18 DARJA

Je bila že stara jahačica.

Zdej stara.

Če kaj ne, pa točno to ne, verjetno celo kakšno leto ali dve mlajša od mene, a ni debate, je imela vsaj že začetniški tečaj za sabo, če ne še kaj več.

Ena mejhna, luštna, cel cuker.

Sam da ni bila mejhna, kar bi mi moralo biti sumljivo, a mi ni bilo, ker se ji tudi nisem kaj veliko posvečal.

Saj veš uno, imam puno boljih stvari. Če so res boljše ni povsem jasno, sem bil pa, kakor že povedano, skoncentriran na vse kaj drugega kot na take.

Zdej.

Če bi se šli to prvenstvo, a ma res ji ni nič falilo, bi kaj lahko precej visoko kotirala, a sem zares bolj konje gledal, no kobile, žrebcev se ne jaha.

Vsaj ne turisti.

Za tiste morajo biti najboljši možni jahači, pa še potem znajo biti težave, ker konji imajo drugo percepcijo. Ni samo u kaka fajna kobila.

No tudi, a večinoma ne delajo problemov. Imajo vse drugo v mislih. Saj veš, tisto ker bo prvi, al pa, a se upaš tole, pa take.

Pol je pa, verjetno različno al kaj, pa je kobila na drugi strani hipodroma, tako rekoč čisto mala, tako je daleč, unmu se pa strga. Ga redki ustavijo. Umirijo pa itak ne. Je še najlažje čim dlje da se skulira, pa tudi tisto zna trajati. Ob takih prilikah, potem vidiš, da najboljši svetovni prvaki ob žrebcu tečejo, ker jahati se ga ne da, samo spustiti ne za nikakršno ceno, ker ga nikoli več ne ujameš in je potem to sila hecen pogled začetnikom, ko kaj takega vidiš.

Ok, nim veze.

Torej Darja, me je že na začetku ogovorila. Pa nič kaj takega.

"O, živjo, a si nov, saj bo vse v redu, nič se ne boj."

Kako je neki videla da sem cel presran, če sem pa glumil tam vsaj Klinta (Estwod), če ne celo Đona (John Waine).

Na začetku se menda v gibih vidi, ne da nič ne veš, še narediti se ne upaš, če bi že kaj hotel.

 Takle nadarjen, kateri ima zgodoviske občutke, še če se jadrnica premakne, pa še posebej.

"Ka?"

Ma ja, sem že pravil, je nekaj občutij, za katere si ne znam povsem racionalno razložiti, pa jih potem povezujem z geni.

 En tak je, ko se je jadrnica prvič premaknila, ko sem dvignil jadro. No, sva ga dvignila, saj še tega nisem znal. A od stanja pri miru, kakor je pač na morski gladini mirno, do tistega ko potegne, pa se nič kaj dramatičnega ni zgodilo, eni sploh ne vedo da se je, drugi pa iz tega dramo naredimo. Sicer samo v notranjosti, kateri bi mi pa verjel kaj neki nakladam. Zato si ta trenutek razlagam, z geni.

  Verjetno so naši predniki, ne takoj za Lucy, pol ko so shodili in še celo čoln naredili, a ko je naš pra, pra, pra čukun deda vprašal našo pra, pra, pra čukun babico, a maš kero staro rjuho, kar seveda ni imela, saj statev še veliko tisočletij niso iznašli, a ga je vse eno poslala u 3 krasne, sam se znajdi, desc leni, in je potem pra, pra, pra dedek le napel kožo na dva kola, na kar je potegnil veter in je prvi občutil tisti trenutek, ko nič več ni bilo tako kot pred tem.

No in ta isti občutek sem tudi sam doživel.

    Drugi tak, a bistveno bolj dramatičen prvinski občutek je ko so mi popustili prsti pri plezanju in sem poletel. Sicer samo kakšen meter ali dva, saj sem bil na štriku, a občutek je bil pa isti kot pri pra, pra, pra dedku ko je iz veje na kateri je spal štrbunknil, se sicer ujel, sicer ne bi bilo zapisano v genih, a mu je isto prpa delala, kot meni, pa makar samo po metru.

    Pri konjih, se pravi kobilah, moji Danasi pa isto. Takrat na začetku, ko še nič ne veš, se sicer napihuješ, da tebe pa pač nič ni strah, a eno je napih, drugo pa stanje in ko ti zastre tri četrt obzorja, matr je ogromna, pol naj bi pa še nanjo zlezel, koko hudiča se pa to naredi brez pručke al pa lojtre, takrat je podobno kot, ko je naš pra, pra, pra dedek ujel kobilo, žrebca sigurno ne, in jo hotel zajahati in mu je ravno tako prpa delala, kot meni.

Tako da te marsikdo hitro prečita.

Pa spet.

Ni to nič posebnega. Po moje je vse strah. Strah pred neznanim. Pa makar gledal jahače okoli, ko se zdi izica, a je le drugače potem, ko sam stojiš tam pod konjem, zares se počutiš čisto mali, in naj bi zajahal.

