1.del 2.del 3.del P.s. Kontakt

gosrki potok

Vsebina

1. del

171207 a ne de 3

171210 evomenetukispet 3

171211 dej nehi. 6

171225 ---- VERA ---- 7

171231 srečnga 15

171231 Dons 15

180101 točno to 17

180102 mayday 19

180105 ego 20

180106 a-b 23

180108 pesi 24

180108 abitanti 25

180109 a loh 26

180110 ---- VELEPOET ---- 27

180110 strelovod 29

180112 uho 30

180113 alfa 31

180114 ---- URŠA ---- 33

2. del

180115 Sneguljčica 37

180116 Mojzes 39

180117 Stanje duha 40

180118 copata 41

180119 šefla 43

180120 kontekst 44

180122 put 46

180123 txt 49

180124 ---- TRI SESTRE ---- 50

180125 ---- HUGS ---- 59

180128 plezanje 62

180129 še pomnite 64

180130 taljanke 64

180131 brezizhodnost 65

3.del

180131 kviz 2 66

180201 tri faze 66

180202 logo 67

180202 ---- UKANC ---- 68

180202 zdej 76

180207 bluz 76

180210 podpis 78

180202 kauca 79

180206 grčija 79

180203 ---- NAVZDOL ---- 81

180204 ---- PEN ---- 83

180205 načelno 85

180207 ---- MAČEK ---- 87

180208 lakan 90

180209 veliki dan 91

180210 dedi 91

180211 solitude 93

P.S.

180213 tura 96

180214 jestTut 97

180215 hiše 99

180216 gase 101

180217 muzika 102

180218 narava 103

180119 literatura 106

180220 film 110

180221 lepi ljudje 112

180222 ---- K ---- 114

180223 kolo 125

180224 barve 127

180225 obdobja 128

180226 ideja 130

180227 beseda 132

180228 dedek mraz 133

180228 happy end 135



171207 a ne de

Majči,
a ne de,
je samo obdobje, in ko se zvezde spet pošlihtajo, boste spet pisala? Tako luštnega pisanja pa že dolgo ne.

Ta prvo sem, tako kot večina, vaše superiorne fotke gledal. Predvsem zaradi hribov. Pol, pol ste se mi pa v srce usedla z bukovo zeleno. Tudi sam mehek ratam, ko se bukve začnejo prebujati. Tut gaber je fajn, a čez bukovo hosto ga ni, ni debate. Pol sem prav debelo gledal Karnijce, si sicer zraven mislil, lej, še ena ki ji ni dosti lepot doma. Saj ne rečem, treba je iti, predvsem v mladosti, gori doli na okoli, na stara leta pa ni ga lepšega kot domek sladki domek. Letos sem na dvorišču odkril soteskanje. Je bilo tako prekleto vroče, naroda pa kot listja in trave, prav ainapetitlih, in sem jo iz parkirišča kjer že leta štartam ubral v kontro. Sicer samo ene 200m po potoku dol, lej ga zlomka, na koncu pa soteska kot v filmih in še slap. Leta sem mimo hodil. Tako da sem poletje preživel na dvorišču po grapah. Pa nič fensi soteskanja. Dokler gre v šlapah po vodi in po skalah, potem pa kauco in nazaj. Sila luštno.
Pa da nadaljujem pri Karnicih. Do sedaj nisem blogov bral, razen tehnikalij, kam se pa tlele pride, me je kaj mali brigalo, kaj si dotični misli o. Pri vas, pri vas sem pa, čez čas, začel čisto na začetku. Do koder pač blog seže. Vidim da se je že prej nekaj pisalo pa potem tudi izpuhtelo. Čudna so pota internetova. Ko ste me prepričala da so Karnijci tanajbolšiše in jih verjetno celo kdaj obiščem, sigurno pa Rezijo. Sem že leta tja gledal, pa je potem vedno bilo super enih stvari. Tako da sem po radiju in TV požiral bolj ali manj vse. Začelo se je z muziko in nadaljevalo z jezikom. Pa pri tem tudi ostalo. Pač še ena epizodica, kot že toliko drugih. Verjetno zaradi vašega bloga še kdaj izskoči.
Torej čitam in se čudim. Sem sicer prvo prebral vse o dipšit-u, je izredno inspirativno, če se tako reče. Se je utrnilo cel kup misli in vprašanj. Je tudi daleč najboljše branje. Saj opisi so tudi super fajn, pa vendar dramaturgije ni toliko. Tako da upam, da še kdaj kaj napišete. Ko se bo nabralo lahko knjiga rata. Kakšna? To se boste pa sami odločili.
Maja. Najbolšaste!

171210 evomenetukispet

"Kakor je to ponavadi Maja rekla evomenetukispet! Ne se bat je samo začetni navdušilitis. Če je tumač sam ne odgovoriš in maš mir."
171209 dramaturgično
Majči. O meni ne veste nič, sam pa o vas vse. Tko dramaturgično rečeno. V resnici lahko kar kaj najdete o meni, še posebej, če malo povežete vse linke. Čeprav ne pričakujem da se boste spravili kaj takega početi. Sori. Se boš spravila kaj tacega početi. Tile na ti, mi je malo hitro, al ima logike. Se bom že navadu.
Tudi vi, ti, nisi vsega napisala in prav je tako. Je še bolj zanimivo. Že to kar si je ogromno in je meni dokaj nenavadno, da kdo deli tako osebna doživljanja z širnimi horizonti. Ponavadi se skrijemo pod psevdonim. Ali pa, kobajagi zgodbo nekoga drugega. Tudi sam sem nekaj napisal, čeprav vam ne sežem do kolen. Kaj kolen, gležnja. Ker pa vem da je namen in predvsem zgodba (pripoved) bistvena za dobro branje, vseeno omenjam, v upanju da me ne boste raztrgala in zavrgla. Čeprav ne bom nič zameril. Ker najina nivoja pač nista enaka, še podobna ne.
Nasploh imava en problemček. Zame ste svetal vzor v fotkanju, pohodništvu in pisanju. Pisanje bi moralo biti na prvem mestu. Zraven vam pa ne morem slediti niti pod razno in bom vesel če se mi sploh še kdaj oglasite.
Verjetno bi se vse dalo razložiti, če delite z 16 ali celi 32.
Hoja.
Sam sem po uri ali dveh že napolnjen, ti si pa takrat šele ogreta. Pa to ne pomeni, da izključujem da bi midva kero zašpičila. Ne. Vse je v tehniki. Verjetno bi se izšlo, če se zmeniva za vrh, dolino, kar koli že bo, potem pa krenem ene 5 ur prej in te pričakam na vrhu, ali še bolje, ko se že vračaš, v dolini in nato kakšno uro klepetava. Tebi ne bo treba čakati, sam bom pa tudi lepe konce videl. Ne sicer iz tvoje perspektive. A saj so fotke tu. Da ne rečem da bo tvoj opis še boljši.
Fotke.
Sam sem opustil resno, v tem primeru resno pomeni, se zanimati za tehniko. Resno fotkanje ko sem fax končal. Sem sicer še nekaj let Canona z Vivitarjevim zumom s sabo nosil, a je bilo samo še poziranje. Dan današnji sem več kot zadovoljen z trotlco. Trenutek je tisti. Tut če ni ostra. Tut če ni pravilno osvetljena, tudi če ni pravi rez. Ja, vse to je pomembno, še posebej če objavljaš za tisk. A tvoja svetloba na bukovih krošnjah, to je vse.
Pisanje.
Kot že povedano, sem se zatrapal v tvoj slog pisanja. Ja dipšit je najboljši. Kot pisanje, je pa za pišočega, posebej če piše o sebi kamen okoli vratu. »Lohk se je men nad tujo nesrečo naslajati.« Ni lepo, se strinjam, a tudi dodajam, da je sila malo knjig z samo pozitivno energijo. Povečini so une dipšitovske tabolše. Čeprav je vprašanje nivoja in predvsem razvoja. Verjetno večina preživi več ali maj uspešno obdobje spraševanja o velikih vprašanjih. Pa vendar. Navkljub velikemu spoštovanju literature na temo: Smrt na gori , pa Smrt v Benetkah pa Smrt kr tko. Ko prežuliš to, se vse eno želiš še kaj luštnega.
Zdej.
Lih Ljubavni romani mi nikoli niso sedli, pa sem par krat probal. Sem kaj hitro konec prebral in odložil. Z Agato je že bolje. Sam imam raje, nekaj, ne vseh, knjig od Paasilinne. Zajčje leto. Daleč najboljše. Pol je še nekaj fajnih, in nekaj katastrof. Zakaj ga omenjam?
Ker je večinoma pozitivac. Še ko o samomoru piše se režiš. Da bi samo lahko literaturo bral tudi ni. Hočem reči, da mora taka tudi biti in da je enako pomembna kot zatežena. Kar v naši dolini ne prebavijo. Desa se prav sekira, ker jo naši kritiki ne povzdignejo. Pa jo otroci najbolj berejo. Ej vsi kritiki u rit. Sam lahko je Desi ko tako fajn piše. To ni lahko. Včasih slišim, da nekdo nekaj ustvarja in da ni nič resnega, da je za deco. Ej za deco je najbolj resno.
Maja.
»A si kaj mislila da bi si kaj zmislila?« Saj enega bralca boš imela sigurno. Pa po moje jih bo več.
Zgodla:
Bi moral že na začetku povedati da sem iz enih drugih časov. Se mi zdi, pa samo malo nakladam, da si se ti takrat rodila, ko sem sam v Loko na žure hodil, ker so bili tam bistveno bolj orto. Ljubljanski so mi bili že takrat preveč intelektualno zateženi, pa sem bil šele na začetku hardkor obdobja. Saj ne da sem zares kdaj bil hardkor, a v razvoju je bilo to še najbolj divje obdobje. Z leti se je sicer pokazalo, da se tudi to počasi ponavlja in je bilo treba iti dalje. Sem pred kakšnimi 5 ali več leti sina peljal v Loko na lokostrelsko tekmovanje. Ker pa traja skoraj cel dan. Saj ne, a občutek je točno ta, sem seveda še po Loki potegnil. Obujal spomine in občutja, iz divjih časov. Ločani so me sicer vedno imeli za Lublančana, a kot obrobni opazovalec sem imel nekaj velikih žurov skozi dati. Tistih o katerih se je potem še nekaj let govorilo. In ti grem tako čez Gornji trg in, in eto isti un, isti brki, ista frizura, še oblečen je bil kot takrat, samo bistveno bolj zguban in puklast, suh pa še bolj kot takrat. To se mi je tudi v Ljubljani par krat dogodilo. Eni se pa čisti nič ne spremenijo. Eni celo v isti lokal hodijo. Verjetno isto zgodbo pravijo.
"Pa reč kej če morš."
Lej takole me zanese, pa sem hotel samo povedati, da se časovno tudi ne ujameva ravno. Sem bolj na Aldota, čeprav sploh ne tako fejst.
Splošno:
Par izjav me pri tebi kar malo bega. Danes bom izpostavil samo eno. Če me ne boš pohodila in izpljunila, pa kdaj še katero. Če te bo zanimalo seveda. Torej.
Sila sem vesel, da se meni zgodi, da me taka fajna ogovori. Taka ki super fotka, super hribe pohodi, super piše, super podoživlja. Pol.
Pol pa ta ista izvali: Citat:
Tista današnja iz Provanse (se mi zdi?) je krasna. Sem klikala in brala in gledala in se spraševala, hm, le kakšen je človek, ki je tole našel. Mu je bilo všeč? Zakaj mu je bilo všeč? Konec citata.
"Hej, hej, hej!"
Sem arhitekt. Stran sem ustanovil da bi se promoviral. Pa zato lepim linke ki naj bi bili drugim všeč. Da me pokličejo in vprašajo:
"kok pa to kušta?"
Čim manj imam dela, tem manj objavljam, kar bi bilo komercialno in tem več ostalega. Iz česar komot zaključiš da ni več veliko dela. Pa da ostaneva pri tvoji trditvi.
Fejst pob, k je fejst hišco kliknu. Sicer sm fejst, a do sedaj ti tega še ne veš in je taka trditev mal hitra, če ne še kaj več. Da ne bi narobe razumela. V Provanso in Toskano sem zaljubljen, tut tisti link mi je sila pri srcu.
Samo tvoja brzina je mal prehitra. To je edino kar me bega. Saj ti pravim. Deljeno z 16. Po tamalem.
lp a
Ps. Fajna smrekca. Ps2.
Uprost. Z slovnico si nisva nikoli bila na ti.

171211 dej nehi.

"Ej, zdej pa ni čas za stare kozle. Let in se ne ustavljal. Ja, ko sapo zajameš, mogoče, pomisli kako bi bilo, to kar se ravno dogaja, napisati."
Pa spet. Čak da se usede. Zdinsta, dozori. Sedaj živi trenutek. Da bi te le držal, pa magari do konca in ne bi nikoli nič več napisala. Sam de si ti men srečna. Me je že malo skrbelo, da nisi ena tistih, ki ne znajo uživat, da uživajo če trpijo. Kar sicer ne gre z svetlobo na pomladanski hosti, a nikoli ne veš, kakšna so pota usode.
Maja.
Sedaj se pa prilagodi. Ne podredi. Niti pod slučajno. Ti povem, da ptiči istega perja skup letijo, sploh ni nuja. Ja, je lažje, predvsem na začetku ko se spoznavamo. Pol, pol ko se med postrga, pot pa ostane posoda. Pol se pa šele vidi koliko je ljubezni. Ti povem rutina je 90% zvez fentala. Med arhitekti je kot pravilo. Sta bila tok fajn par. Sta skupaj risala, sta ...
Pa nista. Že na začetku je moral en po mleko. Na začetku to sploh ni važno. Pol, ko pa ni samo mleko, pol je pa nujno, da se prilagajata. Odnos je prilagajanje. Umetnost kompromisa. Premnoga naredi napako in se podredi. Pa bi se morala samo prilagoditi.
Po moje bistveno bolj špila, če sta si različna. Na začetku je bistveno težje, a na začetku je sladko, pa ni krize. Pol ko postane brez okusa, pol je važno spoštovanje. Zaupanja polna kapa, pa spet ne slepo. Ostalo je tehnika.
»Vse se da zment, če se če.« A večina ljudi mulo kuha daleč čez mero okusnega. Pol je pa prepozno. Takrat reševati je skoraj nemogoče. Ne rečem da se ne da, a je podobno kot s pogreto župo.
Svoboda, osebna svoboda, katero si tolikokrat omenjala, je zihr fajn. Ni debate. Na kratki rok supi. Al kaj ko na dolgi ne špila. Predvsem med prazniki. Sicer se človek zamoti s delom, še več dela, škripnu od dela. Clasic. Pol. Pol za božič pa jokat. Pa tega je velik. Ne morš verjet kolk. Pa ne bom našteval. Saj po mojem ti je jasno. Svoboda je tudi egoizem. To pa ni lepo. »Če mi gre pa tok na jetra ko se moram podrejat.« Lej. Tehnika je tu diskutabilna. Neomajno spoštovanje, pol pa tehnika. Sicer je pa enkrat ena djawa:
»Svoboda je misliti drugače.«
Kar pa sploh ne pomeni sama bit, če že kaj pol lih kontra.
Vse se da če se če:
So mi Danci pokazali blok za ločene z otroki. V principu tri povezana, enosobna stanovanja. Na levi mama s svojim, v sredini otroka, na desni ata s svojo.
»Ja, pa to so Danci.«
Se strinjam, na severu so bolj naprej, a gre bolj za: »Al se če?«
Sicer bom vesel če boš še kaj napisala, a ne forsiraj. Ja če se izide, sicer pa: Sam de si ti men srečna.
lp a
ps. De se boš mal režala če greš med IT-jarce. https://www.pinterest.com/greetingsfromaw/fun/

171225 ---- VERA ----

"Tole sicer ni o tebi ali zate. V resnici nimaš nič s tem, razen ... Če ti to kaj pomeni? Tega ne bi napisal, ali pa še dolgo ne, če ne bi ti izskočila in mi dala misliti o mnogem in še čem. No, imaš toliko, da sem ti stisnil par tvojih super izrazov in jih poizkušal vključiti. Mogoče drugič bolje. lp a"


Mularija iz naselja:

Pol je pa prišlo zrelo obdobje našega skupnega bivanja. Ja, smo šli po svoje. Vsak v svojo srednjo šolo. Že to se je sila razlikovalo, pol pa še družba. Še vedno smo se predvsem med vikendi dobivali pod isto lučjo kot včasih. Še vedno je bilo največ zezancije. A so teme začele dobivati tudi povsem druge razsežnosti. Da ne omenjam da so se celo vici začeli razlikovati in je vse bolj pogosto, pripomba padla na neplodna tla. Kaj neplodna. Včasih se je ker prav razkuril, ker je bilo čisto nekaj drugega kakor je dolga leta bilo. Tako da. Ja, smo se še vedno dobili na rojstno-dnevnih zabavah. Ne pa več za novo leto. Tudi vse več je bilo abstinence za vikende. "Sm se iz sošolci zmenil gremo ...." So bili kar tiho. Zraven si pa mislili svoje. Mogoče sem bil prvi, ki je začel po svoje, pa nisem prepričan.

Srednja šola:

Iz vseh vetrov se jih je naphalo. "Ne morš verjet. Pa nič ne štekajo." Ne vica ne dovtipa ne zezancije. Sila resno. Pa se je tudi tu uneslo. Samo rabili smo leto ali dve. Da bremza popusti na zaključnem izletu. "U pol je pa svašta ven udarilo." Pa celo tam so se kazale razlike v kulturni pod-stati. "Ej smo se režal. In ej, so bli eni hudi. Tem tok za vuho speku."
Mi pa u smeh.
"Pa ker model tko govori?"
To je bilo še milo.
"Ker tko guči?
Kva dela? Dej slovensk se men.
Močvirnik."
Ja, vmes je prav kriza ratala. Klanovstvo. Tisti iz Ljubljane in okolice. Nas niti ni bilo veliko in bi komot vozači, če bi se politično organizirali, bili v premoči. Al kaj ko je vsak na svoj konec vlekel. Da ne omenjam da je Ptujčan za Celjana trdil, da Štajerska še nikoli ni bila v Celju. Tako da so imeli, vsaj z očmi Ljubljančana notranja nesoglasja. In so posledično bili samo individualni izbruhi, kadar smo bili močvirniki preglasni. To smo pa bili. Stalno in povsod. Pa to so bili taki časi, se ni dalo potiho. Če si hotel še tako malo, je takoj ratalo vpitje, ali včasih še celo vsesplošno vpitje. So bile zato, vsaj pri meni toliko bolj gor vzete male tihe miške, za katere se niti ni vedelo ali so prisotne.
Ne, sploh ne štejem tiste, v katero smo bili vsi zaljubljeni. Tista je bila na opazovanju še med poukom, kamoli med pavzami ali celo na kakšnem izletu. Tudi ne štejem tistih ki so bile tako glasne kot mi. Včasih še bolj, in je bilo ves čas nategovanje kdo bo koga. Ponavadi so se punce iz mode povezale, prevzele pobudo in vodile tudi punce iz industrijskega in grafičnega oddelka. A je bilo v kontekstu.
Če si imel vsega dost. Vpitja in kričanja, je bilo tako fino s kako tiho na klopco ob Ljubljanici, sprehod, ali vsaj na Kokto iti. To zadnje je bilo precej tvegano, ker se ti je takoj nalimal en, al dva, pa trije tudi ni bilo nič nenavadnega. Začelo se je sicer z:
"A maš čik?"
In nadaljevalo:
"Kva pa vidva tuki?"
Na kar je bilo obvezno:
"A veš de ...?"

Pol me pa sreča po 20 letih in izvali:
"Si me na kokto peljal, pa sploh ne pogledal.
Kdo? Koga? A res? Uprost, ampak se nič ne spomnim."
Sam tok da veš, da sem bil večinoma med taglasnimi, a mi je občasno sila pasalo kaj umirjenega. Ne, sploh ne skoz. Včasih pa kar nujno.

