02 KOPALIŠČE

Tule moram povzeti mamino verzijo, ker sam se konteksta ne spomnim, razen nekaj sedaj že znanih slik, ki se povsem uklapljajo tudi v mamino verzijo in menda potem celo drži.

Šlo je pa takole.

Kot že omenjeno sem s sabo iz vasi prinesel tudi svoje navade. Saj ne, da bi bili v okoliških vaseh kaj bistveno drugačni otroci. Verjetno so podobne norčije uganjali, kot smo jih sami, pač glede na razgibanost in poseljenost terena, vsak po svoje, saj zato se imenuje folklora.

Vendar sem izstopal. Nekaj sem že nakazal v prejšnjih poglavjih. Se ne spomnim vsega.

In tako so me prav čudno gledali, ko sem sredi teka, kamor koli smo že šli, tudi tu so se čez čas dimenzije vse eno podaljšale, same urbane igre, skrivat in lovit in ravbarji in žandarji so mi ostali nepojmljivo teritorjalno omejeni. Pa, če se že gremo lovit na malem teritoriju, to z ravbarji gotovo ne špila. Sem se prilagodil.

Torej smo leteli na primer na gornji konec sadovnjaka. Tu je bil tako imenovani industrijski sadovnjak, ali z drugimi besedami državno.

Tole zadnje je imelo kar malo mističen pomen. Kar je bilo državno je bilo malo, da ne sveto. Zopet kakor za koga. Glede na to, da smo tam rabutali jabolka, nam ni bilo nič sveto.

Torej tečemo v breg, po hosti, ker od zadaj je bilo pomanjkljivo zastraženo in se za trenutek ustavim in spustim curek. To smo na vasi vsi tako delali, punce so samo počepnile in že letele za nami. Tu so me vsi čudno gledali, ker nisem šel za grm ali se vsaj drugam obrnil.

Sem bil tisti ki... Prav zaprav se tu reče:

»Tist k.«

Sem dosti hitro zamenjal dialekt in poudarjeno uporabljal w. Naprimer stara lojtra je ratala

»wojtwa.«

»Sto ljudi sto čudi.«

Kot zanimivost čislanja oblasti. Takrat so sadovnjak čuvali stražarji. Po mojem upokojeni lovci, ker so enkrat, in to zadnjič, ko smo tam rabutali, na nas streljali z naboji s ščetinami. So potem enega v bolnico odpeljali, ker se menda ščetine zagnojijo in je vse zatožil.

V šoli sem dobilo dvojno črno piko. Že prej sem bil tisti, ki ... tako, da sem zgubil še zadnje zaveznike. Piko na i je dodala mama, ki mi je kupila ravnilo, ki je bilo pri 30cm za ene 5 mm krajše. In sem potem tudi cvek dobil, ker še zmeriti ne znam, kar zna vsako teslo. Cvek v drugem razredu ni mačji kašelj. Ne takrat ne danes.

Če bi mene kdo kaj vprašal, pa me nikoli noben, bi moral učitelj, ki, da v drugem cvek ostati ne samo brez službe ampak brez izobrazbe ker, če za kaj ni sposoben ni za učitelja. Nej gre japke čuvat. Takrat je lahko celo na otroke streljal, se ni nihče posebej razburjal, razen staršev obstreljenega, ne da so ga branili, ampak, da bi bilo dosti ene tri okoli ušes. Pušo pa za večja živinčeta uporabiti, da bi bil kdo proti puši, takrat ni bilo misliti, za kaj smo se pa boril. Po mojem so bili lovci takoj za prvoborci in topogledo je bil lovec prav vsak, ki je lahko pušo nosil in si jo je lahko kupil, če si jo ni sam naredil a o tem ne vem nič, me ne bi čudilo.

Torej ožigosan od spredaj in zadaj sem se uprl. Kdo se nebi, prav vsak svobodomiseln duh bi pokazal roge, ker sem bil tako majhen in mi niti mama ni verjela, da je rabutanje samo igra ne zločin in, da sem cvek sigurno zaslužil, ker kakor one mene pozna z menoj pač ni lahko, sem ...

Sem namesto v šolo zavil na kopališče. Bilo je še toplo, treninge so še veselo imeli, kopalcev je bilo res precej manj kot med počitnicami. Bil sem tako droben, da sem se med koli v ograji komot zbasal. Se spomnim poten nekaj let po tem, ko smo na Kolezojo tako hodili, da smo se tudi med betonskimi stebri, ki so ograja bili, prerivali in, da sem lani še čisto normalno skozi smuknil, letos so kole premaknili in je šlo vse skozi razen glava. Ne zgoraj ne spodaj. Sem se kar dolgo mučil in se bal, da se povsem zagozdim. Na koncu sem druge preko ograje gledal. Za vstopnico še nisem imel in je bilo potem eno žalostno poletje.

Tu sem prvo samo treninge plavalcev gledal. Potem po gmajni postopal. Čez čas sem kar na kopališču ostal po celo dopoldne. Doma sem pridno naloge delal. Računal sem in pisal proste spise. Mami se je čudno zdelo, kakšna tršica, da je, ker stalno o zajcih pišemo, rekla ni nič, glede na mojo vnemo, tako pridno kot takrat, še nisem pisal.

Nato pride ena špeglarca na vrata. Menda je bila tako majhna, da jo je mama skoraj spregledala. Češ naj Andrej vrne knjige, ker zamuja z izposojo.

»Jih bo že sam.

Ja, pa ga ni že mesec v šolo.

Prosm?

A ni bulan? Vsi pravijo, da je hudo zbolel.

Hvala, se bom pogovorila.«

Sem ju opazil že od daleč. Onadva pa mene. Starša namreč. Sem se poizkušal za številko skriti, se je menda videla rit na drugi strani, ko premajhne številke delajo. Številka je kamen na bazenu s katerega se poženeš k tekmovanju.

Smo bili čisto tiho vse do doma. Tam je ata reku pas. Pa sem šel ponj. Tudi tedaj se nisem jokal, ko me je mlatil. Je mama prekinila, češ boš otroka ubil. Kot ponavadi, a ponavadi sem se drl še preden me je prvič, tako, da me včasih sploh ni in sem bil že odrešen. Sedaj ni odnehal, ker tudi sam nisem je zagato rešila mati.

Fotr je tudi videl, da tole z tepežkanjem ne pomaga in sta naredila povsem nov načrt strategije.

Haus arest do nadalnjega. Se mi je fino zdelo, u to je fajn. Zamočim pol me ne tepejo. Sem kaj kmalu pogruntal, da je tepežkanje minuta. Pol še pol ure smrkanja, pol sem že več ali manj fraj. Hišni zapor je bil najhujši, ko so sotrpini naredili nalogo in so se na dvorišču zbrali k igram, sam sem jih v tlorisu gledal, čeprav takrat še nisem vedel kaj to je.

To je trajalo cel mesec. Dokler ni brat ušpičil naslednjo in je potem on bil na tapeti in se je kar naravno zdelo, da grem po tem, ko sem vestno naredil naloge na dvorišče.

Pri računanju sem jih prehitel, pri prostem pisanju sem moral not prinesti, celo z spisom o tem kaj sem počel med tem, ko sem na kopališče hodil.

Še danes se spomnim tistega belega lista.

»Kaj sem pa počel?

Kaj sem počel?

Kaj?

?

Ja, nč.

Nč, kr biu sm.«

V začetku tretjega razreda me je ata pripeljal v nov razred v velikem mestu.

Tršica je rekla to je naš novi učenec Andrejček.

V prvem odmoru je pristopil Irfan in mi dal eno na zobe.

»Da se zna, kdo je tu dasa.«

(Iz Dalasa ili pak Vrbasa)

03 TABORNIKI

Po tem, ko sem se malo udomačil in so se me tudi malček navadili, sem se začel počasi vključevati v družabno življenje malega mesta. Dvorišče je že zdavnaj postalo premajhno in zato sem se priključil sošolcem iz bližnjih zaselkov in vasi. Tam se je marsikaj novega doživelo, predvsem sem videl, da deca iz vasi niti niso tako drugačna od naših bivših kameradov. Samo tisto z lulanjem, tudi njim ni šlo v račun.

Malček so se me navadili, precej sem tudi popustil in se prepustil toku. V Rimu se pač obnašaj kot Rimljan. Je menda nekoč nekje, en dejal. Al tut ne, in sem kaj pomešal. A nekaj na to temo je že moralo biti.

V tistih časih, je za štreko še bilo nekaj prostora in tam so se razlezli vrtičkarji.

»A štreka?«

Za tiste, ki ne znate Slovensko. Tako se po lokalno reče za železniškimi tiri. Tam je bil pas nikogaršnje zemlje. V resnici je bil rezerviran za razširitev tovorne postaje, do česar nikoli ni prišlo. Kar ne pomeni, da je nikogaršnja zemlja še tam. Ne, so si jo prilastili v sadovnjaku. Je šel skozi vse faze družbene preobrazbe. Pred drugo vojno je bil privat. Po vojni zadružni. Potem samoupravni. Naprej delniški, dokler ni tik pred stečajem postal zopet privatni in to ne kar kateri, ampak Štajerski. Tako, da sedaj jabolka natrgana v tem sadovnjaku potujejo preko štajerske na naše mize.

»Pa reč kej, če morš.«

Za štreko mi je Tone pokazal enga južnjaka. Takrat še brez vseh etiket. Razen, da je bil upokojen, če je to sploh etiketa in čebelar ter lokalno je sila čudno tolkel. U, to je bilo zanimivo. Nama je vsakič, kadar sva se mimo pripodila, razlagal in predvsem kazal, ker to drugo je bilo uporabno, tisto prvo je šlo pri enem not, pri drugem ven, kakor je reklo premnogo staršev, premnogih razgretih, kuštravcev. K frizerju nismo hodili, če ni mama exstra zatežila. Tudi česali se nismo še, tako, da smo bili kuštravi in od malice pomazani od ušes do hlač. Eni smo nadarjeni.

Stric, ko sem bil na vasi, so bili vsi strici in tete, bil sorodnik al ne, nama je pokazal vse globine čebelarstva, tako, da je malo manjkalo, da me ni začelo tudi zares zanimati, kajti, občutek, ko ti teče med med prsti, ti ga z jezikom loviš z vseh strani roke, za rokav, do komolca.

Mama sploh ni razumela, da je to prav poseben občutek ugodja, še posebej, ko je videla na med prilimano vse možno in nemožno, vse skupaj na mojem rokavu. Me je kar z mrzlo vodo odmočila, da bi si zapomnil. Ne vem, če je kaj pomagalo, ker kaj kmalu smo obred ponovili. Stric, čebele, med, roka, jezik, rokav, umazanija, mama in voda, da si bo je zapomnil.

»Boš, ja. Eno figo.«

Če ne bi bilo hribovskega ferajna in potem tabornikov, bi verjetno še dan današnji z prileplljenim rokavom okoli flankedral.

Tako je nekega dne tršica rekla:

»Otroci.

Otrociiii!

Ooooooootrociiii tiiiiiiiiiho!«

Nekateri so zares utihnili. Piflarc iz prvih klopi itak ne štejem. Te so bile vedno ravno prav tiho in ravno prav zvedave in ravno prav kimale in ravno prav ..., uh kok so ble zoprne.

Ne piflarce same. Vmes se je našla še kakšna prav fajna. Ampak vedno smo bili vsega krivi, mi iz zadnje klopi. Bili krivi al ne. Piflarce so pa jezik kazale.

»Boš že vidla po šoli. Dobiš žabo v torbo.«

Pa se je povečini prav miroljubno končalo. Do konca pouka je bilo še cela večnost, kdo se bo zapomnil, s kom si bil ta čas še v sporu. Še fucat se nam je mudilo.

Za tiste, ki ne veste kaj je fucanje. Kadar niso bile frnikole. Frnikole ja veš. Steklene, raznobarvne kroglice, ki na pravem kulirju celo skačejo kot bi bile iz gume. A ne verjameš. Probi. Samo pravi kulir se dan današnji težko najde. Včasih najbolj navadna stvar, evo in zgine. Nič ni več tako kot je nekoč bilo.

»Pa reč kej, če morš.«

Torej, letimo dol na dvorišče, v istem trenutku, ko zazvoni. Še ne neha smo že na hodniku, torbe opletajo, oblačila letijo, mi se prerivamo, skozi preozka vrata na šolsko dvorišče. Ne, da so bila vrata mala. Tudi mi nismo bili prav veliki, a, če jih gre 5 na enkrat skozi, so celo pri tem omejitve, in se zagozdimo, popadamo, podrgnemo koleno ali komolec, raztrgamo hlačnico ali rokav, a nič zato, samo, da začnemo frcati.

Na določeni razdalji, en vrže kovanec. Naslednji ga poizkuša zadeti, če mu uspe pobere oba kovanca. Sicer pusti kovanec tam, če so prejšnji nerodni, se je dalo za precej sladoleda zaslužiti.

Čim težji kovanci so bili, tem bolje se je dalo fucati, bolje zadevati. Tako sem nekoč priigral rimski srebrnik. Sem bil potem par dni daleč najboljši. Sem skoraj že vse obral in bi počil od toliko sladoleda, ter pokličejo mamo v šolo in oba k ravnateljici. Še mamo od unga, ki je srebrnik izgubil.

Prvo smo poslušali kako se z hazarderstvom ukvarjam. Meda sem bil najhujši. Ha, če sem vse obral.

Ni bil kaveljc v tem. To je bila samo maska za zavaravanje neprijatelja. Menda je bilo celo ravnateljici jasno, da se priigrane frnikole ne vračajo.

A kaj se če. Srebrnik je bil iz numizmatične zbirke ateja od zgube, ki se sicer ni prikazal, je mati zahtevala, da srebrnik vrnem, sicer me bo obtožila kraje. Sem sicer odločno nastopil, da kradem že ne. Včasih sicer kaj ne povem, čisto tako kot bi se pričakovalo, a ni laž, je pač mnenje. Mnenja mamo ja vsi različna. A, če že teži, naj ji bo, saj je bil srebrnik čisto pretežek, za dobro fucanje, zraven sem se skoraj v jezik ugriznil, saj takega fucka ne bom nikoli več imel.

Mama mi je celo pot domov o hazardestvu razlagala, je nisem poslušal, samo tisti fucek sem imel pred očmi, in dejstvo, da je zlata doba, srebrnikov za vedno za mano.

Jesen se je prevesila v zimo, na ribniku pred glasbeno šolo se je delala skorjica ledu. Sila zanimiva iznajdba, če si ga malo guncal, se je na sicer povsem mirni gladini začelo premikati in od ne vem kje se je pod ledom pokazal zrak in mehurji so bili še posebej veseli za pogledat. Samo v vnemi igre se je kaj hitro zgodilo, da je led počil in je vsa magija preobrazbe vode v trdno stanje izgubila svetniški navdih in so bili samo še kosi ledu na površini.

No, saj zaradi tega sem prišel. Ne, da bi led gledal, ampak, da ga razbijem, se sezujem, zaviham hlačnice in rokave in zabredem v ledeno, kakšno pa, vodo ter naberem drobiž, katerega so zmetali zaljubljenci v poletnih nočeh, za izpolnitev ne vem kakšnih osladnih želja in pričakovanj. Bog vam poplačaj, da ste mi že vsi poročeni in imate kopico otrok, samo, da pridem do sladoleda.

Ja že takrat me je omamljal. Kakšna mamila, kakšen alkohol, ali celo punce.

Sladoled, je bil, je in bo moja mantra. Škoda, da ga več ne smem.

Sem rekel, da ne bom o današnjem.

Naberem kar zajeten kupček kovancev. Vmes se je zgodila devalvacija. Takrat smo prvič v mojem življenju slišali to besedo, si jo nismo znali prav predstavljati. Prej plehnati, in te sem nabral, so šli iz obtoka in enako ceno je potem prevzel zlat denar. Je bil zlat samo, če je bil absolutno nov, ker je kaj kmalu oksidiral in postal temno rjav. Prej si za kovača kaj dobil. Sedaj je ta postal drobiž. Tisto, kar smo otroci dobili, da ta starih ni tiščalo v žepu.

In se namenim v slaščičarno in nama kupim, nama, ja Tonetu in men, komu pa, sladoled. In una kokoš, krava in še kaj, nama je sicer v pravi kornet, tak kot poleti, naložila, vsakemu po dve kepici, kr verjet nisem mogel, še danes se mi za malo zdi, smetane. Še te tople, sploh ne mrzle. Že res, da je bil začetek zime, in, da se je reklo, da se lahko prehladiš, če sladoled pozimi ližeš a, da se po ledeni vodi vlačiš to je pa lohk?

»H?«

Po stari navadi v sladoled takoj zagrizem, ko ga dobim, res ne vem, kaj bi še čakal, a, da se bo videlo, da sem lepo vzgojen, če nisem. In sem na vhodu dojel, kakšna krivica se mi je zgodila, se jadrno obrnil in brez vseh besed zagnal kobajagi, sladoled ob tla.

»Kaj takega, kar sapo mi jemle. Guspa, hvala lepa.«

Tone je prav veselo lizal svojo smetano in me z zanimanjem opazoval. Dokler ni pospravil še zadnje drobtine korneta, si obliznil tri prste, navrgel kako je bilo to dobro in prav počasi, ko sva korakala proti domu, vprašal:

»ti, ka pa je blo iz tojmu narobe?«

Sladoledom vendar, kompa?

Mi je bilo že zdavnaj jasno, da ni, da bi razlagal, saj ne bo razumel. Mu nisem nikoli več sladoleda častil, če je bila zima.

Pa, da nadaljujem od tam, kjer je tršica vpila:

»Ooooootroooociiiii miiiiir!«

Al nekaj na to temo, in so piflarce že jezik kazale, ker smo bili že spet mi, od uduzadi, tazadnji zatoučeni. Se ravno ustvari za trenutek, ne morem sicer reči miru, a intenziteta energije na m3 (kubik (prostorska enota)) se je za trenutek zmanjšala, ter izvali, tršica namreč:

»Ali se bo kdo vpisal v planinski krožek?

Jest, jest, jest, jest, jest, ....«

Ne vem, če se kdo ni hotu? To so bili še časi, ko smo se otroci iskreno veselili pobud, ne pa .....

Boš, ja. Bi rad videl. Sam, da je bil pouk moten, magari za minuto, smo bili vsi za. Vsaj tisti iz zadnje klopi.

Jest, jest, jest, smo tiščali dva prsta u luft, se stegovali in stali samo na konicah prstov, pa noben ni treniral baleta.

»Tiiiiiiiihoiooooo.

Boosteeeee dooomaaaa vpraaaaaaašali, ali se lahko vpišeteeeeeeee.

Ja, ja, ja, juhu.

Cene tiho,

Francel, ven za 5 minut,

Andrej, ti pa zvezek prinesi, ga bo mama podpisala.«

Kva sem tacga naredu. Raj me za tasladke pocuki, sem si mislil, bo prej mimo, mama mi bo potem še teden dni težila, ker ne bom znal povedati, niti kaj sem ušpičil in zakaj mora podpisovati.

Pa, če res ne vem, da bi se kaj bolj drl od drugih. Nisem opazil. Da bi se kaj bolj stegoval, tudi ne. Ja, Maji sem papirček za ovratnik vrgel, a to sva vedela samo midva.

Mama je res težila cel teden, zaradi zgoraj opisanega nezanimanja za trenutne situacije, a je podpisala tudi pristopnico k planinskemu društvu. Od silnega zanimanja pri pouku, smo potem bili samo trije zares vpisani.

Prvo se ni nič več kot to zgodilo. Oddali smo prijavnice. Potem spraševali občasno a bo kaj od tega krožka, ni nihče nič vedel, tako, da je zanimanje počasi povsem uplahnilo.

Veselo smo hodili k popoldanskemu varstvu, seveda samo tisti, katerih noben od staršev ni ostal doma, in tudi samo tisti smo se vpisali v planinsko društvo. Tršica v popoldanskem varstvu je bila ena, kakor je babica znala povedati, širi k dali. Mene je še posebej obrajtala.

Za tiste, ki ne znate slovensko.

Obrajtati. Gor vzeti, biti dovzeten, verjetno še kaj v tej smeri. Mi nikoli ni šlo skupaj, ker ta beseda se uporablja tudi kot:

»Rajtam da. Rajtam, da bi moral dva kupiti. »

Mi ta dva namena ne gresta skupaj in ista beseda. Čudna so pota gospodova, da nam je takole jezike zaštrikal. Ne vem, če mu je vse ratalo. Lej, še bogovi se motijo. To bodo že kakšni pametni pogruntali.

Torej ta širokogrudna persona, me je rada, kadar je imela le priložnost, kar ni bilo velikokrat, ker sem se je izogibal, včasih je le naneslo, da sem jo moral srečati, posebej, ko sem prinesel domačo nalogo pokazat, stisnila na mogočno oprsje, da sem se kar potopil, seveda sem prej globoko zajel sapo, ker objem je trajal kar nekaj sekund.

Saj je bilo zoprno, a to ji nisem tako zameril, kot, da je stalno jedla Vafele punjene sa lešnacima. Mi ni nikoli dala niti enga. Škrtica.

In tako nekega pomladnega, z soncem obsijanega dne, ko sem ravno razmišljal, kako bi se ognil radodarnega objema, vstopi en starejši možakar v pumparcah in:

»Ejha, a mate klala planinsk krošk?«

Seveda ni nihče nič vedel. Kje je že tisto jesensko vpisovanje, kdo bi si to zapomnil.

»Ejha, so rekl de je klala.«

In mi kapne.

»Jaaaaaaaa. Mi smo se vpisali, pol pa ni bilo nič od tega.

Ejha, jest sm mentor.«

In smo se posedli okoli Ejhata mentorja, ki nas je popisal. Tudi tiste, kateri se niso vpisali a so bili prisotni. Lista prisotnih na ustanovnem sestanku planinske sekcije, planinske zveze Slovenije. U, je blo zares. Na hitro je povedal da: če bomo pridni, da bomo tut plezal, a to, ko odrastemo, do takrat moramo še veliko kondicije nabrat, in, da gremo v soboto na Stari grad, zbor na postaji ob 8h.

Takrat smo na začetku pouka še pozdravljali z:

Vsak dan je dežurni stopil pred tablo in zarjul:

»Za domovino s Titom...«

Razred je strumno odgovoril,

»NAAAAAAAPREEEEEEEJ!«

Ejha je na odhodu rekel:

»smrt fašizmu!«

Mu ni nihče odgovoril. Ni nihče pričakoval kaj takega. Je bilo tudi zadnjič.

V soboto nas je na postaji čakal mladenič in razložil, da je bil tisto načelnik odseka in da sam vodi pionirje in smo šli. Mi 3je smo bili navajeni po hostah se klatiti in je bil prvi pohod čisto prekratek, navkljub diagonalnem tekanju, levo desno, okoli dreves gor in dol. Povsem zaripli smo prišli na vrh. Tam je mladenič poizkušal nekaj na temo, odgovornosti in varnosti, ga ni nihče slišal, ker smo se že lovili. Še tiste tri punce, ki so se priklatile od ne vem kje so se nam priključile in težko nas je bilo usmeriti proti domu.

V Bistrico sem še šel, tudi do Primoža, je bilo čisto predolgočasno. Za take male, se na pohodih na planine čisto premalo zgodi. Udeležil sem se tudi pohoda na Kamniško sedlo, a takrat sem bil že vpisan v tabornike. Tako, da je bilo čisto zadnje organizirano planinsko udejstvovanje. Planine sem potem še parkrat za svoje vzel, a nikoli več institucionalno. Nekaj sem se še družil z pohotniki, a nikoli včlanjen. Sem šel pač zraven, če je bilo kaj zanimivega ali obetavnega. Bolj to drugo, mi je že bila katera všeč.

Končno taborniki. Za tabornike mi je povedal brat. Tudi vse kar je šlo zraven ni, da bi opisoval, bo še kdo pomislil, da sem se zato priključil.

»A - ja.«

Iz čiste radovednosti. Predvem zaradi obljube, da bomo v gozdu spali. To mi je bil največji iziv. Ponoči v temnem gozdu. Ne vem, če veš, a ponoči so tudi v naših gozdovih povsem drugačni zvoki kot podnevi. Ej, če nočni gozd ni zanimiv, res ne vem, če je kaj.

Je bilo vse eno veliko razočaranje. Saj ne, da je bilo slabo. Niti ne. Glede na to, da so nas imeli za tamale.

Ne glede na velikost, ki je v tem kontekstu v resnici pomenila starost, a tako se je reklo, mi smo bili res ta mali, a dejansko, v resnici so nas uporabljali za tamale in to je bilo razočaranje. Sem si predstavljal, da bomo enakopravni. Resda manj izkušeni in zato toliko bolj dovzetni za šege in navade taborniške druščine, a bili smo več ali manj samo tamali in so šege in navade bile bolj za izgovor.

Pa, da končno navržem kaj je to biti tamal. Tamalga se zjutraj brcne iz šotora. Pri brcanju ni nič poniževalnega, gre samo za tehniko in funkcionalnost. Tamali spijo tam kjer se še najde kaj prostora in to je ob nogah tavelkih. Iš, si lahko misliš vonjave. Ena stran je dobra, da si pri vhodu in je z druge strani svež zrak. Je na tej strani tudi mraz in se zato trudiš not preriniti. In večinoma tudi uspe. Vendar ne prvič in ne vedno.

Kakor koli, zjutraj se zbrca tamale ven, da grejo po dračje in drva in zakurijo ogenj. Kar ni tako hudo, razen, da ne poznaš terena in narediš precej več kot bi bilo treba za isti rezultat, da ne govorim, koliko mile in sile je potrebno pri sekanju debelejših vej. Kar bi ta star odsekal z enim zamahom, sam tolčeš in tolčeš, sekirca, sicer tamala, je še vedno prevelika in pretežka. Skratka preveč truda, za malo rezultata. In točno tu je zamera.

Ves popraskan in popikan od trnja, z zadnjimi močmi privlečeš dračje, ki seveda noče zagoreti, ker je vlažno, a te trike se navadiš iz prehoda od tamalih k tasrednjim. In, ker veter piha v mnoge strani, kar do tedaj sploh nisi opazil, ker prej ga sploh ni bilo, ampak ravno takrat, ko se na vse pretege trudiš zanetiti ogenj se od nekje priplazi. In, ker so vlažna drva se nemarno kadi in vleče in to kam. Ja v šotor od ta starih, ki potem ne samo, da kašljajo, to bi bilo edino za pričakovat a še vpijejo in to ne kar nekaj na temo dima in tamalih, ki niti zakuriti ne znajo, ampak, da smo to zanalašč izvedli in, da mi bi mamico .... in tetko in .... Ni, da bi našteval.

Evo in to je to, kar ne štima pri tabornikih. Človek se trudi po najboljših močeh na koncu je vse zanič in še obtožen, da je zanalašč narobe naredil, samo, da bi nagajal tastartim. To ljubi moji sotrpini, takle svobodomiseln črv že ne bo prenesel in pogoltnil. Zakaj smo se pa boril. Za bratstvo in enotnost ter enakopravnost pred bogom in gromom.

No, vsaj nekaj na to temo, menda sem kaj pomešal. A prav veliko zgrešil nisem.

Dotični tabor smo končali tako, da smo do večera čakali, da bi nehalo deževati, kar se jo dogodilo od takrat naprej, ko sem začel jutranji ogenj prižigati. Po par urah so to opravilo prevzeli ta stari in so skuhali rižoto z jagodnim pudingom, da je več izgledalo in, ker ni bilo nič drugega za v lonec dati. Niti ni bilo tako slabo, ker bili smo lačni in premočeni. Na srečo je bilo že poletje in nam mraza bati se ni bilo. Toplo tudi ni bilo. Ker je ob mraku vedno bolj padalo, so tastari odločili, da je pokret, menda je vremenska napoved tudi bila v tem smislu, a je nismo hoteli upoštevati vedoč, da se vremenkoti velikokrat zmotijo in smo odšli vsi polni optimizma na taborjenje.