U, matr.

In v tem trenutku me je ogovorila.

Po mojem je obvladala tudi to. To da so začetniki posebni in jim je potrebno nameniti dobro besedo, da se ne bi kdo tam v hlače.

19 Agitator

Darja je ponavadi stala na drugi strani dvorišča.

Na začetku sem si to razlagal, da se stari jahači pač umaknejo, da ne delajo gužve pri tečajnikih. Da na našo stran gledajo, je kaj pričakovano, saj je moralo biti res smešno, takole star jačač, gledat zelence, ki se še postaviti ne znajo, kamoli da bi bili za kar koli uporabni. Še izgled, na začetku ni izdelan in znajo biti res hecne situacije. En, sicer ekstrem, takih potem z leti nisem veliko srečeval, je hodil z kavbojskim klobukom, nekje na začetku pa še z telovnikomm z resicami. U, smo se ga še tečajniki privoščili, ne samo stari mački, tako da je samo klobuk ostal do konca. Ostali smo kmalu sezuli superge in jih zamenjali za škornje. Prvo navadne, s časom pa jahalne. Ni samo poza, so precej pomembni.

Ne sicer kot plezalni copati na steni, kjer brez njih sploh nič ne moreš.

Tu si z navadnimi komot v gnoj stopil, jahati pa ni bilo enostavno. Ne samo to, lažje bi bilo bos, tako da smo kaj hitro nabavili jahalne gumjaste škornje.

Ok, nima veze.

Ima pa, da je Darja tam na drugi strani dvorišča stalno imela publiko. Ne, sploh ni bila klovnesa in bi jo obkrožali zaradi šova.

No tudi, a samo v zelo resnih debatah. Tam so stali večinoma stari jahači, a glede da ni ogovorila samo mene se jim je kdaj pa kdaj pridružil, po koncu tečaja tudi kateri od tečajnikov.

No, tečajnic.

Punce skupaj držijo. Pa ni bilo samo to.

Sam se nisem udeleževal tistih srečanj, ne glede na prijaznost voditeljice. Kot že nakazano mi je bilo samo do kobil, da ne omenjam, da se sploh nisem počutil dovolj suverenega da bi med stare jahače stopil. Ja, tu pri začetnikih, to mi še kar gre, začetek sicer podobno zadržan, a na drugem srečanju se mi pa zna že odpreti in sem velikokrat potem pobudnik kar koli se že gremo.

Dočim nekateri potrebujejo ene dva tedna da se jim vsaj približno odpre. Nekaterim, sicer sila redkim, pa do konca tečaja ne. Ne, samo to, nekateri prej odnehajo, a tisti morajo biti pa res ekstra tečke.

20 Podporniki

Sem kar rabil, ene 14 dni, če ne celo več, da mi je postalo vsaj malček jasno kaj se dogaja.

Tam pri tisti grupi na drugi strani dvorišča niso samo vicev pravili.

Tudi. To je fajn stran klubske scene, se dobijo podobne face, večinoma je en veseljak, včasih dva, ki vodita veselico, ostali so pa vodeni. Tu je bilo kaj podobno, z eno malo razliko, ko so nehali rezgetati na dovtipe, ko se vsi vici povedo, ko se energija malček umiri, pred novim izbruhom radosti, takrat je večinoma Darja kaj povedala. Po njeni opazki, misli, opisu dejstev, velikokrat ni ratala veselica, temveč precej žolčna debata. Začelo se je z monologom, nadaljevalo z medklici, da so se znali potem proti koncu pojaviti tudi klici.

Potem je od situacije odvisno.

Včasih so odšli v gostilno in tam nadaljevali shod. Včasih je samo zgladila povedano in potem zopet spodbodla moderatorja za nov krog veselice.

Ma je kar obvladala.

Nič kar.

Zame takrat popolnoma, jih je imela ovite okoli prsta. Točno tako so piskali kot je hotela. Za to se mi je moralo sicer obrniti še kar kaj časa, da sem take pogruntal. Takrat na začetku, pa nič razumel, a se tudi ne prav posvečal.

Kar mi je prineslo kar kaj kredita pri trenerki.

Nehote sem bil njen, ker se nisem udeleževal shodov na drugi strani dvorišča.

A ma baš nič nisem razumel.

21 Somišljeniki

Bo potrebno povedati o čem se sploh menimo.

To je sicer precej povezano s tisto razlago na začetku, o zgradbi kluba, katera pa je menda na mnogih združenjih na en način precej podobna.

Povezano pravim, odvisno pa ne tako. To je potem od specifike odvisno. Pri nekaterih skoraj ne pomembno, tu pa še kar, za kar se je pa spet bilo potrebno obrniti za celo leto, ne samo mesec tečaja.

Skratka.

Struktura kluba je še kar kompleksna, pa spet samo na površini, spodaj, ko ti jasno rata, pa niti ne več tako. Pač eni vodijo eni so pa vodeni.

