02 Najprej je bila Beseda
Da se mi ne bi katera napihovala (napihoval tudi), da že ni bilo tako. Seveda ni bilo. Sploh ni da bi bilo. Je samo ena slaba interptacija, enih luštnih (upam), spominov, navešenih več ali manj kronološko.
"Zdej.
To je tko."
Če kaj ni pomembno pa to ni. Če pa že koga to muči, pa bolj študijozno nad povedano. Tole so samo občutja ob nekaterih dogajanjih v 70-tih, kakor smo jih, sem jih spremljal sam.
"Zdej.
To je tut tko."
Nekaj zaznamkov je zato omenjenih, ker bi sicer ostalo obviselo v medprostoru, pa je vsaj približna ilustracija, kam pes taco moli. Ene stvari mi pač ne potegnejo in potem pač tuje podajam.
Da bo jasno.
Vse je izmišljeno, pa magari bilo na realnih osnovah!
Vsako resno pisanje se začne z ....
03 Segrevanjem
"Naprimer"
Npr.1.:
Noč je pkrivala mesto kot črna ponjava, katero bi položile vile, čez mesto, da si prebivalci napolnijo baterije, od minulega dne. Zvezde so prebadale jasnino neba, pod njim pa je kraljevala gluha tišina.... (prosto po Janji)
... Ja pa ja. Nič takega.
Npr.2.:
Bila je nekoč soseska. Vrstne hiše so počasi odstranjevali, da bi naredili prostor blokom, do česar pa še nekaj časa ne bo prišlo. Sedaj so na mestih odstranjenih hiš ostale betonske plošče pritličij, na katerih se je lepo videlo, kje so bile stene. Na nekaterih pa še kateri prostor so več uporabljali.
Plevel je obrasel vse naokoli in tam je bilo še polno šare, katera se je znala celo množiti ....(prosto po Ianu)
... a to je že druga zgodba.
Npr.3.:
Bilo je sobotno jutro, vse je bilo svetlo in optimistično, še ptice so prepevale od veselja. V vsakem srcu je bila pesem, na vsakem obrazu veselje, premnogi so kar malo poskakovali (hopsali) med hojo od veselja. Vrtnice so dehtele ....(prosto po Marku)
... men se je pa kolcal.
"Ja pa ja."
Meni so pa ti uvodi vedno presedali, sem vedno preskočil začetek, ali celo prvo poglavje, in sem vstopil v že ogreto štorijo. Tisto temperiranje, segrevanje konteksta je večinoma povsem odveč. Ta del bom pač izpustil.
Zato pa nekaj pred in pol dogodkov, ki sicer nimajo veze z sledečo zgodbo, bi pa verjetno bila kar kje drugačna, če jih ne bi bilo ali če bi se zgodovina drugače pisala. Saj veš tisto. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Še kako res, a o tem kje drugje.
04 Kontekst
Kot vsak normalen (h?) sem živel, kakor da se je zgodovina z mano začela. Ja, saj vem. To se samo tako reče. Veš da sem se moral guliti, kot vsak bimbolo (bimola tudi), v tistih časih, pri zgodli in da ne naštevam, kje vse. A to ne šteje.
In tko grem enkrat po temni ulici, prav nemarno slabo osvetljeni ....
A o tem mal bol pol.
Sem hotel o nečem drugem.
Kakor že nastavljeno, sem mislil, če sem sploh v tistih časih sploh kaj mislil, da se z mano vse začne. Konča niti ne. Začne pa precejkrat.
Potem sem pa ne stara leta svari povezal in videl, da so vse ta boljše naredili že preden sem se rodil.
"Ka?"
Nekaj jih je, ki so mi bili od vedno naj. Skoraj kot sveto, tako je fajn. Sicer v različnih kontekstih in konotacijah, a končna sodba supernajbolšmožnfajn. (super-najbolš-možn-fajn)
Saj jih je na ostajanje a nekaj jih bi le rad izpostavil. Pri muziki John Coltrane My favorite things. Pri Slikarstvu Picaso, daleč najbolj portreti, pa bili še tako faulasti in arhitekturi Alvar Allto, ne vse, nekaj začetnih konstruktivizmov pa najbolšmožnfajn.
Tako da.
Vse nadaljnje je bilo samo še interptacija. Moje udejstvovanje pa itak iznajdba tople vode.
"Pa pustmo to stat."
05 60-ta
Potem je le treba omeniti iz česa smo izšli. Ja pa ja, raje reci smo s sabo prinesli. Ali vsaj pustili v bližnji okolici, preteklosti.
"Zdej, to je tko."
Zase lahko komot rečem, da sem bil glasbeno več ali manj na liniji. Skrajšano. Se na tem področju sploh nisem ven metal. Tisto kar so mi servirali, tisto sem poslušal. Pa niti ne zagrizeno, ker itak nisem imel časa poslušati. Niso pa to še bili časi, da bi muziko s sabo nosil.
Še telefoni so bili redki. Mi pa tudi malo doma, tako da sem telefon sicer znal uporabljati, a več kot to ne, ker je bilo pravilo, če gori voda, potem pokliči, vse ostalo bo pa počakalo, da se osebno vidi.
In se je.
Sploh nisem imel opravila, da bi kdaj poslušal radio. Ja zjutraj, ko sem stvari v torbo zlagal, lih ene pol minute, prej in pol pa ne, je bilo vse kaj drugega bolj pomembno, tako da. Sem na stara leta pogruntal (poguglal), da so se istočasno godile velike stvari. Najbolj me je veselilo, da je istočasno ko je Majda Sepe pela "Med iskrenimi ljudmi", tam eni dekadentni kapitalisti špilali "Sympathy for the devil" . Je bilo izven mojega horizonta, a je vse eno hecna primerjava.
Se je včasih slišalo, ko sem mimo letel, Hej tovariši in Bandiera rossa, zadnja še v originalu. Sploh je bil to čas, ko je prenekateri, na kakšno sončno nedeljsko dopoldne imel okna na stežaj odprta, tako da se je slišalo lih po celi ulici. Še pomnite tovariši, vmes pa Na juriš partizan.
Brigalo? Ne to me pa ni.
"Kaj me pa zanima muzika. Politika pa še manj."
Ja smo bili vpeti v šport in je bilo to edino pomembno.
"Ne, ne gledat. Špilat."
Košarka, skoraj vedno. Občasno hokej na kotalkah, smučanje na gradu, ampak tudi sankanje. Ja pa pink-ponk smo tudi špilali, pred, med in še nekaj časa po SPENT-u. Ne vem kaj pomeni e. Ostalo pa se sliši kot Svetovno Prvenstvo v Namiznem Tenisu. Mogoče bi se samo butasto slišalo SPVNT.
To bo.
"Mart sm pametn."
Pa ne da me TV ni zanimal. U, Cik-Cak pod obvezno. Pa Toni Gašperšič in Veseli tobogan, še kar. Potem pa ne vem če je še kaj. Gotovo, a se sedaj pač ne spomnim.
Če se, dopišem.
U, seveda.
Pol je tetka kupila Poni ekspres.
Tetka, je bila ena zanimiva, se ne spodobi napisati, hecna persona.
Je svoj vek obdelala kot knjigovez v Titovih zavodih v Beogradu. Celo življenje, vsaj tisti, del, katerega se sam spomnim, je trdila da so ga zamenjali. In to strogo resno. Pa še zezat se nisem smel na to temo.
Sicer še kar prijazna oseba, je imela svoje muhe in če si jo kaj okoli muh, si jih tudi okoli uh dobil, tako da sem raje na daleč, da me ni dosegla.