Ni optimizem nič pomagal, vedno bolj je padalo in šlo in smo grupno zaključili:

»matr ščije!«

in odšli domov.

Tako, da si lahko misliš, da je bilo tole moje zadnje javljanje iz taborniške zveze. Tudi tu sem potem odkril taborjenje samostojno v komorni zasedbi. Več ali manj ubrano in harmonično. Kolikor se je potem še dalo v puberteti sinhronizirati značaje. A do tja je še daleč.

04 PEVSKI ZBOR

»A ne boš Miške pel?

NE!

Uredu, katero pa potem?

Skozi zobe: Useen.

Dobro pa zapoj Šivala je deklica zvezdo.

Čisto potiho, še vedno skozi zobe:

Šivala je , šivala je , šivala je ...«

»Deklica.

Šivala je deklica zvezdo.

Eeeeee.«

In zraven si pela je pesem. A se ne spomniš, saj smo jo ravnokar peli.

Ja, ampak prej še nisem vedel, da je za avdicijo v pevski zbor. Smo imeli pač glasbeni pouk. V tistih časih smo pri glasbi še prepevali in o kakšnih teoretičnih znanjih glasbe ni bilo ne duha ne sluha. Skratka otroci smo ljubili glasbo. Sicer bi peli tudi katero drugo, a je tršica hotela, da pojemo take in smo prav z užitkom, eni bolj kot drugi, veselo doprinesli glas k ubranemu, vsaj teoretično povedano, glasu zbora. Eni so bili totalno brez posluha, a tisti so lahko samo usta odpirali in niso bili tako moteči, so zato takrat bolj pomno opazovali sošolke, da o tršici ne govorim, katera je obvezno zašvicala med dirigiranjem in se ji je poznala potna sraga med precej obilnim oprsjem in potem tudi model spodnjega perila.

Eni so jo prav radi imeli. Iz različnih vzgibov, samo midva se nisva prav dobro pobirala. Veliko raje bi košarko igral, takrat sem tudi začel rasti in sem po dolgih letih čakanja, da bom lahko žogo do koša vrgel, ravno doživel katarzo in sem jo hotel v neskončno ponavljati, sem moral peti. No, pel sem še kar rad, tako, da se nisem prav dolgo upiral, samo toliko, da se je jasno videlo koliko mi je do materije.

In kaj hujšega, takrat je bil ata že priznan muzikus in je uglasbil Malo miško in je izšla v pesmarici in v Cicibanu in je tršica bila prepričana, da moram nujno še v šolskem pevskem zboru nastopati. Ne, da bi bil kak potencial, pač kot večina en dolgčas, ki se mu še ljubilo ni. A, ker je bil gospod profesor njegov ata, je bilo pod mus.

Ne glede na to, da sem se iz petnih žil trudil, da ne bi bil sprejet, me je doletela čast, da sem v drugem glasu lahko Maji za ovratnik hropel. Kaj lepšega. Še všeč mi bo postalo.

Dobili smo bele srajce z vezenino na žepu. Ne kakšen angleški klubski simbol, ali celo krokodilčka. V tistih časih za krokodilčke še vedeli nismo, za angleške internate pa, ker so nam bili predstavljeni kot višek dekadence, ker tam kapitalistične ženske pustijo otroke, da imajo mir nohte barvati.

Hlače smo imeli svoje. Se mi zdi, da še ni bilo kavbojk, tako, da smo to vajo izpustili, imeli smo temno modre zlikane na rob, tako, da se še usesti nisi smel pred nastopom, kar je bilo sicer težko izvedljivo, ker smo tudi precej po festivalih hodili in je bil največji problem sladoled na vezenini. Pa, če bi bila vanilja, bi še šlo, a sam sem oboževal (in ga še vedno) čokoladnega, nekateri moji sotrpini in celo nekatere sotrpinke, na vse zadnje niso vse punce tako brez veze, celo jagodnega in bog ne daj borovničevega. U, je bil dober in U je bilo potem hudo. Z mokro srajco, ki je bila ravno oprana v nekem zapuščenem stranišču in se je prijemala prsi in trebuha. Smo potem toliko bolj tulili, da te ni zeblo, tako, da nas je morala tršica včasih celo miriti, češ preglasno pojemo.

Bilo nas je zares veliko, na fotki, ki jo gledam zbor sploh ni bil popoln, nas je že tam za cel regiment. 4 vrste po 15. Maja je sicer eno vrsto pred mano in za dva zamaknjena, ker sem jo vedno žgečkal in za kite cukal, ni pogruntala, da sem zatrapan, al me glih zato ni šmirglala.

To bo. Saj sploh ni bila glupa. Ona je una z borovničevim. Tako rekoč soborec. Po mojem smo bili od četrtega do osmega pomešani, ker vidim, da so ene moje sošolke v tretjem glasu, med košarkaši, en je celo na Olimpiji treniral. Uj, sem mu zavidal. Ne, da je za Olimpijo treniral, ampak, da je bil dolg kot ponedeljek, sam niti do poldneva nisem segel. Kot rečeno sem nadoknadil, v zbor tudi ni več bilo potrebno, ker smo fino mutirali, da ne govorim, da sem imel že tri kocine in kot tak nisem več med ljudi sodil. Na koncu sem celo bitles ratal in bi izbil resen problem, če tršica ne bo prej odnehala.

Vi tistih časih smo imeli dvojni repertuar. Začeli smo z narodnim izročilom, katero je bilo prirejeno modernemu pristopu zborovodenja. Skratka od ljudskosti je ostalo samo ime, potem je pa še moderen skladatelj dodal svojo vizijo. Avsenike se je takrat globoko zaničevalo, čeprav smo jih vsi z največjim veseljem poslušali a priznal ni nihče. Ne to je goveja muzika.

Drugi del je bil menda obvezen, čeprav sam tega nisem tako doživljal. Namreč peti partizanske pesmi mi je bilo poseben užitek, saj sem ob tem gor zrasel. Vsako nedeljo zjutraj so bile partizanske, ko je bila oddaja na radiju, Še pomnite tovariši. In je kakšen narodni heroj razpredal, kako je z golimi rokami italjanske tanke preganjal, če to ni zanimivo, res ne vem. Takrat še ni bilo Vinetuja, ta se je pojavil po zboru, al takrat nekako, tako, da smo kaubojci in predvsem indijanci postali, tako kot z večino stvarmi z nekaj letno zamudo. Smo toliko bolj zares jemali. In smo prav intenzivno not prinesli.

Doma sem sicer poslušal, po tej plati sem bil kar srečko, moj zoprni fotr je imel, poleg neskončno dolgočasne klasične diskografije, nekaj prav presenetljivih primerkov, predvsem za tiste čase. Si sploh ne predstavljam kako je prišel do tega. Al je imel hude veze al svinčeni časi sploh niso bili tako svinčeni. Če si po njihovo godel, si lahko mogoče, marsikaj zagodel. Malo se je le bilo treba pomujati. Nič ne rečem.

Torej moja prva pop plošča je bila ....

Ne, niso bli Bitlesi, tako napreden fotr tut ni bil.

Louis Armstrong. Celo za moj prvi rojstni dan, v velikem mestu, kamor smo se preselili z provincialnega, je špilal v na novo zgrajeni hali Tivoli. V mali dvorani. U kok sem jokal, ker me niso peljali na koncert. Češ, da je to koncert za degenerirane mi že ne poslušamo kapitalistične muzike.

»Ja pa saj imaš njegovo plato?

A boš tiho. Nobenmu ne povej.«

Če me ne bi babi indoktrinirala z Slaki, Henčkom, Planšarji, in partizanskimi domačimi, bi lahko rekel, da mi je bil džez v zibelko položen, makar sem imel že 9 let. Poleg Lojzeta je imel še črnske duhovne. Menda tudi za te nisem smel kar na okoli govoriti, ker cerkvene muzike tudi nekaj časa nismo poslušali, vsaj ne pre naglas.

Golden Gate so čez leta nastopali v Križankah in smo jim z ograje mahali oni so nas pozdravljali, ker publika je bila preveč mirna. Mi na ograji smo tak žur imeli, kakršnega so si že dolgo želeli.

05 STANE

Nekoč nekje, nekdo, je stopil nevede, pod nogo, pol pa ...,

Za devetimi gorami, za devetimi dolami, …

Nekega lepega dne ...

Nič takega.

Se sploh ne spomnim, kakšno vreme je bilo. Marsičesa se ne spomnim, pa niti ni pomembno za tole zgodbo.

Bilo pa je na Viču. V kino Vič.

Še v tistih časih, ko so bili leseni stoli. Škripali so, ko vrag. Če si na hitro vstal, in vsak je točno to, ker v tem je bilo veselje, je počilo kot bi petardo vrgel. Ko si se pa usedel, si pa ravno obratno, to počel sila počasi, kajti potem so dvorano preplavili zategli škripajoči zvoki, katerih se ne bi sramoval vsak novodobni, poln posebnih efektov, film.

V tistih časih je kino Vič imel še ravna tla in prehodno vrsto. Za tiste, ki tega še niste videli, včasih je bilo pa najbolj normalno. Nekje na sredi stolov je bila vrsta za prehod. Ponavadi je tudi ciljala na izhod. In na premnog način je bila najbolj zaželjena. Razen zadnje vrste, a ta je zgodba zase še dan današnji, kakor si predstavljam.

Razen teh dveh vrst, je omembe vredna še prva. Iz sredine si še lahko film gledal, čeprav te je potem bolel vrat, pa ušesa, pa še kaj. Od strani, pa samo pol platna.

No, tistega mogoče lepega dne, je bila na sporedu komedija. Te so bile v post inform- birojevskih časih, sila zaželjene. Čeprav brez obzornika ni šlo. Na začetku, ko danes predvajajo reklame, pa ne vem, če mi ni to še bolj zoprno, pa takrat še nisem vedel, da je lahko kaj bolj neumnega. Razen tega, da smo morali gledati, ko je Mihec ma rinček eno novo cesto odprl, in je v nevem katero vas prišel vodovod in so v Kolubari izkopali že nevem katero udarniško tono premoga.

Dvorana je bila polna. Razen prve vrste. V pričakovanju komedije, verjetno je bil Louis de Funès. Al pa še Fernandel, tudi tega se ne spomnim. A takrat nekako so bili sila popularni, ko še Amerikanci niso imeli monopola nad filmi in smo prav radi videli kakšne bambinote na plaži v garderobah pod kikle gledat.

Takrat je bila dvorana že zatemnjena, tekel je obzornik, vsi so se pogovarjali, si klicali dovtipe, se obmetavali z ne vem vse čim vse, pač prešerno razpoloženje ob pričakovanju komedije. Takrat se odprejo vrata, svetloba se vije za silhueto, ki zastira skoraj vsa vrata. Vrata taka dvojna, da jih je več na enkrat šlo ven, so bila skoraj zapolnjena. Vsi smo ga poznali.

Stane.

Že spet je pijan.

Pa ni pil skoz in povsod. Ne, kot pravi proletarec, se ga je zatolkel do daske, ob petkih ali sobotah. Glede na veselice v bližnji okolici.

Veselice so sploh zgodba zase. Smo jih imeli pred nosom, sem mimo hodil, jih videl, včasih celo postal in se naslajal ob pogledu na povsem drugačen svet. Pa se spet ne zavedal, da se mi pred očmi vrti en povsem drugačen film. Sploh ga nisem zaznal, razen kot slike. Ta prava veselica se je tradicionalno končala s pretepom, če so pa katerega zaštihali, se je pa o tej veselici govorilo, kako dobra je bila. Vse to sem vedel. Dogajalo se je skoraj pred pragom, pa sem vedno prej zaspal, ko je zanimivo ratalo.

Stane, se nobenega ni bal.

Če se je že našla skupina neobveščenih, kar pa je bil redek običaj, ker njegov sloves je segal daleč preko meja naše občine. Še sam sem nosil nekaj kredita, ker jaz pa poznam Staneta.

»U ti pa si!«

Je bilo slišati.

Kadar je bil Stane trezen je bil, kakor se v romanih reče, dober kot kruh.

Robat. Nerazgledan, zagledan v svoj svet in svoj prav. Če si se mu prilagodil, kar ni bilo težko, sicer ti je od strahu ležal knedl v grlu, si se z njim lahko marsikaj zmenil. Zakaj je mene izbral za zaveznika, mi še danes ni jasno, se mi je pa celo življenje dogajalo, da so se , če se temu lahko tako reče, name lepili ljudje z margine. Ali, če je kdo iz sredine, kanil narediti kaj nenavadnega, potem sem bil zanimiv. Sicer pa nisem bil kaj posebno priljubljen ali uspešen. V glavnem večni drugi, ali kakor dan današnji rad povem, večni začetnik. Marsikaj me je zanimalo, marsičesa sem se lotil. Na začetku sila zagnano. Nekatere stvari celo nekaj let peljal. Potem, ko pa bi moral prestopiti od začetnikov, pa čeprav nadarjenih, med tekmovalce, profije, voditelje, sem pa odnehal. Nekaj stvari radikalno, večino pa po malem. Vse manj navdušeno, vse manj pogosto, vse manj zanesljivo.

No, pa, da nadaljujem kar sem mislil.

To je tudi ena od.

Začnem nekaj pa končam povsem drugje. Saj ne vem, če je to tako slabo. Že res, da nisem zanesljiv, a večinoma tudi živčen zaredi tega ne. Večinoma uživam. če pa ne, se pa raje drugam obrnem. Vsega se sicer ni dalo tako peljati. A večinoma je kar ratalo. Veselo in brezbrižno skozi življenje. Bi rekli eni. Spet drugi, kakšen srečko, pa spet tretji luzer. Vsi imajo prav. Pa se kaj veliko ne sekiram.

Malo že.

Pa kaj bi, če ne gre ne gre.

Bo že kako.

»Pišuka.

Že spet.«

Torej se usede Stane v ta direndaj. Prav počasi se je majal, kot je on znal in po, čemer smo ga vsi poznali. Se zvalil v prvi vrsti v srednji stol. Smo mislili, eto, tako kot vedno, se ga je nalezel, sedaj bo pa smrčal v prvi vrsti, pa se zasliši gromski glas, po katerem smo ga tudi poznali:

»Bom vse prfuku, če naute tih! «

Uro in pol, jen bila v dvorani gluha tišina. Samo Lui De Fines je razgrajal.

Bolj čudne komedije pa še ne. O tem se je v Trnovem govorilo še leta. Sedaj pa ne vem, če je še kdo živ od prič.

Če se kdo prepozna naj mi piše. Bova šla na pir pa spomine obujala, kako je včasih blo, ko je en stopil pod nogo, pa za sedmimi gorami, pa že v prvi vasi, pa vreme tudi ni več tako kot je včasih blo, če pa ne sme pira, bova pa čajčka pupala, če slabo sliši, ...

06 BRATJE

V resnici so bili

TRIJE BRATJE

Že omenjeni Stane najstarejši. Že proletarec. Kovinar. Šlosar se ja takrat reklo. Razlika med mano in njim je bila res gromozanska, tako, da je zares čudno, da me je vzel za svojega. A kot rečeno, včasih nismo delali razlik tam kjer jih ni bilo.

Bi rekel bolj razredna razlika, čeprav zopet nisem povsem pasal. A o tem pozneje.

Zvone je bil moj sošolec v osnovni šoli. Najmanjši od bratov. France, se mi zdi, da je bil srednji. Srednješolec. Se tudi ne spomnim na katero je hodil.

Jemali smo jih kot celoto. Še njihovo mamo, zgarano snažilko, ki ji je komaj skupaj držala, krotila jih že dolgo ni. So bili vsak po svoje vaški posebnež ali original.

Danes o Zvonkotu. Mama ga je tako klicala, kar nam je bilo sila v veselje. Jih je slišal vsakič, ko smo odhajali od njih do kopališča Kolezija. Zvonko gor, zvonko dol. Se ni prav posebno pridušal. Ene tri na začetku, prav sočne, ni da bi jih tule ponavljal. Pač, kar že mulci v teh letih uporabljajo, namesto vejic in poudarkov v govoru.

Potem pa, večinoma, kar z lepega, a veš, k smo šli ..., al v Afriki imajo ... Pa smo se kaj drugega menili, in predvsem, ker so večinoma bile šale, veselo nadgrajevali, tako, da smo do kopališča že prav naglas rezgetali. Se sedaj ne spomnim o čem že.

No, Zvone kakor smo mu radi rekli, je bil, takrat se je reklo metar i žilet. Saj je bil večji od tega a kaj preko 1,5 sigurno ni bil. Zvone je prav rad motor šraufal. Verjetno je dan današnji uspešen mehanik. Takrat smo imeli Poni eksprese. Prdulca z 49cm3, ker z 50 si že rabil izpit. Menda so vsi mulci v Jugi imeli takega.

Ej, kaj vse nismo na teh motorčkih doživeli. Prav z veseljem se spominjam. Vedno je sonce sijalo. A ni to čudno, da so vsi veseli trenutki povezani z veliko svetlobe, toplote, in pozitivne energije.

Takrat je Sibirija še bila divjina. Sem ter tja kakšna na pol porušena kmetija. V kakšnem majavem skednju, je kakšen obrtnik fušal. Firme noben ni imel izobešene. Se je točno vedelo, kje, kako, in kdo pri Duletu, Pekotu, itd. Verjetno bi moralo stati pri Peku. Pa se potem tako bedasto obrne. Vsi smo vedno rekli pri Pekotu, ker je bil Peko. Ne pek. Od kje tako ime, pojma nimam. Mogoče od Pekovič al kaj na to temo.

Po Sibiriji gor in dol. Prdulce so dvigovale veliko Prahu. Sledi o asfaltu ali tako nobl hišah kot danes nobene. Kjer nas je pičilo do Malega grabna. Ej, tam je bilo šele veselo. Tu je bila nikogaršnja zemlja. Ali skupna. Tu smo mejili na Rakovo Jelšo. Se mi je tako hecno zdelo, ko sem, eno poletje, časopise raznašal, da so hišne številke lepo po vrsti, kakor so hiše v Trsti. Za njimi 9a, 9b, 9c, ..., 9ž. So si jih kar sami pisali. Saj menda dovoljenje je imela samo 9. Kako hitro so zidali. Ko sem se priselil v Trnovo so bili med Rakovo Jelšo in Ljubljanico travniki. Trava visoka, da nismo naprej videli.

Kako veselo je bilo vedno tam. A tam smo imeli dostop zelo redko. To je bil drug svet. Še, če je sicer zelo živahni sošolec Irfan povabil na fuzbal na Rakovo Jelšo, se je potem tam obnašal, kot, da se še nisva srečala. Tega sem se kaj kmalu navadil, in jih jemal pač z rezervo. Super pobje. A, če smo prišli na njihov teritorij, ali oni na našega, je ves smeh izginil. Tako resno smo se menili. Samo u prolazu. Izrazitega spopada ni nikoli bilo. Smo oboji vedeli, koliko je ura in, da bi bile izgube prevelike.

Za razliko od oficirskih blokov.

Smo se kot mulčki ravno formirali. Priseljenci proti aboridžinom. Smo se oborožili z zelo, zeloooo dolgimi palicami, da bi ga prej dosegel preden bi on mene. Ko se je spopad začel, sem videl, da so iz istega vrta fižolovke kradli in ko me je po prstih usekaj, sem začel jokati, da bom mamo poklical. In je bilo bitke konec. Še celo vojne. To je bil prvi in zadnji, ker potem smo se v šoli srečali in je izpadlo, da smo sošolci, da so južnjakinje bolj temperamentne se tudi ve in smo se prav radi hodili igrat na njihovo dvorišče.

Toliko o Južni in zahodni meji mojega osnovnošolskega igrišča. Severovzhod je bil zgodba zase. Prule. Te imajo posebno mesto. Bojo že še omenjene. A tole je o Zvonetu. In tale je prav posebna.

Povsod sila pogumni, po celem Trnovem in še malo po Sibiriji, vse tja do Viča, kjer so dan današnji poplave, včasih smo se po travnikih podili, razen na Prulah, tam smo vedno prav na hitro skozi smuknili, če smo šli na primer na Kodeljevo na bazen. Tam so bile prav dobre mačke. V čisto kratkih kiklah so tenis špilale. Ja na Kodeljevem je bilo lepo.

No, Prule so bile področje posebnega pomena.

Kot že omenjeno. Zvone je prav rad motor šraufal. On edini med nami ni imel poni ekspresa ampak takega na predstave. Nič kaj hitrejšega. A že samo to, da je imel prestave na krmilu, zadnjo zavoro na nogo. Tudi zakurblal ga je na nogo. Kar je bilo sila pogosto, ker ta motorček je res veliko nagajal. Tako, da je Zvone ogromno skakal pri vžiganju. Se mu nismo prav posebej smejali, čeprav je kar teklo od njega, ker vedeli smo, kadar bo, stekel, potem bo največji frajer v mestu.

Včasih je ta motorček vžgal. In potem je prdelo, zavijalo, sikalo. Tako kot nihče od nas, ni imel dušilca v auspuhu. To se nam je posebej fajn zdelo. Že, ko smo kolesa vozili smo namontirali razglednice na kolesa, da so odajale zvok podoben kot motor. Za to je sicer bilo potrebno precej domišljije, a je delovalo.

Pa, da končno povem, kar sem imel. Torej, Zvone je bil model. Tudi tak, ki si je že takrat, ko smo vsi nosili superge Jugovinil, zrihtal usnjene čevlje z kar nekaj pete. Visoka takrat še ni bila, ker T-rexi so se pojavili pozneje. Na te usnjene čevlje si je nabil ene 6 plasti podkovic.

Za tiste, ki ne veste kaj je to.

Včasih so na usnjene čevlje, ki so imeli, glej čudo, tudi podplat iz usnja pa, da se ne bi prehitro obrabili, male kovinske ploščice. Te so sicer varovale rob podplata a so tudi dajala prav poseben zvok ob hoji. Točno tak, kot v katerem filmu, kateri ponoči katero zalezuje.

Ter nas zbere Zvone. Se čisto dobro ne spomnim kako je ta del potekal. Mobitov še ni bilo. Tudi navadni telefoni so bili redki.

Kakor koli že. Se nas zbere enih 15 mulcov zvečer na prdulach pri Zvonetu in se odpeljemo na Prule. Po Prulah gre ena ulca po dolgem po sredini. Tam smo pričeli pri Grubarjevemu prekopu, ne prav hitro, voziti, tako, da smo celo cesto zavzeli, Zvone na sredini potem v klinu al kaplji ostali za njim. Noč je že bila. Prule tudi niso bile še tako osvetljene, so imele asfalt. In zvone je dal med vožnjo obe nogi na tla, tako, da se je tistih šest plasti pleha na petah drsalo po asfaltu in za sabo puščalo roj isker. Trajalo je ravno toliko, da smo v defileju obšli Prulske pobe, katerim so čeljusti globoko pod nivo mahedrale. Kaj tacega si niso niti v sanjah predstavljali, da si sploh upajo. Takole počasi. Še leta se je o tem govorilo. Še, ko sem se na stara leta preselil na Prule je bil spomin živ. Češ, da so pred leti Helsengelsi šli skozi.

Če se še kateri spomni, naj se mi javi, bova šla na pir. Al na čaj, če mu žena ne pusti pira. Sam sam ga tudi že dolgo ne pijem.

07 MODEL

TA PA JE BIL MODEL

Občasni član naše klape je bil tudi suha glista, ki je treniral tek. Zato je bil tudi občasen, ker kaj tako eksotičnega nihče od nas ne bi počel. Ves zaripel teči v krogu in to ure, to pa ni bilo niti pod razno za nobenega od nas.

Mi smo se prepustili toku časa. Ko je bilo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, smo vsi cele dneve špilali ponk pink, ko je bilo svetovno prvenstvo v hokeju, smo vsi igrali hokej na srednji cesti, katera je imela najmanj premikajočega prometa, ker je bila slepa. Razen, da je bila zaparkirana, večjih problemov s premikanjem golov, kadar je kakšen ata šel po pir, ni bilo. Ko smo uničili kotalke, je bilo tudi prvenstvo že mino. Nekaj časa smo še punce gledali, ki so se kobajagi umetnostno drsanje šle, a je bilo tako dolgočasno, pogledale pa nas tudi niso, smo takrat menili in smo se že začeli meniti kako bi koš zgradili, ker bo svetovno prvenstvo v košarki. In tako še premnogo prvenstvo, in premnogo udejstvovanj v valovih, ki jih piše življenje, ali denar, a takrat smo živeli še v socializmu, in je bilo državno prvenstvo vprašanje časti in ne denarja.

Vsi razen Romana. Ta je 3x na teden mrknil. Je hodil na Slovana. To se nam je zdelo na drugem koncu sveta, ne mesta. Enkrat smo šli čoporativno na kolesih, ga gledat. Je bil en vroč dan, ceste še kar nekaj makadamskih, ali s kockami. Skratka, ko smo se vrnili so nas pošteno riti bolele.

Še ogled je bil sila klavrn. Ko smo se zrinili na tribune, nas Roman, ki je sicer prav rad tudi na daleč kaj povedal, kompletno ignoriral. Kar je tudi kazalo, da je iz enega drugega sveta. Med nami je bilo butasto, se pogovarjati čez cesto. Si ja čez prišel in povedal, če je že kaj bilo tako nujnega, da je bilo treba čez cesto. Sicer so bili taki trenutki sila redki in se sploh ne spomnim, da bi kdo kdaj čez cesto šel.

Razen Romana. Ta je začel mahati, kriliti in razlagati že eno ulico preden smo se srečali. Tudi veliko je imel za povedat, kar je tudi bil redek običaj.

Ja, kadar se je dogodil, tisti čaroben trenutek, in smo ure in ure vice pravili in šale uganjali, Se je kar gradilo in dopolnjevalo. Nikoli pa ni vžgalo, če je kdo iz dolgega časa vprašal;

»Aa ve, ker kakšn nou vic?«

Je bila vedno tišina. Prav za prav je pomenilo, da je res podn od podna, da je prišlo tako daleč, da je kdo kaj tacega vprašal.

Roman se je udejstvoval v naših aktivnostih, kolikor se je le dalo, in kadar se je le dalo. Seveda smo ga vsi premagali v pink ponku. V hokeju je bil samo golman, dokler se meni ni posvetilo, da je golmnan fajn biti, ko ti ni treba toliko letati sem in tja. Potem je bil samo obramba. Za košarko je bil še kar visok, a sila neroden zadel itak ni nič, da ne omenjam stila. Takrat so zmagovali Daneu in ... Na horuk sploh ni znal metati. Na horuk je met preko ramena imenovan po iznajditelju Horaču. Se mi zdi, da se je pisal. Ta met nas je takrat popeljal na svetovno prvenstvo.

Ker je bilo med vsemi svetovnimi prvenstvi tudi v orodni telovadbi smo vsi bili Cerarji. Čoporativno smo se vpisali v telovadno društvo Partizan. Takrat se je do njega šlo še med vrtovi. Hiše na tem delu so bile sila redke, pritlične. V resnici so bile kmetije. Na enem koncu je bil hipodrom. Ja, včasih je bil hipodrom v Trnovem.