Med voditelji je še kar kaj hirearhije. Čisto na vrhu piramide niti ni debate, ali pa je nisem nikoli zares dojel. Kot že velikokrat nakazano, me je vse kaj drugega zanimalo, kot kdo je komu kaj, kamoli al je s kom v sorodu, ali pa je njegov prijatelj, ali ne nazadnje da ga pozna, kar naj bi tudi imelo težo.

"Ej, kla gkor se used, pauš Benetke vidla."

Pa lih tko je blo.

Ok, nima veze.

Ima pa, da se je tam na tretjem mesecu, al ker je že bil, ko je sicer jasno kdo je trener, kdo je pa gnoj kidač, se vse eno pojavijo težnje.

Meni sicer ni nikoli narobe hodilo, da me imajo za gnojarja, ker mi je bilo celo všeč. Tega sicer nisem nikomur priznal, ne samo to, celo delal sem se, da mi je sila mrsko, a mi je samo bilo, a brez sila, pa še to ne vedno. Vsaj če je katera fajna konja štrglala, potem je bilo takoj kaj nujnega okoli gnoja za ta isto ritjo.

Ma kojnsko, se pravi kobilino, duša pokvarjena.

Nč ne štekaš, kakor tudi sam nisem. Namreč drugim, pa jim sploh ni bilo treba toliko okoli gnoja, samo pod minimum, ostalo bo že Andrej zrihtal, ni bilo mnogo kaj po godu. Ne bi sedaj u detajle. Saj muhe znajo biti zares tečne. Včasih pa še ker brencelj, smo jahali tik ob Savi in so bili še kar dovzetni za kakšno fajno.

Ok. Nima veze.

Ima pa, da je Darja imela kar nekaj idej, kako predrugačiti, kar koli naj bi tisto že bilo.

Že takole na splošno bi znalo biti moteče, namreč, če vemo kdo je ta glavn, v tem primeru trenerka, kdo pa samo spodkopava avtoriteto. Pa ko bi bilo samo to. Ko se pojavijo konkretna razhajanja, če ni absolutne avtoritete, narod ne more brez vodje in zatorej kaj lahko nastane razkol, vsaj v usmeritvi, čez čas pa še v politiki in na koncu v frakcijah kluba.

Ko je tako daleč, večinoma že pomeni konec zgodbe. Tisto je potem od mnogih faktorjev odvisno, a da bi nazaj stopili se pomirili, sprejeli kompromise, to je pa takrat že prepozno. A to sem pogruntal, šele ko je tudi meni že gorelo pod nogami, pa magari se do zadnjega sploh ne zavedal v kaj sem se namočil.

22 Upor

Takole zunanji opazovalec se mi celo zdelo zanimivo opazovati delitve na klubu. Takrat mi še niso izgledale delitve. Pač eni se o enem menijo, drugi o drugem, tretji o tretjem in tako naprej. Že res, da so potem tudi situacije, ko eni skupaj stopijo, pa čeprav se niso tisto menili, kar pomeni skupni interes. Pa še takrat to nisem povezoval s trenji.

Ja, kaj pa govorim?

Pa, res.

Če je 90% punc so trenja stalno in povsod. Zato nam manjšincem angro slika sploh ne izgleda kriza. Ja, s puncami je križ, a to je tudi že ena druga štorija. Sem le še ostajal na nivoju, ko smo si enakopravni. No, nimamo nikakršne možnosti, da bi sodelovali pa zato sploh ni relevantno.

V resnici se niti ne spomnim vzroka. Vzrok je že če ga pes na repu prinese, smo včasih rekli, tu je bilo pa po moje ravno to. Sicer dopuščam možnost, da je bil rep samo kaplja čez rob, a kot rečeno pojma nisem imel.

Zdej.

Občasno so se keri sporekli. To je bilo tudi od situacije odvisno. Večinoma samo dolg nos, ne govorit, vsaj do jutri, eni cel teden, redki pa nikoli več.

Pol so bili tudi povišani toni, pa spet ne veliko, včasih no, nič resnega. Na primer, zakaj moram spet konja poštrglati, ti jo pa že 2x nisi, pol pa mal pošiljanja u kaj vse ne. Ne, v rokavicah pa zelo redko, če že v škornjih večinoma.

No pa se je tudi to zgodilo. Bosonoga iz garderobe, za lase vleč in tam sredi dvorišča se valjati. A to je bilo tako redko, da se je o tem potem še leta govorilo. Pač dokler je še bil kateri iz te generacije.

Takrat.

Takrat se jih je pa skor polovica postavilo na drugo stran dvorišča, vseh starosti in kalibrov, stari, mladi, začetniki, profesionalci.

No, teh v resnici ni bilo, to je le bil še čas veselega socializma, je pa manj treba opisa in se z eno besedo skoraj vse pove.

Na naši strani pa naša trenerka in ostali. Verjetno večinoma tisti, ki pojma nismo imeli kaj se sploh dogaja, za luno tako rekoč. Tako da smo prav milo gledali trenerko kako bo reagirala, ker tudi nam je bilo jasno, da nekaj je in predvsem bo.

