšPLA LEžI,

NIč VEč CVETOV NI NA NJEJ,

KER UBOGA čESPLJA POD VODO LEžI.

UTOPLJENA čEšPLJA BLJUZ,

OOOOOH TA LEPI BLJUZ.....

PA čESPLE SO SE PODRAžILE,

PO SEDEM DINARJEV JE KILA.

PA REKU SM, da JEDU BOM TA GNILE,

IZ CESTE POBRANE, če BO SILA.

UTOPLENA čEšPLA BLJUZ,

OOOOOH TA LEPI BLJUZZ.....

VODA SMRDEčA STOJI,

PREPLAVILA JE ZELNIKE,

KJER UBOGA čESPLA LEžI.

NIč VEč CVETOV NI NA NJEJ,

NIč VEč NI čEšPLEVIH CMOKOV.

UTOPLENA čEšPLA BLJUZ,

OOOOH TA LEPI BLJUZ....«

avtor:Urban

NOVA PRAKTIKA

»Pa ne bova ves čas čoln nosila, saj sva prišla veslat.«

Je rekel.

In sva se spustila. Prvih nekaj metrov je celo šlo kot v filmih. Prve skale sva prav elegantno obšla, ovinek takoj za jezom sva zvozila kot profesionalca. Čeprav to nisva bila. Prav za prav sem bil edini, ki je imel nekaj malega izkušenj, še to iz sotočja Malega grabna in Ljubljanice, kjer pretoka skoraj ni, razen od deževju, takrat se tako in tako nisem nikoli upal v vodo. Nekaj malega sem tudi odnesel, ker sem prav pomno opazoval, veslače iz kluba čez vodo, Kajak kanu klub Ljubljana. Tam sem tudi dobil čoln. Celo dva.

Kanu sem kupil od znanca, ki je že zelo resno treniral in za turiste ni imel več časa. In mi ga je za male denarce prodal. Prvo sem ga moral temeljito obnoviti, da je sploh držal vodo. Sem se naučil tudi z stekleno volno in poliestrom delati. Tako, da sem potem, ko so se enkrat vrnili iz tekme in so en kajak v vodo vrgli, češ se bo potopil smo se ga znebili, na smetišče se v tistih časih še ni vozilo. Se ni hotel potopiti, in ga je prineslo na našo stran Ljubljanice.

Kluba namreč nista točno an face. KKKL je par metrov višje. Sam sem bil ravno v kanuju, takrat že velik strokovnjak. To je takrat, ko se naučiš veslati samo na eni strani. Začetniki namreč, preprijemalo veslo. Par zamahov na eni strani, par na drugi in tako v neskončnost, če jih prej ne zavrti.

Take vrste čolni so bili narejeni za divje vode in imajo dno ravno. Za razliko od čolnov za mirno vodo, kjer je gredelj precej izrazit in čoln drži smer sam od sebe. Je zato toliko težje zavijati. Pri mojem kanuju se je dalo obrniti za 180 stopinj z enim zamahom, seveda samo tisti ta dobri. Sicer dva al tri, če je bil kateri ekstra neroden.

Kajak, katerega so se hoteli znebiti usoda ni hotela. In ne samo to, hotela je, da se preizkusim tudi na divjih vodah. Z brega so klicali naj ga potopim. Sem zavpil nazaj:

»A ga lohk uzamm?

Seveda!«

Kajak je bil navit na skalo. To je zelo strokoven izraz. Pomeni pa, da je lastnik izgubil oblast nad vozilom, in mu ni uspelo eskimutirati.

»Kva?«

Ja, to so se Eskimi izmislili. Oni sicer imajo kajake z gredljem, a so ravno tako sila nestabilni in, če preveč uporabljaš eno stran možganov se že prevrne, ker je gor pri Eskimih morje mrrrrrrrrrrzlo, ko pes. Sicer tole zanje ne gre skupaj, ker pesi so topli, to vemo vsi, ki smo jih radi šlatali, a tako se pač reče, so se Eskimi navadili iz vode pobrati z veslom.

Ko se prevrneš, se z glavo in vsem ostalim pod vodo, najtežje je naštimati veslo v pravi položaj, odgnati z veslom na pritisk vode in prelisičiti težnost, to je v tistem trenutku nekje v riti, če ti uspe to, se lahko postaviš nazaj.

Meni je uspelo tri krat. Enkrat sem goljufal in sem se učil v nizki vodi in sem se odrinil od dna. Enkrat mi je uspelo z dolgim odrivom. To je precej lažje postavljanje, precej težje pripravljanje, ker traja preden postaviš veslo pravokotno na čoln celo večnost, in greš ene 10x prej plavat, ker ti prej zmanjka zraka.

Ja, v Ljubljanici. Ja, včasih smo se tam celo kopali. Ne, umazana ni toliko, kot je mrzla. To je problem. A, ko se obrneš za to sploh ne veš, ker te je tako strah, da je temperatura ta zadnja.

Se spomnim, edinkrat, ko sem šel od Tacna do Šentjakoba po Savi. Od Tacna naprej. Ne od začetka proge za tekme. Tam sem samo gledal. V vodo šel tam, kjer gredi drugi ven. In sem v spremstvu izkušenega kolega, kateri me je naštimal, kako fajn je po Savi, da sploh ni rol, kar samo gre, ne kot Ljubljanica, ki se poleti skoraj ne premika. U, mu je bilo žal. Sem bil tako počasen, da me je nekje pri Črnuškem mostu zapusti, češ grem po avto v Šentjakob in te med potjo nazaj poberem. Zato me je tudi povabil, da sva imela dva avta.

Kmalu po Tacnu, tam nekje kjer gre danes obvoznica proti Kranju čez Savo, tam je otok. Ne prav izrazit. Kadar ni visoka voda, ga sploh ni, in tam je bila rola.

Rola je takrat, ko je skale in vode dovolj, da ne samo, da naredi hrib in dolino, ampak na drugi strani doline, je tolikšen vzpon, da voda nazaj pada. To tapravi prevozijo kot rakete. Ta boljši znajo celo malo v zrak skočiti. Mi začetniki, ponavadi v zadnjem trenutku cviknemo, ker v roli je drastičen šum, in so zvočni in vizualni efekti iz najbolj dramatičnega filma o potresu, ko se cela stolpnica zruši v morje in pljuskne čez cel ekran in avti in ljudje letijo na vse strani, skoraj samo javkanje, ker v kinu te ne zalije voda, v roli jo dobiš direkt v faco in samo upaš lahko, da je na drugi strani sonce.

Večinoma je, a je to en čuden trenutek. Vse prav vse v tebi ti govori ven iz čolna k mami jokat, so ti vse razložili, a ko si v dogajanju je vsa teorija samo nakladanje. Med drugim so mi razložili, da se utopijo samo tisti, ki hočejo potem, ko jih rola pozauga, plavati proti gladini.

»Ja kam pa?

Prosm lepo, zdej pa že mal nakladaš.

Ma, ne res.«

Menda moraš plavati proti dnu, s tokom in te bo kar samo ven vrglo, ker vsa tista voda lepo nadaljuje na drugi strani kot, da se ni nič zgodilo.

»Ti kar govor.

Lohk je teb.

Ko si pa tam notr, in buči in hrumi in piha in sika in se počutiš kot travna bilka v orkanu, pol naj bi pa na dno plaval.

Kermu drugmu nakladej.«

Rolo sem zajel na njenem skrajnem koncu. Rola je ob bregovih, večinoma, ne vedno, samo rolca, potem proti svojemu vrhu narašča. In je v sredini najmočnejša, ob straneh najšvohnejša. Ma je blo vsega skupaj ene 10m. Ajde 15. Več kot 20 sigurno ne. Po mojem sem jo nekje na eni tretjini. Tako, da sem v dolini zamahnil z veslom po zraku, ker pod mano vode ni bilo. Rep je bil še na eni strani klun že na drugi. Zaradi tega sem sem prevrnil, a na mojo srečo me ni pozavgalo ampak izplunilo kar takoj za rolo.

Naslednje pravilo je, da moraš takoj po čoln in veslo, za kar se takrat nisem menil, kakor tudi ne za temperaturo. A, da je bila mrzla. Od kdaj je Sava maja mrzla?

Samo na breg, na trdo skalo, ljubo zemljico se mi je mudilo. A sem precej hitro dojel, ko sem že objemal veliko skalo na bregu, da ga ne bo, kateri bi mi čoln in veslo prinesel in sem se vehementno vrgel v valove in plaval in plaval in plaval in plaval in plaval. Pri črnuškem mostu sem ju ujel. Tako, da ni bilo več veliko za preveslat. Me je potem kolega kmalu pobral.

»Mrzla?

Neeeeee.«

Kajak se ni hotel potopiti in sem ga domov odnesel, ker je bil sploščen, bi ga celo lahko zrolal. Tako hudo spet ni bil uničen.

A ja. Ga je navilo na skalo, ker je šel lastnik plavat in ni eskimutiral, se včasih, po mrfiju obvezno, potem čoln zagozdi med skale. Ponavadi ga zlomi, ker se še, da popravit. Zalimaš zlomljeno in za začetnike je dobr. V tem primeru se je zaletel v skalo na sredini in ga je ovilo okoli skale kot palačinko. Tu so potem vsi konstrukcijski deli polomljeni. In ne bi bilo pomoči, če ga ne bi v roke dobil bodoči inženir, ki takrat to še ni vedel.

Pred garažo sem ga naslonil na dve kozi. Rep in kljun in se je kar sam postavil v prvotno obliko. Obremenjen je bil tam kjer še nikoli ni bil. Po zunanji strani sem natupkal steklene volne in poliestra in počakal čez noč. Potem sem ga prebarval zgoraj rdeče in spodaj belo. Razen, da je bil zunaj hrapav se mu ni poznalo, da je kaj drugačen. Dokler ga nisi nesel. Je bil za dva. Kaj dva, tri kajake.

Pa je dobro služil. Je naučil premnogo katerega firbca osnov veslanja. Šel je celo na Kolpo in Krko. Sam se z leti počasi opustil veslanje. Kajak sem posodil Juretu, temu ga je uspelo potopiti. Je vprašal koliko je dolžan?

»A si se mel dobr?

Odlično.

Pol pa nč.«

Ko sem šel na Finsko sem dal kanu Mateju v skladišče. Sem se spomnil pred leti in ga že skoraj prodal. In pravi Matej:

»a kanu, kanu, kanu je pa, ja ne vem kje je. Smo imeli reorganizacijo. Stare firme ni več, sedaj ga pa ni. »

Ej sam, da ste kaj veslali, sem si mislil. Temu je bil namreč namenjen. Ne, da v skladišču prah nabira.

Speljeva še par metrov, je bil ovinek na levo, in kar nekaj padca, ne slap, ne, mogoče brzice, kar je na Kolpi težko najti. Razen pri Osilnici jih ni, so samo več ali manj podrti jezovi in preko tretjega sva peljala. Čoln je bil preobložen. Dva fejst fanta, bicepsi kjer si le hotel in trije sodi. Po en oseben in en skupen. Opreme, da te s.. kap. Sodi taki, kakršne sva videla na odpravah na Himalajo. Moder sod z črnim pokrovom in kovinsko objemko. Seveda nabasani, da se jih je komaj dalo zapreti. Že ob pakiranju sem sitnaril, Robi tole ne bo dobro, v sodih mora biti zrak, če hočeš, da plavajo, če ga takole nabutaš se bo potopil kot kamen. Se ni zaradi tega, ker vse eno so bile noter tudi obleke v oblekah je zrak.

Objemke niso dihtale in je voda takoj napolnila prvo čoln, takoj na ovinku naju je zalilo, sem še nekaj mahal, se polnega čolna pač ne, da krmariti, Robi je ob prvem valu vzdignil veslo nad glavo, menda, da se ne bo zmočilo al kaj in je samo še čakal, kdaj mu bo čez brado. Potem ga je izpustil, kajti bila sva že sredi tolmuna in tudi glavi sta bili že pod vodo, sem kar še malo posedel, ker mi je čez glavo šla mislel. Babi mi je pa ravno novo Praktiko kupila.

Zaplavam in začnem pehati opremo proti bregu. Saj je samo tri sode, dve vesli in čoln.

Prvi Mrfijev zakon. Nič ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše.

Po čolnu je bilo polno krame. Dva od sodov sta se odprla in iztresla kramo. Moj je bil na dnu tolmuna. Tako, da sem potem šel še tauhat, da sem ga dobil, kar tudi ni bilo kar tako. A z malo sreče in v brezizhodnih situacijah se mi je že večkrat pripetilo, ko vse zavozim potem me sreča reši in konec niti ni brezizhoden.

Torej pridem do vrečke v kateri je nov fotoaparat. Odprem hrbet fotoaparata in izlijem vodo. Je zarostala v pol ure. Niti enega posnetka nisem naredil s tem fotoaparatom. Mi ga je kupila babi za rojstni dan.

Takrat sem bil veliki fotograf. Vsaj mislil sem tako,

"A otom potom."

Takrat sva potem nekaj ur sušila opremo kolikor sva jo lahko nabrala. Precej je namreč ostalo na dnu tolmuna, ker je sušenje eno dolgočasno početje, je Robi sitnaril in sva pozno popoldne nadaljevala. Seveda sva potem čoln veselo nosila ali spuščala po vrvi čez jezove, da ne bi zopet plavala.

Že v mraku sva se ustavila ob zapuščenem mlinu kjer nisva mogla zakuriti ognja, ker so bile tudi vžigalice še mokre. Tako sva predrgetala noč. U, je blo hladno. Tako kot sem se tisto noč tresel se nisem ne prej ne pol. Vse je trepetalo, ne samo brada, kot se to ponavadi godi. Tema je bila kot v rogu in še tekati se ni dalo, kaj veš v kakšno luknjo padeš. Se je zdelo, da noči ne bo nikoli konec.

Pa se je le posvetilo. Še celo mesec je vzšel proti jutru in se je celo ločilo nebo od hribov. Že cel luksus. Pol pa, ko sva ravno hotela odriniti, se prikaže mulc, počepne na robu njive in naju opazuje.

»Ej mulo govoriš Slovensko?«

Tam nisi čisto dobro vedel al je Hrvaška al Slovenija. Tudi ni bilo pomembno, takrat smo bili še vsi glih. A lokalci v teh koncih, še ko Slovesko govorijo se sliši kot po Hrvaško in celo Srbsko, ker naj bi bili uskoki, ki so branili vojno krajino pred Turki.

Pa je samo pokimal.

»A veš kje bi lahko dobilo kaj za pod zob?«

In je spet pokimal.

»A poveš?«

Pa je odkimal. Vstane in gre. Se pravi teče kot bi mu kdo kaj hotel. Grem za njim pogledat, kaj se mu je pripetilo in vidim, da teče čez žitno njivo, polje ni bilo, je bilo kaj kratko in izgine v hiši.

Se obrnem Robiju pomigam z rameni, češ vedi kaj se mu je po glavi podilo. Gotovo je mislil, da sva rokovnjača, izgledala sva kaj klavno. Po neprespani noči. In v trenutku, ko zares odrineva, priteče s kruhom, mlekom in špehom in reče:

»Na.

Ja hvala. Ja kok je pa to fajn.

Kok sva ti dolžna«

in že iščeva premočen denar, ki je še bil po najinih žepih.

Pa je samo odkimal in v tla gledal.

Potem je še dolgo mahal, ko sva se počasi oddaljevala. Nisem hotel veslati, da bi ga dlje videl. To je bile ene vrste prikazen iz pripovedke. Resnično že ni bilo.

Preden sva prispela v Vinico, kjer je bila doma Robijeva stara mama, sva se še kopala in sploh, ko posije sonce zna življenje tudi fajn biti, ter obujala spomine. Sem mu povedal varianto s Tomažem. To je brat od Nenota. Z njim sva tudi preveslala isto turo. S tem, da ni bilo treba nič reskirati, ker je Tomaž pač en previden možak, pa da ne bi tura izpadla dolgočasna in bi samo lepote narave opazovala, je vmes posegla mati narava.

Se pozno popoldne spustiva preko enega jezu, še gori v hribih, kjer je soteska še z strmimi bregovi, ker potem pred Vinico so polja do obzorja na obeh straneh. Na jezu ena luuuuuuštna punca. Midva še bumbarja, v tistih časih, se samo delava, da naprej veslava in sploh ne gledava une. Sam tako je naneslo, da se je čoln zavrtel. Ne obrnil, samo še en ovinek sva morala narediti, je nisva niti pogledala, kobajagi. Kakor tudi ona ne naju in nadaljujeva vsak s svojimi mislimi naprej po mirni reki v poletni vročini.

U je fajn na Kolpi, ko si v čolnu je povsem druga perspektiva. Večinoma ne veš ali je obljudeno ali ne, ker se mogočna drevesa sklanjajo na gladino in vse kar vidiš so občasne ptice, ki se splašijo in plusk ribe, ki je ravno mastnega brencelna snedla, ter kje se da videti belouško na kakšni veji prebavlja. Skratka raj na zemlji.

In tako na večer postaviva šotor na prod, zakuriva ogenj in sploh je absolutno romantično. Česar seveda ne priznava saj sva taprava desca in je vse brez veze ter kvasiva same tapravih descov neumnosti, z svojimi mislimi na uno na jezu, kako bi blo, če bi bil sam, da mi Tomaž ne bi oviral, pol bi se upal ustaviti, vprašati al ma vžigalice. Al bi se že kaj zmislil. Tko pa. Kaj se če.

Pojeva tisti doručak in v šotor.

Že popoldne so bili brencelni nekaj bolj tečni kot ponavadi. Tudi bolj vroče je bilo. Nekako bol sem švical kot je to običaj.

Ej, ne vem, če je bilo minuta. Ajde dve. Več k 5 pa sigurn ne. Bregovi so strmi, skratka na dve stani se ne vidi daleč in ravno iz tiste strani pride najhujša nevihta v mojem življenju. U, je treskal. Pa padal. Padal kot bi iz ajmarja zlival. Ne vem, če je bila ura, ko voda naraste za ene tri metre. Sva robo u breg nosila k odpilena. Ravno vse znosiš, moker, ko pes, je voda spet tam. Vajo ponovi za 2 metra višje v klanec. Je počasi že zmankovalo ravnine. Sva se za debla držala, da nisva v vodo spolzela. Od čolna sem se itak že poslovil, saj ga bo odneslo. Sem ga še enkrat preprivezal.

Pa nehal ni. Je še po tistem bregu začel dol tečt.

»Tumaž umik. Pust vse pa pejva!«

Sva šla po diagonali v hrib proti toku, se mi je zdelo, da je malo ravnine nekje na sredi.

Je moglo bit ene 1 zjutri, ko potrkam na en senik na sredi travnika, na sredi hriba kamor sva se namenila. Če ne bi treskal, senika itak ne bi videl in bi gotovo mimo šla. Tako se je od časa do časa pokazalo celo pobočje kot v filmih strave i užasa. Vmes je bilo treba po spominu hoditi, ker med bliski je bila tema kot v rogu in dež je padal od vseh strani. To sem tudi prvič in zadnjič izkusil.

»Ja kje sta pa tolk doug?

Smo misll, da vaj je odplaknl.«

So bli 4je. Ata dolgobradi širokogrudi, kratkonogi, se je potem izkazalo, da je novinar iz istega štuka kot Neno. Gospa mama, nama je že kuhala vroč čaj in v deke naju je zavila. Saj bilo je sila sveže. Vendar nisva opazila, ko sva kot, da bi naju vrag gonil u breg kopala.

Pol pa še una od popoldne z jeza o kateri sva sanjala vse tja do nevihte. Potiho. Seveda ni nihče nič vedel. Pa ne samo to. Bile sta dve. Še mlajša setra. U, ta je bla šele luuuuštna. Sta na pogradu zavite in prestrašene izpod dek kukale, lih, da sta se nasmehnili, tok jih je bilo strah. Kaj ne bi, sem takrat opazil, da tale topli sladki domek sploh ni trden kot kamen kost, ampak se je majal na iste konce kakor je tudi dež padal. Torej na vse štiri. In je čez čas že kar malo čudno izgledalo. Še petrolejka se je majala in risala res groteskne spake po prostoru.

Na hitro razloživa, kakšen fajn plac za kampiranje sva našla. Je ata rekel, da tako naraščanje vode na tem delu ni nič neobičajnega. Se dež nabere okoli Čabra kot v čebru in vse pluskne skozi vrata, to je točno tam kjer smo bili. In ni, da bi doli ob vodi ostal, da te odplakne vse do Vinice.

Sem kar malo mehek postal, ko sem se zavedel, da sva jo dobro odnesla, magari brez vse opreme. Bomo že kako do vasi in posledično prevoza prišli.

Pa sploh ni bila kriza. Zjutraj je sijalo tako prešerno sonce, da se je človeku samo smejalo. Življenje je res lepo. Magari samo zato, ker ne dežuje. Pol še uni dve smrkli. U sta ble fajn. Prijazni, pa koko je veslat, takole brez staršev, za par dni v divjino, da se gotovo mnogo doživi in mnogo vidi.

Kaj ne. So take luštne po jezovih. Še dobro, da jih je toliko. Jezov seveda.

Smo si izmenjali naslove, in da naj prideva kaj na okoli. Sicer, da oni tudi gredo zvečer v Ljubljano a, da imajo fička in je že sedaj kriza. Do fička je še uro hoda.

Sva vse eno odšla do ostankov tabora mogoče se še kaj najde uporabnega. Lej ga zlomka, je bilo večino še tam. Sicer mokro do kosti, ker kosti bilo ni do druge strani. Tako, da sva potem preživela sušilni dan in prespala tam. Proti večeru sem preplaval Kolpo, dogajanje se je vršilo na Hrvaški strani in se povzpel vse do roba planote, ker tam naj bi bila vas. V Gostilni sem kupil kruha in zemfa. Za klobaso sem imel premalo.

ŽIVJO

Se je zadnjič na vratih namalal in rekel:

»Živjo Vigi. Pa je šel not, kakor, da se nisva videla 30 let.

Ja, živjo. Kva pa ti tuki?

Sem prišel pogledat koko si, ker v prazno pisati novoletne čestitke je mal čudno.«

Dušan je en tistih s katerimi ohranjam stik, čeprav sva šla vsak svoj pot.

Tudi takrat, ko so se nama poti prepletale, prav zaprav nisva zavila nič kaj omembe vrednega. Razen, da sem ga rad poslušal, in, da mi je prav rad pravil kaj vse je zlezel, nisva skupaj ušpičila nič omembe vrednega.

No, vsaj na njegovem nivoju ne. Zame je bila dogodivščina ena a s črtico. Kar koli bi že to pomenilo.

Sem prišel nekega lepega dne v Tržič. Me je kmalu za hišo v breg zapeljal in sva se precej dolgo vzpenjala. Večinoma po hosti, malček tudi po krčevinah in mimo nekaj kmetij. Malo pred Kofcami se je začel sneg. Nad kočo se je že fino ugrezalo. Sva zavila na, na, pa ne vem kako se reče taki formaciji. To ti je izrazit steber, steber je še bolj značilen, predvsem je to ponavadi del stene. Naše stene so proti severu, midva sva po južni strani gor rinila.

No,kakor koli že. Po taki formaciji sva gor lezla, ker je bilo tam od vetra ledeno in se zato ni udiralo. Kar je pomenilo, da sem prvič v življenju nadel dereze. Tudi capin mi je posodil. Katerega sem mu moral na koncu vrniti, dereze, doma narejene, samo skovane imam še sedaj v kleti in se vedno namuznem, ko kaj šarim dol, in se spomnim, svojega neslavnega konca v zimski plezariji.

Večinoma je on vodil. Sam sem naredil nekaj prav fajn fotk. Takrat sem bil še zagret fotograf.

Par krat je meni dal možnost, da izberem smer. Mi je potem vedno pokazal, ko sva bila že mimo, da sem hotel točno preko opasti. Kar bi pomenilo prelom snega in ekspresno v dolino, z vsem snegom vred. Nič kaj fajn občutek. Sem se trudil, a izgleda v bistvu nisem štekal in so bile povsem napačne reakcije.

Med potjo je Dušan razlagal, kaj vse se mu ni pripetilo na tem grebenu. Je namreč mejni hrbet in tu so resno jemali mejo. Da so ga vklenjenega v karavlo peljali, češ, da je Tito na Brdu.

»Pa nije vala na ovome!«

In jih je slišal.

Pa kako so kofe čez nosili, nekateri celo televizorje. Pa, da so ga enkrat dobili s polnim ruzakom kofeta. Preden so ga dohiteli, bilo je tudi pozimi, se je na rit vsedel in ekspres dol. Jih je za ene tri ure prehitel in ga niso nikoli več videli. Še dobro, da se vojska menja. Sicer bi se ga še kdo zapomnil.

Prideva na vrh. Greva do Kladiva, se tam v Avstrijo polulava. Vendar nič političnega, ker proti vetru scati ne gre. Sem enkrat to na Stolu doživel. Je Miha, kateri bo še omenjen, enkrat z mano v hribe šel. Miha je bil tudi precej hitrejši od moje malenkosti, in je že zdavnaj bil na vrhu. Gor sva lezla iz severne strani, sva prišla iz Zelenice. Tako po skalah, je turistična pot, samo malo bolj luftik kot južna, ki je do vrha po travniku.

Se je ravno olajšal, ko se prikažem iza roba stene, mu postane nerodno in se obrne. Je bila kar pahljača, tako se je razprostrlo po zraku in prisotnih tudi.

In, pozimi so dnevi sila kratki, se odpraviva počasi proti dol. Iz Kladiva je treba prečiti do sedla na grebenu, kar Dušana zmanjka. Sad ga ima, sad ga nema. Ma, res, kot v risankah. Kar zginil je.

Iš, se mi je vse ustavilo, menda srce tudi za trenutek. Je v Avstrijo padel, se tudi ujel. Sva hodila že po previsnem delu opasti, ki se sicer na srečo ni podrla, tako, da še vedno tole pišem, sicer bi bilo itak čisto na kratko. V soboto sta dva turista šla na Kofcah rakom žvižgat. Tako sem po nekaj trenutkih le naredil par korakov in v luknjo pogledal in videl čisto zasneženega Dušana, ki že koplje stope in kolne. Kolne tako, drugače sploh ni bil en tistih, ki smo v tistih letih stavke tvorili z pomožnimi glagoli na začetku sredini in koncu stavka.

Takrat jih je natresel, da ne bi ponavljal. In se prikobacal ven, po sicer kar zagrizenem kopanju stopov. Sva se umaknila od luknje, sem ga poizkušal otresti snega ga je imel še za majico. Tako, da ni bilo drugega kakor se sleči in vse stepsti.

Ta telovadba nama je vzela kar nekaj časa in kazalo je, da bi naju bo noč ujela.

Na kar se Dušen usede na rit in expres dol. Sem mi je zdelo, da je bil na Kofcah preden sem si namontiral bundo, katero sem kanil uporabiti za bob. Nekaj trenutkov sem še razmišljal, če ni tole moja zadnja neumnost, pol sprva počasi z veliko bremzanja. A na začetku sploh ni bilo tako strmo. Strmo rata na sredini, ko misliš, da kar stojiš. Tam tudi ni, da bi kaj veliko zaviral, ker bi lahko bilo nevarno. Kao, da to, do sedaj ni. Potem, ko strmina popusti in se tudi sneg spremeni se je itak vse obrnilo, me je zasukalo in sem z hrbtom naprej drsel novim pustolovščinam naproti. Me je samo od sebe ustavilo. Sneg se je tu že fino ugrezal, tudi smer ni bila čisto proti koči, tako, da je bilo vse eno kar nekaj gaženja, da sva prišla v lažji svet.