»Pa reč kej, če morš.«

Čez hipodrom po diagonali. Mimo malega obrata, se ni zdi, da od Šumita. Tam smo nazaj grede fehtali za prežgane oblate. Pekli so namreč oblate za napolitanke. Včasih ni ratalo in smo se lahko posladkali. Čeprav ni bilo o fili ne duha ne sluha, je bilo testo sladko in je bilo sila fajn.

Naprej med par kmetijami. Se ravno ne spomnim imen, en zelo znan, bo omenjen drugje, en moj sošolec. Potem ogromno makadamsko križišče pred Sokličem. Tako se je včasih reklo današnji gostilni pod vrbo. Soklič je stal na tem križišču, pred Solatendorfom. Razsežnost le tega se vidi v filmu To so gadi. Križišče je tako veliko ratalo, ker so 4 ceste po malo zgrešile center in so zato tvorile tolikšen prostor. Druge razlage ni. Lahko, da je kaj bilo z vojsko, ker zraven stoji Kasarna. Tako smo jo imenovali. Menda je bilo pa res kaj z vojsko. Ta Kasarna je glavni prostor dogajanja v omenjenem filmu. Od tam je bilo tudi nekaj sošolcev, tako, da sem dokaj dobro poznal tudi notranjost.

Čez križišče in že se je videla daleč največja stavba v okolici. TVD Partizan je z velikimi rdečimi črkami stalo na fasadi. Ne vem, če niso bile iz pleha. Nekakšen relief je bil zagotovo. Partizan še dan današnji služi svojemu namenu, čeprav ne izgleda več velik. V senci blokov se kar izgubi. A imena menda ni zamenjal. Kakor marsikaj zaradi česar imam včasih občutek, da sem tujec na lastnem pragu.

V Telovadnici in ob njej sem doživel velik del svojega otroštva. Še pol, ko so me že dodobra razjedali mozolji, smo še vedno trenirali, čeprav takrat košarko.

Začelo se je z orodno telovadbo. Na začetku so bili bolj skoki čez švedsko skrinjo. Ko smo obvladali levjega z odskočne deske, se je švedska skrinja postavila po dolgem. Tu je bilo že kar nekaj letenja v stojo in premet. Na bradli sem še kar nekaj naredil, na krogih me je zmanjkalo. Tudi po vrvi mi ni šlo. Sem pa zato blestel na drogu. Po dolgem in počez. Za pionirčke seveda. Se sploh ne spomnim, da bi pri orodni prešaltal med mladince.

No bilo je začetno obdobje, ko smo še vsi hodili, ker s časom je bil kar osip. Vsi hodili in nič drugega govorili. Samo telovadba. Vedno in povsod. Sem zadnji premet naredil, ko sem se vrnil iz tujine. Mnogo let po tem. Se fino v glavo udaril in moje gimnastične kariere je bilo konec za vedno. Od takrat se bojim. Ruker v glavo je bil kar močan. A elan je bil živ vse tja do konca zrelih let. Menda sem se po tem premetu postaral.

No, kakor že začeto, takrat smo vsakemu pravili kako fajn ja na telovadbi. Danes bi rekli, da je ful dobr. Sploh ne vem kako smo preživeli brez ful. Pa smo. Prav nič nam ni falilo.

No, pravili smo tudi Romanu in to velikokrat. Tako, da je po mesecih pregovarjanj le šel z nami vsaj, da poskusi. In je šel. Smo se v kratke hlače preoblekli, bila je zima in v spodnjih majicah tekli 10 krogov po telovadnici za ogrevanje. Sila pomembno. Še bolj pomembno, ko nas je trener v vrsto postavil in nam naročil, da postavimo skrinjo in tranpolin. Takrat so bili tranpolini, razen tistega v cirkusu Orfej, povsem mali. Nič večji kot odskočna deska. Samo višji. Tako, da si bistveno bolje skočil. Pri levjem skoku je bilo potem pristajanje v stojo in iz nje v preval že kar vragolija. A vsi smo je bili zmožni izvesti. In smo tudi jo. In to tako, da si po izvedbi še kar malo po luftu hodil, tak frajer si bil.

Roman se je po ripstolih obešal in nas prav nezaupljivo gledal. Po precej časa, vsaj ura je bila že mimo, smo ga le začeli spraševati, al bi poizkusil.

»Ne.

Neee.

Ma ne!

Pa dej no. Sej vidš de je čist lahko.

Nee.

Ma ne!

Vsi v en glas; vsaj poizkusi.

Nnnnne, no pa bom.«

Tišina.

Roman gre počasi preko telovadnice.

Mi smo imeli zaleta kakšnih 10 m.

On gre na drug konec telovadnice. Se nasloni na steno. Se z rokami odriva od stene in počasi niha naprej in nazaj. Potem pa. Tok, tok, tok, se sliši topot korakov in to z raketno brzino. Bi moral napisati trrrrrrrrrrrr. Potem se ne bi vedelo, da je človeški tek in ne avto.

Priteče do kanvasa, se zažene nanj, se udre do parketa, kar se nihče od nas ni, ga izstreli pod strop. Leti v ogromnem loku preko skrinje. Elegantno že ni bilo, se v zraku obrne samo za 90 stopinj, mi smo se za 180 in včasih smo temu rekli na pauh. Na pauh prileti na blazine. Se odbije za kakšnih 30cm in obleži.

Tišina.

Roman ne diha. Mu je sapo vzelo. Trener skoči ga prekotali. Priskočimo tudi ostali.

Roman vdihne.

Vsi se oddahnemo.

Tišina.

Pol pa eksplozija smeha. Krohotali smo se tako močno, da nas je vse bolelo. Na koncu, ker na začetku je hotel jokati, se je tudi Roman začel smejati, kaj mu je pa drugega ostalo. Držal se je za prsni koš, kremžil obraz in se smejal.

Smo mislili, da je njegova gimnastična kariera že na začetku v kali zatrta.

Mi smo še malo skakali. Roman je na klopi nas gledal. Ko je trener ukazal pospravo orodij, je vstal in vprašal ali lahko še enkrat poizkusi.

Borec.

Smo bili prepričani, da bo samo tri korake zaleta vzel. Je zopet štartal enako kot prvič. Sicer tekel namesto 100 na uro samo 50, še vedno hitreje od nas vseh. Se odgnal, poletel in pristal v povsem enaki maniri kot prej. Samo odbilo ga je samo 5 cm. Tudi pobral se je sam. Prav sočno zakolnil in smo šli.

O tem se je v Trnovem govorilo še leta.

»Pa reč kej, če morš.«

08 A MAŠ KEJ DROBIŽA?

Od ta divje plati je bil še Crle. Potem se je pa že umirilo. Zase menim, da nisem imel izrazito razburljivega odraščanja.

Ja, v smislu, ko se je šla moja žena igrat v peskovnik, je iz peskovnika prišla v belih štamplah. Pri nas rečemo v žabah. Nekateri jih imenujejo tudi pajkice. Čeprav pajkice naj bi bile modernejši izum. Včasih smo otroci nosili pod kratkimi hlačami še žabe, štrample, pajkice.

No, če sem šel v tistih letih samo mimo, mimo peskovnika, ne da sem bil takoj umazan, temveč bil sem umazan vrh glave, iz čevljev se je usul ajmar peska. Pesek in blato sta bila tudi pod majico in hlačami. Pa ne vem kako to. Samo mimo sem šel.

V takem smislu, seveda sem imel sila razgibano mladost. Se me je čisto vsaka neumnost prijela. Pa zopet, v primerjavi z pravimi džeki, sem bil nula. Še, ko je bil pretep sem ob strani stal in za naše navijal. Enaga začetnih sem italk že opisal, ko sem jokal, da bom mami povedal, ker me je oponent po prstih užgal.

V tem smislu je bil Crle ta pravi. En sila prijazen pob. Stalno se je režal. Šale uganjal, zraven vedno dobre volje bil. Tudi, ko so mu zobe polomili.

»U matr je blo dobr. Sm ga tok p...

Ja, a ni on tebe, se tako vidi.

Ah kaj bi to, jest sm ga, ko je ...«

Crle je bil približno tako velik kot Stane. Torej dolg kot ponedeljek, s to bistveno razliko, da se je kar skozi videlo. Tako je bil suh. Dvakrat zapečen, tako kot mama in ata. Verjetno so bili Romi iz Tetova. Rodom. Takrat za take vzgibe nismo bili navdihnjeni. Od kje je kdo. Brez veze. Uradno smo itak bili vsi brača i sestre jugoslovanskih naroda.

Crle je govoril brez naglaska, tekoče, trnowščino. Tako kot mi vsi. Sam se dokaj hitro asimiliral. Uradno mi je bil sošolec, čeprav ga tule omenjam v drugem kontekstu. Tudi v šoli je bil celi mili. Najbolj ga je veselil solfegio. Do, Re, Mi, Fa, So, La Si, Do. Sicer sploh ni znal peti. Ko pa smo z rokami trikotnike po zraku delali, in ponavljali za tršico, ga je silno radostilo. Najraje je imel tisto. Fa, Fa, La, Si, Mi, Ga, je dodal.

Torej Crle se je rad tepel. Za vsako figo. Včasih pa kar tako. Vendar to niso bili tisti, zaripli boji, ko se dva petelinčka naskočita, nekaj boksarskih po zraku, zadane itak noben nič, potem se objameta in prevrneta, nakar en enega za vrat drži, dokler drugi ne začne jokati, da bo tršici povedal. Prvi ga spusti izgovori nekaj mastnih na temo šleva in gre z svojo podporno grupo na en konec, jokajoči z svojo s stisnjenimi zobmi se bomo že še videli, v drugo smer.

Ne Crle:

»A ti si, mojo sestro gledal?«

Pa sploh ni mel sestre.

»Veš, da jo nebi.

Kva a mislš de je tko grda, da je tut pugledu nebi.

A čš eno na gobc?«

Pa je že priletelo, če se je dotični upiral. Crle odskoči kot mačka. Se prestavi levo, desno, gor dol, puf, v trebuh, če se še upira, levo, desno dol gor puf na nos. Nikoli valjanja po tleh. Nikoli praznih obljub, ko se je dotični s pogledom v tla uprl. Je crle pokazal vseh svojih 64 zob in zaklical.

»A ste vidl.

Ta je frejer, k sm se mogu mal pomujat.

Pejmo na pir. Jest častim.

Al pa.

Pejmo na pir. A maš kej drobiža?«

Pol smo še celo popoldne o pretepih nakladali. Vse dokler ni bilo treba domov, na večerjo in naredit domačo nalogo.

Doma je bil Crle zelo pohleven fantek. Kaj ne bi. Pri takem atu. Polkovnik al nekaj na to temo.

Takrat se ni dalo v kino Šiška priti, da te niso v šiški obstopili in si jih 90% po nosu dobil. Zelo redko se je dalo cel mimo priti, če si lahko plačal. Pa še to ni bila pojanta. Takrat smo bili vsi brez denarja. Pa tudi finta s sestro ni bila izvirna. Eni so še cegu prodajli.

To je bilo tako. Grejo trije mulci, prvič sem to videl pod železniškim prehodom v Bežigrad. En mulc hoče enmu večjemu cegu prodat.

»Kup cegu.«

Sledi obvezna klofuta.

»Kva me zajebavaš mulc.«

Iza vogla stopi ene 5 do 10 mladcev.

»Si mojga brata tepel.«

Puf, puf puf. Včasih pa še kaj hujšega. Vendar ne zelo pogosto. Ene vrste športni renome je bil vzdrževan.

Zaradi savske bande se nismo upali sami v Savlje. Zaradi bežigrajske za Bežigrad. In zaradi šišenske ne v Šiško. Rešitev. Mamo Viško bando. Ma ni bila ravno banda. A kadar se nas je dovolj zbralo, smo šli v kino v Šiško, in vmes iz druge strani ceste gledali šišenško bando v akaciji. Naša banda sploh ni imela vodje. Ni imela pravil, meja, ideologije. Samo v disko smo šli ne, da bi bili tepeni.

Skupna točka banditov je bila na Ferentovem vrtu. Tam so se srečevali, več ali manj v miru. No ja. Miru sigurno ni bilo. Pivo se je točilo v supercah. Tudi do občasnega ravsa je prihajalo. A to so bile male praske. Veliki pretepi so se dogajali, ko so eni šli družno na teritorij drugih, z enim namenom. Raus in kaus. Tega nikoli nisem doživel. Veliko se je o tem govorilo.

Razen enkrat. So ravno odprli nov disko. To je v tistih socialističnih časih bilo sila enostavno. Ko smo mi, Trnovčani odprli disko, v kleti TVD Partizan. Je Lujze (Lojze), ki je bil črko slikar narisal na lesene panoje gasilce v teku, ker ime diska smo dali Voda. Za odgovor, takrat naj popularnejšem Ogenj, v kleti dvorane za hokej v Tivoliju. Naš disko so menda po mesecu dni že zaprli. Punc je bilo vse manj, pa vse več pijančkov iz solatndorfa.

No, nov disko na Vegovi. Srednja elekto šola. Tam so bili sami vozači. Ne vem, če je bila kdaj kakšna punca. Menda snažilka je bila. V tistih časih, so se ravno nehali nositi plašči z imenom Avganistanci. Nekaj časa so jih imeli redki hipiji, ki so iz Indije prišli. Potem so postali popularni, so jih menda bolj množično nosili tudi samo navidezni hipiji. No, ti plašči so bili znotraj iz ponavadi bele dolge ovčje dlake, zunaj povečini izvezeni po verjetno lokalnih vzorcih iz Avganistana. Ko so odprli nov disko na Vegovi so jih nosili samo še redki posebneži. Mal u breg obrnjeni, smo takrat rekli.

Pridemo na Vegovo v disko, naša banda namreč, Crle, pa Zvone, pa ..., bili so vsi, ki so kaj pomenili takrat. Prostor dokaj osvetljen, kar v tistih časih ni pomenilo disko ampak proslava ob dnevu mladosti. Na par reflektorjih usmerjenih na sicer prazen oder, nekaj rdečega celofana. Muzika je hreščala, verjetno Let Zepelin, a se ni dalo razbrati. Ob vseh stenah pa mladina. Nihče ne pleše. Tist pir cuzajo in se režijo. Skratka, normalna vaška scena. Edina razlika, da je bilo v centru prestolnice.

No, ja. Še mi vsak svoj pir in ob en steber neumnosti kvasit. Verjetno bi še malo postali, potem šli na pir k Sokliču na domač teren.

Pa pride savska banda. Ti so bili najhujši. Vsi smo zastrigli z ušesi in obrvmi. Savčani so imeli vodjo. En mali, tečni. Ta me je imel še posebej na piki. Pa sem vsakič, ko se je hotel name spraviti uporabil svoj čut za umik. Še preden se je sploh kaj izcimilo. Sem par let moral, še potem, ko se je epoha z bandami nehala, po dalšnicah hodili, če sem ga zagledal, da se približuje. Še danes ne vem, mogoče bi ga namahal, če bi do tega prišlo. A ta je imel vedno gručo sabo. Zato je bil močan.

Torej, pridejo, gredo prav počasi preko dvorane, gledajo levo, desno, in nadaljujejo do odra. Tam so sloneli mladci zatopljeni v svoj svet, v svoje šale in običaje. En malo večji od ostalih je imel oblečenega avganistanca. Bil je obrnjen z hrbtom proti prihajajočim, in prav veselo krilil ob razlagi svoji fint.

So šli do njega, ga je vodja obrnil, in začel prav potihem nekaj govoriti. Avganistanec je odstopil, ga čudno pogledal in nadaljeval svoj govor. Vodja pa med njega in prijatelje. Ter mu začel puliti dlake iz plašča, ter nekaj prigovarjati. Je bilo predaleč, da bi slišal. A verjetno je bilo nekaj z sestro ali s ceglom.

Pa ga avganistanec prestavi in nadaljuje. Vodji se je čistro strgalo. Začne porivat avganistanca ostali prijatelji vstanejo z odrprtimi usti. Čisto nič niso štekali.

Izraz na avganistancu se je spremenil. Po mojem je skužil, kam pes taco moli in vodji primazal z pestjo zaušnico. Na kar je ta padel in tam obležal do konca dogodka.

Vnel se je pretep. Prvo bežigrajčani z grupo ob odru. Potem so kar tekli z vseh koncev in tepli bežigrajčane. Pol so še nas. Crle je tekal gor in dol in delil levo in desno, kjer je pač padlo. Stal sem ob istem stebru in bodril naše, pa prileti, puf, sem še v steber z glavo udaril, tako, da je bilo stereo. In to od Crleta.

»Crle pa jes sm, nš.«

Se je ustavil, me pogledal rekel uprost, me prijel za ramena,

»a uprostiš?

Vežde.

Po, pa uredu.«

Se obrne na peti in vihti pest v vse smeri in odvihra skozi množico prerivajočih.

Ko smo si borili prostor proti izhodu sem videl, da so nekateri domači, že z stoli ciljali reflektorje pod stropom. Menda so disko že pri otvoritvi razbili. Tako, da tja nismo več zahajali. Se je še leta govorilo v Trnovem kakšen dober žur je bil.

Če se kdo spomni naj me kontaktira, bova šla na pir in spomine obujala, če ne sme alkohola bova pa čajčka pupala, če ga žena ne pusti ...

09 PIŠUKA

U, pišuka, sm bil zaljubljen. Kar dihati nisem mogel, kadar sem jo srečal. In vedno sem v tla gledal.

To je bilo obdobje, ko nisem več tepel punc, katere so mi bile všeč. Pa spet še ne obdobje, ko sem vehementno pristopil in ji začel hofirati.

Dej, dej. Čist vsaki je všeč, da je taglavna. Razlike so le v barvi, odtenkih, intonacijah, včasih celo ideologiji. No, te zadnje so že malo tu mač, tako, da se tako daleč nisem spuščal. Pač, začel, se prilagodil, poizkušal speljati na mehek način. A, ko je šlo čez rob, tudi takoj in brez ovinkarjenja, sicer čimbolj razumevajoče, a vse eno sila na kratko. Veš kaj, če boš zoprna tamle je levo, jest grem pa na desno. Škoda, da sem ti perspektivo pokvaril. Brez mene ti bi bil življenje gotovo lepše. Vsaj ne tako moteče.

Ja, eni ljudje res niso lahki. Večinoma zato tudi dosti bolj zanimivi. In vendar. Vse ima mero. In, ko ga je samo ego pol naj se slika, če je še tako fajn, če imava še ne vem koliko skupnih interesov in pogledov. En mal se je le treba prilagajati. Že zaradi forme radi. Sploh ni fora v formi, ampak v zmožnosti, ali vsaj poizkusu zmožnosti pogledati na zadevo tudi z strani oponenta. Ne, da se je treba strinjati. Daleč od tega. Prepričevati prepričane je isto kot vedno iste vice praviti. Na začetku sila fino.

Joj, kako se razumemo. A veš, da se čist štekamo.

Ja nekaj časa. Potem je le fino še kakšen drug pogled probati. Vsaj razumeti, če že ne zaobjeti.

Pa je večina samo in zgolj sebična. Potem ne vidi iza svojega plota. Nekatere celo tako zanese, da so ostali butlni. Na koncu itak samo še to trobezlajo.

Pa vendar je preobrazba ena sila čudna reč. Ena je rekla, ko sem se vrnil iz Finske, tut že prej je nisem ene 10 let videl, torej 15 let cirka, najbolj ustvarjalnega obdobja.

»Koko si se pa ti spremenu. Saj te več ne poznam.«

Gor se mi je za malo zdelo, ko nikoli nihče ni imel mnenja.

»Najs, najs (nice).

A dej dej.«

Reč, a je blo dobr, še kar, zanič, za en drek, podn. Ne pa najs, najs. Čez nekaj časa sem že začel dojemati najs, najs kot podn. Pa ni tako. Gor zares niamjo mnenja.

In je po parih letih, en Andreas iz Štokholma rekel, da sem se fino civiliziral, ker na začetku sem bil nemogoč, ker sem povedal kar je bilo za povedat. Sedaj pustim sogovorniku, da pove in mu ne vsiljujem svojega mnenja. A kaj, ko tudi sogovornik ne vsiljuje svojega pol je pa najs. Še naj več kar si ljudje povejo, seveda kadar niso pod gasom, takrat je zgodba precej drugačna, kok fajn vreme.

Verjetno je večinoma nekje vmes. Pač glede na kontekst. Nekje vmes na Finskem in Sloveniji, sicer nimate veze, znata biti kot dan in noč.

Kakor že omenjeno, ko smo kotalke zgurali, so punce še neumnosti zganjale z umetnostnim drsanjem, kotalkanjem, so nas, čeprav se z puncami načelno nismo družili, nekako dobile, da smo bili gledalci. Tam kjer je danes Merkator trgovina je bil v tistih časih velik kup gramoza. Poraščen seveda z gostim in visokim, raznovrstnim plevelom. No, na tej brežini smo sedeli. Punce so pa kotalkale. Mene so zbrali, da sem del komisije za ocenjevanje.

Ko sem stalno dajal Živi 10 točk, so se vsi medsebojno skregali, češ, da sploh ne zna kotalkati, da je padla, da ima krive noge. Meni se je zdela takrat kot angel.

Pozimi je nosila ogromno, sintetično belo kučmo z dolgo dlako, z velikimi cofi in to me je tako očaralo, da je bila zame kraljična.

Na dotičnem tekmovanju smo se sila sporekli. V klapi sva bila dva voditelja in rivala. Stalno sva si prizadevala za čim večjo podporo ostalih mulcov. Takrat so me tudi najbolj zvesti zapustili. Mogoče sem res bil malo preveč pristranski, ko je bla tok luštna.

Po tej kotalkarski reviji, se sploh ne spomnim drugih smrkelj, sem se moral sila truditi, da sem si zopet pridobil, vsaj 45% podpore, med mulci. Sem zato imel ekstra bonus pri Živi, ki ga takrat še nisem niti poizkušal vnovčiti. Ja, kaj smo vedeli, za kaj so punce na svetu, razen, da težijo.

Skratka, sem se posvetil mulariji to tako, da sem bil glavni organizator graditve bunkerja na travniku med naseljem in Malim grabnom. V tistih časih, nam je trava segala čez brado, smo bili še tako mali, al je včasih trava višje zrasla. Tudi razdalja med naseljem in potokom ali lahko rečem rečico je bila omembe vredna, ker preskočiti se ni dalo tega potoka, da bi na glavo skočil po širokem, se tudi ni dalo, ker si zaril v sosednji breg. Sicer smo se kaj malo tam kopali. Čeprav se je tudi to dogajalo. A redko zanalašč. V takih trenutkih smo šli par kilometrov gor ali dol, kjer so bila visoka drevesa in pod njimi tolmuni, in se je dalo iz vej skakati. Čeprav si moral biti hudimano zvit, ker je bilo toliko vej med skokom, da si moral celo po zraku vijugati. Pa se je več ali manj srečno izšlo. Razen nekaj prask, ker si preblizu letel med odskočiščem in vodo in nekaj bušk, ker si v vejo zadel al v dno zaružil, ni bilo hujšega.

Je bil problem v tem, da je to bil teritorij sosednjih plemen in smo se morali udinjati in prilagajati, da ravno nismo bili v vojni in še, ko se je domače pleme naveličalo skakanja, smo lahko še mi malo.

Bunker je bil zemljanka, ko je bil zgotovljen se ga ni videlo. Smo nanosili sveže trave zrezane iz oddaljene lokacije, ker tam kjer smo kopali je bilo vse razrito in pohojeno in ni bilo od bunkerja nič, ker je vsak takoj pogruntal, da se je tu dogajalo marsikaj. Tako, da je bil celo večji projekt kamuflaža kot sama gradnja.

Izkopali smo luknjo za ene 6 oseb, če se majo fejst rade. Pa nas ni nikoli bilo toliko not. Nekatere mama ni pustila, nekateri so imeli ravno nove hlače, nekateri so samo od zunaj opazovali. Skratka, med vrsticami nekaj so imeli proti bunkerju.

Celotna akcija je združila bando v soliden sklop. Zopet se je vedelo kdo pije, kdo prinese pijačo. Midva z oponentom, sva bila zopet na starih tirih, skratka stalno nategovanje, kdo bo koga in kako, ostali so naju gledali in bolj ali manj navijali za zmagovalca. Vedno zmagovalca. Kok je svet okruten. Ko bi rabil podpore, ker ti ne gre, ta še rulja popluje.

A tako se čeliči karakter in kdor splava izplava še bolj trden od najbolj trmoglavega tumplna.

Tako so se vrstile akcije, čas je mineval, občasno smo srečevali punce, ki so imele svoje igre in svoja pota. Večinoma so to bila bližnja srečanja tretje vrste in kaj več kot, ko smo marširali mimo,

»a svidu babe kva so brez veze, se ni zgodilo.«

Po mojem so one na enak način nas pokomentirale.

Z eno razliko, da sem menda edini, pomahal Živi in velikokrat tudi ona meni. To je bilo tudi vse, da se ne bi kaj mislili.

Pa pride srednja šola. Od ne vem kje se je sestavilo in smo začeli skupaj, in to s puncami, včasih, nč včasih, redno smo jih čakali, da smo potem skupaj odšli na kopališče. So imele toliko za opraviti. Sam še tole in je izginila. U, kaj smo zabavljali, a tudi čakali. Ne vem kaj se je zgodilo, ker v dobrih starih časih, bi v isti sekundi pobrali šila in kopita in odšli, ko bi izjavila, sam še neki. Po mojem še stavka ne bi dokončala.

Na poti na kopališče smo še vedno tvorili skupino mulcov in za nami punce. Se pač niso znale nič kaj pametnega pogovarjati. Niso vedeli nič o nogometu, o košarki, no smučale so že, a to ne šteje. Vsaj poleti ne.

Razen Žive. Ta je spremljala nogomet, košarko, plavanje, skratka vse in je tudi stalno dopolnjevala, ko je kakšen naš ravno razlagal,

»kok je dobr koš dal Daneu,

pa, da ga je un pufaulou, sej veš un ta visok.

Luba duša, ko so pa vsi visoki,

pa je že Živa dodala, Krivokapič.«

To sem se izmisli, ne vem, če je kakšen Krivokapič kaj špilov košarko. Živine številke tut nimam, da bi jo vprašal.

Pa z Živo se je dalo tudi kaj drugega pogovarjati. Ne, da je bila kaj ekstra klepetulja. Bi prej rekel, da je malo manj govorila, kot večino nas. Je pa zato skoraj vedno zadela žeblico na glavico in to veliko prej, preden se nam je posvetilo, v čem je haklc.

Bi rekel, da je bila bistveno bolj razgledana. No, na tekočem, kot mi vsi skupaj. Tudi marsikaj je prebrala, kar med nami takrat še ni bilo posebnega veselja. Čeprav se je potem kmalu začelo. Malček tudi po njeni zaslugi, da smo mnogi vzeli v roke pubertetniško literaturo. Stepni volk pa take. Sam sem celo Gandija prebral in sploh me je potem začelo mal metati. A to mal bol pol.

Začelo se je dosti bolj enostavno.

V tistih časih smo prebrali samo kar se je od nas zahtevalo. In se ni dalo prepisati. Zbrana dela Slovenskih pisateljev smo imeli sila radi, ker je na koncu bil rezime in razlaga in si samo tisto prepisal in si 2 dobil. Za kaj več se tudi nismo metali.

Pa, če nas ni nihče razumel. Mladost je norost in tistemu, ki to ni jasno, je zgrešil pojanto. V tistih časih se formirajo vprašanja. Odgovore potem celo življenje nabiramo, več ali manj uspešno. Tisti, ki si predstavljajo, da se bo takrat odgovore dajalo je, če ne drugega, sigurno ne pedagog. Pa so ravno to počeli. Piflarce so sicer povedale, tako, da ni, da nismo vedeli kaj bi se morali napiflati. A se nam je preneumno zdelo, tako enostavno življenje tudi ni.