23 Hujskanje

Upor ni uspel. Če je sploh hotel biti upor. Kakor se je meni videlo, ponavljam, kompletno nezainteresiranemu za take kolobocije, je bil samo poizkus definiranja različnih pogledov.

Za slednje pa vemo da so vedno in povsod, nima veze z situacijo, verjetno bolj proizvod vzgoje, ali pa vsaj odprtosti duha. Za kaj je potem zopet diskutabilno, pa vendar.

Nič nenavadnega, nič dramatičnega, če ne bi to punce delale.

Kakor so večinoma doooooosti bolj racionalne od večine descov, pa potem na drugi strani, ko se babe zainatijo, je pa bistveno težje kot s desci.

Desc jih po piskru dobi, pol še mulo kuha, nato pa odide al pa se prilagodi novim danostim.

Večinoma imamo podobno mnenje tudi za punce, razen da odide. No, pa tudi to.

A če ne, pol znajo biti pa težke krize.

Tisti z debelo kožo, no problem, kakor tudi tisti, ki nič ne štekamo, al kaj pa vsi uni, ki ne samo da dojemajo kaj se okoli godi, še huje, še sekirajo se za to.

Potem pa tisto poslušati je en žavtav posel. Lej, saj bi jo tolažil, če bi kaj štekal, no, tudi brez slednjega, al kaj ko začne diskurz, o ne vem čem, z začetkom, ti itak nič ne štekaš.

Ej, me razoroži še preden

"mu(kravji)"

rečem.

Tako da sem bolj od daleč opazoval, kadar so skupaj stopili in šinfali trenerko. Tega je bilo še največ, čeprav se je vedno začelo z težavami okoli konj. Ma ne toliko konj samih, no tudi, a to je bilo nekako pričakovano, dočim pri opremi in še bolj pripomočkih, se je pa takoj nabralo.

Razlaga za civile.

Konski šport je sila specifičen.

Če na primer smučaš, zapelješ na kamen, zakolneš in potem doma tisto zaliješ z voskom ter zgladiš. V največji krizi celo nove smuče nabaviš in gremo dalje.

Tu, pa ne moreš konja pošmirglati, saj se ne bo videlo, sploh pa ni važno če je malo popraskan.

Prav nasprotno, če se že kje popraska, ne daj bože, iz tistega nastane vpitje. Prvo ker ni tvoj, drugo ker si tak kramp, potem katera žauba je prava, u tega je ogromno, menda kot pravilih za tarok. Toliko pravil kot je igralcev. No, to tu le trenerka usmerja in je pač tista žauba boljša od druge in ravno tu potem nastane rovarjenje.

Zakaj pa vedno za une navija. Sploh niso najcenejši, da ne rečem da so povsem mimo.

Pa ni bilo samo okoli žaub.

Darja je znala spodbosti vsako tarnanje da je nastalo vsaj jamranje, če ne že revolt. In to stalno in povsod. Tako da je imela kar soliden krožek podpornikov.

Saj veš tisto, večina rabi vodjo, pa magari je ta slab.

No, pa tudi to je diskutabilno.

24 Spodkopavanje

Seveda sem se z zanimanjem udeleževal debatnega krožka, a kot že več krat nakazano, sploh ne po politični liniji, bolj, kako bi povedal, estetski. Ta bo še najbližja.

Ne da so bile na naši strani dvorišča razmere kaj dosti drugačne, iz stališča estetike, prav nič omembe vrednega.

Pa vendar tudi one na drugi strani niso bile za odmet in zato sem občasno tudi tam stal.

Sem že nakazal, če je pa kaj seksi so pa jahalne hlače. Pa ne brez vsebine, ta je precej pomembna. Same hlače pač niso. Tudi ne, če ima take hlače, pa že je. Ne vse. To je od kilaže odvisno. A večinoma jahačice so precej šlank, potem pa spet, koliko trenira, toliko bolj jedrno je vse tisto in potem te takoj zanimajo tudi problemi iz one skupine.

To je sicer fantovsko stališče, punčevsko bo kera druga podala, a ni ji lahko, ker izbire ni veliko. Kot povedano ene 10% populacije, tako da ni enostavno izbirati.

Ne glede na sušo so vmes vse eno osebki, ki se poistovetijo.

No, tudi, čeprav je butasto, a je nekaj na tisto stran.

"Kero?"

Ma saj veš.

Če ker vozi Alfo potem se ima za džeka.

Skor tko kot Fitipaldi. Latin laver pa zireh.

Tako je tudi tu včasih ker na strani žrebcev. A to je potem tudi že taka specifika, da se ne bi preveč zapletel, že tako sem na precej spolzkih tleh.

A ni da ni.

Še najbolj presenetljivo je, da ja, se večina strinja, u ta pa je mim, a jih tudi ni tako malo, katerim se dopade.

"Ka?"

Ja, malo živalskega ne?

"Tis butast!"