Velka:

In tko mi, junci iz naselja, enkrat. Se ne spomnim detajlov. Kdo je koga kam povabil, a izpade, da se nas 6. Lahko celo več. Sigurno več, a so zgleda bili nekateri tako neizraziti, da se sedaj trudim spomniti, pa več od tega, da je bila hiška na Veliki planini vsaj za ene 12 komadov. Spomnim se tudi da je bila nastlana z šaro. Našo seveda. Če si se hotel usesti, si moral vsaj kakšen čevelj premakniti, če ne celo ruzaka. Ja, po moje nas je bilo 8 ali celo 10, ker hiška je bila res premala za vse kar smo vanjo dali.
Kaj nek? Vse kar se rabi za teden bivanja na smučariji. Pa še eni tri stvari, katere ne rabiš, za katere si pa prepričan da so nujne in tko. Pospravlja v teh letih redko kdo, še tisti ki, pa je preglašen v trenutku, ko naredi prostor, še preden se usede, je že nekaj nujnega tam.
Skratka nebesa. Smo pa res užival. Kako smo do hiške prišli? Kot rečeno se ne spomnim, a povsem lahko bi bila kakšna sindikalna od kerga od staršev. Ej, pojma nimam.
In tko mi presmučamo prvi dan. "Luštn da bolj ne more bit." Vse kot v filmih. A o tem mal bol pol. Pol se ga napijemo zvečer in sploh je najbolj super možno. Z vsemi detajli na sneg hodit pol nag, ker se ti not, not ene 35 stopinj, kdo je pa takrat vedel da se peč segreje šele zvečer, čisto preveč vrti.
Jutri boli glava a nekateri se vse eno odpravimo v Tiho dolino. Vsaj na smučke ležat, če že ne smučat.
Pri sosednjem kuclnu tut ene tri prav tako tiho pa v sonce žmurkat, v isti maniri. To smo takrat tako izvedli, da si palice prekrižal v njih zataknil smuči, da je bilo še kar udobno ležišče, če nisi iz ravnotežja padel. Skratka cigaret prižgat smo znali samo nekateri, ne da bi se prevrnil. In tko se mi tam martinčkamo. Govorimo samo pod nujno. Sicer pa bolj mižimo vsak s svojimi mislimi. Zase vem, da sem premišljeval, o onih na sosednjem kuclčku. Kaj točno se ne spomnim, a niti veliko variant ni v takih časih in taki situaciji.
Pol, pol okol poldne, ko se pojavi lakota, in pravi en: "Jest grem v kočo pogledat če so že vstali in kaj za jest poiskat." Mene je tudi žejalo in sem tudi začel prav počasi pulover nase vleči.
Une sosednjega kuclna pa isto. Kot bi se zmenil. Pa se kao nismo niti pogledal. Sam sem se tudi delal, da me nič ne zanima, v resnici pa sinhrono oblačil pulover, kot una ta srednja. Se mi je zdel, da je celo ene dvakrat proti nam pogledala, in nekaj komentirala pol so se pa režale. Al se mi je pa samo zdel. Saj veš, tisto ko si predstavljaš nekaj, pol pa že kar misliš da je res.
Skor.
Če hočeš iz Tihe doline do Zelenega roba, ki je bil takrat absolutno bel, a ime je ostalo še iz poletja, se je potrebno povzpeti kar nekaj metrov. Na srečo je tam vlečnica in ni da bi po snegu gazil. Ter se primajemo do vrste. Ta je na koncu kar malo krdelo, potem pa počasi v lijak leze se pa redči, da na konci po dva na sidru visita.
Ne vem če smo kaj govorili. Je bilo že včeraj vse povedano. Imel sem suho grlo, pa nisem hotel snega lizati. To se mi je že enkrat maščevalo, pa sedaj nisem niti poizkušal. Torej sonce je grelo, men se je mal vrtelo. Saj se mi ni, a se rima in se zgnetem na sidro. In na sidru una ta srednja. Še preden se zavem sidro cukne, z levo primem vmesno palico, na njej njena roka, z levo pa objamem njo in srečno zvoziva precej klavrn začetek. Prvih nekaj metrov ostanem tako. Razmišljam, pa take stvari se dogajajo samo v filmih, pa še to ta posladkanih, ter jo vse eno spustim, ker se mi je zdelo da mogoče pa le malo pretiravam.
Vlečnica gre tudi čez kuclne in na takih mestih je treba kar paziti in me na naslednjem prime za roko na sidru. Saj je tudi to izgledalo slučajno. Me pogleda, se zasmeji. So mi kar kolena klecnila. Tako prisrčnega pogleda pa še nisem videl. Oči, kot, kot, ... Kaj pa vem, a kaj slajšega se težko najde. Pa usta, pa nos, pa vsa je bila kot, kot, kot... pravljična, kaj pa drugega.
Na vrhu se smučini ločita, da sidro odbrzi novim doživljajem naproti in pobere nov par, v pričakovanju ...
Ej, kaj me brigajo drugi. Ampak tale me pa zelo. A se delam da stoično prenašam in da mi ne razbija srce kot noro in da mi je malo mar zanjo, kot ta pravega desca obnašanje. Neumnost največja. Al kaj ko ni navada da bi neznanca objel in mu zaželen naj, naj, najbolšmožn pa tak in vse.
Tko da sem že za trenutek občutil tesnobo, ko ti priložnost spolzi med prsti in kaj več kot en napol kitajski (sladko-kisli) nasmeh ne spraviš skupaj. Saj je trajalo samo trenutek. Mogoče dva. Ajd tri, ampak kratke, ko se med vožnjo od sidra do proge prismuča do mene, mi povozi smuči, kar je bilo vsaj v tistih časih sila nerodno, me prime za laket in zine:
"Si me že na začetku zanalašč objel."
Že tako sem imel suha usta, takrat je bilo pa isto kot bi imel šmirgel papir namesto jezika. Ne vem če sem še kaj dodal, razen @,@,@. Se reži z istim unim najlepšim nasmehom na svetu, iz unih prekrasnih oči švigajo nagajive iskrice in nadaljuje:
"Hvala ti, da nisem padla. Vstopati na vlečnico mi je najtežje v življenju. Pa še rešil si me pred tistimi tečnobami.
A me ujameš?"
in se požene po strmini.
Gledam za njo. Kva je bilo pa tole? To se pa takim kot jaz ne godi. Ne vem če ne sanjam. Gledam kamerade, ki tudi s puncami ob strani prihajajo gor. Ne vem sicer a so tudi že zaljubljeni, a se niti ne oziram več, tudi sam poženem in se zložim v dolini, tik preden je do vrste prišla. Eja so se smejali in to cela vrsta. Ona pa tudi. Men se je pa sam bledlo. Pa kok je to fajn. To da se vsi smejijo in ona mene gleda.
Pol. Pol sta pa srečno živela do konca.
A-ja. Nič takega. Navkljub lakoti in predvsem žeji se še 3x spustim po strmini, pa se ni nikoli urajmal, da bi se z njo peljal. Tako da sem navkljub navdušenju, prav klavrno gledal ko so odvile v smeri svoje koče, ter prav tečen snemal smuči pred našo. Ej bi se pregriznil od jeze. Pa ker vosu pusti tako mačko da odsmuča, ko se je pa čisto vse, no skoraj vse, izšlo kot v filmih. Ja, če bi znal bolje smučati, bi se lahko vrinil in se z njo vsaj na sidru peljal, če mora na progi s prijateljicami smučati. Sem lih razmišljal al naj smučko pregriznem, al ograjo na katero sem naslonil smuči in pravi Tomaž:
"De boš vse pospravil v koči, tudi tisto kar ni tvoje, ker koča mora biti tip top. A gremo že dam? A so nas ven vrgli? Pa saj je Roman zakopal kozlanje. Ne seri.
Zvečer pridejo une tri, pa še prjatlce pripeljejo. Sem jih povabil na kuhan vin in prijazno besedo, de se mi ne boš kaj napihoval. Da si tih in se čudiš."
Ej, se čudim že od začetka monologa. Takega Tomaža še nisem slišal. Ponavadi sva z Borisom dajala povelja, ostali so pa več ali manj ubogali. Da bi pa Tomaž mene komandiral. To je bilo pa povsem novo. Pa sem se dal. Ej vse naredim sam de se ta srednja prikaže.
"Pa koko si jih povabu?
Nč, reku sm a prideš? Pa je rekla al vse al pa nič. Sm reku sevede vse, ko nisem vedel da jih je 6. Menda so iz Konic.
Ke?
Slovenske Konjice. Sindikalni dom Zreče.
In majo kočo na Velki?
Ne a so jo zamenjali, ker vedno samo na Roglo hodijo.
Ok. Saj ni važno. Sam nekaj spijem, pol pa vse pospravim."
Oj smo drgnili, pa zlagali. Se je par krat podrlo, ker je bil kup že do stropa in si hotel še pozabljeni štumf skriti za skladovnico in se je le ta podrla. Pa jovo na novo. Lih ta zadnjo minuto smo imeli vse pod kontrolo. Vsaj površinsko.
Zbasali smo se v osrednji prostor. Razdelili kozarce in Boris in Renata ste imela predstavo. Saj sta bila res hecna. Tako fajn sta se zbadala in vse nas tudi, da je minila urica kot trenutek. So prišle sam za pol ure, samo na glažek, da imajo jutri tečaj prve pomoči. Da jih je 14 in ostanejo do četrtka. Sedel sem ob štedilniku, a sem jo videl ob mizi med telesi, ravno toliko da je bila obrobljena z neko ramo, drugo glavo, tretjo omarico. Ne vem če sem katero besedo izustil. Ona se je pa še kar smejala in ... In tudi mene gledala. Ne samo govorce in ostalih, ki so lahko do besede prišli med veselico, katero sta izvedla moderatorja.
Poslavljanje je bilo hitro in veselo. V vsesplošni množici, ko so punce odhajale in smo jih vsi hoteli spremiti, vsaj do pred hiše, me je prijela za roko in dahnila:
"A ti si pa vedno tiho?"
Pol pa šla, veselo rezgetajoč v zvezdno noč.
Ej so se mi režal. "Pa ti se se kompletno zacopov. Tacga te pa ne poznamo. A si sploh katero besedo rekel?" Pa se nisem veliko upiral. "Ej, kva čm. Ko te rukne kaj takega ti ni pomoči." Moji so sicer izvedli še en alkoholiziran večer. Sam sem se jim samo nasmihal, grel svoj kozarček kuhanega vina in bil z mislimi v nebesih. "Uj kva je blo fajn."
Zjutraj sem bil že ob 9h v Tihi dolini. Ne vem če ne prvi. Ajde še žičničar a njega se ne šteje. Kako so se mi vlekle ure do takrat ko so prišle punce. Niti ne vem če je dvojina a je izgledalo kot množina. So imele nekakšen tečaj al kaj. Se ustavi ena ob meni in blekne: "Danes mogoče Vere ne bo. Je bila tako vesela včeraj, da jo sigurno glava boli." Sem samo pokimal, in si mislil. A Vera ji je ime. Ok če že ni bolj romantično ime, saj kakšno napako pa le lahko ima. Pa še da pije. Ej, pri teh letih se pa ja ne spodobi. Kakšnih letih? Ja takih. Kok jih maš pa ti? A se predvčerajšnjega večera sploh spomniš? A dej dej. Tko hudo pa spet ni blo. Ja mal boj veselo, pa spet vse pod kontrolo. No, skor vse.
Tko smučam, ura leze nekam proti poldnevu, vidim samo tisti nasmeh in tiste oči in ko ravno mislim oditi. Etounetukispet. Direktdomene:
"Zdravo.
Za domovino s Titom naprej.
Prosim?
Ah nč.
Ali si malo slabe volje?
Ne. Ne, ne sploh ne. Sam mi je hecn če kdo pozdravi z zdravo.
A res? Zakaj?
Tko partizani v filmih pozdravijo.
in zdrdram:
Zdravo, bilo je težko, a zmagal sem jaz, brigado sem našel, izročil ukaz.
A ti mena mal zezaš?
Uprost, uprost, uprost, zares traparije klatim.
A tako velikemu je nerodno. Kaj naj potem sama?
Vera, veš kaj? A, ja? Veš kako mi je ime? Kdo si pa ti?
Andrej."
Tišina.
Tišina.
Tišina.
"A ..
A, dej ti.
Ne dej ti prvi.
Ne .. Ok. Sem mislil predlagati, če bi lahko bil malo tiho ob tebi in bi te samo gledal, ker same neumnosti kvasim."
Tišina.
Tišina.
"V redu, ampak se pojdiva usest na tisti štor, me noge bolijo."
Je imela pretesne pancarje. No smučarske čevlje. Ji jih odpnem, se skobacam na štor. Se usedem, kaj pa vem, a dotikala sva se z rameni in koleni. Umaknem koleno, pa ni bilo ravnotežja in se je spet dotaknem. Me prime za roko in gleda v daljavo. Gledam v daljavo, gledam njo. Poškilim proti progi, gledam daljavo.
"A .. a..."
Spet istočasno.
"Ej, sva nadarjena. Sva se ravno prava dobila.
A ni to fajn?
Super."
Tišina.
"Kaj je bilo tisto prej s partizani?
Čisto nič, sam se mi hecno zdi če kdo pozdravi z zdravo. Sicer se pa za politiko sploh ne zanimam.
Jaz tudi ne, a pri nas je tak pozdrav čisto običajen, in če bi že rad vedel, vi močvirniki, prav hecno govorite.
Močvirniki. Ne še ti. Čak te bom enkrat res na morost peljal, da vidiš kako zna tam lepo biti.
Ja. Super. Kam?
Morost.
Kaj je pa to?
Ja morost. To pa ja vsak ve. Barje. Močvirje. Močvirje izginja. Samo nekateri vemo še kje se ga vidi. Pa še tisto je zaščiteno.
Močvirje pa zaščiteno?
Boš že še videla. Ti se sam mene drž pa ti bo vse jasno.
To bi pa rada videla."
Pol sva pa paberkovala. No, bol sem sam. To je tisti faza ko fant naklada o vsem mogočem, punca pa prav pobožno gleda. Ko se fantu naenkrat zdi vse mogoče in finofajn, punca je pa vse bolj tiho.
"A ti pa nič ne klepetaš?
Stalno, a sedaj ni trenutek za besede."

"Vera, Vera, Veeeeeraaaaa"
se derejo s proge.
"Gremo na tečaj.
Joj, sem pozabila. Hitro se mi mudi."
Ji zapnem pancarje, jo zahaklam na smuči, zapnem bundo. Me objame in odbrzi. Gledam, sem čisto tiho, stojim kot lipov bog, so potem moji zganjali norčije in si mislim. Pozdravila sicer ni ob slovesu. Tudi namignila ni ali se še kdaj vidiva. A ne objameš kar vsakega kr tko. Po mojem je globlji pomen, ni samo izgubila ravnotežja in se še sam zapodim v dolino. U kva je fajn smučat, pa kako mi gre danes zavijanje, v čemer sem bil vedno šibak. Sem raje smuk vozil, ker zavijati nisem znal in se zaletim v vrsto spodaj, nekje na sredi, tako da sem ene tri kot keglje zbil.
Sedaj se niso smejali. Eni so zelo hudo reagirali in komentirali, pa ni da bi tule na papir dajal, je bilo čisto preveč mastno in se gotovo nebi prijelo. Tudi tistega angelskega nasmeha ni bilo. Skratka kompletna katastrofa.
Pol.
Pol je bilo pa najbol-čarobno-mogoče-dogajanje.
To je bilo pa tako.
Se zopet dobimo v naši koči. Je bila še bolj polna kot prvič. So prišle še druge, tako da je bilo celo več punc kot fantov. V principu nebesa, a kaj ko ni bil nihče pripravljen na kaj takega. Ja, dokler je jata pobov, pol so, kaj vse ne, variacij, kaj in kako bi če bi, al kaj, ko je vse samo teorija in na realne punce noben niti pomislil ni.
Tko da.
Ja, je blo luštno, smo se razgreli, pa vendar je bilo vsega preveč. Sedela je ob meni, sva se fino tiščala, a ne samo midva tudi z leve in desne smo se tiščali, in se kaj več kot režati niti ni dalo. Pa saj na začetku se niti ni pričakovalo. Pol, pol je pa postalo prevroče. Tudi snov od včeraj se je ponavljala, tako da so eni parčki mrknili. Tudi midva sva, so naju poslali po cigarete na Šimnovec. Ej, če sem si pa česa želel, sem si pa, da bi bil na samem z Vero. Še izmišljevanja neumnih izgovorov ni bilo treba. Takrat ko je obema jasno, da je za lase privlečen vzrok, zakaj bi sedaj midva sama bila, pa sta oba za, pa vzrok niti ni zelo pomemben. Bolš ne bi moglo bit.
Zunaj je mraz pritisnil, da je bilo še na ravnem ledeno. Pol od Zelenega roba proti Šimnovcu. Pol je bilo pa najbolj možno. Torej. Naša kočka je bila malo za vogalom, tako da nisva šla po progi. Kar je tudi pomenilo, da je bilo vsaj še enkrat bolj strmo. Pa se je dojemalo vsaj 2x bolj. Torej greva od kočke do roba, kjer se začne strmi del. Že tam sem ji pomagal, pa ne vem če ni meni bolj drselo. To je namreč odvisno od čevljev. Tam na robu sva stala, nič govorila, na nebu milijon, kaj milijon, milijarda, kaj milijarda, milijarda milijard zvezd, prav po filmsko razporejenih. Pobočje v polmraku, se svetlika vsaka zamrznjena snežinka posebej. So se videle smreke. No, slutile. So bile ne svetlikajoče, nekaj temnejše od teme, in daleč doli lučke v hotelu.
Stojiva tam, se drživa za roke in sva tiho. Zares čarobni trenutek. Še če bi bil sam. Tako pa še tolikokrat bolšji, kolikor je zvezd na nebu. Naredim korak in zvizzzz v dolino. Na absolutnem ledu se ni niti poizkušalo ustavljati. Se nalimam na kucelj, na srečo niti ne daleč doli. Zaslišim Aaaaaaa. Mi prileti v naročje. Leživa, globoko dihava, opazujeva zvezde in sva tiho. Čarobnost trenutka, sam bi kar tam obležal za vedno, prekine:
"Sem mislila da je konec s tabo.
A je bil tisti aAaaaa začetek Andreja?
Jaaa."
In me še bolj stisne.
"Veš kaj? Jaz bi tudi tu ostal za vedno, a mraz pritiska in ne da se morava še spustiti do Hotela, še nazaj morava pa mi ni še jasno kako bova tole izvedla. Prit te poberem."
Jo pobiram, me objema okoli vratu. Se delam da ji pomagam da ne pade, ne da si najbolj na svetu želim, slučajnega srečanja ustnic. Padeva. Sicer ne tako razburljivo kot prvič, a vajo ponoviva. Tisto z ležanjem in gledanjem zvezd in tišino. I tko do dol. Sploh nisem štel. Tudi ni bilo več pomembno. Se je vedelo, da niti ni treba besed, tukaj se nekaj plete.
In vkorakava v hotel.
Naročim čaj z rumom, 2x prosm, pa kok to košta, pa hvala in ga prinesem k mizi katero je med tem izbrala. Sem jo lih prijel za roko, da bi začel neumnosti kvasiti in ti od sosednje mize slišim:
"As-ti-un?
Ker?
Koko se toj ata piše?
A, T, A.
Dej ne tež, me je učiu kitaro, pa skos po glau touku k nism vsega od taprve znala.
Ja pol je pa taprau. Mene je tut, če me je le dohitel. Na srečo sem bil večino časa hitrejši."
In se je usulo. Kva vse ni moj ata počel kot učitelj na glasbeni šoli. Sem se sicer zezal na njegov in svoj račun in bi se še, a je postajalo mučno, če imaš kraljično poleg, bodočo boljšo polovico, ej, kva vse ne, pol se ti pa tkole vse na glavo postavi.
Smo se še nekaj časa zezali pol sva pa šla. Sem bil prepričan, da sem ravnokar punco zgubil, čeprav je še zares dobil nisem. Greva od Šimnovca gor u šumo. Ni bilo tako strmo pa tudi po progi ni bilo tako ledeno, čeprav ...
Se pojavi luč, pa en lih začne ene mastne besede, pol pa baterijo u luft. Videlo se ni nič a sem si živo predstavljal, kako je monolog zaključil na hrbtu, baterija je pa nagajivo poskakovala v dolino in delala vesele kroge. Drugače bi se na tako situacijo režal, v družbi mojih bi ratala pa vsesplošna veselica, tako sem jo pa samo za roko držal in sva prav previdno stopicala v breg. Kar traja vzpon, takole v črni nočki, še podnevi ga je za ene pol ure in to poleti. Takole poledenelo pa celo uro. Če pa čakaš da bo rekla:
"is takim kretenom pa jest že ne bom hodila,"
pol je pa ene tri ure na uro. Matr se je vlekl. Pa sem bil čisto tiho. Zelo sem pazil, da ne bi pretiraval in da sva imela njen tempo. Tudi poti sem zbiral raje po ovinku, da ja ne bi padla. In tko že malo obupano, nekje na drugi tretjini, al pa še mal bl gor, me spotakne, pade name in leživa in njena topla sapa na mojem vratu in me objema in sem najbolj srečen človek na svetu.
Saj vem takrat bi jo moral poljubiti. Vsaj tako je v filmih. Pa nisem zbral poguma. Ja, držal sem jo, da mi ne uide in bi tam še danes ležala, pa je rekla da se ne prehladiva pojdiva raje dalje. Če ne bi bilo tako ledeno bi po eni nogi skakal, tako srečen sem bil.
Prideva v bajto, tam pa zatišje. Glavnina je šla na sprehod in verjetno v punčevsko bajto. Tu eni tarok, dva v kotu kr nekaj šepetata, midva sva pa sedela tam, se gledala, gledala druge, se nasmihala in sploh je bilo vse super. Pol reče ena,
"jest grem spat. Vera a boš tukaj prespala?"
Vera zardi začenja vstajati, a se je videlo da se ji nikamor ne mudi in išče rokavice. Sedel sem na njih, tako da me je morala še enkrat objeti, da me je prestavila. Mi pomaha. Gledam kamerade pri taroku, grejem glažek kuhanega in vzdihujem.
"Uh kva je fajn."
Sem si mislil rekel pa nič.

Fax:

Vero sem srečal pri Konjskem repu. Je sedela s svojo klapo in so bili sila glasni. So morali že kar katero pivo popiti. Ko me je zagledala je kar zavriskala od veselja.
"Fantje to je pa moj prvi fant."
In me odpeljala. Z roko v roki, pa malo tudi objeta sva šla ob Ljubljanici do Šuštarskega. Sicer precej spremenjena anatomija obraza, iz rosno mlade deklice v super babo, je še vedno kazal najlepši nasmeh na svetu. Tudi oči, sicer za spoznanje kalne so bile še vedno mamljivo lepe. Pa se mi je že na Tromostovju zdelo čudno, da bi jaz s tako hodil. Ja se pozabaval. Super fejst mačka. A čisto preglasna zame. Pol pri Zlati ladjici sva pa že obdelala, čeprav ne vem kako lahko tako hitro prideš na tako temo, če človeka ponovno srečaš pa toliko letih in si zraven še neznansko vesel da ga vidiš. Cigani dol, pa Slovenci gor, pa Šiptarji dol. Skratka čisto nasprotje moje.
"Zdej.
Ali sem se sam tako spremenil?"
Ne rečem da nič, a tole je kot dan in noč. Ali je pa ona naredila obrat za 180 stopinj. Lahko tudi, da takrat nisem videl, ali pa sploh nisva prišla tako daleč. Pa sva prišla precej daleč.
Vključno z prvim poljubom in pol ko ne veš kako naprej in vsi zapleti na to temo. A temu se potem na stara leta režiš, takrat je pa to silen problem. Do tega, da me je potem še domov peljala, tam pa kriza. Ata je še bil. Mogoče celo on samo vljudnostno, a sva se vsaj pogovarjala, dokaj neobremenjeno. Mama je pa povsem zatrokirala.
"Ej tacga pa že ne boš vzela.
Pa kdo se o tem sploh kaj meni?"
Nekaj časa sva se še švercala. Čeprav je bila še tako zatrapana, je na koncu le mamina obveljala. Z objokanimi očmi sva se sporazumno razšla. Dolgo sem gledal za avtobusom v Slovenske Konjice.


