Prvi del

S petami po riti tolči:

A se spomniš, ko smo kot otroci na trebuhu ležali na tleh, največkrat v dnevni sobi, listali slikanico, ali pozneje knjigo, naslonjeni na komolce, brada podprta z dlanmi.

Potem je malo specifike.

Večina, ne vsi, a veliko pa sigurno, je ob tem dvignila noge.

Potem nas je ogromno z nogami migalo.

Ker smo bili takrat tako gibčni, pa tisto gibanje sploh ni bilo nežno, sem in tja, ampak je pri nadarjenih prišlo do dotikanja s petami do riti.

Eto dejstva.

Kaj dela, še največkrat, ker je to postala tudi vrednostna sodba, s petami se po riti tolče.

V tem primeru pomeni najslabše možno, a res nima pametnejšega dela, pa ko bi se vsaj skrivala, al pa skrival, takrat še ni spolnih razlik, tako pa zares izziva, takoj posodo pomij.

Ta konec je samo kot dodatek, ker so bili vmes tudi starši, ki so razumeli da je s petami se po riti tolči ene vrste nirvana in le te niso vsi tega zmožni početi. Predvsem z leti, se magija trenutka zapre, posledično pa tudi gibčnost.

Ker če bi celo življenje prakticirali z nogami po riti, hopsanje, žvižganje, bi vas po strani gledali, a je res še tako otročja, se ja ne spodobi pri teh letih.

Nekateri posebej nadarjeni, smo znali to početi tudi brez knjige in tudi na travniku s travno bilko med zobmi, plavati v neslutene razsežnosti.

Ja, nekatera sanjarjenja so bila pa že res vesoljska, tako da sem se potem vprašal, pa sej si čist butast, kaj vse se boš še izmislil.

Pogrešam tisti čas.

Življenje postane lažje, ko sprejmeš, da ni nujno, da ima vse smisel.

Tudi nesmisel nima smisla in je hkrati tako pomemben.

né pas se pencher

Napasepenser audehors sem menda milijon krat prebral.

Z vlakom peljati se mi je od vekomaj bil velik užitek. Še raje sem opazoval vlake in njih dele na postajah. Kadar so sestavljali kompozicijo in je bilo potrebno vagone premikati, da so se pravi v vrsto postavili, potem je bilo na postaji sila živahno in para, ja takrat so lokomotive še sikale, kadar so spustile paro, u, tisto je bil prav poseben zvočni efekt. Vizualni tudi, kadar je lokomotiva posebej veliko pare spustila in je bilo sonce zadaj in so sončni žarki prodirali skozi paro in se je počasi risala silhueta črnega stroja, kateri je po obrisih dobival barvo, pač glede na to kako hitro se je para porazgubila.

Pa vendar.

Ne glede na vse pozitivne konotacije, kajti tudi gledanje skozi okno je sila razburljivo. Na začetku ko še poznaš kraje, v smislu, asvidla, Trimo ima prizidek?

A si videla, je bilo namenjeno babici, katera je tudi pomno spremljala vse premike v znanih logih.

Puclevi imajo nov hlev.

Nisem vedel keri so Puclevi. Babi je večino poznala, če pa ne direktno pa vsaj komentirala, zgode in nezgode, za katere pa nisem bil dovzeten, ker so to bile zgodbe enih drugih časov.

Sam sem bil pa tu in sedaj in mi neznane prikazni niso nič pomenile.

Tako se je tudi vožnja začela ponavljati.

Ker sem večinoma stal ob oknu, sem kaj kmalu prebral napis na ploščici na oknu v dveh jezikih.

Napa sepenser audehors in spodaj ne naginji se kroz prozor.

Prvi del me je dosti bolj prevzel. Še preden so mi razložili da je v francoščini, mi je prevzel tuj del napisa, budil vse možne in nemožne skomine po tujih krajih in časih.

Zakaj je pa v francoščini in ne nemščini ali italijanščini, saj ni nikoli nobenega Francoza, Nemce in Italijane se pa vse eno kdaj sliši.

Na čelu mu pač ne piše, če pa kaj reče, je pa takoj vprašaj.

Keri so pa to?

Tako da sem vse eno vse večkrat prebral napis, z urami pa tudi že povsem podzavestno ponavljal, pa makar visel na oknu in gledal okolico, katera je hitela mimo, a ne bil prisoten, tako da sploh ni bilo več potrebno premikanje po tujih krajih, lahko se je začel že povsem umirjen prizor, večinoma razgovor s kom, v nekakšnem neznanem mestu, tako da sedaj ne znam povedati, od kje, a je bilo nekaj na televiziji, ker do takrat še nisem bil dalj kot v Zagrebu.

Ja pa na Reki, a ni bilo morja, tako da je moralo biti nekje not. Maribor bi spoznal, verjetno je bil Zagreb.

Kapaveš?

Ne marajo te, všeč jim je iluzija o tebi. Če je to tisto, kar potrebujete, kar želite, kar vas osrečuje, potem je vse v redu. Želim ti ga. In kdo ve, morda je bila tudi meni le iluzija všeč....

Adijo.

Decembra se bojim.

Ne, v decembru se ne bojim, se pa bojim prihajajočega konca leta, ko je potrebno postoriti še milijon svari, katere si imel v načrtu, že dalj časa, a si vedno odlašal na december. Ker to je en zmešan čas in kaj veliko od njega pač ne moreš pričakovati, ter je zato najbolj primeren za zaključke, dokončanja, finiširanja, obljubljanja, svetega zaklinjanja, itd.

Itd, je naj hujši.

December je tudi čas, ko se končno spodobi obiskati prijatelje, katere si pogrešal celo leto, a nikoli ni bilo pravega časa. Časa je sicer bilo dovolj, a je bilo tudi načrtov ogromno in preveč in se že spet ni izšlo.

Tam nekje konec maja, začetka junija, si rečem, letos jih bom pa zares obiskal. Potem celo delam načrte in scenarije, kako to izpeljati, ker sploh ni več enostavno.

Ko smo bili študentarija, si se pač pojavil na vratih, ali jih pa poljubil, kakor so znali reči naši južni bratje, če ni bilo nikogar doma. A nikoli to ni bil problem.

Sedaj pa je.

Morda je, sigurno je kriva mobilnost. Včasih ko nisi bil tako mobilen, je bilo pač od trenutka odvisno, sedaj se je pa potrebno v naprej napovedati, kar pa sploh ni tako enostavno, saj ne veš če ima čas, kaj pa če ima ravno nekaj v načrtu, potem naj bi s tabo kramljal, kako je bilo včasih vse drgač, sedaj pa vidiš, gre vse u maloro.

Koga pa to briga?

Tako se vrtijo meseci in leta, za novoletno pismo ni časa, za spomladanski obisk, pa ne več kako in kaj.

Kaj pa če nismo Finci ratali?

Včasih ne vem, kaj je bolj frustrirajoče, da te ljudje, ki bi te morali poznati, ne poznajo, ali da si ljudje, ki te ne poznajo, mislijo, da te poznajo.

Trilogija (finta).

V resnici je finta, sploh ni trilogija in bi moral biti naslov finta, ampak potem se ne bi tako fajn slišalo, da ne rečem, da je povsem pod nivojem.

Ja fint kaj pa?

Trilogija se pa tako dramatično sliši, čeprav čitam na Wikipediji, da sploh ni treba da je dramatično. Pač vsake tri stvari, če imajo le kanček skupnega lahko obdolžiš za trilogijo.

Kar se mene tiče je bila trilogija vedno v povezavi z težko jebo, če ne celo katastrofo, zato raj trilogija kotr finta.

To je tko.

Sploh ni trilogija, ker bi moralo biti štirlogija, al pa petlogija, pač kolikor pač logija.

Eto pa imam naslov.

Kolikor pač logija.

Jusi Hamalainen*

(Jusi - Gift from God)

*

V resnici sploh ni bil Jusi, a je zame ekvivalent slovenskemu Janezu, še manj Hamalainen, a priimek razodeva da je iz unih koncev. Hamenlina je glavno mesto pokrajine, med Hki-jem (Hki je uradna skrajšava za Helsinki) in Tamperejem. Če se ne motim, so to uni ta tihi*. In Jusi je takšen bil. Veliko je v tla gledal in se sploh izogibal nepotrebnim stikom in komunikaciji.

Se ne spomnim ali je prišel pred mano v biro ali pa takoj za mano, a je bil podobno frišen in glede na to tudi nepoučen o posebnostih biroja.

Vsak jih ima.

Ja posebnosti no.

Ja, biro ker pa?

Posameznik tudi, a ni o tistem.

No, je o Jusitu, a to v nadaljevanju.

Tako da sva bila glede tega na isti valovni dolžini.

Meni precej dolgo ni potegnilo, glede tega sem nadarjen, da tudi če znaš jezik, še vedno ne veš, kje je sauna*. A za to sva izvedela v nadaljevanju, na začetku, je bilo pa o načinu uporabe telefona.

Vsi smo jih imeli, tudi vsak svojo številko, kakor tudi mizo in okolico.

Okolica je sosednja miza z odloženimi načrti in police okoli, napolnjene s projekti v obdelavi.

Ali lahko pokličem mamo pa ne in je bilo vsaj z moje strani na začetku kar nekaj slepomišenja na to temo. So mi razložili naknadno, precej kmalu, da seveda lahko pokličem mamo, a samo izven delovnega časa. Tudi pogovor naj ostane na minutah ne na urah.

Pa je nisem.

Ja, klical mame.

Sem kmalu dobil telefon na domač naslov in to potem ni bil nikoli več problem.

Pa tudi z mamo se nimaš kaj meniti, jo zanima samo ali sem lačen, ali imam topla oblačila, pa take, na koncu, preden, se slišiva, pa še, kokos kej?

V resnici je sploh ni zanimalo.

Zares so postali problemi dol in problemi gor, podobno kot dan in noč. Ne da nimata ničesar skupnega, vsaj začetek in konec sta skupna, ostalo je pa zares precej drugače.

Če sem ji poizkušal nakazati kaj kar ni bilo po pričakovanjih je iz tistega drama ratala, tako da sem moral potem še par dni pojasnjevati da ni nič takega in na drugi strani, me zares ni nič zanimalo kaj je Drnovšek rekel, ali celo kaj bi moral reči.

A je o Jusitu.

Jusita nekaj časa sploh nisem opazil. Ja videl, tam enega boječega, kateri tudi med malico sedi za mizo in nekaj v koledar piše. U, to s koledarjem je posebna štorija, ter nikoli ne pogleda nobenega kateri gre mimo. Na nesrečo je imel mizo ob prehodu, ker tiste ob oknih, so dopuščale da si lahko vsej ven zijal. Jusi pa ni mogel ven zijati preko nekoga, se ja ne spodobi in ne daj bože, bo še mislil, da mu kaj hočem, ter lahko iz tistega nastane pogovor.

Groza.

Zdej to je tko.

Taktat še nisem vedel nič o teh finskih travmah in sem par krat mimo njegove mize šel in se malo nasmihal, ker je imel na predelni steni pred sabo, obešen plakat nebotičnika in to po dolgem, ker je bil plakat kar velik, predelna stena pa ne, višja od 1,2 m in bi rabil vsaj prizidek, da bi lahko tisti plakat pokonci obesil. Sem potem izvedel da iz Nju Jorka.

Je Toporišič, takrat enkrat razlagal, če hočemo Čikagu reči Čikago, potem bi morali tudi New Yorku, Nju Jork.

Ok.

Kot pravi seljačina sem ga kmalu za tem, ja po ene trikrat mimo šel, a se ne spomnim ali je bilo četrtič, ali več, direktno napadel, ja koko pa, kaj ma pa to obešeno?

Vsi, ali pa vsaj velika večina smo imeli tam na predelni steni, stene so bile med mizami, da nisi direkt v soseda an fas zijal, nalepljeno kaj vse ne. Punce večinoma, kakšne mucke in kužite, fantje pa punce.

Hec.

Tega sploh ni bilo.

Kaj bodo pa sosedi rekli?

U, to je bog i batina gor.

Sam sem imel ajdovsko dečvo v Prisanku izpred poštarskega doma na Vršiču in Plečnikovo barjansko cerkev, potem pa še vozni red avtobusa, zvečer jih ni bilo na ostajanje, spisek, kaj moram kupiti na poti domov in nekaj skic in prospektov glede na projekte, katere sem šlatal.

Jusi je na moje vprašanje kaj hecno odreagiral.

Se je delal, da ne sliši in ni niti glave vzdignil in naprej risal, takrat smo še z rapidografi po pausu drgnili.

Tu bi lahko napisal, da ne bi bi jaz, če ne bi še enkrat vprašal. Pa ni bilo nič na tisti strani, ampak se mi je zares zdelo da slabo sliši, to se meni zadnje čase veliko dogaja, ne da ne slišim, a sem z mislimi povsem drugje in zares ne registriram, če že slučajno slišim.

Takrat sem dal pa roko na mizo, na paus, paus je še kar občutljiv na vlago, dlani pa tudi niso vedno suhe, tako da na to smo bili vsi šarf, tako da mu ni ostalo drugega kakor da dvigne glavo.

Takrat precej čemeren pogled, še nisem vedel da Finci ne izražajo čustev z obrazom in nisem vedel ali je pogled ki bi te utopil v žlici vode, ali samo brez izrazen, nezainteresiran, včasih celo prazen pogled.

Verjetno je bilo ene tri trenutke vmes, a takrat pa nisem vedel za take štose, ker odgovoril ni takoj, ampak po lahnem premoru in vprašal:

"Prosim?"

V resnici Finci ne uporabljajo vljudnostnih fraz in so glede tega brutalno direktni, tako da direktni prevod se glasi:

"Kaj?"

A sem potem izvedel da se na finski:

"Mita?"

Potem navezujejo prevodi od

"prosim?"

do direktno

"Kva je no?"

Ja, finščina ni lahka.

Jest taka seljačina pa ne odneham in me zanima zakaj ima nebotičnik, pa še po dolgem obešen?

Je videl da se me lahko odkriža samo z odgovorom, sicer lahko iz tistega cela drama rata in je začel.

Menda je bil v Nju Jorku, da so mu nebotičniki od vekomaj všeč, da je tam super fino fajn, da je v centralnem parku in predvsem okoli njega veliko visokih stavb, da mu je pa še posebej všeč poslovni becirk.

Pa ne da je sam od sebe vse to povedal.

Kot pravi Finec je na vsako moje vprašanje na kratko, a kaj ko me je vse bolj zanimalo. Tako da sva se kar menila.

Na mojo pripombo, da mu ne bo lahko, ker v tem biroju delajo bolj stavbe po dolgem pri tleh, še največ industrijskih zgradb. Se je kar pridušal. A sem mu razložil, da dokler ne bo imel svojega biroja, menda ne bo delal stolpnic.

Se je izkazalo da je novo pečeni arhitekt s diplomo iz Tampereja*.

Jusi - opombe

*Sauna

Sem že pisal o tem. Če ker hoče da napišem savna, morajo potem vsi ostali pisati Karst ne kras, ker so to besedo dodali Italijani. Finci pa sauna.