Torej, je imela pred televizorjem, takrat še globoko črnobelim, filter v treh barvah. Kadar so pokazali travnik in sončni zahod in nebo, še kar. V dnevniku so bili pa vsi marsovci mal fiu-fiu. Modri, oranžni in zeleni.
Čez TV je bil izvezen prtiček. Idrijska čipka postavljen po diagonali, tako da je rob čez ekrana visel. Še lepše. Na njem je bila bela plastična gondola, kot bi bila v cuker pomočena, na gondoli pa baldahin iz zvezd, katere so se dale prižgati, a samo ob velikih praznikih, pod baldahinom pa Marija, tej se niso svetile oči, a bi pasalo. Na primer ravno ko je imel Tito govor:
"Ko nama krade miljune?"
Trček pa:
"proletarci pa vzneseno skandirajo:
Tito, partija, Tito, partija"
Ok.
Nima veze.
Tetka, je tudi fotkala na porokah, krstih, obhajilih, pogrebih. Tako da je bilo kar letanja po sosednjih vaseh, blizu in daleč. Ker je imela tri fotoaparate. Ker ni bilo časa zamenjati filma. Je bilo kar troganje s piciklom v une brege.
Ter si je omislila Poni ekspres.
Motorček so ji pripeljali s kamionom. Zajahala ga je 3x. Prvič, zadnjič in nikoli več. Je namreč pri prvem in edinem speljevanju spustila balanco in na hrbet, mopet pa u ivo
(kolo s pomožnim motorjem)
(je odpeljala na)
(njivo
(večinoma obdelana zemlja, v tistem primeru, mlada koruza
(a to zadnje smo vedeli samo znalci
(ker je bila še premala, da bi kazala znake koruze
(ja, storže vendar))))).
Tako da je bilo kaj logično da sem ga dobil.
Sicer je vprašljivo, kaj je tukaj logičnega, pa vendar.
So jih že kar imeli. Boris si je celo namontiral balanco iz čoperja.
"Ka pa je že spet to?"
To ti je ista (skor (če imaš dovolj domišljije)) balanca kot jo je imel Peter Fonda v filmu Easy Rider. Skor tako. Tisti, ki pa filma niso videli, so bili pa še nad tako več kot navdušeni.
Zdej.
Ni bilo samo to. Imel je tudi od pravega mopeda auspuh (izpuh) in mu je zato v luft štrlel, tako da je bil zares frajer.
"Dobr."
Še večji frajerji so imeli dva, a za to si moral biti že fejst fiu-fiu.
Pol ko je pa Roman kupil okroglo pilo, da bo kanale povečal, sicer ideja uredu, a izvedba povsem mim, govori se namreč o stotinkah milimetra, to pa težko z okroglo pilo naštimaš, sem pa še sam pripeljal, tetkin poni-eksperes. Meni se ni dalo nič kaj veliko ukvarjati z njim, itak to ni bil moj koncept. Mi je pač not padlo in nisem mogel reči ne. Čeprav sem ostale, še kar z zanimanjem poslušal, ko so se menili o prdulcah, sem sam razen zezanja, prav veselo specialko poganjal. To mi je bilo bistveno bližje. A če sem ga že dobil, potem pa izkoristi situacijo in smo noreli.
"U to pa je šlo."
Najraje sem imel nočni gozd, dol grede, ker prdulce so v breg glih za glih potegnile, če ne, pa še mal porivat.
"U, dol je šlo pa k sneta skira."
Po kakšnih kolovozih, tisti vkopani so bili ekstra fajn, ko si v ovinku kar po luftu vozil. No, tko se je zdelo, ker si zaradi centrifugalne sile, lahko v ovinku horizontalno peljal.
"A nevarn?"
Menda da tudi, a se ni nihče tega spomnil in se tudi ni nič kaj velikega zgodilo.
Ja, je en, sicer sošolec, a ne iz naše klape, iz ovinka na gradu zletel, na ravno odprti cesti. Si je odprl spodnji žnablo (ustnico) skor do brade. Lej, če ne zna vozit. Mi smo ga zvozili.
Razdalje so se posledično zmanjšale. Če je bil prej Iški Vindgar Sezonski projekt, pomlad, poletje, jesen, je potem to postal tedenski.
V hribe smo še vedno klasično (javni prevoz) nastavljali, čeprav, to je bilo od obdobja odvisno. Nekaj časa veliko in velikokrat, potem, ko smo cele dneve pink-ponk (namizni tenis) špilali, pa občasno.
Po hrvaško se reče stolni tenis.
No, in če zamenjaš T z P je pa?
. . . . . .
Pink ponk, duša pokvarjena.
"In tko, skos kej."
Če kaj, pa se ne spomnim da bi nam bilo dolgčas.
Potrebno je omeniti še nežnejši spol.
Živa je bila stalnica. Pa spet povsem po svoje obračala. Smo ji bili pač pre enostavni.
Karmen je bila stalnica, čeprav samo v moji domeni, ni spadala v našo klapo.
Maja me ni šmirglala 5%.
Z Barbaro sva se zelo dobro pogovarjala, precej zaupnih, a jo je potem pred šolo čakal fant, tako da ..
Ne ne štejem sošolk. Cel regiment, a ni nobena bila v špilu. Razen Maje a ona je itak svoja kategorija. Tudi Micik iz naselja ne, pa magari stalno okoli svetile. Na primer na Koleziji. So sedele takoj zraven, tako, da so vedno dale en škc od sendviča, a nič kaj več. Ajd, še kero napolitanko. Tako da:
Nežnejši spol = Tera inkognita.
(Pa magari postajalo vse bolj pomembno).
06 Čredni Nagon
"Zdej. To je tko."
Seveda od vsakega posebej odvisno, tako kot že tolikokrat in predvsem od razvoja in časovne distance odvisno, vsak zase, pa vendar. Jih je nekaj, ki nakazujejo na vzorec, ali vsaj vzorce. Področij lih kolikor hočeš.
Prvo nekaj misli na časovni razvoj.
Čas v katerem se godi določa marsikaj. Koliko se pustiš je sicer diskutabilno, vsak po svoje, pa vendar, ko smo gor rasli, je bil okoli nas veseli socializem.
"Zdej, veseli."
Ma, ja, takrat je Mancini pel Non Capito, Betty Jurkovič Paganini twist, Rafko Moj črni kojn (konj), gledali smo Vesno in Tonija Gašperšiča v Veselem toboganu, Ivačiča smo vsak teden, al koliko je bil na ekranu, pomno spremljali, Martina Krpana sem znal na pamet, še preden sem v šolo šel.
Pa ti povej, če ni bil en veseli socializem. Potem ko so me še med pionirčke vzeli, je bil pa vrhunec sreče.
Ja, seveda, nora 60-ta so bila vse kaj drugega. A sem to potem s časom noter prinesel.
Ok.
Sistem. Ja.
A to več ali manj na koncu. Kakor tudi spoznanje, da je istočasno ko je Marjana Deržaj pela Orion, odmeval na drugem koncu sveta Riders on the storm (Jim Morrison). A to šele ko sem že dolge lase nosil in sploh bil našpičen pruti vsemu. Da ne omenjam, da sem sedaj na stara leta pogoltnil, da se je takrat v tistih sončnih dneh, dogajala zgodovina, za katero pa skoraj nismo vedeli. Ja nekateri, a mi navadni pa ne. Se nismo niti gnali. Lepo smo se prepustili toku in prav uživali v tistih malih srečicah.