Tako, da še danes ne razumem tistih, menda so bili tudi med nami, pa jih nisem opazil, takrat že ne, ki so imeli že v zibelko položeno svojo življensko pot. Po moje je še vedno tupoglavo tako razmišljanje, čeprav ne rečem, da ni možno. A je tako redko, da se o tem knjige pišejo, ne, da je glavna usmeritev v družbi.

In tako se je dalo z Živo tudi o tem.

»Joj, kok dobro knjigo sem prečital.

Pa pravi ja res je dobra sem jo pred tremi leti.

Pa koko si jo, če sem te ja videval se z punčkami igrati, tako kot vse ostale Micike.

Nič ni narobe se pridružiti večini, zvečer je pa še vse eno čas kaj zase prebrati.«

Tako me je presenečala iz leta v leto. Včasih sva se več družila, včasih manj. Večinoma glede na zanimanja posameznika. Mene je metalo po hribih, pa veslanje, pa konji, pa neskončne debate po gostilnah.

Živa je pa imela rada fante. Pa ne, da je imela več na enkrat. Ne, lepo po vrsti kakor so hiše v Trsti in vse sila resno. Samo tako hitro se jih je naveličala. Verjetno ji nismo moglo slediti v njenem intelektualnem razvoju. Saj je res hudo, če nimaš kaj povedati, ker vse že ve.

»A veš kok dobr ...

Ja. Že zdauni.«

Sam sem bil občasni dober prijatelj, pa sem kar dobro prenašal. Predvsem, ker meni se je zdela ekstra zanimiva ravno zato, ker je vse vedela in sem jo lahko o vsem vprašal in so bili odgovori ali reakcije z repom in glavo. Dočim je bilo moje samo mencanje na temo.

Tako je bilo, da se zares nisva nikoli zbližala. Ja, veliko pozitiven energije in simpatij. Nekajkrat celo delovni tim in to precej uspešen. Kar je v mnogih primerih potem kulminiralo v globlji odnos. A ne midva. Midva sva dano situacijo, izkoristila, potem pa vsak po svoje.

So naju precej po strani gledali. So me obtožili, da sem zaljubljen, vanjo že v časih, ko so punce samo težile in potem še velikokrat, ko so se že malo unesle, in na koncu, ko so postale esenca življenja.

Tule bi bilo potrebno dodati, še eno okoliščino.

V srednjo šolo sem šel na Šolo za Oblikovanje, ki je slovela kot v tistem rokovskem komadu: Sex and drugs and rock and roll. Moram reči v času, ko sem bil sam tam, ni bilo ne enega ne drugega. No, nekaj rocka je bilo, ne prav veliko.

Živa je šla na Šubo, ki je takrat slovela kot skupščinkih otrok šola. Skratka sol zemlje. Travco smo tam dobili.

Mi iz ŠZO smo sloveli kot boemi, uni na Šubi kot šminke. Mi iz ŠZO smo na Šubo hodili punce haklat. Naše so bile pač iz hribov. Takrat še gorske rože niso bile popularne.

Živo sem zadnjič srečal na plesu na Šubi, ko mi je padla v objem, bila je precej pod gasom in preko moje rame tulila,

»a je kdo videl moj modrc?«

Po mojem sploh ni bil prijatelski objem, no, mogoče nekje globoko na začetku, je bila iskrica veselja, ker me je po dolgem času spet videla, a že kmalu po tem, ko sem jo podprl, sem bil samo še podpornik, ker se ji je tako vrtelo. Bil sem v družbi in smo odhajali, Žive tudi več ni bilo na spregled.

10 POINTILIZEM

V resnici smo se takrat klicali po priimkih. In sem prav dolgo gruntal, kako mu je bilo pravzaprav ime. Tako kot so nas klicali v šoli. Wajngerl, tiho. Wajngerl ven, pa mama u šolo. Ja, nisem bil med enostavnimi. No, nisem bil edini. Se nas je zbrala četica, bolj vedoželjnih in z sršeni v riti, kdo bi nas takrat miril. Pa zopet, zase trdim, da nisem nikoli bil extra. Srednji. Tko kot še danes vedno in povsod.

Ko smo se preselili v veliko mesto, in me je ata sredi pouka pripeljal v razred, in je tršica rekla, no otroci to je vaš novi sošolec, in so punčke s kitami in špegli v prvi vrsti prav z zanimanjem ogledovale nov material, so v zadnjih vrstah izvajali množičen pretep, kar sem mislil, da je pač en tistih trenutkov, ki ga ne obvladaš. Se je izkazalo, da ga počasi obvladaš in, da sploh ni redek pojav, prej stalnica. Kakor koli že, do zvonjenja so se minute vlekle kot večnost, pa verjetno ni bilo več kot 15 min.

Ko je zazvonilo je tršica še nekaj naročila, kar sem preslišal. Vstal sem nekaj trenutkov za ostalimi, ki so že vreščali in tekali na vse strani. Se obrnil in bum. Kot strela z jasnega.

Me je prtegnu na gobc.

Pol pa šel.

Sam, da vem kdo je ta glavn.

Seveda sem se cmeril še dolgo potem , ko se je tršica že vrnila. Na začudenje mi sploh ni posvečala kakšne pozornosti. Še več, nihče od sošolcev ni niti trenil ob dogodku. So že vedeli, kako se gradi struktura piramide. In za vsakega novopečenega, se je začel mukotrpen postopek vzpenjanja in iskanja pozicije.

To mi še dolgo ni šlo. Boško mi je še nekaj let grenil življenje, pa sem ga obvladal na varni razdalji in zdravim odstojanjem, če je bil tam, mene ni bilo in obratno. Sicer sem že na poti domov, še vedno cel zabuhel od joka, ko se mi je podiral svet in sem ravno hotel začeti sovražiti vse od začetka, priključil, dohitel Igor. Je rekel, da ima avtoček od mečboksa (Matchbox), da mu eno kolo fali in, da je šipca počena, a mi ga pokaže, če me zanima.

Stanoval je v blokih med šolo in našim naseljem. Vendar ne v že omenjenih oficirskih. Tako, da se ni imel za državo zase ampak prej za nevtralne ali celi neuvrščene. Te so nekje takrat iznašli. Je bilo še vse tako frišno. Za našo generacijo so se odpirala nova obzorja. Pa tega takrat še nismo vedeli. Že životisko carstvo je bilo zaklad, mečbox autočk itak kot ko-hi-nor.

Madona sem zijal. Sploh nisem opazil, da ima še sestro in starejšega brata, da jih njih 5 živi v enosobnem stanovanju, da se vsi stiskajo v dnevni sobi, ki je bila tudi jedilnica. Vrgla sva se na tepih in drgnila avtoček. Prvo samo Igor. Počasi levo desno, mal gor dol, obvezni zvok pri tem :

»Eeeeeee Eeeeeeeee Eeeeeeeee ...«

Čez čas mi ga je dal za en Eeeeee. Potem je že mama klicala k kosilu. Povabili so me, da sodelujem, sem se prav lepo zahvalil in ob zvenečih pohvalah, češ a vidite, kako je uglajen, se tako lepo zahvalim ne vi svojat divjaška.

Z Igorjem sva imela prav poseben odnos. Bi rekli mal čuden. Takrat denarja ni bilo. Ali vsaj zelo redko. Tudi količine so bile temu primerne, vendar. Kadar koli je kdo od naju dobil 5 kovačev. Ti so bili zlati. Smo rekli. Bakrova zlitina. Kaj vem kaj v denar dajejo. Za razliko od enega, dveh , petih dinarjev, ki so bili menda iz niklja. Smo rekli, da so iz pleha, če si plehnate predolgo v dlani držal in seveda švical se ti je potem narisal črn krog v dlan. In si potem lahko kot dokaz to okoli kazal, ker denarja že itak ni več bilo. Lej so trije cukri, 505 sa crtom, al dva ta gajstnata reče moja žena, mi smo jim drugače rekli, se ne spomnim kako, že bili zgodovina in jeziku in trebuhu. Samo črn krog na dlani ja kazal na to, da si bil nekaj časa najsrečnejši človek na zemlji.

No kadar je kdo dobil 5 kovačev, na zadnji strani je bila podoba delavca z ogromnim kladivom, si pritekel v vas. Telefonov takrat še ni bilo v vsaki hiši. In vedno je drugi imel čas, ne vem kako to, da smo včasih otroci vedno imeli čas, danes ga nikoli nimajo.

Kadar je kdo dobil 5 kovačev, je drugega zvlekel ven in sva šla v Trnovski pristan. Tam je bila takrat še meja med Solatendorfom in Krakovim. O, tu so se tudi bile svakojake bitke. A o tem kje drugje.

Trnovski pristan je takrat bil zaspan, od vseh pozabljen becirk. Plečnikovi kostanji so bili v vsej njihovi slavi, razen gostilne na Krakovski strani je bila še ena mala pekarna, v kateri se je dobilo, poleg dišečega, sveže pečenega kruha in žemljic, prest in štrudla tudi, štrukelj z nečim, se sedaj ne spomnim, a se je dalo po cesti pobirati kadar so stroki odpadli in je bilo trdo, ko kamen, a, če si bil dovolj zagret si zadevo pregriznil, in je bilo suha a po malem sladkasto. Se mi zdi, da se reče rožič. No, tam sva kupila dva rožičeva štruklja in 2x čokoladno mleko v tetrapaku. Kar je bilo ravno izmišljeno v tistih časih. Usedla sva se na stopnice ob Gtradaščici, hvala Plečkotu za trenutke sreče in užitkov. Pol sva šla domol.

Ja, v resnici nič drugega. No še klepetala sva, a tega se ne spomnim. Spomnim se, da je vedno sonce sijalo, in kostanji so dajali ravno tako senco, da je bilo polno sončnih žarkov na valovih potoka. A to, da sem bil del poitilizma sem zvedel šele dolgo po tem, ko sem v velike šole hodil in debele knjige bral. Takrat je bil pa en sam trenutek sreče.

O tem ni nihče nikoli govoril v Trnovem. Sploh nihče ni vedel, da je tako fino, če imaš 5 kovačev in dobrega prijatelja.

Bog si ga vedi, če je še živ.

11 UUUUUUULIIIIMPIIIIIJAAA

V resnici bi si zaslužil prvo mesto, ker sem ga spoznal prvega, ko smo se preselili v veliko mesto. Z njim sem potem preživel večino časa. Nekaj časa so pravili, da sva kot rit in srajca.

Menda že prvi dan, vsekakor pa večer in črno noč, tega se živo spomnim, ko sem šel od njih domov, se mi je utrnila misel, to ime si je najlažje zapomniti, ker z imeni iz razreda prvi dan sem imel velike probleme.

»Kako je bilo v šoli Andi.

Uredu.

Kaj ste počeli?

Nč.

Ali si spoznal kakšne prijetne sošolce?

Eeeee eeee eeeee. Ne.

A noben ni govoril s tabo.

Ja en je pa se ne spomnim imena.

En me je pa na gopc.

Joj ali si si kaj naredil.

Ma nč, sam mal sva se zrausala, sj ni blo nč.

Evo se mi čist nč ne puzna.«

Kažem nos. Iz katerega je še pred nkaj urami lila kri.

No, previden bodi. Vsi novinci imajo težave, ti še posebej pazi, ker si iz kmetov.

Iz kakšnih kmetov. Prej smo stanovali v malem mestecu uro daleč iz prestolnice. Imel je vse. Industrijo, uslužnostme dejavnosti, turizem in gostinstvo. Dan današnji je še nekaj potenciala v turizmu, so preveč nevoščljivi in med sabo skregani, da bi iz tega kaj bilo. Industrija je propadla, novodobni bogataši so se odselili v davčne oaze. Prav hitro se ne bodo pobrali. Menda čez generaciji ali dve mogoče, ko bodo novodobni mulci na svet povsem drugače gledali, če jih ne bodo prej zagrenili fotri, z štorijami iz tranzicije. Trenutno prav katastrofalno kaže.

A govoril sem o nekih povsem drugih časih, ko je za praznike sonce sijali in vsi smo se imeli radi in bili brača i setre.

Boris si čisto lahko zapomniš. Samo na risa se spomniš dodaš bo in bo.

Zjutraj, kakšen tiger je že bil sinoči. Čisto nobenega imena z asociacijo na tiger se ne spomnim. Tako, da sem ga še enkrat vprašal,

»ti koko je že tep ime?«

Se je prav na široko in dolgo režal. Kar je počel potem še dolgo vrsto let. Zato smo ga tako radi imeli. Saj je bil tudi tečen, u madona, stepla sva se tudi, a to redko, večinoma so najini redni prepiri, eni tri na dan po tamalem, zaključila z dolgim nosom in sveto zaprisego, da z njim že ne govorim dokler ne umrjem. Pa je bil čez pol ure že pri meni in kot, da nisva bila pred kratkim na smrt skregana, vprašal, kot, da se ni nič zgodilo,

»a maš kakšen ventilček, mi ga je včeraj kiflc uzeu, ko sm iz Svobode dam šou.«

Treniral je namreč fuzbal. Pri športu se nisva ujela. Sam za nogomet pač nisem bil in še danes nisem nadarjen. Še največ kar sem dosegel, da so me imeli v obrambi, ker tudi za gol nisem. Sem nekje na rosnem začetku, ko bi lahko še kdaj kaj bilo iz mene, tko v golu stal, gol od rokometa, je pritekel un k me je ta prvi na gobc za dobrodošlico in iz enih 15 m streljal. Sem celo ubranil, a čisto po nesreči. Dobil sem šut direktno u ksiht. Ene pol ure se mi je vrtelo in zvezde sem v sončnem dopoldnevu videl. Od takrat, ko je kateri pred gol prišel sem sam lastnonožno brzinsko odrvel, čim dle od žoge. Seveda, da nisem bil uporaben za nogomet.

Še ena luštna na to temo. Smo tako po pouku špilali pred šolo, so me imeli v obrambi, je blo že eni 2 proti 3, ko pride un k me je na gopc, češ, da hoče igtrati. Boško ne moreš smo sredi igre in ne gre. Izpuščam pomožne glagole, s katerimi so bili začeti, začinjeni in končani vsi stavki v pogovoru. To si pač vsak sam nariše. Glede na okus in izurjenost v tem.

»Bom žogo pregriznu. Veliko pomožnih glagolov.

Ahahahahahaha ahahahahah hahahah hahahah«

je odmevalo med igralci in gledalci, katerih je tudi bilo nekaj.

»Ne ga pomožni glagol.«

Pa pride na igrišče, zgrabi fuzbalko, tisti, ki ne veste kaj to je, to je žoga z zelo trdo povšino, in še tršo dušo. Včasih smo jih še pumpali. Dan današnji gredo otroci po novo, če jim poteče rok. Rokometno se je dalo malo stisniti, Košarkaško tudi, fuzbalke ne je bila prtrda, zato sem tudi zvezde gledal po bližnjem srečanju z njo.

Ta jo prime in na usta pa pfssssssssss. Se je slišalo v čisti tišini, ker smo vsi igralci in gledalci obnemeli in okameneli.

Pol je pa šel.

Sam sem ga ukrotil po nekaj letih ovinkarjenja. Zgoraj omenjeno prihajanje iz kmetov je sicer imelo podlago. Sem navrgel, da smo se tam otroci skušali v igri imenovani metanje. Ene vrste rokoborba, na vaški način. Nič boksanja, kamoli ščipanja in praskanja.

In me take že ne vem kolikokrat spet nadleguje. Večinoma sem uspešno ovinke delal, občasno se ni dalo ogniti in je prišlo do bližnjih srečanj.

Pa se mi enkrat strga. Se mi zopet zapodi, da me bo prevrnil. To sem že opisal, da je bilo izredno malo boksanja, magari se je vedno na to temo začelo, a je bilo večinoma poziranje, sledilo je objem večinoma pod pas in po tleh. Potem za vrat, dokler ni začel jokat.

Sem se mu tudi večinoma pustil, saj je slovel po nasilnosti od prvega razreda, da ne omenjam, da ga je bilo lih pol več od mene. Pa raje še kaj zraven.

Pol se mi lepega dne strga in se mu uprem. U, je bil presenečen. Se mi zapodi pod pas, se uprem ga primem za rit in dvignem, nakar še ob tla potisnem. Glede, da je imel rit gor, je seveda z glavo ob kulir, dogodek je bil v šolski avki, treščil.

Pa se ni na kulirju nič poznalo. Boško me je gledal kot tele v nova vrata. Menda se mu ni še nihče nikoli uprl. To, da ga ata vsak dan namaha se ne šteje. Od takrat je bil moj zaveznik, če se je namenilo, da bo kakšna gužva okoli mene, je vmes stopil in vprašal, kdo ga bo?

Pa ga ni nikoli več noben. Razen Crle a to je že druga zgodba.

Nisem sicer prišel direktno iz kmetov. Smo le 3 leta prej živeli v malem mestu. Kjer sem se udomačil. Je bilo kar nekaj problemov. No, ja. Drugi kraji drugi običaji.

So me zato naučili kozo klanf. To je nevarna igra. Balinanje z drvi. S tem, da mora en stalno paziti, da sta dve drvi pokonci postavljeni. Med tem, ko jih postavlja mu drugi zbijajo iz enih 5 m. Sicer ne velja v človeka, kamoli v roko in še manj v glavo. A, ko se igra razživi je vse to v igri. In še dobro sem jo odnesel. Razen nekaj kratnega jokanja. Pa nekaj zaškalanj. To je, ko se ti trska zarije v meso. Zoprno, da bolj ne more biti.

Tudi kaditi so me naučili pravilno. Na kmetih smo srobot. Tu so ta veliki fantje kupili cigarete in smo puhali. Ja kmalu sem začel. I lump ti. A v tistih časih so vsi kadili. Že Žul Briner (Yul Brynner), ko se začne Neretva ga vleče.

A je bilo Borisu.

Se mi zdi, da sem že omenil, da sva bila rivala v poveljevanju klapi. Vendar nikoli ni noben zmagal za dolgo. Ja, v nekaj situacijah je bil bolšji, vendar ne bom nikoli priznal. Spet v drugič jaz, kar ne bo nikoli priznal. Skupaj sva živela konec otroštva in začetek mladosti.

Ni bil sošolec. Vedno je bil v paralelki. Nikoli v istem razredu z mano, čeprav so mene veliko selili. Sem na W in, ko jih je bilo preveč so me dali v C. Pa jih je zmanjkalo spet ta zadnjega. Pa še pomagal sem po najboljših močeh. Res ni bilo lahko z mano. Čisto nobena tršica ni bila zaljubljena vame.

Bil je sicer na začetku abecede, a je imel podobno obravnavo pri tršicah.

No, ta del se nama ni zdel ekstra pomemben. Veliko bolj pomembno je bilo zanj, da zabije gol na Slovanu, meni, da se naučim nov akord ali nov postopek pri razvijanju fotografij. Tako, da sva se na nek način celo dopolnjevala, če je bilo zaradi športa je, ja pri nogometu, vodil, a že pri košarki sem ga peljal, na smučanju, da o hribih ne govorim, kjer je povsem odpovedal.

Od najinega fuzbala je samo ena štorija, ker se je gibal v tej srenji je imel veze in nama je zrihtal, da sva sladoled na štadionu za Bežigradom prodajala. UUUUUUULIIIIIIIMPIIIIIJAAAAAA proti Vardarju. Pa se tekme sploh ne spomnim. Zame je bila ena sama sreča, da sem z hladilno torbo za vratom okoli hodil, ne prav zagreto, ker sem lahko za vsak prodan kornet enga pojedel. Tako, da so me morali celo klicati, kar pri drugih prodajalcih ni bil primer. En je tulil, ko je slatkiše prodajal:

»Kiselo veselo. Džabe dam, samo, da prodam.«

In je imel stalno stranke. Ostali sladoledarji so letali kot prtegnjeni, če se je videlo, da bo kdo po sladoledu povprašal. Sam sem stal in kornete mazal. Še dobro, da se je tekma končala, ker verjetno bi tistega dne komot primznil, magari sredi poletja.

»A kok sem zaslužil?

Ne to pa nisem.«

Ja, pogumen al neumen je bil isto kot jaz. Če je bilo treba skočiti na glavo med vejami in skalami v 10 cm globoko vodo, sva tekmovala kdo o prvi. Tudi sedel je enako visoko na tribuni, ko smo tarok s puncami igrali. Vicev je znal nekoliko več kot jaz, a so bili bistveno bolj mastni. Sam sem se jih malček izogibal. Samo, če je bil ekstra smešen sem ga tudi sam povzel, ker za dober vic je treba tudi nivo prilagoditi, ker včasih, je bil kateri, ki je bil samo masten in nič smešen. Tem sem se izogibal.

Živo mi je hudo zameril. Zanj je bila najbolj tečna punca vseh časov. A po moje mu ni šlo v lajšto, da se sam z njo tako dobro pobiram in sem zato veliko poslušal dovtipov in včasih kar nesramnosti. Najhuje je bilo, ko je bando naštimal, da so skupaj šimfali oba. Pa, ko bi vsaj kaj bilo. Tako pa.

Ko sem vodil fotografski krožek v ZSMS sobi v Trnovem, mi je nagajal. On je imel strelski krožek, sploh ne veliko obiska. Po večini naše člane, ne vem, če ne pod mus. Pri meni so bili tudi zunanji in še celo nekaj smrkelj. Ko smo na koncu leta pripravili razstavo, so nam potem strelci vse preluknjali, ker so vadili streljanje v naše portrete.

U, to smo imeli veselje. Smo naredili celo vrsto Šiv. To je pa tako. Nekoč, so bili pač staroverski aparati in transport za film ni deloval vedno po pričakovanjih. Povečini smo take fotke zavrgli. Pa se jih je vse eno nekaj pojavilo, ena čez drugo, ki so prav zanimive izgledale. Nekaj časa smo se trudili z zadrževanjem filma, se je vse ponesrečilo. Nakar smo začnemo slikati v čisti temi. Odprta zaslonka na neskončno. To narediš z žico na sprožilcu. Potem prižgeš luč in to par krat. Vmes se objekt, v našem primeru statist premakne in dobi dva para rok. Na naslednji tri pare rok. Spet tri pare in dve glavi. Ter na naslednji tri pare in tri različne glave. Enako oblečen že mora biti, a ni treba, da je stalno ista oseba. In je bil uspeh vsesplošen. Še iz šole tršica je prišla in nas pohvalila.

To je po moje izbilo dno, da so postrelili vse naše mojstrovine. Nasploh sva se počasi oddaljevala. Pa ne namerno. Samo počasi je tako ratalo. Boris je bil bolj za akcijske rabote, sam bol za ustvarjalne. Na srednji šoli se je to že zelo poznalo. Na faxu me je že malo sovražil. Sam namreč ni nadaljeval šolanja in je imel, tako kot večina takrat, o študentih negativen pogled. Češ samo izkoriščajo delavce.

»Delat pejte bitlesi.«

Pa sva se razšla povsem mirno. Pač se nisva več udeleževala skupnih aktivnosti. Tako je pač bilo. Njega je bolj zanimalo eno mene drugo. Ko sem ga po mnogih letih srečal in se iz srca razveseliš starega prijatelja in pejd greva na pir. Pol takoj jasno rata, da se prav za prav nimaš kaj meniti, da ga ne bi užalil, potem o vremenu trobezljaš in koko je hudo, a bi lohk blo še slabš in take neumnosti.

Nazadnje sem slišal, da vodi tenis center in, da ga majo punce sila rade.

To si je menda vedno želel.

12 ČOLNI NA GRADAŠČICI

Ej, pojma nimam kdo je dal idejo. Menda sam, a ni nikakršnih spominov na to temo. Me pa ne bi čudilo. Sem imel vedno vse polno idej.

Jih je samo občasno bilo mogoče udejanjiti. Premnogo katera je bila zatrta v kali, ob prvi omembi, se je usula taka poplava režanja na temo:

"Tis vosu!

Kje spa kej tacga vidu?

Butl, pejmo raj na koš metat."

In smo šli, zraven pa še malo pokomentirali, kot da ni bilo že prej dosti.

Tisto z butlnom vendar.

Pa vendar.

Se je dogodilo, občasno, da so se zvezde prav postavile, in je bilo ravno med prvenstvi, svako jakimi, in ni bilo nič kaj začetne energije v luftu, tiste ki te vleče, da na koš mečeš, še potem ko se že nič ne vidi, in te roka boli, da jo komaj dviguješ, pa vse eno ne odnehaš, ker si ravno odprl sezono zadevanja.

No, nič takega.

Verjetno nekakšno mrtvilo. Pa se ga ne spomnim. Samo natolcujem na to temo.

Zakaj se je včasih pa le izšlo, čeprav ni bilo nikakršnega zunanjega vzgiba. Lahko da so se od nekje pojavile impregnirane vezane plošče in mi je zato prišlo na misel. Lahko pa tudi ne.

Sem pač predlagal, naredimo si čoln in se bomo vozili po Malem grabnu.

Se je prijelo in je celotna grupa, takrat še povsem brez nežne polovice, zagrabila.

Ej, smo tumbali kako se pa naredi čoln?

Tiste plošče smo zlagali, na naši zelenici.

V resnici ni bila naša naša. Naša skupna.

Med vrstami so bile vrste brez hiš. in tam je bila skupna zelenica. Katero naj bi skupaj vzdrževali, da ne omenjam, da naj bi tam prirejali skupna srečanja. Se ne spomnim da bi kdaj prišlo do tega.

Ja deca smo včasih tam fuzbal nabijal, a je bilo na hitro v kali zatrto, ker pri nogometu pač ne moreš biti tiho, še posebej če ti soigralec ne poda in potem še fali gol.

Ga je potrebno oblajat, z vsemi pomožnimi glagoli, na začetku v sredini in na koncu.

Da ne omenjam, če te pa nasprotnik v pišuko brcne, potem je pa treba poleg že prej omenjenega tretmana dodati še kakšno brco ali boks iz česar obvezno rata vsesplošno vpitje.

Tako da o nogometu se tam ni udejstvovalo.

Včasih so smrklje imele piknik z svojimi punčkami, pa se je tudi to kaj kmalu odkljukalo, ker se je za vsako zelenico našel en, ki je kao stalno skrbel za zaplato trave in ni maral da bi se otroci tam valjali, kamoli kakšen papirček pustili.

Pa smo vse eno na naši zelenici zlagali tiste plošče, v vrsto, češ kako dolg bo čoln, koliko plošč potrebujemo ob straneh in kako se sedi.

Plošč je bilo odločno premalo, denarja za dodatne pa tudi ni bilo, tako da sta potem nastala dva čolna za eno osebo.

"Za koga neki?

Ja za naju z oponentom."

Ostali so pa morali pomagati.

Žagali smo na roko. V tistih časih, še ni bilo hobi programa, kamoli cenenih strojčkov iz nakupovalnega centra. Za to še vedeli nismo. Čeprav se je v kakšnem filmu že videlo. A pač ne registriraš.

Lih cel teden smo žagali, zabijali, razbijali, ker se ni izšlo in je bilo treba ponoviti,

Po tednu dni razbijanja, in kreganja z vse več sosedi, ki so vedno bolj tečnarili, da se ne da živeti ob takem hrupu, sta v obilici odpadnega materiali, na sredini zelenice lažali dve manjši trugi.

"Ma ne res.

Kt kašne truge ti puvem."