Sauna, skvoš, telovadnica, itd

V savno sem šel samo enkrat, pa še to samo, ker me je zanimalo kako izgledajo prostori na strehi. Tisto je namreč Kale uporabljal za kuhanje investitorjev. Zato smo imeli tri tajnice. Ena je samo nadstropje z savno rihtala.

Koko?

Gor je poleg savne še dnevna soba. Kar se hecno sliši za arhitekturni biro, savna še, saj smo na finskem, dnevna soba pa vse eno tumač.

Oh, to je pa tko.

Okoli savne so dodatni prostori za sprostitev. V blokih, če ima svojo savno v stanovanju, kar sploh ni nenavadno, ni pa povsod, a to zaradi zviševanja standarda na finskem in so zato v starejših blokih savne skupne, večinoma v pritličju, da lahko potem še tam pred savno sedijo.

Ta predprostor je v blokih lično zakamaufliran od nesramnih pogledov.

Na vrh biroja pa ni bilo nesramnih pogledov, je bil pa zato razgled po zalivu. Ne nič romantike, ker je bila vmes še avtocesta in pas naselja na obali. Pa vendar, ko si dovolj piva popil, te sploh ni motilo tisto vmes do zaliva.

Tu je potrebno poudariti, da finska sauna sploh ni samo savna pa konc. U, to je cel obred. Sicer bleda senca obreda priprave čaja pri Japoncih, a še vedno kar komplicirano. No, za naše južnjaške pojme. Njim je pa edino normalno, da se z brezovimi vejami tepeš, ta cajt ko se kuhaš v savni.

Pa ni samo to.

Prvo popiješ pivo in si zraven misliš, kar si pač mislil, gostitelj, te sicer vpraša, ali si uredu in seveda si vredu, pa makar prestrašen, pred pričakovanjem, počasnega kuhanja.

Zakaj že žaba ne izskoči ko narašča temperatura v loncu?

Iz istega razloga, ker je vljudna in ne moreš Fincu reči, da ti pa že ne greš v savno, ker je to največ kar ti lahko ponudi.

Pol se je treba stuširati z mrzlo vodo, u matr sej so čist blesavi.

Pol končno lahko zasedeš spodnjo polico v savni. Večinoma so 3, na zgornji te vsa para pošlata, na spodnji si pa misliš, neuš ti mene, a te potem Finac povabi na srednjo, kar seveda sprejmeš, če si že tako daleč prišel, ne boš sedaj odnehal, sploh pa ni tako hudo kakor sem se bal.

Pol zlije pa vodo na kamne, ti pa postane jasno, če tole preživim bom najbolj priden fantek na svetu.

To je tko.

Za Fince je savna tam nekje okoli 80 stopinj, mogoče celo manj, tisto se potem razlikuje od desca do desca, (pa babe do babe tudi (da se mi nebi kera kaj napihovala)).

Za turiste je pa prvič obvezno 100 stopinj, da vidijo iz kakšnega testa so Finci.

Pol ti da pa šop brezovih vej, sam se pa začne z svojim šopom mlatiti po hrbtu in stegnih, zraven se prav prešerno reži in nekateri redki vprašajo:

"A ne kok je fino?

Pa, veš de je."

Zraven pa ravno premišljuješ kdaj bo tega konec.

Potem končno lahko zapustiš savno, ves srečen da se nisi stegnil od svinske vročine, pol se greš tuširat z mrzlo vodo, in vajo ponovi 3x.

Če je savna v naravi, letiš v jezero, v skrajnih primerih pa celo v luknjo v ledu in se tam not vržeš.

Sam sem prav počasi poizkusil, če ni tole moje zanje neumnost v življenju, pa se je pokazalo, da niti ni tako hudo. Sem se celo potopil do vratu, a to je bilo prvič in zadnjič in mene žiuga tja več ne dobite.

Finci pa to redno, čim bolj mrzlo je, tem bolj uživajo.

Po tem obredu sediš v bademantlu na terasi piješ pivo, ješ hrenovko* in vmes šlukneš kakšno vodko.

Potem je odvisno od vzdušja.

Nekateri kozlajo kot Rusi, nekateri pa ne, a se ne spomnijo dosti, razen da je bilo super fino fajn.

Kaj ne, a tako angro pa fuldobr.

Na strehi je Kale kuhal investitorje, zato je bila pred teraso še dnevna soba, da so se bolj domače počutili in so potem z veseljem podpisali pogodbo.

U, Kale ga je nesel.

*Hrenovka -makara.

Je bolj na našo safalado. Andrejina mama je rekla da tiste njihove klobase niso mesa od blizu videle.

*Tampere arhitektura

Sem že pravil, Finci imajo arhitekte brez diplome, jim rečejo rakenus arhitekti, kar bi se prevedlo kot gradbeni arhitekt. Ne, to niso gradbeniki, ker tudi te imajo, so pa to ljudje ki obvladajo vse o arhitekturi razen umetnosti.

Do te imajo sploh čuden odnos.

Sem že pravil, sem na začetku videl razstavljene projekte natečaja za cerkev in je zmagal en, ki je oddal na roko skicirane tlorise brez fasad.

Nisem mogel verjeti, ko so mi razložili, da je fasada osebna interpretacija, kot taka povsem nepomembna. Saj imamo res vsak drugačno mnenje, pa vendar, a veš kakšen halo bi bil v naši dolini, brez fasad, saj so vendar edine pomembne, če ni funkcionalno, koga pa to briga, se bojo pa mal stisnili, ampak fasade, pa še na skic papirju s prosto roko.

Pa kdo je še kej tacga vidu?

Al su šašavi ovi Finci, bi rekel Obelix.

Ocenjujejo samo funkcijo.

Tako tudi gradbeni arhitektje imajo prav poseben odnos z arhitekti z diplomo. Jih prav zaničevalno imenujejo umetniki, zraven se pa škodoželjno režijo*.

Tu je potrebno dodati preblisk, ki direktno nima veze z arhitekturo, je pa vse prisoten.

Ko sem komu povedal da delam za Kaleta, jih je večina reagirala, u to je un ki ima neon napis na strehi?

Sem kar rabil, da je to kritika.

Namreč, pri Fincih če se kdo predstavi in sem se se ene 2 leti, jest inženir arhitekture, bi se pri nas slišalo kot, jest fahidiot.

Finci se nič ven ne mečejo. Večina jih misli da je to najslabše kar se lahko zgodi. Zato tisti pregovor sila resno jemljejo:

“Kel’ onni on, se onnen kätkeköön.” - “Kdor je srečen, bi to moral skriti.”

Kaj ma pa to veze z arhitekturno šolo v Tampereju.

Direktno nič, posredno pa vse.

Namreč.

Če je po celem sveti znana arhitekturna šola Otanjemi, kar Amerikance, Japonce, pa še kere upraš, ta je od otoka kjer sem delal še enkrat toliko na zahod, tam se začne Espo, en od centrov Helsinkita, za to šolo pravijo finski arhitekti, da je za turiste in nekaj njihovih umetnikov, skratka čist mim.

Potem sta na to temo še dve.

Ena je gor u vukojebini, kjer poleti ni več noči se kliče Oulu arhitektura in tu so edini vzeli post moderno. Tudi to na finski način a so vsaj poizkušali.

Otanjemi je vedno samo moderno gonil, kar je še kar razumljivo, glede na svetovna imena. Alto, Pietila, Sarinen itd.

Zato je pa arhitektura iz Tampereja prav posebna.

Zdej, to je tko.

Ne, vem če so se Finci zmislili strukturalizem, so bili pa eni od bolj vplivnih in iz Tampereja je en veseljak, se kliče Pietila. V resnici sta ata in mama Raili and Reima Pietilä, ki sta posebej zanimiva.

Pol je že spet tko.

Kakor je bil meni dolgo Aalto mal tko. Pol ko sem spremenil stališče in sprejel da tudi bogovi grešijo, ter posledično občudoval ta fajne, ta komsikomsa pa spregledal, tako je tudi s Pietilo.

S tem da pri njem je pa vse čudno, a je zanimivo nekaj pa celo fajn. Sam pa niti pod slučajno ne bi nič na to temo narisal.

Kar mi je bil Alto kar kdaj svetal vzor.

Pri Pietili je ta večji problem, da si zmisli zelo zanimivo idejno zasnovo, tako fajn, da celo rečeš u kok je pa to zanimivo, potem pa imajo pri izvedbi težke probleme. Če bi gledal samo njegove realizacije, potem bi rekel norc. Ker pa poznam njegove ideje pa pravim genij.

Zahubani

Zdej, to je tko.

Jusi bi verjetno komot lahko bil vsaj sprejemljiv, če ne bi bil tako zafrustriran, kar ni lepo, hudo pa tudi ne in tako vpet v tradicionalne vzorce.

Tako da je izpadlo, ne da ga ni prenašala, a ji ni bilo čisto nič do naslednjega srečanja, kar sva, Jusi in sam, takoj zaštekala, ter je potem večina ostalo najino druženje. Ajla, je včasih prisostvovala, a nikoli nista našla skupnih točk.

Če narobe začneš, ni lahko popraviti.

To je blo pa tko.

Nekje na začetku spoznavanj, ko je led prebit, kar sploh ni bilo tako enostavno, a smo vse eno prišli tako daleč, da naju je povabil, k njemu domov, na večerjo.

Še je že v biroju videlo, da si da kaj opravka okoli Ajle, a pač ni en tistih karizmatičnih finskih Apolonov, zaradi katerih derejo američanke in še kere, v Skandinavijo.

V resnici pravo nasprotje.

Mali nikakvi, zahubani.

A, zahubani?

Ima sicer več pomenov, a za današnjo pripoved naj ostane, vase povlečen, neizrazit, sramežljiv in kar je še takih na to in te teme.

Se je precej trudil narediti vtis na Ajlo, ne vem če me ni zato blizu spustil, potem sem pa ostal, čeprav ni z Ajlo bilo čisto nič slavno.

Po pa tam, na tisti večerji, luba duša nesrečna, je pa Ajlo spraševal samo okoli kuhanja in še celo okoli čiščenja teflonskih posod.

Kaj hujšega.

Ajla, ne da ni znala kuhati, je, a ji ni bilo do tega veliko, včasih pa še čisto nič in sploh je bilo kuhanje nujno zlo v življenju, sigurno pa ni na noben način uživala in z zanimanjem spremljala opravil okoli tega.

V resnici, če bi si ji hotel prikupiti, ker točno to se je trudil, bi ji moral kaj okoli arhitekture, še najbolje vpliv finske arhitekture na svetovne trende, ali pa še raje filozofki pristopi pri finski arhitekturi.

Pa ne da je bila Ajla, kaj izrazito na to temo. A tako kot vsi, smo radi spremljali kunštne razlage, okoli konteksta in fundamentov klasične izobrazbe na svetovne trende.

To je mal tko kot z Žižkom.

Razumam sicer nič, ampak je tok fajni.

Tako je tudi Zaha Hadid imela predavanje in smo morali stati taka gužva je bila, pa je bilo v največji predavalnici, ne vem če ni za 500 ljudi, ampak sigurno več kot 200, med 300 in 400 verjetno in seveda nisem nič zastopil, ampak je bilo tok fajn.

Pol, po predavanju, smo šli še na pijačko, pa sem lahko samo zunaj stal, takrat finski famozni personal space, takrat ko je minimum 2m med posamezniki, ni nič pomenil.

To je bilo 2x v zgodovini.

Ko je prišla Zaha in ko so Finci namahali Švede na svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu.

Po, pa kola.

Bogi Jusi.

Že tako sem ga povsem spodnesel, s svojim agresivnim obnašanjem.

Ma, ko pita ne skita, je za Fince agresivno.

Pol pa še totalno pogorišče okoli Ajle, tako da mu ni ostalo drugega in se začne z menoj pogovarjati.

Bil Hame gor al dol.

Hamalainen, pomeni da je iz Hame, ta je pa spet področje okoli Hamenline (Hämeenlinna).

Lina je grad, utrdba.

Suomen lina je finski grad.

Talin pa je danski grad.

Ker dance po finsko se kličejo tanskalaiset. Danski ljudje.

Talin je sicer v Estoniji, a sam ne ločim jezika, meni se sliši a ma čist isto.

Ok, nima veze, ima pa da je Hamenlina na pol pota, približno med Hki-jem in Tamperejem. In to točno tam, kjer ni tamal miljon jezer. Par 100 jih je vse eno, a za finske razmere skoraj brez.

Tako da so Hamalaineni bolj sa strane obravnavani. Menda so sila sramežljivi in predvsem stalno tiho. Še za finske razmere omembe vredno tiho, pa je večina Fincev za naše razmere nerazumljivo tiho.

Ne vsi, a večina. Ker tam ob ruski meji, so tisti Finci, kateri so pribežali iz ruske Karelije, katera je bila včasih finska, a jim jo je Rusija vzela in jih je tamal milijon prebežalo na finsko stran. Tam je sedaj koncentracija ljudstva malo večja, menda je povprečno en na kvadratni kilometer, a tam je menda 1,5, tako da je celo malo gužve.

Itak so pa pravoslavci in sploh ne tiho, kot ne bi bili Finci.

Najin šefo je bil karjalainen in dolgo nisem popadel, da naj bi bili finci stalno tiho.

Ok, nima veze.

Veze ima, da je okoli Hamanline ene vrste lukna in v tej luknji je bil doma moj Jusi.

Je kar kdaj potožil nad le tem, a o tem kje drugje.

Sedaj navržem, da je Jusi bil s srcem in dušo arhitekt, in kot tak ni pasal tam na eno kmetijo, od koder je prihajal. Menda je bilo na vasi sila utesnjujoče, pa magari so Finci sila na redko naseljeni, v luknji pa še toliko bolj.

Menda je v starih cajtih bil običaj, da si postavil hišo, ko se ni videl več sosedov dim. Glede na to da je finska večinoma ravna, so bili tudi razmaki veliki.

Tega sicer več ne prakticirajo, a jim je ostalo v genih in so najbolj srečni če lahko na samem vodko žlampajo.

Tako je Jusi iz svoje vasi odšel v gimnazijo v Hamenlino, se tam poizkusil z hokejem, košarko, nogometom, tek na smučeh ne šteje, to itak vsak počne, pa mu ni noben šport sedel. Pa ne šport sam, tam celo bi lahko kaj bilo, če bi igrali trojke, a so vsi ekipni športi, tam pa je potem Jusi kompletno sfalil.

Punce še ni imel zaresne. Menda sta se z eno fajn prešlatala, a se potem drug teden sploh ni spomnila.

Na fax je šel v Tampere in tam so ga okužili z stolpnicami. Ne da so v Tampereju stolpnice, a na faksu so imeli profesorja, kateri jim je pravil kako velike hiše delajo v Ameriki, tako da je potem tudi pri njem diplomiral, ter odšel po diplomi v Čikago in Nju jork, ter bil z videnim več kot navdušen.

Rebel

In tko nekega lepega dne, v resnici se ne spomnim kakšne vrste vreme je bilo, sigurno pa ni bilo snega ali svinskega vetra, kamoli naliva.