Pri prvi kmetiji, se je že večerna zarja narisla. Bilo je vse oranžno rdeče, kar reče Dušan, da se tule včasih uleže v travo in seno in gnoj voha, ker takih vonjav v mestu ni več.

Ej, duško, romantik moj. Gor grede, je menda ravno pri isti kmetiji imel razpravo, da so tista romantična klobasanja o lepotah jutra ali večera v gorah nekaj najlepšega kar se lahko živemu zgodi in o tem potem na dolgo in široko pišejo v člankih v Planinskem vestniku, katerega sva takrat oba brala, samo sranje.

On pa pravi.

»U hribe grem, da zlezem al pa fuknem. Ni druge filozofije.«

Veš, de. Samo še vonj sena in hlevskega gnoja.

Ena za vmes.

Duško je med odmori na prstih visel. Mi smo šli kadit na dvorišče on se je za rob omare zahaklal, za en od prstov roke. In, ko smo se vračali iz dvorišča je še vedno tam visel. Bil je dolg, ko ponedeljek omare ne sila visoke, tako, da je moral imeti skrčena kolena in je sila hecno izgledalo. Smo se ga navadili. Med poukom je gumico stiskal, da bi imel še močnejše dlani. Pri tehnologoji materialov in obdelave, kjer smo si vse kaj izmišljali, en je celi kitaro naredil, si je Dušan kline pilil in lojtrce delal. Nekega dne pa naredil širhakl. Je razložil, da se mu reče hudičev kremplc. Se ga na trenje nastavi na steno, ko stopiš na lojtrco drži, takoj, ko ni obremenjen iskoči.

Pol je enkrat prišel in tako govoril kot upokojenci brez proteze. Tudi izgledal je podobno. So imeli na Prisanku šolo plezanja. Je tečajnik, ki je varoval Dušana v tistem raztežaju, med varovanjem padel. Dušan je imel ravno v tistem trenutku preprijem. To je takrat, ko še čisto malo fali, da vpneš vrv in si jo zato daš v usta.

»Pa je fuknu. Pa še moji zobi zraven. Mamicu mu......«

Tole o lezenju je sila resno jemal. Imel je tudi svetovno smolo. Bil je generacija Zaplotnika in Česna. Vsi so striktno ločili med Lublančani in ostalimi.

Saj so res bile težave. Takrat so pobje morali točke nabirati, kdo bo šel na ekspedicijo in kdo ne. Točke so bile večinoma v osvajanju smeri normalno, a tudi v udejstvovanju v skupnem dobrem, bratstvu i jedinstvu, pa take in še sila pomembno je bilo, da se je o tem kaj napisalo. Takrat so imeli v slovenski kulturi monopol prozisti. Kar je bilo večini, razen Zaplotniku najtežje. 6+ veliko prej, kot članek v Planinskem vestniku.

In tako, je vsake toliko časa Dušan manjkal. Po parih dneh je prišel cel povezan iz bolnice na Jesenicah, kjer so krpali take. Je hodil v Špik in 3x padel v isti smeri. V četrto je šlo, čeprav se je po mojem takrat nekaj zalomilo, zlezel sicer je a tak kot nekoč več ni bil.

Ne vem ali prej ali potem, je zvedel, da ima raka. Kar je dokaj dobro prenašal, ko so ga obsevali in vse ostalo. Najhuje je bilo, ker je ispadel iz tekme za točke, ker po obsevanju je trajalo par mesecev, da se je zopet natreniral in bil zato vedno v zaostanku. Za piko na i je bilo, da ni več našel soplezalca. Takrat so se vsi gnali za točkami in neperspektiven soplezalec pač ni bil zaželjen. Tako, da je začel večinoma solirati. Takrat to še niso bili časi prostega plezanja in soliranja. Danes je to normalno, takrat je bil kot grdi raček.

No, miga še vedno. Je zadnjič prinesel nekaj fotografij smo jih premlevali in zaključili, da bo treba v hribe.

POK

Je znal z odprtimi očmi spati. Namontiral je 5-tko in zadremal.

Petka, je nasmeh na skali od 1 do 10. Ne tič ne miš. Po navadi je 5-tka tisti nasmeh, katerega moraš nadeti iz formalnih razlogov. Naprimer, ko se s kom rokuješ in se ne spodobi, da bi grdo gledal, nima veze ali si lih slabe al dobre volje. Torej brezizrazen nasmeh. To je tudi tisti nasmeh, ki še najmanj pritegne pozornost.

Ker tisti pod pet so v smislu:

»kaj se pa ti tako kislo nasmihaš?«

Tisti nad pet pa od :

»kaj se pa ti tako neumno režiš,«

do,

»joj si danes dobre volje,«

do :

»Še men povej, kaj je tako smešnega.«

Al pa celo,

»sej se ti bo zaletelo, če se ne nehaš režat.«

Sedel je v prvi klopi, tam si se lahko nemoteno ukvarjal z svojimi rečmi, samo, da nisi motil pouka, ker med nami v zadnji klopi, je bilo konstantno nategovanje kdo bo koga, da ne govorim o rošadah. Velikih in majhnih. Kot pri šahu al še kaj več.

»Andrej presedi se v tretjo klop!

Miran ti pa že ne boš z Dušanom!«

Saj sta bila zares svojega denarja vredna. Kdo pa ni bil. Še punce smo imeli vesele. Ne sicer vse, saj tudi med fanti se je našel, kakšen miren. Bi sam dodal, raje se mu ni dalo z nami ukvarjati je raje vse naredil kar so od njega zahtevali, samo zato, da je imel mir. Dan današnji jih kar razumem, takrat so se nam zdeli sila čudni. Na srečo jih ni bilo veliko in smo vedno prevladali mi, s pravimi problemi.

Ej problemov koliko češ. Sem že omenil, da sva bila samo dva naturščika, vse ostalo uvoženi.

In Miha je bil prav poseben topogledni kampelc. Medtem, ko sem sam zamujal iz Trnovega do Križank. Ni bilo avtobusa, al je bla poledica, al tak promet, al so ušpičene prekle dol padale. No, samo, da si se opravičil, ti je opravičil. Razrednik namreč. Samo, če si bil tiho si neopravičeno zaradi zamujanja dobil. To smo kar hitro pogruntali in začele so se vse večje in večje težave pri dostopu do šole. Kar tekmovali smo v fantazijskem pretiravanju kaj vse se živemu človeku ne zgodi, samo, če je dovolj dolgo na svetu.

Miha pa. Ne, ta ni nikoli zamudil. Čeprav je moral ta prvo peš do avtobusa. Avtobus izpod storžiških planin je vozil samo do Kranja. Tam je presedel na Jeseničana, več ali manj vedno nabasanega in bil ob 7h zjutraj v veži šole in prav veselo klepetal. Sicer o svojih rečeh, kar je bilo za nas mestne škrice eno čudno govorjenje, a sem ga kaj hitro posvojil, saj me je vrnil v čas rane mladosti, ko sem tudi sam preživljal otroštvo na kmetih.

In tako smo se ostali menili o ta zadnji od Letzepelinov, al punce o šolncih iz Trsta, z Mihom, je imel vedno poslušalstvo, ker je tako živo podajal, o Liski, ki je ravno ponoči strila in je bil sila ponosen, ker je celo noč tele ven vlekel in se je vse lepo končalo.

Ali o novih priključkih na ne vem več katerem traktorju, ker imel jih je sigurno več kot tri. Enega za v gozdove, za smrekce podirat. Ta je bil malo na gosenco, je na eni fotki slikan kako z prvimi kolesi že po japki gor vozi, z srednjimi se ravno pripravlja na vertikalo, z zadnjimi še veselo na tleh koplje. Tudi po zadnjih kolesih se je znal peljati, a to je bil že ta velik traktor. S tem je verjetno tudi plužil daleč in blizu. Kadar sem namreč zamudil zaradi snega, je Miha že celo krajevno skupnost splužil in spet ob 7h v veži razlagal kakšni so, on, da je celo noč plužil pol se prdušajo, da ob 6h še ni gotovo.

»Al bi jih use u Kokro zmetu.«

Al samo kako je fino, ko trave zadišijo. Al pa, ko se zvečer uzre po hribih in rdeče zažarijo. To sem mu dal tudi sam prav, ker o mehanizaciji in živalskih pridobitvah nisem veliko vedel.

Pol enkrat. Al pa Nekega lepega dne. Meda je res sonce sijalo, je Miha manjkal. Smo si mislili, eto še ta največjo žilo kdaj prekuri in je zbolel. Smo ravno pri razredniku že ne vem koliko mesecev kocko risali. Kocka mi gre še dane prav dobro, če ne celo odločno. Smo jo drgnili, bi človek rekel, ja saj ima samo 4 vogale. Se absolutno strinjam. A kaj, ko jih ima od enega do drugega še enih 29. Pa, da ne omenjam, da se jo, da enkrat bolj od vrha, drugič malo od nižjega kot je to običajno za navadne smrtnike. In, če to pomnožiš z 4 x 29, smo jo še hitro odnesli.

Pol smo še kvader zraven postavili in jovo na novo. Je bilo luštno. Pri tem predmetu, študijsko risanje, smo se vse zmenili. Smo lahko po mili volji klepetali, samo sedeti je bilo treba s svojo risbo in kadar je prišel tovariš še kaj vprašati, kar je bil samo uvod, pol se je razgovoril o vsem kar smo hoteli, največkrat o pretekli politiki. Te je imel poln kufer vsega, so bili razlastninjeni po vojni in se je prav pridušal.

Pa sem se namenil o Mihu napisati.

In tako v mirnem dopoldnevu, sonce riše nagajive sence po prostoru preko veselih kuštravih glavic in niti debata ni ne vem kako razgreta, v večini smo se bolj potiho po parčkih pomenkovali in kote in proporce prav leno vnašali na risalne liste, ter od časa do časa kaj poradirali, kao, umjetnik je neki zrihtu.

Pol pa na enkrat:

POK.

Se odrejo vrata tako, da so še v steno na drugi strani butnila, kar je bil še en pok, a o tem zgodovina molči.

Med vrati ves zaripel jeclja Miha:

»N, n, nnnn, nam,«

vmes komaj do zraka pride, sem bil prepričan, da ga je za vogalom en davil in mu je v zadnjem trenutku ušel,

»nam, nam, nam,«

pa sicer ni nikoli jecljal,

»nam je en krave spustu!«

Zavpije.

»?

Kva je reku?

Kva s reku?

Miha pa umir se no. Kva je blo,«

je povzel tudi tovariš, ki je sicer takrat ravno časopis bral.

»Nam je en krave spustu.

Ja in?

Ja nč, smo jih lovili vse tja do Storžiča.

A dej no, tiste tri krauce pa ja na sol prikličeš.

Ne smo ravno prenovili hleve in imamo centralno napravo in na knof pritisneš in gre 200 krau samih ven.«

Ej smo se smejali. Eni že na začetku, ker je bil zares hecen videti, ves rdeč in slinast in dihal je kot, da je zadnji njegov vdih.

Drugi, ko mu je uspelo povedati kaj se je zgodilo, vsi pa, ko je razložil zakaj.

Ej, je bila zabava.

»Ej, kok knofov pa je za prvezat?

To je pa treba po stari navadi. Eno po eno, ampak je izboljšava in jo samo prisloniš in ji ketna za vrat pade.«

Pa smo se spet režal. Izbolšava. Ej moj Miha ti pa ga pihneš.

Dogodek je šel počasi v pozabo, samo nekateri smo ga potem še z dihanjem dražili, če ni bilo ničesar drugega za norčevanje, je bil tudi Mihovo hlastanje uporabno. Ni nikoli zameril. Sicer se je tej šali malo manj smejal kot drugim, a se je.

Smo se mi njegovim dovtipom, so bili zares iz drugih krajev. Sta se tako nekoč z Mitjem nekaj zastavila, ni niti kreganje bilo samo nekakšen diskurz in se je končalo z opombo:

»če bi otroke u trgovin prodajali, bi ti še na polic biu!«

Na splošno je hodil v šolo, da bi izpolnil tuja pričakovanja. Bil je drugorojeni in čeprav je bil z srcem in telesom na kmetiji, se je učil za oblikovalca, verjetno, da bi v Peku škatle za čevlje risal. Skratka ne prav zagreto. Drugi smo imeli visoko leteče sanje o uspešni oblikovalski karieri, samo še odkriti nas morajo pa bo. On pa. Saj je rad prišel. Risal je tudi rad, a po moje je bilo bolj luštno, da je imel poslušalce ob svojih ekspertizah o kmetijstvu.

Pol pa nekega dne priskaklja v šolo menda kar po eni nogi.

»Miha a se ti je Marija prikazala?«

A ja. Še to.

Miha je bil zelo vpet v tradicijo krščanstva. Po mojem občutku niti ne versko fanatičen, a pri vseh možnih in nemožnih obredih je zraven bil in, če je bilo treba butaro nesti na žegen je bila njegova največja, sigurno večja kot lani, če jih še dela, so menda že do Kranja.

In tako enkrat:

Tovarišica za tehnično risanje je rada tako učila, da te je dvignila in potem namesto tebe narisala tisto, ker bi moral sam. Seveda smo veselo izkoriščali.

»Šica koko je že to«,

pa je pritekla,

»vstani prosim«

in je zagrabila trikotnike in narisala, ko se je nekaj podobnega Mihi pripetilo, po moje sploh ni izkoriščal ampak res nečesa ni vedel in ga je dvignila in narisala, je rekel:

»Ooooooo, tršica, tole je pa krivo k jehova vera.«

In, ko tako skaklja in se smehlja in je se je zdelo, da bi se kar povprek z vsemi objemal. Nekateri smo se mu z veseljem pustili, nekaterim se je tako čudno zdelo.

»Pa, Miha povej že, kaj je tako dobrega, da se ti reži od ušesa do ušesa.

Brat se je zakausal.

Prosm?

Je bil iz uno svojo pa mu je ušlo. Sadaj se bo pa na njeno kmetijo preselil.

Ja in?

Sedaj je pa moja.

Kdo?

Ja kmetija, a ne štekaš, ni mi več treba v šolo hoditi, sedaj jo bom podedval in bom nekoč gospodar.

Uj, Miha to je pa gotovo hudo fajn, a ne?

Super. Pejmo jest častim.«

Pa se ga nismo nacukali, menda smo kar na ograji pred Plečnikom tisti pir pocuzal. Se nismo bali nobenga.

Miha je vse eno dokončal šolo, in to z odliko. Pol je pa šel.

Sem slišal, da je nekaj časa solato po Portoroških hotelih prodajal, tako, da je kupil kamion, sredi noči naložil okoliško solato in jo zjutraj na morje odpeljal. So potem dobili večje dobavljače. Ne vem kako se mu je izšlo z živinorejo.

Zadnji podatek je, da je na Grintavec laufal na množičnem teku.

Neuničliv in neustavljiv.

RESCUE

Je že, običajno momljaje govoril. Včasih se je zdelo, da sam zase nekaj momlja in si šele po nekaj stavkih ugotovil, da se s tabo meni in je zato vedno moral vse vsaj 2x povedati. Ko si ga vprašal, kajsreku, je ponovil ravno tako potiho in gledajoč v tla, goltajoč zloge. No, nekateri smo se ga navadili, in smo ga celo začeli že na prvo razumeti, če ti je pač kapnilo, da se hoče s tabo kaj meniti.

»Misliš, da je bil mali, nikakvi, zahubeni.

A, ja.«

Ne vem, če ni bil največji v razredu. Sigurno najširši in to čez ramena. Je bil kot mali Švarceneger. Samo s črnimi, skuštranimi, malček predolgimi lasmi, štrlečimi na vse strani. Odvisno kam je danes vleklo, ker tuširal se je vsak dan, ker je tudi toliko švical. Švical zato, ker je za dobro jutro, ne vem koliko kilometrov pretekel, točno toliko skledc naredil in počepov, trebušnjakov in poskokov iz počepov. Pol pod tuš in v šolo. In to iz Medvod, še to ne iz centra, ampak iz ene vasi pod Katarino. Ja tudi iz te strani se na Katarino pride, ker se je vedno mudilo, je z mokro glavo na avtobus tekel in zatorej taka frizura.

Tudi Miran je v šolo hodil, ker so drugi tako hoteli. Saj je vse naredil. No, skoraj, sigurno več kot jaz, ki sem šel na to šolo, da bom slaven oblikovalec. Miran. Miran je vedno sanjal, kako bi šel v Ameriko in bo v NHL gole zabijal. NHL za tiste, ki ne znate slovensko, National Heckey Ligue. Po domače, Ameriška hokejska liga.

Zatorej je Miran po pouku odšel v halo Tivoli in tam opravil še en kondicijski trening, pod budnim očesom trenerja, če so bili pridni so lahko še na led šli. Ne, res. Včasih menda res niso šli na led, ker jim trener ni pustil, ker so premalo kondicijskega naredili. Nam se je to sila butasto zdelo, da en trenira hokej, pol mu na led ne dajo. Je menda imelo logiko. Svojo, pa vendar.

Menda je bilo kandidatov za mladinsko reprezentanco pri Olimpiji ene 4x preveč. So hoteli, tako zvišati motivacijo. Upam, da jim je uspelo.

In tako pride enkrat v šolo brez prvih zob, ves pošit in zalepljen. Pol ga šele ni nihče razumel, smo še bolj silili vanj, naj pove, kaj za vraga se je zgodilo. Pa, če je samo poizkušal govoriti ga je vse bolelo. Je na list napisal, da bo jutri povedal. Ni jutri niti pojutrišnjem. Drug teden, ko so mu ta male šive ven pobrali in pol obvez odstranili.

Smo se zbrali okoli njega, cela druščina, je bil celoten krog sklenjen. Nihče ni črknil besede in smo čakali, da dahne. Je trajalo kar nekaj trenutkov, še potem so vsi kričali

»kajsreku,«

tako, da sem moral poseči v dogajanje, ker sem ga najbolj razumel, kadar ni bil polomljen seveda in prevajal. Meni je čisto potihem povedal, pol sem zavpil, da so še tisti na obrobju slišali.

Pa prvo kar sem prevedel ni za na papir. Si lahko vsak sam misli. Je dogajanje po materini strani, glede na unga k ga je.

So igrali proti mladiski postavi KACa. Kar bi bilo nekaj na temo Klagenfurta. Menda ga je oponent na bodiček.

To je takrat, ko te z bokom stisne povečini na ograjo, kar ni nič posebnega pri hokeju. Bi celo lahko rekel, da brez tega hokeja ni. A kaj, ko se pri tem naletavanju uporabijo tudi, vsi možni in nemožni prijemi, da bi bil bodiček učinkovit. Nič posebnega ni, da ga še malo porine in dotični zato pade. Al pa, da ga spotakne, kobajagi ponesreči. Al nanj pade in to ponavadi direkt na glavo. Zato imajo tudi igralci čelade, ne samo vratar.

No tale bočiček je bil še posebej zabeljen. Miran je dobil štil hokejske palice v zaprta usta in je seveda vse prve zobe izgubil, še malo žnable in čeljustne kosti. In zategadelj je začel razlago po materini strani. Jest bi jo tut, mamico mu poljubim.

So pred kratkim imeli na Bledu Regijsko srečanje gasilci. Menda so prišli Italjani, Avstrijci, Madžari, Hrvati naših kot listja in trave. Je bila posebna oddaja na tv. Dnevniku in Obzorniku, menda še kje, so poročali o dogodku. Premalo spremljam občila, da bi lahko bolj natančno o tem poročal. Po večdnevnem izobraževanju je bilo še tekmovanje, na koncu so jim Američani pokazali kaj se pravi biti ta pravi gasilec. So prišli profiti s helikopterji in vso šaro iz filmov.

Driiiiiink.

Zazvoni hišni zvonec. Sem ravno pico sinu delal in odprem še ves od moke v firtahu, sem mislil, da zopet krompir prodajajo. Kako, da se še niso naučili, da ga ne jemljemo, ker nimamo kleti vendar. Pa vedno znova:

»A rapte kej kempirja?«

Pa odrem:

»Živjo Vigi zamomlja.«

Kr verjet nisem mogel. Miran, sicer počesan, malo bolj zguban a ravno tako velik, ravno tako širok, ravno tako nasmejan in ravno tako nerazumljen.

»Prit not, bova eno rekla.«

Pa zamomlja, enako kot včasih, nekam v brado:

»Ne morem me žena v avtu čaka.«

U, sem si mislil, mora biti šarf, da je tacgale ukrotila. Rekel pa:

»Pa koko si, pa kva delaš, kje si?«

»Smo pršli pukazat kaj je resceu.

Kva?

No, reševala ekipa iz Amerike. Tam smo ločeni, gasilci so eno, reševalci so bolničarji, mi smo pa tisti, k ludi iz dreka ulačmo.

Kva prauš?

Sem na Bled pripeljal svojo ekipo, drug teden gremo pa v Kambero.

Kam?

U Australijo.

Pa prite not, boš bolj natančno povedal.

Ne, moram it. Koko si pa ti?

Pa mu na hiro povem, spet vpašam, kako je, pa kje je?

Da vsak dan trenira in teče in sklece dela in poskoke in tebušnjake, da jih rab, da je lahko uspešen rescue. In, da ima veliko odgovornost za celo ekipo.

Da se pri hokeju ni izšlo in se je raje odselin na jug, ker v Čikagu je preveč mraz.

Da je žena Kolumbijka in, da ima dva otroka. Enga pred šolo en že v petem razredu in, da mora iti, ker gredo v Loko.

Na slovesu sem ga seveda pospremil do avta in zares so sedeli v avtu vsak na svoji tablici al telefonu. Gospa so mi dali roko in se prav prisrčno nasmejali, a ne vem, če ni vse skupaj ameriška prijaznost.

Se spomnim svoje prve pice, je bila zares trda kot bi bila iz gline ne iz testa.

Na obisku ravno dva zamorca iz New Yorka.

U kako sta jo hvalila.

»Really nice pizza. Delisious.«

Sem mislil, da Amerikanci ne vejo kaj je pica, sem potem od Francisa slišal, da so ameriške pice veliko bolše kot italjanske.

Iz česar sledi, da sta bila neuničljivo prijazna. Še, če bi jima ciankalij serviral, bi bil

»nice, so good taste and aroma.«

Sila čudno se mi je zdelo, da niso šli noter, vsaj na kauco. Pol ure pol naprej, če se jim zares mudi, da se sploh ustaviš in nimaš časa je pa tut mal čudno.

Mogoče bi mu moral 3x reči. Mogoče ni vljudno v Ameriki nenapovedan priti in ga je zato potrebno 3x povabiti.

Ej, še danes ne vem.

P.s.:

Čeprav sem mu naročil, da se mi javi, se ni. Menda imajo preveč dela, al kaj.

Ej, ti moj rescue.

DOYOUWANATRY

Je mislil, da je največji fotograf. Je imel samo najdražji fotoaparat, kar sem vedel zanj. Hasselblad.

»I koj je pa tu?«

To ti je Mercedes med fotoaparati. Kaj Mercedes, Rolls royce. Saj menda ni bolj prestižnega avta? Se pač ne spoznam na avte in raje vprašam.

Hiter kurs fotoaparatov.

U starih cajtih, smo imeli fotoaparate na film.

»Kaj pa je to? A ne de?«

Film je celulojdni trak, v novi dobi z perforacijo.

»Kako se pa meniš?«

Perforacija so luknjice na robovih, da transport premika film, od posnetka do posnetka. Laika format, je podoben kot filmski trak. Vse skupaj se je dobilo v malih rolcah. Si kupil mali plastični valj, iz njega je gledal košček filma, katerega si vtaknil v zadnji del fotoaparata in lako posnel 36 posnetkov. Tisti bolj zviti smo ga znali vstaviti z 38 posnetki. Tisti bolj škrti smo si kupovali filme na metre. Kjer si težko vedel, koliko posnetkov bo na filmu, ker si rezal kolut v temi in, če si se še tako trudil, da bi bila spodobna dolžina, je bilo še največkrat tam okoli 45 posnetkov, ker potem je zmanjkalo prostora v že uporabljeni rolci.

Pa zakaj vse tole. Koga še zanima zgodovina tehnike. Poguglaš pa veš. Al kaj, ko te ne zanima. Pa ne veš.

Sicer res in se celo strinjam, a za esenco današnje zgodbe je potrebno vedeti ozadje štorije.

To, da sem se z profesorjem bodel, to ti je po difoltu jasno. Bil ta al kateri drug. Vsi so me hoteli udomačiti, je redko komu ratalo. Ja upogniti. Ja, sem naredil nalogo kot je sam hotel, sicer bi cvek dobil, in bi moral na popravnega. Kar pomeni 2x isto sranje delati. Raje že v prvo, ampak pokazat mu je le treba, da so še druga stališča na isto temo in da je za cajtom in da je tepec. To zadnje sem si samo mislil, rekel nič.

Torej že preden sem šel na Šolo Za Oblikovanje, sem bil že kar zagret fotograf. So me pač zanimale stvari, čeprav še ni bil čas. A take izjave me niso nikoli zaustavile. Ja, sem počakal, da dozori, tako je nekaj projektov čakalo, in sem jih celo preskočil. Nekatere sem prepozno spoznal in mi niso pod kožo zlezli.

Tako sem se prepozno rodil za skateboard. Ali za BMX kolesa. Ne, da nismo tudi skakali in po enem vozili, in v največjem diru iz kolesa skočili in na drugo stran nazaj na kolo in to pri največji brzini kar se jih je dalo. A kolo ni bilo prirejeno za vragolije, kakor je BMX. Navaden poni, ali celo bratov picikelj. Zaradi katerega sem potem dobil par boksov v želodec in na nos, ker sem mu zlomil vilice.

Pa sem vse eno z zavistjo opazoval mulce, ko sem jih prvič videl z BMX-i. Kok jim je luštn, ko smo bili pa mi mladi...

Skateboard sem prvič, ne zadnjič probal, v vzhodnem Hamstetu, na eni ulički, polni opečnih vrstnih hišč, ki je malček visela. A to sem opazil šele na deski. Prej se mi ni zdela na klancu.

So se mulci zvirali, sem se par krat ustavil in prav z zanimanjem opazoval, češ, ko smo bili mi mladi, sem bil ravno maturo naredil, torej sploh ni bilo prepozno. Razen, da nisem bil psihološko pripravljen, se mi je zdelo ubijalsko nevarno. Kar se je tudi kaj kmalu pokazalo. Namreč tretji dan, je en tamal takoj, ko me je zagledal reku :

»Doyouwanatry?«

In sem. Kaj pa drugega, takle avanturist, pa, da bi se tega ustrašil.

Prav previdno probam, takoj dol zletim, kot vsak, ki je prvič na skejt stopil. Sem se ujel. Probam drugič in obstanem. Poizkusim pognati, dol zletim. Mi je še kar ratalo, po enih 10 min se čisto počasi peljem. Utroc so pa vice pokal. Jih je tako težko razumeti, sploh ne govorijo angleščine iz šole.

Ej mi je všeč postalo. In še malo poženem, takrat z grozo ugotovim, da je tale ulička na klancu. Seveda ne takem, da bi se takoj poznalo, kar je tudi bila napaka. Dokler sem šel počasi no problem, pol je bilo že prehitro za dol skočiti. Se trudim in gruntam kako se tole zavija ali celo ustavi. V noge gledajoč. Kam pa?

Ulica ne samo, da je visela. Še zavila je, in se nalimam na enga Opla. Skejt pod avtom na drugo stran, avto u luft in začne tuliti, kot, da sem mu kaj hotel.

Ej, sm cviknu. Zdele bo prletu lastnik, pol bobi, pol Interpol, pol MI5 in eto ti ga terorista, hop cefizl pa te mam.