Gospod sosed strojni inženjir, se je potrudil da je izračunal izpodriv in določil da bo kaknih 10 cm čolna nad vodo, če bo v njem en otrok.

Smo hoteli narediti nadgradnjo, pa je dodal, čim višji bo, tem bolj bo potoplejn.

Kaj smo mogli?

Skuhali smo katran. Se tudi ne spomnim kako smo do tega prišli, se pa zelo spomnim kako sem bil popacan in vonja vrele smole.

Mešanica ni bila prava in se nikoli ni posušila. Še potem pod vodo se je limala.

Posebej projekt je bilo pospravljanje. Kar smo sveto obljubili da bo isto kot na začetku.

"Veš de.

Skor tko."

Naslednji pa spraviti trugi do Malega grabna. Ej sta bila težka.

Smo povezali dva para koles z koli. Na njih naložili čoln in prav počasi kolovratili po travniku. V tistih časih je bilo za naseljem še daleč po visoki travi do Malega grabna.

Čolna smo dostavili in splavili.

Zares sta bila 10 cm nad vodo a prazna.

Ko se je Boris vsedel v svojega se je že v vkrcavanju prevrnil, zajel vodo in potonil.

"Tis predebu.

Pa preneroden."

In vstopim še sam.

Se ni prevrnil, samo potopil.

13 IŠKI

-Ej tole je bla ena vesela štorija.

Ja , ni vse v osebah, nekaj je tudi v krajih.

IŠKI VINDGAR

Tam se je dogajalo marsikaj, marsikomu, marsikdaj.

Tale štorija je bila bolj na začetku mojega Iškega, ko so nas zanimale svakojake zanimivosti in dejavnosti. Čas, ko so punce še hodile po svoje. Sicer je bilo sila fajn, če so šle po isti ulici, prav z veseljem smo čez cesto gledali, tudi kakšen dovtip je poletel, in večinoma tudi eho dobil. Čeprav še v smislu:

»Vosu!«

A je bil, in to je bil pravi pokazatelj, da se bo nekoč razvilo še kaj drugega.

Takrat pa, oh, kva je blo učasih luštn.

Pa kar koli bi že to pomenilo.

Takrat sem si na kolo, katero je spreminjalo barve glede na leta. Pravo veselje sem imel, kolo povsem razstaviti, in ga prelakirati na svežo barvo. Večinoma povsem nasprotno od lani. Kot po pravilu sem ga potem sestavil, še preden je bil suh, kdo ima časa več kot kosilo, mogoče še ena ura. In se je pri sestavljanju že pokazala vsa zgodovina sobivanja na tem lepem svetu.

No, tistega poletja sem si iz aluminijastih palic sestavil konstrukcijo, prvo za sedež. Takrat so se pojavili, ali nekdo se je prvi spomnil, in je na kolo montiral, sedež od mopeda. Tak za dve osebi. In to je bilo v tistih časih najbolj, danes se reče kul, kaj smo takrat rekli se ne spomnim. Džek, al kaj podobnega.

Sam nisem imel denarja za sedež z mopeda, sem ga iz vezane plošče ukrojil. Lepo tapeciral s penasto gumo in oblekel v mamino kiklo. Staro blago, ki je že kot cunja postalo, še čisto dobro za hipite. Tam kjer se je končal del za sopotnika, vsaj na mopedih, sem si iz istih alu palic naredil naslonjalo iz enakega dizajna kot sedež. Samo ni bilo za sopotnika. Tam sem sam sedel in komaj dosegel do balance. Katera je bila zasukana balanca od hitrostnega kolesa. Specialka smo takrat rekli. Bila je sicer samo na tri prestave, češka, se mi zdi, da je nekoč na kolesu pisalo Komet.

To specialko sem si sam zaslužil. No, prišparal. Namreč vse drobiže, sem v šparovec nosil, prav poželjivo gledal, kamerade z lizikami in lučkami in prišparal kakšno tretjino. Tretjino sta starša dala, tretjino pa babi.

Sem nekaj časa kar ob kolesu hodil, tako sem ga spoštoval. To je bila prva specialka v naših krajih. Čeprav pionirska. Tiste prave smo samo v časopisu videli. Sploh se ne spomnim, da bi kdaj koga na televiziji pokazali z dirkalnim kolesom.

Tistega poletja, se je konstrukcija s podaljšanim sedežem kaj kmalu sesedla. Uporabil sem pretanke palice. No, saj bi zdržale, če bi uporabil kakšno drugo vez. Tako sem priključeval z luknjami skozi palice, in se je na mestih križanja tako zmehčalo, da ni zdržalo niti enega skoka, kar seveda tako kolo mora.

»Al pa ni picikl!«

Ker sem bil že vešč konstruiranja z Alu palicami, sem kaj hitro naredil tovorno kolo. Na vsaki strani zadnjega kolesa je bilo mesto za prtljago, kar se je potem pokazalo za sila uporabno. Tudi na krmilu se je pojavil razširjen gepek. Tam sem vozil šotor. Problem je bil na šodru. Sem se kar pogreznil pod vso težo, a otom potom, začelo se je pa.

Se sploh ne spomnim kdo je dal idejo, da gremo taborit v Iški Vindgar. Po moje sam.

Spomnim se, da sem potem po hišah zvonil, in starše lastnonožno prepričeval, da se njihovem otroku ne bo nič zgodilo, da smo gruča sila odgovornih in zanesljivih osnovnošolcev.

»Saj še taborniki niste, lube duše, saj vas bodo medvedi snedli.«

To so bili eni luštni časi. Se sploh ne spomnim, da katerega niso pustili. Z nekaterimi, je bilo sicer malo več razčiščevanja, kdaj, kdo, kako, kaj boste jedli, kaj če dobi vročino in kdaj nazaj pridemo.

Gremo v petek zjutraj in se vrnemo v nedeljo zvečer.

A, to pa ne saj naš hodi šele v 6 razred. Saj bomo posebej pazili nanj. Še kakav dobi v posteljo. Če bi pob vedel kaj ga čaka, bi doma ostal, danes vnukom pravi kakšen heroj je bil.

In tako smo pritiskali pedale na vroč julijski petek po Ižanki. A takrat še ni bilo toliko prometa. Tudi hiter še ni bil, tudi Ižanka še ni bila tako široka. Ha, kdaj je Ižanka sploh bila široka. Še nikoli. No, kakor koli takrat je bila ožja, a se je tudi še konjska vprega še našla, ki je seno proti Igu vlekla in na to smo se šlepali. Nekaj časa, ker gre sila počasi, nekaj časa sila paše. A potem ti je dolgčas, vsi so že naprej šli, ker je prepočasi, trave ti za majico letijo, z eno roko se držiš za rob voza z drugo krotiš kolo, kdo te bo popraskal. Po nekaj kilometrih sem tudi sam pritisnil in jih prav počasi prehitel. Kmet mi je še poslal dovtip, ko se ga spomnim, ga dopišem, in sem zagrizel v klanec pred Igom.

»Kakšen klanec?«

Tik pred Igom, ko se Ižanka zaleti v iško šotje, se malo zalomi in malo vzdigne. U kako strm je bil takrat ta klanec. Me je kar po strani nosilo. Sem jih dohitel. Glavnina je pred ižansko trgovino lučke lizala, ostale smo v Iški vasi dobili pri identični pozi.

Od Iške so še hujši klanci, kot tisti na koncu barja, a je Vindgar že tako blizu, da smo zadnje kilometre že kar dirkali. No, so drugi, sam sem bil tako naložen, da sem jih bolj od daleč gledal.

Pa ti pridemo mi do konca ceste. To je do gostilne, od koder sem moral peš porivat kolo, ker se je na vsakem blatu ali šodru zakopalo v teren, čez drm in strm. Saj je sam eden. No, strm je en, drma sta pa dva. Pol pa skala, pod njo tolmun, v katerem so se menda celo cesarski kopali. Tako se govori. So se takrat še videli prevrnjeni koli v produ. Menda je bilo včasih kopališče. Sedaj so samo še domišljijo burili. Od koliščarjev, do partizanov.

Pod skalo, malo v gozdu sta že šotorila dva. Sta krenila prejšnje popoldne in menda prebedela celo noč, ker je okoli šotora medved hodil, in sta sedela z sekiro in mačeto v šotoru, ne dihala in se ni nič zgodilo.

Noč ima svojo moč, strah velike oči, tolmun pa tudi žubori in v srcu obup budi.

Snidenje je bilo prisrčno in hrupno, polno opisov doživljajev med potovanjem ali ponoči. Bila sta kar malo huda, ker sem ukazal premik, ker to sploh ni taborni prostor. Treba je še čez vodo, ali preko skale, kakšnih 50m gor in dol, ali še kakšnih 300m ob vodi, zopet čez vodo in tam je bil. Še vedno je, si predstavljam, mesto zgodovinskih dogodkov.

Prav veselo smo prvo poskakali v tolmun. Tam se je norenje, pod veliko skalo je tolmun na naj globljem mestu, mi je bil takrat čez glavo, nad tolmunom še skalce in od tam smo skakali. Treba je bilo sicer skočiti v prav posebni tehniki. Tako, da si se v zraku obrnil za 90 stopinj in je bil potem tolmun dovolj dolg in globok, sicer si, če si skočil na glavo zaril v nasprotni breg. Še pet minut po tistem, ko smo bili že čisto plavi in so blazinice na prstih bile že fajn nagubane, smo se odpravili jest. Kot podivjani volcje smo spraznili vsak svoje zaloge. Počasi se je nagibalo proti večeru. Iški je soteska in je senca kar kmalu zvečer je tudi kar mračno.

Bo treba zakuriti. Tisti, kateremu je bil obljubljen kakav v posteljo, je bil naš ta mal in ga je doletela čast, da je moral po kurjavo. Ostali smo med tem postavili šotore. Kakor si boš postlal tako boš spal, tako sem naznanil in si vestno postavil šotor, sa pogledom na ognjšče in po reki navzdol, za boljšo informiranost.

Ponoči so nekateri, katerim se ni ljubilo šotora postavljati potem v šotor silili, prvo moledovali, proti jutru je postalo že tako hladno, da se jih nisem mogel več braniti in smo ležali kot sardine, samo ne tako organizirano.

Zjutraj sem porinil tamalga ven, češ pejd po drva in sladko nadaljeval z dremežem. Spati se itak ni dalo ob silnih dišavah in komolcih iz vseh strani.

Tako smo poležavali v silni nasladi, ko še ni treba vstati in je ni mame, ki bi težila s pospravljanjem postelje. Skratka nebesa.

»Sam.

Sam ...,

a ni že nekaj dolgo časa kar je šel?

Ja ta mal.

Po drva.

Nej gre, ker ga poiskat.

Pa ga ni bilo junaka, ki bi se javil.

Čez nekaj časa.

Naj gre, ker poiskat ta malga.«

So se vsi delal, da spijo. Pa so še mal prej klepetal. Sem bil že kar mal hud, veliko bolj zaskrbljen. In ravno, ko bi se dvignil, ker me je že tako tiščalo, priteče ves zaripel in zadihan in to brez drv.

»Z, z, z, z.

Pa povej kaj je?

Za, za, za, za.

Pa kva je, pišuka?

Zak, zak, zak.

Dej, dej, teb se je zrolal.

Zakriči:

Z A K L A D !«

Tišina.

Tamal diha kot bi se ravno rodil.

»Pa kaj se zezaš. Kje so drva?

Če pravim, da sem zaklad našel.

A dej, dej, ne nakladaj.

Pejt ti pukažem.«

In smo šli. Čoporativno. Je bil tako zavzet, da je kazalo, da je res kaj našel. Glih zaklad ne, a kaj bo že. Bomo videli.

In nas pripelje dolvodno, skoraj do tolmuna.

Tam pa res v produ ven gledal, še pod vodo, en star les. Je bil rob manjšega soda.

»U, pa je res. A miš de je zlato?

A miš de so gusarji?

Kakšni gusarji. Partizani vendar.

Pol je pa bomba.

Kaj bo pa bomba v sodu, al si mal na glau šantov.

Po mojem so kej not dal pa zakopal.

Dejmo ga odkopat.«

In smo kopali.

Kakor je bil sod mali a je le imel ene 25 litrov in ga je bilo kar težko izvleči. Seveda smo vsi pozabili na lakoto in zajtrk in smo se povsem posvetili opravilu. Je bila kar muja, da smo ga iz struge privalili. Pa potem po stezici ob vodi do našega placa. Tam zopet preko vode in med šotore. Tam kjer je še včeraj taborni ogenj gorel smo ga postavili in se nabrali v krogu.

»Kaj pa zdaj?

Dej šraufncigr in kladu.«

In ga prtegnem po zamašku.

A on ništa.

Smo že vsi viseli nad sodom, ko popusti, in iz njega brizgne gejzir v zrak. Seveda direkt v obraze. Pol smo ga pa lovili. Ta mal je bil najbolj zagrizen z menažko. Jo je enako hitro praznil kot je lovil.

Čez pol ure je vse ležalo in po večini spalo. Sam sem prav veselo mežikal in opazoval Petra, ki je sod jahal po vodi, z dolgo palico lovil ravnotežje in prepeval:

»Moj črni kojn

ne rabi uzde,

uboga me brez vajeti,

van, van, van, vani,

zan, zan, zan, zani,

juhuhu koko leti.«

To blaženo stanje bi trajalo še nekaj časa, saj naši želodčki niso bili vajeni na praznino pivo žlampati, pa se od smeri tolmuna slišijo prav mastne kletvice in lomastenje, potem pa tudi pokaže tri vamparje, ki prav grdo gledajo in prihajajo proti nam.

Ni bilo smisla buditi ostalih, saj ne bi dosegel drugega kot jok in se odpravim na nasprotni breg povprašat al so se izgubili?

Kletvice ze ene tri vrste.

»Kaj izgubili. Sta nam pir ukradli!

Nismo ga ukradli, smo ga našli in nismo vedeli de je pivo, je pa res, da smo podlegli zaradi njega in je prav neodgovorno puščati pir u reki, kaj pa veš kaj se lahko živemu človeku dogodi.«

Sem bil prepričan, da jih bomo dobili. Vsaj sam in mogoče še Peter, ki je še vedno jahal sod in se prav bedasto režal. Ko bi se vsaj jokal in pokazal kaj strahospoštovanja do vamparjev.

Pa jim je bilo jasno, da ne bo haska, če nas vse po riti in okoli uhov, da so ga polomili, da so pivo prejšnji dan zakopali, da bi imeli danes sindikalno zabavo z nepretumbanim pivom.

Sicer smo nabrali nekaj drobiža za povrnitev stroškov. A smo kot zakleto vsi imeli samo nekaj kovačev. Tako, da so tudi po tej strani ta kratko potegnili.

Pol smo šli pa dam in se je o tem še dolgo govorilo v Trnovem.

A tako enostavno pa življenje ni.

Sploh še ni bila nedelja, ampak sobota. In je bil v resnici šele prvi dan v celoti v hosti, ko so se vrnili nabavni, kako prikladno, smo skoraj vsi našli še nekaj denarja, za proviant, in tega smo na večer napadli, lačni kot volcje.

Prav lepo po pravilih smo pekli hrenovke, tamal si je celo kakav delal, vendar mu je mleko povrelo in je potem hrenovke natepaval. Skratka bilo je prav posrečeno taborno življenje ob žuboreči rečici in pod zvezdnatim nebom. Bregov se pa itak ni videlo, tako temno je bilo.

Nismo bili zelo glasni, ker vsa energija je bila porabljena čez dan. Kar je ni pivo porabilo, je potem sonce in voda dokončalo. Tako, da smo večinoma vsak s svojimi mislimi zatopljenimi v ogenj premlevali kako je, ko odrasteš.

Pa poči.

Gori nad skalco nad tolmunom.

»Benti, medved!«

Smo pograbili sekirce, nože, šraufencigerje in ponvice in nič dihali. Samo voda je žuborela.

Pok, še enkrat, tokrat že bližje.

Tamal je kar v šotor šel.

Smo slišali, da so lokalci tu včasih čudni.

Tudi Deliverence smo videli in je bilo sila čudno.

Pa se zasliši lomastenje že prav blizu, a se sliši tudi, pa ni, da bi pisal, ker malo je medvedov, ki bi kaj takega govorili, kletvice pač, na temo,

»sej sem čist popraskan,

pa kam smo šli na konec sveta,

pa sej sem si skor nogo zlomu, ko sem padu iz skalce u grmovje,«

vmes obilo kletvic.

Pa se prkaže en ata.

Ga je ena mama poslala, da prekontlorira enga od nas.

Smo mu dali hrenovko in čez čas tudi sami grdo govorili in celo po en cigaret pokadili. Piva pa ni bilo. Samo sok in mleko. Je bil ata kar razočaran, ker, ko so pa oni u Iškega hodili je bilo pa vse drgač.

14 MOJ DRUGI JAZ

V tistih časih se še nismo pogovarjali o puncah. Še niti sanjarili nismo na glas, kar je bilo potem nekaj časa eden glavnih športov. Kdo si bo bolj doživeto predstavljal, odnos z nasprotnim spolom, boljšo polovico, izbranko, angelom, uh, kaj vse ne.

Večinoma so bila sanjarjenja povzeta iz kakšnega filma, transponirana na tarčo in dotična si ni niti mislila, kaj se vse dogaja z njo v drugih glavah. V glavah, ki so med sebi enakimi na veliko napihovala kaj in kako in kako bi, bilo, če bi. Če si jo srečal pa si se delal kot, da je ne vidiš, ali celo umaknil pogled, če se je dogodila situacija, da je videla, da jo vidiš.

Uh, sitno.

Starejši bratje in sestre so nam sicer že nekaj nakazovali, kako bi moralo biti, če smo normalni, a smo bili cela gruča retardiranih. Vsaj tako je rekel moj brat in, da punce nikoli ne dobim, ker katera bi takega pogledala.

No, saj nekaj je bilo res na tem. Nisem bil ravno, na sedaj se ne morem spomniti, kateri je bil v tistih časih take vrste frajer. Menda je Belmondo že bil, a ne vem, če že pri nas. Sicer je meni bil najbolj pri srcu Fernandel. A ta je bil iz drugega vica. Kaj veliko se nisem sekiral. So me zanimale kaj vse druge reči, nego, da bi se za puncam metal.

Ja, je včasih bila katera, čisto vredu, a kaj, ko me ni niti opazila. Prav dosti si nisem dal opraviti. Je šla pač mimo, pa kaj. Pejmo raj s kolesi na Turjak in smo šli. Po Ižanki, na Igu v Želimlje in pod Turjak. Tam v enem šubu na Turjak, so ubijalske serpentine, potem dol na Škoflco. Matr je letel. In bilo je super. Kdo pa rabi punce.

Kadar je kaj rabila je preprosto vprašala: A mi posodiš radirko? Sedela je v sosednji klopi čez prehod. Vprašala je tako, kot, da ne bi bila punca. Čisto nič ji ni bilo nerodno.

Tudi sam sem hitro dojel, da je čisto prijetna smrklja, ki je občasno celo potegnila z nami. Nami, ta živahnimi, čeprav to ni bila.

Imela je kite, na kar sem bil vedno mehak, očala z okvirji zgoraj obrobljenimi temno spodaj prozornimi okvirji. Kaj gršega si težko predstavljaš, čeprav take tudi sam nosim, ker so najcenejša, okvirje pa lomim kot za stavo. Imela je tudi zajčja zoba. Meni se je to tako hecno zdelo, ker me je obravnavala, kot povsem enakopravnega brez spolnih razlik, sem jo tudi sam posvojil in je bila, težko rečem najboljša, a fajn dobra prijateljica. To tako pravim, ker sva se med poukom in odmori, kadar je pač naneslo, kar je bilo sila redko, ker smo mulci vse kaj drugega uganjali med odmori, ne pa se pogovarjali, celo kaj poklepetala in to povsem neobremenjeno. Po pouku je izginila. Šla je na Gerbičevo, tam je bil sicer drug teritorij, a vse eno, kot bi se v zemljo vdrla. Za prenekatero smrkljo sem vedel kje stanuje, kje domov hodi, s kom in kdaj. Maja je pa redno izginila. Menda ravno, ker je bila tako nevsiljiva in nevpadljiva.

V šoli sva skupaj rasla in se razvijala. Ostale punce so počasi dobile obline, Maja je bila, kot smo takrat rekli, spred dila, zad pa ploh. Pa je nikoli nisem pogledal kot kandidatko za to prvenstvo. Vedno je bila prijetna oseba, s katero se je celo dalo pogovarjati in nič več.

Tako sem ji razkladal, pozneje seveda, v katero sem zacopan in kako me niti ne pogleda. Maja me je sicer tolažila, da bo prišel čas, ko se tudi take stvari uredijo, da smo še premladi za take cirkuse. Topogledno o sebi nikoli ni govorila, kot, da ne bi imela hormonskih motenj. Znala je povedati o mami in posebej o atu, še največ o bratu. Ta ji je bil svetal vzor. Čeprav posnemala ga nikoli ni. O mojih srčnih težavah je premnogokrat navrgla zgodbo ali primer, kako je to njen brat speljal. Bil je 4 leta starejši od naju in torej v najhujših letih. A ga sploh ni tako razganjalo kot je potem mene v njegovih. So morali biti precej pošlihtana in uigrana familija, vsaj po Majinih komentarjih, ker v moji smo bili 4je individualci, ki so stalno vlekli vsak na svoj konec in je bilo samo vprašanje časa kdaj bo počilo. In tudi je premnogokrat. Ne, da sem se imel za pripadnika propadle družinske skupnosti. Prav nasprotno, še danes menim, da čisto normalno, da imajo 4je svoje glave in, da pride topogledno do večjih ali manjših spopadov.

Izgleda, da je bila Maja moj drugi jaz. Del mene, ki je bil miren in uvideven. V njeni družbi sem se spremenil, menda sem celo kdaj pozabil na klapo in so mi očitali, da so me klicali, da nisem niti glave obrnil, tako, da sem klepetal in, da sem gotovo zatreskan v Majo.

V Majo.

»O to pa že ne, Maje je samo Maja.

Taka je, sploh se vas pa ne tiče.«

Pa še povedal sem katero bi, tako kot v tistem filmu, tako in tako, a kaj, ko me niti ne pogleda. In so bili pomirjeni.

Midva z Majo sva pa naprej klepetala, kot, da se ni nič zgodilo.

Pa pride srednja šola in se raztepemo na vse konce.

Občasno smo še zahajali na Kolezijo.

Kolezija je bila že parkrat omenjena. V resnici bi morala imeti svoje poglavje, ker je vplivala na potek dogodkov v mojem in v premnogih življenjih Vičanov in Trnovčanov.

Kaj se vse tam ni dogajalo. Pa se bom omejil le na naš angažma.

Od tega, da smo vedno prišli prvi dan v sezoni, ko je bilo zastonj, naj so ošpičene prekle padale, do tega, da smo se znali loviti čez kot. Tako se je tudi igra imenovala. To je bilo skakanje v vodo in iz vode, v približno enaki brzini. Tisti, ki je lovil, se te je moral dotakniti, tako kot pri vsakem normalnem lovljenju, le, da se je tu večino dogajalo pod vodo. Nekateri smo bili ekstra uspešni, ker smo obvaladali skok tako, da smo pod vodo spustili mehurčke iz ust in s tem pričarali mehurčkasto zaveso ter se pod vodo obrnili od smeri plavanja lovitelja, ter mu zopet ušli na rob bazena. Res smo bili mojstri v tem. In v tej igri smo neznansko uživali, trajala je lahko ure, a na to smo bili navajeni, saj smo že od malih nog ostali še 5 minut, po tistem, ko je mama rekla ven saj si že ves plav in zgrbančen.

Znali smo tudi v zaletu skočiti na glavo v bazen od cicibanov. V 10 cm vode. Si moral biti dovolj hiter, da si drsal po vodi kot kamenček, ko vržeš žabico in veselo poskakuje.

Najraje pa smo se zbirali na tribunah ob taroku. Fantje smo radi sedeli na višjih nivojih, da smo puncam v karte buljili.

»Boš, ja. Pod majico raj reč.

No, ja, tut, če se je pa že videlo, kva čš.«

In tako ritual. Eno uro čez kot, uro taroka, uro čez kot, uro košarke in vajo ponovi in tako celo poletje. To so bili časi.

Tudi ljudi na Koleziji je bilo veliko, vendar smo večino poznali. Tako je moj sosed, smo točno vedeli koliko je ura, sploh ni bilo treba pogledati na uro, tako točen je bil, vsak dan prišel ob 10h na bazen, skočil z številke na glavo, celega, 25m, preplaval pod vodo, na drugi strani ven in pod tuš ter domov. Je nekoč igral za vaterpolo reprezentanco v Jugi. Sedaj je bil penzioner, ki je vsak dan plaval in tenis igral. Skratka fit, da bolj ni mogel biti.

Tisti, ki so bili novi so ga gledali in se čudili, lej ga ta starga, sej je čist prtegnen. Mi stari mački smo jim razlagali, kako in kaj in, da je vsak dan in, da ga vsi poznajo.

In tako nekega lepega dne, ta isti skoči s številke, bazen ni bil zelo zaseden, samo par mulčkov v nizki vodi, priplava do sredine in neha mahati. Smo čakali, tisti, ki smo ga gledali, kako dolgo lahko zdrži pod vodo. Tako, da je minilo precej časa, preden se je prvemu utrnilo, da tole že ne more biti vredu. Pa je bilo že prepozno, ko so ga potegnili iz bazena. Ga je menda pod vodo kap.

»Pa reč kej, če morš.«

No, zgodb je bilo še veliko, še največ o ljubezni in mladosti se pravi norosti. Tistega dne smo bili ravno klapa, še nekaj punc je bilo z nami. Z Živo sva se ravno spet pozitivno gladala. Imela sva namreč mimobežna srečanja. Kadar sem jo zanimal sem imel ravno druge opravke, kadar sem jo pa zagledal, je ona imela ravno druge načrte, tako, da se nikoli nisva zares srečala. Nekaj spogledovanja je že bilo, kaj več kot to tudi ne. In ravno tisti dan sva se nekako pogledovala.

In tako enkrat ravno pokamo, da gremo domov, pa pristopi, in me prime za ramo. Najlepša ženska kar sem jih videl v življenju. Lepša od Zofke in Mrlinke in še katere skupaj, ter dahne:

»Živjo Andrej, a si večkrat tukaj? (na Koleziji)?«

Evo, isto, ko Obelisk, ko je Lepaluki srečal.

»Sam muc, buc, tuc. Kaj več nisem povedal.

»A ti je muca snedla jezik. Se me ja spomniš. Maja. Tvoja Maja, ki je nisi nikoli pogledal, pa je samo tebe videla.«

Muc, tuc, buc.

Henk, pridi bližje, ti predstavim svojo prvo ljubezen.«

Ej, sam slino sem požiral, ker v grlu sem imel največji knedl v življenju.

U, kva je bla lepa. Točno nasprotje od opisa na začetku. So vse prej dozorele niso niti do kolena ji prilegle.

»Kej tacga, guspa, kr sapo mi jemle.«

---

15 ME NEKI ZVIJA

Pol je blo pa eno hecno obdobje, ko še nismo bili veliki in ne več majhni. Takrat se je bilo potrebno posebej izkazati in kako neki se to naredi, tako, da se priključiš ta velikim v bufetu.

Bilo je še vedno obdobje, ko ni bilo pijancev in pijanstva, tudi brezdomcev ne, kamoli kakšnih narkomanov.

Ja, smo slišali kakšne težave imajo Amerikanci, a pri nas nismo vedeli kaj je to.

»Auš še en šnopc?

Me nekaj zvija.