Sploh je pa pri Fincih precej drugačno vreme.

Zdej, to je tko.

Seveda sneži, dežuje, piha in sonce sije, ta del je identičen, a je potrebno takoj dodati razlago za dodatek.

Namreč, tam ko piha, piha pa veliko, še za tiste dni, ko lokalci sploh ne omenjajo vetra, v resnici vleče in je v zavetrju precej drugačna temperatura kot na odprtem.

Kadar pa še lokalci omenijo veter, je pa podobno kot kadar doma pride 100 letni veter. Ta je zadnje čase skoraj vsako leto, a se potem o tem poroča na radiu, tv in vsebina pogovorov je vsaj kakšen dan, če ne več zapolnjena z doživljaji med in zraven pihanja.

Finci se pa samo prestavijo na zavetrni del hiše.

Se spomnim, je Hansina pravila, kako je spoznala Peera, to je ne sojeni spremljevalec, sta se sila fajn štekala, al kaj ko so njemu bol všeč fantki, v resnici samo fantki, tako da se glede tega ni med njima nič razvilo, se je pa vse ostalo, kar je pa v domeni prijateljstva. U, tega pa ogromno.

Vse do tega da jo je hodil obiskovat celo v Helsinki kjer je delala podiplomskega, doma sta pa iz Faroe islands, Ferski otoki po naše.

No, in ko je prišla Hansina k frizerju, ta je bil in še je Peer, so strehe okoli letele ne samo krave in avti in je na začudenje Peera, da prihaja ob takem vremenu, samo vprašala ali ima odprto?

Ima.

Torej na kratko prosim.

Zdej, Finci so malo manj ekstremni okoli vetra, so pa zato toliko bolj ob zmrzali. Tam nekje pod -30 kdaj kdo omeni da se je shladilo, pa verjetno kakšen razvajen. Taprau desc pa šele ko mu vodka zmrzne. Se mi zdi da alkohol zmrzne pri -270 (-114).

Tako tudi dež zelo redko pada na slovenski način. Naj pogosteje je z vetrom, kar pomeni horizontalno. Tudi kaplje so redko težke in velike, ampak malo večje kot megla. Tisto ko ne veš če bi marelo odprl, v resnici si pa v pol minute moker skoz in skoz.

Samo sonce sije zelo podobno kot smo navajeni, s to veliko razliko, da ga zna biti sila malo in na kratko.

Februar je podobno suh kot pri nas in zna biti precej sončnih dni, al kaj ko so sila kratki, da ne omenjam, da zna takrat tudi na soncu biti cel mesec -20. Tako da ga raje opazuješ skozi okno, ob veliko šalci kofeta.

Kakšno vreme je bilo tistega dne se pa ne spomnim, sigurno pa nič od ekstremov.

Jusi se mi je pridružil precejkrat na vožnji domov. Tako na slepo povedano ene 2x na teden. Po enem letu, ko so Ajlo odpustili*, je itak ta vožnja zame ratala ene vrste socializacija. Namreč, potem zvečer, sva se družila z skupnimi prijatelji, na vožnji iz biroja, sosednjega otoka, do centra, kar traja ene pol ure, pa še vsi ostali, za katere večinoma Ajla ni kazala pretiranega zanimanja.

Sam sem radoveden in mi je še kar veselje spoznavati ljudi, pa magari je to površno znanstvo, a večinoma so še kar zanimive zgodbe.

Tako tudi tistega dne. Z Jusitom se pogovarjava nekaj, ko avtobus pripelje na trg na robu mesta Kirpputori, po naše bovšjak. Tu sem občasno izstopil in potem šel ob obali skozi predel vil.

A kmalu za trgom je tudi park za takrat še aktivno tovarno piva Kof na kratko, v resnici je skrajšava za Sinenbrikof.

Sosed tovarne in parka, pa so socialna stanovanja, takrat še sa strane, ker je tudi še ladjedelnica delovala in se je tukaj veliko razbijalo in ropotalo, da ne omenjam kadilo in smrdelo.

In v enem od tistih stanovanj je stanoval sodelavec, ki je pa verjetno isti dan, ali pa kakšnega prej povabil, da se naj kaj oglasim, ko sem povedal da včasih tam mimo grem.

Sem rekel Jusitu, tam sredi pogovora, pejva ga obiskat, gotovo mu iz pipe namesto vode pivo teče, če je tako zraven pivovarne doma.

Jusi, ne vem če se je zavedal trenutka, a sva izstopila, za njega na precej odročnem mestu. On je v centru zajahal metro in se potem vozil še kakšne pol ure, v vukojebino na drugi strani mesta, katero je pa še vedno slišalo z imenom _Helsinki. Itäkeskus, kar bi se po naše slišalo vzhodni center.

Kar je bilo zanj povsem proti vsem pravilom, ja ne moreš k nekomu, kar tako, se moraš ja ene 3x pogovoriti o vseh detajlih in potem priti na minuto natančno.

Takole pa, kar potrkati na vrata pa ja ne gre.

To vse sem že vedel od prej in mu nisem niti težil na to temo, že to je bilo veliko, da je sploh izstopil, zato sem mu pa pravil, kako sem preživljal čas prve tri mesece v Hki-ju, ker sem stanoval dve ulici naprej, sa pogledom na ladjedelnico.

Je bil celo pot, ene 5 minut tiho, a tudi tega sem se že navadil, da večinoma sam govorim, on samo na začetku kaj vpraša, potem pa sam okoli tistega in še ostalega, kolikor pač traja najina skupna vožnja.

Včasih se nama pridruži še kdo in potem klepetamo vse tja do centra, ko gre na metro, sam pa peš nazaj na jug, ene 15 minut, če se ne obiram. A iz centra iti je vedno zanimivo in je redko 15, raje 30, če ne še več.

Včasih v centru, na postaji metroja popijemo še pivo, pač od spremljave odvisno, Jusi nikoli ne predlaga tega. Potem tam sodeluje s kimanjem, redko, če ga res nekdo kaj vpraša, še sam kaj doda, pa raje obrne, da sem mu jaz povedal, kar potem pomeni da sam nadaljujem.

Takrat se pa namalava spodaj pri zvoncih. Se sedajle ne spomnim kako se je pisal, čeprav imam nekje seznam s telefoni in bi lahko preveril, pa tudi pomembno ni, tako da bom pač pobral kakšno ime ki mi podobno zveni, kakor takrat od kolega.

Elhoucine se mi je zdel verjeten, čeprav si pri takih priimkih težko zapomniš pravilno, a je bil edini s takim eksotičnim priimkom med zvonci, večinoma so le bili Evropejci in Finci.

Pozvonim.

Jusi je kar par korakov stan stopil. Se zasliši v polomljeni finščini:

"Kuka on?

Živjo, Andrej in Jusi, sva prišla na kofe.

Pridita gor, stanovanje 312!"

Jusi je kar stal tam, par korakov v stran, tako da ga niti dosegel nisem, ker sem z eno roko držal odklenjena vrata.

"Pejd no, saj te ne bo pojedel."

Ja kar rabil par trenutkov, sem celo pomislil, da ga pustim tam in grem sam gor, a se je v poslednjem trenutku prestavil. Se sicer ustavil po prvem koraku, a takrat sem ga že prijel za roko in potegnil skozi vrata.

Tudi potem mi je sledil prav počasi, na razdalji.

Vrata so bila odprta in iz stanovanja se je slišala arabska muzika. Domačin naju je objel, šok, finci se ne objemajo in povabil v dnevno sobo.

Tam pa še en šok.

Ne vem če niso bili vsi gverilci od Polisarija tam.

Sem šele takrat povezal, da je naš simpatični arabski kolega, kateri se je še kar rad šalil, zato sva pa tako hitro navezala stike, v civilu še kaj.

Matr, tle je izgledalo, če ni celo šefe, sigurno pa je imel vse pod kontrolo.

Ni bilo potrebno vseh pozdraviti, ene 6 komadov z bradami in rutami, za katere sem mislil da so palestinske, pa izgleda vsi podobne nosijo, al se pa še nisem poglobil v detajle.

So nama vsi sklenili roke in upognili glavo, v pozdrav, tudi potem med pogovorom se je pokazal kakšnem nasmeh, a se je videlo da sva jih zmotila sredi nečesa.

Tako da sem sicer povedal ene dve šali, predvsem tisto z pivom v pipi, in ko jim je kolega prevedel, so se celo zasmejali a ne vem če ni bil narejen smeh, ali je pa kaj drugega prevedel, kaj pa veš.

Sem omenil, da se ne bova zadrževala in po izpraznitvi kavice, u je bla dobra, sva se tudi poslovila.

Ni nihče nasprotoval in zavlačeval, v smislu, pa boš ja še eno kauco, al pa vsaj cigaret, pa tak.

Kolega mi je potem naknadno v biroju razložil, spodaj na dvorišču, kamor sem hodil kadit in kamor nikoli ni prišel, da so študentje iz Laayouneta, glavno mesto Zahodne sahare, da niso politični in se z njo ne ukvarjajo.

Mogoče res.

Ka pa veš?

Meni niso tako izgledali.

A, strah ima velike oči in če je ker dvakrat zapečen z gosto brado, mi takoj potegne na bolj zagrete za našo stvar.

Pa kar koli že je.

Odpuščanja*

So se dogajala stalno. Za zahteven projekt so najeli dodatno moč, ko je pa projekt končan pa adijo. Samo oženjeni z birojem, to so tisti ki imajo deleže so ostali dalj. Dalj pravim ker niso ostali za vedno. Drugo leto 15. februarja je finski parlament sprejel zakon, da do končanja krize finske plače ne bodo rasle. U, dobr, ko bi še doma take zakone sprejemali. Tako da se prvo leto sploh ni poznalo na tošlnu. Je pa v naslednjih 4 letih, kolikor sem bil še gor, inflacija pojedla 30% plače, plus vsakoletno povišanje mi je bilo prihranjeno.

Kmalu so odpuščali tudi take, ki so bili v biroju več let. Hanzi na primer, je bil že od kar svet stoji (skor) in je imel samo dve leti do penzije, pa so ga nogirali. Vedno so preverili materialno stanje, in če je partner imel stalne dohodke, so enega dali na hladno. Ajlo so še isto leto, proti koncu.

Ko sem prišel nas je bilo 55, ampak vključno z ženo, za katero se ni vedelo, kaj dela, razen da je skrbela zame, kakor da sem ji sin, ali pa vsaj bližnji sorodnik. Ko sem pa odšel, jih je pa ostalo 12. Še celo en od velikih šefov je odšel v Kanado in mi od tam pisal, da sedaj tam razume, v kakšni situaciji sem.

Zgodba

Pol sem pa imel občutek, da se Jusi kdaj pa kdaj kaj zmisli.

To je tko.

Generalno, naj ne bi Finci na splošno lagali. To pa zato ker sila resno jemljejo življenje, kar pa za laž vemo, ni zelo zares. Ma, je sama laž je res, a vsebina le te pa ne, ker drugače bi bilo res.

Potem je nekaj laži, katere celo nekateri Finci prakticirajo. Sicer zelo redko in zelo malo kdo, a se včasih prikrade. Večinoma ko hoče biti kdo duhovit, a to so tiste nenapadalne šale, v resnici otroški hec. Tako da iz našega stališča še laž ni.

Ma uno, kdaj pride božiček, pa makar imeli konkretnega predstavnika te laži, pa take.

Tako da se komot lahko navrže, da Finci načelno ne lažejo.

Zdej to je spet tko.

Stališče ti da misliti.

Kakor Jusi ni vsega verjel, a to zaradi omejenih horizontov, mi bi rekli, ja kva se boš še zmislu, Finci pa samo kimajo ob isti reakciji.

Pol so pa male zgodbe, za katere ne vem ali jih je v filmih videl, ali bral kakšno pogrošno literaturo, a včasih, zelo redko, a če so zvezde prav stale, je pa Jusi natresel kero tako.

Ma, uno, ja kva se boš pa še zmislu, a ker smo Finci, pol pa samo kimamo in poslušamo, poizkušamo celo kaj spraševati, a je tako nenavadna štorija, da niti vprašanja niso v kontekstu, ker več kot prekinitev pripovedi, ajd, mogoče še dolg nos, kar pa zares ne bi hoteli, ne bi dosegli.

Torej kimamo.

Stojimo tam nad postajo.

A kako se to naredi?

Se sedajle ne spomnim ali je povezano celo od Štokmana do železniške postaje, po občutku je, a ne najdem na gugitu, pa zato malček dvomim, a tistega podhoda je zares veliko. Seveda če prehodiš od skrajnega roba do drugega ravno takega. Če greš po 100m ven, potem niti ni toliko. Tako se mi pa zdi da je tistega za ene 3 kareje, 2 pa (mogoče) gotovo .

Ok, veze nima, ima pa da je tistega ne enem delu celo v ene 3, ali celo 4 štuke, ker ne da se tu sreča veliko avtobusov, vlakov in tramvajev, še metro ima tu ta veliko postajo in so zato še štuki š kar obljudeni in posledično še kar opremljeni. Kakor že omenjeno, če se tu do Štokmana, Sokosa, pa še kerga pride, to sta pa ta najbolj nobel štacuni v mestu, če ne že kar celi finski.

Spet ni tako pomembno, kakor dejstvo, da smo se tu kar srečevali, včasih pa tudi kar malo postali, ker je stalen pretok ljudi in je iz tega vidika, še kar zanimivo.

Sam sicer nisem vsak dan do tu šel, a verjetno enkrat na teden, bi pa že lahko bilo. Meni je bilo do Štokmana dovolj, sem že tam porabil celo uro, pa kar koli je že bilo.

Ma, una knjigarna, največja v mojem življenju, je več kot zanimiva, pol pa še vse ostalo.

Ja, v Štokmanu se je dobila turistično od Delamarisa, a ne v knjigarni, naprej v veleblagovnici. Antero je bil povsem zmešan, ko jo je prvič poizkusil, ma pašteto od Delamarisa.

Pa med od Medeksa, pa Zdenka sir, Vegeto, tako da je bilo nekako domače. Da ne omenjam, da so tu imeli edini pravi kruh. To je un ki je jutri trd. Finski kruhi ali so že sveži kot kamen, ali se pa ne postara cel mesec.

Tam so bili pa francoski, italijanski in še keri, tako da niti ni bilo lahko.

No, malo lažje je bilo, ker je bilo vse nazarensko drago, menda je turistična od Delamarisa tam zlata al kaj, tako da sem si jo privoščil samo ob ta velikih praznikih, ali pa ko me je že fejst razjadelo domotožje.

No, in do tistega podzemnega križišča smo občasno šli, tam je Jusi zajahal metro in potem tam še kero rekli, ali šli na pivo, al pa kar tako malo viseli na ograji in opazovalo prelesti, u, ene so čarobno lepe.