Ne rečem da ne, a ni vse mimo.

Ok. Nima veze.

Ima pa da je Darja znala.

Tako da je, eno z drugim, počasi a sigurno vodilo do spodkopavanja, vsaj avtoritete trenerkine, če ne že do strukture kluba.

Izgleda da je imela hrbet krit, ker direktnega proti napada nisem nikoli doživel, pa zopet premalo vpliva da bi razhajkala klub.

Nasploh me je presenečala, takole mlada, da ne omenjam milih potez obraza, načina govora, ali splošnega obnašanja. Vse drugo bi ji prisodil, samo da je najbolj rušilna sila na klubu ne.

25 Privatniki

V tistih časih, še vedno je okol skakal veseli socializem, ne res, takrat še ni bilo nič na to temo v zraku, verjetno v kakšnih kleteh, ali podstrešjih, so nekateri že kaj nakazovali, ali pa vsaj premišljevali, mogoče pa le ni vse tako svetleče in dehteče.

Ok.

Nima veze.

Ima pa, da takrat je bilo sila malo privatnih konj. Ja, kmetje so še imeli kje kakega, pa bolj za hec, kot potrebo, a da bi vsaka smrklja, tako kot danes imela konja ali celo dva, je bilo pa sila redko. Ni mi nikoli uspelo raziskati, kako to da so ga nekateri redki vse eno imeli.

V tistih časih, če so se kakšni klubi dogajali, je bilo še vse zavito v družbeno dobro, da ne omenjam pomembnosti socialistične mladine. ZSMS je bil vsemogoč. No, to ravno ne, je le moral SZDL prej vprašati, a če so uni našli pomembnost potem so to gonili po dolgem in počez mi smo pa več ali manj uspešno izkoriščali.

Sem že pisal da smo včasih pod lučjo stali, potem smo pa dobili prostore pri ZSMS in smo imeli mladiski aktiv. Vici so bili pa isti, kot prej pod lučjo.

Tako je tudi konjeniški klub, al kako se je takrat imenoval bil pod pokroviteljstvom enih. Zdej, kerih?

To mi je šele sedaj, ko to pišam in sem malo guglal po zgodovini v oči udarilo.

Namreč, precej enostavno je dati tam enim mulcem prostore, jih bodo vsaj prezračili, na začetku je neznosno zaudarjalo po plesni. Kar pa za jahalni klub sploh ne velja.

In mi v tistih časih sploh ni bilo jasno, kdo tole plačuje. No, spraševal se tudi nisem veliko, a mi je par krat šlo skozi glavo, a tudi kaj hitro odšlo, ker je bilo takoj kaj nujnega.

"Gnoj skidej!"

Ali pa.

U matr je dobra.

Ja, jahačica, duša pokvarjna. Ko vidiš usklajene gibe živali in človeka, človekinje, te kmalu prime kaj s poezijo.

"Kot jutranja zarja v rosni travi sta plavali proti ožarjenemu obzorju."

Če ima pa še oprijet životec, ti pa pade čeljust in tudi prvo navodilo preslišiš.

Nima veze.

Ima pa da je, čeprav v manjšini, a soliden sklop privatnikov imel precej teže, pri oblikovanju usmeritev na klubu. To da imajo svoje poglede na svet, je logično, da jim pa tudi pri vodenju tudi po svoje zanaša, je pa Darja poskrbela, če se že kateri ni pravilno nagibal.

26 Kasači

Ne vem če ne že prvi dan, na predstavitvi kluba, so mi povedali da je to država zase, tako da se nisem nikoli poglobil v kasače. Videl sem jih menda vsak dan, ker so imeli treninge lih čez cel dan, a vedno samo od daleč.

Sploh ne vem da bi kdaj prišlo do bližnjega srečanja.

Na primer v smislu

"Umakn se butl, a ne veš da nimam bremz!"

Zares ne vem ali imajo tisti vozički zavore. Po moje kasaški konj laufa dokler mu ne znanka ovsa v trebuhu, potem se pa ustavi.

Ej, pojma nimam. Takole od daleč se je pa lih tako videlo.

Mi nismo hodili na kasaško progo, oni se pa niso vozili v bližini manjež.

Kar seveda ni res, ker je vhod na stadion, kjer je 80% kasaški krog, ob strani pa še tri manježe, tako da je v resnici precej blizu, a poti se ne križajo in bi komot živeli v bratstvu in slogi do konca sveta, če ne bi bili kasači samo sekcija konjeniškega kluba.

Kasač biti ni kar tako.

Prvo to so gospodje z kar izrazitim predsodkom. Povdarek na sodu.

No, kaj pa govorim.

Ja, seveda ne vozijo več kočije, saj ne vem kako se reče tistemu vozičku. Ne vem če ne sulki, lako pa da sem kaj pomešal.

Nima veze. Če te piga pa gugita ven.