Lih zeto. To najbol pumaga. Evo brinouc pa pir. Ma, ds k nov.«

»A narkomani?

Ne to pa ne vem kaj je to.

Bitkesi ja. To so uni k majo duge lase.

Madona so zoprni. Bi jih blo treba use utopit.

Sem zadnč enga vidu, sem ga kr čez cesto nahrulu.

Kva se pa to prau. Takle okol hodt.

Mamicu mu poljubim, k ga je rodila.«

V pritlični hiši, zadaj na vrtu je bil vhod. Brez napisov in osvetlitve. V prvi sobi, po mojem garaži v originalu, je bil šank, tak iz kakega starega bifeta prinešen, ko so ga demolirali ob prenovi. Je imel masko iz srebrnega ultrapasa. Naslonska ploskev v zelenem. Zadaj lavabo in to je to. Oštir je imel vse pod pultom. Se prav nič ni videlo. Imel je točno to, kar se je naročalo in prav ničesar več. Po mojem je bilo itak z strankami dogovorjeno kaj in koliko, tako, da ni bilo nikoli vprašanja kaj boš? Ampak:

»O Francl, evo koj nalijem.«

So vsi vedeli kaj. Tudi koliko ga dotični nese in kdaj se bo začel kraval. Nekateri so pred tem odšli, nekateri so zaradi tega prišli, da se je potem še mesece opravljalo, če je bil dober kraval. A tudi to se s časoma unese, vsaj vse se dogaja v mejah pričakovanega, ne normale, pričakovanega, pač glede na miljeau.

Na steni so bile reklame za pijače, v tistih časih so ob pelinkovcu še slikali luštne frajle. Tako kot danes ob avtih. So izgleda zamenjale poklic. Reklame za žgane in alkoholne pijače so izhlapele.

Med plakati je bil tudi, na zadnji steni, napis, mladini ne točimo alkohola. Smo se tako napihovali, da ni nihče nikoli povprašal po letih, samo ali imamo denar. In, če smo ga imeli, smo prišli, se zasidrali za šank in eno piuce dol udarli. Tako se je takrat reklo. Se mi zdi.

»Auš en pir dol udaru?«

Pa smo jih ene tri vsak, pol smo bili že itak tako veseli, da je bilo treba iti. Tudi zato, ker se je počasi nabrala standardna ekipa in ti so potem razpravljali še pozno v noč.

Na zadnji steni je bilo poleg napisa za mladino tudi napis za wc. Kar je tudi bil, ga sploh ne bi omenjal, če ne bi bil založen z gajbami za pivo. Tam si moral prav vijugati, da si ga našel. Če si narobe zavil, si stopil v birjard sobo. Zaradi tega smo hodili. To se nam je zdelo ekstra fajn. Takrat se je biljard videl samo v kakšnem filmu. Je bilo pač obdobje brez biljardov. Čeprav tudi avtomatov še ni bilo, kar bi se reklo, da je bil ene vrste vakum.

Mi smo igrali za pir. Ta stari za denar. In tu se je marsikaj zgodilo. Enga so celo zaštihali. Pol so garažo zaprli. Po mojem lastnika tudi. Mi smo tudi našli novo zanimanje.

Punce.

Smo nehali piti, in grdo govoriti, dokončali šolanje in sploh je bilo vse fajn.

No, ja.

En je že ločen, drugmu je umrla.

Moja pa, moja je pa še vedno najboljša.

A sem se namenil, da o sedanjosti ne bom.

Torej Beke. V resnici je bil Andrej, ne vem al ga je sploh kdo kdaj tako poklical. Pridružil se nam je tik preden smo se raztepli po drugih delih mesta. Nova šola, novi prijatelji, novi okoliš, novo zanimanje in še punce.

Z njim je bilo kratko al sladko. Pridružil se je zadnji ali vsaj med zadnjimi.

»Naši klapi vendar. Komu pa?«

Smo ravno naredili koš za košarko, da nam ni bilo treba do šole hoditi. Ja, kaj vse se nismo lotili. Čisto taprav koš za košarko. Obroč nam je naredil kovač, katerega sem poznal še iz vasi. Bil je sicer precej okoren, a pravih dimenzij in celo mrežico smo namontirali. A je bila tam samo prva in zadnja. Se nikoli ni nobenemu ljubilo jo zamenjat. Ploščo smo prebarvali, ker je bila od stare ukrivljene pink ponk mize. Nosilno konstrukcijo smo iz lesenih kolov naredili. Tudi temelje smo izkopali in zabetonirali.

Koš je služil ene 3 leta, potem so nam tam naredili garaže.

Pa kaj maste (imate) od tega ljudje, garaže. Ja kje bomo pa mi igrali.

Saj smo bili res moteči, ker to se je špilalo cel dan. Dopoldne cicibani, čeprav niso do koša vrgli, a je bil vse eno stalen živ žav. Opoldne pionirčki, ki so že naloge naredili, popoldne mi, zvečer ta stari. Tam se je zbiralo vse živo. Pred par leti sem izvedel, da so nas punce hodile gledat, jaz sem pa samo smrkle videl. Na in to mi zdej, pred penzijo, pove. Kje si bla, ko si zacvetela.

Beke je prišel in čisto mirno stal in nas gledal. Bil je srednje rasti. Za košarkaša celo malo kratek. Trojke so se menjavale on je pa gledal in bil čisto tiho. Po dolgih urah, je en od naših moral domol, ga je mama klicala. Takrat ni bilo mobitov. Zato se je drla od daleč. Tooooooooomaaaaaaaž. In je šel.

A greš špilat, nam en manka. Samo prikomal je. Mu podam, vrže in koš. 1:0. Vajo ponovim. 2:0 i tako 10 puta. Sicer smo zmagali in to čisto brez naprezanja. Za prvič je bilo super, a se mi je že takrat čudno zdelo, kje neki je tu košarka. Tole so podaje in to dveh. Sicer se je znal postaviti bolje od nas vseh. Zadel je menda vse, mi pa, če je bil dan 70%, sicer 50%. Pa smo tudi na Koleziji blesteli.

Seveda smo ga posvojili. Kar je pri košarki povzročalo trenja. To smo rešili tako, da je vedno za drugo ekipo igral, da so vsi enkrat zmagali, tudi počasi smo ga prečitali, če ga dobro kriješ tudi njemu ne rata vse. Čeprav je tudi driblal bolje od nas vseh.

Smo ga spraševali ali trenira pri kakšnem klubu. In nam je pokazal svoj vadbeni center in osebnega trenerja. Na drvarnici je imel koš za smeti, brez dna, obešen. Žogo, tako otroško, mi smo temu rekli balon, ker se je ne normalno odbijala. Sosedov pob, ki je sicer skrbel za živino je včasih z njim metal.

Naravni talent se temu reče. A je bil povsem brez ambicij. Je sicer igral za šolo. V osnovni in v gimnaziji. A samo toliko, da so bili učitelji zadovoljni, da bi napredoval pa ne. Mi nikoli ni bilo jasno. Da bi imel kakšen hobi ali kaj. Pel je obupno. Kitaro ni špilal, niti drugih inštrumentov. Menda je kar dobro plesal, smo čez leta izvedeli, ko smo premlevali valete.

Tudi v šoli ni imel problemov. Sicer ga je malo brigalo, samo, da je ocene dobil. Tudi če je prepisal. Samo, da je bila 3 ali 4, kar je mama hotela, če ga je že kaj zanimalo je bila matematika. Ne toliko matematika, kot računanje. To je včasih kar malo za hec počel.

»A mate tako domačo nalogo?

Ne.

Kaj pa delaš?

Kr mal računam.«

Pa ne na pamet. Rad je pisal račune in jih reševal in si pri tem izmišljal razne kombinacije in probleme. Tudi iz tega ni naredil zgodbe.

Sicer je danes direktor, a po moje samo toliko, da zvozi, kaj več se mu ne da.

Je pa not prinesel, ko nas je zaneslo v garažo.

Oj tam je blestel.

Začeli smo tako, da smo se iz treninga košarke v Partizanu, za tiste, ki še vedno ne vedo, telovadno društvo Partizan Trnovo, kratko TVD Partizan, ali kar Partizan, nekaj časa smo celo zares trenirali, ni bilo tako lušno kot trojke drgniti, v naselju ali na Koleziji. Tam na treningih so nas gonili in od igre ni bilo kaj veliko. Smo pa zato kondicijo nabirali, kar tudi ni bilo za odmet. Nikoli ne veš kdaj prav pride. No, kakor koli že, iz treninga smo prihajali utrujeni in predvsem žejni. Garaža je bila na poti.

Bil je tudi Soklič, a tam ni bilo vedno enostavno. Večinoma smo šli mimo zaradi starih zamer med Trnovčani in Krakovčani. Sicer je bil na Krakovem tudi bufet in še pred njim gostilna, a je bila celo za policaje preveč strašljiva in tja nismo radi zahajali, če ni bilo treba. Da ne razpredam preveč na široko, eno od obdobij Sokliča je bilo mimo, itak se je takrat enkrat preimenoval v gostilno pod vrbo, menda je res vrba na vrtu, a je že za časa Sokliča tam bila, tako, da prav inovativni niso. Takrat so naredili prenovo in iz predmestne gostilne z mnogo duha, da ne omenjam vonjav, in šarma naredili socialistični obrat prehrane. Točno tak je bil tudi design. Takrat sem namreč prvič zaznal v sebi estetski čut in ugotovil, de je bila stara zdrsana in zakajena hrastovina, magari polomljena in na hitro zakrpana mnogo boljša rešitev od novo dobnih dimenzij šanka in prostora za goste. Takrat so se začele tudi uvažati ideje o coniranju in tehnoloških postopkih. Rezultat je bil, da je šank zavzel pol gostilne, na račun kapacitete gostov. A o tem bolj natančno v poglavju o študentariji, ki to še ni bil, saj smo ravno končevali osnovno šolo.

Torej, v garažo smo zašli zaradi nuje.

»Matr sm žejn.

Pejmo tle na pir, je čist pucen.«

In je bil. Je izgledalo, da oštir sploh nima marže. Al ga je z vodo redčil. A to bi se pivu poznalo in bi jo težko odnesel. Ravno nasprotno. Potem, ko smo s časom probali še ostalo ponudbo, lahko rečem, da je imel, vince sicer iz soda.

»Soda?

No, ja toko se reče. Iz plucerja.

Plucer?

Kva pa je to?«

Ma, ni lih plucer, iz plastičnih karnistrov. Je bil še vedno sila dober. Menda ga je iz Visa dobival, ker naj bi bil tudi lastnik od tam. A ta del nisem nikoli raziskal. Kaj me je brigalo. Tako in tako v tistem času nisem maral vina. Navkljub kvaliteti. Pir ja. Kaj več ne. Ne, da ne. Samo maral nisem. Ob priliki je bilo treba poizkusiti tudi žganje, likerje, vermut, vinjak.

Blek.

Če česa nisem maral so bili zmazki od Dane Mirne. Menda so v tistih časih še prošek delali. Ne vem, če ne tudi tega iz praškov. No, na ta del se čisto premalo spoznam. Me ni nikoli prav veselil.

Ja, so bili trenutki. A res trenutki. Naprimer, ko te zebe, ko pesa in dregetaš in si želiš samo na toplo, pa ne moreš in ti ponudijo šluk rakije.

Ej, ni ga bolšga. A to, ni ga bolšga, je zaradi konteksta in trenutka, da bi si ga kdaj nalil, ko mi ni nič manjkalo. To pa ne. Še celo na Finskem me niso prepričali ob vse splošnem športu z vodko.

Za razliko od Beketa. Ta je menda z nami na trening košarke hodil, samo zato, ker smo potem šli še na pir u garažo. Vsaj meni se je tako videlo, ker je že na treningu omenjal, če je bilo kaj v zvezi ali ne, garažo in aktivnosti v njej, ko smo prispeli, je itak prevzel pobudo in ga je bilo težko ustaviti. Vedno je imel temo, ali dve v rokavu in se je razgovoril o vsem mogoče, še nekaj politike smo kdaj pa kdaj omenili, samo, da je beseda tekla in teklo je pivo. In to premo sorazmerno. In je vodil razpravo in je vodil nalivanje. Prav zaprav, ko takole nazaj razmišljam, je bil kar zanimiv debatni klub. Sploh ne zaprt za izbrance. Se je lahko vsak pridružil, samo sprejeti je moral naš nivo. In se je večkrat zgodilo, da smo imeli debatni večer, na mnogo tem, katerega je obvezo z kozarcem v roki, vodil in vzpodbujal ter obračal in pretakal Beke. Tako, da so nekajkrat tudi stari mački obnemeli in so nas poslušali kako se menimo, sicer o čisti trivialnih zadevah, a za osnovnošolce, čeprav še tako napihnjene, prav nenavadno, da nam ni ušlo iz vajeti. Kar ni rečeno, da nam ni. O se je premnogokrat, prav hitro sprevrglo v zmerjanje in pluvanje ter blatenje. Kakor je rekel, nekoč en velik Slovenec:

»Al ga bom z pogačo pital, kadar se s kom kregam?

Kar ga bolj boli to mu zabelim.«

Tako, da včasih nismo šli v garažo, ker nismo vedeli, kako se je končala debata, katero smo takrat sprovocirali. Pa se je potem vedno izkazalo:

»Ja kje ste pa tako dolgo, je kar prazno, če vas ni.

A uš en pir?«

In je steklo. Brez zadržkov in ovir. Še danes se čudim, glede, da sem sicer precej zadržan in molčeč osebek.

Vsega luštnga je kdaj konec.

Beke je šou na Vič. Za tiste, ki ne veste. Gimnazija Vič. Takrat je veljala za težko. Zadnjič sem slišal, da je direktor ene firme, ki je med tem tudi že v stečaju. Upam, da ne zaradi Beketove indolence.

Bora je šou na grafično. Ne vem, če je bil kdaj zares tiskar. Menda je imel teniški center in se je govorilo, da ga obletavajo dolgonoge blondinke.

»A to so govorice. Na te nisem nikoli veliko dal.

A otom potom.«

Vsi smo poleg nove šole odkrili tudi punce in za stare prijatelje pač časa bilo več ni.

16 NE NO

V resnici sta bila brata dvojčka. Tomaž in Andrej ampak je Tomaž brata klical Neno, ker je bil ekstra občutljiv na mečbokse, avtočke iz železa, samo kolesa so imeli plastična, a ja, šipe tudi. Najboljšim modelom so se celo vrata odpirala, bili so, kakor ime pove velikosti vžigalične škatlice, čeprav menim, da so imeli Angleži takrat večje šibice, ker noben od avtočkov ni šel v Jugo vžigalice. A kakor koli že, Andrej je, če si se samo približal njegovim avtočkom, stalno nergal:

»Ne, no, ne no,

pust, dej nazaj!«

Pa povečini prvi del, zato se ga je tudi prijel.

Neno je bil sicer ta enostaven od bratov. Z njim se je dalo vse zmeniti in za vsako neumnost je takoj bil in, ko smo enkrat imeli enega od naših famoznih srečanj, famoznih pravim, ker o tem smo se potem še leta spominjali najrazličnejših detajlov in zaključkov. En od teh je bil, smo bili pri Borisu, on je bil največ sam doma, vsi ostali smo imeli vsaj enega precej doma. Moj fotr je komponiral in sem lahko tudi lulal samo potiho.

In smo se po večini dobivali pri Boratu. Bora je že omenjeni, večni rival, kdo bo kolovodja. Po tej plati je zmagoval, ker je njegova mama prav rada nam naredila jagode z smetano, in sem se moral sila truditi, da sem mu pariral in me je sploh kdo upošteval. Še sam bi se za jagode s smetano prodal a je bilo le vprašanje principov. Vsaj po prazni skledi.

Torej smo se tako dobili. Glede na to, da smo bili šolarji, ga sploh nismo srali na današnji način. Alkohol je prišel šele v srednji šoli in še to prvo in precej dolgo samo pivo, pol proti koncu še kaj. Da ne bi našteval.

Po večini smo si vice pravili. Ej, tega je bilo ogromno. Na koncu smo jih že tako poznali, da si samo prvo besedo povedal, so se že vsi režali. To so bili cajti. Pa vse sem štekal. Dan današnji, mi pri mnogih ne kapne kaj je smešnega. Saj se režim, ker se pač vsi, vem ne zakaj. Takrat smo se cela druščina razumljeni kot, kot, kot, druščina vendar. Bratje že nismo bili, prjatli ja, spet vsak po svoje obrnjen. Četica vaških originalov.

In ravno razlagam enkrat, kako se ne, da papirja 8x prepogniti in smo že 1 uro vsi trgali rezali, cefrali papir vseh oblik in debelin, in ni in ni šlo.

Potem smo enkrat tekmovali kdo hitreje olupi krompir in to pri ugasnjeni luči. Seveda sem zopet zmagal saj sem iz precej obilnega krompirja olupil kockico. Torej 6 rezov in fertik. Sm že, sm že sem tulil, med tem, ko sem prižgal luč in je večina šele prav začela. Samo Bora ga je tudi tesal, samo ne tako učinkovito kot sam.

Pa spet enkrat, da se ne da jajca z eno roko streti in smo vsi zaripli v obraz stiskali jajca, da smo na koncu ugotovili, da niti z dvema rokama ne gre.

»To pa je finta.

H?

A na karate pa?«

In je istočasno lopnil. Seveda je špricnilo na steno, po pultu, predalih, še na stropu ga je bilo malo.

Pa smo bili spet za uro polno zaposleni z pospravljenjem in loščenjem. Je bila kuhinja zloščena kot za veliko noč.

Tak je bil Neno. Kratek in jedrnat in direkten.

Z njim sem se družil še dolgo po osnovni šoli. On je naredil grafično šolo in je na Ljudski pravici Dnevnik tiskal. Se pravi repro fotografijo delal. To je takrat, ko je treba fotografijo, ali grafiko ali kar koli kar ni tekst v časopis spraviti, kar pomeni fotografski postopek, s tem, da se konča na kovinski plošči katera gre potem v stavnico in jo na boben napnejo.

Ker sem bil precej dolgo fotograf. To me je držalo kar precej let in sem celo Nenota učil osnove fotografije, kar bi se lahko reklo, da sem vplival, da je repro fotograf ratal, mi je potem z svojimi stroji, kateri so bili zares ogromni. Tako veliki, da sva v kamero kar not šla, ko sva pripravljala reprodukcijo. In sem na Dnevnik hodil, češ, da grem do novinarjev, tam je bil stalen pretok svakojakih, ampak res, koga vse nisi tam srečal, vsi do sedaj znani posebneži ali vaški originali so nič v primerjavi z tistim folkom. Se samo malo bolj freh narediš in vratar nič ne vpraša saj mu stalno mimo šiba reka ljudi v obe smeri, čez čas sem bil že domač, se še freh ni bilo treba delati, tako, da sva občasno še poklepetala, kar se mu je sila dobro zdelo, ker po njegovem so novinarji goveda, ki se jim še pozdraviti ne da in to njega, ki je pri firmi že od začetka, bog ve katerega, in ga ja vsi poznajo in se z vsemi super razume, samo novinarji so pa...

Ko sem prišel do nadstropja z novinarji sem zavil stran, ker je bil prehod med Časopisom in tiskarno ravno tu, da so lahko še zadnjo minuto spreminjali. U, so bli hudi v tiskarni. Na goveda, vse ostalo si bi vsak sam naslikal, najbolj sočne, da se ne bo reklo, da novinarje šimfam, saj sem celo študirat šel novinarstvo, ampak ljudje so jih imeli res v želodcu, in to so stalno vzdrževali in nadgrajevali.

Prihajal sem popoldne ali proti večeru, ko so ta veliko šefi že doma, samo operativci, ti itak nikoli niso tečni, so letali kot kure brez glave, ker se je vedno mudilo in vedno je bila panika. Zato je bilo Nenotu tu tako všeč, ko je kamera delala ga ni smel nihče motiti, da ne pride do osvetlitve in je treba postopek ponoviti, tu se je govorilo o teških gnarjih, in ni ga bilo za srat. Čeprav ...

Midva sva se zaprla v kamero, prižgala rdečo luč, postopek teče, odprla pivci in veselo nakladala. Ponavadi je imel še lešnikove napolitanke, ki sicer ne grejo iz piram, a sva bila še vedno otročja z napolitankami, ki poizkušata biti velika s pivom.

V kameri je bila gluha tišina, še tiskarskih strojev, ki so sicer tresli celo poslopje se ni slišalo. Al čist mal, če si res ostro prisluhnil, al se ti je zdelo.

Skratka to je bila druga plat socializma. Menda je Ljubljanica polna plošč. Se ne spomnim katera zlitina je. Ni samo baker, so še ene druge zlitine. Je sila drago. A, če ti ne rata, pač zabrišeš iz tretjega nadstropja plato kot frizbi in leti čez cesto polno ljudi, menda v vsej zgodovini ni nikoli nobenega razklalo, ker, če bi ga, bi ga, švis, na dva dela. A je vsa množica generacij začetnikov zmetala svoje kikse, sam, da jih šef ne bi dobu.

Pri Nenotu sem lahko razvijal fotografije v velikosti a2.

Za tiste, ki ne veste koliko je to. Pisarniški list je a4, dva lista sta a3, dva a3 sta a2. Že kar spodoben format za fotografijo.

Dalo bi se še večje a jih ni bilo kam obesiti. Bi potem moral v moderno galerijo. Tako dober spet nisem bil. Ja, dober. Seveda ne razumljen in predvsem neodkrit, a za galerijo le ne. Še naj več kar sem napravil, je bilo, ko smo v mladinskem aktivu imeli tudi fotografski krožek, kdo neki ga je vodil, in smo na koncu leta naredili razstavo in so se mamce zgražale:

»Kej tacga, kar sapo mi jemlje, vam povem, guspa.«

Al pa: Ta je iz ene druge priložnosti, a je vse eno fajn.

Smo se ravno v Komuno namenili, na prvo predstavo, ne vem, če ni bila ceneje, in gremo mimo vhoda v Namo, tam se ravno takrat eno dete ob tla vrže. To videvši, dve ženici, se je videlo, da sta iz vasi in pokomentirata:

»Je bi ga okol ušes.«

Druga pa:

»Jebiga tut.«

In se je prijelo v trenutku. Sploh ni bilo treba razlagat. Od tistikrat uporabljamo v vseh mogočih konotacijah:

»Jebigatut!«

Pa, ko smo že pri Komuni. Nekaj časa smo živeli za kine. Vse v mestu. A so se le eni bolj prilegali kot drugi. In tako smo enkrat prišli v Komuno, en brez veze film, sem ga potem čez leta zopet gledal, je bil ravno tako brez veze kot takrat, al še malo bolj.

Takrat pa.

Oh, saj menda se spomniš. Charles Bronson. Kot Šwarceneger iz kmetov. Na srečo je večino v kavbojkah igral in je še kar pasal. Tu, tu je bil intelektualna kriminalka. Taka, ko se sploh ne pojajo samo z avti. No, to je itak bolj novodobni prijem. Takrat so se filmi delali intelektualni. Kar že naj bi to pomenilo. Skratka si moral misliti do zadnjega kateri je kaubojc s črnim klobukom, kateri z belim, magari ga je nosil. Ni čisto nič pomenilo. Še v tako slabem ganksterju se najde zrnce pravičnosti in še v tako nobel šerifu se najde tamna plat. Da ne bom predolg. Sam toliko, da se ve, da so se takrat v filmih šele na koncu pošicali, cel film predpriprava, da se bo potem kaj zgodilo.

Pol pride novi val. Kar koli že to pomeni. In so bili vsaj dvojni pomeni, če ne celo trojni, včasih sploh brez pomena.

Mi mulci razigrani, menda že doma smo se režali kar počez in kar tako, brez kakšnega velikega razloga. Včasih se pač zgodi tak vesel dan, ko je vse fajn in vse smešno in ti samo kriv prst pokaže in se že režiš k pečen maček.

In taki uletimo u Komuno, in vzamemo prvo vrsto, ker je bilo že vse zasedeno. V Komuni se je sicer platno celo videlo tudi iz prve vrste, samo z vratom si imel težave, ker si moral z glavo migati, da si podnapise prebral.

In se režimo in spakujemo, ko so bile še luči prižgane. Se režimo, ko je obzornik in so asfalt dobili v zgornjem Dolu. In se režimo, ko je naslov in se že pojavi grozeča muzika. Včasih so vzdušje še z muziko delali in pri tem filmu že pri napisih kateri je režiser in kateri igra, so se že začeli klici:

»Tiho!«

Pa pride Bronson, je čist pučas guvoru, glas je mel itak globok kot mišico na joški, mi pa u smeh.

»A boste tih!«

Bronson je čist mal guvoru, je bil detektiv in eno je blo sila strah. In zakriči menda že koj na začetku, mi pa u krohot.

»Vn jih vršte! Mularijo!«

Bronson je večkat joške pokazu, menda so punce to sila rade videle, a ponavadi proti koncu filma, preden je vse na gobc.

Tu jih je kmalu po tistem, ko je una cvilila. Mi pa u smeh. Kar valjali smo se po tleh. Še dobro, da je bila prva vrsta.

Višek je bil, ko je oreh vrgel, kot ta največji đžek u Los Angelesu, u šipo in se ni razbila, ampak se je oreh in ga je potem zobal, ko je razlagal, s globokim glasom, čist pučas, kako jih bi prijel. Une, ki so gospo prestrašili, da je cvilila.

Saj menda je bila bolj komplicirana kriminalka, a se na spomnim štorije. A, ko je že drugič isto finto z orehom izvedel se je že vsa dvorana smejala. In ti povem, da Loui DeFines in Fernandel skupaj nista naredila bolj vesele komedije, kot jo je tistega dne Bronson, se sploh ni zavedal.

Še na izhodu so se vsi smejali in dovtipe obujali.

»A si vidla koko je urehe metu? Ha, ha, ha.«

17 ZSMS

-Am-

DALEč NA VZHODU,

KJER SONCE šE SIJE,

U.S.A. MATILDA PIJE KRI.

IN TETA SIBIRA,

V AGENCIJI EGO TRIP,

LEPI RUDEčE TAPETE NA NAS.

SAJ TO JE Z.S.M.S. BLJUZ.....

Ene 3x,

pol pa inštrumentalna improvizacija.

Avtor: Urban

Mladisnki aktiv Trnovo, Zveze socialistične mladine Slovenije. Na kratko ZSMS, pogovorno zs ms.

Ko sem tole razlagal mojim skandinavskim prijateljem niso verjeli, po mojem me še vedno imajo za enga bogega hudiča, ki je moral skozi Stasi al Hitler jungend na rdeči način. Čim bolj sem jim razlagal, da smo ravno tako, kot oni, demokrati in svobodni ljudje, na lepi strani sveta špilali isto od Rolingov: I cann't get no satisfaction.

Edina razlika, da je nad mladinskim aktivom Slovenije bil napis ZSMS.

Res, za politiko nam je bilo malo mar. V naših časih, ni bilo več duhamornega prostora iz pripovedovanja starejših, ko so kateri, kdaj kar zginili, če so kaj več povedali čez politiko in politike.

V mojih časih je to bil že nacionalni šport. Še Toni Gapšerič je kakšno zabelil, če v šolstvu ni bilo vse po pričakovanjih, da ne omenjam Šrafcigrja in Tofa. Tako, da kar težko verjamem, kadar še kdo omeni, da si šel za dotičen vic u arest. Pa še hecen ni.

Ja, so bili poizkusi. Nič ne rečem, ko so me sprejeli v pionirčke mi zavezali rdečo rutko, na kapo pionirsko značko. In kako fletno se mi je zdelo. In vedno je sonce sijalo. A ni čudno. V socializmu je vedno sonce sijalo. Samo kadar je scalo ni. A to je že druga zgodba.