Tistega dotičnega dne pa smo končali na površju, sigurno ni pihalo, ali scalo, ali zmrzovalo in kar je še takih, da se raje zadržuješ pod zemljo in potem ko moraš še nekaj dodati, preden se razideš, takrat je pa Jusi izvalio, pa sploh ne vem, ali smo se kaj na to temo pogovarjali, da je enkrat jezdil vlak med Štokholmom in Jeteborijem (Geteborg po naše), v resnici je bilo v kontro, a destinaciji sta bilo pa isti in da se je na tistem vlaku in pravi:

Sedim prav utrujen v kupeju, v Jeteboriju sem imel seminar, kateri me je povsem razočaral, ker naj bi se le nekaj o visokih zgradbah menili, pa je bilo tega samo za poskušino, kot ilustracija, potem pa samo in samo o požarni varnosti, katera pa nima veliko veze z pokonci ali počez, ampak samo koliko naroda na enkrat štarta.

Glede na to da je požarna varnost prva, kadar gori, po požarnih koridorjih. Nekaj je bilo še o varnosti pri delu in samo za ilustracijo par primerov odprtega tlorisa, tisto, ko je cel štuk brez predelnih sten in zato en sam požarni sektor, ter morajo zato biti požarne stopnice 3x večje kot glavno stopnišče. Ne, ne sme biti glavno stopnišče eno in isto. Že zato da sta dve možnosti pobega.

A sploh nisem hotel o tem, ampak, da smo po celodnevnem seminarju imeli še zabavo, ta se je pa seveda zavlekla do jutranjih ur in je potem bil naslednji dan temu primeren. Se sploh ne spomnim kaj smo debatirali, tako da sem potem kot v sanjah odtaval na nočni vlak proti Štokholmu.

Kinkam, se pravi poizkušam spati, pa saj veste, tam se ne da zares, sedim tako v polsnu in sanjam. U, na zabavi je bila ena, bi takoj bil za, al kaj ko ne vem če je sploh vedela, da sem tam. Je ene tri zabavala, se je videlo, da kar obvlada, sam bi rekel da je bila Danka, čeprav se to ne more videti, a Finci mislimo da so Danke dosti bolj oprte za vse opcije.

No, nima veze, tam v sanjah v kupeju, sem si predstavljal, kaj vse ne in ko je bilo ravno najbolj napeto, saj veš, tisto, ko se poljubljata že tako strastno, da ti zmanjkuje zraka, tako sta zalizana, ko ji masiraš joške, pod odpeto bluzo, ko ti da roko za hlače, se pa odpro vrata in v kupe sede ena priletna, precej atraktivna, črnolaska, sicer ne na Španke, ali Italijanke, bi celo lahko bila Finka, Švedinja pa zelo gotovo, sicer začne precej vljudno, tisto, oprostite, ali je še kaj prostora, pa je bil prazen kupe, potem, precej hitro, a umirjeno in povsem brez pritiska, koliko je še do Štokholma, ali od daleč prihajam in kakšno super vreme.

Odpre torbico in se začne šminkati in urejati, med tem ko neobremenjeno klepetava, da je iz Vasterboten in je obiskala sestro, iz Ostergotland, da je tu že prava pomlad, ker gor je še skoraj zima.

Da sem Hamalainen, se je kar zasmejala in dodala, da ne bi nikoli rekla, ja pozna Finsko ima celo sorodstvo na Osterbotni in seveda se vedno zezajo iz Hamalainenov, se presede bližje, prej se je usedla diagonalno, čim dlje možno.

Potem sediva an fas, menda se mi je videlo, da sem v sanjah doživel vrhunec, al kaj, a med tem ko se vse bolj neobremenjeno pomenkujeva, se najini nogi slučajno dotakneta. Tisto ko sediš in premakneš nogo, pa se slučajno dotakneš sosedove, nogo takoj umakneš, a iz tistega se takoj rodi nekaj. Kaj sicer ne vem, a je povsem drugače kot pred slučajnim srečanjem noge.

Mi ponudi bonbon, katerega vzame iz torbice, en tistih, mentol, da se spremni zadah, ga odklonim, se zahvalim in ravno ko vtakne škatlico v torbico, rečem, mogoče pa, kar jo zares preseneti, ker kot pravi Hamalainen, ne bi nikoli spremenil izjave.

Se hudomušno nasmehne, v trenutku ko mi ponudi odprto škatlico, se nagne naprej, najini koleni se dotakneta, začutim njen parfum, pa tudi bluza ni bila zapeta vse tja gor do zadnje gumbnice, meni pa domišljija ven.

Se še malo pomenkujeva, ko si zapenja gornje gumbnice, se zazre nekam v daljavo, čeprav se ni ven dosti videlo, se nasloni na svoj sedež, v smislu počitka in vpraša ali lahko ugasne luč, ker bi rada malo zadremala.

Vstanem in to izvedem in potem prav previdno poizkušam zavzeti prejšnjo pozicijo.

Če bi bil kavalir, bi se usedel diametralno nasproti, a takrat mi ni nič na to temo na misel hodilo. V drugih okoliščinah, bi točno tako, ne da sem kavalir, a sem Hamalainen in sem pač preveč boječ, za konkretno akcijo.

Tako da se poizkušam, brez dotikanja nog usesti nazaj, a me prime za roko in potegne v objem.

A dej ne nakladi, pa kaj se boš še zmislu?

Načne Risto, kateri je tedaj, kot vsi mi okoli, prav zaprepadeno poslušal, ker takega Jusita, nismo poznali, saj je bil govor 15 minut, no, 10 pa sigurno, a gotovo več kot 5 minut, ne pa samo ja ali ne, ali pa samo kimanje.

Naj pove, ga prekinem, meni se zdi pa zgodba prav super.

Ja, povej, nadaljuj, ga spodbujamo.

Saj ni kaj več povedati.

Pol sva se zalizala, zmasiral sem jo menda celo, ne vem, če mi je kaj ušlo, ona pa pa nič drugače. Ko se umiriva, ko se gledava in premišljujeva kaj se je zgodilo, ko se počasi oddaljujeva, zapenjava, vse odpeto, vlečeva obleko, za pas, se usedeva vsak na svoj stol, ona se češe, in stalno gleda v tla. Sam tudi, a vse eno malo tudi poizkušam škiliti proti njej, ko se ravno umiriva, pride sprevodnik, da bo kmalu Štokholm.

Se prisedejo še trije, midva se sploh ne gledava, samo strmiva skozi okno, kjer se kažejo prve ulične luči.

Na postaji teče skozi množico, katera hiti na delo. Poizkušam slediti, a mi ne uspe.

Tako da niti ne vem imena.

Mogoče sem pa sanjal?

Nič, kar tiho smo bili par minut.

Jusi je prvi odšel. Mi smo se spogledali, skomignili z rameni, se nasmehnili in vsi odšli na različne konce.

Bomo jutri premleli, kaj je sploh povedal.

Kino

Jusi je gledal samo televizijo.

Če je bila strašna panika, z najnovejšim filmom, se mi zdi da so takrat vrteli, Aladdin, The Bodyguard, Home Alone 2, Lost in New York, Basic Instinct, seveda tudi druge, a že med temi, najbolj gledanimi, ne vem, če je bil kateri, da bi ga bilo potrebno iti v multi kino, tam so take vrteli, ter zaradi tega prekiniti zlato rutino, katera ga je dosti bolj definirala.

Po, moje so mu bili ekscesi zares tuji, kar je obisk multikina gotovo.

A veš kolk ljudi je bilo?

Kolk?

Tamal milion.

Če bi se pogovarjal z normalnim, na normalnih geografskih višinah.

Pa se nisem, tako da v resnici nič od tega.

V resnici je bilo približno takole.

Se dobiva z Ajlo v Štokmanu, kamor me spremi tudi Jusi. Jusi ni bil zaljubljen v Štokmana, to je v resnici švedska trgovina, pa še ta za večinoma tujce, tako, da če je že šel v kaj večjega je bil Sokos, ali še raje čez cesto v Forum, kjer je bilo na stotine trgovin, pa ne kakšne leve, ampak, ta pomembne, na primer tudi Marimeko.

Mene tisto ni nikoli prevzelo, čeprav v tistih časih doma še nismo vedeli za nakupovalna središča.

No, smo, iz filmov in to ameriških, torej fejst mimo.

Zato sem pa toliko več časa prebil v Štokmanu. U, tam si pa srečal celoten prerez družbeni, da ne omenjam, da so znali angleško, kar se v Forumu ni zdelo samo umevno, da ne omenjam Sokosa, kjer so te postrani gledali, če nisi po finsko začel.

Anteksi, kolme oluta!

Do you speak english?

Doživljaj, je sicer iz mojega udejstvovanja v finščini.

Ok, nima veze.

Ima pa, da smo se tam zaklepetali, ker je Ajla, kmalu po snidenju, začela da sva včeraj v Orionu gledala Kundero, The Unbearable Lightness of Being.

Jusi ni veliko govoril, če ni bilo treba, če je pa bilo, pa samo v koncentratu, brez vseh olepšav in dramaturgičnih dodatkov.

Takrat se mu je pa videlo, da pojma nima kaj je govorila.

Sploh ni vedel, da še niso vseh kinov v mestu zaprli, ker je sedaj moderno v multikino.

Se mi zdi, da so bili vsaj trije, pač glede na predele mesta, mogoče pa celo več. Mene so dobili samo enkrat na limance, sta nas Anabela in Heiki peljala gledat en butast film, kjer mora Tom Hanks igrati dve osebi na enkrat in smo potem morali še cel večer poslušati, kako je težko igrati dve osebi, Anabela je imela slonji spomin, in si je zapomnila vse dialoge, če si že hotel kaj po svoje interpretirati.

Helsinki je namreč somestje.

Hki, Espo in Vanta, pa še ti se potem delijo na predele, a upam da ni vsaka ulica imela svojega multipleks kina.

No, nima veze, ima pa, da so bili nekateri prepričani da ni več klasičnih kinov v mestu. Saj menda so se res skrčili na minimum, a za dva vem in en od teh je omenjeni Orion.

U, tam pa je luštno.

taki ogromni naslonjači, si se kar izgubil, ko si se usedel, pa še v večino položajev je bil udoben, kar je zares redek običaj.

Stoli, posebej naslanjači, če ni že v osnovi čist mim, kar jih ni ki bi priznali, ker če si dal 500 evrov za naslanjač, potem naj bi pa še okol pravil, da se sploh ne da v njem sedeti, pač ne gre.

Pol jih je nekaj, ki precej dobro zgledajo in se da celo bivati v njem. Al kaj ko samo v projektiranem položaju, naj ti na misel ne hodi kaj drugega, povsem neudobni, če ne celo neuporabni.

Tako da je redek običaj, da fajn zgleda in da je še udoben v večino položajih.

In v Orijonu so bili takrat taki.

Ne samo to. V Orionu je bil še en nenavaden običaj, in to je, da so počakali z začetkom, če še niso bili vsi not, kar je menda povsem izhlapelo iz javnega življenja. A je znal očenec Heiki povedati, da se spomni, da so bile včasih gostilne s kelnercami*, tako da je edini poklic še iz starih cajtov, brivec, ker se te osebno dotika.

Tega skoraj več ni.

Jusi kar verjeti ni mogel, da je v mestu, klasični kino, da tam vrtijo stare filme in da niso samo finski.

Oh, to je pa tko.

Menda se število samomorov na norveškem poveča, kadar vrtijo finsko nadaljevanko.

To je sicer hec, a je tudi res, da so finski filmi zares redko gledljivi.

Ne, da ne.

Kaurismaki je prav super, a je bolj izjema ki potrjuje pravilo.

Pol je že spet en tko.

Sem ravno včaraj gledal en super finski film Aurora, še prej pa tudi kdaj kerga, a verjetno se ne bodo nikoli znebili slovesa čudnih filmov.

Če ne bi podajala Ajla, na katero je bil Jusi še vedno šarf, čeprav mu je bilo jasno, da je povsem zgrešil pojanto, verjetno sploh nebi reagiral, tako se je pa vse bolj čudil.

Midva sva bila tam verjetno vsak drugi dan, to je od vremena odvisno. Poleti, samo če je bil kakšen ekstra za gledat, pozimi pa vse več.

Tako da ga je povabila, da gremo gledat v petek Tarkovskega Solaris, da ga je že videla, ampak da je tako fajn, da se nikoli ne naveliča.

Tako da se ni niti veliko upiral, češ da samo tv gleda in samo v ekstremih pride do multiplexa:

Kje pa je?

Erikinkatu.

Kje?

Kampi.

Ne da je obskuren del mesta.

Sploh ne, a če nisi imel kaj konkretnega tam, na primer, takrat je tam bila še glavna avtobusna postaja, potem tja nisi šel.

Ne vem če ga imajo v turističnem vodiču, pa makar je center mesta.

Ne, nič mu ne fali, zame, zunanjega opazovalca, pa sploh ni razlike.

No, ja. Tukaj skoraj ni Jugend stila hiš, so le par ulic južnje, a klasicizmov kolikor hočeš, kakor tudi nodernizmov lih kar se zmisliš. Velika večina pa neizrazitih, kakor cel becirk.

Tako da je tudi glede tega bil Jusi še kar presenečen.

Sicer njegov Itakeskus, ni glede arhitekture ne vem kakšen biser, a je vsaj tam že precej na redko in je zato host vmes veliko, pa potem dobiš občutek da je fajn tam, pa makar je samo en od centrov Hki-ja.

Ne nisva imele televizije, vseh 5 let kolikor sem bil gor. Takrat še računalnika ne, kakor tudi interneta in mobilnih pametnih naprav.

Tako da lahko rečem, da sem sam bil pameten in mobilen, kar dan današnji čist odpade.

Ja, kva sta pa delala pol?

Je ratalo neke vrste stičišče. Čeprav Finci ne pridejo na vrata:

"Kva delaš?

Nč, prit not."

Se je celo to kdaj zgodilo, ker sva s svojim pogledom na svet precej dala misliti prijateljem.

Je, sicer moral Anti prvo poklicati, lej je le Finec in ne more iz svoje kože, ko je končeval službo:

"Kaj delaš?

Nč, a prideš na kofe?

Čez 20 minut sem tam."

In je bil kar promet.

Če ne pri nama, pa v mestu, ali lokalu, ali samo na obali v parku.

Potem je celo Hansina spremenila pogled na svet. Je, vse eno imela tv a ni bilo čisto nič nenavadno, če sem pozvonil ko sem mimo šel.

Je postalo kar popularno in ene par jih je imelo abonma pri nama. Tudi občasni obiski, so prihajali, so verjetno hodili iz firbca, da vidijo kako to izgleda, da prideš k neznanemu na obisk in preživiš brez večjih posledic.

U, Finci imajo težke probleme s tem.

Se komot lahko reče, da je en od najhujših stavkov v življenju povprečnega finca;

"A greva na kofe?

Pokliči kaj!"

A tako kot težki Balkanci zamenjajo perspektivo, tako tudi Skandinavci.

Sam sem rabil samo 14 dni da sem se v vrsto postavil za 9tko. Finci rabijo vsaj mesec ali celo pol leta, a ni da ni. Seveda ne v vrsti stati. Tisto imajo po moje gensko pogojeno, a da pride na obisk je pa isti geopremik, kot ko se je Indija od Afrike odcepila.