"Ka?"
Ja. Če si imel za sladoled, je že ena taka. U, pa poni kolo. A je bilo sploh še kaj na tem svetu?
Ja, vsakodnevnih problemov, lih kolikor jih hočeš. A če pozabiš na domačo nalogo, ni zgodovinsko a ma baš nič pomembno. Kaj pomembno. Celo tako univerzalno in brezčasno, da bi lahko bilo med 10 zapovedmi, če bi jih bilo lahko kaj več.
11. Vsak dan naredi domačo nalogo!
Saj ne zanalašč, a se je kar dogajalo, da sem nanjo pomislil, ravno ko je tršica rekla, odpri zvezek in pokaži nalogo.
Ne to nima veze z črednim nagonom, ali profiliranjem samostojne osebnosti.
"To je bit zmešan, pa konc."
Dočim uno prej, pa ne vem če ni. Ja, v teh letih, še ne gledaš na svet s takimi filtri. Prav nasprotno. Če imajo vsi modro poni kolo, potem hočeš a ma lih takega kot Boris. Potem sicer dobiš rdečega, za katerega potem Živa reče,
"u kok je pa to fajn"
in je Boris potem skregan in do jutri ne govori s tabo.
A to so tudi že druge štorije. Da ostanem pri tistem, da je nekaj časa pojanta ravno v tem da si pripadnik skupnosti in individualizem in posledično celo uporništvo pride šele potem.
A je oboje čredni nagon.
Tudi če si proti, si proti enakemu kolesu. Kar je točno to.
Če bi ti bilo vse eno za kolo in barvo in vse po spisku, potem pa ok.
Zdej.
V resnici sem pristaš tistega, ne proti toku, je preveč destruktivno. Sem pa tudi za stalne stranpoti in poizvedovanja na temo črednega nagona. In vsaj forme radi mora biti vsaj malo drugače, če že ne rata nič prav posebnega. Ne rata vedno. To sploh ni tako enostavno.
A to so potem že vprašanja interptacij.
Na primer. V bistvu ne more nihče ničesar na novo odkriti.
"Ka? A si mal fiu-fiu?"
Kakor vzameš ali pogledaš.
A je Kolumb odkril Ameriko?
Je pa ni.
Je za Evropejce. Za une tam, je bil pa prvi emigrant po dolgem času. Menda so se Vikingi tudi že nekaj tam zgubljali. Da ne rečem da je itak šel iskat Indijo.
Drugi primer.
Je bil Juha sila jezen, ker sem rekel, da je Altova vaza samo 3d eno jezero.
Tako da. So samo interptacije že znanega. Še celo več. Če se komu ponesreči in iznajde nekaj, Srbi bi rekli:
"Čudo neviđeno"
Potem ga niti ne vzamejo gor. Potem s časom, večinoma posthumno ga proglasijo za genija ki je bil pred časom.
Zakaj.
Ker je s časom postalo jasno kam paše in iz česa se je razvilo in kako se da razložiti.
Skratka, ko postane domače. Sprejemljivo za večino. Če ne za široke ljudske množice, vsaj za akademsko, ali kakšno že, srenjo.
Tako da:
Se postavi vprašanje koliko?
Koliko je še sprejemljivo da je še apetitlih? Da ne rečejo, da si, je kdo povsem brez svojih možganov. Brez hrbtenice je hitro sprejemljivo. Sistem, pa služba, pa šef, pa pričakovanja okolice.
07 Vsake Pol ure
Misliš da sem se zaljubil vsake pol ure?
Ma, saj je nekaj na tem. Lih zaljubil ne, a dosti drugače pa tudi ne. Polje bilo je povsem prazno, je pa prihajala pomlad in v zraku je bilo nekaj, da bi bilo potrebno zasaditi vsa pozitivna čustva.
Zdej.
Nekaj sem jih sam zacahnal, a o tem sem že pravil, da me večinoma niso šmirglale 5%. Pol jih je bilo nekaj, ki so se nekaj silile, al kaj ko je obvezno nekaj bistvenega falilo, pri par je bilo pa itak katastrofa. Da ne omenjam, da se jim povečini ni dalo nič dopovedat. A to je menda že druga zgodba.
Parkrat sem bil čist prepočasen. Saj veš punce v tistih letih prehitevajo, tako da je ena, ko sem po vseh letih le zbral pogum in ji v knjigo vtaknil listek s srčkom, rekla:
"Miloščine ne vzamem!"
sem kar rabil, menda da celo več mesecev, da se mi je posvetilo, da me je imela zacahnanega, pa je nisem zaznaval.
Teh nezaznanih je bilo precej. Sem potem na stara leta pogruntal, a ta je bila moja sošolka in zraven prav butasto gledal. Namreč tista nezaznana je potem čez 20 let najbolš možn fajn. Taktat pa. Sploh je ni bilo. Al pa?
Pol, sem že pisal, so bile pa razno razne akcije. Opisana je priprava proslave in ker sem menda dobro risal, pa še za kazen, ker, kaj pa vem spet kaj nisem naredil, moram to pa to. Skratka 5 stvari preveč in me reši tam ena, katero sem sicer že videl, a je dobila etiketo, koza in zatorej povsem mimo, me potem reši tam na tistih pripravah. Ne samo to, še zasvetijo se oči in roki dotakneta in se izkaže, ne samo da ni koza, še celo, da je prav uredu in sploh sem od zdaj naprej v njo.
Ker je bilo akcij še kar in se je v resnici stalno nekaj dogajalo, taki ekstra nadarjeni smo imeli pa še dodatno obravnavo, veš da je bilo tudi priložnosti. Na srečo nisem zelo resno jemal in niti ni bilo ne vem kaj dram, v smislu:
"Te nočem nikoli več videti, butl, ker si Dragici nesel stol."
U, pa res, menda še prejšnji teden sem pa Marjani marelo držal, ko si je morala čevelj zavezati.
Pa res ne morem pomagat, a se takoj zaljubim, čim je prijazna z mano.
Ja, vem. Tole bo treba bolj študiozno nastaviti. Tole ne samo da je otročje, kar niti ni najhuje, je še neodgovorno in predvsem nedoraslo. Pa saj nočem odrasti. No, biti velik že, odrasli so pa odgovorni, to pa še ne čist zares.
Včasih mal, ni problema, pa spet ni da bi pretiraval.
08 Še Pred tem
je bilo tudi nekaj omembe vrednih.
Moje obdobje v ZSMS se je nepreklicno končevalo, če sem sploh kdaj bil zs-ms.
Formalno ja, saj smo bili vsi po difoltu vpisani.
Eni so se udejstvovali. Bi rekel grebli. Te smo prezirali.
Eni so bili zraven. Teh je vedno največ, pa ne vejo niti zakaj. Tko pač je. To vsi tako naredijo.
"Je tuvariš tko reku.
A ti pa nič ne misliš?
Ka?"
Eni smo izkoristili situacijo. Smo dobili prostore, prej smo bili pod ulično svetilko. Smo dobili temnico, prej sem v sobi razvijal filme in fotografije.
Eni so pa že prvi dan izgubili izkaznice in niso nikoli niti vedeli da so bili zraven. Teh tudi ni malo. Ok. Prvi dan. Prvi teden že več. Prvi mesec pa največ. Princip pa ostane.
"Ka?"
Pol je bila kriza, ker nihče ni za sabo pospravljal, pa magari mu grozili z izključitvijo. In tko. Sploh ni bilo enostavno takole sodelovanje.