Kadar se je kak velik politik mimo šole peljal je vedno sonce sijalo, in pouk je odpadel, in z zastavicami smo mahali, Majo sem za kite vlekel in spregledal kateri se je mimo peljal. In to redno. Ne tisto z Majo, ampak kadar smo se šli kakšno proslavo, sem se nekje izgubil in potem okoli spraševal kako je bilo, ker smo morali napisati spis heroj ta in ta in pionirji.

Pa uno ni mi nikoli šlo.

V razredu je bil vsak dan drug reditelj. Se mi zdi, da je bilo po dnevih al po tednih. Se ne spomnim. No, ta je zjutraj tudi stopil pred tablo in po prihodu tršice, prav strumno zaklical:

»Za domovino,

razred je pa odgovoril:

s Titom naprej.«

Pa sem se vedno zmotil. Al prehitro, al prepočasi, al predolgo al prekratko, čisto vedno sem bil kregan. Po mojem je tršica mislila, da sem politični. Če kaj, to pa nisem bil.

Raztresen, zaljubljen, izgubljen... Vse samo ne političen. Od politike me je zanimal samo Cik-cak. So si zajci zobe umili pol smo šli pa vsi spat.

Naslednja priložnost je je bila ob vpisu v ZSMS. Smo dobili knjižice, take z sliko in podpisom. Se ne spomnim, da bi jo za kaj rabili. Mogoče smo celo jo, a sam sem svojo dokaj hitro založil in je iz zgodovine izskočila, ko sem se odselil od doma in sem stare škatle pregledoval.

»Kok sm biu luštn. Cukrčk.«

Ma, kakšna politka. So sicer takrat nekaj naših sošolcev pobrali, mene ne, po mojem me sploh niso dali na seznam, kamoli vprašali, so se potem v Kumrovec peljali. Se mi zdi, da en še vedno na občini dela.

Sem nekaj za gradbeno urejal in ga zagledam.

»Hej Francl živjo.«

Je šel mimo mene kot, da me ni. Sem mislil, da ima pač zdravstvene težave, al slab dan, sam imam tudi podobne težave, ko se na gradbišču sredi gradnje zbere cela množica izvajalcev in čakamo enga, ki ni svojega v roku zrihtal, pol me v oči gleda in laže. Vem, da ve, da vem, da laže, vse eno nadaljuje, mi poči film in ga nahrulim tam pred vsemi, da mene že ne bo nategoval in take, z intonacijo in dramaturgijo za pravi film. Pol me en tretji vpraša čisti ponižno, al bi lahko neki ...?

Pa še njega nahrulim, če sem jezen sem jezen. Pač ne znam na eno stran tuliti, da drugo prijazen biti.

To sem mislil je bil slučaj z Francelnom. Saj se ne spomnim imena, a naj ostane Francel. Francel je šel mimo kot, da me ni, sem potem iz drugih koncev slišal, da je težek kot slon, da se je pri karieri uštel in, da dan današnji svoje frustracije na strankah sprošča.

Ma nije im bilo lako. V naših časih je socializem že povsem izgubil ostrino, vsaj diktatorsko, pol tisti, ki so v Kumrovec šli, so bili že prepozni, da bi res kaj iz te kariere ratalo. Heroji so bili že čisto pri koncu, čeprav so še krojili življenje, a se je vedelo.

Ja, demokracija. Koga jer takrat brigala, če je Olimpija zgubila z Vardarjem je bil sudia kriv. Itak je pol Križaj pokazal kaj je šport ne letanje za žogo. To je za nazadnjake.

Pa solata je imela okus. Škofjeloški domač je hrustal. Čeprav je Boris, ki je imel tam prakso muhe v testo metal, ker mu je bilo dolgčas.

Superge so bile iz Jugoplastike. So spet sila moderne. Te iste. Old starke. Mi smo jih tudi imeli. Samo zvezda je bila naša.

Pol je bila taka inflacija, da sem po 10 filmov na mesec posnel, ker je bilo tako poceni, če si na zalogo kupoval. Takrat so ljudje imeli en film za celo leto. 36 posnetkov. Sam sem se šel reporterja in pritiskal in pritiskal.

To so bili časi.

Mladinski aktiv Trnovo je bil v resnici naša klapa z streho nad glavo. Prej smo pod svetilkami stali cele večere, pol smo imeli toplo. Cele noči je rekla moja mama, v resnici smo bili tem nekje ob 11h že doma. A smo imeli izhod samo do 9h in je zato tak halo zganjala.

Ja, luči so bile prav posebne. Po moje bi kakšen bajaličar, al saj en, ki ima malo občutka za energetske silnice, znal povedati, zakaj so bile ene luči OK, druge ne. Ja, veliko se je dalo razložiti z funkcionalnostjo. Na primer, ob dotični luči so domov hodile največje mačke. Zopet ne vedno. Je bila kdaj kakšna luč, brez veze in zopet najbolj oblegana.

»A kaj smo delali pod lučjo?

Nč.

Kr bli smo.«

Tudi debate neskončne in večne so bile nepogrešljive. Ne, da bi se sporekli. Eni so sicer prednjačili. A je bilo večinoma, dej povej, ko tako dobro znaš. Hej, vse smo se zmenili. Od do. samo politike ne. Za kaj takega ni bil nihče od naše klape krščen. Ja, zanamci so se tudi taki našli, a v moji generaciji, ga ni bilo.

No, en je bil, a bogi, mu ni nikoli ratalo, ko smo koš naredili, so to videli vrli voditelji socialističnega ljudstva, ki so tudi stanovali v naselju. Nasploh je počasi postajalo hoh. Začelo se je pa čisto drugače.

Naj prvo dokončam o unem ubogem hudiču, ki se je vedno rinil v prvo vrsto, vendar vedno prepozno in izven konteksta. Mu ni bilo jasno. Po mojem mu še danes ni, kot mnogim....

Torej, kakor so bili na začetku vsi stari proti, so potem videli, da mi to resno in zagnano in, da ratuje čisto pravo igrišče, sicer doma narejeno, na en koš. Ko je bilo gotovo in smo mi že fino švicali pri trojkah, se prikaže en starejši, čeprav ni bil od nobenga ata in nas hvali, kako dobro smo tole speljali in konstrukcije in izgled. Saj smo se res potrudili kakor smo le znali. In, da je čas, da uradno otvorimo.

»H?

Kva tovormo?«

Ja, da bo proslava v soboto in, da bo naselje, sicer ne krajevna skupnost, takrat so bile še tako velike kot danes občine, ko se trije zmenijo in imajo občino, malo govora in pogostitev.

So potem mame spekle štrudl in malinovec so točile. Un od prej je nekaj trobezljal, od naših ga ni nihče poslušal, smo samo čakali, kdaj bomo lahko nadaljevali z igro. Vsi razen unga bocga hudiča. Je z rdečo zastavo stal ob košu in prav hudo gledal. Mi smo ga zezali, ko je bilo konec proslave smo se morali postaviti v pare in odkorakati iz prizorišča. Zastavonoša je takt dajal. En, dva, en, dva. Pa samo kobajagi. Šli smo točno 3 avte daleč. Pol je en reku jebise in smo se zapodili pod koš. Starši še niso nehali ploskat, ko smo že špilali.

»Pol pa že veš od Beketa.«

Lepo smo očedili prostore. V resnici sta bila samo dva in sanitarije. Ena mala dvoranca katera je služila sestankom krajevne skupnosti in pisarna se ne spomnim za koga. Mogoče za kakšnega lokalnega veljaka, ko smo jo prevzeli mladinci že dolgo ni bilo nikogar tam. Je vonj po trohnobi ostal tam še dolgo po kompletni prenovi. Sploh se ga nismo znebili. Smo se prej raztepli po srednjih šolah in s tem po novih klapah.

V pisarni smo imeli studio za fotografijo v cekretu pa temnico. V veliki dvorani smo imeli strelski krožek in predavanja svakojakih popotnikov. V tistih časih, so vsi, ki so pokukali preko meje, bili ektra frajerji, magari je šel samo malo dlje od Trsta.

18 MENDA SO ŠE VRABCI UTIHNILI

Kupa gramoza s katerega sem objektivno ocenjeval najlepše bitje na kotalkah, že davno ni bilo več. Ne, samo to. Tam kjer je stal, ležal, kar ti je ljubše, je stala nova, velika, sijoča, mamljiva, dehteča trgovina.

Ravno smo se je navadili.

Otroci, takrat že toliko v letih, da je Martin prvi imel Amija. To je derivat Citroena, ko ni hotel biti Spaček, Dijana tudi še ni bil. Nekaj vmes, če ni bil karavan, je imel zadnje steklo poševno a ne tako kot vsi avti sveta, ampak obrnjeno. In je bil malo na raketo. Res ne vem kaj so takrat oblikovalci mislili. Sicer sploh ne slab avto, če sprejmeš, da je Citroen in to v tistih časih. Takrat so Spačku rekli marela na kolesih. Ata je imel tacega in z luftanjem ni bilo nikoli problem. Spredaj not, zadaj ven, pravi kabriolet, tudi, ko je imel zaprto streho. Spačku in Diani se je dala streha zviti kot konzerva. Čeprav sploh ni bil problem, ker je bila iz platna. Malček težje jo je bilo dobiti nazaj, tudi to smo obvladali, ko so se drugi kuhali v Fičkih po Kačjih ridah, in s sabo vozili litre vode, ker avtočki so bili na vodno hlajenje, smo mi z odprto streho stali v isti koloni. Matr smo bli frajerji. Pol pri Zadru, ko se asfalt topil in smo še vedno stali v koloni, smo tudi mi zaprli streho, da nas ni sončarica. Kadar smo se premikali je blo sila luštno.

Pa sploh nisem hotel o avtočkih, čeprav je to bila takrat velika stvar med mulci. Smo se ravno naveličali prdulc. Poni expres. Martin, ki je znal še kaj zaslužiti s šraufanjem, je kdaj komu kaj olja zamenjal, al kaj tacega, in se mu je poznalo. Kakor že rečeno je bil prvi med nami z avtom, če ne štejem Jurja, ki je bil že starejši in ga težko štejem v klapo. Čeprav sem se z njim precej družil. On je šel študirat strojništvo, mene so vedno zanimale vragolije z šraufecigerji, kakor že opisano v zgodbi o Iškem.

No, da končno začnem. Sedimo mularija na zunanji polici okna na trgovini, kot vrabci na žlebu, veselo čivkamo in lučke ližemo. Kar se zasliši nekje daleč, menda ulico ali celo dve stran zavijajoč zvok. Mi z prdulcami smo vedeli, če naviješ gas do daske, se sliši nekaj med sikanjem, zavijanjem, skratka, 100 000 obrati.

Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Itd.

Vsi utihnemo, gledamo na levo, od tam je zvok prihajal, verjetno niti ne dihamo, vendar je predolgo trajalo. Gotovo smo tudi dihali.

Pa se prikaže na križišču zajeten gospod, pri njem sem potem celo nekaj let delal, na Enduri. Tisti, ki se ne spoznate na prdulce. V naših časih je Endura pomenila najboljši možni, kros motor. Skratka sanje. Same sanje. Si sploh nismo upali pomisliti na kaj tacega. In eto ga gas do daske, kuplung komaj kaj spuščen. Se je komaj premikal. In tako prav počasi mimo nas. Se nekdo opogumi, pride do sape, se zave situacije in krikne:

»Spust kuplung!«

Motor pa u luft. Kot v filmih. Še boljše, ker desc sploh ni dol padu. Po zadnjem kolesu mimo nas. Od 10 do 100 v 5. sekundah. In odleti.

V tem pripelje Martin, ki je rad malo hitreje mimo trgovine vozil, da nam je lahko mahal in vseh 64 zob kazal. Zobe je imel pa zdrave.

In mu pade prikazen mimo haube, kot raketa. Še predno je zabremzal je prevozil celotno križišče in bil prepričan, da je nesreče kriv sam, nam je naknadno razlagal.

A nesreče tu še sploh ni bilo. Kajti dedec je nadaljeval, vse skupaj se je zgodilo v dveh sekundah. No, mogoče treh. Ajde več kot 4 sigurno ne.

Pade mimo avta, pol milimetra mimo havbe, preko parkirišča in trešči v lesena vrata novih montažnih garaž. Garaže betonske, z lesenimi vrati, če bi malo falil bi v beton trofil in bi od njega ostal polpet.

Pa to še ni vse. Pade skozi vrata, v garažo, z avtom v njej, med avtom in steno nadaljuje vse do konca in se zaustavi, na zadnji steni z motorjem pokonci seveda.

..............

Tišina.

Menda so še vrabci utihnili.

Vstanemo.

»E, e, ee, eee, e... Kva je blo pa to?

A svidu, kr po luftu je zginu.«

Pa gremo počasi proti garaži. Martin iztopa iz avta na drugem konci križišča. Iz bifeja se usujejo, deluci, iz trgovine pa penzionerji. Še prodajalke so prišle gledat.

Iz garaže pa.

»U p..... m......«

Pa take. Ne, da bi na tem mestu ponavljal.

Pridemo do garaže, iz nje dedec, ves popraskan, krvav, raztrgan, a živ in besen, da se mu je kar iz ušes kadilo.

Seveda je vsem popustil pritisk, saj smo bili prepričani, da smo videli smrt junaka. Smo se začeli smejati vse povprek in v vseh intonacijah in ritmih. Množično histerično smejanje, če ne štejem naše klape, neznanih ljudi.

Nato ti pride iza vogla lastnik dotične garaže, kateri je stanoval tik ob, kaj se nas je toliko zbralo in se vsi krohotamo. Vidi situacijo, sta se poznala.

»Sam de si živ. Drugo bomo pa že kako.«

V tem eni privlečejo motor iz garaže. Kar je od njega ostalo.

Prisopiha tudi drugi zajeten možakar, lastnik motorja, ki se je prišel pokazat prijatelju kakšen džek je z enduro.

Ko vidi, da je živ začne ogledovati ostanke motorja. Še Martin ga ne bi mogel več zrihtati. Je visela ročna bremza. Jo pokaže in v šali pravi,

»a to si tut strgu?«

Unmu se v tem trenutku strga. Začne vpiti in kleti, če ga ne bi držali bi ga nalomil, čeprav je potem nosil gips še pol leta in je imel verjetno kej zlomljeno. A takrat za to še nismo vedeli.

»Eto tako je bilo.

Pa reč kej, če morš.«

Zaporedeje dogodkov in scenografij, katere bi tudi v današnjih filmih, teško spravili v eno sekvenco, navkljub vsem današnjim posebnim efektom. To je bilo brez vsega. Nešpricano. Tako rakoč eko.

»Al je ful eko.«

O tem se je govorilo še leta. A ne z gospodom, ko sem pri njem delal, se ni nikoli omenilo nič v zvezi s tem.

Če se kdo spomni naj me pokliče, bova šla na lučko...

19 SRCE

Tako kot takrat, še nisem smučal v življenju. Ne, da sem bil kaj posebej dober. V resnici nikoli. A sem si precej upal in iz tega so izšle izkušnje.

Se spomnim, smo komaj čakali, da bo zapadel prvi sneg. In to gori v planinah, po dolinah ga še ni bilo. Samo planine so se v daljavi svetile.

Mi dilce na ramo in na avtobus. Kaj je bilo prešernega vzdušja, cel avtobus nam je zavidal. Kaj se tako veselimo, saj še ni dosti snega.

Ko smo stopili na Krvavcu iz gondole in gor po hribu pogledali ga sploh ni bilo videti. Samo pod nogami je bil. In vsi kamni so bili pobeljeni. Povrhu. Od strani pa nič. In smo šli z sedežnico na Tiho dolino. Od vrha je bilo luštno belo. Tako kot pri gondoli, če si od zgoraj gledal je sneg bil.

In smo se spustili. O kakšnih ratragih v tistih časih še ni bilo ne duha ne sluha, ker se po kamenju ni dalo zavijati, še tako je sneg, kjer je bil povožen takoj izginil, je bil možen samo smuk. In smo ga udarili. Sem bil daleč najbolj pogumen, ker sem tudi daleč najslabše vijugal, sem se zato za hrabrostmi, beri neumnostmi skrival.

Proti koncu me je zložilo, je bila celo zame brzina prehuda. Na srečo sem ateriral na travo in razen obloge iz blata povsod okoli, večje škode ni bilo. Smuči sploh ne omenjam. So bile za tisto sezono zvožene in sem šel na sejem, ki je bil ravno tiste dni, po nove rabljene seveda. Vedno sem kupoval stare smuči, da sem z njimi brez bolečin v srcu, počel kar se danes pogosto dogaja in se imenuje menda hod dog al nekaj na to temo, takrat smo to počeli samo tisti, ki nismo znali zavijati.

Enkrat sem na Voglu celo salto nazaj naredil. Seveda ni bila popolna, še manj hotena. Je bila taka megla, da se ni videlo ne naprej ne nazaj, smo smučali povsem po občutku, če se ti je zazdelo, da bo kucelj si se nazaj nagnil, če si mislil, da bo dolina, naprej. In sem se nazaj, pa je bila dolina. In to ne kar katera ampak sem bil že daleč od proge ne, da bi to vedel, samo potem, ko sem ven lezel je trajalo celo uro, da sem do proge prišel. Bilo je vsaj 5 m padca, čeprav se mi je takrat zdelo več kot 10, ker sem bil ob izgubi stika s podlago fino nazaj nagnjen, sem zatorej v tem slogu nadaljeval in naredil 3četrt kroga, ter se prav fino zleknil na pauh, za tiste, ki ne veste, to je trebuh, seveda brez smuči, brez palic, brez kape, očal v tistih časih nismo nosili, kamoli čelade.

Nekaj časa sem iskal smuči. Jih tudi našel a so bile brez glav. Takrat smo že imeli avtomate. Sicer bolj za kazanje, ker smo jih vedno tako navili, da se niso nikoli odpeli, razen kadar so vijaki popustili. Deske sem sicer prinesel do hotela. A sem jih tudi tam pusti. Te so tudi odslužile svoje.

Enkrat na koncu zime še nismo imeli zadosti smučanja. Smo šli na Polhograjsko Grmado. Smo si odrezali smuči. Ročno žago in z, z, z . Prestavili vezi in v meterskih deskah, kar je bilo za tiste čase prav nemogoče, ker takrat se je merilo tako, da si iztegnil roko, in so ti določili dolžino smuči. Po moje je tako še danes a za skakalce.

In smo odsmučali proti Horjulu. V tisti smer je najbolj strmo. Z vrha po super cevcu, čeprav je bilo bolj kotalikanje kot smučanje, potem bolj in bolj po krpah, kar ga je še ostalo, dokler se ni končalo v travi in blatu sredi sadovnjaka.

Ljubilo se nam pa je. Ni kaj.

Se spomnim, smo v pancarjih, to je bila takrat velika pogruntavščina. Kdor je imel pancarje je imel tudi avtomatske vezi. Kar ni bil vsak. Še vedno je bilo večina kandahar vezi. Za tiste... Zajlo si zategnil spredaj in je stisnila peto, če si vezi obvladal, predvsem vzdrževal, kar je bil ta težki del, si celo odpel pete in jih uporabljal, kot dan današnji na turni smuki. A to zadnje je bila bolj teorija. Večinoma so kaveljčki zarjaveli in se ni dalo več snemati brez klešč. S kleščami v hribe hoditi je tudi zame malo čudno.

Pa sem imel veliko orodja vedno sabo. Se spomnim, sem na Zelenici tulil prijatelju, ki se je že vzpenjal:

»Sem glavo zgubu.«

Se je cela sedežnica smejala.

No, smo šli v pancarjih in deskami na ramenih, po asfaltu iz Trnovega, do Tromostovja in po celi Miklošičevi do postaje. Tam na cug do Jesenic. Iz Jesenic z avtobusom v Kranjsko goro, cel dan smučali. In vajo ponovi v nasprotni smeri.

»Matr je blo fajn.

?

Pa res. Super je blo. Sicer smo bli zgoneni k furmanski konji. Ampak je blo tok fajn.«

Spet tretjič, na Zelenico. Je tako pihalo in sodra je letela. Smo se vse eno vsaj pol dneva smučali, čeprav se sploh ni dalo, ker je bil plaz zaledenel. Drugo polovico dneva prekegljali. So nas enkrat ven vrgli, ker se krogle ni dalo dobiti ispod radiatorja, kamor se je zagozdila, ker je krenila povsem svojim potom, po diagonali, čez vse steze.

»Matr je blo fajn.«

A to je bilo že proti koncu, ko smučanje ni bilo edino več v zimi. Takrat smo že hodili na smučanje, da bi kakšna dekleta srečali. Pa jih ni in ni bilo. Čim bolj smo bili za, tem manj jih je bilo. Ne vem kako to. Po mojem je le usoda. A kot pravim to je bilo veliko bolj pol.

Takrat, ko sem vozil svoj najboljši slalom življenja, je bilo zaključno tekmovanje šole v naravi. Po mojem en 6 ali 7 razred osnovne šole Trnovo.

Sem bil cel teden najboljši pri treningih. Pol na tekmi me je Darja premagala. Madona se mi je pod nosom pokadilo. Samo zato, ker je imela nove smuče, jaz še kandahar vezi. Ma mi je super šlo. No, usodi se je včasih potrebno prepustiti in smo se. Zaključna zabava je bila super. Vsaj učitelji niso več težili, da je treba ob 21h ugasniti luč, kot med tednom. In smo zato morali nekateri skledce delati ob pol noči, ker so nas pač dobili, v napačnih prostorih. Sploh nisem bil ta glaven. Eni so jih ob 3 zjutraj, takrat sem že spal.

V šoli v naravi je bilo super vreme. Ponoči zmrzevalo, podnevi luštno toplo na snegu. In sem stalno ledene sveče lizal, če je blo tok dobr. To pravijo, je bilo usodno. Se ne spomnim ali prav kmalu al mal bl pol. Sam mislil, da je vsaj mesec minil. Ne vem. Mogoče je res.

Skratka neke noči se prebudim v neznosnih bolečinah. Nisem mogel kolen premakniti. So me bolela tudi, če jih nisem. Skratka tulim ti tam v postelji. Mama pride in mi naredi kamilični čaj. Se mi je zdelo, da sem do jutra tulil. Al tudi ne. Zjutraj me ata v Diano, citroenov avto, in se odmajeva proti Viškemu zdravstvenemu domu. Mene boli, se stalno cmerim, a menda mi je bilo le nerodno tuliti, v polni ambulanti. Celo večnost čakava. Nato mi dajo aspirine in dam.

Je mama zvedla, ko je prišla iz službe, se ji sfuzla in direkno pokliče Hodaliča na pediatrijo. Češ, da je novinarka iz RTV, takrat je tam delala, in, da se takoj namala na telefonu. To so bili še taki časi, da so celo velike osebnosti, takoj prišle k telefonom, če je un tam na drugi strani zvenel kot policaj ali celo udbaš. Čeprav je bilo ta krvavo že za nami, a spomin je živel in dr. Hodalič je bil seveda pripravljen me pregledati.

Smo šli takoj na pediatrijo. Je sicer res kmalu prišel. Me prijel za kolen, nakar sem zatulil, ko jeshar, in naroči sestri hospitalizacijo, ker je sklepna revma in, da bo, kakor se njemu vidi, gotovo še srčna.

Mama je utihnila. Fotr že prej ni nič štekal. Je samo vozil.

»A zdej pa levo?

Ja levo sej sm ti že rekla.

A tlele?

Ja tlele, a ne vidš napisa.

Kva?

Ja pediatrija.

Kje?«

Pol je bla mama z mano sila prijazna. Mi je nanosila v bolnico Legotov kolikor sem jih hotel. Se mi je prav čudno zdelo. Sicer sem jo moral za vsako kocko moledvat. Še kupčije sklepat, kdaj bom šel spat in domače naloge delat. Še pol sem dobil samo ene tri. Ne, sej jih je bilo več, a občutno premalo za moj pogled na svet v tistih časih.

Vsak dan me je dohtar pregledal. Nekaj so šušljali med sabo. Cela vizita, kaj vem kdo vse. Meni se je spomin na bolečine v kolenih hitro tajal. In sem kmalu pozabil, da sem bolan, če ne bi bili okoli mene veliko hujši primeri, bi sploh mislil, da sem na počitnicah. Sicer smo ene vrste pouk celo imeli a ni bilo resno.

Smo bili na oddelku od najmlajših do precej že velikih otrok. Menda samo dojenčke so kje drugje imeli. In se enkrat ravno kobajagi nekaj učimo, kako naj bi potekal pouk, če so v učilnici, igralnici otroci, ki se še po tleh plazijo in taki, ki so že pravili kako je, ko se poljubiš. Meni se je zdelo nagravžno, da bi nekomu jezik v usta dal, a so imeli veliko poslušalcev.

Na oddelku je bil tudi mečkin, ki je imel, ne vem kako se reče taki bolezni, mu je jezik stalno iz ust bingljal in je topogledno tudi govoril in se slinil. Sicer precej živahne narave. In sedimo, in kobajagi poslušamo, menda nekaj o zemljepisu in se postavi tisti mali med nas in tršico v rokah, nad glavo, drži mojo mojstrovino iz vsaj 300 lego kock, katero sem imel na nočni omarici, nas še trenutek gleda z živahnimi očmi in stalno ponavlja tisti svoj g g g g g g , ter lopne mojstrovino ob tla.

Seveda je bilo vsem , razen meni smešno. To je tako kot z vici o tašči. So super, če ni tvoja tašča.

Je čisto ves oddelek. Vsaj tistih, ki so se lahko premikali, vključno z sestrami in snažilkami po vseh štirih iskalo kocke. Veliko smo jih našli, nekaj se jih je skrivnostno izpuhtelo. Menda so bili spominki na vesele čase, sicer dosti butastega oddelka.

V mojo sobo so, kar sem tam bil, pripeljali še dva. Je bila tro posteljna in oba odpeljali na operacije. In noben se ni vrnil. Ne vem kako se je končalo, spraševal tudi nisem.

Spomnim se, da me je enkrat Hodalič dobil na puncovskem oddelku, zariplega od tekanja, prešvicanega, bi moral samo v postelji ležati in še lulati u steklenico. O, ne jaz. V tistih letih, še z navadami iz vasi, kjer otroci hoditi nismo znali, ker smo samo tekli.

Me je v kot stisnil, in me od zadaj za vrat prijel. Roke je imel kot lopate in kosmate. Tako me je, kot mladega mačka, čez puncovski oddelek in stopnišče na fantovski oddelek nesel. Po moje sem bil tisti dan zares v postelji. Za naslednjega dvomim.

Se ne spomnim kako se je končalo.

A, ja, še to.

Nekega lepega dne, je prišla ena luuuuuuuuuuštna dohtarca. Mlaaaada luuuštna, k rožica in rekla, da ji ne smem nič pomagati, da mora sama ugotovitio kaj mi je, da to rabi za študij. Nisem mogel biti tiho , če ja bla tooook luuuuštna, sem moral nekaj čebljati. In tudi to povedal. Sicer, kaj mi je ne, ker nisem vedel, ampak, kako je do tega prišlo precej detajlno, tudi o zdravstvenem domu in aspirinih in, da ata ne zna vozit, če se mudi.

Se mi je lepo zahvalila. Čez par dni. Je prišla posebej za to do mene, da je naredila izpit.

Mart, sm bil zaljubljen.

Ene tri dni sem se počutil res mal bolan.