In tko mi v petek stojimo v vrsti za karte, Jusi je prišel pol ure prej, pa ni kart kupil, sva se čudila, a seveda ni mogel vedeti ali sploh prideva, ali sploh hočeva sedeti z njim, ali bi nama bili sedeži všeč, ali bi ....

Nije lako biti (povprečni) Finac.

Se je vidno razveselil, ko sva prikorakala okoli vogala, sicer ne pokazal v smislu skakanja in objemanja, a je vsaj od stene stopil, kjer je bil prislonjen in se nama približal z obveznim;

"moi do!"

Ne, nič ne pomeni.

Menda so posneli reklamo za nekaj, niti ne vem kaj in so se tam obkladali ob snidenju z moi-do, v finski verziji in hei-do v švedski verziji. Oboji so takoj prevzeli in dan današnji sploh ne vedo, da je to bila reklama, ne pa da je že Kalevala take razpredal.

Kalevala je skupek pripovedk, narodno blago med narodom, na kar so precej ponosni, ne vem, če ne celo napletajo, da nacionalisti iz tistega vlečejo identiteto.

Ok, to je za kero drugo dosti širšo debato.

A za Kalevalo kar slišiš. Mnogo kateri ga omeni, v najrazličnejših konotacijah.

Še največkrat v smislu, ti si nov, pa še tujec in ti je potrebno predočiti da Finci nismo kar tako.

Pa makar nihče kaj na to temo razkladal.

Sam da ne bi.

Zdej, ni samo Kalevala, a o sisu kje drugje. Sisu nima veze z Kalevalo, jo pa kmalu po Kalevali predočijo.

In tko čakamo, vrsta se vse eno ne premika tako hitro, a tisto je psihologija. Tisto ko si pol ure čakal, vseh unih 10 minut.

In med tem ko nekaj klepetamo, ne glede na to da se v vrsti za kino sploh ne klepeta skoncentrirano, ampak v pričakovanju lanterne magije, skratka na pol, a opazim da Jusi ne glede na to, da kima na Ajlino čvekanje, precej, tako dramaturgično, bi komot rekel, stalno, pa makar je samo pol od stalno, gleda tam eno ob nasprotni steni, od katere se je sam odlepil.

Luškica, sam da ni bila čist ca. Bolj bi pasalo, luškotina, ker je bila zares isto velika kot sam, takrat še vedno postaven, ne glede na to kaj danes nekateri mislijo.

Skratka skoraj za glavo večja od Jusita.

Črnoslaska, že spet teatralično povedano, a temnolaska pa gotovo. Tako kot večina Fink, povsem ravne lase, pristrižene ob ramenih, črne obrvi, in sinje modre oči. Ne ni bila namazana, pa je bila vse eno super fajn za pogledat.

V tistem balonarju se ni videlo ali je še kaj zanimivega, tako da to je to.

Je stala tam, ob steni je polica po celi dolžini, tam bi odložil pivo, če bi ga imel, glede na to da ga ni nihče, je bila pa samo še za komolec.

Prav poglobljeno je opazovala program za naslednji mesec.

Jusi pa njo.

Ajla sploh ni skužila, da je propadla v drugo ligo, če bi se pa še kaj zgodilo, ka pa veš, pa še v tretjo.

Tko da.

Tako da je Jusi od zdaj naprej veliko hodil v Oriona. Pa ga po moje sploh ni prevzel kino, no malo tudi, a to samo zaradi začetnega šoka, ko je vse neznano in fejst na čudni strani, saj nihče več ne gleda starih filmov, pa še v starem kinu.

A lej ga zlomka, sploh ni bilo potrebno posebej napletat, da bi še kdaj prišel, ne vem če ni bil celo večkrat kot midva. Ne vedno od predstavi ob 20h, se mi zdi da je bila ob 22h še ena, mogoče pa celo ob 18h, kaj pa vem, se nisem nikoli poglobil, itak je pa vedno Ajla hotela gledat kaj vse ne, u tistega pa tudi, da te srat prime, sploh nisem vedel, da so tudi taki na svetu.

Ne, sploh ne samo ruski, čeprav je bila cepljena nanje, še celo ameriški, angleški, francoski po difoltu, pol pa še cela plejada obskurnih filmov iz celega sveta.

Stari so itak klasični repertuar, potem pa še cele rajda avandgardnih in vseh unih pridevnikov nikoli konca. Clauda Chabrola, Jean-Luca Godarda, Jacquesa Rivetta, Erica Rohmerja in Françoisa Truffauta so še meni pogodu, al kaj ko jih je potem še cela rajda, za katere se človek tam sredi filma vpraša, pa kaj je meni tega treba. Če se spomnim dopišem, a jih je zares težko poiskati, ker niso nikoli bili niti mal komercialni.

Ok, Jusi sploh ni hodil zaradi francoskega novega vala, črni val niti ne vem keri so bili, po malem vsi, ne glede na naciaonalnost.

Sem ga potem, čez mesec napadel na čikpavzi, kamor je vse eno kdaj prišel, a poslušat, ne se udejstvovat, takrat sva bila pa sama:

"Si nisem predstavljal, da ti bo tako všeč Orion. Sploh sem mislil, da ne boš zagrabil, sedaj si pa več tam, kot midva, kateri ti je pa bolj pri srcu?"

Pa je bil kar tiho, se mi je zdelo da malo vzdihuje. Tudi v biroju je bil še bolj prikovan za mizo, a pri njemu se niti ni poznalo.

Če bi sam izpustil malico ali čik pavzo, bi me vsaj trije vprašali kaj se dogaja, če nisem kaj bolan?

Ker pa nisem nehal, je le dahnil:

"Ni zaradi kina, filmi so večinoma povsem mim."

Ej, sem zijal.

"Ja ka pa pol?"

Je samo povesil pogled, v resnici je v tla gledal, a je preveč kruto za podajat, pa zato uno prej in brez besed odkorakal.

Večinoma se je Jusi name limal in včasih sam malo pomislil, če ni tečn, a je bil tako nevsiljiv, da sploh ni prišlo do izraza. Če je že kdaj kaj, potem je kaj vprašal, potem sem pa sam nakladal une pol ure, kolikor je trajala vožnja iz Lautasarija, otoka, koj pri centru, do centra, seveda če sem z njim potegnil vse tja do Štokmana in od do postaje.

Takrat sem pa sam nacintral, da sva šla skupaj, je celo malo zavlačeval, tako da je večina odšla, to je tam po 17h, sam sem pa čakal, kdaj se bo dvignil, pa se ni, zato sem do njega stopil in predlagal, da greva skupaj v center.

Ni bil čisto nič presenečen, verjetno je vdan v usodo čakal, kdaj bo moral požreti največji cmok v življenju.

Že tam med potjo do avtobusne postaja sem ga napadal, kaj je bilo tisto opoldne o Orionu, če niso filmi.

Je kar mencal, a vse eno začel jecljati.

Če se spomnim, pred približno mesecem, ko sva ga nafintala, da je šel v Orion.

Seveda se, saj je bil dogodek izven vseh okvirjev. Če te zanima razlaga, se vrni par odstavkov gor. Da sva ga pa potem še par krat sračala v preddverju Oriona, v identični pozi kot prvič, skratka naslonjenega na polico na steni. Smo malček poklepetali, potem sva šla pa not on je pa ostal naslonjen na polico. Gotovo koga čaka, al kaj, pa se nikoli nisva potrudila povprašati.

No, že takrat prvič, jo je zagledal in stalno proti njej gledal. Saj se je res nekam čudno obnašal.

Ja in?

Nič. Čakam jo in si želim da bi prišla, na isto predstavo kot sam in da ne bo v spremstvu in da me bo mogoče pogledala.

Za Hamalainena sila veliko govorjenja v enem stavku.

In je prišla?

Ja, 2x.

In si jo ogovoril?

Je samo nekaj pod sedežem iskal, skratka v tla gledal.

Se nasmehnem, ko s pogledom sledim stavbam na Bulvardiju, tam so že fejst Jugend in topogledno gor vzete pri meni. Da, ne omenjem, da je to en redkih bulevarjev v mestu, je sicer bolj bulevarček, ker se zares težko primerja s pariškimi, a so se trudili in so drevesa menda na obeh straneh ulice.

In kaj sedaj nameravaš?

Ali jo boš samo od daleč opazoval, ali si mislil še kaj?

Je prav nezauplivo dvignil pogled, a vse eno nadaljeval:

"Mogoče se mi kdaj nasmehne.

Pa sploh ve da si tam?

Upam."

Izstopim pred Štokmanom, ma ni lih pred, a daleč pa zares ni, ene 200 metrov prej.

"A greva na pivo?" vpraša.

sem prav začudeno pogledal in se razveselil, mogoče pa ima še kaj povedati; "ja skoč dol!"

Tam nasproti Štokmana, takoj za Gledališčem na Esplanadi, na desni strani, če gledaš proti pristanišču, je bil še kar popularen lokal, ga je vodil en makedonc, katerega mi pa nikoli ni bilo srečati, so pa drugi pravili, da je kar komunikativen, a to je sodba Fincev in že če normalno govori, sploh ne ne vem, kako navit, potem je za Fince že fejst komunikativen. Sploh je pa pri oštirjih to tko. Na eno stran, proti strankam, seveda je komunikativen in uslužen in sploh, na drugo stran, pa sploh ni treba da je ne vem kaj.

Ok, nima veze, lokal je celi zastekljen, tako da že na daleč vidiš ali je gužva. Ob takem času, ko gredo ljudje iz šihta, precej polno, tako da sva se naslonila tam na polico, to je itak Jusitova poza in pila, sam kakav, on pa oranžado.

Se ni upal na glas, da ja ne bi kdo slišal, pa ne vem, če je sploh kdo opazil da sva vstopila, vzdušje je bilo na vrhuncu in verjetno bo celo žur ratal, včasih, predvsem v četrtkih, zna postati precej sproščeno.

Finci žurirajo v četrtek.

Hecn ne?

Ker v petek je oficiena zabava in se je potrebno pripraviti, darilo, gvant, točen čas in take, skratka v petek sploh ni žur, ker je obveznost, zato pa ob četrtkih not prinesejo.

Ne tudi sobota ni v špilu, ker je potrebno starše obiskati.

Ja, kapa nedelja?

Takrat pa zbirajo moči, da bodo v ponedeljek čili in zdravi.

Pa reč kej če morš.

Spoznavanje

Jusi je kar napletal, sicer ne direktno, tisto ko je ker tečen kot podrepna muha, a tisto se zgodi na brdovitom Balkanu. Če je pa Finec tečen, se pa sploh ne opazi.

Če ga ne bi poznal od prej, tudi sam ne bi, tako je bilo pa kar interesantno, tak tih in miren, ki težko da kdaj kaj reče, pove pa še manj, potem pa tam sploh ne neha.

Tako da sem ga kmalu napadel, ali naj namesto njega do nje stopim.

Je sicer nastavil, da ni treba, a se je na obraz prikradel tisti komaj opazni nasmeh olajšanja, tako da sem prvič, ko se nam je poklopilo, ma tisto, da smo vsi 4je na enkrat na kupu in seveda da una ni s spremljevalcem.

Se sploh ne spomnim, da bi kdaj bila. Ene 2x je pozdravila ene ki so šli mimo, pa brez izmenjave neobveznih fraz.

"Kokosi, kvadelaš, padrgač?"

Tisto ko te niti ne zanima, a je običaj da se nekaj reče.

Tistega sploh ni bilo.

Kakor tudi občutka, da je izgubljeno dete v hladnem mestu.

Ne, ravno nasprotno, menda je celo dajala vtis da ima vse pod kontrolo in je točno tako kot pričakuje, ali pa vsaj približek.

Kapaveš, si mislim, ko se prebijam do nje. V resnici se ni bilo potrebno prebijati, ker prazno sicer ni bilo, gužva pa tudi ne, samo nisi mogel v ravni liniji in je bilo potrebno narediti tiste 3 ovinke, aj 5, ampak sigurno ne 10.

"Helo, how are you?"

Začnem čisto brez uvoda in slepomišenj, tisto ko si moraš zmisliti nekakšno zagato, v Ljubljani smo začeli z:

"Gospodična, ali se midva od kje ne poznava?"

Kar je bil sicer hec, ker je bilo zares malo možnosti, na pozitivni rezultat, je bilo pa smejanja toliko več, a to od podporne grupe na drugi strani.

"Tisto, a se upaš uno ogovort?

Kerga se pa bojim."

Pa zato toliko bol hecno.

Še največkrat:

"Jebise."

V resnici je znalo biti dosti bolj mastno, a se ne spodobi, pa zato tisto prej.

Me niti ni začudeno pogledala, kakor bi pričakovala, da se zgodi, kar se mora zgoditi.

Ja, občuduje Al Modovarja, Penelopa je pa boginja.

Da imam na nasprotni steni naslonjeno spremljavo.

"Ja, vem."

Ej, sem butasto gledal, kar sapo mi je vzelo.

Da nas opazuje že cel mesec, če ne več, da sva gotovo iz juga, da pa jo tretji na nekoga spominja, pa se ne spomni koga.

Pol smo šli pa že not.

Nisem opazil kam se je usedla, ker je Jusi stalno spraševal, kaj je rekla?

Nič takega, me je pa povsem spodnesla, ker nas menda opazuje že cel mesec, če ne dlje.

Jusi, sploh ni videl filma, ker je samo čakal, kdaj bo konec in mu bol lahko bolj v tanane povedal, kaj je rekla.

Pa smo morali prvo pretresti film, Ajla ga je še kar dobro prenesla, čeprav misli da Penelope sploh ne zna špilat in jo ima Almodovar samo za prodajo kart.

Nekje sem slišal, al kaj je bilo, da jo ima za muzo, kar se je tudi meni razodevala, v resnici se mi še sedaj. Nekaj čarobnega je na njej, ne samo da je lepa in seksi, še ko igra v poceni komedijah, je visoko nad ostalimi, po izgledu in igranju.

tretji del

Svetloba

Je pravila Kirsi enkrat:

Med počitnicami sem obiskala Lapland in bila šokirana nad svetlobo tam. Ja, ker zdaj se je obrnilo. Med Helsinki in Rovanjemijem se dan razlikuje za 45 minut. Toda med Turkujem in Utsjokijem je celih 86 minut. In obenem sneg ostaja tukaj zgoraj in odbija svetlobo, tako da je malo kot v solariju. Uživam v tem – vendar vem, da veliko ljudi trpi. Kontrast s temo, ki so jo pravkar doživeli, je prevelik. Telo ne more dohajati.

Zaradi tolikšne spremembe postane precej ljudi depresivnih. Bi človek pričakoval ravno nasprotno. Saj večina, ali pa vsaj veliko njih je vznesenih, da se dan daljša. Čez dva meseca bo samo še dan. Čeprav so ljudje navajeni teme pozimi, dneva poleti, vmesnih stanj spomladi in jeseni, pa pod površjem sploh ni tako enostavno.

Svoje doda tudi praznost dežele. Sicer vsi trdijo, da jim gredo drugi na jetra in so zato srečni samo sami, a eno je napihovanje, drugo je pa v podzavesti, katere se niti ne zavedajo dokler ne poči.