"Po pa raje grem."
U tega je bilo veliko.
Oto je pel 30 let. Slaki Visoko nad oblaki bi bil na vseh lestvicah, če bi te takrat bile in ne bi bilo vse splošno, no skor, prepričanje, da je to goveja muzika.
Če je dober komad, nima veze žaner. A to se pač ne prizna. Raje uno prej. Sicer ne vem kaj, a sem proti.
John Lennon je pel Imagine, George Harrison pa My Sweet Lord. Tako da se je po malem le slutila usmerjenost v ... Ne to pa še nismo vedeli kam. Da pa nekaj bo pa sigurno.
V kinu smo občudovali Dirty Hary-ja. Zdej. Ni vse za povedat. Ok, no. Bud Spencer and Terence Hill tudi.
Študentje so zahtevali ureditev Aškerčeve. Menda tudi izboljšanje že tako najboljšega socializma. Smo šli sicer pogledat. Se je kar govorilo. Pa je bilo tam taka gužva, da smo šli raje na basket v Tivoli. Tam je bilo kar težko dobiti prostor, ker je celotna ljubljanska mladina gravitirala tja. A ne na tak dan in res, bilo je fraj.
Z Dušo sva se rada videla, a več kot par krat spremljanja iz šole do doma in potem tam na vogalu pod lučjo klepetanja. Pol je morala pa nalogo narediti. Sicer rekla:
"Se vidiva!"
A nisva dalj prišla.
Pol je Alice Cooper s School's Out Forever precej pretresel intelektualno srenjo. Takrat sem prvič opazil sinhrono kanpanijo, pa magari še ne vedel da je to to. A vsi od TV do SZDLja, pa rulja tudi,
"kar sapo mi jemlje guspa,"
so se zgražali nad dekadentnostjo kapitalizma in lih zato gremo mi svetlim horizontom naproti. Takrat smo rekli:
Kapitalizem je na robu propada. Mi smo korak dlje.
Martin je dobil Amija in vsi smo ga gledali kot svetovno čudo. Amija vendar. Martin je bil sicer tudi simpatiko, a razen 64 zob ni bilo na njem a ma baš nič posebnega. To je tapravega desca stališče. Kako so pa punce na to gledale pa ne vem.
U. Ja. Punce.
Ni vse dekadentno u trulom kapitalizmu. Se je pojavila takrat moda, se je reklo Bralessness. Ej smo zijali. Na koncu zna življenje še luštno postati.
Me je potem čez leta Tatjana vprašala ali sem jo zares samo zaradi fotkanja v Iški vindgar peljal?
"Ka pa drucga?"
Fotr mi je nehal težiti z glasbenim udejstvovanjem. Je povsem obupal. Tako da sem potem z veseljem špilal kitaro. Sosedov Andrej, od Džinota brat, Đino a greš u kino, mi je pokazal Em, Am in Hd, m=mol, d=dur, vse so pa akordi, v tem primeru kitarini, tako da sem lahko potem ure in ure bluz (blues) špilal. Po nekaj letih, celo povsem uredu, a je bilo samo po 2h zjutraj, ko je večina zaspala, ostali so bili pa tako prbiti, da so potem še nekaj časa okoli razlagali kako dobr kitaro igram. A to je bilo že po končanju 70h, ko sem že na faxu bil.
"Viš, spet phitevam."
A moram le še omeniti, ker sem ravno prebral nekje, se je en razpisal, da mu gre na jetra, saj ni uporabil teh besed, a se je dalo slutiti, v vsem tistem leporečju, da mu grejo na jetra pisanja, ko bralcu ni jasno kje, kdaj, kdo, komu, kaj. In šele na koncu pogruntaš, kaj je hotel povedati. Če sploh.
Ok. No. Nima veze.
Lahko da komu ne leže, a za tiste čase, bo povedano, ključno.
Ja. Informacije so bile sila skope. Da ne rečem usmerjene. Pa še ni bil čas usmerjenega izobraževanje. Se je pa nastavljalo. Skratka, tisti, ki se nismo kaj angažirali smo bili vodeni lih od vsakega.
Pa vendar. Občasno je kaj pljusknilo tudi čez sosedov plot. Ne samo to, še iz zahoda, tako da le ni bilo tako brezizhodno.
Danes bi se reklo. Če si bil bogaboječ in si dal cesarju, kar je cesarjevega, niti ni bila neka kriza.
Ja. Problemov lih toliko. To nima veze z obdobjem. Ko nazaj gledaš, se režiš, kaj je včasih bila kriza. Verjetno bo s trenutno lih tako.
Da končno nastavim.
"Takrat, pa oh takrat je blo pa vse drgač.
Pa veš de."
Ampak res.
Takrat so Bitlesi izdali Let It Be. Veš da jo je bilo treba špilat lih skoz in povsod. "Dej zašpili uno ..."
Pol sta pa še Simon in Garfunkel izdala Bridge Over Troubled Water, pol pa res ni bilo več mira.
Na srečo je Santana izdal Abraxas, pa še kera bi se najdla (našla).
Zdej, ali je bila odločilna za razvoj dogodkov je pa že diskutabilno.
Tko so CCR (Creedence Clearwater Revival) izdali Cosmo’s Factory. Led Zeppelin, LZ IV, John Lenon ‘ Imagine ‘ Cat Stevens Teaser And The Firecat, Jettro Tull Aqualung, Janis Joplin Pearl, The Doors L.A. Woman.
Ja, še ceu haufen, a nekje je treba nehat. Je že do tu jasno, da je bilo plodno obdobje. In v tega sem vstopal. Sicer še v megli, a se bo že pokazalo.
09 Zdej
"Zdej.To je tko"
Menda vsi pišejo, posredno ali še kako bolj zavito, o sebi. Tudi sam bom, vendar je potrebno podčrtati, da je izmišljena zgodba, protagonisti, prostori in čas.
"Zdej. To je tut tko."
Ja, seveda ne morem iz konteksta, tako bo to okoli norih 70-tih, v Ljubljani, kje pa. A naj bo Mengeš varoš ali celo Duplek. Čeprav verjamem, da so se tudi tam godile sila pomembne, v nekaterih glavah. A jih pač ne poznam in bom raje o tem kar mi je bližje. Seveda v maniri umetniške svobode. Kaj je tu umetniškega je diskutabilno, svoboda pa, toliko, da se lahko izmislim, po svoje obrnem, pomešam dodam odvzamem, vse v nameri, da bi bilo eno luštno spominjanje enih, tudi luštnih časov.
To je iz tistega štosa, ko naprej nosim samo vesele spomine, grenke pa niti ne registriram, kamoli posvojim.
"Zdej, to je že spet tko."
Sem veliko razmišljal, kako bi dal glavnemu liku ime. Sicer jih je kar kaj fajnih. Meni je super fajn Arčibald. A ni iz naših krajev. Konrad je tud fajn. Henk, Henrik.
Lahko bi bil, Janez, a se mu vidi da je za lese privlečen. Tako da mi paše šamo Andrej. Pa res nima veze z mano.
"To je čist en drug."
Iz vseh vetrov sestavljen. Zmešan pa lih tolk, pa še mal bolj.
You say I dream too big.
I say you think too small.
10 Sestre
Tale modra pisanja so bila že kje objavljena, a so v resnici iz tega obdobja in jih zato še tu limam.
*** TRI SESTRE
Ko takole za nazaj sestavljam drobce, se mi vidi da sem dobil ošpice samo proti koncu pubertete, če je bilo kaj v zvezi z starši, prej pa ....