Sploh ni bil v Konjice. Je treba v Celju prestopiti. Tudi bil je en svetel in sončen dan, kar pa ne paše k poslavljanju. Še posebej tako dramatičnemu. Bi moralo vsaj deževati, ali pa zaradi primernosti trenutka, vsaj grmeti, če ne še potres in vesoljni potop.
A ni bilo nič od tega. Narod se je gnetel okoli. Vozači so lezli na avtobuse. Petek je en poseben dan. Mal pomečkan od včerajšnjega žura. Potovalka polna umazanega perila. Doma bo mama težila, a bo vsaj prava hrana.
Ej koga je pa brigalo, da se je ena fajna zgodba ravno končala in naredila prostor novi.
U pa je bilo super. To se ne zgodi vsakemu, da te en cug na vlečnici pripelje v novo obdobje.

171231 srečnga

Evo ti priponke. Sem ti pisal, čeprav mi nisi odpisala. Sem te prej poklikal na Fb in se čudil.
Pol pa še drugje. In videl da si bila .... in me še bolj čudi, da se mi sploh oglašaš. Saj veš tista z gležnjem.

171231 Dons

Ok. Pol.
Pol te bom pa jemal, kot da sva krave skupi pasla. To samo tako reče. Kajti v tisti skupnosti, pastirski, so odnosi sila hierarhični in pokroviteljski, česar pa ti ne pogoltneš. Pa pustmo to stat. Pravim samo, da mi reč, če bom preveč težil.
Sam mislim, da je bistveno bolj zanimivo v dialogu z drugačnimi mnenji, kot prepričevat prepričane. Ja, na začetku se tko fajn zaštekamo, pol, čez čas, pol bi bilo pa fino tudi kam drugam pogledati. Je tudi res, da za različne poglede rabimo določen nivo prilagodljivosti. Upam da je samo forme radi, da ti pa se že ne boš prilagodila. Sicer en zanimiv pogled, a sem opazil, da je redkokdaj iskren. Večinoma je zaradi sebičnosti. No, pa za vse je treba določena kilometrina in predvsem zrel odnos. Kolk zrel je pa sila diskutabilno.
Pri Amerikancih mal problem, ker govorijo, ker je nevljudno ne govorit. Včasih je pa le luštno še kaj povedat, ne samo govorit. Na drugi strani moji Finci so prepričani, da ni vljudno nič direktno vprašati, pa sploh govorit pa nič povedat. Kaj hujšega. Sam sem nekje vmes. Predvsem me pa prehitro zanese, še posebej v vroči debati, pa zinem kaj kar sicer sploh ne bi. Ljudi ki bi pa prenesli, da se premisliš, je pa v mojih letih vse manj. Že tako pozabljamo kaj smo sploh hoteli. Kar pa me ne ustavi. Ja pozabim, se premislim, ob drugi priliki čisto drugačno trdim. Ti še nimaš takih problemov, pa vendar.
Eto zato bi jest tebe raj skibiciral da spet na net pišeš. Če ne gre stilno vkup, pa nov blog začni. Npr: DipŠit na splošno. Ali pa. Ta vseli in Ta zateženi blog.
Hej, tole me pa res tišči. Majči a si že probala se kej zmislit? To sem te že vprašal, pa ni bilo namiga v tej smeri. Napiš:
»ne tež!«
Pa bom odjenu.
Trenutno pa mislim, da bi z svojim slogom, ratalo sila fajn pisanje. Kot že rečeno. Mogoče pod psevdonimom, al pa problemi kr enga. Vse se ne da na papir dat, če o sebi pišeš. Sicer so pa vse knjige o avtorju. Če že ne direkt pa vsaj posredno...
Vačih malo berčkam Eleganco ježa. A samo poglavja od ta-male. Občasno tudi od ta-velike, a čisto premalo razumem. Sem se takoj ko sem tvoj prvi dipšit prebral na ta-malo iz ježa spomnil. Saj nima nič skupnega, a občutja ob branju so pa sila podobna.
Praviš da si se odločila da boš prijazna. Po moje si ali nisi. Ogromno pomaga vzgoja. A to že zdaleč ni vse. Ej, lej Angleže. Tok prijaznih ne srečaš. Ali so pa tudi dobri. Eni sploh ne. Te tako prijazno pošljejo v 3 krasne, da se še zahvališ zraven. Sam ločim ljudi na dobre in ostale. Dober sploh ni treba, da je prijazen. Eni so sila tečni, pa še vedno dobri. Pa biti tečen je še tamala. Povečini samo trenutno stanje, v drugi konotaciji pa vse kaj drugega. Tako da. Ja, je lohk zatežen, tečen, poklapan, ... Je ravno včeraj prišel en po 10 letih, se poslovit. Pravi da ima raka. Pa sva se samo zezala. To ti je edino v taki situaciji, jamrat ne pomaga. Tudi sicer sva precej nasprotna karakterja. Saj veš tista z pol praznim in polnim kozarcem. Pa ga imam vse eno rad, čeprav so se nama poti razšle že davno in da je on vedno videl same probleme. A je bil tudi vedno dober človek.
Da nebi slučajno mislila da imam kaj proti tvoji prijaznosti. Ej, mislim da si dober človek, čeprav to se pokaže malo bol pol. Do tja še prideva.
Majči, jest bi še is tabo klepetal, a je danes en hecen dan, pa se moram prilagajat.
Se fino mej, pa piš kej, pa svoje rada mej, za vedno tvoj Andrej
ps. Če bi rada čekirala je tule vse (skor) zbrano: http://www.andrejweingerl.com/kje/KjeSem.html

180101 točno to

Eto, točno to sem hotel. Samo en malček maj osebno, pa je že super branje. Manj osebno, samo zato, ker je lažje več napisat. Da ne omenjam, da se potem ena pisanja čez leta pojavijo na enih sila čudnih mestih in situacijah. Men je sicer že vse eno, kaj bojo drugi rjakl (rekli (v genih sem dolenc)), pred tabo je pa še vsa kariera in se ti lahko še fino kovca. A je kolca? Kariera? Ja, čak da te skibiciram, ti povem da bo potem super konec. Kaj bo pa vmes pa pojma nimam.
Torej. Takle fajn pisanje pol pa na konc: Jebiga ko je. Punca. Na tak konec paše: Supi, kok je pa to fajn. Kaj fajn? Tut to bova še izbrskala.
Že ko sem Blog bral, si se mi v srce usedla z izjavo da bo ta generacija iz kakšnih starih diskov spomine brskala. To je tok fajn. To da se nam tehnologija dogaja in vsaj mene prehiteva po levi in desni. Pa sem še vedno navdušen, čeprav vse manj razumem. Ja, otročji sem bil pa vedno. Tako da. Samo perspektivo zamenjaj in se zna odkvačkat. To da se z prijatelji od urednikov ukvarjaš, je sicer edino normalno, sva pač iz te doline doma. A to za generacijo izgubljenih diskov ni težava. Sem sicer mislil, ko smo šli na svoje, da sedaj bo pa vse drugače in to na pozitivni način, ko bomo sam še ta fajni ostali. Pa vidiš, se je lih u kontro obrnilo. Na to temo že dolgo ne jamram. Ja pokomentiram, da bi se pa zraven sekiral. Lih nič ne pomaga.
Prvo ne pejd pisat knjige. Ta zna na koncu kar samo ratat. Tut Nejc, katerega omenjaš na Bloguu je v začetku članke v Planinski Dnevnik pisal. Menda veš da pod mus. Je bila politična direktiva, da je treba Slovenskemu športu, v tem primeru alpinizmu dati intelektualno podstat. Jug je fajn zadel, a ga naši filistri niso zelo visoko nabili. Saj je res ene hecne pisal. Torej Nejc je potem, čez leta zbral spise iz PV, jih dopolnil, povezal v celoto. Sam mislim, da je imel tudi pomoč in izdal za tiste čase genialno čtivo. Se je usedlo v kontekst, da bolj ni moglo. Se spomnim Česna, je rekel: 6+ velik lažje kot članek v PV. No, se ne more primerjat njegova in Nejceva knjiga. Sta pa sodobnika in v nekaj primerih tudi soplezalca. Zato pravim, ne pejd pisat knjige, a piši o svojih mislih in občutjih, stalno in povsod. Kako to udejanjiti, je pa tudi diskutabilno. Sam sicer težim z blogom, a to ničesar ne prejudicira. A veš da sem že 3x (podčrtal avtor) prečital Blog. Saj ni vse super. A ni niti pričakovati. To je pač razlika med blogom in knjigo. Pa vendar, škoda bo če ne boš dala nič od sebe.
Ne boš pa ne prva ne zadnja. Sam mislim da je ustvarjalnih ljudi na ostajanje. Ja, nivo je sila diskutabilen. Tudi projekcija kje se vidiš. (Poizkušam ostati na teoretični ravni) Pol. Pol jih pa 90% odneha še pred začetkom, saj je brez veze, pa koga to zanima, pa ja ne znam.
Dokler sem se trapil, kako je stavek sestavljen in celo kopiral strukturo, seveda nisem nikoli nič napisal, saj ... uno od mal prej. Pol, se je pa pojavil internet. Pa ne internet sam, ampak neformalna oblika komuniciranja. Kar si tudi sila luštno opisala. Tisto ko pobrišeš več že napisanih stavkov in pritisneš smeška in je vse jasno. ;-)
Eto že tole, da se upam eni ki super fotka, super hodi, super piše odpisati. Ej, to je lih tako velik premik, kot ko se je Indija od Afrike odcepila. Pa viš kam je pripeljalo. Brez tega ne bi bilo Himalaje. Še Tibeta ne.
Tako da. Ne ženiraj se kdo je komu kaj v naši dolini. Piš zame, pa ne samo meni, predvsem pa sebi in zase.
Sam sem 2x sprintal, »Spomine iz Deep Freezerja«. Drugi so rekli da je knjiga. Torej knjigica v nakladi 2 izvoda. Pa jo ni samo žena prebrala. Kar nekaj se jih je našlo, ki so komentirali, če bi zrihtal bi lahko knjiga ratala. Pa nisem nikoli mislil na to, niti ne znam. Pač zbrana pisma za osamljena srca. Pol so me pa še tok skibiciral, da sem se usedel in 600 strani spominov, pa je bil font 12, ne 75, naklofal. Pol sem jih 200 dilitnu, ker je stalno isto. Pa ipak. To mi je tudi ena očitala. Zakaj toliko hrvatizmov? Lej, ženska. Jest sem v Jugi gor rasel. Takrat smo pa tako govorili. Danes je vse drugače, takrat je malo kdo štekal starega Mraka, ki je pod Prešernom napadel prodajalca srečk Jugoslovenske Lutrije. Sam se bom do smrti po Titovi v Trnovo vozil, pa če bo še tolikokrat spremenila ime.
Sam obupat ne. https://www.pinterest.com/pin/295056213064534572/ Obup je samo za v knjige dober, drugje je pa bolje po ameriško. So mi dali vetra. Toliko citatov na to temo, kot da so vsi stalno zateženi. Že res da Gugi fino prispeva, pa vendar, dokler se nisem spustil v neskončnost interneta, na nekatere stvari niti pomislil nisem.
Pa to je vse plehko!
Sploh ne rečem da ni, a tudi dodam, da so sila dobri. Najbolj me je ruknlo, ko so imeli kategorijo Artist. Do takrat sem po naše smatral umetnike samo tiste o katerih govorimo v tretji osebi. Mala, včasih tudi velika, božanstva. In kot taka nedosegljiva. Pol se ti pa tam prijavi gospodinja ki kvačka. Artist. ? Pa sploh ni problem v teti, ne v kategoriji, temveč v zaprtosti doline. Alte Wiener lipizzaner schule sindrom.
A si kdaj pomislila da si artist in da bi na etsiju prodajala? https://www.etsy.com/listing/469536256/dog-bear-cowl-dog-winter-scarf-dog?ga_order=most_relevant&ga_search_type=all&ga_view_type=gallery&ga_search_query=&ref=sr_gallery_13
;-)
Na kaj je kera obsojena?
Velikokrat, ne vedno, je predstava, projekcija, pričakovanje povsem narobe nastavljena. Če bi se jo zavedali ali bili celo zmožni popraviti, zamenjati, bi bilo življenje dosti lažje. Že res da potem ne bi bilo tako zanimivo, a vse eno. Torej, sem naši rekel:
»Na svetu sta dve vrsti descov, (pa drži tut za punce) ta ziher in dolgočasni in uni drugi.«
Zbere pa vsak sam.
Je ena bila tako zadovoljna s svojim hokejistom. Samo kaj, ko ga ne more navaditi, da bi v postelji skupaj brala. Na rečem da se ne da, a sila redko. Gotovo je kje kateri hokejist z Lorko v roki. In tudi kateri pisatelj ki je dober športnik. Ma je treba imeti fajn baterijo da se jih najde. Majči. Ti se sam nehaj ukvarjat s tem da si sama. Saj v resnici sploh nisi, pa bo kar samo ratalo.
lp a

180102 mayday

"A maš tudi take probleme, da sicer prečitaš, a ne procesiraš?
To se men stalno dogaja."
Precej se tudi razjasni, da nimaš signala, pa ne vem če včasih ni bolje, da so eni kraji brez, ali pa samo malo, za majski dan (mayday) npr. Če se kdaj vrneš v civilizacijo, in boš še imela čas in voljo, si pa preklikaš linke katere sem ti poslal. Za sedaj samo copypaste culikuum vitae, pa še to šele na konc.
Kakor sem že pisal, sem bolj na Aldota (a bomo o njem še kaj izvedeli), pa sploh ne tako fejst. Tudi, da se mi zdi, da si se ti ravno takrat enkrat rodila, ko smo ga po Loki sral. Pa ni bilo nič epskega, pač eno veselo obdobje v razvoju povprečnega mozolarja. In upam da ni samo travna bilka na razburkanih valovih življenja, da niso pomembna leta in razlika, da se ti z starimi kozli ukvarjaš. Da se s takimi, ki ti niti do gležnja ne sežemo, bo pa vedno uganka, a sem sila vesel da se meni kaj tacega godi in bom na to temo nehal (velja pa za vedno).
Evo tko. Včeraj preden sem šel spat, sem še preletel pošto, to je ostalo še iz časov ko je bilo nujno. V tem času je je nekaj več, in tudi tvoje pisanje samo preletel. In si seveda ob umivanju zob ustvaril povsem izkrivljeno predstavo, kaj si napisala. Ter si zjutraj ob kurjenju peči že izmislil kako naj nadaljujem, da te totalno ne razbesnim.
Se sprašuješ o čem nakladam?
Približno takole:
»Blablabla, pa kdaj sva midva krave skup pasla, alfa samec s takimi pa jest že ne govorim, pol pa še eni linki iz 50tih.«
Ej, saj vem da nisi tega napisala, a šele sedaj. S tem sem šel spat in si mislil. »Matr sm jo razkuru. Kva čm pa zdej?«
Verjetno bo bolje, če napišem samo Positive Vibration, pol pa pustim stati, da jo mine. Ker verjamem, da je dober človek, samo z levo nogo je vstala, ali sem pa res kaj takega rekel, to se mi velikokrat zgodi, in bi moral prebrati, celotno korespondenco. Ti povem cela drama.
Sedaj sem že drugo kauco spil, in tretjič prebral kaj si napisala in mi je odleglo. Lahko bi sicer zamolčal, a ko si že piševa o mnogočem, se mi je zdelo fajn, da veš kva in koko. "Pomembno?
Ne to pa ni."

"2. januar 1950. Kam to paše?
To je pa tko:"
Men je sila fajn da si izskočila iz neta. Saj ne vem kaj je bilo, da sem te kontaktiral. To ni moj običaj. Ja, na nivoju Fb-ja. Drugo pa ne. Ja, so tut ene druge izskočile in je sila fajn občutek, a je bilo po ovinku. Npr.
Tam na Etsy-tu je ena Izraelka ki super ilustracije riše. Tudi sam sem imel idejo in to že na faxu da bom nekoč, nekoč ko bo čas, tudi kaj ilustriral. Takrat je bilo v kontekstu slikanice za deco. Ker če hočemo fajne hiše risat je treba že na začetku spreminjati. Stari kozli pač ne poslušajo. To sem ta čas sam postal.
Torej. Do ilustracij sem prišel šele na stara leta in se prijavil na net. Ej, mi je bilo čudno, ko mi je ena študentka prvič pokazala Fb in trdila da je supefajn meti 500 frendov. Jest mam tri, pa še za tiste imam slabo vest, da se jim ne posvečam dovolj. Pol ko sem prebavil, da prijatelj ne pomeni samo prijatelj. Da umetnik ne pomeni samo umetnik, pol sem od Jeni, če te bo zanimalo imam povezavo z moje na njeno stran, kjer je moj naslov je njena ilustracija in si naročil koledar in 6 čestitk, da vidim kako je na netu kupovati in čez čas prodajati. Pol je pa kar samo ratalo. Jeni mi je zraven napisala eno super prijazno pismo, na katerega sem super prijazno odgovoril, a kaj ko sem firbčen in je eno z drugim naneslo da sva si nekaj časa prav luštno pisala. Pol se je poročila in sina dobila in jih sedaj gledam na Fb. A že sam občutek, da je celo tam pri Netanjahiti ena fajna je super. Preko nje so izskočile tudi druge in so tudi fajn. Zato trdim, da je nadarjenih, ustvarjalnih, dobrih ljudi na ostajanje. Samo redkim uspe preko plota pogledat. A o tem kje drugje. Sem hotel o drugem, viš me koj zanese, kot kako brajnovko.
Da nadaljujem pri 2. januar 1950. To sicer sploh ni moja številka. Gre pa nekako takole. Pol ko so me skibicirali, da še kaj napišem in sem začel nizat doživljaje. Moj način je da zapišem misel ali dve in jih sejvam na dropbox. Potem pa ko je čas malo čitkaim in sestavljam in dopolnjujem, se je izkazalo da po faktih pa vse škripa. In sem začel sestavljati zgodovino. Ker sem vizualni tip, sem to sestavljal večinoma iz fotk. Kar je nastalo sploh ni kronološko. Je pa precej dober odraz, kdaj sem kaj vzel. Tako sem Woody-ja Guthri-a odkril šele po srednji šoli, ko sem se že četrtič vrnil iz Pariza. Zato je šele takrat priliman, pa je bil popularen ko se še rodil nisem.
Potem je bilo nekaj prelomnih trenutkov, nisem zbiral samo tista katera so mi bila všeč ali s katerimi sem soglašal in videl da so vse ta boljše že naredili. (Andy Warhol, John Coltrane, Alvar Aalto)
Potem mi je bilo pa sila zabavno lepiti, kao sočasnosti, v moj kontekst. In je zato fotka naslovnice Simpathy for the devil in Marjana Deržaj skupaj. Tako so nam prali možgane. A je to slabo? Nekaj časa je bilo, sedaj pa nisem več prepričan. Kot z pokritostjo signala. Pol maš pa deco na Prehodavcij in buljijo v telefon. A sem odgovoril zakaj 2. januar 1950? Je bilo že nekaj kar je vplivalo na mojo percepcijo življenja.
»Pomembno? Ne verjamem če.«