Gor je alkoholizem zelo prisoten. Odkar je socialna država poskrbela za socialno varnost in življenski minimum, jih je kar nekaj, kateri so opustili vsakodnevno naprezanje za preživetje in v socialnem stanovanju čakajo na naslednjo socialno podporo, da se bodo en teden nalivali, potem pa spet čakali boljših časov.

Tako da menjava letnih časov, prihod novega termina, ko svetloba zmaga nad temo, ko se vsi vzeneseno veselijo poletnih dni, je za nekatere preveč potem je pa vse mogoče.

Veliko je samomorov, pa spet je lažje ženo pretepsti, tako da je tega vse več. To je bilo vedno, a včasih so to bili ekscesi in je vsa srenja vedela kako in kaj, sedaj se pa utapljajo v anonimnostih, ko srenja več ne spremlja vsakega pijanca in je tudi to problem, ker se počutijo zapuščene od vseh, tako da ni lahko.

Ne, ni lahko.

Kadar me prime tesnoba, ko se mi na prsi zakotali ogromna skala, da še dihati ne morem, takrat razmišljam, da je mogoče kaj s tem, da sem malo tudi Laponka in so zato take reakcije. Po drugi strani, so pa ravno oni preživeli vsa sranja nekaj tisočletij in preživeli, preden je bilo kar koli okoli socialne države.

Mogoče je kaj drugega?

Je pravil Jusi o alkoholu.

Da alkoholne pijače niso moja stvar, skoraj ni skrivnost. Imel sem več kot 25 let, ko sem prvič okusil vino in takrat mi je brat na potovanju ponudil sangrio. Bil sem prepoten in lačen in sem eksal. In potem sem bil tako majav, da me je moral pospremiti domov.

Biti trezen v mojih najstniških letih sploh ni bil problem. Videti, kakšni so se drugi izkazali, ko so pili, je bilo preprosto odvratno. Nisem imel želje poskusiti. Nasprotno, pravzaprav – ker ima tisti, ki je trezen, veliko socialno prednost. Pijani ljudje izgubijo svoj filter in to je lahko precej razkrivajoče. In če si sam trezen in jih opazuješ, prideš do mnogih zanimivih spoznanj.

Toda kot odrasel sem, paradoksalno, težje odnehal. Biti najmlajši v vseh delovnih kontekstih in ne piti ne kave ne alkohola – da, zaradi tega se počutiš precej otročje in izjemno. In že tako zelo izstopam, da bi se včasih fajn prileglo. Prav tako sem moral ublažiti svoj stari strah pred uničujočim pitjem. Vem, da lahko pijete alkohol na razumen način – ne da bi bil uničujoč ali nevaren. Moja mama in brat sta dva človeka, ki uživata alkohol zelo zmerno in prijetno ter tako, da se ne počutita moteče ali kakorkoli neprijetno.

Zato sem poskušal piti malo tu in malo tam. Kozarec vina, sladka pijača, malo punča v Hamenlini. Toda po eni strani se mi ne zdi zelo dober okus – po drugi strani pa se napijem kot žolna, že ko zavoham pijačo! In potem je zabave konec. Potem hočem samo spati. Na dan vseh svetih, ko so bili stric, teta in njihovi družini na večerji, je brat za goste pripravil aperitiv. Tudi jaz sem vzel enega in potem celo večerjo nisem mogel vstati in sem komaj sodeloval v pogovoru. Ob čemer so se vsi drugi zelo zabavali – meni pa ni bilo zabavno.

Mehurčki me uspavajo, vino mi povzroča vrtoglavico, pijače povzročajo hladen znoj, močne pijače povzročajo slabost. Nimam nikakršne tolerance do alkohola – in verjetno si tega tudi ne želim.

Po eksperimentiranju in okušanju alkoholnih pijač morda 1-3 krat na leto, odkar sem presegel trideseta, sem prišel do zaključka, da občasno vsekakor lahko pijem. Ampak to nima večjega smisla. Sovražim se počutiti neumno. Želite biti oster v možganih in imeti popoln nadzor. Poleg tega sem okoren in nepraktičen. Kako naj pridem domov, če sem pil? Po živahni in pozni večerji s prijatelji se rad spet odpeljem domov v mir. Da ne omenjamo vseh dodatnih kalorij, ki jih vsebujejo alkoholne pijače. Najraje jih dam na čokolado!

Ker sem bolj dajal prednost zdravju, sem prejel več argumentov, zakaj ne želim piti. Z vsakim kozarcem se tveganje za poškodbe zaradi alkohola še poveča. Zakaj bi tvegal za nekaj, kar se mi ne zdi dobro ali zabavno?

Brez bolečin, samo en dan, znotraj in zunaj. Verjetno bi se naslednji dan popolnoma zlomil.

V Osterbottnu

je bil čudovit marec. Hladne noči, sončni dnevi in puhast sneg, ki je odbijal svetlobo. Sonce je grelo skozi okna in nenehno sem ga iskala z obrazom. Obstala sem, da bi čutila toploto.

Ugotovili smo, da je čas, da odložimo sanke*. Pritrdite jih na tramove v stropu garaže. In po velikonočnih počitnicah bi morda lahko raje odpeljali kolesa, če bi se le cesta primerno odmrznila. Moje telo se naježi, ko izgovorim te besede - pripelji kolesa. Besede, za katere vsak, ki živi v zasneženi deželi, ve, kaj pomenijo: Spet stati na trdnih tleh. Da je svetloba zmagala nad temo. Da je pomlad premagala zimo.

Resnično obožujem zimo, vendar se mi zdi težko. Še posebej takoj po božičnih praznovanjih – ko se kot dolga, siva podeželska cesta brez konca in kraja pred vami razprostira do obzorja. A letos se ni izšlo čisto tako. Letošnja zima je bila zame nenavadno lahka. Ne vem zagotovo, zakaj – ker so seveda bile preizkušnje. Zgodile so se tako težavne kot žalostne stvari. Vendar sem uporabljala iste metode, kot jih izvajam pri terapiji travme. Da ne bi poskušali pregnati motečih občutkov – ampak namesto tega narediti prostor zanje v celem telesu. Vsekakor jih pozdravite. Moja smešna in ekscentrična psihologinja vedno veselo in srečno reče "Mmmmm občutek opeklin ...", da bi ponazorila, kako bi morala narediti prostor za grdo v telesu in opaziti, da to zaradi sprejemanja hitreje izgine.

To zimo se sploh nisem poskušala boriti proti kakršnim koli občutkom, ampak sem raje odprla roke temu, kar je bilo tam. A hkrati sem na različne načine poskušala izboljšati pogoje. Zima tukaj na Arktiki je pravzaprav precej ekstremna. Pomagati si moramo tako, da več spimo, jemo hranljivo hrano in poskušamo čim več zahajati na svetlobo.

Ampak zdaj smo čez grbo. In vem, da bo naslednja faza kmalu vstopila. Od sredine aprila do sredine junija padem v skoraj manično stanje. Vsako pomlad je isto. Do polnoči iščem izgovore da ni treba v posteljo. Zbudim se ob petih in grem ven ter poslušam ptičje petje. Zvečer se odpravim na dolg sprehod, ko ura že odbije enajst zvečer. Takrat me zajame zgodnjepomladanska evforija. Z veseljem sledim. Za kratek čas vsako leto postanem kokos v žogi z energijo, ki me skoraj srbi. In šele ko smo že krepko zagazili v poletje, to ne mine in ga nadomesti dolgočasno in turobno brezdelje.

Kar ima tudi svoj čar.

Sanke*

Staroslovenskih sank sam nisem srečal, imajo pa zato variante. Eno je za vlečenje in zna biti bolj na čoln kateremu pravijo pulkka. Drugo pa kelkka in je za porivanje. Verjetno moderna izpeljava je precej popularna izven mesta, namreč za oboje je potreben sneg in to suh in zbit, česar je na ostajanje na podeželskih cestah.

Nasmehni se, ko boli. Ker tako ali tako nihče noče videti bolečine. Nič ne bi spremenilo. Samo nadležno je.

Fuzbal

Nikoli se nisem udeleževal športa da bi bil najboljši.

Pri meni šport pomeni druženje. Udeleževal sem se različnih, v mojem času popularnih, ker sem se hotel družiti s prijatelji. Seveda sem zato z njimi gledal tudi svetovno prvenstvo. Ne, samo to, še celo najbolj sem se drl, ko je bilo kaj zanimivega na ekranu.

Vendar, tega sploh nisem nikoli povezoval z pripadnostjo klubu, kamoli državi. Ne samo to, nacionalizem in šport sta mi mrska.

Zato tudi ne maram nogometa.

Nogomet že sam po sebi je ena butasta igra. 20 ljudi se poja za žogo. Kaj bolj neumnega se pa težko zmisliš. Če bi mi to kaj pomenilo bi si kupil psa in bi mu metal žogico, pa mi ne, tako tudi za pse mislim da so butasti. Glede tega sem dosti bolj za mačke, so tako neodvisne, da same odločajo kdaj bodo dobre volje.

Pri nogometu, je pa ena sama množična histerija.

Seveda je fino če damo gol. Ampak je tudi fino da sosedov otrok, kateri je ravno shodil brcne žogo. Da bi se pa zato počutil domoljuba mi pa niti na pamet ne pride.

Še en zajeb je. Nogometni navijači so ekstra butasti posamezniki. To da ne moreš sam, ampak moraš imeti jato je razumljivo, pa vendar je to vprašanje razvoja. Ko smo imeli 13 let smo bili vsi v kakšnem klubu, ali dejavnosti. Še celo počutili smo se del tiste skupnosti.

Ko imaš pa 35 let, pa da rabiš občutek pripadnosti množici, je pa nič drugega kot neodrasel. In točno to so, nedorasli posamezniki, katere potem tako lahko sprovocirajo in vodijo kot kure brez glave, tako da pride tudi do nacionalizmov posledično pa še do fašizma.

Sori.

Igral sem športe še kar rad, spremljal redko, navijal pa samo, da sem se lahko naglas drl, sicer bi me po pameti spraševali.

Nekateri temu pravijo veliko prtljage, jaz temu rečem zaloga.

Vprašanje

Ne razumite me narobe, mislim, da so izzivi pomembni za vsakogar – pozitivno je, če se naučite občasno počutiti neprijetno, zaradi tega se pogosto prilagodite in se hitreje odzovete v situacijah, ki se jih bojite. Vendar pa je vse večji pritisk, da se samopromoviram, v bistvu so vse stvari, ki povzročajo neprespane noči in zaskrbljene odgovore po pošti. Moja tesnoba je del mene, za katerega mislim, da bo v neki obliki vedno prisotna – toda z udejstvovanjem na razstavah raste tudi moj strah, da ne bom dovolj dobra. Sliši se neumno, a obstaja trauma, da nisem dovolj lepa, in imam krive noge. Pogosto zavidam posamaznicam, ki skorajda delujejo kot manekenke in se z lahkoto lotevajo ogromnih projektov, vendar me to včasih prisili, da se umaknem in premislim, kaj za vraga počnem. Potem se spomnim, preden sem začela, bila sem popolnoma prepričana, da je to nekaj, česar ne bom nikoli počela, toda zdaj, ko sem začela, sem ugotovila, da je to velika svar. Glede na to, ali bi se odločila, če ne bi bilo pritiska? Kdo ve.

Eno od vprašanj, ki se stalno pojavlja je bilo: Sem kdaj podvomila vase na poti? Resnica je, da, v veliki meri, in še vedno se redno borim s samozavestjo in dvomom vase. Za nekoga, ki je večinoma lahko precej introvertiran in ima raje znano, je lahko ustvarjanje vsebine za razstave pogosto izčrpavajoče. So dnevi, ko se včasih počutim malo zadušeno zaradi vsega tega – nenehna pričakovanja in nove ideje za projekt so lahko prevelika mora. Morda včasih samo želim ponavljati iste ideje ves teden in morda se mi ne da fotografirati ali promovirati svoje delo. Vse to so težave, ki občasno dvignejo glavo – tako kot pri večini služb tudi pri kreiranju del in deljenju delov svojega življenja obstajajo vzponi in padci.

Včasih je dovolj, da v ponedeljek zjutraj samo pogledam, kje ležijo moji zapiski in skice, da me pred kosilom popolnoma prevzame. Lahko rečem, da nekaj več kot šest mesecev samostojnega dela še vedno delam na tem, da najdem tisto ravnovesje med delom in zasebnim življenjem, ki mi najbolj ustreza.

Obstaja tudi ta konotacija, da če ste samostojni podjetnik – se ne bi smeli pritoževati. Navsezadnje boste verjetno opravljali delo, ki ste ga izbrali, in izvajali nabor spretnosti, v katerih uživate. V tem smislu se pogosto počutim slabo, ko jamram v bližini prijateljev ali družine, ko imam težke trenutke – vendar je to neumno. Težave so za vsakogar težave – vsak ima pravico priznati, da se mu zdi življenje nekoliko težje kot prejšnji teden. To ni nekaj, kar bi vam samodejno ugrabili samo zato, ker lahko opravljate svojo sanjsko službo. Morda se mi zdi, da od zunaj doživljam neverjetne izkušnje (kar tudi res počnem), a česa ne opaziš vedno v zlomu, ki sem ga morda doživela, preden sem šla na to potovanje ali se pojavil na tem dogodku. Vse je krivulja učenja in večinoma me je samostojno delo naučilo, da sem, čeprav se morda spopadam z nezadostnostjo in dvomom vase, veliko močnejša, kot si včasih pustim verjeti. Ne glede na to, kako se stvari spreminjajo ali razvijajo, moram biti pripravljena ravnati s tem in se ne smem preveč ujeti v prihodnost ali pričakovanja drugih. Prišlo bo nekaj res srečnih in zabavnih trenutkov, vendar bodo tudi časi, ko se bom spraševala in se spraševala, ali sem na pravi poti. To je samo človeško. Edina razlika je, da če trpite za anksioznostjo ali depresijo, se bodo ti časi verjetno podaljšali – ta neizogiben stiskajoč občutek v prsih, ki postane vse preveč domač, vendar z vsakim povratkom ni nič lažje prebavljiv. Pomembno je, da si vzamete trenutek in se spomnite, da ste močni, vredni svojih sanj in da je vsak slab občutek le začasen ...

Druženje

Družil nas je Orion.

Ne samo filmi, te Jusita niso privlačili, čeprav je mehčal mnenje in tudi stari obskurni filmi niso samo za en drek. Vendar je bil pri njem le poudarek na Kirsi. Ker pa Kirsi v Orionu, pa seveda tudi filmi.

Tudi z Ajlo je končno našel vsaj trohico skupnega in sta lahko občasno izmenjala tudi mnenja okoli filmologije. Ni debate, Ajla je dominirala, a ga je prav z veseljem usmerjala na rusko stran.

Finci imajo, sem že pisal, z Rusijo prav poseben odnos. V resnici jim gre vse po spisku ruskega na jetra, še tako daleč so raztegnili, da vse kar je vsaj malo v zvezi, je en sam drek in je tako Juha mene še kar z rezervo jemal, čeprav sva si bila drugače prav z veseljem domača, a sem Slovan, Slovan je pa za Fince Rus, Rus je pa komunist, komunisti so pa samo sranje in ga je potem toliko bolj begalo, če sem vse to, pa sploh ne tako napačen in je verjetno zaradi tega begajočega odnosa mogoče raziskoval.