Skratka ponosni lastniki kasaškega konja, u to je sila pomembno in iz tega ni da bi se zezali, imajo najetega voznika. Ta ni treba da je tako majhen kot pri hitrostnem jahanju. Tam ne sme imeti manj kot 50kg in potem tiste boge hudiče pred tekmo mučijo. Če je pretežek z odvajali, če pa prelahek pa z pitjem vode. Kako potem tisto klopota v galopu si niti ne poizkušam predstavljati. Biti jokej ni lahek poklic. Traja samo par let, zaslužijo pa samo prvi, ostali pa menda dobijo sendvič, a nisem prepričan.

Ok, nima veze.

Kasači trenirajo cel dan, ker je lahko samo en konj na progi. To pa zato, ker so to žrebci in kakor že omenjeno z njimi ni lahko. Tako da se potem razporedijo čez dan.

Na tekmi vseh 6 na enkrat štarta. Zdej, če jih je 6 pojma nimam, si nisem nikoli ogledal tekme, pa magari celo tam bil, a sem se z mojo kobilo ukvarjal (al pa kero drugo).

A se dojema da jih je ene 6, lahko tudi več, a lahko tudi manj.

Letajo v krogih, za kar tudi ne vem ali krogu ali krogih.

Pri tekmi hrtov se ob notranjem krogu vozi avto z lutko menda da mačke, ej pojma nimam, a hrti kobajagi tisto lovijo.

Pri kasačih se tudi vozi avto, a pojma nima kaj prevaža, lahko bi bil korenček. konji imajo raje sladkor, a se ga ne bi videlo, ali pa bi morala biti zares velika kocketina, katero pa potem težko pogoltne, da ne rečem da ima potem po tistem še prebavne motnje.

Gotovo je kaj drugega.

27 Občni zbor

Tako da smo kasače srečali šele na občnem zboru.

Se ne spomnim, ali izrednem ali rednem.

Glede na silnice bi lahko bil tudi izredni, a meni je bil tudi tisti čisto odveč in če ne bi dobil ultimata,

"mam da se tam namalam,"

bi imel gotovo kaj nujnega, tako pa, kar tiho sem bil.

Ej, pojma nimam, kako ji je uspelo, a tam v točki razno, ko se občni zbor šele začne, ker prej vse točke, so samo neumnosti. Ma saj veš.

Ugotavljanje prisotnosti. Zakaj je za to potrebna posebna točka.

Pa poročilo vodje, pa ekonoma, pa trenerke ene in druge, samo gnojarju ni bilo potrebno poročati. Še dobro, ker res ne bi vedel kaj.

Ja, na šajtrgo sem ga zlagal in na gnojno jamo vozil. Tolk kolikor so ga nasrali. Včasih več, včasih manj.

Pa lih tko je blo.

Ok. Nima veze.

Po vseh unih klobasanjih, ja še podelitve plaket zaslužnim, u matr je trajalo, se mi je zdelo da je že jutri, pa menda še 9 ni bilo.

Pol pod razno, so prvo mal okol gledal, tako da je celo izgledalo, pejmo pit, saj so vsi tiho, pol je pa Darja roko dvignila.

Sem vedel da ne bo enostavno, da bo pa tako sranje, si pa niti pod slučajno nisem predstavljal.

Začela je sicer zelo umirjeno, kakor je samo ona znala. Še celo precej potiho govori, taka mala miška, tako da so še opravljivci utihnili, ker se je sicer ne bi slišalo, vsi so pa vedeli da pove take, da se lih vseh tiče, če ne direkt pa indirekt, sploh ne veš kdaj te potunka.

Kakor je napletala, vse bolj so jo bodrili.

"Tako je!"

po pa ploskat, z glavami kimat pa itak.

A to je tako v večini primerov. Ta glasnih se veliko sliši, pa še teater zraven zganjajo, tiha večina pa pač v tla gleda.

Kasači so bili povsem za, una polovica dvorišča tudi, a se je izkazalo, da so še predstavniki lastnika, sploh nisem vedel da obstajajo, predstavniki občine pa krajevne skupnosti. Sam fajmošter je falil, al je bil pa preoblečen v jahača.

Tako da se je izkazalo da so tretjine.

Tretjina za, tretjina proti, po pa še mi, ki pojma nimamo. No ne vsi. Eni se niso strinjali z nobeno od opcij, drugi se niso hoteli opredeliti, tretjim je bilo vse eno in tko cela rajda mnenj.

28 Razrešitev

Na vsakem občnem zboru se razreši stari vodstveni organ, al kako se temu reče in izvoli novega. Velikokrat je to več ali manj formalizem, saj so vedno eni in isti pri koritu.

To je sicer stališče, še posebno če bi kaj drugače, ali celo, ne daj bože, da bi sam kaj. Kar naj bi nakazovalo da bi hotel biti vsaj zapisničar, če ne celo podpredsednik. Trener ne, ker za to je treba vse eno še kaj, pa če si še tako z dušo in telesom zraven, a če nimaš izobrazbe misija nemogoče. Da ne omenjam, da so celo z izobrazbo a kompletni nesposobni delati z ljudmi, če že živali vse prenesejo.