Pa razen huronskega rezgetanja enih 5 mulcov ni bilo nič. Sem pozneje videl, da nekateri zanalašč malo ruknejo, kakšen avto, da začne cviliti in utripati. In dol na glavni ulici je bilo cviljenje stalno in to iz večih strani. Ej, majo vesele. Su šašavo ovi englezi, bi rekel Obelix.

Sem si opremil temnico. Kupil sem si projektor s katerim sem projeciral iz filma na papir, in bance, v katerih sem razvijal fotografije. Vse pri rdeči luči. Tudi filme sem razvijal, a vse v črno beli tehniki. So me pozneje vabili, da bi presedlal na barve. Češ, da je isto, sam mal več razvijanja, sem iz ideoloških usmeritev samo z zanimanjem spremljajl razvoj, prestopil nikoli, ker ta pravi umetniki itak samo na BW delalo. Fotke u National Geographic so sicer super, a niso umetnost.

»Pa reč kej, če morš.«

Torej na ŠZO sem prišel z dokaj izdelanim mnenjem o fotografiji. Samo še spiliti bi ga bilo treba bi me odkrili.

Pa naletim na O-ja, ki kot že rečeno je imel super samo fotoaparat, vse ostalo je bilo v čistem nasprotju. Je sicer imel vsaj eno fotografsko razstavo v Jakopiču na leto. A to so imeli vsi režimski. Ja takrat je bilo res vse drugače.

»Boš ja.

Kao, da dons pa ne.«

Torej z Borisem sva tekmovala kdo bo boljši. Boris je bil metar i po i žilet velik z velikimi brki. A precej nadarjen fotograf. Sicer ta velk gobc, a ga je za vse drugo uporabljal, namesto, da bi blestel v fotkanju.

V resnici nisva tekmovala. Odkrito sigurno ne. V resnici je bil zaveznik in skupaj sva zabavljala čez profesorja. Zraven stalno raziskovala fotografijo, ter si tudi promptno obveščala, če je en kaj pogruntal, je bil prvi, ki je to probal, drugi. Ja, tekmovala sva, kdo bo več stvari drugemu povedal. Skratka kar razganjalo naju je od idej in akcij.

Ker sva bila ob petku in svetku stalno v temnici, sva jo večinoma zasedala. Na kar so bili drugi kaj občutljivi.

»Že spet vidva, pa, ko bi vsak kaj pospravila«.

Če si v sredi ustvarjalnega zagona, pospravi, zato, ker zjutraj pridejo drugi not.

»Kdo je še to vidu!«

Ja, nekaj noči sva prebedela v zanosu novih projektov. Ne veliko, čeprav se je govorilo kaj vse se tam ne dogaja. Ni bilo nič takega. Ja, včasih kakšno pivce. Kakšno punco sem požgečkal, če sem ji moral vse fotografije razviti. Ja bilo veliko hitreje, kot če bi jih sama.

In, in, in pol dobi 5, jest pa cvek. O. je ocenjeval glede na velikost modrca, ker takrat še nisem bil debel, sem imel cvek.

No, do popravnega nisva prišla. A bilo je, kao, da mi šenka dvojko. Mamicu mu poljubim.

Pol so bili pa trije, več ali manj povezani dogodki. Sicer ne en za drugim, a zelo veliko časa vmes ni preteklo. Sem se ravno ohladil po enem in eto naslednji. So povsem spremenilo moj pogled na fotografijo. Šlo je pa nekako takole.

Smo bili težki frajerji, bolj prvo in smo na dvorišču Križank, pivce cuzali in riti slikali.

In to večkrat, se nam je ekstra fajn zdelo. So se zbirali okoli naju, še celo nekatere punce.

Pa začnejo nosit na sredo dvorišča grmade rekvizitov. Kar ni bil nikakršen nov dogodek. Naša šola je delila prostore s Festivalom in v Križankah so redno nastopali svako jaki kalibri, z svako jakimi rekviziti.

Je bil že ne vem kateri jazz festival, na katere smo redno hodili, saj smo znali v zaklenjeno učilnico priti in potem skozi okno zijati. Samo paziti si moral, da te kamera ni posnela, če je bilo kateremu od kamermanov dolglčas in ni stalno odra spremljaj in je še malo po publiki potegnil, če je nadaljeval še na okna stavbe si se moral skriti. Povečini nam je ratalo, včasih je tudi kakšen ukor padel, ker je bilo posneto, da je vlomil v šolo.

Pri muziki je pomembno, da so glasbila uglašena in uglaševanje zna biti sila mučna zadeva. Je tako en uglaševalec celo dopoldne po eni tipki tolkel. Bilo je že toplo in smo imeli okna odprta. To je eno od najlepših svari na tej šoli. Sedeti pri odprtih oknih in gledati krošnje Plečnikovih kostanjev. Bravo mojster.

Un dol na dvorišču nažiga vedno znova po eni tipki. Se Henku utrga, sredi pouka, stopi do okna, in se zadere:

»Ejga, a pridem dol, in ti pokažen še kakšno tipko.«

Pa ni nehal. Je bil globoko v svojem poslu in verjetno sploh ni slišal nesramne pripombe.

Zvečer pride en Japonc in razbije klavir. Temu se je reklo Free Jazz.

Da nadaljujem pri: Rekviziti na dvorišču.

Večinoma so jih skozi dvorišče, potem tudi znosili na oder v avditorij, za šolo. Te so kar na dvorišču ostali. Čez čas so začeli sestavljati in izkazalo se je, da je prenosni fotografki studio. A to ne kar nekaj. Je zadnjič David Attenborough rekel, da so šli posneti mravlje v Afriko z 30 tonami opreme. Te jo niso imeli 30 ton. Niti 3 tone ne. A ene pol tone bi že bilo, je bilo vse iz aluminija.

Seveda smo pozabili, da je bil samo glavni odmor in pozabili iti v šolo. Sam sem ostal cel dan in prav zavzeto spremljal vse premike, ker pred očmi se mi je kazalo, točno to, kar nekoč bom. Čeprav je zvečer bilo jasno, da tole ni zame.

»A otom potom.«

Torej zgradijo ene 3 sklope. Večinoma za različne temperature svetlobe. Za to sem sicer že slišal a si niti v snu nisem predstavljal, kako to v resnici zgleda. Namreč, ko vidiš koliko zamurcev, čeprav sami belci, je bilo, da so vse tole sestavili. In videlo se je, da ne delajo prvič, se niso prav nič okoli ozirali.

To sem potem čez mnoga leta okusil, ko sredi sejmišča v tuji deželi vprašaš, kje je selotejp. Seveda smo ga pozabili.

»Pejd do vratarja pa upraš.

Evo ga, je 100 enot.

A si zmešan, selotejp je 5 enot in to ta drag.

Ja, če ga s sabo prineseš. Tu je 100, če mas srečo, da ga majo. Sicer v taksi pa v mesto iskat trgovino v nedeljo zvečer.«

Tile so imeli vse. Še pivo svoje, sploh niso v Plečnika hodili. Razen lulat.

Po parih urah pridejo maskerke in je bilo videti, da sedaj pa bo. Čez kakšno uro še enih 5 manekenk. Te sem tudi prvič v resici videl. Brez maske, brez osvetlitve. Zdolgočasene in preutrujene in se jih je lotilo tut po ene tri na vsako. In so jih oblekle in namazale. Jih kar spoznal nisi. Pa ista frajla od pred pol ure.

Postavili so kamere in začeli snemati. Punce so se prekladale, so tudi vedele katere položaje morajo zavzeti. Jih niso veliko popravljali. Pri vsaki kameri je snemal en z polaroidom.

Polaroid je novejša iznajdba, tako, da je šla mimo mene, ki sem ratal klasični fotograf, a so še vedno zgodovinki relikt, za katerega danes več ne vedo.

In končno pride en z odprto srajco, da se vidijo kosmati joški. Bujna griva mu v valovih visi na eno stran. V kavbojskih škornjih z zlatimi neti. V kavbojkah z zlatimi neti mu iz žepa visi robec. Se je videlo, da je prišit, da ne visi kr tak.

Vsi so utihnili in se ustavili, da bi prišlek dahnil kaj. Je prišel do prve kamere, pogledal skozi objektiv, imeli so Haselblade, kot O., pogledal polaroid, pol pokimal al odkimal. Odvisno od tega al so zadeli al ne. Nič razlagal kako in kaj. So tudi vedeli, kaj pomeni katero kimanje in so popravljali.

I take ene 4 kroge pol je pa šel. Ostali so še kakšno uro snemali in pol začeli pospravljati.

Kaj vse se ni govorilo, po Ljublani, ne samo po šolo, kdo so bili in od kod so in za koga delajo.

Moj zaključek je bil. Takle fotograf že ne bom.

Po maturi sem sfalil prvi letnik novinarstva in sem potem druge pol leta opravljal priložnostna dela. Poleg tega, da sem Rudiju kamero nosil, kot perspektiven fotograf sem vozil tudi rent a car, kar je posebej opisano.

Tam sem bil najet tudi od enega angleškega fotografa. Z ženo sta prišla iskat ozadja za modno fotografijo. Pobral sem ju na letališču, sta ravno prišla iz Singapurja. Sta posnela poletno kolekcijo za ....

Sta se vsedla v avto in rekla

»pokaži nama Slovenijo.

Ju-hu ena faj fura.«

In gremo na Gorenjsko. Bled, Bohinj, Vršič, Trenta. Ja lepo, ampak ni tako visoko kot v Švici in ne tako lepo kot v Avstriji.

»Iš, a sta mal hoh, al kaj?«

sem si mislil, in zapeljal pred hotel Kanin.

Drugi dan Piran, Portorož, Soline.

»Lepo a ni kot v Grčiji ali v Italiji.«

Ej, me je pogrelo.

»Pa kva si tela sploh mislta, kdo de sta. Goveda angleška.«

Tretji dan se vozimo iz Bernardina in ne vem kaj jima še pokažem. Zavijem v dolino Krke, ker sem rodom pač iz unih koncev in ker mi je bilo čisti vse eno saj itak ne bosta zadovoljna, saj vse stadlata. Sicer na sila vljuden način, tako, da večinoma uporabljata besede o lepoti a ti, da vedeti, de je podn.

Angležem kazati razvaline gradov, ko jih imajo sami toliko je en žavtav posel. Jih nista niti opazila. Ata mi je celo pot iz avta visel in slikal kot prtegnen in to ne v dolino na reko ampak na hrib vinograde.

Menda, da kaj tako lepega že dolgo ne. In to cviček, ki je bil v starih časih drugo ime za šmarnico. Sedaj bo še slaven ratal.

Sem moral stalno ustavljati in sta slikala. On z F1 Nikonom in objektivom kakršnega sem videl samo v revijah. Gospa z žepno Leico, katero sem v isti reviji videl.

Na Otočcu sta preišpicirala kapacitete in najavila, da v jesen pride cela ekipa. Sta me kontaktirala takrat, a sem bil že najboljši arhitekt na svetu in za take trivialnosti, časa imel nisem več.

A po njunem prisrčnem slovesu, ostala sta kar na Otočcu, da bosta par dni tam, pol gresta preko Zagreba v London, sem si dejal, ja, takle fotograf, pa bom, saj, če imaš toliko avtonomije, da sam iščeš ozadja za cajtnge, ni tako slabo, čeprav moraš potem slikat stvari za gnar. A vmes imaš časa za svoje ideje dovolj.

Tretja je bila potem že na arhitekturi, ko sem že popustil, da bom ta največji fotograf, čeprav fotkal sem še vedno stalno in povsod, samo vizija ni bila več enaka.

In tako, enkrat zavijem v Jakopiča, kamor sem kar redno hodil, ker posebej na otvoritvah, če se malo prerineš, je papica in pupuca zastonj, še naklepetaš se za polno kapo, tako, da si potem lahko cel teden tiho.

»Kr guvor?«

Vstopim ne obremenjeno, nisem nič pričakoval, pač počitek od enega do drugega žura. Me je kar na rt vrglo. Fotke od Arneta. Njegov ata me je kot mačka za vrat stisnil in me nesel čez celo pediatrijo v postlo, da sem dal celo popoldne mir.

Tok so bile enostavne in tok dobre. Seveda sem detajle premleval, kakšne objektive in kakšne filme in ... Pa je bilo ravno nasprotno. Ne sicer na cenene materiale. Ne film in papir od Ilforda. Ampak objektiv samo 35mm nič drugega. Nobenih 10 kilskih kanonov, za katere rabiš orožni list. In F1 en star Nikon. Je bil tudi v katalogu in se mu je videlo, da ima že 1000soiče kilometrine.

Mi je bilo takoj jasno, da ene take fotke ne bom posnel, pa, če celo življenje prtiskam.

Ena pač znajo.

P.s.

O. je imel tudi Haselblat, 9x9 ali 9x12 cm reflekso kamero, kot uni Amerikanci iz Križank, v živjenju ni ene dobre fotke maredil. Tako, da navkljub tehniki, vidim, da veliko formatne kamere še vedno prehitevajo, najboljše digitalne, če je potrebno zares dobro, potem je še vedno klasika. Tehnika ni vse. Je veliko. A tudi z malo tehnike se, da super fotko narediti. Tako preosvetljeno in zmazano, kot Man Ray na začetku.

PIVO

»Pejd gremo na pir.«

To je bilo najbolj pogosto geslo, poleg

»a maš kej drubiža?«

Pa zase ne morem reči, da sem bil kdaj ljubitelj piva. To se je tako reklo. Pol si kofe naročil al kokto. To je bilo povabilo na druženje. To je bil pozdrav, to je bil izkaz naklonjenosti.

Ja nisi mogel reč:

»Joj kok sem pa jest vesel, ko te vidim, sem te že kar malo pogrešal, pa prav rad te imam.«

Še posebno, če si rekel fantu. Punci bi še šlo, a ne vem, če bi sploh katera kupila. Po mojem bi jih okoli uhov dobil. Za ta prave desce bi bil itak feder, če bi take razkladal. Je bilo vse v tem združeno.

»Pejd greva na pir.«

V zimskih mesecih smo radi hodili v Emonsko klet. To je bila zares pivnica. Po dogajanju in po imenu. Vendar se je vse eno dalo naročiti tudi vse drugo vključno s Kokto. O kaj vse se tam ni dogajalo. Še celo živa muzika je bila in tam sem prvič videl v živo punkerje. Niso prišli pit, po mojem na stranišče, ker so tudi takoj odšli.

Poleti smo hodili k Figovcu.

Vmes pa Pod Lipco.

Na hitro ta najbolj popularni punkti.

O saj so bili tudi vsi drugi, a so bili bolj specializirani. Drugje si vedel, kdaj koga srečas. Pri glavnih, se je šlo na slepo srečo. Čeprav so tudi tam paradirali nekateri stalni, a oni niso bili face iz centra. Brez identitete, na nek način inventar.

Se nam je pa res ljubilo, če je kdo predlagal gostilno v Sostrem smo pa tja šli.

»Pa zakaj? Ej, pojma nimam«

saj ni važno, da do pira prideš, tudi za vogalom, nič ne rečem, a v resnici nas druži debata. In debatirali smo neskončno, če je bilo treba, tudi večkrat.

In tako nas enkrat iz Šestice ven vržejo. Menda je bilo 2 al 3 zjutraj, svet se je malček majal, rešiti smo hoteli sistem, demokracijo, samoupravljanje, vse vojne, krivico, vse sirote in še kdo bi se česa spomnil, da ne omenjam slovenskih umetnikov, in umetnikov na splošno, in je bilo treba sam še enga pržgat ob svetilki na vhodu v gostilno, mogoče je tudi semafor, nisem gor pogledal, je bil tam že prislonjen en pijanček in ko nas zagleda, takole okajene in malček majave in prav počasi govoreče, pravi:

»Kaj smo mi proti zvezdam?«

Smo vsi utihnili, pijanček je pa počasi vijugal proti Slonu.

»Kaj sploh debatiramo, ko pa taki že vse vedo.«

KLOKAN

V resnici mu je bilo ime Sandi, a pojma nimam zakaj smo ga klicali Klokan. Sploh mu ni bil v ničemer podoben. Mogoče je nekoč na začetku nekaj razlagal o kengurujih, ker smo takrat še veliko jugo televizije gledali, so bili menda klokani in je bil mogoče preveč zagret.

»Tis k en klokan.«

Vsi smo mu zavidali, imel je dolge ravne lase. Ne preveč goste, ravno take, kot takrat

ZZ top. Ni bil sicer blond, ampak dolgočasno rjav, a, ko smo igrali to kar se dan današnji reče air gitar, takrat smo veliko pred časom, to isto počeli samo, da bi bili vsaj mali podobni slavnim rokerrrrjrem, in samo on je lahko z lasmi migal sem in tja, točno tako kot .... in je bil daleč največji frajer.

Zanimivo, muziciranjem mu sicer nikakor ni šlo. Ni ne pel, niti ni tri akorde drgnil na plunki. Tisti, ki tega nismo znali smo bili bobnarji, mu tudi tu ni šlo. Tako, da razen oponašanja gibov rokerjev mu ni čito nič šlo, je bil ta glavni frajer. Ostali smo se trudili na mile viže in načine, s kitarami, petjem, bobni, mu niti do kolen nismo prišli. Sam sem tudi imel dolge lase, a goste in velnaste. Menda sem bil bolj na Marilyn Monroe preden se je pobarvala.

Klokana sem občasno v kanu vzel in sva po Ljubljanici v Ižico zavila in gor vse do predmestij Iga. Saj bi se dalo tudi naprej, a bolj spomladi ali jeseni, poleti je bila tako zaraščena z račjo zeljo, ena vrsta alg, ki se razprostre po površju in ti kar veslo not ostane. Podobno kot pri hoji s palicami po blatu, ko bi ti morala nuditi oporo, te potegne in se zvrneš.

Sandiju sem moral praviti o veslanju in naravi okoli, ga je še kar zanimalo. Sva prej premlela vse najnovejše bende in katera nova plošča se je znašla v trgovini. Takrat so bile plošče še velike in črne in v stari Jugi so nas zalagali z indijskim proizvajalcem Dum Dum Indija.

Potem ga prime, imel je take prebliske, ko nisi vedel ali te je sploh poslušal, al si v tem primeru, več ur, trobezljal nekaj v prazno, in vpraša:

»Kaj pa, če bi jo takole?«

, v istem trenutku zamahne z veslom proti ščuki, ki je izgledala čisto blizu, mi izkušeni morostarji smo vedeli, da se svetloba v vodi lomi in je čisto blizu še dosti daleč od najdaljšega vesla, ščuka je bila že velika, kar pomeni tudi izkušena in je takele manjdelce že od prej poznala. Po moje se sploh ni kaj več podvizala, ob udarcu.

Itak se je Sandi v naslednjem trenutku, sicer še med mahom, ozrl po meni, ker v tem trenutku je že zavzel pozicijo iz katere bi ga rešila samo še izredna spretnost akrobata ali čudež zemeljski, in nič od tega ni obvladal, na kar je pokazal rit in zaprla ga je voda. Udarni val je veselo pljusknil v čoln in breg, ker tam ob Igu je Ižica še kar ozka, in iz vode se je prikazala postava obvita z račjo zeljo, pravi povodni mož, ki to ni bil, ker je panično zgrabil za čoln, povodni mož pač ne bi zganjal panike ob podobnem pripetljaju, se zagnal v čoln, tisti, ki veste nekaj malega o kanujih, ob obremenitvi naprej nazaj še kar nekaj prenesejo. Ob obremenitvi levo desno, se ti že cigaretni ogorek pozna na nivoju in točno s te strani je Klokan notri silil.

Seveda sem se mu z veseljem pridružil. No, veselje ravno ne. Smešno je pa bilo, sem se še pod vodo smejal, navkljub temperaturi vode. Ižica izvira na Igu, kar pomeni, da ima tam ene 10 stopinj poleti. Takrat se je poletje šele začenjalo in se mi je zdelo, če ni celo pod ničlo. Pa ni bila.

Nasploh je pri prevrnitvi čolna interesantno, da je temperatura vode na zadnjem mestu. Čeprav zelo prisotna, je zadnja na kar pomisliš. Sam sem se še zvijal od smeha in bi gotovo se lahko utopil, če bi bila višja, menda tam nima niti pol metra.

Pol je bil pa nekakšen praznik. Nekje na zaključku leta. Ne vem, če ni bil dan mladosti. Kakor koli že, bilo je že kar toplo, tako, da smo v travi ležali na bregu Ljubljanice točno nasproti Viteza. Morali bi biti v povorki, ki maha štafeti po ulicah z zastavicami. A to smo skoz dali že kot pionirčki velikokrat, sedaj smo bili že stari rockeri. No, vsaj rockeri smo poizkušali biti in se nam je vse skupaj zdelo brez veze in smo pivo cuzali in neumnosti kvasili. Tiste prisrčne neumnosti, katere sem jim dan današnji tako fouš, ko grem mimo gruče mladine, in se režijo in režijo in hihitajo in režijo. Evo tako je bilo takrat.

Pa ne, da smo samo pir pili. Ne kje pa.

Saj sem večinoma čaj naročal, čeprav se je reklo, pejmo na pir. Al pa.

A maš za en pir?

Veš de. Kaj boš?

Jest bom čaj, kaj pa ti?

Kofe. Dvojno z mlekom.

V najhujšem navalu piva, smo se kotalikali iz pivnice v pivnico. Čeprav je bila samo ena, katera je bila točno to, druge so imele samo imena. Prej na primer gostilna pr Julči sedaj pivnica pri Julčki. In tako se je ime spreminjalo, glede na modno muho obdobja. Niso bile samo muhe enodnevnice, ali eno poletnice, ali enoletnice. Vsaj dve leti se je dogajalo ali celo več. Je vse eno Buffet pr Julči, postal tudi, bar Julijana in picerija Julka. Fast food Julči in tako nazaj Julči in tik pred zaključkom slow food Julči in sedaj z preboleno puberteto zopet bifet Julči. To ji je po mojem najbolj pasalo. A tako kot je rasla Julka, tako smo odraščali tudi mi. In na koncu je zmagala vsebina. Ko Vito ni tja več hodil, so tudi študentje literature, filozofije in sociologije našli nove lokacije in se je v v bife zopet vrnil vsakodnevni utrip naturščikov. Upokojencev in sosednjih brezdelnežev, ki jim dan brez bifeja pomeni izgubljeni dan. Te, ki jih ima vsaka soseska, pogovarjajo se iste stvari vedno na svoj način. Videl ene videl vse.

Ampak samo površni opazovalec. V resnici bi rekel, je tole esenca urbanega življenja. Navkljub raziskavam iz vseh mogočih področij. Na koncu je zopet Bubulea reku de je Olimpija zgubila. In se je vnel žolčni diskurz, z vsemi odtenki družabnega in družbenega sosledja, da ne omenjam, da je vse politika, uni so itak vsi glih. A to je že druga zgodba. Nasploh sem se odločil, da bom samo o starih cajtih. A včasih je bilo točno isto kot dons, samo scenogafija je druga, nekaj protagonistov tudi, spet ne toliko, kot sem pričakoval in kakor bi bilo še apetitlih.

Pa, da nadaljujem s Klokanom in pivom. Štafeta je bila že davno mimo. Tršice so na drugi strani Ljubljanice na ograji visele in se še malo menile. Grem staut, da o nas na tej strani, kašna je današnja mladina, da se ga takole ulijejo, tak svet praznik. Potem se je izkazalo, da je bila tudi rezredničarka in da bo gotovo jutri ukor pred izključitvijo, ker smo jih že toliko imeli in so jih tako zlahka talali.

Takrat mi je bilo že precej vse eno. Tudi Ljubljajnica se je je že malo pozibavala. Še malo je manjkalo bi v kontro začela tečt, in ti prileti med nas, tršice in rokerje en golob, neroda nerodna, al tako prevzeten, da je mislil, da je albatros, ki menda zna v letu vodo piti, temu se je po moje zmešal, ampak prileti, v letu glavo v vodo in se je prekucnu. Kdo je še vidu goloba na glavo skakati.

Ej, men je blo čist vse en za goloba tršice, pa tut za vse. Pa reče Klokan, eno tistih, ko ne veš a je bil sploh z nami,

»pejd ga gremo rešit.«

Že vstane in leti. Teče po domače. Vpijem

»sej je sred vode, as znoru!«

Sandi nizvodno po lojtrci dol

»pišuka ne dusežem, zgrešu ga bom!«

V tistem priletim tut jest, po lojtrci dol, Sandija primem za eno roko, z drugo se držim za lojtrco, se Sandi stegne in upije

»prekratk«,

pa se spustim za eno prečko, matr sva se šla k kakšna supermena, ne zgrešim prečke, čeprav vem, da je bilo pričakovati točno to.

»A, ne?«

Sandi ujame goloba, jest potegnem Sandija, zlezemo gor, gremo nazaj, gulopček se šopiri na škarpi, mi par metrov od njega še en pir odpremo in se naprej menimo.

Čez vodo tršice mahajo in krilijo in nekaj cvilijo. Men je blo vse en za vse. Ne vem, če nisem pol zaspal.

Naslednji dan, pa....

Je izpadlo, da so samo o meni govorili. Pojma nimam kako to, da je Sandi izpadel, sem ga še parkrat omenil. Me je razredničarka pohvalila pred celim razredom, kakšen viteški duh se skriva v sicer sumljivi preobleki. Sem poizkušal še Sandija omeniti, sem na sredi nehal, če so se tako odločili, da sem heroj jest, ne Sandi, sem jim popustil. Klokan se tudi ni nikoli pritožil. Ne vem, če ni bilo tut njemu takrat vse vseeno, ni čisto obvladal, sicer precej riskatno akcijo.

---

UKOR PRED IZKLJUČITVIJO

U, to je pa hudo!

Začelo se je pa čisto drugače.

Torej, že res, da nisem bil enostaven, a kaj extra poseben tudi ne. Kot vsak normalen pubertetnik. Normalen pravim, ker tisti, ki se v tem, času učijo in so sploh pridni in vodljivi pač niso normalni. Jih potem na stara leta puberteta sreča. Ne vem, če je takrat bolje. Bi rekel, da prav pomilovanja vredni izgedajo. Taki stari kozli. Al koze, da se ne bi takoj katera začela napihovati.

Torej, sam sem prav pridno doprinašal k dodajanju vzgojnih ukrepov, kakor se je takrat temu reklo.

»Mamicu im (poljubim ( da si ne bi kdo kaj mislil))«

Naša šola je slovela in še danes slovi, kakor slišim, po tem, da tam se je vedno grdo govorilo in mamilalo in seksalo, pa ne vem kva vse. Razen tisti čas, ko sem sam bil tam.

Razen, da smo grdo govorili in, da se nas ni dalo kar tako odkrižati, milo rečeno smo bili tečni kot podrepne muhe, kakšnih večjih izgredov nikoli ni bilo. Niti med učenci niti med učitelji.

Ja, marsikaj je omembe vredno, a daleč od kriminalitete, če smo kdaj kakšen džoint popuhali smo ga kupili na Šubički, ki je bila takrat ekvivalent današnji Bežigrajski, ker tam, blizu skupščine so deca vseh ta pomebmnih v šolo hodila in tam se je dalo res žurirati na nivoju.

Konec koncev, je moja nesojena Živa, po koncu zabav okoli spraševala, a je kdo moj modrc vidu?

Na naši šoli so bili sami vozači.

»Vožač ne važič.«

Važiči so bli na Šubi. Vozač je tisti nesrečnik, ki mora preden v šole pride, še v Ljubljano priti. Nakateri še prej do npr. Kranja, ker ni direktnega izspod hriba u Lublano. Se mi zdi, da sva bila dva iz našega razreda iz Ljubljane, vse ostalo iz hribov od blizu in daleč.