Ali sam nisem bil tako občutljiv, ali pa ta stari v časih sploh niso tako težili.
Verjetno je povsem normalen razvoj vsakega povprečnega mozolarja. Mozolarke tudi, da se ne bi takoj kaj napihovala.
In tako midva, mama in jaz, pa seveda ne sama, je bila še kolegica ali prijateljica ali oboje, za detajle se pač nisem zanimal, samo ali bo luštno ali ne, pred izletom, gotovo brez veze, pa kok je to dolgčas, pa ne že spet, pol tam pa, kot bo sledilo sploh ni bilo vse tako mimo.
In sedimo v hotelu Slavija v Celju. Zdej, ali je Slavija v Celju ali v Mariboru, bo treba poguglat, a je bilo ravno ene take vrste ime. In se hihitava. Igor in jaz.
Igor?
To je bil vsaj za leto starejši, pa bi rekel dve, osebek, sin od kolegice mamine, ki je tudi bil potunkan v teden počitnic v Logarski dolini v penzionu Pri treh sestrah, se mi zdi da se je tako reklo. To je nekje na začetku Logarske doline, ker se spomnim, kako se je vleklo ko smo nazaj korakali čez celo dolino, ene 3x daljšo kot gor grede, iz Okrešlja.
Jejhata se je vleklo. Peš, po soncu, sigurno je bilo 50 stopinj, 35 pa sigurno. Ok. 25 pa ziher. Saj ni važno, a v čevlju kar cmoka, tako je prešvican štumf. Da ne omenjam, da mi je bilo takrat za hribe isto kot ... Kaj pa vem kaj ne gre skupaj. Vlak in ribe. Ja. Ne gre. Ampak prispodoba pa vse eno ni dobra, kamoli ilustrativna, za dano situacijo.
Če rečem da so mi šli vsi na jetra, bo še najbolj razumljivo, čeprav v tistih letih, ko ti še starši ne težijo skoz in sploh, recimo en 6 razred, ajd 7 bi tudi lahko bil, kakor bo iz nadaljevanja sledilo.
Sicer sploh ni bil napačen teden. Saj ni bil cel, se mi zdi da od ponedeljka do petka. Pa ne dam niti polena v ogenj, kaj še česa drugega, sicer pa niti pomembno ni.
Že tisto v Celjskem hotelu se je napravilo kot superfinofajn. Dobro, na avtobusu, sta kolegici, se pravi moja mama in teta, na kmetih smo vse odrasle klicali stric ali teta, bil sorodnik ali ne, teta Pepa. Pa spet ne vem če je bila Pepa, a se mi je ravno utrnilo to ime pa ga zapišem. Še sestra od babice je bila Pepa, pa menda zato taki utrinki. Nima pa veze z današnjo štorijo, kamoli kakšen pomen.
Lih nobenega.
Sta prijateljici še na avtobusu sila hvalili prihajajoče dni, pa je izpadlo bolj samohvala, kakor res kaj obetavnega, skozi moje oči seveda, zatorej moj namrščeni pogled, strumno samo ven, hudo gledati in se delati, da je življenje ena najbolj zoprna stvar, kar se ti lahko zgodi.
Potem tam sedimo v hotelski restavraciji in čakamo na povezavo za v Logarsko in .. In jeva sadno kupo. Igor sotrpin je tudi tam zaštekal, da je bolje s tokom, ker sicer itak ne bi nič dosegel, razen slabe volje, in mu potem še dve leti mlajši brez-veznik ni toliko šel na jetra.
Torej, uživava ob plestih svežega sadja z smetano, ene prav posebne vrste užitek, se že nekaj zbadava, še kar prijazno, in opazujeva druge goste, mogoče je še kdo za isti avtobus.
Ni bil. Celo malo smo morali teči, ker, saj veš, kadar je preveč luštno, potem se kaj hitro spremeni v paniko. In se je. Lih zadnji trenutek poskačemo na bus. Vsaj tako se je zdelo, čeprav ... Kaj pa vem. Po moje bi počakal, če bi vedel kako smo fajni. Pa ni, in je zato vsaj izgledalo da je kriza.
Mogoče se je samo meni tako videlo in so ostali pač bili kar malo za hec malček rdeči v lička in globoko so dihali in gospod velecenjeni sprevodnik je grdo gledal, ker se takim pač to poda, ali je pa službena drža.
To bo.
Se razporedimo po penzionu. Kolegici v eno sobo, midva v drugo. V pritličju ena super jedilnica sa pogledom na, ne morš verjet, na slap. Pa ne Rinko. To smo v četrtek videli, ampak čisti privaten slap. Takole za jedilnico je bila terasa. Niti ne velika, za ene 8 miz. Pol mali sadovnjak, se mi zdi. Takrat se še nisem za take detajle zanimal, danes pa vem da je bilo kaj običajno da je za hišo še par japk. Potem ene 50 m travnika, mogoče celo več in nato luštno pokonci postavljene skale, čez pa slapiči.
Zdej slap.
Če kdo trdi da je slap samo tisto, ko voda v prostem padu pada, potem to ni bil. Ker to je bilo po skalah mezenje. Na nekaterih mestih skor pravi pretok, predvsem pa čez več skal hkrati. A je to slap? Zame je takrat bil, sicer pa kašen leksikon v roke. Definicija slapu!
Seveda sva takoj zlezla na vrh. Kar pa tudi ni bilo čisto malo. Zdej, prav visok tudi ni. Tudi za višine nisem ravno nadarjen. Če še kdaj zadanem koliko je kaj dolgo, pa raje široko, mi potem pri visoko raje po svoje potegne. Pa bi vse eno navrgel da ga je bilo ene, ene, ene ...
10 m.
Ok, več. Več, sigurno več.
20 po ta malem.
No skor. Recimo 15 za dobro mero.
Seveda je mama kričala da se bova ubila, in seveda so pritekli še ostali gostje in celo uslužbenci penziona. Kadar se je naša mama drla se jo je slišalo daleč. Pa je bilo bolj vreščanje kot dretje. Itak punce čisto druge zvoke spuščajo, da ne omenjam, da povsem drug teater zganjajo.
Prvič sva tudi takoj dol prišla. Pa ne zaradi mame, ampak se je nabralo toliko naroda, Igorju pa nerodn.
"Zakaj ti je pa nerodn?
Ne sprašuj butl, k pojma nimaš.
Ok."
Potem sem par krat sam gor odšel, ker Igor je imel občasno res čudne reakcije. Kakor sva se po večini prav dobro razumela, vsaj z mojimi vatli merjeno, je potem občasno prav butasto reagiral. In to za čiste neumnosti.
Na primer.
Zvečer se prav fino pogovarjava. Se pravi sprašujem on pa naklada, kako je ko si velik.
Pol ga pa prime in vpraša:
"Pa zakaj si ne stisnem mozolja?
Kakšnega mozolja?
Na bradi maš enega prav mastnega."
Se ogledujem v ogledalu v kopalnici. Pa je bil res en dozorel. A osamljen kot palma sredi Sahare.
"Zakaj bi si ga pa stisnil?
Pa to je edino normalno. Pa tko si grd. Pa mizole stiskati je prav luštno.
A dej dej. To je pa res butasto. Sploh nisem vedel da ga imam. Prav malo mi je mar zanj. In sedaj ko tako težiš ga pa lih ne bom.
Butl."
Se je obrnil na postelji in se delal da spi.