Tisto pa potem zna biti silen problem.

Tu ga na tem področju ni bilo, je pa kaj normalno, da tisti katerim se ljubi in so zato stalno tu, vlečejo klub v dobrih in slabih časih, ostali pa prihajamo in odhajamo, včasih se najde kakšen zagnan gnojar, a kaj veliko več pa tudi ne, in ko bo le ta nehal, bo klub še vedno deloval, da ne rečem, da bodo tisti katerim se ljubi, za vedno tam. Vsaj do razpada kluba. Česar se je pa večina zavedala, pa čeprav so bili proti načinu vodenja in niti ne vem še čemu, tako da je potem, ko naj bi nov vodstveni kader izvolili, sicer Darja dobila dovolj glasov podpore, a so bili vsi ostali izvoljeni odločno proti in več kot nadzorni ni mogla biti, tako da je potem še sama odjavila, še preden so zapisnik potrdili.

Toliko o revoluciji. Tresla se je gora rodil se pa še miš ni. Vse je bilo po starem, eni so na drugi strani dvorišča stali, sam sem pa na tej gnoj kidal, če je bila pa katera atraktivna pa še tam.

Ne, smo to, še Darja je ostala in trosila strup na levo in desno.

Ej, nič mi ni bilo jasno.

29 Novo vodstvo

Novo staro vodstvo ni spremenilo ničesar, pa čeprav so sedaj jasno vedeli, da ni vse tako kot na ven izgleda, kadar se človek priključi taki skupnosti.

Na površju v resnici ni problemov, posebej za turiste, tečajnike, še celo za mlajše člane, kateri imajo pa še kaj drugega v življenju, razen tega.

Ma, saj to imamo v resnici vsi, še privatniki, za katere bi človek misli, če ne more imeti klubskega konja, se mora pa zato toliko bolj z njim ukvarjati. Saj nekaj je res na tem, sigurno pa ni 100% točno. U, jih je dovolj premožnih, da zares samo jahati hodijo. Če imaš svojega konja in ti ni do državnih tekmovanj, potem tudi treninge opravljaš, takrat ko se ti ljubi. Samo pred tekmami malo bolj zagrizeno, sicer pa ne tako, še celo tako daleč lahko gre, da gre raje v kino, kot na konja, kar si mi nismo mogli privoščiti.

Ma, ja seveda greš lahko v kino, a ti že brez tega zmanjkuje časa za obrobnosti, kot na primer fax, pri babici pa menda res že nisem bil cel mesec, če ne več.

U, matr šiba.

Darja je še vedno sejala razdor, a bo morala vsaj do novega občnega zbora počakati, ali nove generacije tečajnikov našuntat, ali pa, kar je še naj manj verjetno, da bi ga novi odbor le kje pobiksal.

Težko takim starim mačkam na rep stopiš, so dale že marsikaj skozi.

Sam sem se še vedno udeleževal obeh koncev dvorišča, iz že znanih vzgibov, a tudi vse bolj spoznaval, da sicer me trenerka še ni odpisala, a nekako začetnega zagona pri nadarjenem jahaču je bilo pa vse manj. Sicer sem kar rabil, da sem do tega prišel, ker ne glede na ne napredovanje se mi je pa tudi fajn zdelo, ker sem bil ne samo pri gnoju ta glaven.

To je šlo pa približno takole.

Potem ko sem že opravil ta težke treninge in se mi je tudi že rit zacelila, sem seveda še vedno zagreto in redno hodil vsak dan zjutraj in zvečer s kolesom iz Trnovega na Ježico, a tudi prišel nekako do meje, vendar.

Vendar se je izkazalo, da.

Potem ko se več ne bojiš konj. No vsaj tega več ne pokažeš in jih celo večina verjame. Sem že pravil da z konjem moraš vzpostaviti pristen zatiralski odnos. Dokler mu ne dokažeš da ga sesuješ, bo sesuval on tebe in to stalno. Sploh ne nehajo.

Ni kot pri ljudjeh.

Jih dobiš po nosu in se potem ve ker je ker.

Tam pa dokler ga ne zatreš, u znajo biti prefrigani, a vse tisto nategovanje nekoč pripelje do vrhunca in takrat se odloči ali boš jahač ali boš pa kateri drug šport poizkusil.

Meni je uspelo Danaso tako podrediti da me je dejansko imela rada. To sploh ni tako enostavno. Jo nalomiš da je vsa marogasta pol je pa zaljubljena vate.

Malo morgen.

Po moje je bil to ravno njen problem, da je bila nekoč tako nervozna žival, da je bila celo smrtno nevarna in so jo zato določili za klobase.

Ne, potem ko ji dokažeš da si ti šef, potem traja še dneve da se skulira in tedne da te sprejme za prijatelja in mesece da ti iz roke je.

Tole zadnje ni samo prispodoba. Prvič mi je pol roke odgriznila, ker nisem vedel česa vse so zmožni.

Samo za ilustracijo, v resnici me je drugo veselilo.