Pa menda sva ravno midva največ zamujala v šolo. Je bil tako gost promet. Al je drselo. Uh kok enih razlogov. Najbolši je bil tisti. Je 9ka kar mimo peljala. In je res včasih, če je bila preveč polna. No, sam sem peš hodil in mi je bila 9tka samo za izgovor.

Ja, tut mi smo kdaj kakšno ušpičili a je bilo vse nedolžno, kot je v času pubertete pač lahko. Na meji skratka. Enim je uspelo, parim ni in je zato cela šola, a ja to je pa tista k...

Ker je v starem samostanu, še vedno, sem mislil, da jo bodo vrnili lastniku, ima tudi tehnične težave. Nekatere učilnice si si res moral zapomniti, da si jih spet našel. Tako zaviti hodniki in stopnice gor in dol in levo in desno. Smo se navadili, še vsak se je in se ne bi mi.

Telovadbo smo imeli na Taboru. To je, posebej za vozače, ki so poznali Ljubljano samo po Miklošičevi in Gosposki, pravi šok, ker smo bili, kakršni smo pač bili. Eni ohrni, eni ne prav premožni, smo večinoma peš hodili v TVD Tabor. Že priti do tja in nazaj je bilo dovolj telovadbe, pol še tam. Kakor je pač tovariš rekel. 10 krogov za ogrevanje, smo bili že vsi prešvicani, da smo sploh do tam prišli. 20 sklec. In pravi Miha, danes sem že 50 kravam gnoj skidal, potem nas tale davi.

In take, da ne bi našteval. En je bil kmet. En je bil hokeist. En je tekal. En je rokomet špilal, en je bil alpinist, en je bil pa vsesplošni amater. To je moja malenkost. A sem se s toliko športov ukvarjal, kot se je le dalo.

Tako da.

Ja, če bi naju usoda drugače združila, bi po mojem bil tovarišu še najbolj na kožo pisan. Tako se je ravno obratno obrnilo.

Smo imeli nekajkrat plavanje na Kodeljevem v starem bazenu od DIFA. Tudi do tam smo peš hodili, kar je bilo za vozače povsem nov svet, kot bi Ameriko odkrili. A Ljubljana je tudi zelena?

Joj mi mamo tut travnik, sam ni na krtačko.

Bazen je bil v stavbi počez postavljen. Kar je potem naneslo, da je bil ene 10m dolg. Ajde 15, več sigurno ne. Na kratkih stranicah še dodatnih 120 cm, potem betonska konstrukcija in okna do stropa, na obeh straneh. Širine ne verjamem, da več kot 5m. Ajde 6, več ne dam. Še po 80cm obrobe. Višine tut ene 5 do 6. Prostor, da ne bi kdo pomislil bazen. Bazen se je potem izkazal za 80 cm globine in to na najbolj brutalen način mogoč.

Garderobe so bile pravokotno na bazen. Na kar, prvič, ko pridemo in hišnik še ne dokonča stavka, da ne bi kdo v bazen skakal, vzame Igor zalet, čez celo slačilnico, skozi vrata na rob bazena, še malo je u vis skočil, in precej elegantno zaplaval po zraku, čeprav je bil, ne morem ravno reči debel, a ga je bilo kar nekaj skupaj, ter čof v vodo. S to posebnostjo, da so noge kar zunaj ostale. Sploh se niso potopile. Je za trenutek tako obstalo, voda je že odtekla iz zidov, ko se je počasi prevrnil do konca v bazen. Smo bili prepričani, da je konc z njim. Še hišniku je sapo vzelo.

Se zdrenjamo v prostor v tem že Igor iz vode:

»Pišuka kok je niska.«

Nakar nam hišnik ponovi, da sedaj vidimo, da se v bazen ne, da skakati in, da bo vsakdo isključen in z ukorom zapustil DIF, če misli še vragolije uganjati.

Pa se pobere. Ene 10 min je res bil mir. Pol je en mal skočil. Pa drug, in kot bi mignil je bilo vsesplošmo skakanje in metanje v bazen. Menda sem prvi splezal po okenski konstrukciji, ponavljam, betonski, pod strop in od tam prav elegantno na strehco skočil. To je tisti skok, ko v vodo padeš istočasno z rokami in nogami in se v naslednjem trenutku raztegneš in je tudi 80 cm vode dovolj, če si dovolj spreten.

Ih, to smo bili. Poletja smo preživljali na Koleziji. Tretjino na tribuni, punce osvajali, kobajagi tarok špilali, je vedno katera bila vpletena. Sicer sploh ne bi špilali. Ttetjino na košarki, a tam smo se morali umikati Benču in njegovim so bili za številko večji in tretjino v bazenu. Največ smo se šli iz kota u kot. Čez kot si moral priti skozi vodo, pa, da te ni pofočkou un v vodi. Uj, kaj vse nismo bili zmožni. Sem skočil tako, da sem naredil en milijon mehurčkov, da me ni mogel videt, sicer smo vsi v taistem kloru gledali. Iz vode sem prišel, v pol sekunde. Od vraga smo bili. Znali smo tudi skočiti v tamauga, bazen za otroke, z zaletom na glavo. Si zares moral imeti brzino, da si se podrajsal po tistih 10 cm vode in ne po dnu. Kot žabica.

To je takrat, ko si zaljubljen in mečeš kamne po gladini, ker se ne upaš poljubiti punce, čeprav jo žabice še najmanj brigajo, pa jih vse eno hvali.

»U kok dobro žabco nardiš.«

In tako so potem še najbolj pogumni poprijeli in smo se metali kot blesavi in voda je pluskala do polovice sten in sploh ne vem, če je kdaj že bil boljši žur.

Na kar pride ta star. To je tovariš učitelj. Se začne dreti, ko jeshar, smo nehali. Nas razporedi na en rob bazena, lepo po vrsti, ta veliki na en konec vse do ta malih, kot v vojski in nam bere levitve. Sam sem, oh kaj bi razlagal, tako kot sin dan današnji, prvih 30 sekund še poslušal, če je nekaj na temo katera ga zanima, če ni, ene 15 sekund, potem pa. Saj je še prisoten, sam sem imel celo tako izdelano tehniko, da sem kimal, in celo, če je naneslo rekel a res, sploh nisem bil tam. Z mislimi že ne vem več kje, a daleč od predavanja, ker sem vse eno včasih odsoten, čisto ne obvladam vsakega trenutka, sem se sredi predavanja prevrnil v vodo.

»Obljubim, da sploh ne namerno.«

Pod vodo sem ostal nekaj trenutkov, ker sem imel zlo slutnjo, da tole mogoče ne bo najbolje. Sem vse eno moral iz vode pogledati, ne glede na to, da sem takrat imel kapaciteto glih še enkrat večjo kot danes. In ravno, ko se mi zadnja kaplja odpelje mimo veke in uzrem tovariša, kateremu je od brk teklo, na drugi strani četico trenutek, preden je eksplodirala od smeha.

Pol je pa počilo. So se tako smejali, kot, da je konec sveta in pač druge izbire ni.

Tu, tu , tuva, tuvariš, tuvariš, pa je ves moker demonstrativno odkorakal iz razreda. No, bazena.

So mi potem povedali, da se je cela zbornica smejala, ko je povsem resno, zahteval ukor pred izključitvijo.

»Pa res nisem zanalašč.

Oblubm.«

100 x NAPiŠi

Osnovno šolo sem zapustil precej neslavno. V zadnjem razredu, sem imel namreč, popravnega iz risanja.

To je bilo nekako takole. Od vekomaj me je veselilo risati in raziskovati mnogo, premnogo stvari in področij okoli sebe in širše. In sem zategadelj imel na premnogem področju tudi svoje mnenje, katero ni bilo tako enostavno preobraziti, ker reči bodi tiho, je bilo sicer naj lažje, a je tudi najmanj pomagalo. Slej, ko prej je tišina v enem trenutku, kulminirala v drugem, včasih povsem neprimernem in pogubnem. Tako nekako je bilo tudi z učiteljem risanja, ki se je imel za umetnika, saj je prirejal občasne razstave. Imel je tudi vso mogočo in verjetno tudi nemogočo izobrazbo. Formalno in še kakšno. No, in se pojavi mulc, ki ima komentar na tihožitje. Nekaj časa mi je razlagal, potem parirar, na koncu zatiral. Sem mu šel tako na jetra, da je kar mizole dobil, če me je zagledal. Nesreča je bila, da sem daleč najbolje risal od vseh petkarc, katere so mu bile še posebej pri srcu. Take ubogljive z oprijetimi bluzami. Jim sploh ni bilo treba kaj veliko migniti, razen z boki, so imele koj 5ko.

Za razliko od nas v zadnji klopi, ki smo imeli 2jko ne glede na rezultat. Seveda se noben ni kaj posebej trudil. Tudi sam se nisem. Sem zato toliko raje delal, kar je bilo že pričakovanega. Samo, da rezultat, ki je sicer bil super, ni bil tisto, kar so oni zapovedali in potem še to jezikanje.

In tako nekega lepega dne. Šlo je proti koncu in smo bili še posebej razigrani. Učo bi rekel tečni, ko podrepne muhe. Nekaj z temperami pacamo, učo na tablo riše principe kompozicije. In mu prileti med roko in uho pikado.

Za tiste, ki ne znate Slovensko. Pikado se reče puščici, katero večinoma v posebej prirejeno tarčo mečemo. V posebnih priložnostih pa še kam. In izgleda, da je bila ta eno od.

Vsem nam je zastal dih. Učitelj je okamenel in slišalo se je samo kotalikanje očal, katera so mu v naslednjem trenutku z nosu padle, po neštetokrat namazanem parketu, ki je z leti spremenil barvo v skoraj črno in je topogledno tudi smrdel, če si imel čast se mu približati.

Prav počasi se je obrnil.

V času obračanja, se je gluha tišina spremenila v vsesplošno rezgetanje.

»Andrej ukor. In takoj k ravnatelju!«

in odfurja.

Pa nisem bil jaz. Obljubim, kakor sem dolg in širok. To drugo še posebej. Že res, da sem se verjetno, najbolj naglas smejal, če sem si kaj želel, sem si pa, da bi se temu voslu kaj zgodilo, tok je bil zoprn. Kaj takega mu vse eno nisem privoščil. Verjetno sem bil najglasnejši, ker mi je kamen od srca padel, ko sem videl, da se obrača in, da se mu v resnici ni nič zgodilo, razen, da se je v hlače.

Pa sem imel ukor pred izključitvijo in popravnega iz risanja. Menda prvi in zadnji v zgodovini te šole.

Sploh se ni razpravljalo, kdo je v resnici vrgel. Ali celo ali je sploh kdo vrgel. Ampak samo diskurz med mano in učiteljem. Večina je držala za učitelja. Saj so zaključevali šolo in sedaj res ni bil čas za pravico skazico. Čim prej ven, pa puzab.

Sem čez leta včasih navrgel neljubi dogodek, pa so se vsi ven vlekli, da so pozabili. Ja res je nekaj bilo, koko je že blo? Nekaj si se z učiteljem sporekel, kali?

»No, ja. Život ti je bratac sačulatac.«

Je takrat enkrat Čkalja razlagal. Sicer ne vem točne razlage, ampak po moje kar gre pri gornjem dogodku.

Tako sem po popravnem, moral izkoristiti teške veze, da so naredili izredne sprejemne izpite, ker sprejemni za na Šolo Za Oblikovanje so bili na začetku počitnic. Na srečo je več štelo, kar si pokazal pri risanju, kot preteklo delo in so me vzeli.

»Ostalo pa že veš.

ŠZO je.

To je pa una šola.

Sej veš. Una ta divja.

Sex and drugs and rock&roll.

Ja, pa ja.«

Ko sem bil sam tam, ni bilo seksa. Travco smo na Šubički dobili, na ŠZO je ni bilo, rockali smo še kar. Samo domorodci. Kar nas je bilo sila malo. V našem rezredu samo dva. Ostali vozači. Iz zelo oddaljenih krajev, če ne fizično mentalno. Tako, da bi se kaj na temo prejšnega refrena dogajalo. Se ni, ko sem bil sam tam se ni. Mogoče se je prej. Mogoče pozneje. Takrat pa ne. Pa je Ljubljana vrela od idej in dogajanja. To so bila nora 70ta. Takrat se je zgodil ves rock. Od prvega BOOM festivala, do koncertov, Tine Turner in na koncu, ko sem presedlal na džez, Chick Corea. In še marsikaj vmes, da ne naštevam.

V našem razredu je Miha o kravah razlagal. Bojan je bil kuhan in pečen v Kičlesi v Sevnici. Kadar pokažejo Putina se vidi pohištvo od Stillesa. Dušan je iz Špika padal. Mojca je kroglične ležaje sestavljala in je imela vedno nohte od strojnega olja. Miran je zobe iskal po ledu.

Pa kje je tuki sex and drugs and rocl&tol?

Ena bolj smešnih je bila, ko so posneli film Idealist na naši šoli, ki ne, da izgleda starinska. Je starinska. In pride glavni igralec ves razkurjen iz zbornice. Se prav zaprav ne spomnim kako in kaj. In sploh ne bi omenjal, ker mi film sploh ni legel, čeprav smo ga morali vsi videti. Ja, kaj je potem tukaj zanimivega. To, da so učenci ŠZOja ob tem prizoru začeli rezgetati.

Ker je protagonist prišel iz ženskega stranišča. U, smo se režal. Še pol po filmu ene pol leta.

Sicer je pa tisto leto bil dogovor, da letos pa ne velja ...

Med odmori smo se zbirali v grupice in izkoristili vsako minuto za globoke debate. Saj veš, kravce, pa kukllagrji pa take. Je včasih kakšen veseljak, prav previdno prinesel gobo, za brisanje table, fajn namočeno v vodo, a ne preveč, ker ni smelo kapljati po tleh, kar se je slišalo, in previdno dal enemu v klepetajoči gruči, gobo med noge. Ta se je obvezno ustrašil in stisnil bedra. Potem polulaln sedel še celo dopoldne.

No, to letos ni več veljalo.

In tako se je zavrtelo 3 leta in smo bili v zadnjem, takrat, ko smo že vsi težki umetniki. Bolj prvo kot drugo. Vsi težki predmeti so bili za nami. Ostali so samo še tisti, zaradi katerih smo prišli na to šolo, če ne štejem opisne geometrije. To sem imel kot športno napoved. 2, 1, 1, 2, 2, 1, 2 in tako 4 leta. U, je bil strog.

Sicer tako razigrana mladina, je ob 7h zjutraj dala mir, da se je slišala še miška v galopu preko razreda. Ta nas je naučil, če sem kaj znal je bila opisna. Ampak v potu svojega obraza in to dobesedno. V tistih časih smo še risali s tušem. Za tiste, ki ne veste. Črna tekočina, ki se dokaj hitro posuši. Problem pri tušu nastopi ob najmanjši napaki. List bel kot od boga ustvarjen z zanimivo risbo in packo. U, in to na koncu, ko ravno tri ure nisi upal dihati, pol pa coink.

Ni bilo druge kot nov list, nove tri ure. In včasih celo noč. In včasih brez packe. Pol zjutraj ob 7h dobiš cvek, ker brez packe je sicer dosežek a učitelj je hotel več.

Vse te tehnike, ki so dan današnji oddaljene tri klike z miško in en enter, pol še file save, smo mi obdelovali ure in dneve in mesece. Pol pa 2, ker si se potrudil.

»No, ja. Život je bratac sačulatac.«

Pa smo tudi opisno nardili in se podali v vode boemstva. V Ekurno smo redno zahajhali, in se tam srečali z najnovejšimi trendi in tokovi avandgarde in nje obnašanja. Smo ja posnemali teške umetnike, podčrtal avtor. Kar je pomenilo mal u luft gledat, če te je kdo kaj vprašal, odgovort, čez ene četrt ure, de je vse relativno, in še po treh čikih, da nimaš taprave energije, da bi se s takimi trivialnostmi ukvarjal. Pa take. Zraven pa pir in v tistih časih že vino, butelke so bile ceneje kot sokovi in smo izkoristili gužvo.

Večinoma se je zjutraj na poti domol, iz kakne hude otvoritve, samo malo cesta majala, siceršnih ekstremizmov na to temo ni bilo.

Ja. se je zgodilo. A sila redko, še potem, je bil dotični veseljak, nekako na stranskem tiru. Tako, da se je potem dalo duška med civili, če se ga že med umetniki nisi smel nacolati.

Pol smo meli pa zaključni izlet.

»Smo šli na Ibizo.

Ne.

V Grčijo na rejv. A se tko reče.

Ne.

Za Savo.«

Toliko o ekstravaganci ŠZO v tistih časih. Tam sem si dal duška, tako, da se kaj veliko ne spomnim. Se spomnim, da se je potem veliko govorilo o tem žuru. Menda smo šli čez savski most.

»Ja, luba duša to pa je žur. Mi gremo vsak dan.

Ja, ampak čez železniški.

Ja, luba duša Kamnčan vsako uro vozi.

Ja, ampak spodej.«

Se nič ne spomnim. Pravijo pa, da je bilo sila razburljivo.

Med srednjo šolo sem doživel preobrazbo, kot metulj apak ene 3x. Od rokerja, hevi matalca, hipita do free jazerja, da sem na fax šel s polnim ruzakom plošč o bluzu in končal z

Woodyjem Guthrijem. Po tej preobrazbi, sem se sprijaznil, da muzikus ne bom in sem odšel med arhitekte,

"A otom potom."

Tako je bilo in bilo je fajn.

ps.

Zakaj pa tak naslov?

Oh, ni, da bi omenjal.

Učiteljica za matematiko je bila naša razredničarka. Kolk je boga trpela. Je vse preveč resno jemala svoj poklic. Ne toliko matamatičarka, kot učitelj in v našem primeru razrednik. Si je zadala, da bo za nas posebej skrbela. In je. Tako dolgo je iz mene vlekla, da sem dobil pozitivno, če ne drugače pred poukom ali po pouku. Vendar je nismo posebej obrajtali. Pač ni učila predmeta, kateri bi bil popularen med oblikovalci. Matematike smo imeli samo 2 leti, dva računalništva. To so bili še časi računalnikov veličine večje predavalnice. Jezik je bil Fortrajnov. Luknjalo se je kartice, učilnica je bila v kleti srednje elektro šole. Tja smo hodili, kadar smo vso domačo nardili, ker samo takrat si dobil dovoljenje.

A, ja. Tam so bili samo terminali, računalnik na Jožef Štefan. Tako je bilo včasih.

»Ne, bi verjel, če ne bi bil zraven.«

Potem ta dvojnost. Težki umetniki, kakor opisano zgoraj, in Fortrain. In izkupiček.

Težki umetniki, so med poukom pod Skalco na kofe hodili, ker v Plečniku so sedeli naši učitelji.

Za tiste, ki ne znate slovensko. Plečnik je gostilna, al je bife. Ma, kauco pa pir se tam sigurno dobi. Je v sklopu Križank, v katerem sklopu je tudi ŠZO. Pod delavnico za plastično modeliranje. Nima veze z plastiko. Ampak plastika kot skulptura. Tam smo se učili o uporabi gline in kamna in ni, da ni, kaj vse. Smo proizvajali, danes bi se reklo 3d modele. Včasih so bili samo kipi in modeli.

Čez cesto, in to 10 m stran je stara srednjeveška gostilna pod Skalco, verjetno še iz časa, ko je naša šola samostan bila. In tam smo namesto kocko risati, včasih pobegnili. In tam nas je večinoma našla naša razredničarka, ki je kot že rečeno preveč resno jemala svoj poklic in nas je lovila po okoliških gostilnah in nas zganjala k pouku, ker je bila redoljubna in s čutom za pravičnost je talala tudi opomine in ukore, ker ima vse svojo mejo, tudi ukorov zmanjka.

In tako sem imel že vse možne opomine in ukore in sem imel še ukor pred izključitvijo in to par mesecev pred koncem šolanja.

In se je zjokala tam nad mano.

»Andrej, Andrej, pa kaj naj s tabo naredim. Nič ne pomaga.«

Mi je bilo tako hudo, ker se mi je tako smilila, bi ji vse obljubil.

Obriše solze, se zazre skozi okno. Okna so bila srednjeveška, torej čisto mala in si se moral kar potruditi, da si kaj ven videl in dahne.

»100 x napiši: Med poukom ne hodim na kavo!«

Pa gre.

Jest pa tut. Na Vegovo v klet. Sprogramiram, da mi naprinta 100 x: med poukom rad hodim na kavo. Debeli prst in brzina je dodala par ničel in, printer je takrat še bil na Štefanu, je kurir razvažal printe, takrat še perforiran papir po izbranih lokacijah. So poklicali iz Štefana, kdo, da se zajebava, ker je že celo škatlo sprintalo iz eno neumnostjo.

Po maturi me je dolgo držala v objemu in na koncu dahnila:

»tebe si bom pa za zmerom zapomnila!«

SPLAV

Od vekomaj sem rad opazoval odsev sonca na vodni gladini. Veke čisto malo odprte, tako, da so se še odsevi podaljšali in omehčali. Ponavadi je ob takem početju sijalo sonce.

»Ja, kako pa, če si odseve gledal.

Ma, ne.«

Bilo je toplo, če že ne toplo, pa prihajajoča toplota, katero si lahko slutil, in po malem tudi občutil na sicer še zimskem plašču, če je bil temen je že kar grelo.

Od nekod sem dobil, čisto nov, pojma nimam kako to, sprevodniški zimski plašč. V tistih časih so bili povsem istega kroja kot vojaški in policijski, verjetno od poveljnika gasilske brigade. Ta je imel zlate značke z JŽ oznakami. Tudi nekaj črtic na apoletah na ramenih. Te sem takoj odrezal. Značke dokaj hitro snel, ali zamenjal za kaj, se ne spomnim. Plašč še kar dolgo nosil. Bil je dolg skoraj do gležnjev, ker mi je bil dokaj komot. Sicer je bil mišljen, da pokrije kolena. Rokavi so imeli visoke zavihke, v katere si lahko cigarete spravil. V Sutjeski sem videl, da je kurir iz svojega rokava pošto vlačil. Njegov je bil sivomaslenaste boje, moj pa temno plav.

Sedečki na Špici, na kamnih, zrečki v valčke, ki so se ravno tam lomili na dvoje, kadički in na soncu uživački, sem se počutil kakor kapitan ladje. Eni pa res znamo uživati.

Takrat sem imel punco, ki je imela babico na Prulah. Na njenem vrtu je bil v bršljan zaraščen plastičen čoln. Bolj oblika banje, ali celo krofa, a se mu je reklo čoln. Menda ga je dedek uporabljal, še v časih, ko se je na Špici dogajalo kopališče. Takrat je bilo sila noblih, če si se lahko kam na bolj miren konec odpeljal, ker kopališče je bilo sila popularno.

Sicer se ga spomnim. Bi se reklo, da sem ga za rep ujel, ko smo se preselili v veliko mesto, se je ravno končevala popularnost. Ilirija je bila na višku, tudi Kolezija je svoje strila in na Špici ni bilo več hoh. Menda je tudi voda dosti bolj umazana. Odkar so na Rakovi jelši bratje južnjaki podalšali številke 11a, 11b, 11c, .....11ž. Menda, da res.

Lokalci se nismo zmenili za modne muhe. Še vedno smo veselo pletli kite vrbam, se na njih guncali in skakali v vodo. Še celo z kolesom smo skakali. To tako, da si z Velike čolnarske zapeljal preko potke ob robu Ljubljanice in skočil v vodo. Naslednji ga je pa iztavhal.

Za tiste, ki ne znate slovensko. Tavhati. Se potopiš in najdeš, ker te je pač zanimalo. No, po moje je tavhanje, tudi, če nič ne najdeš ali pa tudi, če najdeš, pa te nič ne zanima.

Nekako sem napletel, da sem lahko postrigel bršlan in čoln zvlekel v vodo. Tam sem ga lepo priklenil z novo žabico, vesla pa nosil v garažo k babici.

Ker me je veslanje vse bolj privlačilo, sem tako nekega, ne vem, če ne deževnega, sigurno oblačnega dne, šel veslat v naraslo Ljubljanico. Pretok je bil bistveno hitrejši, čeprav se to ne zdi, če ga gledaš z obale. A, če veslaš, je tako bano pripraviti na premikanje uzvodno, kaj velik podvig. Že, da ni šla niz vodno je bil velik trud. Se mi posveti, če se spustim pod Špico, kjer se voda razcepi, ena v Grubarjev kanal druga v Ljublanico, a veš, da je center Ljubljane otok, bo tok pol tako hiter kot nad Špico. Sliši se logično, a je učinek obrnjen. Pod Špico je še hitrejši pretok. Veslal sem kot prtegnjen, je šlo samo dol. Komaj sem se ognil Prulskemu mostu, takrat še veselo lesenemu, z obilico stebrov in konstrukcij, me je neslo proti mestu, kar zberem zadnje moči in zavijem v Gadaščico, ki na srečo takrat še ni narasla. Izgleda, da še ni deževalo v Rovtah. Tam v precej mirni, a visoki vodi priklenem čoln pod most. Naslednji dan je v zraku visel, ko je zaporničar zapornice odprl in je vodni val odtekel.

Čoln mi je uspelo odkleniti in ga tudi pospraviti nazaj v bršljan. Mogoče je še tam, zopet veselo poraščen hribček bršljana, kot takrat, ko smo bili še mi mladi.

Rabil sem kanu. Pa grem na veslaški klub, ker sem Trnovčan iz te strani in končam na Savici.

»Kaki neki Savici. Sej si vse pomešal. Sem pa nisem.«

Če greš po Veliki Čolnarski iz strani Opekarske in na koncu ne zaviješ s cesto, končaš na dvorišču veslaškega kluba Savica. Tako se mu je takrat še reklo. Sicer ni bilo nikjer nikakršnega napisa. Pozneje, ko sem se že udomačil, sem v klubski sobi videl fotografije iz slavnih časov kluba, ko so še po sokolsko na proslavah prvega maja, ali dneva mladosti, nosili četverce ali celo osmerca z barvami in napisom Savica. Menda je ime nastalo z mislijo, da je Ljubljanica mala Sava. Sava nosilka slovenstva. Kakor koli že zaradi imena je cela zmešnjava in zato so ga mogoče, ravno v tistih časih preimenovali v rekreacijski center Ljubjanica. Kar je po moje še sedaj. Čeprav po krivici.

»Začelo se je pa dosti drugače.«

Torej pridem na klub. Janeza takratnega oskrbnika kluba vprašam al kdo prodaja kanu. Pravi, da tu veslajo drugačne čolne, da kajak kanu klub je čez cesto. Se pravi čez vodo. Takrat še ni bilo mostu na Jurčkovi, zato je bilo treba čez Prule na Karlovški most po dol po Ižanki, po pol na desno do Livade. Ob Livadi je Kajak kanu klub Ljubljana. In res se takoj dogovorim za preizkus. Ko sem sedel spredaj, je še šlo, ko me je pustil, da poizkusim veslati zadaj, je bila katastrofa. Sva se samo vrtela. Mi je sicer razložil, a sem rabil cel teden, da sem uporabno veslal na zadnjem delu. Je potrebno pri vsakem zamahu upoštevati smer naprej, obtežbo in končati zaveslaj tako, da mu daš še kontra smer. V mikro pogledu je sicer še vedno vijuganje, a, ko ti steče, nihče ne opazi mikro in vsi mislijo, da si zares dober, ker gre samo naprej. In ne samo to. Po mnogih letih sem postal celo tako dober, da sem obvladal še premike bočno. To tudi ni vsak znal. Na koncu sem imel še kajak, tako, da sem bil že pravi maher.