lp a C U R R I C U L U M V I T A E

180105 ego

"A je to sebično?
Ma, ja."
A če bolj na široko pogledaš, pol niti ni ne vem kaka kriza. Pa saj je sebično tudi mnogo kaj drugega.
Npr. Sem šel na fax, da bi se obrti naučil, pol pa šel. To je pa ja normalno. Sem Majo skibiciral, da mi je odpisala, pol sem pa čisto po svoje pisal. Lahko bi stalo: Pisma Maji.
Če so zate, tudi, a zaradi mene in zame. Ja, si mi razburkala obzorja. Sam se že leta ne ukvarjam s takimi vprašanji. Z leti se poleniš, in misliš, če so vse barke, al vsaj večina, privezana, pol kakšne velike škode ob nevihti ne bi smelo biti. Pol pa še neviht ni. Ja, včasih slabo vreme, pa ne gremo na odprto. Ej, pol pa kakšno super svetlo obdobje. Tako da mal pozabiš. In si se mi tudi tu v srce usedla. Ja, o takih pa že dolgo nisem premišljeval. Mal so tudi mim, a v tvojem kontekstu špilajo. Predvsem.
Predvsem se mi je pa spet odprlo. In zato se sprašujem ali ni preveč sebično. Prej, preden si izskočila, sem imel obzorje vse bolj zabrisano.
To je pa tako:
Ja, človek mora verjeti vase. Bogi so uni, ki o sebi dvomijo. Pa spet. Neki časa gre, pol je pa vse eno potrebno dobiti eho. Kakršen koli, a eho. Če je negativen je lahko tudi; pa kva ti mene zajebavaš? Kva pa to mene briga? Pa take. Sigurno je bolje da je odmev pozitiven. No, ne glede na to, kakšen je, je potem reakcija važnejšaše. Pač, en se razjezi, pa pol še bolj ihtavo nadaljuje. Drug je pa vesel, da je nekje nekdo z podobnimi reakcijami. Važno da nadaljuje, nadgrajuje, se razvija, če pa zraven še uživa, to je pa po moje največ, kar se živemu človeku lahko zgodi.
Pri meni je bilo malo krize. Sploh ni problem, če me izpljunejo, pohodijo speštajo. Boli seveda, a je tudi jasno, ej si zgrešu pojanto. Vse je jasno, če se zaštekaš in se mamo vsi fajn in radi in sploh je življenje luštno. A oboje sta ekstrema. V resnici zelo redka. Extra slab nisem, extra dober pa tudi ne.
Večinoma en dolgčas.
Že na faxu sem videl, da velik in bogat arhitekt ne bom. Je treba čisto preveč prilagajanja in to čisto pritlehnega. To drugo je odločilo. Tisto prvo se z leti celo naučiš. OK. Ko sem sina dobil je bilo jasno, da mi bo arhitektura dol padla. A se mi ni ti sanjalo, da mi bi čisto vse eno, al je kaj fajnega kje al ni. Pa koko pa pol včasih tako fajno hišco klikneš? Lej.
Če fajno klikneš še nisi dober arhitekt. Čeprav je zadnje čase tudi tega precej. Pol. Večinoma nam je všeč notranjost. Interjer. Kar pa je domena.. Pazi sad:
Nekje na začetku šolanja so nam v roko potisnili dve debeli bukvi, katere je napisal sicer en urbanist, a je urbanizem vse, kar sem takrat prvič slišal in prav debelo gledal. Pa nisem hotel o tem, temveč. Nekje na začetku, ne vem če ne celo prvi odstavek, mogoče celo prvi stavek, tega se ne spomnim je Mumford napisal: Prvi arhitekti so bile ženske!
???
H?
Ta stavek mi ni dal mira čez celo knjigo, obe knjigi. Sicer ni tega nikjer ponovil ali celo razvijal, pa vendar sem cel fax imel to pred očmi. Me je zmešu totalno. Torej.
Ta čas ko smo desci za merjascem letali, so punce doma preuredile vse. To se še dan današnji dogaja in torej le ni tako za lase privlečeno. In je potem kar normalno, da hišo sicer ata zgradi, a po mamini direktivi, kakšna bo pa znotraj, pa ata lohk sam komentira, pa še to ne vsega. Ja, in?
Lej zato nama je un link iz Provanse všeč. En sila fajn interjer. Ga je lahko celo kakšen desc sestavil, a ne zelo zagrizen.
Ilustracije:
Kot sem že nekje navrgel, sem do tega prišel na stara leta in se skusil celo na netu. Ne, pri naših urednikih, niti probal nisem, so tudi tu krogi, v katere pa niti poizkušal nisem. Na začetku je bilo vse novo in je bil en sila fajn občutek. Pol. Pol je bilo pa treba eho dobiti. Saj ni da ga ni. Sem ti že napisal, so se mi luštne stvari zgodile. Al kaj ko sem prodajal.
Ja, to je sam propaganda.
Veliko jo je.
A ravno v tem je poanta.
Sprejeti kriterije, sicer tuje, a odločilne za prodajo. Saj vem, če bi plačeval oglaševanje bi bilo vsaj za 100% boljši rezultat. A se tega iz principa ne grem. V 5-ih letih sem prodal 50 stvari. Sem mislil že par krat opustiti. Tudi bi, če bi imel pri arhitekturi več dela, tako me pa greje, da se dogajajo tudi obstranske dejavnosti in sploh ni tako brez veze. Je pa jasno, da ne bom ne velik ne bogat.
Pisanje:
Sem ti že napisal. Sem napisal "Doživljaje iz DeepFreezer-ja" in "Tko je blo", vse iz skoraj 6 let, kolikor sem jih preživel v Helsinki-tu. To so bila v resnici zbrana pisma prijateljem, v smiselno celoto, tako da jo nekateri celo imenujejo knjiga. Pa magari v nakladi 2 izvoda. Nekaterim je bilo še posebej všeč, ena je celo obljubila da mi prevede v slovenščino če še kdaj kaj napišem. Tako, da sem se usedel, ko je kriza globoko zarezala v arhitekturo, ko sem imel prvo krizo pri prodaji na netu. Nastalo je 600 strani nakladanj na temo mojega veka. Pol sem jih sicer 200 zbrisal, ker se je stalno ponavljalo. Pač ista zgodba v novem obdobju. Enkrat ciciban, drugič pionirček, tretjič omladinac, četrtič študent, petič deluc. Zadnje dva sta šla v koš. Že kar je ostalo una ni mogla prebavit, mi je sicer nakazala kaj naj popravim. Mogoče celo nekoč bom, a imam ideološki problem. Namreč, to sploh ni hotela knjiga biti. Ko sem začel je imel sin 15 let. Že mlajši me je večkrat vprašal:
"Oči, a si ti mel kdaj cvek?
Ankol miško. Veš da je treba biti priden in ubogati tršico.
Koga?
No, gospo učiteljico."
Takrat je še kaj poslušal. Sedaj že nekaj časa ne. Kar je povsem normalno. Kako pa naj naredi preureditev v razvoju. Sem pa mislil da bo prebral napisano. Je začel in zaključil, da je super ampak mora na Fb da se priključi Call Of duty. Če slučajno ne veš, ena super neumna streljačina. Sam pa itak nič ne razumem, vsaj tako sinko pravi.
Torej, tudi pri pisanju ni da bi se hvalil. In sem že nekaj časa razmišljal, kar te že nekaj časa kibiciram, če bi se izmislil. Vse prej je bilo namreč moje, čeprav zavito v vse mogoče in nemogoče. Kako bi bilo, če bi začel na praznem listu, to je sicer poglavje zase, in se izmislil in zgodbo in protagoniste in okolje in še kaj.
Pol sem pa okoli hodil in vedno bolj poklapano ugotavljal, da tega pa ne znam. Če že začnem, pol so ali nekoga drugega spomini in interpretacije, ali pa moji, na katere sem pa kompletno pozabil. To je tudi ena od radosti, ko se usedem, pa ne vem kaj bom, pol izskočijo stvari, na katere nisem pomislil menda nikoli, razen takrat ko so se godile.
Zdej.
To je tko.
Vse, ali pa skoraj vse, je bilo napisano pozitivno. Pa točno veš, da je v življenju bolj malo pozitivnosti, raje večina negativnosti. Sicer je od konteksta in posameznika odvisno, kakšna drama je to, pa vendar. Če bi se lotil pisanja negativnosti v življenju. Menda zanimivo bi bilo bolj. Ali pa bi se tudi to stalno ponavljalo? Že ko sem pisal "Pa reč kej" sem imel krizo in napisal kar nekaj poglavij moraliziranj, češ ne moreš samo o zezanciji pisat. Ker so mi ti odseki šli vedno na jetra, pa magari smo imeli obvezno branje ravno zaradi tega. Moralni nauk ne pa zgodba. Pa koga zanima zgodba?
"Kaj smo se naučili otroci?
Ej, pojma nimam a je bla super zgodba.
Cvek, pa mama u šolo!"
In. In sem imel krizo. Vmes veselo klikal luštne interjere iz Provanse in bral bloge kam se pa klele pride? Inetotebetuki!
Tako da ti sedaj pišem tudi ko mi ne odgovoriš, o vsem kar mi skozi glavo šprudla. Zato se sprašujem, če ni to sebično. Sploh mi ne odgovoriš, kar je edino normalno, s starimi kozli se trapiti je brez veze. A jaz pišem in uživam.
;-)
lp a

180106 a-b

Jestsmpamislu, da sem si smrtno obsodbo spisal ko sem ti prilepil Curicuuuuum. Sem že sestavljal poslovilno pismo. Pa mi ni dalo miru in je ostalo samo v glavi. Namreč:
Minuto prej preden sem videl tvojo pošto, sem ti mislil napisati nekaj na temo:
Maja!
a.
Ali si lastite avtorske pravice za ta fajne izraze? (evomenetukispet, iskrice v očeh, navdušilitis, ...)
b.
Ali je to vaš doprinos slovenskemu jeziku?
V upanju na b.
lp a
ps: (se navezuje na Jestsmpamislu)
Sem vedel da je ti, čisto prehitro.
Ker ti ni samo ti, ampak tut jest, jest sm pa ... en mal enostaven, pa za cajtom, pa vulgaren, pa ... Ej, kva vse ne. Kot zanimivost. Sem iz časov, ko so otroci na vasi starše vikali. Sam sicer ne, smo bili le ta rdeča familija, a vsi moji prijatelji. Pol ko sem pa do faxa prigural, in celo malo po tujem šel, je pa to izraz spoštovanja in ni samo fore radi. Ja, je tega veliko, a s tistimi se itak ne splača ukvarjati. Od časa do časa se pa zgodi kdo, s katerim ni niti časa kaj več kot na vi. Ga pač preveč spoštujem.
Is tabi je mal podobn.
Ps2: (se navezuje na zadnjih par dni)
Če te bo zanimal ti pošljem, kar sem (ti) med tem napisal. A moraš reči. Če imaš polno glavo drugega, mogoče kdaj drugič, če sploh. Saj veš, tista z gležnjem.
Ps3: (se ne navezuje, sem samo firbčen)
Kaj pa pričakujejo od tebe v novi službi?

180108 pesi

"Oj, nikoli ne uganeš kaj delam?
Sploh ti ni treba 3x probat, koj povem.
Toje cucke rišem.
Simpatiki."
Ko mi sedejo. Ko dobim potezo, ti jih pošljem. Ker rišem ilustracije, verjetno ne bo več podobno tvojim, a še nisem tako daleč. Se sicer že kaže kako bom terierje risal. Faca je problem. Pri ilustraciji sicer anatomija ni bistvena je pa zaželena. Pri meni dokler se trudim okoli anatomije ni nič luštnega za pokazat. Potem, čez čas ko zadanem karakter, so pa nekateri kar luštni. In te, kar luštne iščem. Sicer imam naročilo za španjele , a sem že pred tem imel idejo, da še pese narišem, in če še to ne bo šlo pa zares zaprem štacuno z ilustracijami. (Kot že tolikokrat do sedaj (spominja na kajenje))
A tvoje pese (pse) nič ne moti, ko se protiklopno nadišaviš? Kakor vem tudi klopi na vonj padejo in če katera fajn diši jo majo še raje. Tako da jih od tega odvrneš z agresivnim vonjem. Sem vedno mislil da imajo pesi voh bistveno bolj razvit in jim potem takle antiklopiks ne godi. Po moje te imata tako rada, da ti tantalove dišave oprostita. Ali maš kakšno župo ki ne zaudarja tako hudo? A pese nič ne pikajo? Kje je pa tretji?
Kot že rečeno sem na vasi rasel. Več ali manj. In kot tak so bili pesi stalnica. A kaj ko je na kmetiji pes nuja in kot tak imam tudi odnos malček drugačen. Ja čohanje kosmatinca je sigurno terapevtska zadeva. Samo da pri meni ni samo pes ampak tudi mačke, zajci, kokoši, z njimi sem imel poseben odnos. Tudi kravo in konja je luštno objemati, a ni tako enostavno. Še celo soma (brkata riba) sem imel. Mi je v dlan priplaval če sem odprto pest naredil in tam po mojem užival, pa magari nikoli nič pripomnil.
Zdej.
Z živalmi se pogovarjati. Ja, se jih veliko, saj so nekateri primerki res ekstra brihtni, pa vendar. Včasih katero srečam, ki se ji je malo obrnilo, tega je na stara leta vse več, pa se meni z cuckom isto kot mano.
»Ej, pa si mu uradni list tudi dala brat?
Ne zajebavi!«

Zdej.
Sam sem se še z kuščarjem pogovarjal, pa mi je že takrat bilo jasno da nič ne šteka in nisem niti pričakoval da mi bo odgovoril. Kar pa ni bil razlog da se nebi.


180108 abitanti

"Sem razmišljal ali se naj oglasim in kot vidiš domislil. V resnici se me nič ne tiče. Pa ti povej."
Sem že omenil, da me je pred božičem obiskal stari sotrpin, se je prišel poslovit. Pa nebi že spet o tem, temveč o tem da sva nadarjena, in sem zanj mislil da nima časa, če pride v naše konce enkrat na leto in ima zato programa čez glavo, pa še kaj izpusti in mu nisem niti predlagal nič, naj se sam odloči, ko bo čas naj pride. Pol je pa izvalil, da dva dni ni imel kaj početi, da ima gojzarčke sabo, a je prišel po 14h da bomo mi že pojedli. V teh dneh je dan kratek in kaj več kot sprehod do sosednje doline ni bil mogoč. Torej če bi mu določil v naprej, prit čim bolj zjutraj, bi lahko vsaj do slapov šla ali pa celo podaljšala do Kamniškega vrha.
"Ka ma pa to is tabi? Načelno nič. A če ne napišem, bo kva pa vem kaj."
Torej si letela z enmu po Kraškem robu v megli. Uredu. Tam je sila lepo, a je vse eno bolje, da se kaj vidi. Da ne rečem če je sonce in še jesen ko ruj obarva celotno pokrajino.
Ok.
Maš prjatla na Vrhniki in je kar naravno nadaljevati na Kras. Ne rečem da ni. A ima cesta dva konca in smo mi bili mi na soncu istočasno. Na štajerskem. Je bilo tudi oblakov. A če potegneta do Goričkega je pa skor brez pa tudi kraji tam so sila fajn.
Sam tok. Sam vedno, kadar me kam tišči, prvo pogledam kamere. Saj menda to poznaš. Ne morem verjet da kdo ne: http://meteo.arso.gov.si
Pol pogledam Aladina. Še kar zadane. U detajlih zna imeti sicer težave angro pa kar gre:
Pol si eno lokalko vprašala kaj je tam videti. Ej, tega je pa na ostajanje. Že tisti slap, je najbolšiše http://www.burger.si/Slapovi/Primorje/VeliVir.html Mi smo šli še po strugi proti naslednjem. Kakšna ura, pol smo obupali, ko smo bol počasni in ne tekamo po naravi, pač pa se čudimo skoraj vsakemu kamnu, da o travcah ne govorim. A to te na stara leta sleduje. Drugi slap je slap samo po nalivu, se pa fajn vidi kje bi bil če bi bil. http://www.burger.si/Slapovi/Primorje/SlapPodTrebesami.html Zato smo se po strugi tudi vrnili in šli po cesti mimo njega. Zgor se ga sploh ne najde. Mi smo ga in je tut fajn, tam na vrhu klifa.
Pol.
Pol pa še v Abitante. Vasi je fajnih poln kufer. Težko katero najdeš da ni, a Abitanti so malo drgač, če si mal na arhitekta. Da ne rečem da je bilo v starih časih fajn iti še na Hrvaško stran. Tam je tudi polno fajnih. A o tem kdaj drugič.
lp a

180109 a loh

"Sej ne znaš pisat! Res je. A je tudi res da ne znam v hribe hodit. Da ne omenjam da ne znam jesti. Še pri dihanju bi znal kdo kaj povedati."
To gre približno takole. Seveda, če se vidiš med najboljšimi na svetu, pol zna bit kriza. A nisem nikoli niti pomislil, da bi se primerjal z najboljšimi. A grem vse eno lohk u hribe? Po moje ja. Dokler na nobenega ne zvalim kamenja iz gornje ride, ni problem. To je sedaj ratal problem, ko je toliko naroda. V moji mladosti, ko smo kot junci letali po žige iz vrha na vrh in si sprožil kamen, ki je sprožil 2 in tako dalje v mali plazek, je redko kdo to videl. Čelade vse eno ne bom nikoli nosil, pa magari bo to zadnje kar se mi zgodi. Sicer je pa bolš kamen u betico, nego da te na Titovi avto zbije, kot je mojega prijatelja, ko je šel ob zeleni čez prehod za pešce pa konc storu. A hodijo pešcie čez Slovensko v čeladah? So pa eni fino zaslužil, ker ni samo čelada je tudi pas, vse do dezodoranta in vse vmes. Ej narod je pošizil, pa smo 2000 let po istih hribih brez histerije šprudlal. No, ja. Eno bolj k drugi.
Pa sem hotel o drugem.
Sedaj se strinjamo. Tut če nisem Steve House. Zakaj pa ta, zakaj pa en naš, ko je pa tok dobrih. Ej komot, pa bojo vsi drugi prav po domače fouš. Zato Steve. Sledim ga, ker tudi po naših hribih pleza. Samo kot zanimivost: in to za gnar. Torej, tut če nisem ta najboljši ampak celo med najslabšimi mi je dovoljeno v hribe iti. In to iz čistega veselja. Lej, lih samo zato. Ker je luštn. »Ja?
Ok, če že težiš.«

Zakaj pa pol ne smem pisat? Ja, nisem tanarbolš na svetu. Še za naše urednike ni. Se strinjam. Ker mi je pa fajn, pa pišem. Sem en srečko da sem generacija izgubljenih diskov in je ni še cenzure na blogu, da bi ne-znalce blokirali. Ja bo hmal, po moje, proti nestrpnosti, pa spet, ker je tisti ki bo določil kaj je nestrpno, in kaj ne? A če se z partijo ne strinjam, a sem nestrpen. Ej, vse bolj. Ti pa res sam še težijo. A to je že druga zgodba in načelno se z politiko ne trapim. Vsaj ne lokalno. Ja. Katalonijo, glifosfatom in odprtostjo interneta. Drugo pa... Tut učas, a bolj sam zase.
"Ergo.
Loh pišem?
Hvala, ankol puzabu."

180110 ---- VELEPOET ----

To me spominja na čas, ko sem kot čolnar prevažal ljudi po Ljubljanici. Večjo razliko težko najdeš.
Sam sem se na klubu mudil, ker mi je življenje nalagalo preveč teorije o življenju in mi je družba preprostih neposrednih, ja, pa vulgarnih in nasilnih sila prijala. To zadnje sicer ne, a je bilo zraven. Se sam malo bolj neprebojnega narediš, pa skoraj nikoli ni problemov.
Tako da mi je cvet Ljubljanske umetniške srenje res prišel, kot odvečna voda v čolnu, katero je potrebno čim prej izpumpati, zraven pa veš da se bo dolivala vse do konca poti, ko privežeš čoln in je ta problem za tabo.
Me najamejo in dve Pasari. Pasara je tip čolna reškega zaliva ribičev, dan današnji cel plastičen, v starih cajtih pa lesen in se vsa eleganca gradnje v lesu še vedno čuti. V eno sem Miška posadil. V resnici Miškota a sem se z krem de la crem ubadal in se zato izkušam še na njihovem nivoju.
Torej ponavadi, so se taiste štorije godile z največ sindikalisti. So v kakšni firmi praznovali rojstni dan nekoga, ali pa zaključek sezone, ali pa samo zadnji petek v tednu in so najeli čoln. Ker je pa to pomenilo tudi hrano na piknik plac, ki je bil pa na Morostu, in je po Ljubljanici precej blizu, po cesti pa okoli celega smetišča. Če kaj vsaj apetitlih ni, smo tudi hrano in pijačo, pač glede na družbo, naložili na čolne in odprdeli, tu ni nič slabega mišljeno, a stari tomosovi motorčki so imeli zares prdeč in smrdeč učinek, na piknik plac. Ni bil vedno piknik. Če je bila luštna komorna zasedba je bilo lahko tudi samo čoln. Zdej, prav intimni niso moglo biti, ker je ipak en s kluba za gas držal, a se je marsikaj videlo in slišalo.
Ta družba ni bila za piknik. V resnici so hoteli k spodnjemu Kirnu na Podpeči na večerjo. Lepo počasi po Ljubljanici v potokih piva in celo nekaj šampanjca. Tega so punce same prinesle.
Me določijo da izvedem naročilo. Prosim Miška za nadzor nad sosednjim čolnom. Naloživa gajbe piva in v moj čoln priznanega slovenskega likovnika, ter 4 študentke likovne akademije. Zdej, a so ble razporejene po šolah se ne ve, ker se niso na ta način predstavile. Tako in tako ene sploh pozdravile niso, ene so se pa delale, kot da naju ni. Krmarjev v čolnu namreč. V drugem pa priznan dramski igralec in 4 študentke dramaturgije. Saj pravim, mogoče so bli tudi pomešani in je bila pri likovniku tudi kera dramatičarka. Al pa celo še kera iz filozofije. A to so že detajli in kot rečeno pojma nimam kdo je komu kaj in kje. Se je pa razvilo kot se pač razvije. Bolj ali manj intelektualno koko-pak.
Torej čim več ovinkov Ljublancinih, toliko več pirovskih flaš je blo praznih. Toliko bolj je dramatik reklamiral, kaj vse ne in so une pri Mišku vse bolj na glas vzdihovale, toliko bolj je moj likovnik pel hvalnice naravi, in ...
Ena je že začela z Da,da, da, Dadaizma je precej v vaših delih. In je že kazal kosmate joške in je par ovinkov pred Podpečjo, že tulil, pa ne sam, je bil samo najbolj glasen:
"Kekec. Keeeeekc. KeeeeeEEEEkeeeekc."
Pol je ena hotla lulat. In ravno tam so bregovi še kar strmi in zaraščeni. Za nas stare morostarje sicer no problem. Ja, pomujat se je tudi treba. Pa zelo verjetno prideš skozi popraskan, v najslabšem še raztrgan, a breg za morostarje nikoli ni bil problem. Kar se pa za ljubljanske intelektualke v visokih petkah pač ni pričakovalo.
Torej, tuljo tam Keeeeeekeeeeeeec. I to ene 16x. Po tamalem, čeprav nisem štel, a se je dojemalo lih tolk. Tam pred Podpečjo je en odsek precej raven. Eni celo pravijo da so ga Rimljani skopali, da so podpeški marmor švercali. Ej, polma nimam. Pa u kakšne pametne bukle poglej, ni vse na Gugitu.
Torej, una pa lulat. Un pa Keeekec, pa dadaizem, pa une ta hecne prešerne:
"Oče Janez ječmen seje, tam na polju pr' Ljubljan', mim' se vandrovček prismeje, sam presveti Kozmijan. ...."s
Zdej.
Čist dobro se ne spomnim ali je likovnik prvo skočil v vodo, ali je una že rit čez rob molela, da jo naj držijo, da not ne pade. No, pa saj ni tako pomembno, namreč v naslednjem trenutku, ko un skoči, se seveda čoln nemarno zamaje in kakor je Pasara en velik čoln, se zamaje povsem do roba, nasprotnega, kjer je una rit ven tišala, in je seveda huronsko zrjula, jest bi tut, Lublanca zna bit hladna, kaj hladna mrzla. A to niti ni tak problem, ker veliko večji je ta, da je una katera jo je držala, preko nje padla, potegnila še prvo, tretja je to isto izvedla hrbtno ob kontra premiku čolna, to je en star grški pregovor, namreč če zamaješ čoln sem, se bo na drugi strani sicer manj a vse eno, tja. In točno tam jo je zagrnila voda. Četrta se je pa kr u hlače, tam na premcu, a ta od strahu.
Lej tut men so se vremena pooblačila.
Že prej so mi šli na jetra, kole pametni, pa pomembni, pa lepi. Ok, Ene dve sta bile pa res super. Drgač pa bl komsi komsa. Pa bol ta drugo. Najbolj sem se bal, da ne bi Miško katerega povozil, ko je za nami vozil. So hoteli biti čim bližje, al pa celo se za roke držat. Saj večinoma se je dalo, razen kadar je bilo treba kroge okoli vozit, menda je to sila romantično. Lej, odvisno kot pira, tok bol je romantično.
Pa pustmo stat.
Tam pred Podpečjo, na tem ravnem odseku, so bile alge. Saj so bile tudi drugod. Ta stvar zrase do gladine nekje na sredi poletja. Tako da je avgusta že večinoma zaraščeno. Na to se je treba kar ozirati. Posebej če imaš čoln z motorjem. Če ne, niti ni problem, razen da je na tem delu sila težko napredovati, ker se ti veslo stalno v alge zapleta. A gre. Dočim če se ti to ovije okoli vijaka, se pa kaj lahko zgodi da ti ga celo sname. Ne samo motor ugasne.
Torej na tem delu smo vozili en za drugim ker je bilo samo na enem delu neporaščeno. Zato sem se bal povoza. Sicer ni bilo nič kritičnega na to temo. V resnici ni bilo nič kritičnega. Mi smo se tudi občasno kopali. Čeprav za to si moral imeti posebej motivacijo, kakor zgoraj podčrtano Ljubljanica je tudi poleti mrrrrrrrrrzzzzzzzzla.
Kar pa za une modele seveda ne velja. Ej, so bili hudi. In to name. Sicer ni nihče nič navrgel, da bi jih zanalašč prekucnil, ker to jim je bilo jasno. Po moje samo zato, ker smo se že na začetku tako postrani gledali. Pa nisem nič rekel. Še želel si nisem, ko bi se tile v vodo prevrnili, a so se in je bilo slutiti, da se mi sedaj prav fino zdi in se sedaj v brk smejem, kaki butlni so.
No, slutilo se je mogoče res. Ampak šele pol, ko so to sami izvedli. In sem jih ven vlekel. Desca tazadnga. Tudi ni hotel takoj v čoln. Je kar malo naprej plaval. A uno pišačicu in uno ki jo je prevrnila. Pol je še clo ena izvalika, da sem jo zanalašč za jošk prijel, ko sem jo ven vlačil. Da bi pravi gentleman to bolj nežno izvedel.
Ej, pol ko je bilo jasno, da ni nobenmu nič, da so se celo streznili. Eni bolj eni manj, pol ko bi se v kakšnih drugih konotacijah začel na ves glas smejati. Ker kakor koli obrneš, v resnici je bilo smešno. Pa magari tut mal nevarno.
"No.
Nevarno?
Ja."
Če se prestrašiš ko v vodo padeš še posebej ob tej temperaturi vode. Pol bi lahko kera paniko zagnala, pa jo ni. Al bi lahko kera v alge zaplavala. Ej jo ne bi nikol več ven dobil. Celo ker bi po potopu z glavo v čoln ruknil. Pa ni bilo nič takega. Ko smo še likovnika ven dobili, je še vedno Kekca klical, smo jih po hitrem postopku na Podpeči odstavili. Ena je clo rekla hvala. Ostali so pa zabavljajoč, odkaplajoč, odkorakali novim umetnostim naproti.