Sem ugasnil luč, brez lahko noč, z mislijo: Vosu kaj ti morem, če si težek, in kaj je to pomembno, če ima človek mozolj.
Zjutraj sem vstal mnogo pd ostalimi. Je bil že fino svetel, ves optimističen dan, se človeku kar smeje, pa ne ve zakaj, še celo žvižganje bi pasalo, a se takrat nisem spomnil tako sem hitel in se zapodim po rosni travi, ter uživam. Bosonogi tek mi je s ostal še iz rane mladosti kot največji užitek, čeprav že zdavnaj pozabljena utrjenost stopal. To je pri bosonogem teku zelo pomembno, sicer se ti takoj zapiči kamen v blazinico pod palcem. Ta je še posebej mučna. Od tam se namreč odrivaš, da ne rečem celo smer držiš. Mučno da bolj ne more biti in dobim ful ruker. Seveda se zložim, in dobim še v koleno in kot se ob pravem padcu spodobi še v dlani. Jej sem nadarjen. Ne morem kot vsi normalni kamen v podplat pa konc.
Se malo smilim samemu sebi, pa ni krize, ker tudi v travi ležati mi je luštno. Gre samo za to da sem pred sekundo še nekaj drugega hotel, sedaj se pa že tolažim z drugim.
"A te buli?
Mal, pa ni hudega.
Pukaš!
Sj ni nč.
Pukaš sm rekla."
Ena smrklja, sem jo že včeraj opazil z vrha slapu, ko se je narod nabral in je bila tam, pa se nisem menil zanjo. Danes, ko sem pa ven odfurjal, je pa sedela na gugalnici, sicer pomahala ko sem letel mimo, pa tudi ne pogledal, kaj pa mene punce brigajo.
Saj so na svetu samo zato da težijo sicer se pa z njimi lih nimaš kaj početi.
"Dej ti kamen iz podplata izbrskam.
Nehi to boli.
Tih bot, pa zobe stisn. As desc al nis?
Nism!"
Je bila vsaj za leto starejša, pa vsaj za glavo večja. Po moje Igorjeva številka. Se je tudi že videlo da je ženska, ne samo punca. Kako se pa to vidi?
Punce imajo rožnate copate, kite in očala.
"Pukaš še kumouc.
Nehi.
Pukaš sm rekla!"
Veš da sem pokazal. Me je tudi sila skelelo. Ni bila prijetna operacija. Če bo kdaj zdravnica rabi še veliko vaje, a se ji je videlo da je veseli kirurgija.
"Kok doug bote tuki?
Do petka, se mi zdi.
Mi tut.
A si hotu spet na slap?
Ja a greš zraven?
A te ne bolijo rane?
Kaj bi to."
In sem že tekel čez travnik.
Ja, me skelelo, pa če dovolj hitro tečeš pozabiš. Tega se spomnim še iz rane mladosti, ko smo deca sezuli škornje, takrat na začetku maja in je bilo nekaj časa še zelo mrzlo in vse je pikalo. Če si pa dosti dolgo tekel si pa pozabil.
"Pučak, ne morem tako hitro."
Zlezem dol. Ji kažem kje se je fino prijeti, kam stopiti in sva 1, 2, 3 na vrhu.
"Kok ti gre dobr plezanje. A si alpinist?
Ja, na japki."
Pol se je pa smejala s tistim širokim nasmehom. Eni ljudje, ko pokažejo zobe povsem spmenijo karakter. In ta ga je na superfinofajn. Jo je bilo pa res fino videti nasmejano. Saj je tudi brez tega bila čisto prijetna. A nasmejana bistveno bolš.
Se zmeniva a ma glih vse, kar se z puncami lahko meniš.
Da je tudi iz Lj. Da je iz Most. Da je ata tudi na sindikalnem dopustu. Da je več v hribih kot doma. Da njej ni treba zraven. Samo če bi si to želela. Da je poizkusila in da je dolgčas. In raje bere. Bere vse kar ji pod roko pride. Prijateljic da ima nekaj, a je samo ena prava. Ta je pa več bolna kot zdrava a se lahko skoraj o vsem pogovarjata.
Da ne navija za nobenega, in da fuzbal ni zanjo ker bi se raje vse zmenila kot za žogo letala.
Pa reč če punce niso fiu-fiu.
Sicer je bilo pa čisto fino v njeni družbi in bi verjetno še dan današnji tam gori čepela, če ne bi mama spet panike zganjala, pa še da je zajtrk.
Sicer ni nihče več prišel pogledat. Tudi midva z Majo nisva prišla takoj dol. Sva se še fajn pogovarjala in je bilo lih vse bolj važno razen zajtrka, h kateremu je tudi njen ata klical.
"A boš marmelado? Je iz brusnic.
Bom raj klobaso."
U na klobase, posebej domače sem bil pa še od babice mahnjen. Tam je to bil redek dogodek, pa zato toliko bolj zaželen. Ni bolšjega kot domača, suha klobasa. Pa zelo na tanko mora biti narezana da je dobra. Če so predebeli kosi, kaj pa vem a izgubi lih pol privlačnosti če ne še več. Če je pa še domač kruh, ga pa ni bolšjega.
In tko mi jemo in se pomenkujemo, mame so hotele vedeti lih vse o deklici, ki se upa na vrh slapu.
Igor je bil pa čisto tiho in je zelo grdo gledal in sploh je bil najbolj možno tečen kar si lahko pdstavljaš.
Nisem niti rinil vanj, sem ga sicer par krat pogledal, ali že kaj mehča stališča, pa ko ni sem pa opustil namen, ker kaj pa češ s takim, ki je še samemu sebi zoprn.
Mame so sicer cvilile, da bi morali na izlet, pa da ne vejo kam se pa tlele pride, in da bojo v penzionu vprašale.
Da je Majin ata hribouc pa lahko njega.
Da ga ne poznajo in ni vljudno ...
Vstanem, grem do Maje.
"A mi posodiš fotra, mamo zanima kam se klele pride?"
Nisem dočakal odgovora. Fotr me niti ni ogovoril, je kar do naše mize šel in se z našimi menil, sam pa za Majo. Zraven videl Igorja kateremu je nos po tleh opletal ko je ves namrščen v sobo šel.
"Kva je tečn.
A je kaj bolan?
Po moje ga puberteta šlata.
Zato ni treba biti take volje.
Lej, že včeraj mi je nekaj težil, češ da moram mozolj stisniti.
Saj res hecno zgleda.
Zdej pa še ti. Pa kaj vam je? Ste navalili.
Dobr. Sej ni kriza. Sicer je pa to tvoj problem.
Kakšen problem?
To da imaš takle ....
Jest ga sploh ne vidim. Sploh ne vem zanj. Če se ne bi vsi z njim ukvarjali sploh ne bi vedel kaj je to."
Tišina.
"Kaj boste danes počeli?
Pojma nimam. Mama je rekla, da se moram bolj potruditi okoli Igorja. Da mu ni lahko in bi mu moja družba gotovo prijala.
Pa lih prijala. Raj trpel bi me, in potem pozabil, kako je tečn."
Pozneje.
"Igor kaj delaš?
Mmmm!
Kaj?
Ne tež?
Saj ti nič nočem. A bi partijo šaha?
Saj ne znaš.
Pol pa iz kota v kot.
To je za otroke.
Kaj pa karte?
Brez veze.
Kaj pa, kaj pa , kaj ... A greva na slap?
Doooougcaaaaajt.
Pejva kr tko mal okol.
Ok."