In tako se je začelo moje obdobje na vodi. U, ta mi je še posebej pri srcu. Ta dvodelnost, dvoličnost veslanja. Namreč, kadar se odpraviš več kilometrov po Ljubljanici gor. Če je lep dan, in večinoma ob takih sploh greš, ko ni več hiš, poglede zakrivajo goste, veje katere se sklanjajo povsem do vode nekatere celo pod, ko se zvoki izgubijo in se sliši samo še štrbunk osamljene ribe, ki se je pognala za muho. Ali vzlet čaplje, katera se te je ustrašila, ali veseli ponirek, ki okoli čolna išče kosilo. Ta umirjenost, ta spokoj, to je nekaj najlepšega kar se živemu človeku lahko zgodi.

No, so tudi nevšečnosti. Brenclni so najbolj moteči. A sam sem srečko se me lotijo samo, če sem moker. Tomaž mi je sredi barja iz čolna ušel, tako so ga imeli radi.

Potem se lahko kakšen ribič togoti, da si mu ribe pregnal. Več od tega ni.

Veslal sem vse do Podpeči enkrat do Bistre. Tudi po Iščici do Iga, če je bila še kakšna prijazna punca zraven, so bila nebesa.

Druga stran veslanja pa je:

Takrat, ko sem še spraševal po čolnu, sem par krat na klub prišel. Takrat se ni več veslalo. Občasno je prišel zadnji predsednik takrat še Savice. Že takrat je imel raka na pljučih in je samo sedel, stare anekdote pravil, dokler ga ni kašelj zlomil potem so mu pomagali domov. Je bil sosed. Ne vem, če sem ga 3x srečal pa ga je pobralo. Ravno toliko, da je razložil zmedo o Savici.

Oskrbnik mi je razkazal stare čolne. Občasno so se ustavljali stari veslači in jamrali, da po njih, nikoli več ne bo veslanja na Ljubljanici, ker takih časov več ne bo, ko so zanesenjaki klub skupaj spravili, in, da so sedaj samo še profesionalci in, da jim je samo še za denar. Itak Ljubljanica nima ravnega kilometra in se ne da zares potegniti. To zadnje je sicer delno res. Kilometer bi se še našel, in to sploh ne daleč od kluba, a je dosti preozko, in smo imeli velikokrat bližnje srečanja z KKKLjaši kjer je kakšen kanuist na mirnih vodah, v zagonu uspeha, spregledal dvojca. In so malo plavali. Oba čolna sta izredno nestabilna. Že, če bolj uporabiš drug del možganov se nagne, kamoli pri zaletavanju.

Pri naših čolnih, skif ali enojec, dvojec, dva v čolnu s po enim veslom, double school, dva v čolnu s parom vesel, četverec brez krmarja, se vsi vozijo z pogledom nazaj in ne vidijo kam peljejo. Smer držiš, z opazovanjem obeh bregov. Z precej vaje ni več problem, če je kakšna gos ali konj na poti, ni pomoči, če se ne oglasi je bum, pol pa še pljusk, zelo verjetno pa vmes še u jeb.....

In tako menda že na drugem obisku kluba pristopi Miško.

»Žio Vigi, (pomožni glagol), kva pa ti tuki,(pomožni glagol)?«

Moj odgovor:

»(pomožni glagol) nč.«

I tako, da ne naštevam. Tako se je v tistem obdobju govorilo. Menda so kleli vsi, ne samo mularija. Eni manj, kot drugi, a to je bilo nekaj najbolj naravnega, kakor kajenje in pijančevanje. Po mojem v tistih časih ni bilo alkoholizma ali celo nasilja v družini. Ajde, če je, ker kero, a ma je moglo biti zares hudo, da se je omenilo. Pa, da ne bo takoj feminizma preveč. So bli tudi primeri, ko je ona njega. Pa ne bom sedaj o tem.

Torej, z Miškotom sva potem preživela veliko časa skupaj. Miško se je trudil, da bi veslanje zopet zaživelo. Je minilo leto pa se ni premaknilo. Začeli so dokaj obetavno. A, ko so mulci pogruntali, da je veslati, garati, jih je velika večina odstopila. Ostali so nehali, takoj, ko so videli, čolne drugih klubov.

Naši so bili leseni. Stari iz letvic, manj stari iz vezane plošče. Ostali klubi so imeli plastične in aluminiaste. Skratka 20 do 30 let razlike. Naši bi lako bili v Tehničnem muzeju v Bistri, pa smo še tekmovali z njimi. Enkrat smo bili celo drugi v celi Jugi.

Smo prijavili osmerca. Je bil na najvišji prečki, so ga menda po osvoboditvi nazadnje setavili. Največji problem ni bil, da je bil težek, da ga je 16 ljudi neslo, ampak, da je bil tako presušen, da je puščal kot rešeto. Smo ga imeli prvo par dni pod vodo, da se je malo napil. Potem smo cel teden flikali luknje, ko so se peljali do Tromostovja in nazaj, je krmar moral stalno vodo zajemati, da ni blo pod vodo.

Na Bledu, na državnem prvenstvu, je bil poleg Blejcev v igri še osmerec iz Splita in Beograda, pa nobenega ni bilo. So naši za pol jezera zaostali, pa smo vse eno dobili 9 srebrnih medalj. Ja krmar tut. Skozi cilj smo poželi največji aplavz v zgodovini veslanja. Množica je bila navdušena.

Naši čolni pravim, ker me je po kakšnem letu zahajanja na klub, bolj zaradi družbe kot veslanja. Janez je stregel tudi pivce. Miško nagovoril, če ne bi bil jaz predsednik kluba. Sem precej debelo gledal. Jaz, ki nikoli nisem bil veslač. Ja probal sem, sem se tudi parkrat peljal v Gajbolini. Gajbolini sem dal ime sam. To je bil preperel čoln čisto pod streho, tako rekoč pozabljen. Bil je sestavljen iz letvic, kar se mi še danes zdi sila lepo, ker je bil več deset let zapuščen je tudi tako izgledal. Klavrno. Sem ga celega prebrusil, celega zatesnil. Dobil sem nov sedež in vilice, ter vesla. Ga premazal s prozornim lakom in je bil najlepši čoln na klubu, vse do prvih plastenjakov. Proizvajalca Empacher. Se je reklo do prvega Empita.

Gajbolina je bila najširši čoln na klubu. Še enkrat širša od najširšega in topogledno toliko bol stabilna. Potem se še leta začetniki spoznali skif skozi Gajbolino. Bog si ga vedi, če je še z nami.

Privolil sem, s pogojem, če mi rata, da oba odstopiva in pustiva mladim generacijam, da sami zaveslajo novim valčkom naproti, ker, če mi je šlo kaj na jetra, so bili stari veslači, ki so na pivo hodili, in sesuvali vse kar so se tamali lotili.

»Sej je brez veze, ne bo vam ratal, za kaj tacga rabte veze pa take.«

In tako sem sklical prvi sestanek, in vse na papir dal. Potem sem vodil evidenco, vsega in vsakogar in promptno obveščal predsednika kluba, sicer direktorja enega od poznanih ljubljanskih podjetij. Tu je bil ravno problem. Ta stari so si prilastili veslaški klub, da so lahko na klubski zemlji privat tenis klub naredili. Zato so ga preimenovali v rekreacijski center in smo bili mi, ta glavni, potem samo še sekcija za veslanje in topogledno cokla v razvoju centra.

Ker sem videl kam pes taco moli, sem tako formalno nastavil. Po letu dni, ko smo se veslači na vse kriplje trudili, dobili samo drobtinice od ostankov, sem šel v javnost. Na radio, časopis, na županstvo. Takrat je bil župan politična marioneta, vodenje mesta je bilo v rokah pomočnikov. In k temu sem šel. Pa je bil odgovor vedno, da smo lahko srečni, da imamo za predsednika direktorja tako uspešnega podjetja. Kar mi poči film in povem, da je ravno v tem problem, da je človek več pijan kot trezen in, da dela vse proti veslanju. Kar sploh ni bilo pretiravanje, samo povedano ni bilo v rokavicah. Ne vem, če si nisem takrat zrihtal bodočnosti. Za to nimam dokazov, samo domneve.

Kakor koli že, nastal je vihar v kozarcu vode. Saj ne, da sem res kaj zrihtal, ker po dveh letih vodenja, sem v danem trenutku, ko se mi je zdelo, da bo najbolj pomagalo, dal v pompu in rompu, ostavko, in sem protestno zapustil položaj vodje veslaške sekcije, ker je vse tako skorumpirano in se itak nič ne da.

Na klubu smo ravno takrat imeli nekaj obetavnih začetnikov, iz katerih sta Miško in Marjan naredila potnecialni material, samo še čolne rabimo. Od enega je bil ata šefe pri člasopisu, od enega mama v skupščini. In je moj odstop takoj zasedla slednja, zrihtala par empaherjev, un ata je par tekmovanj opisal. Pobje so dobili medalje in primer je bil rešen.

»Ja, če bi bilo življenje tako enostavno.«

Miško ni prenesel, da bi se brez njega dogajalo, mu ne zamerim, je bil z srcem in dušo pri stvari in, če si kdo zasluži priznanje je to on. Ne vem, če so ga tako visoko vzeli. Kadar pridejo Empaherji, je to povsem druga zgodba, predvsem ni več romantike in ta naju je vezala. Čisto navdušenje nad tem, da se na Ljubljanici vesla. Al celo, veselje, da je na Ljubljanici fajn.

In o tem sem hotel par besed.

Potem, ko sem imel kanu in sem veselo pridobival kilometre, sem stalno srečeval tekmovalce obeh klubov, vse zariple kako šibajo hiteje od najhitrejšega brencelna. A več kot to, se pri tekmovalcih nisem udejstvoval. Sem zato prav rad prisedel po treningu, ko se nekaterim ni mudilo domov in so poklepetali o tehniki veslanja in tehniki šraufanja čolnov. Ne morš verjet, kok je treba stalno čoln rihtat. Bi si mislil, ga obrišeš, da ne preveč usran od Ljubljanice, ki je res postajala svojega denarja vredna. Stari veslači, še iz slavnega obdobja, so znali povedati, da so jo pili. Sedaj s tako populaciojo na Rakovi jelši in brez kanalizacije, ni zdravo niti notri pasti, kar se je zlasti začetnikom kar dogajalo. Skif ali dvojec potem domov spraviti, je bila vedno drama. Ne drama, saga. Mogoče celo trilogija. Pa, če se je prevrnil nad Rakovo jelšo še smrdel ni niti tako. Je bilo zato toliko daljše popotovanje s potopljenim čolnom do Špice.

In tako smo potem nekateri ostali še na večer, vmes igrali košarko, odbojko in v zadnjem obdobju tudi tenis, če je bila ekstra fajn noč, še zakurili ogenj in krompir in klobase pekli, ob obveznem pivcu.

Takrat se je itak reklo, če si katerega srečal, a geš na pir. Pol u bifeju: Jest bom kauco, a ti boš sok, kot ponavadi. Toliko o pivotu, katerega smo tudi imeli radi, ker veslači so ga v litrih, so ga tudi vsega pokurili med treningom. Menda pomaga še proti brencelnom, ko izšvicaš pir, je brencl ves blesav in te težje dohaja.

Ti večeri so znali, če je prilika nanesla, trajati do jutranjih ur. Kaj vse se ni tam dogajalo. Mlado ludo, pa tak.

Občasno je Miško prinesel kitaro. In kaj hitro je izpadlo, da sva plunkala Siva pot, pa take. Saj je bilo sila luštno, nič ne rečem a nama je vse eno malo po svoje vleklo. A nisi smela nič zašpilati, kar ni bilo regelk reht, res ne vem kaj imajo ljudje od tega. Je ja bolje, če je sicer znan komad, ki ga itak vsi na pamet pojejo, malček po svoje zasukan in olepšan. Pa se niso strinjali. Dejta zašpilita uno, ampak brez sprememb.

In tako nekega lepega dne, ko sediva na pomolu in plunkava, ter samo čakava, da bo prvi prišel in si zaželel ej dejta tisto, skratka pokvari trenutek, ko se dva kitarista ujameta in v plunkanju uživata, dahnem. Miško kaj, ko bi midva naredila splav. Se potem na sredo Ljubljanice parkirava in ga ni, ki bi težil kaj naj igrava.

»I, pa res.

Dejva.«

Sosedov Jule je ravno nekaj seksal, ko sva stopila na njegovo dvorišče. Ni tisto kar si misliš, duša pokvarjena. Jule je imel fleksarco, ki jo je imenoval seksarca. In torej, če z fleksarco, seksarco, režeš železo torej seksaš.

»Al pa ne? No, pa ti povej.«

»Jule, a maš kakšen sod odveč?«

Jule je imel ne samo sod, celo grmado odpadnega železa in plehovja, kakaršnega si si zaželel, še veliko takega, katerega si nisi niti predstavljal, dokler ga nisi ugledal. Ga obračal in otipaval, ter na koncu vprašal,

»ja pa kva za boga je pa tole?«

To je zadnja plošča zapirala ruskega mitraljeza iz druge vojne, sem ga dobil. Potem je sledila dolga in široka razlaga o poreklu in prednikih tistega, ki ga je naredil in potem tistega, ki ga je uporabljal in potem tistega, ki ga je zavrgel in tistega, ki ga je našel in tistega, ki ga je prodal in tistega, ki ga je kupil in tistega, ki ga je razstavil in...pa, da ne grem preveč v detajle.

»Nimam.

Ja kva so pe tele?

Te pa rabim za ....,«

ena zelo dolga razlaga, pa, da ne grem v detajle.

»Juli.

Julči pejd gremo na pir.«

Čez cesto na RCL.

Pa je Jule razlagal in razlagal, a zvečer je bil že 100% za. Kadar se Jule navduši, potem niso 4 sodi in nekaj plohov čez povezanih. Je že zvečer začel kaj bo kje in kako bo, da bo.

Jule je precejkrat razlagal, kaj bo in kako, a je do zjutraj pozabil in, če ni bilo esencialno, ga potem nismo več gnjavili. Tako, da je šlo nič koliko, genialnih rešitev dol z Ljubljanico.

Naslednji dan, popoldne, ko se zopet dobiva na klubu, greva takoj do Juleta, bo ja kakšen sod šenkal, ko jih ma toliko. Saj je četrt hiše založene. Se je je že na klubu slišalo kako seksa. Čim bližje sva prihajala, tem večji hrup je bil. Na dvorišču že prva stranica bodočega splava. In to ne 2 metra, kot sem si sam predstavljal, ampak 10m.

»Jule a most delaš?

Sej shotu splau.

Ja pa ne tolkšnga, luba duša, kaj ti pa je. 5 x manšiga.

A, kaj bi tisto, je škoda sodov. Bomo ja ta prauga naredili. Bomo turiste prevažali.

Kva? Pa od kje ti teke ideje?

O, to pa že leta razmišljam, pa sta me vidva spodbodla.«

Takrat sem bil v prvem letniku arhitekture in že na prvi pogled, mi je stranica izgledala prenizka.

»Julči, tole še svoje teže ne bo nosilo. To mora biti vsaj pol metra široko, če ne kaj več. A ne bi kerga statika pobarali?

Kaj bi to. Jst sm že pol Lublane pošvasu in četrt Slovenije, pa še na Hrvaško sem hodil, pa se ni še nič podrlo.

Ja ampak si po načrtih varil, tu pa niti skice ni.

Pa ti veš, kaj delaš.

Če bu špičastu bojo vile, če pa plošnatu pa lupata.

A sploh veš kaj hočeš?«

In je priprl oči iztegnil roko,

»tule bo krma, premec bo pa malo vzdignjen, na sredi bodo klopi in šofer bo imel svojo kabinco.

Krmar menda, verjetno še kapitan.

Ti a za takle avtobus ne rabiš nič papirjev?«

Se je popraskal po črnih kocinah, ki so bile črne od šmira, sicer jih je bilo 90% blond. No, sivih, saj gospod pri 60tih pač ni več tako vranji kot v mladosti.

»Ja, en zabeljen pomožni glagol, menda pa res. Na to pa nisem pomislil.

Veš kaj, mi ga naredimo, pol bomo pa že kako. Bomo sproti rihtali.«

Takrat na Ljubljanici še ni bilo nikogar, ki bi kakor koli turiste vozi. Nekaj privat čolnov. Večinoma tekmovalci na treningih. Čez leto ali dve smo na klubu začeli sposojati čolne. Prvi doma narejen, potem počasi kupljeni.

In smo švasali celo poletje. Ej to je pa blo luštno. Najbolj me je fasciniralo, da sem na faksu, take kunštne formule drgnil, tule je en naturščik, čisto po posluhu vse sestavil. Še meni se je ponudila prilika.

To je bilo pa tako.

Sam sem, več ali manj tabula raza za avte in motorje. Saj kakšno konstrukcijo že še sestavim, al, da bi se kaj veliko v mašino spuščal mi ni nikoli potegnilo.

Pa sem bil zraven, ko je Jure, sicer daleč najbolj resen v druščini, saj tudi ni bil v bandi, ker je že imel punco in sploh se je malo vicem režal. Mi so bili že tako zverzirani, da si samo začel vic, je takoj nastal smeh, če bi jim številke dali, niti začeti ne bi bilo treba.

In Jure, je dobil spačka. Starega razsutega a je, pedanten kot je bil, razprostrl dve šatorki.

Za tiste, ki ne zbate slovensko. Šatorka, ali šotorka. V vojski smo rekli šatorsko krilo, ker se je iz dveh dalo narediti šotor. Katerega smo na terenu tudi naredili.

Na te šotorke je potem zlagal, lepo po vrsti, kakor so hiše v Trsti, dele, katere je iz spačka odvil. Odvil je vse. Celo mašino je razstavil na prafaktorje. Vse kar se je odviti dalo.

Ko je vse pregledal, popravil, namazal, ali zamenjal, če je bilo fuč, je v nasprotnem vrstnem redu nazaj privijal. Al kaj, ko mu je neki, sicer vsi vemo kdo, a se ni nikoli naglas povedalo, ker bi ga Jure, navkljub resnosti glatk zadavil, duhovitež malček pomagal .

Ker na koncu mu je na šotorki ostala matica. Spaček je bil kompleten. Par dni je študiral, pol jovo na novo. Kako sicer pogruntati, kaj ni privil. In je spet celega razstavil in videl, da je vse tam kjer mora biti in zaključil, da gre med ubijalce, ne med inženirje, kar je sicer študiral.

Oba sta še danes živa. Pripetljaj se ne pogreva. A, ni čudn, da se o enih stvareh ne govori, pa je vsem jasno, kako in kaj.

Pa sem pravil, da sem bil čisto nasprotje Juretovo. O mašinah nisem vedel nič. Ja kje so svečke, frgazar, kje se voda dolije. Še celo olje zamenja. Pol je bil pa mrk. Za vse ostalo sem avte vozil na servise.

Se spomnim enkrat, sem se pri Mišku ustavil, da bova malo poklepetala, ata mi je dal ravno Diano za v garažo odpeljati. To je bil ritual. Oba sva vedela, da ne grem samo do garaže, ampak vsaj okoli naselja v garažo. Še rajši še malo po Trnovem. Tako so znali tisti izleti kar trajati, čeprav sem samo do garaže peljal.

Se ustavim in odklepetava eno ta hitro, pol se mi je mudilo, ker samo v garažo peljem. Se usedem in obrnem ključ, a ono ništa. Pred 15 minutam je še šprudlal, memda se spomniš zvoka Spačka, Amija in Diane. So imele isto mašino. Samo pleh je bil drug. Skratka, sila hecen zvok. A sam sem mislil, da so Citroeni, tanajbolši avti na svetu, posebej, ker so bili tako zračni. Še, če je bilo vse zaprto je pihalo, če si streho odprl je bilo itak kot v filmih.

Parkiral sem pred hišo Miškovega soseda, sicer daleč po deželi znanega mehanika, ki si je sam sestavil, prvi tak motor v naši dolini. Reklo se mu je Mamut (Mamuth) Po moje so se ga Nemci zmislili.

Pojanta je v tem, da je imel motor avtomobilsko mašino in je bil zato toliko širši. Zatorej taka asociacija z imenom. Motor je bil iz NSU-ja. A se jih spomniš, če to ni bil hecen avto, nič ne rečem.

Okvir je sam sešvasal, blatnike, luči in tank, iz Nemčije dobil, tako, da je bil celo podoben originalu.

In pred takim znanstvenikom meni Dijana ne vžge. Ga je takoj Miško poklical in možakar se je tako vlegel na deko pod mašino, nad, ob mašini in vajo ponovi. Ure so minevale, ljudje so se nabirali, ker kadar je ta šraufal so ga ljudje hodili gledat. Ravno se je vzdignil in izdavil, da ne ve kaj je, da bo treba mašino odpreti, ko se ves poklapan vsedem v avto in si mislim, matr, tole ne bo srečen konec, zagledam viseče kable iz volana. Mi rata vroče, kot, da imam 100 stopin. Jih priklopim, obrnem ključ in brnnnng.

Un se obrne, in rulja tut, vsi obnemijo, sam samo skomignem z rameni. Sej mal porukat ga je blo treba dela. Prav na hirto se zahvalim, preden bi začeli spraševati, kako in kaj, in odpeljem.

»Za mišiga.«

Tak sem ti jest in motorji.

In mi Jule določi:

»Vzem motor iz Amija.

Kva?

Nimam, časa moram celo noč švasati. Vzem motor iz Amija.«

Sem stal ob avtu, kateri se je ravno vrnil iz svoje zadnje vožnje pred odpadom. So bili na morju in je bila kolona že takrat, sploh ni bilo meje. No bila je republiška, a brez kontrole. Policaji so bili šele v dolini pri solinah, da so se lokalci lahko v kolono postavili, katera je stala od vrha hriba še nad Kanegro na Hrvaškem, vse do Portoroža in naprej Kopra. Ne vem, če se spomniš, a bilo so časi, ko je bila kolona že v Ljubljanji čez Vrhniški klanec. Kačje ride, Postojno. Tam se je malo premaknilo. Do Kraškega roba, tam spet kolona v obe smeri. Saj smo več stali kot vozili. Smo vse eno sila radi na morje šli.

Takrat je bila kolona za domov, nedelja popoldne. Na Hrvaško stran je šel redko kdo. In stojijo in ni, da bi prehiteval, ker je kolona do obzorja, in so vsi navajeni, da pač traja ure, da se v Ljubljano pride.

Stojijo vsi razen Amija. Ta prehiteva in prehiteva in v avtu vpijejo, da jih bo ubil, Bojc samo glavo med kolena in piči. Cel hrib so prevozili, sreča nobenega nasproti. V ravnini so vse do naselja pripeljali, tam jih je kiflc ustavil, kar na levem pasu, ker je na desni bila taka kolona, da se ni dalo not zapeljati. Bojc odpre steklo, pulcaj z loparjem po glav, kaj si predstavljaš teslo Ljublnansko, takole prehitevat par kilometrov. Smo te videli že na vrhu.

Uprostite, uprostite, ne bom nikoli več, sem se zmotil pol me noben ni v kolono spustil. Pulcaj ga med tem z loparjem po glau maha. Pridejo v tistem, iz nasprotne smeri z rešilcem, in naredi pulcaj prostor ter spremlja rešilca. Bojan najde luknjo v koloni in se odahne. Matr smo mel srečo, da smo do ravnine prišli, bremze sploh ne primejo.

Ta Ami je stal pred mano. Saj ne vem kaj sem delal. Tam kjer se je dalo sem odvil in je bil v par urah brez karoserije okoli mašine in vse cevi in zajle, ki so vodile v mašino in iz nje. Našel sem celo konzole na ketare je mašina pritrjena. Takrat sem imel že obilo pomagačev, ker razdreti Amija tudi ni za vsak dan. In tam nekje okoli pol noči, je mašina ležala v pesku pred avtom. Zjutraj so ga odpeljali. Jule je tudi že naredil ležišča za mašino na splavu.

Pojutrijšnem, smo se zopet zbrali celotna ekipa na klubu. Jutri smo prespali. Tudi nam je včasih zmanjkalo energije.

Splavili smo zadevo. Na kopnem je izgledal ogromen, Potem na vodi niti ne več tako. Prostora je sicer bilo za ene 20 ali celo 30 ljudi, če bi klopi zares zgostili. A sem močno dvomil, da bo sploh plaval. Kamoli peljal z obtežbo.

Zabijemo deske, naredimo utico za kapitana, pritrdimo mašino, dokončamo ograjo, katera je bila takrat samo vrv in se gremo peljat. Ene 15 komadov, če smo se vsi zbrali na enem koncu, se je upognil kot bi bil iz gune. Tako, da smo se potem razporstrli po površini enakomerno. Malo več spredaj, ker Amijeva mašina je imala kar nakaj kil. Tudi kolo za pogon, enak kot na Misisipiju je bilo pretežko. Smo vse eno malo preveč orali, ker kakor je zadaj viselo zaradi obtežbe tako je tudi premec, sicer mišljen dvignjen, visel.

Mašina je bila narobe pritjena, tako, da smo imeli 4 prestave za rikverc in eno za naprej. Pridemo mimo Livade, da ponovim, takrat še ni bilo mostu na Jurčkovi. Tam nekje pri današnjem mostu, nekaj poči. Se spogledamo in veselo nadaljujemo. Tako za ovinkom še enkrat. Sedaj smo že vsi v Juleta gledali, ki je še vedno zaneseno krmaril, potem po par minutah trrrr in ni bilo več zoba na zobniku.

Prenos je bil namreč direkten. Zobnik direktno na osi mašine in drug na osi kolesa. Še, če se ne bi majalo, bi težko izpeljali, so pomembne desetinke milimetra. Tako je vse migalo in mahedralo in smo še daleč prišli.

Nazaj smo odveslali, vsi veseli, da smo naredili zares enkratno stvar. Še dolgo v noč smo reševali nastalo situacijo, a za mizo ob veliko gajbah piva. Ene tri dni je bil res mir. Pa pride Jule.

»Pejmo banda, gremo seksat.«

In smo odrezali mašino in kolo še stranici. Stranici sta pridobilo še eno višino in je bilo sedaj ene pol metra, tako kot je bilo predvidevano.

Kolo je šlo na dva dela in sta ratali dve kolesi levo in desno od mašine, ki je dobila verižni prenos in se je potem lahko vse majalo, pa nikome ništa.

Na nekaj vožnjah sva vzela plunke s sabo. Dejta tisto. Na, pa sva na začetku. Ko je ravno konec poletja.

Splav so preimenovali v Julijano. Nekaj je moralo spominjati na prvotnega graditelja. Nadgradnja je več ali maj nova podvozje in konstrukcija so še originalne. Dobili so licenco so jo šli delat menda v Osjek. Sedaj ima streho in je pod kontrolo rekreativcev. Še vedno se ne marajo. Tekmovalci in rekreativci. To je menda folklora na tem klubu.

Sem parkrat zavil na klub na stara leta. Igrišče je še tako. Tudi hangar je menda še iz časov Savice, vse ostalo je drugače. Upam, da se ne kregajo več.

Tako je bilo in bilo je fajn.

P.S.:

Moji spomini na veslaški klub Savica, Rekreacijski center Ljubljanica in Veslaški klub Ljubljanica

RIO

Ko sem zjutraj iskal svinčnike, radirke, in barvice za tisti dan, ter zlagal zvezke v torbo, sem vedno poslušal val 202. Tam se je dalo slišati kakšen bolj moderen komad. Muziki se reče komad, če se kdo sprašuje. Ja v tistih časih je bilo pomankanje informacij. Želeli smo si jih kot Sahara dežja. Pa je bilo sila asketsko.

Tako, da smo se pač tolažili, magari z valom 202. Sicer smo, takrat, ko se nam je še ljubilo, ponoči pod kovtrom, s tranzistorjem na ušesu, poslušali radio Luxemburg. Tam so predvajali najnovejše dosežke rocka in popa. Se spomnim, smo nekateri prebedeli celo noč, po tem, ko je Jimy Hendrix konc naredil in so celo noč njegove komade vrteli.