Ja, pa oba sva arhitekta, pa je potem bilo še kaj.

Še kaj, je bilo predvsem da sva z Ajlo stalno, no ne stalno, to se samo tako reče, a veliko, delala natečajev, tudi mednarodnih in sva bila edina v Juhinem življenju, ki dela natečaje, ter posledično toliko bolj zanimiv.

Juha jih ni delal, si je pa zelo želel, a ne moreš nekomu soliti pamet, se ja ne spodobi, če so natečaj razpisale take pametne glave, potem naj pa en Juha iz enga Lahtija, tam v Nari (Japonska), pokaže kaj je to hiša.

To se ja ne da.

Je pa zato toliko bolj zagreto spremljal kaj sva kanila narisati.

Sam sem si predstavljal, da sta Jusi in Kirsi našla skupen jezik in zaradi tega tudi skupen prostor, ter je bilo samo še vprašanje časa, kako daleč bosta zapeljala. Ali sam na hitr, al pa za veke vekomaj.

No, ali pa nekaj vmes, kapaveš?

Tako da sem na enem najinih srečanj z avtobusom v center, namignil, kako daleč sta prigurla?

Takih stvari se na finskem ne sprašuje.

Koliko kdo plača davka in zasluži, ter okoli ljubezenskih stanj.

To je spet tko.

Ljubezenskih stanj, ampak unih zares.

Ko bi lahko kaj resnega bilo, a pa se že kuha, ali pa je že skor.

Tista ljubezenska stanja, ki pa to niso, a se jim vse eno tako reče, tisto, ko je za hec in je samo hvaljenje, koliko punc je keri imel, ali pa bi jih imel, če bi zvezde prav stale, u, to še več, to se pa še kar, pa ne samo sprašuje, še komentira.

A to je večinoma hec. Ja, zna ratati tudi kriza, če enga preveč zezaš na to temo, potem je kmalu lahko užaljen.

Ali pa potem ko je zares že meso postalo, ko sta poročena, ko se začnejo dnevi ponavljati, ko je ene vrste rutina, potem je pa spet dovoljeno spraševati, primerjati, komentirati, zezati.

U, iz tistega zna veselica ratati.

Kadar je pa tako zares, ko bi, pa ne veš kaj in ne kako, ko je samo še od zvezd odvisno, ali se bo kaj zgodilo, ali pa ostalo v medzvedju, tiste meglice na rimski cesti so neizpolnjene ljubezni, takrat pa lahko tako vprašanje pomeni skregan dokler sem žiu, če ne celo še kaj bolj konkretnega.

Še bolj konkretnega nisem nikoli doživel, si pa predstavljam, da se zna v določeni konstalaciji dogodkov tudi to zgoditi ker ..

Ker so včasih celo na poročilih poročali, na primer, je J. iz Hamenline, iz neznanega razloga s kuhinjskim nožem ubil A. iz Helsinkija. Policija še raziskuje motiv.

O nadaljnih dejstvih vas bomo obveščali.

Pa ne obveščajo, ker je bil motiv nekaj na temo medprostora.

Skratka ne diraj lava dok spava, ne diraj miša dok piša, se posebej pa ne sprašuj Finca če je zaljubljen, zraven pa ne ve kako in kaj, če sploh, al pa mogoč, tut ne, kapaveš, pa take.

Ker drug ja, jest pa ne.

Torej se peljeva čez dolgi most med Lautasarijem in polotokom, tistemu delu se reče Ruoholahti. Lahti je zaliv, tu je pa samo polotok poln industrije. Takrat je še veselo delovala, sedaj vidim je pa vse preurejeno in prezidano v poslovne objekte. Tovarna Alko in tovarna kablov sta bili že takrat v arhitekturnih knjigah, pa sta prav lično vzdrževani. Če je Alko še alko pojma nimam, kabel faktori je pa sedaj umetniško središče.

Ta velike razstave so tu. Tisto ko narediš pregledno razstavo vseh norih malarjev na enem kraju in jih je po kovidu še 10x več kot prej in jih pač ne moreš v normalne razstavne prostore spraviti.

Ok, nima veze, za današnjo štorijo pa še manj, samo kot zanimivost in intermeco, da se ne bomo samo z Jusitom stalno ukvarjali.

Torej, se meniva o vojni na Balkanu, ne vem če so Hrvati že nazaj udarili, a sem spremljal vsak večer poročila in me je kar okupiralo, izgleda pa da Jusita tudi, ali pa je bil samo prijazen in je spraševal, še kaj ne samo o arhitekturi, kar sva se večino pogovarjala.

Zdej, to je tko.

Ne glede na tok pogovora in hiš katere so hitele mimo, kakor tudi pogledov, predvsem iz mosta je super pogled po arhipelagu pred mestom, na takle sončen dan, mrzel, vetroven a sončen, pa toliko bolj lepo, ko so kontrasti tako močni, da moraš kar malo priprti veke, da te svetloba povsem ne oslepi, me je pa le glodalo, kako in kaj je s Kirsi.

Tako da sem precej brutalno, čeprav sem se trudil med stavkom, vrinjeni stavek:

Shema oken za Varsila disel, katero sem takrat sestavljal in je Jusita še posebej zanimalo, saj je uprava v Hemenlini.

Torej.

"Shema oken za Vartsilo se noče končati, lej kako lepa svetloba v zalivu, kako je s Kirsi, a greva še na pir?"

Sem mislil nadaljevati pri Kabelfaktori, katera razstava je tam, a se je videlo, da sem na mino stopil. Jusi je povesil pogled, zopet je nekaj iskal pod stolom, kadar mu je bilo hudo je vedno zavzel identično držo. Tudi reagiral ni več, kamoli odgovoril.

Sem poizkušal z monologom okrog Knjigarne, pa me ni več poslušal, tako da sva molče presedela še tistih 10 minut, kolikor traja da pridemo na sredo Bulvardija, kjer sem naznanil da grem dol.

Se mi je zdelo da je hotel še kaj dodati, pa se je menda premislil in naprej samo pod stol gledal.

Nč, sem si mislil, ko sem stopal po Frederikovi ulici, kar je je, včasih zamočim na celi črti, ne vem če bo hotel še govoriti z mano.

Matr sm butast in gledam izložbe med potjo.

Nevednost je lahko tudi vrlina.

Bede

Naslednje jutro, je malo bolj veselo pozdravil.

Zdej to je tko.

Če pa kaj ne, pa ne veselo, a se je čutilo dodatno energijo, tisto ko imaš sicer ful enih stvari, ter posledično polno glavo tistega, ker si Finec, pač ne moreš z nečem drugim začeti, tako da je bil samo;

"Hei do!"

a mi nadarjeni, da ne bom drugih tunkal, jest nadarjen, sem pa v tisti intonaciji zaznal dodatno energijo, kakor vsako jutro, ko je tudi;

"Hei do!"

a tak ki ti da vedeti, da imam ful enih stvari in nimam časa.

Tako da ga tudi med malico nisem naskočil, ne glede na občutja jutranja, ker tako kot moraš dati bedam manevrski prostor, da lahko same odločajo kako se bo vrtelo, če se bo sploh, je z Finci podobno, takimi pa še posebej, po moje se je Jusi samemu sebi zdel džek, ker je en redkih Hamalainenov, ki se spusti na vijugasto cesto odnosov s tujci, pa še Slovani, saj se spomniš, kaj vse ne, potem se mu pa še zgodi da ga nekonvencionalna sošolka spozna.

U, po moje je bil na trnih.

Bogi Jusi.

Nije mu lak život.

Moral sem ene pol ure potegniti ker sem ...

U, enkrat, še na začetku, ko sem že kar vehementno uporabljal autacod, na začetku so me imeli da sem še birojskega računalničarja učil osnov. Ni dolgo rabil, zares samo začetek, potem je pa že drugim razlagal. A, eni so bili ekstra nerodni.

Pa ne samo eni.

Ok, nima veze.

Na začetku so mašine na DOSu laufale.

Danes je to anahronizem, predvsem ker se varianta DOSa sedaj uporablja za hekat windovse, tako da večina otrpne, če omeniš DOS.

Takrat je bil to najbolj razširjen operacijski sistem, kerga je skupaj z računalniki prodajal malimehki.

Tako sem tudi sam začel uoporabljati windovse 3.1 in ravno to je bil problem.

Sem si naštimal dva ekrana, na enem autocad na dosu na drugem, malem, pa winsi. Takrat večinoma igrača, a se je vsem super zdelo, da ni samo ukazna vrstica, tako da ni nihče negativno na tisto gledal.

Ok, veze nima.

V resnici jo ima, ker sem za Winsi pisal, občasno, sploh ne stalno fragmente, kateri so potem postali "Spomini iz deepfreezerja"

Takrat sem namesto da bi ugasnil mašino zbrisal zadnji dve uri dela, ter sem moral podaljšati za pol ure, da sem not prinesel.

U, enkrat sem cel dan zbrisal, so se čudili kako da sem tako priden in ostanem še ko gredo vsi domov.

Tako da je moral Jusi počakati če me je hotel ogovoriti.

In je.

Je takoj pristopil, ko je videl da ugašam mašino, rekel sicer nič, a se je dozdevalo, da greva skupaj na bus.

Takole pozno bo še manjša šansa da ne bi spet Antero o paštetah Delamaris pravil.

Nisem mogel več slepomišiti in sem ga že na poti od biroja, do postaje, ene 200m, napadel, kaj je novega s Kirsi?

Je rabil celo pot, pa še potem tam, ker avtobus ne pripelje takoj, nekaj časa. Sicer preden je prišel, a tik pred zdajci je spregovoril.

Da ni nič, ter na moj začuden izraz dodal, al pa vse.

A sta se dobila?

Ne!

Pa koko to?

Po tistem ko sva odhajala od vaju, ko mi je priredila govor, da naj prodam in se z kmetijo več ne ukvarjam, sva se razšla. Sam zrihtat okoli prodaje. Kar pa še vedno zavlačujem. Saj niti ne, a sploh ni po tekočem traku, in je potrebno ogromno papirjev in ko je potrebno kaj zrihtati, potem ne grem takoj, raje malo počakam v upanju da bi se nekaj nepredvidenega dogodilo, na primer čudež ali pa kaj na to temo, pa se ne, tako da se vse eno počasi vrti v tisto smer.

Ok, kaj pa Kirsi?

Kaj Kirsi?

Pa sta skupaj al ne?

Ne!

Zakaj pa ne?

Ker moram prvo porihtati okoli zapuščine, tako se je čutilo takrat na razhodu, potem jo pa kontaktiram.

Tisčist prtegnen, pravim.

Kaj je pa to pomebno. Če sta skupaj, sta skupaj, ne glede na vse čeri katere prinese življenje. Velikokrat je pa to še bolje, ker tisto vse predvidljivo, lahko sicer precej kičasto izgleda, a se lahko tudi precej hitro izprazni in še preden se zaveš se ti že zgodi konec, ker ni bilo nič začimb v odnosu.

U, to pri bedah sploh ni enostavno. Saj pri bednikih ni dosti drugače, a je le razlika, bednik dokler jo za jošk ne prime, ne ve za druge začimbe, pol ja, beda pa takoj na začetku.

Sploh pa nimam številke.

Zakaj pa mene ne vprašaš, pa ti jo dam.

Pa ja ne morem kar tako poklicati.

Seveda lahko, več kot u rit te ne more poslati.

Babica

Moja babica je zelo emancipirana ženska.

Celo življenje, se je borila za pravice ženk posebej med Laponci.

Pred krščanstvom, so imele ženske posebno vlogo v družbi, nekateri celo pravijo, da je bil matriarhat pred sprejetjem krščanstva.

Nekatere bolj radikalne borke za pravice Sami žensk, gredo tako daleč, da so moški zato sprejeli krščanstvo, da lahko sedaj dominirajo nad ženskami.

Kakor koli že, čeprav je danes krščanstvo povsod sprejeto, so ženske v Sami kulturi še vedno bolj žilave kot večina žensk sveta.

Pred krščanstvom, je bila ženska tista, ki je skrbela za kontinuiteto identitete med Laponci. Desci so samo za jeleni letali in jih ni bilo doma po pol leta, tako da je vsa teža vzdrževanje družine, od vekomaj so bili razširjena družina, ker za par 1000 živali, pač ne more skrbeti ata in sin, ampak vsi mogoči strici in mrzli strici od blizu in daleč.

Še ena finta je. Monopol izdelovanja obleke so imele ženske. In če desc ni ubogal, ni dobil novih hlač, al pa take z luknjo, tako da so jih imele par 10 tisočletij fino pod nadzorom.

Potem je krščanstvo veliko pokvarilo, z moderno industrijsko pridelavo oblek je pa še monopol izginil, tako da se morajo sedanje ženske fino boriti za svoje pravice.

Ne sploh ni več tako kot v starih časih, a ustno izročilo pravi da je bila na začetku ženska (Mattarahkko, prvinska mama), ta je imela tri hčere, katere so skrbele za vse vidike življenja. Šamani so bili sicer moški, a so morali matriarhinjo vprašati, kaj in kako, kadar so imeli srečanja verske vsebine.

In moja babica je zelo uspešna borka za pravice žensk. Laponci imajo stalne predstavnike v parlamentu, tudi socialni problemi so urejeni. Šolstvo, zdravstvo, sociala, a to je proizvod modernih skandinavskih demokracij. Po tej strani jim je veliko lažje kot je nekoč bilo. Tako da tudi boj ni zelo konflikten, a tradicija je vse eno prisotna in nadvlada moških ne bo nikoli izginila. Ravno zato je potrebno stalno poudarjati.

Babi je bila precej angažirana v 70h, ko se je feministično gibanje razpaslo po večini zahodnega svata in pljusknilo tudi do Laplanda.

Problem je, da je težko povezati razdeljene Sami skupnosti, ker živijo v 4 državah. Na norveškem imajo še najbolje urejeno, no vsaj zaščiteni so kot narodna dediščina. Na Švedskem je precej podobno, čeprav tam imajo še največ problemov z multinacionalkami, ki bi stalno kaj. Na primer dnevni kop premoga in železove rude v Kiruni je menda prisoten od začetka industrijske dobe in glede tega nimajo Laponci kaj veliko ugovarjati. Tam se bolj borijo za ohranitev narave, ker so stalni pritiski za izkoriščanje rudnih in naravnih bogastev.

Na Finskem je status Sami naroda zelo porihrtan, a je problem v Fincih, ki bi radi iz vzgoje severnih jelenov naredili industrijo, tako da ta problem ni nikoli zamrl, samo pod preprogo je pometen.

Za Rusijo pa ne vem.

Jeleni butasti, pa se pa ne menijo za meje in šibajo od Norveške do Rusije in nazaj, Laponci pa za njimi.