"Pišuka, as vidu to. Pol so pa še hudi! Pust jih, sej viš da so mal fiu-fiu."
Sva stala vsak v svojem čolnu. Pasaro se je dalo voditi tako, da si stal na drugi trejini in si samo prestavljal težišče ter je zavijala. Ovinki na Ljubljanici so tudi blagi in voditi prazen čoln je bilo ene vrste užitek. Ja če nisi nikogar srečal. Sicer pa skok na krmo, spustit gas in prav previdno mimo. Nekateri so rabili ekstra veliko prostora za srečanje.


Če se ga priznan umetnik nacola a je to umetnost? Če se ga neznan nepomembnež a je banalnost? V resnici nič drugače, še posebej zadnja faza. Posebej če to opazuješ kot zunanji opazovalec in še pod mus.
Ja, ampak umetnik bo potem tak dober kip naredil, fenomenalno grafiko odtisnil, najboljšo knjigo napisal in pesmi bodo kar same vrele iz njegove bolečine.
Nepomembnež bo imel pa samo mačka.
Menda je pa nekaj na tem?



180110 strelovod

Tudi sam sem strelovod za nesrečo in to tujo. Tudi k meni hodijo ljudje jokat na ramo. Sicer ti tudi tu ne sežem do ..., do gležnja niti ne, ajd do kolena pa. Pol, pol ko jim je pa fajn, me pa z lahkoto prestavijo na konec njihove must-do, al celo other liste.
So bili časi, ko sem se sila sekiral zaradi tega. Bil hud. Enga celo v smrt spravil. No, ne direkt. Bi tudi brez mene enako napravil, al se je vse eno odprlo vprašanje. Oj, ko bi se malo potrudi, saj je zajebal, a tako sebičen pa le ne bi bilo treba biti in bi ti lahko preko tvoje rame konec storil.
Ko se večina naroda odloči, jih je malo, ki jim lahko kaj dopovejo. Gre bolj za občutek ali si mu sploh hotel pomagati, ali si se napihoval, da če drugače nima časa zame, potem tudi naj ne hodi težit, ko mu se mu svet podira.
Lej, to ne bom nikoli izvedel. Pa se niti ne sekiram preveč. Sam na to gledam kot fatalist. Ali kako se tistim reče? Da je pač v božjih ali kakšnih rokah in proti vetru in usodi pač ne gre.
Tudi tu je predvsem vprašanje percepcije in projekcije. V isti situaciji eni povsem drugo vidijo kot drugi.
Je rekel Igor:
»Najbolj mi je žal v življenju, ker se nisem s fotrom pogovarjal.«
Pol ko sem pa do tega prišel je pa šel.
I seveda.
To je ta prvo povsem normalno v razvoju povprečnega mozolarja.
Drugo.
Bili so povsem drugi časi. Fotri se takrat pač niso z deco ukvarjali. Niti ni bilo pričakovano. Moj me je za uho speku na zalogo, ker sicer ni vedel, ker časa ni imel, a sem gotovo bil poreden, kar je tudi od interpretacije odvisno, na to temo nikoli nisem bil angel, in je bilo kar pravično. Ja, drl sem se, kot da mi je roko zlomil, a to je bila taktika.
Je babi rekla:
»Kaj se pa dereš, saj te še klofnila nisem.«
Včasih sem prehiteval.
Posledic.
Ne teh pa ni bilo. Ne takih ne drugačnih. Foter je šel ko sva se že spet povsem razumela. No ja, to se tako reče. Taki individualci pač ne morejo samo kimati.
Da bi se moral bolj posvetiti.
Kaj pa vem? Po mojem sem se lih prav. Kok je to? Pojma nimam, lih od vsakega posamično odvisno.
Men so moji šli vedno na jetra.
Zdej je pa mal prazno. Ne rečem.
Pol pa drugim težim.
Kot bereš.


180112 uho

Podobno se mi je že zgodilo.
Torej, sedim danes v čakalnici na urgenci. Pa to ne kar kateri, ampak otorinolaringološki. Pa ponovi če znaš. So imeli na netu, da ambulanta začne delat ob 8:30 in se tam nalimam 8:15, ziher je ziher. Tam pa gužva kot na 9tki ob dveh. Tako da sem se usedel zunaj na hodnik. Je bilo še nekaj ne-nabutanih klopi.
Opazujem možaka an fas. Ima pod brado lavorček, ker mu iz nosa stalno teče kri. Mal naprej ena, luštna, mejhna, prou fletna, en sam curkčk, s povezano glavo do ušes. Eno vrsto naprej ena stara gospa brez nosu. Isto kot na lobanji, okoli pa vse normalno. Sem se trudil da ne bi gledal, pa mi pogled stalno tam končeval.
Saj veš, uno, ko kao mal okoli gledaš, se je ne spodobi stalno uno mejnho, luštno, pa se vedno zatakneš na uno lukno namesto nosu.
Men pa nerodn.
Sem bil spet edini, ali pa vsaj eden redkih, ki mu nič ni falilo.
Je bilo tako pred leti na očesni kliniki, tudi na urgentnem oddelku. So prihajali in odhajali, midva sva pa čakala in čakala. So ga pripeljali celega krvavega, povezan čez oči in glavo, samo usta zunaj, ga pustijo, tam sredi tiste gužve pa že benti. Sem 30 let isto brusil, danes mi je pa v glavo skočilo.
Tako sediva tam, še z enim ki je bil tudi brez očal. Eni so imeli pirovske flaše, pa so še tipali do wcja. Pol. Pol po ene treh urah, pravzaprav ko so unga pripeljali, kateremu je brus v glavo skočil, sem pripomnil:
Nikoli ne veš, nesreča nikoli ne počiva.
Pa pravi brezočalni sosed. Da je že dolgo vozi na pamet, a so sedaj signalizacijo zamenjali, pa ne vidi oznak je in sedaj čaka na operacijo.
Jezus.
Kaj se vse po naših cestah vozi.
In tko danes sedimo tam 3 ure in mene vzamejo prej kot zgoraj opisane.
Dohtarca luštna, fletna, ne mala pa ni bila. Ene 180 po tamalem, mi vtakne v uho ene pol metra globoko iglo in posesa kar se je posesati dalo. Ni da bi opisoval, pa se je celo na ekranu videlo. Se sliši isti un zvok, kot iz mojega sesalca, sssssssss, pol pa isto kot na mojem sesalcu, pok, ko se zamaši in je treba ven potegniti štumf, ali škatlico vžigalic, ali pa kar kaj.
Tu pa.
Košček vate.

Sem samo v tla gledal, rekel nič in prav brzinsko zapustil ordinacijo.
Mi je potem v izvid napisala. Priporočamo da pacient ne uporablja palčk za čiščenje ušes.
A-ja.
Ko sem bil na očesni niso našli pege, katero sicer vidim, ker je menda to običajno, pa še nisem bil star ata.
Menda medicina dan današnji dela čudeže. A pri kerih drugih. Mene al ne jemljejo resno, al pa kole banalno.
Ssssss pok.

180113 alfa

Vidim da ne bo mira. Sicer imam za čuda, ful enih stvari, kakor že dolgo ne, a kar koli začnem, stalno premišljujem o ... So ene tri stvari. Ne vem ali bi vse, ali eno po eno. Bomo videli kako se bo končalo.
Citat:
Začasno bivaš v podobi mojega soseda tule z Zajamnikov, s katerim se sicer ne pogovarjam. Ker ... Ker je alfa samec in jaz in alfa samci ne gremo ravno dobro skupaj ...
Konec citata.

Če bi že razumel kaj je v tem kontekstu alfa samec pomeni, bi se raje dal v gama ali celo delto. Samec pa itak redko. Ni moj stil. Ja, so bile luknje. A bolj v smislu počitka. Med eno in drugo zgodbo. Sicer se je pa kar samo napeljalo.
Sem bil pa sila presenečen, kadar sem srečal katero, pa tega sploh ni tako malo, katera ni hitela biti svobodna in je iskala pokrovitelja, zaščitnika, v smislu žena naj bo doma, čaka naj na moža. Seveda s takimi sem sila hitro opravil. Sam sem imel raje neulovljive, malo divje, sigurno pa svojeglave. Saj ne rečem. So bili problemi na to temo. U kva vse ne, a načelno mi je to veliko bližje.
Zatežene? Če je bilo forme radi, potem sila na kratko. V moji mladosti je bilo to, občasno, ene vrste moda. Saj nas je vse, vsaj večino, metalo, pa vendar smo nekateri iz zateženosti iskali poti, še največkrat v smislu heca in zezancije na temo. En mal kot iti tečen na sprehod, pol pa metati žogice cucku in po 15 minutah je svet čisto druge barve.
Ni bilo vedno tako enostavno. Pa vendar. Če se je slutilo da je res jeba. Pol pomagat. Se ve, jebo vsak sam obdela, tudi pridela, a ko mu zagusti, in mu je dovolj težko, potem rad pomagam. Biti zatežen zaradi zateženosti, al celo ker je to noblih.
"Ej, a greš ke?
Ok, jest grem pa sm, se vidmo."
Tako da, so bile tudi zatežene, in zateženi in smo bili skup a smo se izvlekli. Tako da načelno nič proti, če se le da kako pomagat.
Pa da nadaljujem pri alfa, beta, gama, delta...
Čeprav sem imel možnost spoznati tudi situacijo, v kateri sem se izkazal kot vodja, mi taka pozicija zares ni blizu. Takrat sem speljal več ali manj instiktivno. Če bi moral racionalno, bi po mojem bila polomija.
Tako pa.
Ja. Če bo nuja tudi.
Sicer pa raje ker drug.
To je moja življenjska zgodba.
Nekajkrat drugi (beta), večinoma tretji (gama), sicer pa večni turist, na vseh področjih.
Uživancija.
"Kajs pa vidu?
Ej, ful enih stvari.
Kerih?
Se ne spomnim a je blo superfinofajn."
To je sicer en zdrav odnos do življenja. Vendar. Vedno ta vendar.
Vendar če hočeš več, pol pa ni tako izica. Še celo z alfo se je treba včasih ukvarjat.
Če bi hodil ob sedmih zjutraj, pred birojem, ti opisujem linijo arhitekta, v Platano na viski. Pol pa na golf, bi zelo verjetno bil dan današnji, sicer osiveli a lokalno znan arhitekt. Kot nekaj mojih kolegov.
"Zdej.
Znanih?
To je kr mal tko.
Se strinjam.
A ostaniva pri tej tezi."

Zdej sm pa sam siv.

Če bi. Pa nisem. Razen da sem probal, pa mi je bilo že v kali odvratno, sem se prav na hitro odpravil v druge kalne brozge.
Tako mi je bilo dano, celo (podčrtal avtor), se udinjati v klub enega od padlih tajkunov. Ko bi moral pa na jahto z Ukrajinkami sem pa zatrokiral.
Dej, dej. Jest se takih ne grem.
Pol.
Ko sem imel najbolj zverzirano ekipo. Ko se hiše riše, je kar kaj ljudi vpletenih, sem odklonil delo najbolj znanega odvetnika. So me vsi spraševali kaj mi je, če mi je pa sekira v med padla.
Ne vem. Povsem intuitivno. Ni mi bilo logično. Pol, ko so ga na televiziji kazali da gre v zapor. Pol je bilo jasno, da sem napravil edino pravilno.
A kako sem vedel?
Sej nisem. Ženska intuicija pač.

"Pa kaj to tebe briga?"

To je pa tko:
Tudi sam sem, potem ko sem se razšel s staro ekipo. Mimo grede. Dokler smo bili revni kot cerkvene miši, smo se sila razumeli. Vsak je bil za kaj nadarjen, sicer pa vsi za vse. Še celo po tleh pomiti. Nismo imeli ne tajnice ne čistilke. In je bilo nepisano pravilo, vse delimo na enake dele.
Ok.
Pol ko je pa gnar pričel prihajati, pol sem jih pa spomnil, da vse delimo na enake dele. In smo prav na hitro zaključili.
Sem odprl firmo arhitekt, se dal na net in ... Na začetku je bilo celo čisto dovolj za one-man-band.
Mal sem celo zbiral.
Pol ko je pa kriza prišla. Ne čist koj. Encajt je blo prav luštno. Najbolj me tišči, da od vseh tistih sodelavcev kateri so prav veselo z mano delali, niti eden ni nikoli v času krize poklical. Pa magari za še tako butasto ponudbo.
Pa niso ljudje slabi. Situacija jih naredi. Verjamem, da bi bili še dan današnji veliki prijatelji če ne bi bilo krize.
"Pa kaj ma to is tabi?"

To je pa tko (še enkrat):
Si odprla s.p.
Sedaj si na trgu in ljudje naj te le pokličejo in se boš zmenila. Sem videl imaš objavljen in domači naslov in domači telefon.
A nisi opazila, da tisti ki imajo delo v naši dolini skoraj nimajo javnih podatkov? Pred tem bi te rad prišparal. Če hočeš dobiti delo, je potrebno, kaj vse ne. Vse kakor je pa pri nas vezana trgovina. Na prostem trgu smo samo naivčine. Ostali pa daj dam. Sam temu rečem kozanostra.
Meni je lažje. Sem pred penzionom. Ti pa ne naredi moje napake in se priključi butlnom v Platani. Al kam se dan današnji hodi. To je še najmanjša cena slave (preživetja).
Ti želim vse najboljše na vseh področjih in navijam zate. Tudi zato da se ti barke postavijo za zvezde in te zopet prime, da kaj napišeš za ostale delte in detelne.
lp a
ps.
Če odpreš doo in se ti zaplete, gre firma cugrunt, sedaj sama odgovarjaš z svojim imetjem.

180114 ---- URŠA ----

"U.
U pa res.
Urša."

Se čeljustim, kako v hribe hoditi je pa superfinofajn. Pa so bili to še časi, ko so te postrani gledali, če si kaj takega počel.
"A pa je bife gor?
Kakšna dobra mačka?
Po kva pa pol gor rineš?"
Glede da pripovedujem s kar nekaj žara, tudi dobim, kar nekaj poslušalcev.
Kok da je dobr tam na vrhu hriba, po ne vem koliko 8 al kok urah vzpona, najboljšmožno cigaret prižgati. Po toliko kisika ti gre direkt v možgane in je hrib še večji, kot so ga zadnjič izmerili.
Eni so bili globoko razočarani. Eni so se muzali. Eni so se režali, kaj vse ne. Tudi komentarjev lih kolikor si hotel.
Al Igor ne. Ta me je pa menda že prvi dan postrani gledal. Lej z nekaterimi se pač ne zaštekam. Vsaj ne takoj na začetku. In tko me prav sumljivo gleda, ko pa rata vse splošna veselica pa gre.
Se nisem prav nič sekiral. Ej poslušalcev več kot dovolj, da ne omenjam da sem itak norčije uganjal zaradi norčij. Ok. Tut hribi so bili pomembni. Al kaj ko ljudem ni jasno, pa če jim še tako nazorno predočiš.
Dokler ni vse splošno sprejemljivo in dan današnji še moderno. Da si fit, pa zdrav da kar pokaš od zdravja. Sam sicer pokam, ampak po šivih. Takrat še nisem v to smer, sem se pa vedno rad hecal na vse mogoče račune. Svojga tudi. Itak je vsaka zezancija prvo na svoj račun, tako da se prebije led, da se poviša temperatura, da se sprostimo, pol, pol pa še koga potunkaš. Če je za, sicer pa ...
Igor je šel.

Pol je bilo kar nekaj časa. So bili izpiti pa seminarji pa kaj vse se nismo izmislili. Če ne bi bilo pod mus, sicer eno fajno obdobje. Ok. Zezanje je fajn. A je bistveno boljše če so vmes pavze. Zezanje na zezanje postane tudi dolgčas.
In prav fino pade izpitno obdobje. Se sicer še vedno zezamo. Vsaj nekateri. Drugi rečejo ta tečni. Al kaj bi tako resno jemali, že tako je preresno. Je takoj malo lažje če se prikrade pa magari kisla a zezancija.
In tko mi naredimo eno rundo, in preden se zapodimo v novo obdobje. Se mi zdi da se reče spomladansko semester, čeprav je še zima. Tam na začetku marca zna še fino hladno biti. Ne skoz. Ne povsod. So že sončni dnevi. Sicer redki, a ti dajo jasno vedeti, prišel bo čas, ko se ti bo še kolcalo za hladom. A kje je še to. Sedaj čakamo in si želimo vsak sončni žarek ali vsaj malo toplote.
Pristopi Igor. Brez uvoda:
"A greš z mano čez Pohorje?
Ka?
Na smučkah iz Bolfenka pa do kod prideva?
Ke?
Od gondole pol pa po vrhu.
Veš de."
Pa pojma nimam o Pohorju.
Smo sicer kot družina smučali na .... Ne najdem nobene podobne koče iz spomina na netu. Ali so jo porušili, ali pa sem spet kaj zmešal. Fotr, Prlek je hotel Dolencem pokazati kje je fajn. U saj je bilo. Sam sem bil še premali,da bi kaj veliko vragolije uganjal, a dovolj da se spomnim prijetnega občutka vstopiti iz mraza, u kva je bilo super smučati, pa magari v tistih časih še štamfati v breg.
Ka šta?
V starih časih, še ni bilo žičnic, pa smo vsi, tudi tastari v breg na smučah hodili. In tisto bočno premikanje se imenuje štamfanje. Se je dalo tudi naprej, a si velikokrat padel.
Torej.
Po celodnevnem uživanju na snegu, ko si stopil v skupni prostor koče, te je objel prav poseben vonj, tako značilen za gorske koče. Sicer od vremena in letnega obdobja odvisno, so nekateri vonji prevladovali, pa vendar, ko se dan današnji namalam na kaki koči, mi prav v veselje stopiti v skupni prostor in se spomniti domačega občutka iz rane mladosti.
»Pa to smrdi.«
Saj ne rečem da ne. Veliko je vonjev. Nekateri tudi moteči, vsaj dokler se ne navadiš, pol. Pol po dolgem času pa celo fajn.
»Vem. Sm mal čuden.«
A vonji so posebno poglavje.