Pol so tudi druge frčefelce mimo letale in sem se jim pridružil, kadar ni bilo nobene setre. Ali je vsaj drugam gledala.

Pol so me enkrat premestili v terapevtski zavod Stična. Tam sem se valjal še pol leta. Naj bi se obnašali kot penzionerji. Brez letanja in vragolij. Sprehodek v parku in v naslanjač. Saj sem se res umiril, vendar ne sam od sebe. Zato, ker so vsi okoli samo sedeli in se eventualno sprehajali. Tako, da sem potem še sam začel samo na 33 obratov namesto 76 kot običajno. Seveda pri miru že nisem bil, sem bil za 50% bolj počasen, kar je ogromna razlika, in ne vem, če se mi še danes ne pozna.

Sem se izuril v igri pri kateri pišeš. Vsak ima svojo razpredelnico in vsak se izmisli enkrat eno črko in potem moraš na to črko napisati mesto, žival, reko, goro, jed in še enih 33 neumnosti. Same zelo pomembne za razvoj povprečnega genialca. Sami nujno potrebni podatki.

Tudi bral sem veliko. Še nikoli toliko. Se mi je odprlo in to me je potem še parkrat v življenju zadelo.

S kameradi nismo navezovali ne vem kakšnih odnosov. Smo si bili sila različni. Kot bi prišel na drug planet. Kar na enkrat nihče nič ne šteka. Ne vica, ne dovtipa, še navadnega stavka.

Tu bi omenil samo še, da smo se diferencirali glede na zvrst muzike. In to prvič v življenju. Tisti z govejo muziko so bili zgodba zase in se z nami rockerji pač niso družili. Popularna glasba je bila še kar fleksibilna, a kaj, ko so prevladovali nacional patrioti in je izpadlo, da je

Ura brez kazalcev ta naj boljši komad med vsemi. O kakšnih Black Sabath ne duha ne sluha, kot bi bil iz drugega planeta.

20 HRIBI

»Nice, nice.

But do you have some flat land?«

Je vprašal.

Kar sapo mi je zaprlo. Najlepše kar se živemu človeku lahko zgodi, on pa takole. Edine hribe katere imajo Finci v podzavesti so tisti na škatli od Mueslita.

Dolgo predolgo nisem štekal, da je kontekst še kako pomemben.

Preden sem se odpravil na Finsko sem vsak vikend v hribih bil, če je bila priložnost še vmes. Povsem sem bil prežet z njimi. In to ne na splošno ampak Julijci. Takrat se mi je super zdelo, ker ni samo zid kot v Kamniških, na eni strani gor na drugi dol in dam.

V Julijcih se pretakajo od ene skupine do druge, tako, da ti ni treba dol, če ti seveda čas dopušča in imaš za pivo, da vandraš cel teden, ti ni treba v dolino, ker bi hribov zmanjkalo.

Sicer sem vedno trpel do gozdne meje. Zame se hribi začnejo nad gozdno mejo. Prej so hoste. Po hosti je sicer tudi fino hoditi, kar zadnje čase precej prakticiram, ker me je trebuh izdal in mi kondicija ne dopušča kaj večjega.

Zato sem ture raje začenjal na Voglu, Vršiču, Pokljuki, da je bilo vsaj malo gozda že za mano. Včasih sem z javnim prevozom hodil, in so bile ture od Vršiča do Komne in vse vmes tudi.

Danes prislonim avto pod bukvo in sem isti dan nazaj. Čeprav bo tudi to treba modificirati. Sem potem tako zgonjen, da sem cel teden polomljen. Sem že premišljeval, da bi klasično pohodniško zastavil. Popoldne, ali proti večeru do koče in zjutraj že iz 1000 m naprej proti višinam in širokim daljinam vse do obzorja in še čez.

Takrat, ko sem med Fince šel sem tudi po malem poplezaval. Nič resnega. Bolj psihološka predpriprava. Me je Matej v vojski tako okužil, da sem ga prosil, da mi v Turncu, na katerega sem vsako popoldne kolesaril, par ta pravih pokaže, da se ne bom samo po lojtrcah zviral.

Lojtrca ima kline kakor premnogi veste. V skali se tudi najdejo smeri, ki imajo stope in oprime kot za to narejene. Sicer je lahko kar pokonci postavljeno, a ta pravi plezalci to ne štejejo za plezanje. Kar je ene vrste logika priznam. A se je vse eno treba prvo tega navaditi. Navaditi, da je pod tabo več kot 2 metra in, da še vedno ni nič nevarno. Pol, ko to zaštekaš, si lahko na 20, 200, sli 2000 nad podnom, pa, če imaš stop in oprijem, zraven se še zavaruješ, kaj hujšega kot velika potreba, problemov ni.

A do tja je hudimano daleč. Sam sem prišel tako daleč, da sem na Sfingi na robu stal in dol zijal, kot, da sem na prvi štengi. A sem prišel na Sfingo čez Plamenice, da ne bi kdo pomislil, da sem kdaj plezal.

Še najbližje je bilo, ko me naj bi Matej po Hornovi čez Jalovec potegnil, vendar je zamudil, je prišel ob 2 popoldne, ko sem že z vrha sestopal in mi je s Keglišča mahal in vpil,

»prit sej je čist lahko!«

Menda res a moja psiha je že razmišljala kam grem zvečer, in sem mu samo veselo pomahal in zaklical, drugič.

Pa ni prišlo do tega.

Začelo se je pa bistveno bolj klavrno.

Za hribe mi je bilo malo mar, kot vsakemu mulcu, ki je živel na morostu in je bila ravnina do obzorja. No, saj so se včasih videli, a to je bil svet tako daleč kot Indija koromandija. Smo se pač podili po logih in močvirjih. Se udejstvovali v vseh mogočih skupinskih športih, od nogometa, košarke, odbojke...

Potem me je srce izdalo in so mi napovedovali, da bom samo še sedel, al čisto malo hodil. Pa nej bo mulac v 7 razredu pri miru bil. Kdo je še kej takega videl. Ospene sem sicer še nekaj časa zobal, a sem se začel po malem zopet v športih. Nogomet je bil za mano, saj v nobenem pogledu nisem bil uporaben. Pri košarki so me vrstniki prehiteli in igrati z mlajšimi mi ni bilo. Sem se skusil z veslanjem. To je enakomerno naprezanje, so mi naknadno razložili, če veslaš po propisima je 90% mišic v uporabi. No, tako daleč tudi nisem prišel a je bilo sila lutšno.

Pol smo opravili menda zadnji skupinski družinski izlet in to iz Okrešlja, čez Pršivec na Triglavska in Komno in dam. Joj, kok sem trpel. S starši na izlet iti in to dvakrat prespat v hribih, podn, da globlji biti ni mogel. Na Okrešlju mi je sicer bilo fino na spomeniku padlim železničarjem se guncati, to je ena precej visoka, vsaj meni se je takrat zdela, še nisem nehal rasti, kovinska iz tračnic zvarjena zadeva in, če si splezal čisto na vrh, se je dalo spomenik guncati in je bilo sila luštno v večerni zarji gledati sonce nekje za Komno in modrino globine Bohinskega jezera pod seboj gledati.

»Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.

Se bo ja ubiu.

Takoj ga spravi dol.

Ti rečem nared kaj!«

To se je mama drla na fotra, ki je nemočno gledal kdaj me bo kot iz frače izstrelilo v Bohinsko jezero. Po mojem več kot par metrov ne bi poletel, če bi se seveda spustil, na kar nisem nikakor hotel pristati. Kamoli, da bi dol prišel.

Tako smo potem čakali kdo bo prej popustil. Sem vedel, če bom prehiter, jih bom okoli ušes dobil, če bom ravno prav zavlačeval, ker pretiravanje tudi ni bilo zaželeno, so se potem dogajala vse mogoče dodatne posledice. Torej, ko je matka nehala cvilit, in je fotr še malo okoli spomenika plesal potem le začel tudi zarjo gledati je bil trenutek, da sem vprašal,

»zakaj so pa sploh naredili železničarski spomenik na vrhu hriba?«

Pa ni znal odgovoriti, po mojem se je tudi njemu zdelo, da cug tukaj gori ni nikoli vozil in, da je moralo biti kaj drugega. Verjetno so tu ustrelili nekaj talcev, ki so bili prej železničarji.

»Ja mogoče pa res, pridi bova v koči vprašala.«

Pa niso vedeli. Češ to je železničarski planinski dom in spomenik je tudi železničarski in so dali veliko življenj za domovino. Menda res ne tukaj. No, je kakor je.

Mama je že spala. Brat sploh iz postelje ni šel odkar smo se privlekli do Okrešlja, kar je mogoče eno uro hoda. A za ne vajeno uho in podplat je sila daleč.

Zjutraj sta starša že sredi noči, se je zdelo, začela organizirati zajtrk in pospravljanje in priprave. Čudo prečudo, vsi planinci so že odšli. Mogoče le ni bilo sredi noči. Iz kuhinje se je slišalo zamolklo petje ob radiju je nekdo tekmoval, kar me je spravilo v sila prešerno voljo, ker je misteriozna oseba za steno imela posluh menda za žgance za Marjano Držaj ne in sem očeta gledal, kdaj bo, kot muzikus kako na to temo rekel, vendar nas je samo priganjal.

»Pejmo, pejmo!«

Mogoče je bilo zaradi petja. In smo odkorakali v rosno podrast smrekovih gozdov nad Bohinjem.

»Uh, kako se je vleklo.

Hosta, hosta, pa še malo hoste, in za vogalom, glej ga zlomka, nikoli ne uganeš.

A ja veš, a si že bla tam?

Ja, hosta!«

Po neskončnih urah trplenja, se je pokazala prva jasa in z njo tudi pogled na sosednji holmc. Seveda poraščen z gozdom. U koko fino, to sem si vedno želel. Koga briga fuzbal. Smreke in borovci. Sva se morala naučiti, je fotr vstrajal, tako dolgo je ponavljal, da se še danes spomnim. Iglavci na slovenskem. Smreka, jelka, bor, macesen, tisa brin.

»Ponovi.

Smreka, j....................

Ponovi.

Kva si tečn, sem si misli, rekel pa smreka, jelka,...............,«

ker v tistih časih je bilo sila nenavadno ugovarjati staršem ali jim celi jezikati. Ata me je znal tudi s pasom po riti. A to je bilo redko, in je bilo že dolgo tega. Kakor sem rasel sem se navadil vseh mogočih vragolij. Tako sem včasih mamo ob živce spravil in ni več vedela kaj bi, je rekla atu, sedaj ga kaznuj si je zaslužil. Ata je vzel pas, še preden mahnil sem se že drl, kot, da mi je vsaj roko zlomil.

»Nehaj, mi boš otroka ubil.

Pa saj se ga nisem niti dotaknil.

Nehaj sem rekla. Grobijan. Vsi moški ste surovine.«

Pol spet drugič. Ata je bil sila šarf na svojo marelo. Saj je bilo res v naši družini prav poseben običaj, da so se dežniki v druge stvari spreminjali, ali še raje kar ispuhteli. In to ponavadi očetov, ker se je za njegovo marelo edino vedelo kje je, da se jo, da odpreti, da ima vse špice in ni raztrgana ali vsaj skrivljena.

In tako enkrat, ko se materi utrga in ni več vedela kako bi me, me lopne z očetovo marelo. Je bila ravno pri roko, čigava pa. Seveda sem se branil in se je marela prav nemarno ukrivila. Jo je hotela poravnati se je zlomila, ko je ata skozi vrata stopil, sem prvi vprašal:

»če mi daš dinar ti nekaj povem. »

Mama v histeričen jok. Ata kar ni vedel, kako se naj obrne. Kar stopical je po predsobi. Sem se raje umaknil v svoj sobo. Izgleda, da sem ga zopet kiksnil.

»Lej ga gams.

Kje?

Tamle.

Kje?

Ma tamle a ne vidiš?

Ne.«

In to kar parkrat. Počasi se je hosta redčila in med rušjem so se začele kazati tudi skale. Med njimi res nekaj gamsov z jezerom v ozadju. Prav veličasten pogled. A to sem videl, šele na vrhu Pršivca. Moj prvi vrh. Vsaj tak hribovski z štampilko. So mi razložilo, da je transferzala zato, da žige zbiraš. In sem bil pečen.

Sem se vpisal v planinsko društvo Ljubljana Matica, da sem dobil knjižico. Si kupil zelen klobuček in vanj začel zapikati značke. Sprva kar vse, ko jih je bilo tako malo in so bile tako dragocene. Na Njegoševi je bil graver in tam se je dalo dobiti nekaj značk, ko sem že kar nekaj časa kolovratil po hribih, sem začel ostale puliti ven in so ostale na koncu samo hribovske. Jih je bilo vse eno par kil. Klobuk je bil sila težak. Potem je v enega strela na grebenu iz Malega na Veliki Triglav vžgala in se je govorilo, da je imel klafuk poln značk in je moj še nekaj let visel na steni v moji sobi. Se ne spomnim kakšnim vzrokom je izpuhtel. Po mojem se je pridružil množici marel.

Tudi s kolesi je bilo podobno. 7 so mi jih ukradli. Potem sem nehal šteti. Češko specialko na tri šaltnge, sva s prijateljem zaklenila na kandelaber. Tako, da je bilo na vsaki strani eno kolo. Na obeh straneh kolo na kolo, ko sva prišla iz kina je bil tam samo še kandelaber.

Eno kolo so mi sunili pod oknom. Sem slišal neke premike pod oknom. Pritličje, torej meter pod oknom, se mi ni dalo vstati. Sem bil prepričan, da se mački gonijo, kot tolikokrat prej. In ga ni bilo več. Tako enega za drugim.

Da ostanem v hribih.

S Pršivca smo se spustili do koče pri triglavskih jezerih. Smo prišli, se mi zdi okoli 17h. Je že bila obljudena, a še ni bil čas za ustavljanje. Večina jih je še nadaljevala, eni naprej gor, drugi dol in domov ter na Komno. Tako, da smo celo dobili sobo s tremi posteljami. Točno nad jedilnico sa pogledom na jezero. Na obali jezera sem metal kamenčke v vodo in sploh se mi je zdelo, da v hribih ni napačno, da moram doma predstaviti naši bandi in bomo gotovo probali. Saj smo vsako neumnost, ne bi še te. Glede na to, da so žigi in značke, bo po moje prava moda. Sam bom že prišel s tremi žigi in dvemi značkami. Po mojem bom taglaven.

Ob mraku, ko se je že shladilo sem se odpravil proti sobi v koči. Že od daleč se je slišal vik in krik. V jedilnico se sploh ni dalo. Sem se moral med telesi in večinoma med nogami, ker sem šel po vseh štirih, plaziti. Na vsaki štengi v nadstroje je bil nekdo, po hodniku do sobe so sedeli. Tako, da se je naša sicer mala sobice razodela kot kraljevski apartma. Nobenega na tleh ali pod pogradom, ker nekateri so spali pod mizami nekateri na mizah.

No, se ne reče spali. Pač so se kao odmarali, ker zunaj, veliko jih ni niti v kočo prišlo, je bila vse splošna veselica. Dve večji skupini dve harmoniki. Začelo se je tako, da je en prtegnil, so ostali povzeli, ko so končali, se druga grupa odgovorila še bolj živo in še bolj glasno. In to je naraščalo iz minute v minuto. Na srečo se je po nekaj časa družba uglasila in so vsi eno peli. In to dobesedno eno. Celo noč. Ne bom nikoli pozabil:

»Frli frli frlorica.

Pa kufre gor pa kufre dol.

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.

Pa plače gor, pa plače dol,

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.

Pa ata dol, pa mama gor,

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.

Frli frli frlorica.«

To je bil refren in so tulili tudi ostali, ko sploh niso spadali k družbama, ker to je bil edin način preživeti noč, ker proti vetru scati pač ne gre.

Doma sem prav navdušeno razlagal o žigih in značkah in transferzali. Seveda so bili vsi za. A za prvi izlet smo se zbrali samo 4je. Z avtobusom smo se premestili v Bohinj. Z gondolo gor in po prvi žig in značko. Menda ni nihče opazil hribov. Smučišče je bilo neprepoznavno. Koliko skal in to ogromnih in grmovja. Za rušje še nismo slišali, kamoli, da bi ga kdo poznal. In se zakotalimo skozi planino .......... Od tam v breg. Na snežišču smo posneli prvo fotografijo. Takrat sem začenjal z bolj zagrizenim fotografiranjem.

Prej sem sicer že kdaj pritisnil a sem imel en film celo leto. Še to jih je bilo pol zanič. Takrat še nismo vedeli za zaslonko in čase. Pač tistih nekaj pravil. Ne slikaj v sonce. Ne dihaj, ko pritisneš, verjetno še kakšne tri, če so kaj pomagala, je že druga zgodba, a fotkati ne zna vsak. Je koj malo umetnika. Še posebej, če je neostra, zmazana in preosvetljena. Pol si že Man Ray. A takrat zanj še nisem slišal. Sem že znal take fotke delat. A mi smi jih proč metali. On jih je na rastavah obešal.

Pol se je pa vleklo in vleklo. Kdaj bo kakšen žig. Ej, pojma nimam. Po mojem bi morali po vrhovih. Tukaj po dolini jih zgleda ni. Nismo bili ravno v dolini. Nekje na sredi. Med Voglom in Komno. Vroče je bilo kot v peklu, vodo smo popili že prve pol ure. Pot je vijugala med skalami in skalcami in grmovjem gor in dol in levo in desno in nekajkrat se je zdelo, da smo že tretjič tu. Na zemljevidu ti krogi niso vrisani. Je več ali manj ravna črta tja do Komne.

Boris je prvi zatrokiral.

»Jest grem v dolino.

Ma dej sej smo šele začel.

Že cel dan se vlačimo okoli grmovja, dej ne seri.

Ti ne seri, a si športnik a nisi.«

Fuzbal je dosti bolje igral od mene.

»Že že, a tam vsaj vidiš gol, tukaj pa, pa saj ste blesavi. Tole ni matranje, to je mučenje.

Tudi Miran je razpakiral in začel sendvič jesti.

Dej še men mal.

Kr svojga vzem.

Ga nimam.

Koko nimaš? U hribe greš brez provianta.

Če je pa Vigi reku, da so povsod koče in, da majo super golaž. Men pa kruli v želedcu in bom gotov umru.«

Pa mu je Bobi dal pol japke in še danes po zemljici lazi. Samo v hribe ni šel več z nami. A do tja je še daleč. Prvo je treba še na Komno priti.

Smo se malo odpočili. Prav počasi nadaljevali. Boris je zaostajal, sam sem prehiteval. Ostala dva niste vedela al naj mene lovita al naj z Borisom umreta.

Pa se pokaže. Sicer še hudimano daleč, čisto mala kočka na obzorju holmcov, skal in grmovja.

Začnem tuliti. Lej je že čisto blizu, tako, da še Boris priteče. Takoj smo polni energije in bi lahko po holmcih skakali, me prime, da bi bližnjico usekali. Po tem sem pozneje postal znan.

»Sam ne iz Vigitam u bližnce!«

Je bila ogromna vrtača, pot je šla okoli, in okoli, in okoli. Si mislim, tule malo dol tamle med grmovjem gor kot bi mignil. Takrat smo spoznali rušje. Ej, bolj zahtevnega premikanja se po mojem ne, da omisliti. Rovno toliko je močno, da te vrže iz ravnotežja in ravno toliko švoh, da se upogne, ko bi rabil oporo in ravno toliko krhko, da se odlomi, ko se za vejo poizkušaš potegniti kamor koli. Gor, dol, levo desno. Vedno se odlomi. Potem je samo še vprašanje v kakšnem položaju si, če je pod tabo 100m lufta si pečen, če je meter, kolneš, zakaj si šel po bljižnici in ne po poti.

»Zakaj neki vsi naokoli hodijo?

Samo mi tule gor.

Misija nemogoče.

Vigi ti si vosu!«

Gleda na to, da tole pišem smo zmogli. Z zadnjimi močmi, vsi popraskani in potolčeni smo prišli v kočo. Menda zopet okoli 17h in šli takoj spat. Tako smo bili zbiti. Hoja po hribih je res ene čudna zabava.

»Trpiš, švicaš, obžuljen si, nekateri do krvi, pol pa rečeš u kok je blo dobr, če to ni butast pa res ne vem kaj je.«

Zjutraj sem predlagal, da gremo še do Triglavskih in čez Komarčo v Bohinj, seveda me ni nihče upošteval. Čim prej so hoteli namočiti utrujene noge v jezero. A tisto kar izgleda na zemljevidu čisto blizu, v resnici pomeni še potem, ko si v dolini, kar je bilo epsko popotovanje, ker smo bili še od včeraj vsi sesuti, izpade nemogoče in čisto malo je manjkalo in bi tudi meni počil film in bi bilo to moje zadnje snidenje s planinami.

Čisto zadnji trenutek smo priši do kampa in na obalo in namočili noge v vodo. Ej, ni ga večjega užitka.

»Matr si trapast.

Pa ne bom cel dan hodu, da lahko noge v vodo dam.

Sploh ne grem u hribe, vas bom kar v kampu drugič počakal.

Pivce pil in prav vesel bil.

Vi se pa pojejte, butlni.

Sam glej kako daleč so nam jezero premaknili, po mojem iz čiste zabave.«

Za Borisa je bilo verjetno res zadnje hribovanje. Vsaj tako s hojo. Verjetno je šel smučat v Švico in je bil na veliko višjih hribih kot jaz, a to ne štejem. Še nekajkrat sem sklical ekspedicijo in še nekajkrat smo pohodili hribe. Celo okoli smo začeli gledati in prišel je celo čas, ko žigi in značke niso bile več pomembne. A takrat so bile z nami tudi punce. Punce vse pokvarijo.

Enkrat smo krenili iz Vršiča, čez Prisojnik, Razor, Kriške pode, Bohinski Gamnsovec, Luknjo, Plamenice, Triglav, Planiko, Dolič, Prehodavci, Lepo Špičje, Komna, in naj bi šli še na Krn. Vendar se je drugače končalo.

Že na Doliču, sem gledal, mimo Kanjevca, takrat je bila pot pod za Kanjevncem zaprta, na Prehodavce. In rekel,

»lej kako je blizu. Samo v Zadnjico pa gor.

Še zalet do doline uporabimo nas kar vrže na Prehodavce.«

In smo šli. Že priti v dolino se je vleklo, ko ponedeljek, pa je bla sreda. Pol pa še gor. Sem mislil, da me bodo fentali.

»Vigi is tabo n-kol več.

Tis čist prtegnen.

Pa kdo se te je zmislu, krten ....«

Te so bolj mile. Ostale niso za na papir.

Pa smo prišli na Prehodavce. Tam so bili v koči Tirolci in Italjani. Ej, je bilo veselo, so še moji pozabili kakšn butl sm in smo se prešerno smejali, ko so tujci take vragolije uganjali. Sicer sami stari dedci. Vamparji smo jim rekli. To sem sedaj sam. Takrat so se vamparji obnašali kot bi imeli 13 let in se hihitali, tako, da še jezikovne bariere niso bile več pomembne. To sem potem videl na potovanji z interreilom, če te hoče razumeti te bo. Tako dolgo bova mahala, da se bova zmenila, če te noče, lahko v pravilni angleščini Angleža kaj vprašaš ne bo štekal kaj se menita.

Veselica čez noč nas je tako poživila, da smo zjutraj veselo nadaljevali na Lepo špičje. Ej, tam je lepo. Na eno stran Trenta na drugo Sedmera. Hodiš po poljanah planik. Sprva jih sploh nisem opazil. Takrat se še nisem zanimal za cvetje, tako kot danes, ko jih slikam, ker so toko fletne. Se usedemo enkrat, da malo okoli zijamo in odložim čutaro v travo in opazim planiko.

»Lej, zakličem, plamika.

Lej še ena.

I pa res tuki tut, pa tuki pa tuki,«

vstanem in sem ene tri pomendral.

Se je takoj drastično znižal kriterij planike.

Tisto, ko z zadnjimi močmi premagaš previs in jo ugledaš. Tu jih je bilo kot marjetic pred hišo, še travnik je tudi bil ene tolk velik. Sicer pokonci postavljen, a nobenih previsov, nobene dramatike. No, pogledi so filmski. A takrat jih še nisem tako jemal.

Mimo jezer na Komno smo tekli. Kok sem imel včasih kondicije. Sploh ni bila fora, da bi divjali, samo toliko energije je bilo, po vseh dnevih pohodov, da smo tam kjer je pisalo 3 ure hodili 2. Danes ravno obratno, ko moram dva ruzaka sabo nositi.

»Enga zadi, enda spredi.«

In ti pridemo na Komno. Tisto isto iz začetka. Kdor še ni bil tam. Tam je cel hotel. Zares hecno izgleda, glede na ostale koče, ker tej se reče koča na Komni. Je podobna kot Hotel na Voglu, skratka ogromna, glede na koče. Mala glede na hotele.

V kočo pridemo ob 3 popoldne. Komot bi še potegnili do Krnskega jezera, a je bil plan globoko presežen in nekdo izjavi.

»Zdej pa pivce pa na sonce.

Pa vse 4 od sebe, me ne premaknete s kobilo.«

Zakaj ne s konjem, se ni nihče nikoli vprašal. A namig smo razumeli in, ker smo zares veliko prehodili v zadnjih dneh, je bilo nekako upravičeno popoldan spustiti v zrak.

In se parkiramo za kočo ob drvarnici, je bilo v zavetju, še iz oči smo bili, da smo lahko grdo govorili in se ni kakšna tercialka razburjala, kakšna je današnja mladina, ko so bili oni mladi, je bilo vse drgač.

Pivce smo dobivali, kar skozi kuhinjska vrata, kjer je občasno pogledala prijazna oskrbnica. Prikupili smo se ji tako, da smo ji drv nanosili in je bila naša.

Popoldan se je hitro prevesil v večer. Pivo nam je povišalo obrate in tam nekje ob 9h al proti 10 se en spomni,

»matr sm lačn, grem pogledat kaj bo za večerjo.«

Pa prileti okoli vogala, kot bi ga podili.

»A veš, da je cela koča polna.

Dej ga srat, saj je cel hotel, ko smo prišli smo bili edini, poleg oskrbnice in njenih.«

Pa gremo pogledat. Je bilo precej podobno kot takrat pri sedmerih. Sicer ne tako intenzivno, na stopnicah ni bilo nobenega, tudi hodniki so bili tudi še prosti a klopi in mize so bili, absolutno zasedeni in to po sardinje, če odpreš konzervo sardin, ti je vse jasno. Eto, skor tako.

Tako, da smo si izprosili golaža in kruha, ter se zavili v oblačila in preživeli noč na klopeh za kočo ob drvarnici. Prav za prav niti ne tako slabo. Sicer od noči nismo nič odnesli, nič zvezd in jadranja meseca, ter osamljenih ovčic. Tudi poglobljenih, zaupnih pogovorov ni bilo, ker smo precej hitro zaspali. Utrujeni kot smo bili, smo se sicer občasno zbudili, ker je bilo potrebno zamenjati položaj in se prevrnili s klopi. Prav mastno zakleli, ter poiskali nov položaj na klopi.

Zbudili smo se ob svitu, tam nekje ob 4h, pol 5h. Polomljeni. Nismo nič čakali na zajtrk. Je takoj na začetku prebujanja prvi rekel, jest grem dol. Se ni nihče pridušal. Prav potiho smo spakirali in odkorakali proti Bohinju. Prvi avtobus odpelje ob 7h. Tistega smo ujeli.

To je o hribih na kratko.

»Hrib, ko hrib.

Je zato tam, da greš gor.

Pol greš pa dol.

To je vsa filžolofija.«