Občasno, pa niti ne tako redko, se ja kateri konj osvobodil teže življenja in v tistih trenutkih, je opazovano od daleč precej hecno in posledično tudi veselo. Od blizu, ali celo udeležen je pa vse v kontro.

Šok, groza, katastrofa, zelo verjetno neznosna bolečina, to je sicer od situacije in precej od posameznika odvisno, če ne na telesu, ob srcu in še bolj v glavi pa do konca.

Občasno, so konji malo poskočili, to jim je itak vsesplošno veselje. To je sicer tudi odvisno od mnogih faktorjev, tudi če list z javorja prav počasi vijuga proti tlom, je to lahko znak za preplah, in če je to ravno v tistem trenutku, ko tečajnik ni pripravljen, v resnici nikoli ni, a to je že druga zgodba in telebne, potem so tista občutja od zgoraj.

Če so tudi druge kobile v tistem trenutku razigrane, pa lahko nastane vsesplošno poskakovanje in posledično laufanje. A to je še bolj redko kot tisti poskok.

A se dogaja. Prvo se pogleda ali je tečajnik še v enem kosu. Zgodovina molči, da bi se kdaj kateri preklal. Razjokal pa skoraj vsak. Bolj zaradi šoka, kot bolečin pri padcu.

Ok, nima veze.

Ima pa, da se potem pogleda kje je kobila. Če je na odprtem, tam jih še posebej privlači poskakovanje, potem je lahko že na drugi strani stadiona, v skrajnih primerih, pa že preskoči ograjo na dvorišče, katero noben konj ni sposoben. A kadar pobegnejo, lahko za 100% višje skačejo, drugače si ne znam predstavljati, ker nisem nikoli videl konja v akciji, ampak samo že stoječega na stojišču, prav pohlevno prežvekujočega, kao sej ni blo nič.

Pol.

Pol pa pride šele tisti del, zaradi katerega me je veselilo biti član tega kluba.

Ko tečajnik pogrne, se kobilo ujame, ta še vedno poskakuje od samega veselja ker je življenje ena luštna stvar, takole brez prtljage.

V tistih trenutkih niti ni lahko zajahati kanja.

A kakor že nakazano, me je strah minil in večinoma so verjele in so me več in več uporabljali za obtežilnik.

Namreč, ko kobila vrže tečajnico, ki ima ene 40 kg in potem dobi na pukl korenjaka ki sigurno nima 90 veliko manj pa tudi ne. Potem še dvakrat poskoči, nakar iztegne jezik in ji do veselega življenja ni več veliko, ter se sprijazni, da ni mustang in da ni v preriji in da je en prav dolgočasen začetniški konj, katerega lih vsi po spisku zajebavajo.

No, smo vljudni.
Zezajo.

30 Odcepitev

Midva s trenerko nisva imela srečnega konca.

Se sploh ne spomnim ali sem jahal 2 leti ali leto in pol. Al pa leto in 3/4, a druge zime se sploh ne spomnim. Mogoče je sicer, da je bila brez ali z zelo malo snega, a v tistih časih se nihče še ni menil o klimatskih spremembah.

Lahko pa da je bilo kaj tretjega in sem se skoncentriral na tisto, če ne že kar četrto.

Na morem reči da mi je kaj žal. Po moje je normalno da se ena zgodba zaključi in je ne vlečeš skozi celo življenje.

Tu se jih bi sila malo strinjalo. Nekateri en šport celo življenje vsaj spremljajo če ne že delajo.

Spet drugi pa še vedno v istem bifeju, kot takrat, celo iste vice pravijo, samo bolj puklasti in zgubani so,

"ko smo bili pa mi mladi je bilo pa vsa drgač!"

a to je bil stavek, ki se mi je že takrat zdel podn, dan današnji pa tudi, čeprav ga še kar uporabljam, kot sarkazem, a nisem prepričan če me vsi tako jemljejo.

Klub ni šel v franže.

Razen gornjega.

Ma uno ko smo bili pa mi mladi, je bilo pa vse drugače.

Ne verjamem da ga je Darja razhajkala. Sicer si nisem nikoli vzel časa, da bi se poglobil v njeno materijo, pa magari sem jo parkrat srečal v mestu in sva predvsem prvič premlela, kaj vse ne. Seveda sem se tudi takrat z vsem strinjal, a je šlo pri enem not, pri drugem pa ven.

Ja uho, luba duša.

Tako da na naslednjih srečanjih ni več ven vlekla pretekle zgodovine jahalnega športa v Ljubljani. V tretje sva se celo nekaj gledala, u matr, tudi brez jahalnih hlač je super mačka. Pa nisva nič kaj naredila iz tistega. Menda ji je bilo že na klubu jasno da stojim zraven iz drugih, nego političnih razlogov, tako da je tudi zadnje slovo bilo v smislu, ti se sam zajebavaš.

"Veš de!"

In sva v smehu opravila lupčkanje ob slovesu.

50 NAUK

Mogoče kdaj dopišem.