Od gondole smo nadaljevali po urejenih progah čez Hočko Pohorje. Večinoma po vrhu. Prav velikih vzponov in spustov ni bilo. Samo tam nekje pri slapu Šum, se cesta precej spusti. No, to se ti tako zdi, če si že ves dan na smučkah. Prog je že zdavnaj zmanjkalo in je bilo prav luštno malo po cesti hoditi. Pa magari smučke nositi. Bilo je tam nekam pred tretjo.
Igor a ne bi raje dol zavili?
Saj smo že veliko videli.
Ne. Sedaj bo šele zanimivo in zavije nazaj v breg v cel sneg. Tam nekje ob 7h je že črna nočka. Na začetku smo bili še sila pogumni. En drugega zbadajoč, če je kateri kao nekaj pomno opazoval. Pol ponoči ni bilo več izgovorov razen, se mi je čevelj odvezal. Pa to nisi mogel vsake pol ure reči. Na srečo so se vse pogosteje tudi drugim. Smo sicer malo težili: ali že spet? V resnici je pa prav pasalo. Tako in tako je bilo že jasno, da od tukaj živi ne pridemo in je samo še vprašanje ali se bomo do zadnjega zezali, ali bomo pa proti koncu utihnili. Kar je sicer en klavrn konec, a včasih pač zmanjka štrence.
Ure se vlečejo. Čevlji se odvezujejo. Bembtimo, a že spet. Ni bilo mesečine. Še zvezd ne. Meni se je zdela smreka isto temna, kot prostor med njima iz česar sledi da se jih ni videlo. Pa res. Ali sem pa z zaprtimi očmi hodil.
Zdej. Z nami so bile punce in se ni spodobilo, da bi mi tapravi desci zaostajali. Kamoli da bi nas bilo strah. A to pa ne.
"A nede Igor. Saj ni medvedov?
Ne veliko.
Pa saj pozimi spijo?
Večinoma.
A veš za kakšno nezgodo z medvedom?
Prejšnji teden ...
Ne ga srat. Pejmo nazaj. Kje se pa gre dol?
Pojma nimam. A se mi zdi, da bi se tule lahko prišlo na Roglo
. A pa si ti že kdaj tukaj hodil?
Ne.
Kaj?
Saj je na zemljevidu vse narisano."
Oj, se je usulo. Še njegova spremljevalka se je razhudila, pa smo sklepali da ga pozna.
"Čuj, kaj si ti čist blesof?"
Še celo nekaj prav mastnih. Pa cel dan nismo preklinjali. Prav fina druščina. Meni sila nenavadno. Pa mi je kar pasalo. Čeprav sem se večino dneva zezal, ni nikjer niti poizkušalo biti vulgarno.
Kaj takega gospa, kar sapo mi jemlje.
Pol smo pa utihnili. Slišalo se je samo globoko dihanje. Pa še utip srca. A to vsak svojega, dočim dihanje je pa znalo biti tudi sosedovo prav glasno. Menjavali smo se na čelu. Sicer je breg blag a stalen. Pa te vendar utrudi, tako da ti prav paše ko te drug zamenja.
Sam sem bil že malo vdan v usodo. Če tole preživim bom najbolj priden fantek na svetu. Možnosti je vse manj, pa lahko vse več obljubljam. Je bilo že malo na ono stran, ko obljubiš, a ma lih vse. In tik preden sem konec storil, sem bil ravno na čelu, pa sem mislil da se mi že blede, se mi je zazdelo da se nekaj svetlika. Seveda nisem reagiral, saj je fata morgana. Ta je sicer menda u enih drugih krajih in v enih drugih temperaturah, a nikoli ne veš, kako je na koncu, ga ni ki bi nazaj prišel in opisal, kakšen je prehod. Ali se ti že malo svetlika, ali kaj.
Pa se ni nehalo. Vse bolj vztrajno in za uno četrto smreko, tam je bila pa svetilka. Cestna svetilka na koncu Pohorja. Tam ko na drugo stran prestopiš. Pa ni bila cestna. Ker ta luč sploh ni bila na kandelabru, kar se edino poda cestnim svetilkam. Ne ni imela droga, je pa zato na riti imela celo hišo.
Sicer edina brlivka, je bila enako dobrodošla kot sončni žarki v kakšnem pocukranem filmu. Pa ni nihče ob tla padel, ali po eni nogi skakal. Smo bili malo u drugom stanju. Kot pijani. Kar stali smo in gledali svetilko. Ja tut obrise okoli, se pravi kočo na Pesku.
"Hej, to je pa fajn da imajo tu svetilke koče na riti.
Dej potrki."
Tok, tok, tok.
Nič.
"Dej bom jest, ti ne znaš."
Bum, bum, bum.
Nič.
Smo bili spet tiho. Sicer se malo nasmihali, ipak je bolš z svetilko kot brez zmrzniti.
"A udremo?
Dej še enkrat potrkaj."
Še preden je dokončala, se je znotraj prižgala luč.
Juhu.
Se odprejo vrata na vratih pa oskrbnih v gatah, kolne kot mornar, pa keri hudič vas je sredi noči prignal. U je bil hud. Je rekel da je zaprto. Pa se je Igor postavil, češ da sta govorila po telefonu. A to se je menil z enimi včeraj.
To smo mi samo malo zamujamo. Vseh mastnih vmes ne zapisujem, ker smo bili cel dan sila fina družba in ni da bi sedaj vse zasral.
Oprost.
Ponečedil.
Prvo sploh ni hotel dati hrane. Potem se je le našlo nekaj špeha in starega kruha. Vode pa kolikor hočemo. Je šel kar spat. Da so skupna ležišča zgor in naj se znajdemo.
Ej smo bili zmatrani. Tisto ko sediš. Sicer žvečiš a vmes tudi malo pozabiš. Strmiš v prazno a se vse eno malo nasmihaš, če smo pa fina družba in hudo gledati pač ne paše.
"Jest grem spat!"
Vsi vstanemo kot na povelje. Se odvlečemo na skupna ležišča. V jedilnici je bilo hladno. Na skupnih pa ledenica. Ene stare ožuljene deke. Se zavijem v dve in trepetam. Puham pod odejo, to mi je do sedaj vedno pomagalo, pa se mi zdi da danes pa ne.
Skupna ležišča so bila, ne na pograde, kot je to do sedaj bilo edino poznano. To sem prvič videl. Vrsta na vsaki strani. Brez presledkov. Ena sama postla ene 10m dolga. Pa še povsod ni bilo modrocov. Se razporedimo tako da je po modroc vmes.
Se izkaže da sploh nismo pari. Zase sem vedel, a za ostale mislil da so. Sicer mal zadržani, pa spet. Saj prav hecno zgleda, kadar gre družba kam, pol se pa tam dva skos neki šlatata. Ej, pa bi šla po svoje. Če smo skupi je za vse enak žur.
Tako da niti ni izpadlo da smo tujci.
In tko drgetamo. Se mi je zdelo da se Urša bolj trese od mene. Al pa ne. To se v tisti temi ni dalo pogruntati. Ne vem če je četrt ure trajalo. Ajd mogoče pol. Več kod tri četrt pa sigurno ne. In se kot gosenica prikobaca. Mi nasloni rit v naročje, jo objamem, duham njene lase, sladki vonj mi napolni možgane. Jo pokrijem še z mojo deko, nama postane vroče in zaspi. Občasno je celo smrčala. Postalo ji je res luštno v mojem objemu. To se je videlo iz položajev katere si je privoščila v spanju. Če mi ne bi roka zaspala. Nisem se upal prestavljati, da je ne bi zbudil, bi se celo lahko zaljubil. Če je bilo pa kaj seksi, je bila pa tista noč. No, nekaj ur, ker se je prej kot običajno napravil dan. Ti povem, včasih se dan prej naredi. Predvsem, ko bi rad še malo potegnil, pa magari z odmrlo roko.
Roka mi še služi.
Se je zbudila. Prav prestrašeno pogledala. Vprašala:
"A?
Ne.
Ok."
Pol se nasmehnila in pretegnila. Bleda svetloba ji je narisala zelo, zelo, zelo lušten nasmeh na obraz.
Pol.
Pol smo pa vstal. Žičničar je ravno pognal napravo. Bili smo prvi na progi. Rogla je še spala. Se sploh ne spomnim ali smo se poslovili. Gotovo smo se. Tako fina družba, pa še če tako izkušnjo skusi ostane fina.

Ko me je Igor napadel ali grem z njim čez Pohorje, je bilo v risalnici za identiteto kontinuitete revitalizacije stavbnega fonda. Ne vem ali sem prav zapisal, menda je bilo bolj komplicirano, pa sem sedaj vse obrnil. Kakor koli že, tam smo stare bajte risali in sedeli študenti vseh letnikov v prostoru, imenovanemu seminar. In tko jest, študent drugega letnika, perspektivni arhitekt, ki se čeljusti o mnogočem, takrat ves zaprepaden nad nepričakovanem vprašanjem, se s hecom ven vlečem in odgovorim Igorju:
"Veš de."
V hecu na drugo stran tudi:
"A greš zraven?"
Sedi ena tiha, pridna miška, katero sem sicer tudi občasno malo hecal, ker je bila iz Mengša, ter sem jo spraševal koliko krauc imajo. Da sem med temi gor zrasel in naj me povabi na kmetijo. Vse v hecu, da bo jasno. In pravi:
"Ja."
In tako je bila Urša moj kompanjon na avtobusu v Maribor. Tam spoznavanje Igorja in njene in še en par prijateljev. Se sicer nismo nič kaj veliko predstavljali, a je bilo kar samo od sebe normalno da smo poparčkani. Na koncu je pa izpadlo, da smo bili sami individualci.
Sam sem bil ravno v vmesnem obdobju. Ko imaš nekaj vrh glave, zraven pa še ni prostora za novo zgodbo. Tako da tudi z Uršo nisva nič ušpičila. Razen da sem jo, po mnogih letih spomnil, da je z mano spala, in zraven celo hotela nekaj ugovarjati, pa se je spomnila.
"U, pa res."
In en prav hudomušen nasmeh.
Vam povem gospa. Kar sapo mi jemlje.



180115 Sneguljčica

Sneguljčica, Trnuljčica, ..., na zrnu graha, kolikor ti srce želi in duša pusti, produži in se spočij, da boš, ko pride čas in se zelena pomlad zbudi, rasturala vse nadalne dni. Ko gledam kako tvoriš stavke, se mi prav milo stori, če bi sam znal trohico tega, kar si zmožna, bi, si predstavljam, bil najsrečnejši na svetu.
"Pa za koga?
Zase. Punca zase.
No, pa še mal zame, in grem stavit da še koga. Zdej, če že težiš."
Mislim, da bi lahko še biznis iz tega naredila.
Ok. Naša dolina. Saj se strinjam. Al pa si že razmišljala v angleščini? Zase vem, da sem imel precej problemov, ko sem se vrnil iz hladne tujine, in sem še slovenske stavke po angleško tvoril. A sem tako not padel, da to da ne znam angleško nikogar ni motilo.
Še celo tako je izpadlo, da so ljudje, ki so imeli 5 angleščino, sam pa večni 1 do 2, bili tudi malček v tujini, naprimer "au-pair" (ne vem kako se napiše), kar pomeni znati angleško še kar, potem probleme, v realijah. Sam sem se vse zmenil, z vsemi. No. Razen Angleži.
A ti so svojega denarja vredni. Se spomnim Petra. Rojen Londončan. Pa ne lih iz centra. Smo celo en natečaj skupaj spohali. Pol, ko smo se že sprostili, to je po več mesecih skupnega dela, in se lahko še kaj drugega meniš, kot je pričakovano in vljudno. Saj je imel podobne reakcije na Fince, pa je bil iz povsem drugega kulturnega ozadja. Sem ga vprašal, kakšna je razlika med wood in forest. Ker pri Robbin Hoodu je Redwood forest. Je utihnil. Lih en teden premišljeval in potem izvalil, da se je posvetoval z domom, verjetno je katerega znanca klical in so družno prišli do zaključka da ne ve. Da je sicer še kar interpretacij, a da se ne more za nobeno odločiti in je še najbližji odgovor: Don’t know.
Pa nisem hotel o tem, temveč. Za našo generacijo izgubljenih diskov, vaški uredniki pač niso ovira da ne bi kandidirali u trulom kapitalizmu.
Maja tam objavijo svašta.
Dobr.
Honorar. Ok. Te tut loh zakole. A ne z nulo. Ja, so cigani in zbijajo ceno. To je itak treba v račun vzeti. Pa to je podobno tudi pri nas, tako da po tej plati niti ni presenečenje. Lej me zanese.
A si sposobna v angleščini razmišljat? Če si, pa to sploh ni nuja, je pa sila fajn, ker fajnih tekstov se že še najde. Ok. Teoretično rečeno, a ko jih hočeš v trapasto angleščino prevesti, se pa zares čudno sliši.
Da skratim. Če je tekst dober, ti ni treba poznati nobenega od prijateljev urednika in lahko zelo neobremenjeno pošlješ marsikam.
Zdej. Če imaš projekcijo na Nobelovo, pol je treba malo paziti kje te objavijo.
Sem imel priložnost osebno spoznati enega tretjerazrednega ameriškega arhitekta, za katerega so pa celo nekateri v naši dolini slišali. Prvorazredni že ne bi imeli časa z mano na večerji čvekati. In ga hvalijo, in se dela vljudnega. Saj je bil. Prav prijeten možakar. Me vedno preseneti, če je velik kaliber, pa zraven prav prijazen človek. Al človekinja.
Načelno.
V najinih pogovorih je vse neseksualno, razen kar ni o punčke-fantki fenomenu.
Pol smo malo popili, pa se še kaj drugega menili, kar je zahteval protokol in se mi zaupa, tisto ko se samo tebi obrne in kar malo pridušeno reče. Ko me saj ne bi objavili v Architectural Diges. To je sicer ena super popularna revija onstran luže al kaj ko je za bogate gospodinje. In kogar tam objavijo je potem skor gotovo bogat, ampak tudi izven avandgarde tudi.
To boš pač sama presodila al boš ciljala v komercialo, kar prinese več materialnega, al v avandgardo pa bolj od priznanj živela. Lih zbirat ne moreš, si pa vsaj predstavljaš v katero smer bi si želela.
Sam mislim da Rowlinca ni rekla, zdej se bom pa dol usedla pa milijone zaslužila. Sicer ne poznam ozadja. Menda je bila brezposelna gospodinja ki se je skusila v pisanju. Verjetno je rada brala. Verjetno je v kakšnem lokalnem časopisu kaj objavila. Mogoče je celo blog imela. Lahko, da ji je težil en sivolas Andrew, da naj kaj napiše, če tko fajn zna. Predvsem je pa pisala tisto kar ji je bilo fajn.
Si predstavljam da je to ključ. Vsi ki se lotijo pisanja na ukaz, nekaj je sicer sila dobrih, a razlika med novinarjem in pisateljem je več kot očitna.
Ti se kar spočij. Letaj po megli in po soncu. A veš da se kraški rob nadaljuje vse gor do Reke. No, menda do tja ne, a precej daleč.
lp a

180116 Mojzes

Ne bi Mojzes letal z 10 zapovedmi okoli, če ne bi bilo nič na tem. Bi se čisto kaj drugega izmislil, da bi nas lahko podredili. Ja, tudi to je res. A eni temu rečejo civilizacija. Drugi pa umetnost prilagajanja.
"Jest pa že nisem taka. Men pa ne bo uben pridigal kako in kaj.
Veš de ne.
Al pa vsi."
Se spomnim, sem kot mozolar začetnik tumbal, če bom kdaj imel družino, takrat še nisem vedel kaj je to poljub, ta prau, ne tak iz filmov, bo pri nas muska skoz na glas. Na ful ne. Sem že takrat bil uvideven, a naglas. Bo ena vesela familija ki bo ta čas, ko bi posodo pomivala, z glavo migala, takrat sem začel nositi dolge lase, in Led Zeppelini al pa ZZ Top bojo veselo špilali v naš vsak dan.
Čemu vsemu sem se udinjal v tem odstavku?
Buntovnik?
Ja.
Brez razloga?
Ne. Smo bili specifika, no ja, in je foter zahteval čisto tišino kadar je komponiral. Komponiral je skoz, tut ko ni, a je iskal ideje, in zato taka reakcija.
A bom imel familijo?
Mogoče je biologija, a sam mislim da je vzgoja, da se mizolar na to temo sprašuje. Dolgi lasi?
Buntovnik, mozolar, biologija, pa vse eno ne bi bilo treba meti grive. Sem jo imel ker je družbeni standard narekoval, da progresivci so pa taki.
Zepelini?
Takrat so bili popularni. Vsaj med grivarji. Skratka Mainstream.
"Jest pa že nism taka!
Saj nihče ne reče da si.
Čist drgačna."
Je rekel en velik Slovenec:
»Ker ni bebast, je pa trobast.«


180117 Stanje duha

V moji mladosti smo rekli malo drugače. Vreme je vedno dobro, samo oprema ni.
V tistih časih so samo redki imeli opremo iz tujine. Anorak je bil posebnost. Kamoli plezalni čevlji na današnji način. Prva izdaja Poti ima na prvi strani Najca v gojzarčkih v lojtrci viseti. Takrat so še tako plezali.
Zdej.
Okej.
Stanje duha.
Al živimo za stanje ali za trenutke? Sam sem bolj za to drugo. Ja, veliko pomeni in pove prvo, a se da premagati, in pol z distanco se niti več ne spomniš stanja duha. Se pa trenutka.

Katerega.
Če nadaljujem pri fotografiji. Še najlepše ponazori odnos stanja duha in trenutka. Vsaka fotka je trenutek. Še sreča. Kateri filožofar bi celo rekel da je še film neskončna vrsta trenutkov. Dokler je bil na celulojdu bi se še lahko strinjal.
Zdej, kaj vse ne nudi tehnika. A je sedaj kaj lažje? Ma, po eni strani je. Mi smo še sami filme in fotke razvijali, pa je vsaj po tej strani lažje. Da ne govorim, da nikoli nisi imel pravega filma s sabo. Ani (eni) so imeli po več fotoaparatov, da bi bili in. Pa je to po Murfiju pač nemogoče. Razen da so fino trogali niso nič kaj pretresljivega naredili.
Že samo to, da je v tistih časih bil laika format. Ajd keri smo imeli tudi 9x9, a samo če sem vedel, da me bojo gledal. Na Planinski polje sem samo laiko nosil. Pol ko sem pa Vivitarjev zum dobil je bilo pa že malo na nove cajte. Brez kufra objektivov. Laika format menda veš, je čist mali, pa so mi vse eno par krat naslovnice enih obskurnih časopisov objavili. Je bil tehnik sicer hud, v tistih časih skenerji tudi niso bili ne vem kaj, tako da se je moral kar potruditi, pa vendar.
Tisti format, tisti aparat, tista tehnika in današnje stanje duha. Bi lahko rekel, tako teatralično da ni primerljivo.
Ej, pa je.
Ker.
Ja, vidim svašta. A svašta tudi potem na računalniku naredijo. Se samo čudim. Mi je en pokazal aparat z čipom, zdele se bom zmislu, ker se kaj malo na to spoznam, enako velikim kot, reciva da je rekel 6/9 cm. Saj ne vem če je tako razmerje. A hočem reči da si še v sanjah nisem kaj takega predstavljal. Skratka za Jumbo plakate delat, pa je isto ostra kot moja razglednica.
A je to fajn?
Če si otročji je. Če jumbo plakate delaš super.
Sicer pa.
Fotka je trenutek. Čim bolj poseben tem bolj. Zato mi je bil Man Ray vedno tako blizu. https://en.wikipedia.org/wiki/Man_Ray Ja, so bili še pionirski časi. A so tipi že vse naredili. Tipke tut. https://en.wikipedia.org/wiki/Dora_Maar Pa še cel haufen.
Čim bolj poseben trenutek. Sončna, zelena, sočna, spomladanska hosta. To ti gre prav fino. Sončna travnata prostranstva na grebenu ... to ti gre še bolje. Da skratim.
Ne objavljaš veliko fotk v dežju. Nevihti. Snežnem metežu. itd.
Ker imamo une z soncem raje.
Ja, večina nas je takih.
Na takle tmuren dan, ko se megle vlačijo po vogalih, in mokrota leze skozi vse pore. Takrat je superfinofajn kakšno tvojo sončno pogledati.
Tolk o stanju duha.
Sicer pa so fotke ekstremov neprimerno boljše. Pa sploh ni treba imeti največji čip na svetu. Celo z trotlco se jih da narediti. Ok, bolšje je ta prav fotoaparat. A ga je treba s sabo imeti. Trotlca je pa stalno v žepu.
Najboljše so, če ljudje jokajo. Od sreče, žalosti, zateženosti, kr tko itd. Sam paziti je treba da jih po nosu ne dobiš. Sem enkrat hotel posneti vdovo in hčerki pri odhodu s pogreba. Fotke bi bile sicer fajne, a nisem posnel nobene, so me skoraj linčali. Tko da.
Je treba kar pazit.
Je Arne hvalil enega, svetski format, pa se ga sedaj ne spomnim, da je tako dober ker je samo pol metra stran. Fotka je bila obraz vojaka, menda je celo eno veliko nagrado dobil, takoj po tem ko je na mino stopil.
Lej, jest tut raj tvoje hoste gledam.
ps.
V čem je pojanta da ne moremo tvojih FB fotk delit? Saj menda veš da se jih vse eno da? Da ne omenjam, če tam objaviš, sploh niso več tvoje.
Ps2
A si kdaj brala pogoje uporabe? (Upam da ne)
(sam tudi ne, a sledim nekaterim paničarjem, ki take stresajo)
(kar sapo mi jemlje guspa)

180118 copata

"To pa sploh ni izica.
Ja pa je.
Ne pa ni.
Ja pa je.
Ni, ni, ni.
Lej desci smo kot winsi. Imamo lahko na mizi veliko stvari odprtih, pa potem procesiramo eno po eno.
Babe pa. Oh, da ne omenjam."
Pa pustimo to stati, sem hotel o eni zaguleni. Ni sicer samo zaradi tebe, sem o tem že velikokrat premišljeval, pa v resnici ni nikoli bilo konteksta, v kaj vključiti. Tudi veliko raje imam razmišljanja o luštnih, neškodljivih temah. Al kaj ko se te zagulene stalno vračajo.
Da nastavim.
Desci so vsi prasci.
Brez klicaja.
Nekaj na to temo si tudi sama napisala (vi ste pa navadni pujsi). Sicer si uglajena pa nisi uporabila tega termina, saj to je ena obžuljena tema.
Sploh ne poizkušam polemizirat, da kaj na tem ne drži. A bi samo rad dodal da za greh sta potrebna dva.
Če en tam nekje nekaj sanja, še ni greh. Da ponovim enga velicga: Z ščepcem domišljije, lahko delaš coprnije. Od sanj do resničnosti je pa 100 odtenkov kaj sive, vseh možnih in še nekaj ultra violet, skratka nezavednih barv.
Sam mislim, da je ob taki interpretaciji da so eni kar že so, pač spet ena zelo lokalna projekcija in potem še bolj lokalna percepcija. Pa magari potem vsi prišli z eno generalno in to celo za svetovno populacijo enega spola.
Tu se potem takoj postavi vprašanje do katere mere?
Zdej bom reku eno škatlivo. Ej, lih tok kot si je vsak sam naštimal. Viš me je strah direkt povedat. V resnici gre takole. Tacga kot si si zbrala, tacga boš imela, al pa tak ti bo ušel, al ostal.
Da ne govorim, da je cel haufn fajn punc tam zunaj, pa kaj ko morjo met popolen nadzor. Tuki čiči pa čaki, pa z repom migi. Težko tacga dobiš. Še copata bo včasih nos vihal.
A so vsi desci taki? Sploh ne. Al kaj ko te tisti ta drugi sploh ne privlačijo. Ata copata pač ni zate. Ja ampak, ziher in dolgočasen bo ostal. Pol se pa sama odločiš.
Sam mislim, da je to vprašanje razvoja. So časi ko je copata čist mim. Je le treba doživeti une druge. Pol. Če preveč boli, pol pač počakaš da mine. Sam rečem temu dozoriš. Tut mal vode je faj da vmes preteče. Časovna distanca da temu obdobju prav super lesk. Večina isplava. Se sicer občasno potem, ob različnih trenutkih, nekam v daljavo zazrejo. Kaj je draga?
Ah nč.
Kaj naj prinesem iz trgovine?
Isto kot vedno.