Na 202 so včasih zavrteli kakšen komad, ki je spominjal ali celo dišal po rocku, je bilo že dosti, da smo poslušali. Sicer smo kupovali plošče. Take vinilke. Črne velike, sijoče plošče z malo luknjo na sredi. V podhodu Maxita je bila trgovina, kjer se je dalo občasno dobiti kaj uporabnega. Tam sem kupil naprimer Janis Joplin. Sem hotel tudi Bob Marleya so imeli samo en plesni ragea. Sem vse eno vzel. Kot že rečeno, samo, če je dišalo po, smo že vzeli. Dum-dum Indija je pisalo na zadnji strani ovitka.

Sicer si si naročil ploščo iz Londona. To je bilo sila drago a sila nobl, ker v Trst po plošče hoditi je bilo preveč butast. Čeprav se je tudi to veliko delalo, samo govorilo se ni, do so iz Trsta.

Včasih, je le kdo odpotoval v tujino. Tako sem prišel do 10 plošč o Hendrixu in nekaj takih, za katere večina niti ne ve, da obstajajo. To je bilo zato, ker je Borisov ata imel lutkovno predstavo v Londonu in za sina kupil cel kup plošč, ki so takrat bile na razprodaji. Al kaj, ko Boris ni prenesel Hendrixa. Bony M ja. Hendrix ne. In je mene osrečil, ki sem imel ravno obratno reakcijo.

In tako so se nabirale. Jih imam še vedno na podstrešju. Večino. Tiste katere sem posodil in pozabil, mi falijo. Za ostale mi je žal na smetišče jih peljati. So preveč resnične. Danes z digitalnimi datotekami, vse se namreč lahko sname iz neta, je odnos do muzike dosti drugačen. Si snameš in ravno tako zbrišeš. Niti ne pomisliš na shranjevane. Saj je vedno tam. Navkljub temu, še nisem odpeljal vseh tistih kil na smetišče. Mogoče drugič.

V RIO smo hodili ob mnogih priložnostih. Včasih je bil popularen. Zopet, povsem brez veze, zopet trendovski, pa spet preveč gemajn. Kamor koli nas je zaneslo, kakor koli smo se obračali, vse ideologije in sistemi, na koncu je še vedno tam. Rio.

Poleti na vrtu, tam so bili veliki kostanji in pod njimi mize, je znalo biti sila luštno in domače. Dopoldne, ko so še pospravljali črepinje od včerajšnje veselice, in natakarji niso bili nadležni, v smislu, a bi še kaj, ravno časopis bereš in ti ni, da bi klepetal z kelnerjem, je znalo biti še posebej privlačno. Tu in tam kakšen gost z enakimi nameni. Imeti namreč mir zase in svoje branje, ali kar koli si je že namenil. Tako, da sem, kadar je dala priložnost, sicer sila redko, ker se je toliko stvari vedno dogajalo, a vse eno.

So se v RIU dogajali tudi ta veliki pretepi in tudi izgredi. Sam nisem nikoli prisostvoval Riotovem temačnem delu. Kadar je mene tam nosilo, so bili pohlevni časi tudi za RIo.

Drugi pomirjujoč kraj, dopoldne z sončnimi žarki med delci prahu lebdečimi v zraku, se je dogajal, pozimi na vrhu nebotičnika. Tudi tam je bila podobna napeta scena, dopoldne, ko se je tam v miru, samo žvenket črepinj od včeraj, bralo časopise. Tam so imeli še tuje časopise na palc. To ti je ena sila hecna pogruntavščina. Menda so jih vsi lokali nekoč imeli. V moji mladosti, sem jih opazil samo v kavarni nebotičnik. Mogoče sem drugje premalo kolovratil. Kar je več kot mogoče, a vse eno. Tam so imeli iz vej napravljene okvirje. No, niso bile ravno veje. Take tenke lesene palčke, zakrivljene in povezane, z ročajem, da si lahko časopis položen na to konstrukcijo, tudi pokonci držal, vse kakor je bilo veliko manj dela z veliko formatnikom, kamor je Delo vedno spadal.

Sem potem nekoč šefa napadel, ko smo ravno eno hišco risali, da so stranišča na jadrnici sicer sila majhna, a, da je ne apetitlih z Delom na stranišče iti, katero meri manj kot 70 cm v širino. Še tisto je po moje bolj za stripe brat. Za Delo mora biti vsaj 90 cm. Pa ni popustil.

Kadar je popularnost RIU upadla, je samo zato, ker se je pojavil nov lokal, kateri je potem držal primat, povečini eno sezono. Na primer spomladi smo hodili pa ... Poleti je bilo že morje in v jeseni je bil zopet ... , kateri neki, kakor en in edini, vsemogočni RIOOOOOOOOO. In tako skozi mladost.

En tak krajev za večino muha eno obdobnica, je bil lokal, ki se mu je reklo. Kako že. V Maxitu ob banki. Menda pa Maxim. Al je to restavracija spodaj. Se ne spomnim. V tistega zgoraj s teraso v pritličju, ker tisti spodaj jo ima na koti kleti, ser pravi pasaže. Tja nisem hodil. Je bilo za starejše. V zgornjem so se zbirale šminke. Tako smo jim rekli, mi alternativci. Sicer so nam šli na jetra, a kaj, ko so se tam zbirale tudi punce iz Šubičke. In te smo hodili osvajat. Že na plesih smo jim štreno mešali potem še v bistroju.

So nas prenašali samo zato, ker so bili v iste punce zatreskani, te iste so tudi nas rade videle. Ne vem, če nas ne še raje. Al, je bilo vroče, gužva ista kot ob 2h na 9tki. Večina nas je kadila, in večinoma se je pilo pivo, tut punce, in smo bili povsem zaripli in prešvicani. A, da bi kateri odnehal, o to ne, kaj veš kaj bo uni drugi potem. Dokler ni šla dotična domol, kar je znalo biti zgodaj, saj na Šubi so bile same piflarce. Kao. Tko se je govorilo. Meni so se zdele enako živahne kot vse v teh letih. A nekatere so morale prej domol, so imele že atate bolj zategnjene.

V ozadju se je slišala Dancing Queen.

Nasploh je bilo takrat enkrat obdobje, ko smo podobni ptiči na podobne kraje ob podobnih časih hodili in je bilo povsem običajno, da si ene in iste face stalno srečaval. Sploh ne organizirano. Ampak, če je bilo kaj zanimivega je mladina iz vseh koncev Ljubljane na isti konec ob istem času drla in takrat, oh takrat. Takrat sem šel po centru in dobesedno, podčrtal avtor, dobesedno stalno živjo govoril, ker je izgledalo, da vse poznam ali vsaj veliiiiko večino.

Sam sem imel širši diafazon, ker sem se družil z veslači, plavalci, košarkarji, odbojkarji, jahači, kolesarji, muzikontarji rocka, popa, klasike in narodnjakov, študenti iz filo faksa, Šube, novinarji, gradbeniki, arhitekti, etnologi, zgodovinarji, verjetno še kom, ker meni pač ni bila težava z šminko na pir iti ali z hevi metalcem in pozneje punkiti. Velika večina je imela ravno v tem zadržke in včasih sem jih slišal, kao pripadnost identiteta ne vem kva vse. Tako kot danes nacionalni interes. Takrat se je dalo, z malo daljšim diskurzom prilagojenim dotični struji, zgladiti vse spore in nerazumevanje in je večinoma ispadlo, de ta je res dec, ta se z nikomer ne skrega.

IDI MI DOĐI MI

Je rekla mama, ko sem ji povedal, da igram v bendu Srečanje. Ni jima bilo všeč, da njum drugorojenec v komercialne vode vstopa. Saj smo vendar umetniška familija. Avandgarda, tko rekoč. Pa kaj bi to. Začelo se je pa nekako takole:

Me poišče Tomaž, un basist pri Drugih vratih levo, češ rabi bobnarja za bend. Bomo v Riju igrali. Smo na hitro zvadili Samba pa ti, pa jest, pa Black magic woman. Ej so bili pijančki v Riju na vrtu navdušeni. Nam se je tudi fino zdelo. Poletje smo prebili v zanesen ritmu rocka.

Zlato, ki je bil takrat vun bacitelj in je imel bicepse kot Švarceneger v najbolših letih, je rekel, da boljšega benda še ne. Pa je že kje koga ven vrgel. Čez leto je zmrznil sredi Ljubljane. Takrat še ni bilo klošarjev.

Septembra smo imeli še par špilov in pride Tomaž s pogodbo iz Festivalne za celo leto. U, kok je to dobr. Sem takrat mislil. Mi je še danes žal, da sem se priključil. Al mlado i ludo. Pa smo šli.

Na začetku, ko smo se še učili, Veronika, Tomaževa nova punca in naš novi menežer, do takrat smo bili brez, je vsak večer radio Luksemburg poslušala, tam je bila ameriških top 20 presnela. Jutri smo jo vadili. Pojutrišnjem že špilali. Smo bili bolj ažurni od radia. Ja na začetku je bilo zanimivo, če že luštno ni bilo več.

Pol smo špilali za plesno šolo Jenko. Takrat je bil ata še živ, in je bolj zaradi štosa začenjal večere. Kadar je pač prišel. U, kako me je mrzil. Kadar smo začeli z ča-ča-ča.

Jest sinkopo vmes. Je po trikrat začenjal, tako sem ga zmešal. Bogi takrat še nisem razumel, da starati se pomeni tudi ... Ča-ča-ča, tak kot mora biti, brez dodatkov, da o rumbi ne govorim. Sam nisem mogel, da bi trikrat eno in isto zatolkel. Sem moral saj eno dodati.

Tečka. Kaj morem, če sem po duši džezer pol takale jajca špilam. Na plesni šoli je blo še luštno. Punce imajo rade bobnarje. Smo si mežikali, kaj več ne. A je ena je dala otroku ime po meni, je rekla naknadno.

Matr sm lesen.

Takrat sem sodeloval, ker sem si predstavljal, da bo kdaj priložnost zaigrati, tudi take kot so meni všeč, The Temptations - Papa Was A Rolling Stone in takrat moj navečji vzgled, sem ga celo v živo v Parizu videl George Benson ♪ Weekend In L .A. Smo se navadili samo Papa in ga izvajali skrajšano verzijo lih sam enkrat.

Pol so bile valete, zaključne veselice, novoletne zabave, sindikalne pojedine.

Več ali manj en sam dolgčas in vedno po istem vzorcu.

Samo eno še, da omenim.

Smo špilali na sindikalcu za skupščino. V tistih časih še globoko v socialistični maniri. Z peterokrako zvezdo in grbom od juge. Hej Slovani na začetku govori. I to satima. Mi smo morali na odru stati, menda za okras. Sicer si ne znam razlagati. Špilali nismo. Po dvorani po dolgem sta bili dve vrsti miz bogato obloženih, z ogromnimi cvetličnimi aranžmaji. Do dobrot smo prišli šele zjutraj, ko so že pospravljali, je še vedno pol ostalo, čeprav se je vmes zgodil...

Ko so se po 3 urah govori zaključili in so bili prisotni povabljeni k prigrizku in je ansambel prav potiho v ozadju godel, sem mislil, da sploh nismo na ozvočenju, kitarista 2m od mene sploh nisem slišal, kakor tudi ne pevske sekcije. Takrat smo bili namreč že big band. Menda je samo še RTV imel večjega.

Saj ne rečem, da nismo imeli, takrat se je reklo saund-a. Repertuar je bil tudi, glih kar si hotel, topogledno smo ratali ene vrste profesionalci. Samo še note bi se morali naučiti. Sem menda imel še največ izobrazbe sam z 4 leti teorije, čeprav nisem nikoli not gledal, temveč povsem po poslusu nažigal.

Ja, smo imeli dva bobnarja, kadar se ga je Roman nalil 3, sicer je klarinet špilal, poleg še dveh trobent, klaviature, tri pevke, tri kitariste. Se mi zdi, da nas je bilo v najboljših časih 15. Takratna standardna zasedba 3 al 4.

In pristopi, verjetno predstavnica za protokol, prav uglajeno pohvali, glasbeno spremljavo, ker je tako diskretna in je to zares redek obilačaj. Zjutraj je ta prva joške kazala. Ej kva vse se ni dogajal. Sem mislil, da smo ta mladi brez zavor.

In tako je minilo leto. Bil sem v zadnjem letniku ŠZO in sem zatorej tam malo bolj na gas pritiskal. V muziki mi je bila glavna preokupacija Osibisa. En afriški bend. Sem se počasi obračal od rocka, proti etnu, ker po Osibisi sem si kupil plošč z ritmi, Sahela, Afrike po pasovih. Centralna, srednja in južna. Potem sem slišal od Paula Simona, unga Paulna od Simon & Garfunkel, plato, Graceland, z muziko iz južnoafriskih predmestij. In krog je bil sklenjen. Ni bilo več daleč, da sem poiskal plato od Golden gate quartet.

Danes, kadar rabim ozadje, ata je rad povedal, da arhitekti sploh ne poslušamo muzike, ker za poslušat muziko moraš biti z dušo in telesom zraven in ne početi nič drugega, vključim Swiss Jazz. Kakor sem po eni strani hud na Googla in internet, po drugi strani, ko tole pišem, poslušam staro plato. Je vse tam.

Tako, da je prav veselje pisati in se kotalikati, po starih cajtih.

S Srečanjem se je neslavno končalo. Za naslednje leto nisem hotel podpisati pogodbe. Nasploh sem se posvečal vsem drugim dejavnostim. Že za skupnega muziciranja, smo imeli dogovor, da gre skromni honorar prvo za opremo, če kaj ostane še za honorarje. Bilo nas je 15 in deliti na 15 je drobiž. Tako in tako nismo nikoli zares zaslužili. Brez zvrhane mere požrtvovalnosti in idealizma ne bi šlo. Sem zato dobil tretji boben.

Po pravilih bi moral biti boben z imenom Tumba. Pri kongih je, čeprav zgleda, da rabiš tri sode, sila natančno določeno, kakšno razmerje med tremi bobni bi moralo biti. Nekateri so celo poizkušali uglaševati na ostale inštrumente, a po moje je to strel v prazno. Konge so tako občutljive na okolico, da je kaj takega povsem nemogoče. Jih je možno prilagoditi med sabo. Vsaj malo. Torej, tanki boben, ni zares tanek, se imenuje Quinto. Srednji je Conga in debeli Tumba. So mi kupili en, ki bi bil malo prevelik konga. Še od enega levega proizvajalca. Kakor koli sem se trudil, je bilo precej očitno, da ni sorodnik od manjših dveh. Na srečo 99% ljudi ne ve kaj je to konga, samo, da vidijo 3 , je že uuuuu, kva je dobr. Dobil sem tudi dva precej dobra mikrofona, ker je pri tem poslu precej pomembno.

Mikrofon za petje je eno. Mikrofon za inštrumente pa drugo. Mikrofon za bobne prav posebna zgodba. Mikrofone s stojali, kar zopet ni kar tako. Dokler si v Riu je lahko na žeblju, v Festivalni pa ne. Kamoli kje še bolj naprednem.

Ker je bil bend brez denarja, sem mikrofone njim pusti, saj trenutno se nisem muzično udejstvoval, če ne štejem občasnega bluzenja od 2h do 5h zjutraj, na plunki.

Po še enem letu v Festivalni so tudi ostali nehali. Opremo so imeli v kleti v stari Ljubljani. Klet so izpraznili neznani, nikoli odkriti elementi. Toliko o študijskih mikrofonih.

Razen.

Sem na finskem spoznal Heikkija. Džezersko legendo, a o tem sem pisal v Nakladanjih iz deep freezerja. No, Heikkijev prijatelj in posledično tudi moj je bil še Robert. In to Shure. Are you Shure, smo ga redno spraševali. Shure Im Shure. No, robert je bil pisatelj. Kaj ima to z Srečenjem. Razen, da sem ga gori srečal nič. Ima pa z mikrofoni.

Nekateri ste že slišali, da so bili in čisto mogoče še vedno so, najboljši študijski mikrofoni, pevski seveda, ne za bobne, znamke Shure. Tisti, ki je imel Shure, je bil isti frajer, kot tisti, ki je imel kitaro Fender Strtocaster. V tistih časih objekt čaščenja. Hendrix in Clapton sta jo žagala. Posledično še vsi miljoni glesbenikov po celem svetu. Cvilili pa v Shure mikrofone. Ja, pa kaj je to tule pomembno. Pomembno nič, je pa zanimivo, ker Robertov ata je ustanovitelj in glavni delničar Shure corporation.

»U, maš ti bugate prjatle.«

Menda Robert sreča fotra enkrat na leto in fotr ga vedno vpraša kolk zasluži. In Robert vedno reče nič, saj sem pisatelj, so ga igrali v Edimburškem festivalu in, da je to sila pomembno.

»OK. Ampak kok si pa zaslužu.

Nč.«

In pri tem ostane. Menda ne bo dobil niti ficka, ker ni sposoben denarja delati in firma ne more podpirati parazitov.

Je rekel ata,

Robert pa nič.

»Pa reč kej, če morš.«

P.S.:

Moji spomini na ansambel Srečanje, skupino Druga vrata levo in ostala muziciranja

TELEFONČKI

Telefončki, smo včasih rekli. Smo se otroci posedli v krog, ali vsaj nekaj na to temo in je prvi povedal nekaj na uho sosedu, ta dalje in tako okoli. Na koncu je prišlo pa ven. Ne moreš verjet, pa je res. Kaj se vse ljudje ne zmislijo. Pa koliko vmes pozabijo. No to je že druga zgodba. Bom nadaljeval s prvim.

Nekega lepega dne, no, tega se sploh ne spomnim, kakšne vrste dan naj bi bil, a nekje proti novem letu, pride nekdo, da rabijo

»nujno,

Nujno,

NUJNO,«

ekipo, ki bi postavila dekoracijo za novo leto na Gospodarskem razstavišču, da je že vse zamujeno in, da nas lahko samo čudež reši in to tako, da gre cel razred, to smo bili mi še pol grafičarjev, punce iz mode so falile, kot že tolikokrat, kadar je bilo kaj konkretnega.

Sicer so stalno težile.

Jožica je na primer, kadar je imela priložnost, imela govor, kako indolentni smo, na tej šoli, da nas briga samo žur, in, da se sploh družbeno ne udejstvujemo. Veš, da se udejstvujemo, a ungergrund, al koko se je to takrat reklo. Je bilo še nekaj vinotočov v Ljubljani. Ta najboljši je bil tam za skupščino v eni kleti, zato undergrund.

»Saj sem rekla niso resni, sam zajebavajo se.

Mi pa že ne.«

Vsaj tako plebejsko ne govorimo, no, vsaj ne v javnosti, no vsaj ne stalno. Joži pa. Oh kaj bi to. Bo gotovo političarka, pa trenira.

»Pejmo raj na pir.«

Pa sem o drugem razpredal. Torej rabili so čudež. In se čudež zapodi, to se pravi, se zapodimo na Gospodarca. Tam je bilo ene tri šleperje stiropora še neraztovorjenega. Un tuvariš, ki je sicer na grafiki učil, bog si ga vedi kaj, a je bilo, grem stavit, sila pomembno, ker imel je brado tako gosto in košato, in je razstave prirejal in po cajtngah so ga kazali, eno malo živinče, glede na socialistični čas, tist tuvariš je izgledal kot bi mu muca jezik snedla. Kot kupček nesreče, ko se pripodimo na razstavišče. Mrak je že bil, plundra je silna u čevelj, mraz je hotel pri vsaki špranji not, in je kar klicalo po poživitvi.

In se je od nekje vzel rum. U, je blo luštno. Še tovariš je živnuo in začel prav po oficirsko podeljevati naloge.

»Tale šleper tuki.

Vi tam, un šleper kele, uni pa un šleper zadi.«

Zraven je kazal skice mojstrovine, kako naj bi pravljica izgledala, ker v resnici naj bi bila zimska pravljica, nekaj rdeče ikonografije vmes, za akcent. Saj belo, ki te ljubim belo, je mal dolgočasno, če ne prilepiš še kaj. Še kaj je pa najbolj učinkovito v rdečem. Zato je tudi božiček z belo brado in rdečo kapo. Je bil v bistvu komunist, so mu kapitalisti idejo ukradli in je danes kakršen pač je.

Skratka in zdolga zložimo tiste tri šleperje stiropora dol, u plundro.

!Aja.

Se ti sploh ne sanja kakšen stiropor. Pa koko, da ne, ja vsak ve kakšen je stiropor.

Bel ne?

Pa iz krogljic je zlepljen ne?

Pa dimenzije?

Ja, 5x50x100cm.

Ja tut. Pa kakšen še.

Ja pa 2x50x100.

Ja pa kakšen še?

Ej ne me zajebubibabibe.

Mi tko ne govorimo kot Joži.«

Ej ne morš verjet, ta je imel, en komad, ne pretiravam 50x100x400 cm. Saj je isto a se bolje sliši, če povem še v metrih. Je ista finta kot z senom.

»Kaj je težje?

Tono sena al tono svinca.«

Torej stiropor je bil pol krat meter krat 4 metre.

»A dej, dej.

Ne me jebibabobebuba.

Pa res.

Nej mi picikl spusti, če ne.

Sej maš praznga od jeseni.

OK pol pa, pol pa, mi mama kamilčn čaj nardi.

Brrr. Ok, to pa je kazen. Verjamem.

Ja in. Kaj potem?«

Pol ga pa primeš, pa prej mal ruma spiješ, ker te zebe, in ga sam okoli nosiš. Ej smo se počutili kot Petri Klepci. Ti rečem sami snagatorji. Sicer je preneroden za mlatit se z njim, še preveč je drselo v tisti plundri, a smo ga razmetali v kaknih 5 urah.

Smo delali nekakšne planine in predore, s tem, da smo jih zlagali enga preko drugega. Pol so električarji luči napenjali mi smo v notranjosti velike hale postavljali panoje in stojnice v krilih. In je bila ene 2 ali 3 zjutraj in smo imeli pavzo. Precej jih je že mrknilo. Nekaj domol. Nekaj jih je spalo po stojnicajh, ostali smo se menili nekje pri vhodu v veliko halo, kjer je bil nekoč kongres ZKJ. Zveze komunistov Jugoslavije in je Tito gostil, ne vem, če ne Haile Selasita. Saj ne vem, če ravno za ta kongres. To preveri, če te zanima na gugitu.

Je bila v isti hali tudi razstava avtomobilov in motorjev in se je tu kazalo ne vem, če ne ta prvega ali med prvih spačka. Tacga smo mi imeli. Je imel od vse armature samo brzinomer in to istega kakršnega sem potem imel na poniekspresu. Ej to so bili časi avtov. Pravi pionirji.

Takrat so bili v sredini hale, tako do polovice iz stropa spuščeni raznobarvni trakovi iz svile al kakšnega materiala na to temo, ker so se kar sami umaknili, če si šel skozi. Viseli so od stropa do tal in je bilo sila luštno skozi hoditi. Sem si zanalašč vedno izbral daljšo pot, samo, da sem med trakovi hodil, ki so me božali in nesel deske al kar je že bilo, se ni nikoli zataknilo. Kar malo pijan si bil, ko si šel skozi, ne glede na rum in takrat že vse ostalo. Še največ pivota in nekaj vina.

In tako sedimo, zmatrani, ko pesi, ne vem kako so pesi zmatrani a tako se pač reče in še sam tako vlečem. Se menimo, po moje o kakšnih novih rock komadih. Black Sabath, al kaj na to temo. Led Zeppelin, stairway to heaven, Deep Purple, Smoke on the water, Black Sabbath, Iron Man, ZZ Top, Sharp Dressed Man.

To smo stalno premlevali. U je bilo pomembno in ti v to tihoto in umirjenost, samo v daljavi so se slišale zamolkle kletvice električarjev, ko so ravno na vrh lojtre prilezli in opazili, da so klešče še na tleh. In v ta spokoj, kot se za vsako dramo spodobi prileti, kdo drug kot Urban.

»Ja, kje je pa tu drama?«

Prileti Urban na železničarskem vozičku. To je tista zadeva iz železniške postaje, ki vleče vozičke s prtljago po peronu in nima volana. Ena ročica za naprej in ena za levo in desno. Pol se pa znajdi. In tako prileti urban skozi tiste trakove:

»Piiiiiiiiiiiišuka ne znaaaaaaaaaam ustaut«

in med nas. Mi odskočimo un naprej u krila z stojnicami. Ej smo gledal, ko teleta u nova vrata. Teleta množina, vrata ednina, ki so švigala gori doli naokoli, med stojnicami in nazaj v glavno halo med trakove, zraven pa

»piiiiiiiiiiiišuka je dobr.

Dej ustau. Gremo še mi.

Ne znaaaaaaaaam ustaaaaaauut.

Ne se zajebibobuba, saj veš Joži.«

Pa se le ustavi. Je komaj stal, od vsega doživetega. Se nabašemo gor, en čez drucga eni so celo dol ostali, ni bilo dosti prostora. Je bila samo lokomotiva, brez vagončkov. Šofer spredaj stoji s trebuhom naprej pod rokami ročice in je cela zadeva čisto potiho, ker je na elektriko, gre presenetljivi hitro, če jo fura Urban, ki ni vedel, da se, da ročica za brzino tudi vmes držati, ne samo max in min.

Tudi zavijanje je bilo max in min in smo kr kateri pano, mučno postavljen, prevrnili, ampak to je bila nepozabne vožnja mojega življenja.

»Pa res.«

Že tisto voziti med stojnicami, ki švigajo kot ponorele levo in desno, nekaj celo gor in posledično tudi dol. Med trakovi, je bilo isto kot na, kaj vem nisem nikoli probal, a tako so v filmih kazali, če se je kateri preveč zadel, pol so mu barvni trakovi pred očmi plesali. Eto isto kot v filmih.

Pol pa bum. Se voziček sploh ni ustavil. Samo meni je nogo odprlo. Smo se pripodili mimo enega od stebrov. V krilih je streha na centralnem stebru in mimo tistega smo peljali čisto preblizu. Tako blizu, da je bila celo moja noga preveč in jo je stisnilo ob voziček in beton. Me je kar dol potegnilo in Sandija z mano, ki mi je slonel na rami. U sva se zvrnila. Sandiju načelno nič, razen, da je bentil, kva so se odpeljal in nič počakali, sedaj je pa brez prevoza. Sam sem pa gledal kožo, ki je visela iz moje mišice na nogi, katera je bila odprta od pete do kolena. Še niti tako krvavo ni bilo, vsaj na prvi pogled ne, pol me je itak zmanjkalo, ker pogled na odprto rano in to svojo pač ne prenesem in še preutrujen sem bil.

Ko sem se zavedel so me že na nosilih porivali iz hale in na rešilca, pa na urgenco. So še kar dobro zavezali, se mi dan današnji komaj kaj pozna.

Kakšen teden po novem letu že prikoracam, na birglah v šolo. Tam pa vsi zbegani. So me gledali kot duha. A te ni auto zbil pred Gosdpodarcem in si sedaj na vozičku?

Pa se menda ni nihče zmislil štorije. Po moje je bilo kot pri otrocih, ki se igrajo telefončke.

»Ne morš verjet kaj ven pride.«

KIFLC

Špili v festivalni so trajali večinoma do pol noči.

»Ja pa ja. Tle gor se used pa boš Benetke vidu.«

Smo pokazali figo kot otroci, pomenilo je, da kaj tako butastega že dolgo nismo slišali.

Ne, res, ampak več kot do 1h pa sigurno ne. Ja, se je znalo zgoditi, kakor se je znalo tudi še podalšati. Kaj imajo ljudje od tega. Sam še eno, še eno, še eno i tako satima. Vedno je prišla vprašat kakšna luuuuuuštna in Tomaž pač ni mogel reči ne.