Prideva v predverje, tam so obešene glave trofej in rogovje nosorogov. No, ne teh a nekakšnih rogov pa sigurno. Pa cepin, dereze, palice in smuči in puška.
"Lej kakšna flinta.
Ka?
Puška. Pišuka je dobra.
A jo dosežeš.
Naj bojo vidl.
Čak grem na recepcijo vprašat.
Ne, čak, ka boš pa uprašu?
Če dajo pušo za pošlatat?
Tis čist prtegnen."
Sem ravno čez pult videl.
"Dooooober daaaaan."
Me je skor spgledala, tako mali sem bil.
"Prosim.
A nama pokažete pušo.
Kaj?
No, flinto.
A se ti mal hecaš?
Ne. Čist zares. Puško bi rada videla, pa je prijatelju nerodno vprašat.
Ne morta. Puška je stara, zarjaveta, sploh ne vem od kdaj in koga, je tu samo za okras.
Lahko si pa sposodita zračni puški in gresta na strelišče, če imata denar. Stane 5 din na uro. Patrone je treba posebej plačat."
Letiva iskat mame.
Pokavcali sta že, pokadile ne vem več kateri cigaret, še časopis je bil že mimo.
"Pa kje sta?
Ej, pojma nimam. V sobi jih ni.
Edinkrat ko jo rabiš, je pa ni.
Tipiš mamiš."
Mami sta stali tam na koncu sadovnjaka z rokami na čelu, tisto ko si zastiraš obraz, ker bi rad daleč videl, tako kot to počnejo Indijanci in zreta na vrhove nad kočo. Sprovocirane s pokazi Majinega ata, v smislu kam se pa klele pride.
Sem stal tam kot vkopan. Če si pa česa nisem predstavljal, si pa nisem, da bi se kolegici tako za hribe zanimali, če se nikoli niso. Še manj da bo Majin ata izpustil jutranji vzpon in bo raje razlagal kje in kod.
Če pa tole ni sumljivo, pol pa res ne vem kaj je. A takrat niti ni bilo pomembno, ker je bila zračna puška bistveno bolj in bi lahko potekal državni udar, pa ga ne bi opazil. Ajd, poplavo že še, ker bi bilo potrebno po vodi broditi.
"Mama, mama, mama.
Kaj je Andi?
A daš 10 din?
Prosim?
Prosim, prosim, prosim.
A je tako drag sladoled?
Ne, ne. Zračna puška in naboji.
Niti pod slučajno.
Oh no. Dej no. Sam 10din.
Pa saj sta odgovorna pionirja. Jaz bi pa Maji dovolil, pa jo ne zanima, samo brala bi."
Igor je ob omembi Maje prebledel.
Sam sem pa zažarel, ker se je obetal srečen konec, čeprav povsem nenadejan.
"Dej no."
Prav pobožno gledam. Nisem s trepalnicami migal, ker to punce počnejo, a bi pasalo.
"Ampak pazita, da ne bi kakšnih neumnosti uganjala. Zračna puška je lahko nevarna.
Saj smo imeli pri telovadbi preizkus.
Pa si kaj zadel?
No, skor."
In letim proti recepciji. Igor pa prav počasi za mano.
Kaj mu je? Še malo prej je bil poln energije, sedaj pa spet ene svoje reakcije. Ka me briga. Matr je težek.
Tišim denar čez pult.
"Za eno uro zračko in metke.
Ali za prijatelja tudi?
Tut. Saj takoj pride."
Stlačim municijo v žepe. Puši pod paisko in ga dočakam na pragu.
"Kero boš?
Si ju prav strokovno ogleduje.
Pejva do strelišča, moram probat."
Za parkiriščem, je bila ena lopa, na katero sva pritrdila tarči, od lope je bil pa ene 10 m dolg peščen trak, podobno kot balin plac. Se je videlo da so tam kar šicali, ker je bilo na lopi polno luknjic.
Igor pomeri in skoraj v sredino.
"Dej še drugo."
Zopet isto.
"Bom kar to, sta obe v redu."
Namerim še sam in ...
Sem vsaj 10x ustrelil, pa nikoli zadel niti tarče, kamoli krogov na tarči ali celo sredine.
Tako da sem kmalu s tisto pušo raje korakal okoli, kor da stražo pred Buckinghamsko palačo držim, čeprav takrat še nisem vedel kaj je to.
In tako naju dobi Maja, katera se je ravno vračala iz prejšnjega čička, kjer je čitala v naslednji kjer bo kaj pa drugega čitala.
Punce so pa res fiu-fiu.
Igor, ki je niti ni pogledal, je potem vse falil, in kmalu tudi on zaključil, da je brez veze, če se samo zezam in okoli korakam kot kakšen klovn in da gre v sobo ker ima vsega dost.
Pišuka. Pa kaj je spet narobe. Nekaj časa ga je celo veselilo da nič ne zadanem. Potem ga sploh ni motilo da korakam okoli s pušo na rami, pol pa kar ne enkrat. Kot bi ga komar pičil.
Pasiram prav počasi čez travnik za penzionom. Gledam na vrh slapa, tam je ena prav posebna energija.
"A grem loh is tabi?
M-h.
Zakaj si pa danes tako počasen, če vedno tako hitiš?"
Ne vem kaj sem naredil narobe. Zgleda negativno vplivam na Igorja. Ko bi vsaj vedel kaj naredim narobe. Tako se mi pa zdi, da je za isto lahko vesel ali hud. Ej, pojma nimam. Pol pa še mama teži da se ne prilagajam. Pa kaj mu naj še naredim. Saj je vse po njegovo.
"A upreš se pa nikoli?
Veš de. Stalno."
A mi je že dolgo jasno, da je upor in je upor. No, hočem reči. Se upreš pa veš, da bi se dalo pdrugačiti. In je upor ko ti je jasno, da bo samo še slabše. Teh se poskušam ogibati. Čeprav ne rata vedno. U, včasih ga fajn kiksnem.
Ko bi vsaj ljudje povedali kako in kaj. Včasih se ravno vidi, da lih ne vejo kaj bi radi. Pol se pa slikej.
"Se ti ne zdi da preveč kompliciraš?
Ja. Včasih bi vse poslal v 3 krasne.
Potem si pa zopet rečem, ali ni tole čisto preveč enostavno. Pa še malo zapletem.
Lej, tak sm.
Zanimivo.
Kaj je zanimivo?
Vse tole."
Potem je paberkovala, kaj vse že ni prebrala in da eni celo bolj komplicirajo kot jaz, a ni nihče to počel pri teh letih.
To so večinoma komplikacije potem ko si v puberteti. Kar pa sam to že nisem. Ker tole je sicer mozolj, a ni pubertetniški. Se pač premalo umivam in se mi je lojnica vnela.
"Ka?
Lojnica. Čak boste pri biologijo v sedmem jemali."
U kaj vse se nisva menila tam na vrhu slapu. Pa tako luštno se je videlo dol, penzion, pa gosti, pa cesta zadaj, vse tja do konca doline.
"A si že bila na koncu?
Velikokrat. Je še kar luštno. Je slap, tak velik, ne kot tale naš curek. Nad slapom pa planina in planinska koča na Okrešlju.
Ke?
Okrešelj. A ni hecno ime? Ampak je luštno tam. Se vidi dolina in hribi okoli kot bi bili na dlani.
Ali bi šel pogledat?
Ja, a danes je mogoče ppozno. Kok pa je do tam?
Danes sigurno ne, mogoče jutri, moram očija vprašati. Mislim da je dobro uro do slapu, potem pa še enkrat toliko do Okrešlja."