Pol.
Pol ko je pa cajt, pa kr sam pride. Sicer ni na belem konju. Ajd vsaj sigurna se počutim. Ni sicer Mel, a tko grd pa tut ni. Pa čisto dobro diši. Posebej če isto solato jesta.
Da ne zapletam, sem že sedaj na super spolzkih tleh.
Kot že rečeno velja isto za punčke in za fante. Skor vse, razen tistega na začetku.

180119 šefla

Šefla.
Al pa šefo. Ni bistvenih razlik.
Sem hotel o pripadnosti.
Namreč.
Sedaj ko si sp.
Predstavljal si, da kapne projekt, ki bo trajal več let in ne bo odvisen samo od tebe ampak od cele rajde sodelavcev. Zato je bolje doo, ker pri toliko dejavnikih se kaj hitro zaštrika. Pol pa zvozijo samo tabolši, al tisti z zvezami, al tisti, ki imajo hrbet krit z velikimi interesi. Skratka štala.
Da ne teoretiziram in opišem konkretno situacijo. Tako kot boš sama morala trnek namakat na mnogih koncih, tako bo verjetno tudi več nalog sočasno v obdelavi. Ene se zavlečejo, ene vmes malo stojijo, ene proizvedejo še veliko več problemov, kakor je na začetku kazalo. Seveda ne zmoreš vse sama in začneš najemat pod-izvajalce. Saj menda se ti malo sanja.
Pol.
Pol, čez nekaj časa dobiš občutek, da se sploh več ne ukvarjaš s tem s čemer začneš in misliš, da samo drugim rihtaš, da dajo kaj od sebe. Eni res rabijo ekstra tretma, a o tem kje drugje.
In pol.
Posebej, ko si že tako daleč, da pride že drugi krog sodelavcev, ko te itak jemljejo samo še kot šefico. Ta pa itak nič ne dela, sam po kofetih hodi, in golf špila.
Pa ne jest. Jest sm una ta fajna. One-woman band, ki vse sama naredi in sploh je tajbl pridna na svetu.
Ej. Koko to unmu novincu dopovedat, ki samo za hribe živi. In vsakič malo zamudi, kar je sicer moteče. Al je veliko težje, ker ne razume, da so v procesu tudi rukerji in je treba še kaj sam od sebe, ne da mu vse pred nos postaviš, pol pa še reče zdej mam malco. Pol. Pol ko bi blo pa treba v petek oddati. Pa vsi vemo da ne bo šlo in je čisto normalno da letiš v ponedeljek ob 6h v tiskarno, da potem do 9h oddaš, un pa:
»Grem u Prisank.«
Mal pretiravam. A ta teater je samo zato sa se lažje razume pripadnost.
Pripadnost? A zdej pa še ti?
Se strinjam. Kar se dan današnji dogaja v naši dolini je podn od podna. Pa moram priznati da smo večino sami krivi. Saj narod se sploh ne buni veliko. Ja v bifeju. U tam zgodb lih kolikor hočeš. Šefu u ksiht:
»Al me ekstra plači al pa sam nared,«
jih je pa tko mal, da so se še šefi razvadli in se sploh ne ženirajo nagnat človeka. Pa magari je tanajbolšiše.
Finci.
Ne že spet.
Ja, pa ja.
Ni da so angelci. So tudi šli skozi transformacijo in so zgodbe iz začetka tranzicije lih podobno butaste kot naše. No, skor. Ipak je to Balkan. In nam sežejo lih samo do popka, več pa sigurno ne.
Sem Juretu pravil, da je Kale vedno sam vprašal. Tisto če si delal dlje, pa te to ni nihče prosil, je bil tvoj problem. Celo malo je izgledalo, ta pa ne obvlada, pa mora dlje ostati.
Organizacijo dela imajo sila naštimano in ravno na tem področju imamo v naši dolini še neskončne zaloge. Pri nas se ne ve kdo pije, kdo plača. Kaj pa dela pa sploh ne. Ok, kaj se pričakuje in kdaj še. A se ne ve, a un to šteka.
Torej, ko me je Kale vprašal al mam kej časa, je pomenilo, juhu teden Pariza. Dejansko. Nadure so bile dvojne. Sobota trojna, nedelja in prazniki četvorni. Prazniki ponoči pa sploh ne vem če ne x10. Saj menda ne. Potenca ni bila kole enostavna, a se je fajn poznalo na tošlnu. Da ne omenim, da je obvezno sledila zahvala pred vsem birojem, kok požrtvovalnega sodelavca imajo, katerega se skibicira tut na svetek. Če se že kerga drucga da u petek.
V prvih letih sploh nisem gledal koliko kaj košta v Parizu. Je bilo že po difoltu 3x ceneje kot gor. Pol se je s časom sicer precej spremenilo, a to je že dodatna zgodba. Danes samo o tem, da je Jure zabičal, da ne bi slučajno komu v biroju takih neumnosti razkladal.
A boš kot sp-jica tako motivirala uno nesrečo ki samo na Prisank misli?

180120 kontekst

"Pa zakaj?
Pa zato.
Kr tko!"
Saj ne da je v kontekstu, ne, celo povsem iz zraka povlečeno, a se mi po svoje prav fino zdi, da je ena luštna oblika ratala, ko takole s tabo klepetam.
Ja, vem. Ti sploh nič o tem ne veš, a to že nekaj časa sploh ni več pomembno. Na bit huda (vsaj ne zlo). A ko premišljujem, o mnogo čem, meni več ali manj stalno žubori skoz glavo, u kva ne. Veliko je spodbujeno z sprotnimi impulzi, čeprav se že dolgo ne ukvarjam z trivialnostmi konkretnega trenutka, kamoli z problemi daljne okolice. Je pa fajn podstat, da se česa spomnim.
Kr kaj.
Včasih sploh nima veze z konkretnim. Al je asociacija, al je en izgubljeni spomin, al pa samo, in tega je največ, ena interpretacija, povečini nekoga nekje o nečem. Če bi se z realijami razmišljanja ukvarjal, veš da ni bi imel česa povedati.
Sedaj se družimo z enimi doktorji znanosti. Načelno podobno malček ostareli, pa nikol priznat, smo še vedno na liniji in relevantni, pa čeprav nam je vsem jasno, da predvsem slednje, nam polzi med prsti in se od časa do časa celo kateri zave, da nas čas prehiteva. Sploh ne omenjam tehnike. To je pa itak katastrofa.
Kaj je pa to pomembno?
Sploh ni, gre samo za spoznanje, da je toooolikšna razlika med nami, pa se vse eno ujamemo. Ok. Veliko je vprašaje prilagajanja. Ne rečem da ne in pripomnim da sem že kar mojster. Glede na motivacijo vendar. Ne čist vedno in ne čist skoz. A tisto potem itak izpade da je bil slab trenutek, al popoldne, al dan al celo večdnevni dež.
Meni je po tem vprašanju sicer lažje, ker sem une vrste osebek, ki kmalu po prehodu fronte, že skače od navdušenja, ker, ker, ker bo kmalu sonce in se ga že sedaj veselim in gledam kam, ko se malo posuši. Glede tega je en ta slabših občutkov takrat, ko si sicer zaradi drugih, bil vpet v kar koli, saj ni pomembno, pomembno je da do zadnjega nisi premišljeval kam. Pol pa oddaš, sicer fajn zmatran, a bi ti tako pasal en hrib, pa ne veš kam, ker je tako iz jasnega padlo.
Tisti za hišo ne gre, ker na tistega še med deževjem včasih greš. Pa ko se najbolj mudi, tudi, ker nihče ne ve, da v največji gužvi, ko so vsi prepričani da švicas od silne brzine in je samo vprašanje, al bo šlo na rok al ne, ti pa za urco na hrib, ki je pol obvezno vsaj dve. Kar tudi pomeni ekvivalent ponoči potegnit. Ta hrib ne šteje. Un, tam zadnji v vrsti pa zelo a je treba zanj vsaj ruzak spakirat.
Ej sem srečko. Se od mojih kuglc vidi vse tri vrste. T.i. moj hrib. V resnici je skuštran hrbet z premnogimi lokalnimi imeni a sem ga krstil za Matjažev hrib. Pomeni pa ta hrbet, pa dolino zadaj in še naslednji hrbet in dolino. Potem se vidi hrbet Kamniškega vrha. Ta sicer ne, ga prekriva Matjažev hrib, a sosed pa. Tja tudi precej hodim. Je samo 15 min z avtom, pa sem že pri mojih slapovih ali na sončnih planjavah. Travniki pod Kamniškim vrhom. Zadaj pa Košutna in še Mokrica. Še celo delček Krvavca se vidi, kar je v zvezdnih zimskih nočeh hecno videti. Light show. Ponoči teptajo proge na Krvavcu in ravno na robu obrnejo, al pa celo enega pokadijo, ker se oranžne lučke kar nekaj minut tam svetijo.
Jezus. Sem kot branjevka. Sploh nisem hotel o tem.
Interesantno med dohtarji in mano je, da sem precej neobremenjen z fakti, pa vse eno razmišljam o mnogo čem, imam o tem tudi mnenje in ga tudi povem, seveda če čutim da sogovornik ne bo stalno na telefonu preverjal vsako besedo. Kaj o tem Gugi pravi.
Na srečo sta tehnično za cajtom, in ne znata uporabljat telefon na ta način. Magari je pameten je še vedno samo za pogovore in smsje. Še fotka ni dosti dobra, pa so dan današnje fotke na telefonu, mnogokrat boljše od moje trotlce.
Ok. A to je stališče. Povem samo zato, da na sprehodu lahko marsikaj navržem. Pri njih doma pa stalno iz polic vlačita knjige in not kažeta kaj je en znanstvenik objavil o eni roži in drugi o drugem metulju. Če je bila moja biologija samo minimum, sem sedaj precej podučen o detajlih. To pa dobesedno, ker gospod stalno z GPSjem beleži vsako travco, katero srečamo in veš da jih je na ostajanje, gospa mora pa vsakega citrončka posneti 68x pa še pol ni nobena ratala ker se ne vidi, da ima eno kocino krajšo od unih v sosednji dolini in je gotovo endem in je že ne vem kateri Škotski znanstvenik pisal 38leta da je na Kranjskem en z krajšo kocino in je bilo to objavljeno v zborniku v Cambridgetu, katerega lih potegne iz police in po divjem listanju, celo znanstveniki se vsega ne spomnijo, le pokaže.
"As vidu?"
Kazoč na ene latinske izraze v knjigi. Veš da sem. Pa razumem tut vse. Pol pa naprej sanjam, da je barvna kompozicija rumene, zelene in modre bližja čustvom večine živih.
Če ne verjameš pa poglej:
Tule bi morala biti povezava na fotko. Ko jo najdem jo nalimam.
Samo kot zanimivost, če že to omenjam. S čemer se kategorično ne strinjata, ker rumena so cvetovi regrata in ta je sprovociran z prekomernim kmetijstvom. Saj imata prav a sploh nisem o tem, ampak o čustvih. Kar pa za znanstvenike ni pomembno, uno prvo pa, pa zato več na Kraški rob hodimo, u uno tvojo vukojebino. A mi po kolenih in včasih po vseh štirih. Mene sicer hrbet boli, pa malo manj.
Če boš videla kdaj katere, ko boš mimo letela, po vseh štirih lasti, to smo mi, v upanju na en pomah.


180122 put

Putujem.
Tudi tu ti ne sežem ... Pa vendar sem tudi sam doživljal svakojake zgodbe, večinoma v moji glavi, nekaj se jih je pa razvilo, kakor se jih je.
Večinoma je zaradi ponavljajočega vzorca in nebrzdane domišljije nastala, vsake toliko časa kar zanimiva zgodba. Nikoli tako dramatična kot tvoje. Pa spet, po drugi strani pa še bolj, kar bo v nadaljevanju sledilo. Ampak bolj prot konc.
Ko takole srečuješ osebke na javnem prevoznem sredstvu, za avto vijuganje ob določenih urah to ne velja, vsaj ne tako pozitivno, se kar sama napletejo razmišljanja o opazovanih.
Ok.
Eno dolgo obdobje sem se....
Ne.
Še prej sem se z piciklom vozil. Takrat ni toliko o ljudeh, čeprav je tudi tega bilo nekaj, večinoma o vrtovih, tam se velikokrat vidi duša in prižganih lučeh v kuhinjah, a to samo pozimi, kadar ni toliko snega da ne zamečejo kolesarskih stez in se potem po plundri peš iz Bežigrada do Trnovega odpraviš. Ker veš, da ne bo trajalo veliko več kot z javnim prevozom.
Ne vem če poznaš. A včasih je bil, sedaj že leta ne prakticiram javnega prevoza v Lj., kar nekako običaj, da kadar je padlo 5 cm snega, potem je tisto jutro vse stalo. In to od Bž. do Tr. Če so bile kolesarske steze še proste, pač pred prvim večjim snegom, se je vse eno dalo z biciklom. Vsaj mi ta posiležni. So me sicer spraševali al se nikoli ne prehladim, pa sem vedno odgovor, da lih zato ne. Ok. To je bolj stališče kot težišče. Težišče v tem primeru pride od težiti. Biti težek. Butl na kratko. Pa pustmo to stat, za ker drug diskurz.
Če je bilo pa sredi zime in ni šlo z biciklom, smo pa mi, isti uni od mal prej, skor istočasno prišli vseh 5 km kolikor jih je približno vmes kot trole. Ker tisti občutek, ko krdelo čaka na trolo, seveda se prav vljudno prerivajo, ker se zares tako mudi, da ne more za tabo, pa te pol mal nazaj zgužva. Meni se je to sicer redko zgodilo, k sm en tak fejst dec, že takrat bil, a kakšni mejhni luštni pa kar. Predvsem če je bila zavita gor čez glavo in se ni niti videlo da je luštna, da bi ji še ker dal prednost. Mene je včasih kakšna upokojenka prestavila, češ kaj se pa drenjaš. Zato sem raje zunaj gužve stal in štel trole ki so mimo vozile. Je prišla 6-stka ful nabasana. Ok. pučakmo. Je prišla naslednja ful nabasana, je samo zadaj vrata odprl. Je prišla .... se že mal ponavlja, in sem zato raje malo hitreje stopil kot običajno, pa še vedno daleč od teka. Še hitra hoja ne. Samo konkreten korak, brez opazovanja izložb in brez čakanja na zeleno. Če je pa vse stalo. So sicer eni kao nekaj trobili pa menda ker jim je bilo dolgčas kali (al kaj).
No, v takih konotacijah si nisem izmišljeval zgodb sotrpinov. Pa bolj sotrpink. To imam raje. Če je bil desc je moral biti zares vaški original. Koko je že rekla tršica? Vaški posebnež ali original. To slednje je ratalo šele ko smo se preselili v bližnje mesto in sem se tudi nehal z avtom voziti. Je rekel sodelavec iz Sostrega da rabi 15 min do Poljan, tam smo takrat delali. Sam pa 15 minut, da me sploh uni iz Sostrega v kolono spustijo, da se potem pol ure od tam vlečemo do cilja.
Ja v gužvi. A kot za vsako gužvo, al saj za večino, je tudi tu sila veliko psihologije. Posebej v naši dolini, pa še pri takem poslu, sploh ne bi smel bit problem. To da si 15 min zamudil je bilo pač normalno. Če več, pol je bil promet. Če še več pol pa kakšen izreden dogodek. Je troli guma počila, pa je bila kolona do Litije. Ali pa prava nesreča, teh je bilo pa tudi na ostajanje, pa sploh ni izpadlo da nakladaš. Itak potem šiht ne traja kot dogovorjeno. Potegneš, pa je. V našem primeru pa sploh je bil samo načelni dogovor, vse ostalo pa sila fleksibilno. Popoldne, zvečer, čez noč, čez vikend, kadar koli samo da je do roka. No, al pa do jutr. Jutr pa ziher.
Pol na cugu, pol pa vse drgač. Večinoma se eni in isti ob enih in istih časih vozijo, celo na enih in istih vagonih gor pridejo, nekateri pa še en in isti zic poiščejo če je le fraj. Glede da se eni celo mal prerivajo, da lahko vse zgoraj izpolnijo, niti ni bilo težko zgodbe naplesti, kaj je dotični sicer, pa makar ne vedel o njem nič, razen kateri je njegov omiljeni čiček, ja pa še kako se oblači. To je bilo tudi precej predvidljivo. Od tu, je postalo že malo specifično. Ja, dan današnji je še kar enostavno, posebej če mu ni nerodno in takih je vse več, da prav naglas v telefon celo pot razlaga, in to še kakšne škatlive, katere sam še v totalni osami ne bi razpredal, če sploh bi. Enih stvari se pač ne pove. Pa magar bil o tem celo vprašan. "Oči a si ti kdaj cvek mel?
Ankol miško. Veš de ne..."

Pa sploh nisem mislil o teh. Ampak o unih, da ponovim, večinoma o puncah, ki se niso razkrile s telefonom, klepetom, še celo gestami. Ker tudi o tem bi se dalo katero reči. Ja, zaradi ponavljajočega vzorca, stalno istih obrazov, večinoma zdolgočasenih, ali pa namrdnenih v tečnobi ali celo kateri v zaresni razočaranosti, se je včinoma kje videla kera ... Meeeeejhna, luuuuuušna, cel cuuuuuker, kakor to ponavadi nastavim.
Tule je treba dodati, da niso vse mejhne čist tamale. To je od ta malih do ene srednjih, pomeni bolj da je nevpadljiva kot velikost. Luuuuštna tut ni vsaka za na naslovnico. Ima pa večina sila fajn nasmeh. Pa magari lih jokala.
Cel cuker je pa pol, ko se že sprosti fantazija in je že drugi odstavek. Skratka posledica nečesa. Lahko je samo trenutek, lahko je nasmeh, pa ne kar tako, ampak meni. Ali pa enemu zadaj, a tega ne vem in sem vse eno srečen.
Pol so tudi kombinacije, ko se velikokrat srečaš pa pozdraviš. Dober dan in na svidenje. Predvsem to zadnje ni vsem jasno kaj pomeni. To se vidi pri zobarju. Ko en iz ordinacije pride, pa so mu lih zob spulili, se drži za lice, je še mal zaripel od bolečine in potem nam, čakajočim za ... Ne verjamem da kateri z veseljem čaka, reče:
Na svidenje.
Za ta velik sladoled, to je 2l čoko-koko in tiramisu, grem stavit da se ne želi ponovnega snidenja z mano, pa je točno to izvalil. Glede na to da ni edini, in ni samo v taki situaciji, se da reči da ljudje po večini ne vedo kaj govorijo. Ok, dober dan, že še, a na svidenje pa redko. Sam večinoma v takih situacijah zaželim srečno, pol me pa spet butast gledajo. Pa sej ni nou let.
In tko, ko se že ne vem kolikokrat srečamo, pa na primer dežuje in se čez menško (Mengeško) polje že vidi jasnina in je Triglav osvetljen, potem rado vmes rata:
Bo nehalo.
To se nanaša na dež. Če se nadaljuje še z: Saj ga je bilo dosti.
Petem je pa malo možnosti, da ne bi ob naslednjem srečanju že kar kaj klepetala. Če pa še to rata bo pa naslednjič:
"O živjo. Kva dugaja?"
Pa magari ne vedel niti imena.
So me že spraševali, pol na Miklošičevi: »Ti od kod pa tole poznaš?« No, tisto iz cuga s katero sva klepetala celo pot.
Sploh je ne! Pojma nimam čigava je. Si pa vedno kaj poveva če se skupaj peljeva. Tudi usedeva se namenoma skupaj. Ni kao slučajnost. Slučajnosti je čisto premalo in bi bil že v penzionu če bi na to čakal. Klepetam pa je. Z nekaterimi ni problema. Z drugimi zna biti celo malo utajujoče. Posebno mi grejo na jetra tisti ki sploh ne slišijo kaj si povedal, in teh sploh ni malo, kamoli da bi se odzvali na povedano in to ne samo v maniri;
"A res?"
al pa:
"A-ha."
Temveč dodajo še svojo in včasih kdo, kateri celo obvlada in te prime občasno, ne vedno, da bi le bla una na cugu, da ne bo treba spet kerga poslušat, kar me sicer sploh ne zanima.
Najtežje mi je prenašati kakšna politična klobasanja. Pa spet, če je iskriv pogovor, ima lahko diametralno stališče. A tega skoraj ni. Večinoma vsilit svoje, al pa eno na gobc. Spet. Glede na to da sem tok fejst, meni niti ne, a če poslušam sosede pa skor obvezano.
Tako da imam tudi sam raje knjigo in slušalke. Na žalost včasih kakšno berem, ki mi sploh ne leže, pol pa med branjem, pa magari vse eno liste obračam, čist ene druge razmišljam, ali pa spet eno tam čez prehod spod čela gledam in premišljujem, al gre rada u hribe? Al je vesela kadar obišče babico (kdo pa ni). Al vidi pomladansko hosto. Al občuti poletni dež? Ali ji zlati macesni pomenijo kaj? In tko.
"In kje je sedaj boljša zgodba od tvoje? Zdej. Kaj je bolje to je sila raztegljivo. Tudi kako je do tega prišlo. Moje soloh ne tako razburljivo, a ..."