No, saj je tudi nam pasalo, več ali manj, enim bolj enim manj, kakor kdo, itak je bilo po 11h, ko je bilo kao oficielno konec, vsaj kart takrat niso več grizli, in je lahko prišel, lih, ker je hotu in so tudi prihajali, če so kje že zaključili so še v Festivalno prišli, tam je gotovo še kdo na odru.

In smo bili. Večinoma vsaj polovica. Pol se jih je počasi porazgubilo. Eni domov, eni za šank, ta ali kakšen drug, nekateri v kakšno naročje in tako smo ostali večinoma tisti, ki smo muziko špilali iz veselja, ne iz, pa, da ne bi spet....

Pol še pospravljenje in obvezen en za na pot. Cigaret seveda, da ne bi kdo, da sem kdaj pijan vozil. Čisto nikoli. To mi je bil moto in filozofija, če ne drugače peš domov, pa sem raje že v naprej naštudiral, kakšen nivo bo in sem šel peš že tja.

In tako ene, mrzle noči, megla se plazi prav nemarno okoli vogalov, sedemo v mojo Dijano. Ponavadi sem razvozil v smeri, več ali manj Trnovega. Sem pač malo vijugal, sotrpine. In sedemo v Diano in Veronika kar vriska, tako mrzlo ji je pihalo pod kiklo. Saj res je pihalo, nisem imel vključenega luftanja, a Citroeni v tistih časih so bili sila luftig stvori in na tako sluzasto mrzlo megleno noč pač ne pride nič toplega iz smeri mašine, katera je začela veselo prdeti takoj, ko sem jo zagnal. Užigali so res dobro, vsaj kadar so bili kabli priključeni, a to itak že veš.

In se odmigamo proti jugu. Migamo pa, ker so te vrste Citroeni imeli zelo mehko vzmetenje in smo se na vsaki luknji potem še 4x zamajali, na ovinku je itak izgledalo, da po drugi strani vozimo.

Ter jih potalam na Kodeljevem in za gradom ter pičim čez Prule, je bil še lesen most, se mi zdi, sicer se itak ni nič videlo in sem čisto po spominu vozil. Res, komaj se je hauba videla, potem vse belo. Menda sem bil tudi edini na cesti. Ti prikolovratim na drugo stran mostu, tam rdeč loparček na steklo, holt cefizel pa te mam.

Sem si misli, ko sem iskal dokumente, se jim pa ljubi. Kdo je ob taki uri še na cesti, komu se ljubi sedaj pregledovati promet.

Se pokaže glava s policijsko kapo.

Tišim dokumente ven un se pa nasmiha.

Pa kaj mu je, si misli, in se tudi sam režim, kakor se ob takih priložnostih pač režimo, pokazat kifelcu, da si slabe volje, ker te je ustavil, je tako kot gasiti vodo z bencinom.

Torej se režim prou butast un pa tut. Traja en trenutek al pa dva. Tri pa sigurni ne in začne:

»Ne, ne, ne. Se oproščam, a, ali bi bili tako dobri in mi pokazali pot do centra, sem se izgubil in sploh ne vem v katero smer.«

Ga gledam, ko tele u nova vrata un še nekaj krili in ponavlja. Sem se spraševal, al ni nažgan, ni tako deloval. Menda se je res izgubil.

»Kr za mano, sm str Lublančan. (19)«

In jo po polžje mahneva po Opekarski. Oddam ga na Zvezdi, kamor sem ga pripeljal povsem na slepo, še dobro, da ni bilo prometa, takrat bi bilo veselo, so vsi pametni doma ostali, tam mu je bilo že jasno in se na vse pretege opravičuje in zahvaljuje.

»Kaj se vse človeku ne zgodi, če je dovolj dolgo na svetu. Men pa že na začetku.«

DIANA

Kakor že zgoraj navedeno, sem diano v garažo vozi. A to že veš. Ne veš pa, da sem jo tudi samo obračal. To je šlo pa tako:

Kakor že omenjeno, smo ob vikendih, več ali manj, vsak vikend, hodili k babici. Sam sem to imenoval sedmina, ker smo vsak sedmi dan odšli po prispevke največkrat v obliki jajc in zelenjave, občasno se je dobilo še kaj mesenega. A redko.

Smo zato imeli, tako imenovana nedeljska kosila, ki so se sicer zgodila tudi ob sobotah, a tudi ta redko. Je moralo biti nekaj zares pomembnega, da se je v soboto zgodilo.

»Na primer, na primer, nap.. , ja kaj pa vem, a včasih je bila sobota.«

Kosilo je bilo klasično Slovensko. Goveja župa, restan kumper, pečena piška, pa solata. Pol še kauca in konc. Brez vseh dodatkov in ovinjkarenj, ali novodobnih prepucavanj, ker se večjo nebulozo spomni.

Kakor že omenjeno, (se mi zdi), je babi kuhala po partizansko, je sicer imela eno kuharsko knjigo, ki jo je dobila po vojski, in je bila mišljena za 50 do 100 ljudi porcije. Za nas sicer niso bile tolikšnje a še vedno veliko predimenzionirane, in smo po kosilu vsi odpeli hlače, al kikle, da se je sploh dalo dihati.

Na opazko, da je premastno smo pa dobili:

»Al nej mast, al je ojle.

Pa reč kej, če morš.«

Mi smo bili tudi tiho. Ampak samo na to opazko, na vse ostale, se je nakladalo, po dolgem in počez. Še otroci smo bili občasno kaj povprašani.

»Nu, Mndrejc,«

tako me je klicala,

»puved kaku sva piške pasla.«

Tega je sicer bilo pred 15-imi leti al kaj bi dlakocepil. Tako in tako se ni čakalo, da bi kaj povedal, ampak nadaljevalo, da včasih je bilo vse drugače, ko so bili oni še mladi.

Rzčiščevali smo tudi družinske peripetije. Za probleme, sem bil nedovzeten, ali jih res v tistih časih ni bilo. Al nismo iz muhe slona delali.

Peripetij kolikor hočeš, da ne omenjam vzgojnih razhajanj. Ata je stalno na sprehode hodil, ker se ni smel s taščo sporeči.

Ta družinska sreča je bila stalnica in gledano z očmi mladeniča v resnici en težek dolgčas, ker resnih argumentacij uporabiti nisem mogel in smel, če sem hotel odnesti celo kožo. Tako, da sem precej oportunistično in stoično prenašal, če sem se še tako trudil prisostvovati pogovorom. So bile medgeneracijske perspektive zelo drugačne in kaj več od slabe volje dosegel nisem, tako da sem večinoma kimal ali odkimaval, pač glede na pričakovano reakcijo in razplet v korist mene. Proti ja ne bom govoril, makar bil globoko nekje kriv.

Tako, da sem prav rad opravil kakšno priložnostno delo v hiši ali okoli. Kaj velikega ni smelo biti,

»ker nedelja je gaspudou dan, in kaj bojo pa susedov rjakl,«

pa magari smo ta rdeča familija. Običaji so opij za ljudstvo in smo se pač zadevali k Roling Stonesi.

Ko je prišla kauca in so tastari povzeli notranje politični položaj, sem velikokrat šel obrnit avto. To se sicer lahko izvede istočasno kot mahanje in odhajanje, a kaj bi hiteli. Dajmo času čas in bomo že videli kako se bo izšlo.

Ponavadi sem peljal do konca doline mimo domačije pokojne Ivi, skozi gozd, po gozdni poti, porasli s travo in velikimi lužami, katere so ostale od zadnjega dežja. V gozdu je bilo obračališče, sicer namenjeno za poln voz, ki na vaških kolovozih težko obrne. A se je koristilo samo ob pobiranju pridelkov ali ob sečnji drevja, kar je bilo še bolj redko kot prvo.

To je bil običajen obrat. Še raje sem potegnil na jaso, katera se je vila vse do našega roba ob avtocesti, čeprav je bila samo regionalna povezava. A mi smo jo do zadnjega klicali avtocesta. Danes je čez moj travnik prava avtocesta in od mladostne romantike ni ničesar več, a nisem hotel jamrati.

Takrat se ni nikjer videlo, da bo nekoč vse drugače in smo vsi vedeli, da je bilo že 2000 let tako in toliko še ostane. Travnik, ki se je kosil samo enkrat na leto, ker je bil tako od rok. Naša severna meja, ki se je tudi končala na vzhodni meji potoku kjer smo delali pišuke in mlinčke.

In tako enkrat, sneg je naletaval, se je ravno začel nabirati, do kosila, ga je še pobiralo. Malček je postrani neslo. Veter je dodal občutek scenografije, pritisnem na plin in Diana zapleše. Ti mali Citroeni imajo pogon na prva kolesa in se, da tako peljati, če so pogoji, da zadek spodnaša. Malček opleta.

»U, je blo dobr.«

Po travniku gor dol, počez vijugat, osmico, pa dva levi dve desni, še šal bi seštrikal, če bi znal in, če bi sneg hitreje padal. Tako sem kaj kmalu zvozil celino in je bilo že vse počečkano torej ne zanimivo za risanje novih vijug po holmcu, sem zatorej ob našem potoku čez nadvoz zapeljal in še travnik v teri inkogniti povšrafiral.

Avto je bil usran do stehe. Se bom ža kaj izmisli, sedaj še izkoristi gužvu dokler lahko, preden me kaznuje, kakšen avto sem pripeljal.

Z vso brzino zavijem nazaj na nadvoz, a glej ga zlomka, med tem je celo malo pomrzevalo in me zanese. Na srečo je bila ograja na nadvozu betonska in me je zadržala.

Ker.

Ker pri zdrsu me je zaneslo tako, da sem se zaletel v ograjo z levo lučjo. Samo še blatnik širine je bilo, bi šel mimo ograje in dol na avtocesto. Tam po možnosti, po Murfiju, za katerega v tistih časih še nisem slišal, še kamion čez glavo.

Pa se je kar dobro izteklo. Fotr mi sicer ni več dal avta za v garažo, kar svojega si kupi, ga razbij. Mama je prebledela, ko me je zagledala. Babi pa kot babi.

»Al je blu veselu.«

SMOKVIČ

Mokviču smo rekli smokvič, v tem primeru avto. V času pomanjkanja avtov, vsaj za plebejce, je bil izbira za vleko prikolice, katero se je izmislila mama.

Celo življenje smo kampirali, tako rekoč z dušo in telesom taborniki, pol na stara leta jo prime, da bo gospo špilala.

Ker je bila odločna ženska in ji nasprotovanje večine pač ne pride do živega, je šla delat izpit za avto, ker ji ne bo nihče prikolice vlačil okoli.

»Ok, grem pa sama.«

Pa je šla. 5x je padla, 6stič so ji dali, samo, da je bila tiho, ker je stalno komentirala, vse ne samo sistem, kar je bilo v tistih časih že vse splošen šport.

Še Jaka Šraufenciger in Tof sta to imela stalno na repertuarju, a po moje zato, da si je narod dal duška, naši so ga veselo naprej biksali. Al samo, da smo lahko pokritizirali je bilo že veliko. Demokracija, kaj je že to, a to je, to je, to... Ah gotov Ameriška propaganda.

Tako je imela tudi odgovore za vse vrste vojn. V moji mladosti so nas že futrali z vanjskim naprijateljem. Pa z specialnimi ratovi, takrat je bil še jugoslovaski dnevnik, se mi zdi, da je bil obzornik že slovenski, lahko pa, da sem vse skupaj pomešal. No, to bodo kateri bolj pametni pogruntali. Ni vse na guglu.

In je deževalo kot za stavo, to je takrat, ko se reče, matr ščije, in je povedala, da je to meteorološki rat in, da so sigurno Amerikanci krivi. In tako po vrsti.

Tako, da je verjetno komisija komaj čakala, da je dovolj denarja pustila in so se je lahko znebili. Bi jih še kdo obtožil, da ščuvajo stare gospe k državljanski nepokorščini.

Sicer na izpitu nisem bil, tudi povedati ni hotela kako je šlo, razen prvič, da so itak uni vosli krivi, ki ne znajo pravi čas povedat kam hočejo.

Ko je bil 6tič, si jo kar predstavljam, kako član komisije, zadaj nekaj poveljuje, na primer tukaj levo, ga ne sliši, ker inštruktorju razlaga, da pa, ko je ona gradila Brčko Banoviči je bilo vse drugače, ker dan današnji še znakov ne znajo postaviti, da je vse zmešano. Po mojem je komisant pobegnil iz avta, kričoč, in puloč si lase, ne, nikoli več ne bom komisist.

Ko je imela izpit je še avto kupila. Takrat so se kupovele 101ke. So bile sila moderne. Fiček je bil prešfoh, fiat 1500 predrag. Se mi zdi, da so jih poljaki delali in je bil Fiat 1600P. Naknadno smo dobili tudi bolhe polski Fiat 126.

Kakor nista nikoli uporabljala vez, ker to je pod nivojem, to počnejo samo tisti, ki niso sposobni se podpisati, pod svojo misel, jih v tem primeru je, ker do avta priti, v tistih časih, je bilo, redno, tuki čiči pa čaki in to ene 5 let, ali preko vez kako leto, odvisno od veze.

Ter pokliče v Beograd, svoje kolege sa Srbske televizije, s katerimi so se poznali iz svakojakih kongesov, ki so se vršili v tistih časih, samo, da je bilo na liniji, je bilo dobrodošlo, in jim napela ene tri na temo, zakaj smo se boril, pa je bila v partizanskih časih, še v otroškem vozičku. Je rada pripovedovala, da je bila tako rekoč ilegalka, kar je bil ogromen plus, ker jo je teta Pepa, preko kontrole vozila v vozičku polnem pošte, ko sta v Ljubljano prišle. Kaj je bilo v pošti, al je sploh bla, ni nikoli bilo pomembno, važno, da je bila taglavna in je bila.

To je edino pomembno.

Torej a smo se za to boril, da mora danes intelaktualec, kot gonilna sila socialističnega društva, okoli klicati, ker se eni preseravajo, to sem sam dodal, a res ne vem, kakšne termine je uporabila, da lahko pošten in deloven proletarec do zasluženega in drago plačanega avta pride.

Sve čemo, da sredimo drugarice, kako se ono zovete, samo se vi javite na kapiji u Adi Ciganjilji. Menda ne tam, a se spomnim samo tega imena iz Beograda. No, še Knjaz Miksajlove, menda tam niso moskvičev talali.

Kjer koli že, se usede na cug in v Beograd. Kaj se je tam dogajalo, tudi zgodovina molči, razen, da pojma nimajo in take, a to je bil standarden repertuar za vse sistemske aparatčike, katere je imela srečati.

Avto je kobajagi izbrala in ji ga bodo dostavili naslednji mesec v Avtotehno na Titovi v Ljubljani.

Tam sva ga tudi prevzela, če je bil tisti, se mu ni videlo. Bil je Moskvič, ki je prispel z dvomesečno zamudo. Al kaj je mesec proti letom in sva se vsa nasmejana odpeljala.

Al je to en čuden avto. Takrat niso avti še imeli servo volana, za tiste, ki ne znate slovensko .... Ta je imel menda bremzo zategnjeno za volan al kaj. Sem moral nekaj časa z obema rokama na eno stran vleči, da sem zvozil ovinek.

Pa se je unesel. Doma sem celega prešlatal in predvsem vse kar se je dalo zategnil. Sem že prej slišal, da je to problem, menda nimajo časa dokončati in je dobro vse pritrditi. Kar sem našel sem, kar se je dalo tudi, tudi skrite vijake in matice pod prevlekami.

Pol sem se šel malo peljat. Takrat sem bil že kar vehementen na cestah in sem že malo ovinke spodnašal. To je takrat, ko te malo zanaša komaj zvoziš, a ravno v tem je pojanta. In ti oddivjam ene par ovinkov z mnogo prevelikimi obrati, mašina je še kar vlekla, se je začel ustavljati. Ej, kaj mu pa je. Kakor bi mu zmanjkalo purfla. Mašina je sicer hrumela, a brzina se je zmanjševala. Ups. Kva sm pa zdej zaj...moču?

Pa prav počasi in vedno bolj na glas, nekaj je vedno bolj cvililo, do garaže. Pred garažo ven in je smrdelo po ravno frišnem švasu. Tisti, ki ne znate slovensko ... Ja švas pri varjenju ima vonj. In to zelo specifičen. Zna biti tudi zoprno.

Ej, sem hodil okoli avta. Pa kaj mu je?

Ob tretjem krogu se mi zdi, da na zadnjem desnem kolesu nekaj seva. Se ustavim pošlatam ratkapo. Za tiste, ki ne znate slovensko. Lepotni pokrov na sicer normalnem kolesu. Večinoma kroman, v današnjih časih seveda plastičen. Pa kje je še kaj romantike?

Je bil tako vroč, da se ga nisem upal sneti. Čakam, čakam, pa, da ne dolgovezim, je kar nekaj časa minilo, da se ohladi na delovno temperaturo. Snamem tudi kolo in je boben, kjer je zavora skrita povsem spremenil barvo. Kot bi ga kalili. Tudi premakniti se ga ni dalo. Odvijem vse vijake, a ono ništa. Rukam brcam, vzamem kladivo, tok, tok, tok, a ono ništa.

»Iš, kva pa zdej?«

Grem do Borata, ta se sicer ni več družil z študenti, kar sem bil, ker on je šel med proletarce, takoj po srednji šoli in smo študentje paraziti, ki nič ne delamo, samo žuriramo in kot taki negativni družbeni element. To ni bilo samo njegovo mišljenje. Tako se je počasi obračalo, ker je počasi v deželo lezla ekonomska kriza. In se je pač začelo pri tistih, ki se ne morejo branit.

Nima veze, pozvonim in ga povprašam po macoli.

»U, kva pa delaš«

in pride zraven. Sem že vse poizkušal se ne premakne, sem mislil, da ga ne bi več politički, nego konkretno. Dunju u njonju, se pravi iz macolo po piskru.

In prtegnem. Glej ga zlomka, odleti od taprve. Ta pokrov kjer so bremze je iz litega železa in težek, ko cent, se kotalika po asfaltu glih ene pol ure, preden se ustavi. Na pokrovu prišvašane tri matice. Sem se samo z eno vozil in ovinke šmirglal, dobro, da je tako robustno narejen in je ena matica držala vse obremenitve. Ostale tri neprivite so se odvile in zaradi silenga trenja segrele na ne vem koliko mora biti, da variš in se privarile na pokrov.

Če ne bi bil moj, se pravi moje mame avto bi se po tleh valjal od smeha. Tako mi je bilo vse bolj vroče. Kaj, če je to šele začetek. Se mi bo volan snel ravno pri Trojanah, bom dol do Zagorja zgrmel.

»A naj cel avto razšraufam?«

Ne, te matice sem zamenjal. Potem prav previdno nekaj časa vozil, v pričakovanju katastrofe. V resnici ni bilo nikoli več nič omembe vrednega glede avta samega.

To je bil dobesedno traktor v gmašni obleki. Tudi ta ni bila lih za v center. Ajde na predmestno veselico, kaj več ne. A vlekel, je s prikolico v kačje ride, kad kažeš keks. Menda ni ta prava primerjava, a saj veš kaj mislim.

Mosvič in prikolica sta bila kar dolgo pri hiši. Mama sicer ni nikoli vozila, a je vse zrihtala. Tudi v Savudrijo je sila rada bila odpeljana, kar nekaj let. Se človek tudi tega naje. Eno leto je še v Bohinju stala, prikolica vendar, ne mama, potem smo jo prodali. Z Moskvičem vred. Je naslednji lastnik, prav z veseljem vzel oboje. Po moje za ceno prikolice.

Pri moskviču bi bilo omeniti samo še en pripetljej, čeprav ni bil Moskvič ničesar kriv.

Torej, sva bila sama z mamo pri babici, po sedmino. Krompir, jajca, zelenjave kolikor hočeš, verjetno še kaj klobas. Za zadnje nisem prepričan. In se vračava. Dežuje kot za stavo, saj veš Amerikanci in zavijem dol po Prulah proti prulskem, takrat še vedno lesenem enosmernem mostu. Že prevozim križišče in tako rekoč že zapeljem na most, sicer malček prehitro, mlado ludo, a tako sem takrat vozil in mi iz smeri šole v rit prileti en Fiat 1600, verjetno P a v tistem trenutku se s takimi trivialnistmi nisem ukvarjal, me skoraj zasuka, pritismen na gas u kontro, da ga zravnam. Ne vem, če se spomniš, a ograja v tistih časih je bila iz pletene mreže. Čisto enaka, kot na kurniku pri babici. In na tisti mreži sem se ustavil, nekje na prvi tretjini mostu. Sem moral izstopiti na sopotnikovi strani, se pravi mamini, ki je bila takrat povsem bleda in začudo, tudi novinarjem, včasih zmanjka teksta, čisto tiho. Sem jo moral prestavljati, da sem kaj naredil. Vključno z lezenjem iz avta.

In, kar je v resnici zanimivega pri štoriji, sicer je bila pač še ena butasta nesreča, koga to briga, v avtu sva imela 70 jajc. Podčrtal avtor. In ves tisti tovor se je iz zadnjh sedežev preselil, pod noge na prvo polovico. Seveda v povsem drugem agregatnem stanju, če bi se še avto vžgal, bi lahko ogromno omleto naredil. Se ni in je samo nemarno izgledalo, takole do kolen v razbitih jajcih se iti kregat, kdo te bo resno jemal. Jest bi se u hlače od režanja, če bi enga tacga videl.

Un se pa ni. Je rekel, da ga je sonce zaslepilo, pa magari vsi specialni meteorološki ratovi. Je vse eno dal kuponček. Od nekje se je tudi prikazal policaj in si je vse pomno zapisal. Tako, da potem tudi s tem ni bilo problema.

A kako sem domol prišel? Ja z avtom. Moskvič, čeprav nemarno sluzast in drseč gas in bremza, je neustavljiv magari se ne dajo vrata odpreti in nima zadnjega blatinika in odbijača in kolo pleše tvist.

KURNK PA ŽENA

Če sem že pri avtomobilskih nesrečah dodam še eno, sicer sila čudno. Sicer sem bil samo sovoznik, a udeležen od začetka do konca.

Avta si sicer nisem takoj kupil, sem le moral kaj zaslužiti prvo, a do tam je še daleč.

Začelo se je pa takole.

Takrat sem se družil z novinarjem revije Avto, ki je zase trdil, da je testni voznik in, da je vsaj tako dober kot Fitipaldi, če ne že Lauda. Mogoče celo to drugo, glede na avto seveda.

Imel je sicer fičeka, a to nič ne prejudicira, če bi mu dali formulo, bi bil sigurno med prvih 5. Al še kaj več. V rejliju je itak doma.

Saj ne rečem o avtih se je lahko cel večer menil, mu nisi na konec prišel. Sam sem itak lev za ta šport in mi ni niti na misel hodilo.

Takrat sva imela podobne cilje in poti in me je velikokrat, no nekajkrat s sabo vzel in med potjo sem poslušal koliko punc je imel in kje je katera končala, ko ga je pustila. Nemara v vsaki drugi vasi skozi katero sva se vozila.

Njegov fiček je že zdavnaj začel od začetka šteti. Je že rabljenega kupil in sva ga tudi stalno šraufala. Saj to je ene vrte veselje. Včasih se mi je zdelo, da sploh ni bilo treba, saj je vse delalo, a malo je bilo treba kaj odviti in kje malo popihati nazaj priviti, vse ob obilo komentiranja vseh mogočih dogodkov. Kako je Slovenija mala, ko tako poslušaš katerega, ki se res spozna. Saj skoraj vsakega pozna. U, ta pa je.

Pa ni bilo samo to. No, na cesti sem znal tudi sam bil težek. A mi je uspelo to početi vedno, ko sem bil sam in nisem drugih ogrožal. Ja sicer sem prav rad ovinke vozil s podrsavanjem. In 99% tudi zvozil, sam enkrat me je malo, a to je itak že napisano. Sicer lahko rečem, da sem bil udeležen v izredno malo nesrečah. In, da sem samo za tisto z Diano na nadvoz, sam kriv.

Ta je pa stalno težil. V mestu in na deželi. V koloni in na prazni cesti. Vsi vemo, da se prehitevanje od Celja do Ljubljane nabere samo 10 min prednosti, še to nisem prepričan. Pol jih itak v bifeju skuriš.

»A dej dej.«

In se tako voziva, že nič kolikokrat, enmu 10 cm za ritjo. Nekaj časa sem še težil, da je že pokazal in mu ni več treba dokazovati, da je taglaven in zavijeva iz Jesenic proti Bohinju. Ovinek je še vedno isti, sem videl pred kratkim, čeprav je vse ostalo večinoma že precej drugače.

Ko iz avtoceste zaviješ proti Bledu, je krožišče, takrat ga ni bilo, potem se pricepi cesta iz Lesc. Tam je bil v tistih časih vedno zastoj. Menda smo proti jutru ne. Po tem križišču se cesta malček povesi do roba ježe in v tem ovinku, ki se obrne ob ježi dol mimo hipodroma in Šobca proti Bledu.

Malo za križiščem se nalima enmu ateju tudi v fičku za rit, češ ga bo malo pohitril, zares je obupno počasi vozil. Mu tako prileti s precejšnjo brzino za rit, tip je moral ravno v tistem trenutku pogledati v retrovizor, ker kar je skledilo naprej je vzrok zakaj to pišem.

Fiček spredaj na gas, ga je kar malo dvignilo in odfurja dol do ovinka, tam kar naravnost po bregu dol do današnjega hipodroma. Se mi zdi, da je bil takrat samo travnik.

Seveda takoj ustaviva in letiva na drugo stran, u zdele si pa zajebu. Po bregu dol, med polomljenim grmovjem, do fičeka na streho obrnjenega. Ata je bil že zunaj in je okoli avta hodil, ko se prikopljeva čez vso grmovje, in prav zaskrbljeno ponavlja:

»Kaj bo pa žena rekla?

Kaj bo pa žena rekla?«

Letim nazaj na cesto. Ustavim prvega, pokličite policijo, pod cesto je obrnjen avto. Malo čakam, gledam dol, moj prijatelj tipa trapla po rami.

Pride policija, gremo dol, razlagam, da je kar naenkrat pospešil in zamolčim tisto prej, in, da je kar nadaljeval, da ni polomljen, samo popraskan. Kar so med tem tudi že videli, ko pridemo do ponesrečenca, ta že naglas vpije:

»Klinc pa žena«

in se drži za podvozje avta, sicer ni mogel stati, tako je bil pijan.

INTERRAIL

Z odprtimi usti sem poslušal starejše frajerje , ki so se vrnili iz dolgih popotovanj. V tistih časih je bilo potovati samo za pogumne. In bogate, ker slednjih nisem poznal, tudi bilo jih ni toliko, sem poslušal pogumne.

Eden je pravil celo, kako je bilo na Woodstoku.

»U. Ta pa je.

Ti kaj je že to?

A, ja. Biltesi so špilal.

Ma ne, Jimi Hendrix.

Ker je že to?

Ma un, sej veš:

Tu du, dudu du, dududu, tududusu du.

Sej se spomnš?

A ja, Džonibigut.

Ja veš de.

A tm je bil?

Madona.

Dej tih bot de bom kj slišu.«

Pol en je šel v Avganistan.

A to ni bilo nič kaj več velikega, saj so naši alpinisti osvajali vrhove po unih koncih. A to so bile ekspedicije. V tistih časih še množične. Ne, da je šlo veliko turistov. Tako kot danes treking. Ne, turistov načeloma skoraj nič, ampak alpinisti in to enih 20 na turo. Pol so počasi gor nosili šotore vrvi, pa tak. Tudi naštudirano je bilo tako, da so na konc sam tanajbolši na vrhu bili. Za rajo kdaj drugič.