Ženskam je sedaj lažje glede eksistenčnega minimuma. Razen Rusije, za katero ne vem kako imajo urejeno, jih ščiti ustava in sistem, imajo predstavnice v vseh možnih in nemožnih političnih in civilnih združenjih in službah. So pa izgubile monopol nad izdelovanjem oblek in širjenja Sami zgodovine in kulture.

Tako da dan današnji ostaja samo še mit o moči babic, kot najbolj izkušenimi, pametnimi, člani skupnosti.

Mogoče je samo še folklora.

Pogled

Pol je bilo pa spet par dni gledanja proti Jusitovi mizi. To sem lahko izvedel samo kadar sem vstal, ker so vmesni panoji 1,5 metra visoko in se iz sedečki, skoro preko celega biroja, ni nič videlo.

Sedel je tako daleč stran, ker je delal za najbolj zoprnega šefota, tistega ki me je odslovil, ker nismo v Italiji, meni se je pa posebej fajn zdelo, a pri njem je moralo biti vse iz zrcalnega stekla, po moje je procente vlekel, ker včasih si imel občutek, da ni važno ali je dobro ali ne, grdo ali ne, funkcionalno ali ne, samo da je zrcalno steklo, če bi se ga dalo še v interjerju bi bil takoj za.

Vstajal sem pa veliko več kot bi bilo potrebno, da bi se ja zgodil ajkontakt (eye contact), pa se ni, tako da sem en tretji dan, na primer, v resnici nisem štel in je bilo mogoče manj, a se mi je vleklo za tri, tako da zato tako vlečem.

Šel do njegove mize, podobno kot takrat na začetku dal roko na paus, Jusi je še vedno z rapidografom delal, sam pa komaj še kaj, večinoma, če sem kaj zamočil in potem tisto sprintal, pa potem tam opazil, u matr 6 m dolg plot, pa ni da bi ponavljal, če je bilo kaj manjšega, sem tisto zradiral in potem z roko popravil, v tistih časih ploti še niso bili lasersko natančni in večinoma ni nihče pogruntal, da je en del prav čuden plot.

Tudi ploterji, mi smo imeli vesoljskega, sem potem čez leta doma videl, ker ga ni bilo junaka, ki bi v naši dolini vedel, da se da na elektro papir plotati.

Kava se da?

Elektro papir.

A, daj dej, tis čist zmešan, kjes pa spet to pobral.

Še danes ne vedo v naši dolini za to. Ta iznajdba je šla prej v zgodovino, preden je do dol prišla.

Torej.

Rola papirja, v tistih časih še pausa, ker se je potem le še klasično razmnoževalo, je bila naelektrena in je ploter, v tistem primeru hp, 90cm širine, dolžine pa neomejene, in ni bilo nič tinte, samo del kjer je bila črta je ostal črn, ostalo pa prozorno.

Ne poceni pa ni bilo, tako da so šli ti ploterji v pozabo, ko je kserox naredil laser jet v širini 90cm.

Zdej to je še en tko.

V tistih časih, računalniki sploh niso imeli gonilnikov za dolge printe. A4 večina, nekaj a3, če je bil pa ekstra nobl pa podaljšan a3, že skor a2, ampak ne dovolj širok.

Tako da si moral namestiti gonilnik za long plot, kar je bilo eksota še potem ko sem domov prišel in so longplotali zares samo tanajbolj napredni biroji.

Ponavljam, takrat še brez interneta in je bilo gonilnik dobiti, kot danes kje so ta boljše delnice.

Zadnji plot katerega sem naredil je bil 6 metrov dolg, čez en teden pa prvega v biroju kjer sem začel delati a3. Ta je ostal potem še par let, ker smo tako male objekte delali, sploh ni bila kriza.

Viš me zanese kot staro branjevko.

Sploh ne pomembno za današnje pisanje.

In vprašal:

"A gremo danes v Oriona, je od Amodovarja Volver. Sem ga že videl, a Ponelopo lahko vedno gledam, bom še Kirsi poklical?"

Ni niti poizkušal komplicirati, so se mu zasvetile oči in je samo dodal;

A ob 20h? Ja se vidimo."

Sploh nisem vedel kateri film je, sem samo preizkušal v kakšnem stanju je, potem pa tam, sta stala pred vhodom, ko sva jo primahala okoli vogala, Kirsi je bila prešerne volje, tako da niti Jusi ni mogel komentirati, da danes sploh ni Almodovarja, kaj pa zdaj, a naj gremo kar nekaj gledat. Je bila retrospektiva Romunskega novega vala.

Ne, pejmo raje na kozarec rdečega.

Kirsi je bila takoj za, Jusi posledično tudi, Ajla je pa šele sedaj skužila kaj sem zakuhal, pa sem ji še kar v tanane razložil situacijo, a ona je vse eno za oblakom in v resnici nikoli ne veš kdaj je prisotna v duhu, v telesu se opazi.

Kot že omenjeno je kino Orion v becirku, kamor turisti ne hodijo, sam pa tudi ne, če ni vzroka za, tako da ni bilo pričakovati, v tistih časih pa sploh ne, ko še niso ljudje potovali da bi selfije delali, da bi našli kakšen fajn lokal, takrat je bilo že tako toplo, da bi se dalo celo zunaj sedeti.

In tako hodimo, ni bilo pravega vzroka, a gremo proti zahodu, takoj na križišču je park trikotne oblike pa mogoče zaradi tega, kajpavem, na koncu njega pa nasleden tudi trikoten, izgleda so bili takrat moderni, ko so ta del mesta urejali, tako da kmalu stopimo na pokopališče.

Mane je precej pretreslo, ne da še nisem bil tam, a sem vedno prišel iz juga ali severa, pač odvisno od kolesarske smeri, ker v jeseni, ko javorji zažarijo so pogledi na zaliv čarobni, pa še Aaltov grob je tu. Tega sem moral videti takoj na začetku. Sem si predstavljal modernizem, ali pa vsaj nekaj na strukturalizem, da je pa klasičen pa sigurno ne, pa še čisto mali.

Kar tudi razlagam ko stopamo tam.

Po začetnem ogrevanju, ko sta morali punci premleti najnujnejše, sem poizkušal aranžirati, da bi Kirsi in Juha čim več skupaj hodila, ali pa vsaj tako stala, da sta ona dva in midva, tudi ko smo se usedli, smo se tako, da se je Kirsi mimo Jusita moralo skloniti, če je morala kaj Ajli povedati.

Se mi je zdelo da kar dobro aranžiram, tako da sem potem ko smo se poslovili, bil prepričan, da bosta še kam šla, vsaj klepetat tam pod eno svetilko, to je tista faza ko se še tipamo, a se sluti da je fino da sva skupaj in je ena sama pozitivna energija. Vsaj do takrat, ko mulo ne navali in ga potem ona klofne, kaj da si predstavlja idiot.

To je moj aranžma. Pri Jusitu pa ni bilo pričakovati tega redosleda dogodkov. Če ne celo v kontro, če me ne ogovori v naslednjih 15 minutah počakam še pol ure in po eni uri zares grem.

Pri kirsi pa vse ostalo, potem, pa tam vmes:

"Kiss mee stupid!"

Si kar predstavljam.

Že zgodaj sem se naučila, da si ne zaslužim ničesar drugega kot biti prizadeta. Da sem sama kriva, da se moram ukvarjati s tem, da me nihče ne zaščiti. Da je v redu, da mi to storiš. Zdaj seveda vem, da je to sranje. Moja glava to ve. Pravzaprav tudi moj občutek. Mogoče me zato tako zelo vznemiri, ko se mi še tako zdi.

PMS

Je pravila Kirsi:

Vem, kje sem v menstrualnem ciklusu, glede na to, kako se odzovem na načrt dela. Ma tisto ko imaš popisan koledar, kaj vse bi bilo potrebno postoriti, ker si pa odlašal in prestavljal stvari, se pa potem naberejo ob nekem datumu in tisti kot zakleto vedno pomeni ko me doleti PMS.

Tik pred menstruacijo = velike solze, ki mi padajo po licih, ko vidim, kaj so kolegi počeli v zadnjem tednu.

Meseca maja pa ta natančen test preneha delovati, ker takrat večino časa jokam. Ker hkrati ob spomladanskih pticah in nežni toploti, ko vse tako obeta in je čudovito, dobim tudi hudo ločitveno tesnobo. Tako je že od osnovne šole. Končuje se šolsko leto, postaraš se, zamenjaš misli in učilnice in imaš zadnji tečaj risanja za hribom v tem semestru. Že kot otrok je bilo lepo, melanholično in težko – zdaj pa, če je le mogoče, še huje. In to je tak čustveni pritisk, da komaj prenesem.

In pravzaprav želim, da Tampere kot mesto delno odgovorno za mojo slabo voljo. Tampere je izrazito študentsko mesto in veliko tistih, ki tukaj živijo, je študentov - mnogi od njih gredo domov čez poletje. Kolesarjenje skozi kampus v začetku junija je kot kolesarjenje skozi postapokaliptični film, kjer so ljudje nerazložljivo umrli v pandemiji. In v maju, ko imajo študentje zaključne izpite, poslovilne zabave in pospravijo svoje študentske sobe - no, potem mi raztrga srce.

Kmalu bo Tampere spet umrl. Ni pomembno, da ne živim več tam. Smrt se čuti tudi tukaj!

Mislim, da se je težko posloviti, narediti konec in končati. Iskreno, to je najtežja stvar, ki jo poznam. Tako da mi oprostite, če bom v bližnji prihodnosti malce prestrašena. Takoj, ko gremo na poletne počitnice, se vsa napetost sprosti in se umiri z mojimi inkontinentnimi solznimi kanali.

Glasno kričanje in jok od znotraj in nasmejan od zunaj. Še vedno zmorem.

Konec

Sem bil prepričan da je to to, da je samo še vprašanje, kako hitro in kako na široko.

To da bi se takoj poročila ni bilo pričakovati. Sta čisto preveč nasproten karakter. A če se če, se še gore premikajo, če pa to ne, pa vsaj Mohamed spremeni pogled in pride do. In tu se mi je zdelo da se če.

Od obeh.

Za Kirsi me je čudilo, da ga je sploh sprejela, takega kot je, glede na to da je razlagala kaj vse ne, a pri takih širokih registrih je velikokrat to samo posledica danosti ali okoliščin ali ne poznavanja horizontov, tisto ko moraš pogledati še na uno stran ovinka, potem vidiš da je brez veze in prideš nazaj, a če ne pogledaš imaš občutek da si nekaj zamudil, potem pa normalno nadaljuješ na tej strani.

Tako da je komot kaj na tej strani, da je sicer široko odprta za vse možnosti, a v resnici išče zavetje in poznano, to je pa na tej strani in se potem poklopi, to smo tudi že par krat videli, ko se karakterja dopolnjujeta. Ona njemu pokaže kaj se še vse da, on pa vidi, da ni samo njegova dolina, da je še kje kaj sveta tudi zanimivega.

Pri Jusitu ni bilo debate, super fajna beda, a je izgleda z brado, za katero pa nisem vedel. Mogoče je bil vanjo že v gimnaziji, čeprav ga takrat ni opazila, ko jo je najbolj razganjalo.

To tudi že poznamo.

Ga ni opazila.

Ga je, a so takrat bile priorite na drugi perpektivi in je ustaliti se, umiriti se, podrediti se družbenim normam, čisto prehitro, ter je bilo potrebno pridobiti določeno kilometrino.

To se tudi meni zdi edino normalno.

Je čas za norenje in je čas za življenje, da ne omenjam spomine.

Nekateri to zamenjajo ali celo izpustijo, potem pa na stara leta gledati, kako mu puberteta ne da miru, tisto je pa zares pod vsakem nivojem, a kaj ko jih sploh ni malo, tako na angro rečeno celo ogromno. Nekateri bi rekli pol, saj mogoče celo je kaj na tem, zato raziskuj, ko si v srednji, poizkušaj ko si na faksu, da potem nastaviš zares na začetku. Seveda se ne izide v prvo. Če se v tretjo si srečko, če se v 5.to ni nič narobe, če se v 10to si pa za mišjega skozi prišel.

Sam sem si predstavljal, da je Kirsi že nabrala izkušen, da je pa Jusi dovolj zrel, da se mu še kaj zgodi v življenju in če sta pametna in tolerantna, se bosta samo dopolnjevala in iz tistega se potem lahko rodi precej zanimiva štorija.

Verjetno bi celo tako bilo, če ne bi vmes posegla usoda.

Jusita so odpustili in je po mesecu tugovanja, ko je moral urejati zapuščinske zadeve, kjer tudi ni šlo gladko. Menda se je fotr spomnil da je ljubeč družinski član, in je zahteval vse zase, vendar je vse eno mamina oporoka obveljala, fotr pa tudi ni imel za drage advokate in leta tožarjenja, tako da je kmalu odnehal.

To bi se vse dalo preskočiti, če bi le hotela, seveda ni luštno, Jusi je pa še posebej komplikator in s takim biti ni enostavno , moraš imeti zvrhano mero, kaj mero, kamijon potrpljenja, kar pa ga Kirsi ni imela. To je persona od akcije in mečkanje okoli ljudskih odnosov jo samo odbije.

Pa ni bilo to.

Ko je diplomirala, kar je bilo takrat enkrat, ni hotela da smo na zagovoru, še pijanke ni naredila, kar me je precej presenetilo, ker smo na nekaterih zaključnih zabavah, še mi bili, ko nas je zvlekla na kakšen zagovor diplome in potem zaključni žur, sem se počutil kot na novo študent.

Potem pa menda takoj, ali pa že prej mogoče, samo da ni obelodanila, da gre v Nju Jork v reklamno agencijo delat.

Si predstavljam, da ji je kot iz vedrega neba usekalo, glede na to da je je prej imela mnogo kaj povedati o Nju Jorku in njega dogajanju, o, ob in iz umetniške scene, kar pa zajema tudi reklame delat, kaj vse človek ne požre, se je tudi samo od sebe naštimalo, da je bila takoj za.

Ne, samo to, celo sicer v hecu a več krat in precej glasno, da gresta skupaj, saj je tudi Jusi imel tam svetal vzor glede visokih hiš in bi se vse izšlo če ...

Če ne bi bil Jusi tak komplikator.

Ne, rečem, je imel precej zameštrano sceno, a kakor že povedano, če se če še gore premikaš, sam ne Jusi. Ta je moral vse po vrsti, kakor so hiše v Trsti in ga je papirologija okoli zapuščine precej okupirala. Glede na to da je bil brezposln, je gledal na vse strani, da bi kje bilo in je bil na razgovoru v Jeteboriju, kjer je pa tudi že bil, in je bilo nekako poznano, da ne rečem, da Finci pač ne prekinejo, če se s kom nekaj zmenijo in on je bil na razgovoru in so rekli da ga naslednji mesec pokličejo, da je skoraj ziher, samo če bi usoda vmes posegla ne in je bil pečen.

Se pravi prikovan.

Nije lako biti Finac.

Sam bi v isti situaciji takoj za Kirsi letel, pa če bi šla na konec sveta, saj se mu je zgodila bajka o kateri je lahko samo sanjal.

On pa kola.

Sem samo zijal.