In tako mi v četrtek korakamo po dolini. Luštno kot v filmih. Z Majo sva se podila gori doli na okoli, ne vem če nisva naredila pot 3x, glede na vse kar je bilo treba med potjo pogledati. Lih vsak kamen, pa štor, pa rožo pa skalo, ali pa kar nekaj. U je blo lušno.
Igor pa. Kaj bi to. Tega pa res meče. Ko je izvedel je bil ves evforičen in je komaj čakal da odrinemo, sedaj si pa stalno na nos stopa, ker mu po tleh opleta, tako je siten.
Zgleda da niso samo punce fiu-fiu. Pa še to ne vse. Maja je čist super. Vsaj večinoma. Če jo lih ne prime da mora nekaj nujno prebrati. Pol gre po svoje. Sicer se pa čisto v redu meni.
So se mame zbondale iz Majinim fotrom. So se že zmenili da gremo, tako da je potem Majino vprašanje koliko je do Okrešlja samo od sebe ratalo da gremo vsi, čoporativno.
Zgleda da takimle samotnim volkom, ki sicer sila radi sami po hribih šprudlajo, potem občasni sila luštno pade da je cel trop. Lej lih tako je izpadlo. Vsi veseli, eni bolj kot drugi zijamo v slap Rinko. Me je kar na rit vrglo, kako je velik, in kakšen šum v naravi.
Bi kar tam ostal, če me nebi prestavili, da ga bom lahko še nazaj grede gledal.
Me je prehitela do koče za enih 100 m. A samo zato ker je poznala pot, sicer bi sigurno zmagal. Še prej, preden sva začela finalni šprint mi je pokazala izvir Savinje in superiorne pogleda nad slapom.
Da naj bom previden ob jeklenicah.
"Kerga se pa bojim?"
Sem letel mimo kot avion. Še všeč mi bo postalo v hribih, če je tako kot to.
Igor je prišel z glavnino prav pomno debatirajoč z Majinim fotrom o hribolazenju in previdnosti, ker je ne vem kako nevarno. Saj ne rečem. Takle prekaljen gornik, a prestrašiti vse z ne vem kakšnimi nevarnostmi. Vsaj prvič bi lahko bilo malo bolj izica. Ne rečem, naprej nad kočo so se videla ostenja nepmagljivih vrhov, katere zmorejo samo tisti pripravljeni za Himalajo.
"Hilari in Tensing.
Kdo?
Sir Edmund Hillary and Tenzing Norgay. Prvopristopnika na Everest ali Čumulungo.
Ka?
Everest domačini imenujejo Čumulungma.
Čmuluga pa ja. Dej se zezat.
Pa res. A ne de oči?
Res je. Maja ve več o alpinizmu kot sam. Ker vse prečita. Sam pa raje hodim kot čitam. Tako sem bil tamle"
in kaže na Turski žleb.
Mami sta prav z zanimanjem poslušali, čeprav so precej zariple prisopihale do koče, kjer so končno dobile svojo kauco in cigaret. Igor se je tudi delal, da je že pravi alpinist, čeprav nisem še nikoli slišal da ga je to vsaj malo zanimalo. A človek nikoli ne ve. Mogoče je pa to vzrok. Ko začneš v hribe hoditi, postaneš tečen kot brencelj in nepdvidljiv kot, kot …, še en brencelj. Se ne spomnim kateri drugi bi bil nepredvidljiv.
Z Majo sva kaj hitro zapustila statično zasedbo za mizo pred hišo. A smo prišli da bomo sedaj sedeli? Tukaj je plepo. Lej kakšen super travnik, pa hosta okoli in bregi in hribi ter na vrhu skale. Ti povem, zares super. Zakaj mi pa prej niso povedali da je fajn.
Saj v resnici so mi, pa nisem zapopadel. Sem bil od vekomaj selektivno naglušen ali celo gluh. Ne sicer zanalašč. Pač skoncentriran na nekaj drugega in me je kaj malo brigalo za hribe. Vse ostalo prej.
A kaj?
100 stvari po ta malem. Ni da bi razpredal.
"Ja pa ja, še Turki so tuki plezal?
Ne no. Tistemu prehodu se reče Turski žleb. Ne vem če ima kaj z Turki. Ima pa z imenom Turska gora. Evo ti jo.
Kaže nekam na levo."
Leživa tam na sredini travnika, na nebu se podijo nagajivi oblački. Pa bolj za dekoracijo, ne kot najava spremembe vremena.
"Tisti so razpotegnjeni pa še malček žmrčasto rata.
Kakšno?
No kot ene vrste meglica. Čeprav ta je bolj v kosu in se vleče po dolini okoli vogalov. Kadar je pa žmrčasto je pa povsod malo zamegljeno."
Ej se je režala. Sem mislil da se ji bo zaletelo. Eto isto kot če bi jo žgečkal.
Kar v naslednjem hipu tudi izvedem, da se ne bi zastonj režala. Jo zajaham in prežgečkam, po dolgem in počez, da so ji kar solze pritekle.
Se vsa zadihana uleževa, rama ob rami , oči v oči, zares ima lušten nasmeh in vpraša:
"A ti jih pokažem?
Ka?
Joškice.
Ka?
A bi jih rad videl?"
Si že vleče majico iza hlač.
A dej dej. Kaj pa to mene briga.
Odskočim kot da bi na kačo stopil.
Gledam kot butelj v nova vrata.
Menda je tele.
"Sej, sej sem se samo hecala."
Gleda prav prestrašeno.
Grem čez travnik, gledam v tla. Kaj je bilo pa to?
"Uprost!"
Kliče za mano.
Pa je ne poslušam več. Navlečem filter za druge zvoke, kot bi si nadel kapo in napovem ko pasiram mimo miz pred kočo:
"Bom šel kar počasi nazaj, sem nekaj utrujen.
Kje je pa Maja?"
Pride prec, kličem nazaj in že zavijam po poti v dolino.
Tudi glavnina se počasi odpravlja.
"A bo še kdo kaj?
Igor a boš še en štrudel?
Plačat prosim!
Dones jest častim."
In tko.
Kok se je pa tista pot vlekla. To se ne da opisat. Vsaj 3x daljša dolina je nazaj grede.
Pa vsi uni ovinki. Smrek ne morš verjet, nikoli ne zmanjka. Tudi sonce se je skrilo za vrhove, pa je še po tej plati turobno izgledalo.
So me prehiteli nekje kmalu na ravnini. Sem se vlekel kot megla.
Mama je nekaj časa silila vame, kaj mi je. Ali sem kaj takega pojedel? Pa nisem nič drugega kot ostali, torej ni drugega, kot da nimam dovolj kondicije in me je pač zmanjkalo.
Da bojo tudi ostali počasi hodili, da ne bom sam.
Ne. Ne. Točno to hočem. Biti sam.
Mi grejo vsi na jetra, hribi so pa čist mim in me nikoli več ne vidijo.
Še najbolj mi je šel na jetra Igor ki je kar po eni nogi skakal, ko je lahko Maji težil. Ta je sicer precej milo gledala ko je šla mimo, se celo še ene trikrat obrnila a je tudi pri tem ostalo.
Maje nisem nikoli več srečal. Jo je še kar omenjala mama, a se mi zdi, da je lahko potem kaj dodala o njenem fotru. Kok da je fajn pa tak.
Maje so bile vedno zelo pomembne v mojem življenju.
Odločilne?
Ne, to pa ne.
Vplivne pa fejst.