»Pa nekaj jih je prišlo iz interrrejla.

Kva?

Kakšnga relita?

Interreil, butl, je karta za vlak, pol se pa po celi Evropi voziš.

A res? Na ga srat.

U, kok je to dobr.

Ti, kok pa to kušta?

Lih pucen ni, ampak se da. Mal greš čez študenta delat. Mal za druge napotnice prodajaš, pa dobiš procente, mal pršparaš, mal pa mama da. Pa gre. Pa pašteto v Paris nešeš, da je cnej.«

In tako sem gavrilovičko mazal, na ograji od invaliov (Les Invalides). Sonce je sijalo in sila fletno je blo. Turiste gledat mi je bilo od vekomaj užitek in sem si lahko privoščil. Sila domačega sem se že počutil, saj sem bil že 4. dan od doma. V velikem belem svetu.

En prav extra občutek.

Takrat smo potovali še z Jugo pasporti in se je dalo iti na vzhod in zahod. In prav slednji mi ni dal mira. V socializmu nam v resnici nič ni falilo, a to sem pogruntal šele sedaj. Takrat sem bil normalno antinaprotivan na vse kar je bilo sistemskega. Pa se z politiko nisem nikoli zapletal.

A že to, da sem moral po stekleno volno v Italjansko Gorico, mi je šlo sila na jetra. Take stvari bi se že dalo doma dobiti. Ne rečem kakšnih kapitalističnih prepucavanj, mode pa take. To je tudi meni odveč, a da ni šreufncigerja, kakršnega rabiš, ker je petletka določila pač samo izvijače te in te dimenzije tele pa ne. Pa kdo koga tuki zajebava.

Sem stekleno volno v Gorici kupil. Smola se je dobila v Medvodah, se mi zdi, da bom kanu poflikal, ker sem ga na Kolpi preluknjal. Je carinik hotel vedeti vse o stekleni volni, da si bo še on čoln naredil. Za mano pa kolona in to satima. Se mi je zdelo. Je menda trajalo samo enih 15 minut.

So mi ga zadnjič, avto namreč, razšraufali. Sem imel čisto nove Good Year gume in se mu je tako čudno zdelo, da so mi avto za carino zapeljali, pol so začeli. Sem samo upal, da mi ne bo še prevleke razparal. Je trajalo ene tri ure po tamalem. Raj 4. Je bila povsem druga ekipa, kot prej na prehodu. Se je videlo, da so profiti. Na koncu niso niti uprost rekli, ker so vse prešnofali in nič našli. Je bilo normalno, da te okol obrnejo. Ok. Sam še navaditi se moram. Takrat je bilo prvič in na srečo tudi zadnjič. Se je prej sistem zasukal.

Po maturitetnem plesu, smo ga imeli v klubu poslancev. Takrat še sila nobel lokacija. Sem bil prvič in zadnjič tam. Sem kar zijal, kakšen dobr vrt. Ples nič posebnega. Naši vozaški starši so sila resno vzeli, mi čisto nič in smo se še kar hitro pobrali. Saj je bilo samo formalnost na formalnost, zabave komaj kaj. Saj ne rečem nekaterim se je še to fajn zdelo. A naši ekipi čisto nič. Smo se opremili z vinom, ga je bilo na ostajanje pripravljenega in odšli v Tivoli na privat zabavo.

Imeli smo plunke in punce in smo do jutra krulili vse komade, ki so v tistih časih kaj pomenili.

Svaki čovjek ima svoj bluz, Praslovan, Dancing Queen, Dady Cool, pa take.

Pol, pol, ko smo že vse prepel nekatere že po več krat, pol je zmankal teksta. Pol k se ti že vse po malem fucla, se ne spomniš besedila, plunka ša še vedno isto drgne, pa Srečko, ki je že prej isto gonil, namreč ni znal besedil, je pri pesmi, kateri smo vsi peli on drgnil zzzzz, ko smo vsi utihnili brez teksta se je slišalo samo njega z njegovim zzzzzz, in je bil trenutek, ko smo se vsi zavedli, da je to en od tistih trenutkov, ko ni treba nič razlagat in je vsem jasno, da je ekstra smešno in smo se hihitali v jutranje sonce, in prepevali zzzzz, katera koli je že bila. Samo zzzzz. Še leta, ko sem katerega srečal sem malo po zzzzjal in sva se režala, drugi so pa butasto gledali. Al tedva sta pa čist prtegnena.

»Pa kaj je smešnega?

Zzzzzz.

A ni?

Ne.

Ahahahaha.

Zzzzzz.

Ahahahahaha.«

Pridem zjutraj domol in, ko se mama zbudi, ona je bila jutranji tip in je kavco ponavadi že ob 6h pila, izvalim:

»Grem iz interejlam po Evropi.

No, sinko, kako je biti odrasel? Ali ti je bilo lepo na plesu? Sedaj si dozorel član socialistične družbe in kot tak odgovoren za razvoj domovine.

Grem u ponedeljek.

Ali je bilo razrednčarka do konca? Ali ste se ji zahvalili za njen doprinos in odgovorno delo?

Sam še karto zrihtam.«

In tako gavrilovičko na kruhu namazano goltam in z drugo roko poizkušam slikati. Sem že takrat delal vse na pol. In mi pade aparat v obrambni jarek.

»Pa o čem ti to? Kakšen jarek?«

V Parizu so sezidali eno hišo, se mi zdi, da Napoleon, al vsaj v tistih časih, ne vem, če ni tam pokopan, al so jo vsaj dokončali in ima današnji izgled iz tistih časov, na katero so Franciti ekstra ponosni. Meni se je mal čudna zdela. Ja, ne rečem, da je poceni, če kaj ni, pa to ni. Al sam pač hiše gledam na način fajn hiša al ne fajn, da ne rečem zanič. Čeprav o tem zadnjem še naj manj odločam. Mimo brez veznih hiš pač vsak dan hodim in se s tem ne onegavim. Samo, če je katera fajn. Kaj to je? Ja to je en sila raztegljiv pojem, da ne omenjam, takrat, s tisto Gavrilovičko sploh še nisem vedel, da bom nekoč arhitekt in mi niti po tej strani ni potegnilo. Samo in samo al je fajn al ni. In ta je pač še ena od stotin takih v Franciji in desetine takih v Parizu. Ja, če je zgodovinsko pomembna, zopet kakor za koga.

»No, tu sem sedel, ker sem bil v Parizu z spiskom.

Spiskom?«

Ja, preden sem odšel, ja mama na hitro napisala na list papirja, pol, ko je dojela, da res grem vandrat. Tisto v ponedeljek ni bil v ponedeljek, vsaj ne tisti bližnji, ampak je trajalo, da sem si zrihtal karto za Interrail in študentsko izkaznico, katera takrat sploh še ni bila študentska ampak je izpadlo, da dajo tudi dijakom, in s katero je marsikaj ceneje, nekaj muzejev celo zastonj.

In na spisku je bilo kam vse ne smem v Parizu. Še ob kakšnih časih. Menda je po tretji zjutraj nekaj delov posebej zanimivih in točno tako sem od reagiral. A to malo bolj pol, ker je bil šele drugi dan in sem še po turističnih rutah hodil, kamor mora vsak novo pečeni bimbolo.

Saj nekaj je čist v redu, tudi turističnih placov, nekaj je povsem brez veze, magari bili še tako pomembni in ravno na enmu sem gledal svojo Praktico na dnu obrambnega jarka.

Jarek ni ne vem kako globok. Po mojem je zaradi lepšega, kot večino parkovne in arhitekturne zasnove na tem punktu. Stražar, je sicer trznil in pogledal, kva zdej, ni tak kot pred Buchimgansko palačo, a je tudi skomignil z rameni, v smislu, butl, kva spa narodn. Po francosko seveda. A mimika je bila v esperantu in sem zaštekal.

Ker sem tudi sam poln idej, sem se meni nič tebi nič, pognal v strašne globine. Po mojem je zopet pogledal, a se s tem nisem več bavil, Japonci so me pa slikali. In to cel avtobus. Prav živahno je ratalo. Na vso srečo je v jarku travca in je Praktica prav v redu prenesla ateriranje, sam sem tudi poln energije zajel zalet in se malo od zida odgnal, na čisto srečo in zagrabil za odkapni nos na ograji jarka. Globine ne vem, če je bilo več kot 2 metra.

»Eto tko je blo prvič v Parizu.«

Ej ni bilo prvič, če vse seštejem sem bil tisto leto, ne vem, če ne 6 x v Parizu. A v to šteje 4x na isti turi in to tejle.

Šel sem namreč preko Pariza v London. Od tam preko Pariza v Holandijo. Iz Norveške čez Paris v Provanso. In iz Španije čez Paris v ...

Sem sedel ob 3h zjutraj na postaji v Milanu in čakal vlak za v Rim. Zmatran, ko pes. Neobrit neumit, skratka, ko povožen burek okol obrnjen. In se ustavi pred mano, ampak res 2 metra stran vlak na njem piše Ljubljana. Sem imel karto še za 3 dni, a, ker je Rim večno mesto, me bo počakalo. In me še vedno čaka. Menda mi nazadnje rata.

Pa, da nadaljujem v Parizu. Sem bil že zaljubljen vanj, je bilo šele drugič in drugi dan od drugič. Spisek ven in potem lepo po vrsti. Tja kjer je prepovedano. Pa ni bilo nič kaj takega. Ja mal se moraš za tošl držat, mal moraš ovinke delat, z vsem se moraš strinjat. Me je v enem bufetu ob postaji ... Napadel en Argentinec, češ Jugoslavija je rit sveta. Mi je težil dobre pol ure. Pol je uvidel, da nič ne štekam je odnehal. Je bil emigrant, je po naše govoril, v bifetu z imenom po naše. Pa kaj mene briga rit.

Tudi une punce v uni četrti so ..., kva neki, da bodo tacga mulota, prezvečenega osvajale. Ja nekaj dovtipov in pogledov, no ja, pokazov je že bilo, a so kerga drucga čakale, vsaj s kravato, če ne kaj več.

Tud zamurci so hudo gledal na unmu koncu, a se tudi niso ukvarjali z takimi kot sem jaz, je bilo vse kaj drugega bistveno bolj važno.

Tako da. Tudi ta zanimivi del Pariza je kako bi rekel, no, ni za turiste. Bi moral kakšnega lokalca spoznati, da ti razkaže čare podzemlja. Takrat še nisem poznal nikogar v Parizu, vsaj, da bi vedel ne.

In tko ti jest po 3 dneh sedem na vlak v London. Sem šel malo bolj zgodaj, ker sem slišal, da zna biti gužva. Takrat tunela še ni bilo in smo vsi prestopili na trajekt, na uni strani zopet na vlak. Sem malo zadremal pred odhodom, skoraj nisem spal zadnje dni, je bilo tako zanimivo. Ne vem, če je cela ura minila in odprem oči in so bili kot sardine. Sta se me tišali dve luuuuuštni. Men neroooooodn. Sem si namreč sezul superge, sicer pri odprtem oknu. Kaj sem vedel, da bo taka gužva. Sem se zmanjšal za 2/3, vsaj trudil sem se v tej smeri in noge tiščal globoko pod sedež. Poletje je bilo, vroče tudi, na srečo so tudi drugi švicali in moje ni prišlo tako do izraza.

Smo se zato toliko bolj nadihali svežega zraka na ladji. A to malo bolj pol. Začelo se je dosti klavrno. Sem moral izpolniti ene tri liste pristopnih izjav, da ne bom napadal kraljice pa take. Z rdečim pasportom je bilo povsod lahko, razen v Anglijo. Me je gospod carinik prav pozorno pregledal in izprašal. Pa me je zopet rešila moja nevednost. Zares za pol stvari nisem razumel kaj me sploh sprašuje, kamoli, da bi celo izjave pisal. Jest sem mel cvek angleščino.

»A ne veš? Ja, ampak zato, ker si jezikal, ne, ker si od ZZ Top pesmi brundal.«

No ja. Nekaj zraka sem vse eno ujel, a, ko sem prišel na palubo se je že začela zima. No, ni bilo tako hudo, samo pooblačilo se je na Angleški strani in pihalo je, ko iz pišuke.

V Londonu pa še deževalo in je bilo sila mrzlo. U, smo se oblačili. Čisto vsi z vlaka smo ruzake odprli in nase vlekli vse kar se je le dalo obleči.

Z interaillom sem potoval, kadar se je izšlo, preko noči, da sem prišparal za spanje. In tako sem nekje ob 9h zjutraj že korakal po Oksfort striti. In, tam zagledam turistično agencijo Jugoturs. O zemoti in not zavijem. Začnem kar slovensko, pa niso štekali. Tudi srbohrvaško jim ni šlo, dokler niso nekoga od uzadi dobili. Sem hotel domač biti, me je čisto po domače ven vrgel z obilo domačih pomožnih glagolov.

In ti tako vržem ruzak ob tla, tam pred agencijo, že v Parizu sem opazil, da lahko sila grdo govoriš, in če zraven grdo ne gledaš, čisto nihče ne šteka, da si ga u neki poslal in je samo nice, nice. In tako ti tam na Oksford striti ravno prav naglas bentim, po naški, gužva je bila, so ravno v službe prihajali, in se en že od daleč ozira, ko gre mimo me v oči gleda, kar je v trulom kapitalizmi, enako kot a se greš tepst, po nekaj korakih nadaljevanja, nazaj pride in me vpraša al mi lahko kako pomaga. In to v čisti mariborščini.

»Čuj, al vam lahk kak pomagam?«

Ej, sem butasto gledal. Mi je izgledal kot pravi anglež. Temna obleka, kravata, dežnik, sicer zaprt, kar bi mi moralo biti sumljivo, če imajo vsi odprte, magari dežuje čisto nalahko, na levo tri na desno tri.

»E, e, eeee.«

Isto k Obelisk .... Sem že hotel reči ne, me prešine tisti neznani občutek, ko ne veš od kje jemlješ in začnem na dolgo in široko raspredati, o bratctvu in dobrodošlicah in … me prekine, pravi se mu mudi, tu je moja vizitka , pokliči za kosilo, pa gre.

Kva je blo pa to. Gotovo prikazen, kaj takega se navadnim smrtnikom ne zgodi, vsaj ne v taki situaciji, ko, pa, da ne naštevam v detajle.

Ja kosilo. Mi ga mamo ob 2h popoldne. Al še raje ob 4h. Ne vem, če Angleži tole štekajo. Že res, da je Štajerc, a po moje gre jest takrat kot angleži ne kot Štajerci. In se parkiram v, se mi zdi st. James park in gledam labode in riti slikam. To mi je ostalo od, saj veš.

Pol se okoli 1h usujejo iz vseh koncev in zasedejo park, sonce se še ni pokazalo, deževati in pihati je nehalo, svakojaki kalibri in izgledi. To mi je bilo z Angleži najbolj všeč, da so skupaj v travi vsi pomešani.

Letim do prve kište s telefonom, prav pomno vrtim številke, so bile še vrteče številčnice, za tiste, ki ne znate slovensko ..., pol si ne upam dihati, kva bo pa zdej. Zvoni, zvoni, zvoni. Sem mislil, dobr me je in ena upraša:

How can I help you? Prej še en sila kompliciran naslov, ki je bil tudi na vizitki, ga še prebrati nisem znal kamoli izgovoriti. Pol še angleži, ki sploh ne znajo angleško. Pa kdo bi jih razumel.

»E, ee, eee, mister ta pa ta.

One moment love.

Kaki love. Ti men love, pa kdo si ti?«

Pa spet zvoni, zvoni pa se vaja ponovi. Vključno z eeeee in me prekine, ste malo pozni, lunch time je že skoraj mimo. Pa se začnem vun vleči s prometom pa tak.

Da se dobiva on 17:30 pri Zeleni kroni, ki je čisto blizu .... in ..... in ..... in ja vsi poznajo lokal.

Sej so ga res. Časa sem imel na pretek, sonce je začelo sijati. Toplo sicer ni bilo, a saj je Anglija, menda je to normalno. In se primajem, prav počasi na izbrano lokacijo. Zares ni bilo daleč, in zares, ko sem prvič vprašal za lokal, me je dotični direkt tja usmeril. Ni bilo nič velikega. Prav zaprav en mali bifejček, ki je bil za moje pojme prav fino po angleško zrihtan, kar koli že to pomeni. Pač na vsakem centimetru izkoriščen prostor. Prav nič koridorjev za umazano in čisto posodo in požarnih sektorjev in ....

»Tipiš Angležiš.«

Cuzam pir in me prav prijazno pozdravi, no, kako je v Londonu? Un Štajerc. Sicer en gospod enih 55 let, 5 gor al dol, se je izkazalo, da je Anglež, da je državljanstvo sprejel že pred 30 leti in .... in, da sedaj dela na inštitutu za raziskave srčnih bilezni, ker je v resnici kirurg, a, da trenutno v sitiju rihtajo neki ....

Sem samo debelo gledal in kimal. Sva kramljala pozno v večer, ko se je lokal tudi že dodobra napolnil. Je postalo vroče in hrupno in sva se odpravila. Na pločniku pa vpraša kje spim. Ne vem še.

Pejd zmano, boš pri meni, dokler si ne najdeš svojega in se usedeva na avtobus in se peljeva in peljeva in peljeva. Promet v Londonu je sila gost. In se pripeljeva v West Hamsted. Do tam gre tudi tuba, a je treba prestopati, mi je hotel še London pokazati usput. To je ..., tuki se ..., i tako glih ne satima, ker ne vem, če je vožnja trajala veliko več kot 30 min.

Hiške vrstne, opečne z vrtovi. Ne kot v filmih, ampak une iz filmov. Ej, da vidiš, kako je to ozko, pa majhno. Ne moreš verjet, če nisi sam vidu.

Sva še mal klepetala, pol je šel pa spat. Jest pa u bano odtajat od umazanije. Pri zajtrku je rekel, da je sila malo doma, a, če bom zvečer še tu, da greva, spet u eno gustilno, sem pozabil ime. Prav zaprav sem se že prvo izmislil, kdo bi si zapomnil.

Veš, da sem bil doma. In me je peljal, na tapravi fish and chips. Menda je za turiste čisto drugačen, tu ti ga u cajtng papir dajo. Res nemarno izgleda, dobro pa, da ne moreš verjet.

Peljal me je u pravi pub, uno v mestu to ni bil. Meni se ni zdelo dosti drugače, razen, da je bila živa muzika. Sila luštno. Pokazal mi je Hišo Jehudi Menuhina in še nekaj znamenitosti, v soboto me je s svojim rumenim volvekom, ki je bil avtomatik, to sem tudi prvič videl, odpeljal v Oksford. In to ob Temzi, ne po avtocesti. Tisto kar nerediš v uri sva midva vozila tri. A to zato, ker se je bilo treba nekajkrat ustaviti, ker so na Temzi zapornice iz ne vem katerih časov in se ladjice tu spuščajo in dvigajo. Za detajlno obravnavo hitro v roke: Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo.

Oksford, ko Oksford. Zmerom fajn. V vseh oblikah in kontekstih. Po Hišah sicer nisva šla a po mestu kar, ni, da bi opisoval. Omembe vredno je bilo samo ...

Nazaj sva šla tudi po lokalnih cestah. Sicer brez ustavljanj in ne samo ob Temzi, a še vedno skozi mala naselja in mala polja. Celo pot sem pomno opazoval kako je voziti po napačni strani, čeprav lokalci pravijo dam je prava in topogledno tudi spraševal, na kar se tam sredi niča ustavi in pravi:

»probi.«

Nekaj kilometrov sem res peljal. A samo do predmestij prvega naselja. Saj ni, da se ne da, a, če bi bilo gusto, bi po moje ravno narobe reagiral od pričakovanega, da ne govorim, da sem poizkušal stalno šaltati, ima samo dve prestavi. Za naprej in nazaj.

Stanovanje mu je čistila ena tipiš angležiš. Ista kot v filmih. Širokogrudna, pegava, upokojenka, ki me je zatožila, da sem marmelado kradel. Saj sem res probal, vse kar je bilo v hladilniku, ker je z njo potegnil, sem videl, da je čas, da grem v Paris.

Slovo je bilo, kaj vem, menda prisrčno. Po mojem una ni bila samo house maide. Je tako hudo gledala ob slovesu.

Paris je postal rutina. Nasploh sem se dokaj kmalu začel dokaj neobremenjeno obnašati. Ruzak sem pustil v omarici na železniški in roke v žep žvižgat dol po Ile Saint Louis. Turisti so me že prej spraševali za smeri neba. Potem pa tudi lokalci.

Sem enkrat v Gorici Tomažu pravil, da se mi velikokrat zgodi, da me lokalci sprašujejo za usmeritev je ravno bila eni tistih reakcij:

»A dej, dej, kva spet nakladaš,«

in me v istem trenutku dve Taljalnki napadeta z :

»Skuzgate, dove a .... No a nism reku.«

Tako sem potem tudi začel razlagati, čeprav velikokrat nisem niti vedel kaj so vprašali, kamoli kje je tisto po čemer sprašujejo. A, če so hoteli klepet so ga pa dobili. Prijaznost je lepa čednost.

Amsterdam me je razočaral. Sem preveč slišal, kok je fajn, vse une štorije. Menda sem bil preveč utrujen, verjetno bi moral par dni posvetiti, ne dan in pol noči. Tako, da sem mimo radivojk odkorakal na cug. Morda drugič.

Nemčijo sem skoraj preskočil. Sicer sem izopil v Hamburgi a se ga komaj kaj spomnim. Večinoma sem šel prvo v turistični urad tam izvedel kaj se mora videti, potem to celo ponavadi začel, a kaj kmalu odnehal in se umiril, v kakšni fajn ulički, ki mi je izgledala, da je tudi lokalcem všeč, ter potem opazoval, lokalne reakcije na lokalne običaje.

Sem zato toliko bolj doživel Kebenhavn. U, ta mi je pa sedel.

»To je bilo pa tok fajn.

Pa kaj je blo tok fajn?

Ja, ja, use.«

Use je blo ..., umirjeno, sem po takih koncih blodil, al se mi je urajmal, da ni bilo nobenga živčnega. Se mi je zdel, da so vsi srečni in zadovoljni in, da jim nič ne fali. Čez leta sem potem bral, da so Danci najbolj zadovoljen narod. Menda je bilo nekaj tega že takrat v zraku. Pol še domača imena in pogledi. Majo Tivoli in sidro v parku. Sam Rio fali. A menda je v Cristraniji še bolje. A tisto sem ispustil. Takrat nisem vedel, da je to sila fajn, sem bil podučen čez nekaj let.

I tako ti ja put putujem po Švedski gor, in po Norveški dol. U, luštn. Skor vse je blo luštn. Nekaj stvari super. Pa spet, sem počasi dojemal, ta takole divjanje, saj ne, da bi zares tekel, a dan tu, noč na cugu, ti ispije moči, ne glede na to, da si v puberteti, poln energije in je celotno potovanje, kako bi rekel, mal za lase privlečeno.

Tako sem v Narviku opazoval ob 2h zjutraj kako otroci fuzbal tolčejo in si mislil, tole vse skupaj ni nič. Bi bilo treba par mesecev, raje celo leto, da zastekaš en kraj. Takrat se mi ni sanjalo, da jih bo nekoč skor 6 let mal nižje in mal na levo, če gledaš na Evropo iz Narvika, imajo tudi smerokaz, kjer je šop tabel, med njimi tudi Beograd, tako, da je pol mal levo mal dol.

Kva pa zdej? Sem sicer kar dobro naštudiral, da sem v Narvik prispel na Juhanus, ki se tu drugače imenuje, sicer praznujejo isti praznik, a imena so lokalna, in na ta dan ni noči. Gor v Narviku zares toplo sonce sije tudi ob pol noči.

»Ej, toplo.

No, to se tako reče. Samo, da občutiš toploto. Pa magari jo je za vzorec.

Zdej pa, zdej ....

grem pa v Barcelono.«

In sem šel. Sicer je falilo 300 km proge in ta del doplačaš avtobus. Preko Osla in Pariza sem zavil v Avinjon.

Taga sem poznal že iz pripovedovanj. In je bil v živo še veliko boljši. Sem se zadržal tri dni in dve noči. En zamorc je 4 konge tolkel in sem ga gledal kot boga. To je tudi vzrok zakaj sem toliko ostal, ker kar koli sem šel pogledat, se je potem vedno končalo pri zamorcu. Je enkrat imel pavzo in si je pico naročil, v lokalu pred katerim je nabijal. Sva si že prej nekaj mežikala. Je opazil, da ima občudovalca, in sem malo potolkel. Pol še parkrat, mu je bilo kar všeč, meni pa, ni, da bi govoril, kot bi bil v nebesih. Še celo nekaj drobiža sem zaslužil, ker so mimoidoči tudi meni metali. Ne tako zagreto kot njemu, je bil le zamorc, pa vendar.

Vsega luštnega je nekoč konec in se odpravim v Barcelono. Na vlaku gužva, da sem klečal na hodniku. Zraven mene, ne vem, če ni bil un igralc, ki vedno igra une, ki režejo in davijo in nasploh so krvoločni. Razen, da je izgledal ni bil nič od tega. Zelo prijazen Portugalec, ki ni znal nič angleško jaz ne špansko in sva se vse zmenila po internacionalno. Veliko mahanja pa tak. Imel je šnopc in do Barcelone se je prepevalo tudi že po drugih kupejih, ne samo tem, kjer sva slonela.

V Barceloni pa šok. Vse sem pričakoval, samo, da bo tako vroče, pa ne. V celem dnevu mi je uspelo priti samo do parka pred štacionom, na klopco ob špricbrunu in v senci platan. Malo pred večerom mi je upelo pojesti tortiljo. Ej je bla nagraužna, v sosednjem kiosku, kateri je delal cel dan, sem s klopce opazoval, je bilo še kar prometa. Sem moral probati, sem ravno prebral Tortilja flat. Knjiga je fajn, original pa obupen. So mi naknadno razložili, da je ravno toliko variant, kolikor je kuharc, pa vse eno. Meni je blo že tisto dost.

Na vlaku v Madrid so bila vsa okna na stežaj odprta a se je zdelo, da ogromni feni not pihajo. Kar tajal sem se. Otrok pred mano je celo noč pel. Sicer čisto potiho a stalno in brez predaha. Prav živahno je zrl vame in cvilil neskončne balade.

V Madrudu sem si privoščil juth hostel. Sem se moral naspati. Tale vročina me bo ubila. A prijaviti se moraš zjutraj, spat greš šele zvečer. Kakšna pravila. Pa, ko bi bilo samo to.

Ne vem, če smo bili v vrsti pred okencem hostla 4je. Podčrtal avtor. Ne, da ni bilo nikogar tam. Ja ena teta je stalno nekaj spraševala in pisala in pregledovala in telefonirala in spraševala in pisala, de ne grem v detajle. Po kakšni uri, se oseba pred mano obrne in vpraša od kje sem?

»Iz Juge.

A poznam tisto in tisto?

Ne. Od kje pa je.

Iz Bukarešte.«

Ja veš de. Mal dol, pa mal levo. Iz Madrida je Evropa tudi Čisto mala.

Pa, da je menda to normalno, da pri njih tudi tako dolgo traja. Kje? V Lizboni. Mogoče za odtenek hitreje, a ne na tak vroč dan.

Pol ob 13h smo bili samo turisti na ulicah, lokalci so drnjohali in ponoči ven prišli, mi smo čisto ob hišah hodili, da bi ujeli vsaj malo sence.

Dež v Parizu je bil odrešitev. Kok je fajn u Parizu. To je res ta najbolše mesto na svetu.

Za Milano že veš, topogledno tudi konec.

P.S.:

1978 interrail