Torej se vozim ...
Ne. Prvo grem peš do tramvaja na Bulevardi. Peš pa zato, ker je sila mrzlo in vetrovno, da ne omenjam mraka, tam je še podnevi mrak in je to v resnici edino gibanje v dnevu. Grem raje peš, da se zbudim in sploh je to en fajn konc mesta. Cel becirk kot Miklošičeva. Sicer niso imeli Secesije. Podobnemu tam rečejo Jugend. Kot zamorjena Secesija. Pa vse eno, glede na arhitekturo, še vedno fajn.
Tam veter piha vedno od zahoda proti vzhodu. Vprašanje samo kako močno. In ob zimskih dneh, kateri imajo samo ime tako. Ne zimski. To je isto, ampak dan. Ej, zna biti tako temno kot pri nas kakšna lunasta noč.
Pol na Bulevardi na tramvaj, da tam nekje preden zavije vpadnica v mesto na most, do prvega otoka, tam prestopim na mestni avtobus, kateri me potem izvrže na prvem otoku, kjer sem takrat delal.
Pred mostom je tovarna Alko. Ej, jo je skor toliko kot Gorenja. Skor. Pa je tako rekoč še v centru mesta.
"Pa zakaj vse tole?
To je pa tko."
Finci ne govorijo če ni treba. Glede da se da vse z mahanjem povedati, bi človek pričakoval, da je zato toliko vetra. No, veter uvozijo iz Švedske. Povedati morajo tudi kdaj kaj. A če ni treba so pa res raje tiho. In tko se mi na tistih jutranjih prestavlanjnjih vozimo v čisti tišini. V tistih časih še mobitov ni blo, da bi vsi drgnili tisto, tako, da nas je četrt brala tri četrt pa pomno pratila kaj se zunaj godi. Pa ni nič drugače kot včeraj al prejšnji teden, al mesec, al leto, al celo življenje. Ja, včasih sem bil že res zaskrbljen, pa kam sem prišel. Tole pa že ni normalno. No vsaj zdravo ni.
In zato toliko bolj izpade, če kdo išče "eye contact".
In tko jest en tak pomladni dan, ko je sicer še fajn mrzlo. Led na odprtem je že odpihnilo. Med otoki se da še hoditi, a se delajo že velike luže. Veter še vedno mrzel ampak ima vonj.
Tam pred tovarno ena mejhna, luštna, pred vrata da bo izstopila pritiska na knof, zraven pa okol gleda. Ne samo ven. Tudi po avtobusu. In me vidi in jo vidim, pol pa gre.
Jutr pa podobn. Pol je bil sicer vikend, pa je ni bilo. A pol še parkrat, pa si že mal kimava. Tisti komaj opazni gib glave, ki pa nam bolj subtilnim, že razkrije, u kva vse ne. Lej, s ščepcem domišljije lohk delaš coprnije.
In se vpišem v tečaj Finščine. Tam pa. Ja una. Una ista. Sedi v klopi in čaka na začetek tečaja. "Ja in?
Jest pa direkt do ne.
Isitocupued?
Pol sva pa paberkovala kot da se od vekomaj poznava."
In to počneva še danes.
A bo o tem posebej zapis. Zgleda bo treba še to zapisati. Sem dolgo zavlačeval, češ vsaka zgodba rabi določeno časovno distanco. Da pozlati. Pol je bistveno bolš.
Evo zato, tut moja zgodba ni čist mim.

180123 txt

"Jezus, kva dobr pikneš.
Če bi sam znal čist, mal tako, bi si že predstavljal, da je za objavo. Ti pa takle, vsakdanji mejlček spohaš najbolšmožnfajn."
Ako si želiš mnenja, kot rečeno, sem iz enih drugih časov, kar bi stalo, mal za cajtom, mi pošlji primere, kaj ste do sedaj spohali in predvsem kakšno vizijo imaš. Ta se je do sedaj, v mojem plodnem življenju pokazala, kot bistveno bolj pomembna, kot trendi. Ja trendi, a je problem, da se potem vključiš v eno tekmo brez konca, za katero pa potem na stara leta pogruntaš, da so te za nos vodili lih celo življenje. Vsaj moj primer je tak.
Tako da. Seveda poslušaj kaj ti imajo povedati strokovnjaki, saj zato so na svetu, na koncu se pa odloči povsem instinktivno. To punce obvladate.
Potem se pa ne sekiraj, če ne bo najboljši rezultat, ker to je odvisno še od enih 100 (po tamalem) drugih faktorjev in bi se ti isto lahko zgodilo z največjimi strokovnjaki. Sem nekaj časa, ko sem bil še v materiji, sledil največjim kiksom, največjih strokovnjakov pri največjih firmah. Si ne moreš misliti koliko je tega. A se o tem raje ne govori.

Je sinko rekel, pa una je is tretjega. Kaj pa je to važno? Al je škrbasta, al je krulasta, al je škilasta, je izvoljenka tvojega srca.
Oči!
Zdej pa še ti. Sem ti že zadnjič napisal. Če se ti ob enem kocine dvignejo, je to to. Po mojem največ kar se živemu človeku lahko zgodi. Intenzivnih občutij je čisto premalo v življenju posameznika, da bi se jih branil. Je pa tudi res, da se jih večina boji. (So pa potem toliko bolj zadovoljni) Ne rečem. Zapletov in kibiciranj lih kolikor jih hočeš. Pa raje dodam, da je vse vprašanje tehnike. Lej po Miklošičevi gresta vsak po svoji strani, če je to problem. A se mi vidi da zopet samo cvikaš. Kar tudi ni slabo. To je malo podobno kot z vikanjem. Če je prehitro zna biti moteče. Tako počasi, z andohtjo, ko se stvari same prelevijo iz stanja v dogajanje. Zraven pa niti ne veš, da se že nekaj časa tikaš, potem ...
Dej, dej.
Saj si videla, sem ti na fb laiknu tisto ko se čevlja dotikata.
Kako pišeš, bomo pa drugi povedali. Ti sam nadaljuj.
;-)


Tole so ena stara pisanja. Kot rečeno, tisto z gležnjem in če bi stripi bili brez slikc, bi mogoče bili tudi taki.
Sedaj ko postajaš vse bolj virtualna, se odpirajo novi horizonti in lahko vse več neobremenjenih misli navržem. Ker v dialogu pač ne gre. Na konkretno misel, vsaj približen odgovor, sigurno pa ne nekaj kar se te sploh ne tiče.
Tko pa ...



180124 ---- TRI SESTRE ----

Ko takole za nazaj sestavljam drobce, se mi vidi da sem dobil ošpice samo proti koncu pubertete, če je bilo kaj v zvezi z starši, prej pa ....
Ali sam nisem bil tako občutljiv, ali pa ta stari v časih sploh niso tako težili. Verjetno je povsem normalen razvoj vsakega povprečnega mozolarja. Mozolarke tudi, da se ne bi takoj kaj napihovala.

In tako midva, mama in jaz, pa seveda ne sama, je bila še kolegica ali prijateljica ali oboje, za detajle se pač nisem zanimal. Samo ali bo luštno ali ne. Pred izletom, gotovo brez veze, pa kok je to dolgčas, pa ne že spet, pol tam pa. Kot bo sledilo sploh ni bilo vse tako mimo.
In sedimo v hotelu Slavija v Celju. Zdej, ali je Slavija v Celju ali v Mariboru, bo treba poguglat, a je bilo ravno ene take vrste ime. In se hihitava. Igor in jaz.
Igor?
To je bil vsaj za leto starejši, pa bi rekel dve, osebek, sin od kolegice mamine, ki je tudi bil potunkan v teden počitnic v Logarski dolini v penzionu Pri treh sestrah, se mi zdi da se je tako reklo. To je nekje na začetku Logarske doline, ker se spomnim, kako se je vleklo ko smo nazaj korakali čez celo dolino, ene 3x daljšo kot gor grede, iz Okrešlja.
Jejhata se je vleklo. Peš, po soncu, sigurno je bilo 50 stopinj, 35 pa sigurno. Ok. 25 pa ziher. Saj ni važno, a v čevlju kar cmoka, tako je prešvican štumf. Da ne omenjam, da mi je bilo takrat za hribe isto kot ... Kaj pa vem kaj ne gre skupaj. Vlak in ribe. Ja. Ne gre. Ampak prispodoba pa vse eno ni dobra, kamoli ilustrativna, za dano situacijo. Če rečem da so mi šli vsi na jetra, bo še najbolj razumljivo, čeprav v tistih letih, ko ti še starši ne težijo skoz in sploh, recimo en 6 razred, ajd 7 bi tudi lahko bil, kakor bo iz nadaljevanja sledilo.
Sicer sploh ni bil napačen teden. Saj ni bil cel, se mi zdi da od ponedeljka do petka. Pa ne dam niti polena v ogenj, kaj še česa drugega, sicer pa niti pomembno ni.
Že tisto v Celjskem hotelu se je napravilo kot finofajn. Dobro, na avtobusu, sta kolegici, se pravi moja mama in teta, na kmetih smo vse odrasle klicali stric ali teta, bil sorodnik ali ne, teta Pepa. Pa spet ne vem če je bila Pepa, a se mi je ravno utrnilo to ime pa ga zapišem. Še sestra od babice je bila Pepa, pa menda zato taki utrinki. Nima pa veze z današnjo štorijo, kamoli kakšen pomen.
Lih nobenega.
Sta prijateljici še na avtobusu sila hvalili prihajajoče dni, pa je izpadlo bolj samohvala, kakor res kaj obetavnega, skozi moje oči seveda, zatorej moj namrščeni pogled, strumno samo ven, hudo gledati in se delati, da je življenje ena najbolj zoprna stvar, kar se ti lahko zgodi.
Potem tam sedimo v hotelski restavraciji in čakamo na povezavo za v Logarsko in .. In jeva sadno kupo. Igor sotrpin je tudi tam zaštekal, da je bolje s tokom, ker sicer itak ne bi nič dosegel, razen slabe volje, in mu potem še dve leti mlajši brez-veznik ni toliko šel na jetra.
Torej, uživava ob prelestih svežega sadja z smetano, ene prav posebne vrste užitek, se že nekaj zbadava, še kar prijazno, in opazujeva druge goste, mogoče je še kdo za isti avtobus.
Ni bil. Celo malo smo morali teči, ker, saj veš, kadar je preveč luštno, potem se kaj hitro spremeni v paniko. In se je. Lih zadnji trenutek poskačemo na bus. Vsaj tako se je zdelo, čeprav ... Kaj pa vem? Po moje bi počakal, če bi vedel kako smo fajni. Pa ni, in je zato vsaj izgledalo da je kriza.
Mogoče se je samo meni tako videlo in so ostali pač bili kar malo za hec malček rdeči v lička in globoko so dihali in gospod velecenjeni sprevodnik je grdo gledal, ker se takim pač to poda, ali je pa službena drža. To bo.
Se razporedimo po penzionu. Kolegici v eno sobo, midva v drugo. V pritličju ena super jedilnica sa pogledom na, ne morš verjet, na slap. Pa ne Rinko. To smo v četrtek videli, ampak čisti privaten slap. Takole za jedilnico je bila terasa. Niti ne velika, za ene 8 miz. Pol mali sadovnjak, se mi zdi. Takrat se še nisem za take detajle zanimal, danes pa vem da je bilo kaj običajno da je za hišo še par japk. Potem ene 50 m travnika, mogoče celo več in nato luštno pokonci postavljene skale, čez pa slapiči.
Zdej slap.
Če kdo trdi da je slap samo tisto, ko voda v prostem padu pada, potem to ni bil. Ker to je bilo po skalah mezenje. Na nekaterih mestih skor pravi pretok, predvsem pa čez več skal hkrati. A je to slap? Zame je takrat bil, sicer pa kašen leksikon v roke. Definicija slapu!
Seveda sva takoj zlezla na vrh. Kar pa tudi ni bilo čisto malo. Zdej, prav visok tudi ni. Tudi za višine nisem ravno nadarjen. Če še kdaj zadanem koliko je kaj dolgo, pa raje široko, mi potem pri visoko raje po svoje potegne. Pa bi vse eno navrgel da ga je bilo ene, ene, ene ...
10 m.
Ok, več. Več, sigurno več.
20 po ta malem.
No skor. Recimo 15 za dobro mero.
Seveda je mama kričala da se bova ubila, in seveda so pritekli še ostali gostje in celo uslužbenci penziona. Kadar se je naša mama drla se jo je slišalo daleč. Pa je bilo bolj vreščanje kot dretje. Itak punce čisto druge zvoke spuščajo, da ne omenjam, da povsem drug teater zganjajo.
Prvič sva tudi takoj dol prišla. Pa ne zaradi mame, ampak se je nabralo toliko naroda, Igorju pa nerodn.
"Zakaj ti je pa nerodn?
Ne sprašuj butl, k pojma nimaš.
Ok."
Potem sem par krat sam gor odšel, ker Igor je imel občasno res čudne reakcije. Kakor sva se po večini prav dobro razumela, vsaj z mojimi vatli merjeno, je potem občasno prav butasto reagiral. In to za čiste neumnosti.
Na primer.
Zvečer se prav fino pogovarjava. Se pravi sprašujem on pa naklada, kako je ko si velik. Pol ga pa prime in vpraša:
"Pa zakaj si ne stisnem mozolja?
Kakšnega mozolja?
Na bradi maš enega prav mastnega."
Se ogledujem v ogledalu v kopalnici. Pa je bil res en dozorel. A osamljen kot palma sredi Sahare.
"Zakaj bi si ga pa stisnil?
Pa to je edino normalno. Pa tko si grd. Pa mizole stiskati je prav luštno.
A dej dej. To je pa res butasto. Sploh nisem vedel da ga imam. Prav malo mi je mar zanj. In sedaj ko tako težiš ga pa lih ne bom.
Butl."
Se je obrnil na postelji in se delal da spi.
Sem ugasnil luč, brez lahko noč, z mislijo: Vosu kaj ti morem, če si težek, in kaj je to pomembno, če ima človek mozolj.

Zjutraj sem vstal mnogo pred ostalimi. Je bil že fino svetel, ves optimističen dan, se človeku kar smeje, pa ne ve zakaj, še celo žvižganje bi pasalo, a se takrat nisem spomnil tako sem hitel in se zapodim po rosni travi, ter uživam.
Bosonogi tek mi je s ostal še iz rane mladosti kot največji užitek, čeprav že zdavnaj pozabljena utrjenost stopal. To je pri bosonogem teku zelo pomembno, sicer se ti takoj zapiči kamen v blazinico pod palcem. Ta je še posebej mučna. Od tam se namreč odrivaš, da ne rečem celo smer držiš. Mučno da bolj ne more biti in dobim ful ruker. Seveda se zložim, in dobim še v koleno in kot se ob pravem padcu spodobi še v dlani. Jej sem nadarjen. Ne morem kot vsi normalni kamen v podplat pa konc.
Se malo smilim samemu sebi, pa ni krize, ker tudi v travi ležati mi je luštno. Gre samo za to da sem pred sekundo še nekaj drugega hotel, sedaj se pa že tolažim z drugim.
"A te buli?
Mal, pa ni hudega.
Pukaš!
Sj ni nč.
Pukaš sm rekla."
Ena smrklja, sem jo že včeraj opazil z vrha slapu, ko se je narod nabral in je bila tam, pa se nisem menil zanjo. Danes, ko sem pa ven odfurjal, je pa sedela na gugalnici, sicer pomahala ko sem letel mimo, pa tudi ne pogledal, kaj pa mene punce brigajo. Saj so na svetu samo zato da težijo sicer se pa z njimi lih nimaš kaj početi.
"Dej ti kamen iz podplata izbrskam.
Nehi to boli.
Tih bot, pa zobe stisn. As desc al nis?
Nism!"
Je bila vsaj za leto starejša, pa vsaj za glavo večja. Po moje Igorjeva številka. Se je tudi že videlo da je ženska, ne samo punca.
Kako se pa to vidi?
Punce imajo rožnate copate, kite in očala.
"Pukaš še kumouc.
Nehi.
Pukaš sm rekla!"
Veš da sem pokazal. Me je tudi sila skelelo. Ni bila prijetna operacija. Če bo kdaj zdravnica rabi še veliko vaje, a se ji je videlo da je veseli kirurgija.
"Kok doug bote tuki?
Do petka, se mi zdi.
Mi tut.
A si hotu spet na slap?
Ja a greš zraven?
A te ne bolijo rane?
Kaj bi to."
In sem že tekel čez travnik. Ja, me skelelo, pa če dovolj hitro tečeš pozabiš. Tega se spomnim še iz rane mladosti, ko smo deca sezuli škornje, takrat na začetku maja in je bilo nekaj časa še zelo mrzlo in vse je pikalo. Če si pa dosti dolgo tekel si pa pozabil.
"Pučak, ne morem tako hitro."
Zlezem dol. Ji kažem kje se je fino prijeti, kam stopiti in sva 1, 2, 3 na vrhu.
"Kok ti gre dobr plezanje. A si alpinist?
Ja, na japki."
Pol se je pa smejala s tistim širokim nasmehom. Eni ljudje, ko pokažejo zobe povsem spremenijo karakter. In ta ga je na superfinofajn. Jo je bilo pa res fino videti nasmejano. Saj je tudi brez tega bila čisto prijetna. A nasmejana bistveno bolš.
Se zmeniva a ma glih vse, kar se z puncami lahko meniš. Da je tudi iz Lj. Da je iz Most. Da je ata tudi na sindikalnem dopustu. Da je več v hribih kot doma. Da njej ni treba zraven. Samo če bi si to želela. Da je probala in da je dolgčas. In raje bere. Bere vse kar ji pod roko pride. Prijateljic da ima nekaj, a je samo ena taprava. Ta je pa več bolna kot zdrava a se lahko skoraj o vsem pogovarjata. Da ne navija za nobenega, in da fuzbal ni zanjo ker bi se raje vse zmenila kot za žogo letala.
Pa reč če punce niso fiu-fiu. Sicer je bilo pa čisto fino v njeni družbi in bi verjetno še dan današnji tam gori čepela, če ne bi mama spet panike zganjala, pa še da je zajtrk.
Sicer ni nihče več prišel pogledat. Tudi midva z Majo nisva prišla takoj dol. Sva se še fajn pogovarjala in je bilo lih vse bolj važno razen zajtrka, h kateremu je tudi njen ata klical.
"A boš marmelado? Je iz brusnic.
Bom raj klobaso."
U na klobase, posebej domače sem bil pa še od babice mahnjen. Tam je to bil redek dogodek, pa zato toliko bolj zaželen. Ni bolšjega kot domača, suha klobasa. Pa zelo na tanko mora biti narezana da je dobra. Če so predebeli kosi, kaj pa vem a izgubi lih pol privlačnosti če ne še več. Če je pa še domač kruh, ga pa ni bolšjega.
In tko mi jemo in se pomenkujemo, mame so hotele vedeti lih vse o deklici, ki se upa na vrh slapu.
Igor je bil pa čisto tiho in je zelo grdo gledal in sploh je bil najbolj možno tečen kar si lahko predstavljaš. Nisem niti rinil vanj, sem ga sicer par krat pogledal, ali že kaj mehča stališča, pa ko ni sem pa opustil namen, ker kaj pa češ s takim, ki je še samemu sebi zoprn.
Mame so sicer cvilile, da bi morali na izlet, pa da ne vejo kam se pa tlele pride, in da bojo v penzionu vprašale.
Da je Majin ata hribouc pa lahko njega.
Da ga ne poznajo in ni vljudno ...
Vstanem, grem do Maje.
"A mi posodiš fotra, mamo zanima kam se klele pride?"
Nisem dočakal odgovora. Fotr me niti ni ogovoril, je kar do naše mize šel in se z našimi menil, sam pa za Majo. Zraven videl Igorja kateremu je nos po tleh opletal ko je ves namrščen v sobo šel.
"Kva je tečn.
A je kaj bolan?
Po moje ga puberteta šlata.
Zato ni treba biti take volje.
Lej, že včeraj mi je nekaj težil, češ da moram mozolj stisniti.
Saj res hecno zgleda.
Zdej pa še ti. Pa kaj vam je? Ste navalili.
Dobr. Sej ni kriza. Sicer je pa to tvoj problem.
Kakšen problem?
To da imaš takle ....
Jest ga sploh ne vidim. Sploh ne vem zanj. Če se ne bi vsi z njim ukvarjali sploh ne bi vedel kaj je to."
Tišina.
"Kaj boste danes počeli?
Pojma nimam. Mama je rekla, da se moram bolj potruditi okoli Igorja. Da mu ni lahko in bi mu moja družba gotovo prijala. Pa lih prijala. Raj trpel bi me, in potem pozabil, kako je tečn."
Pozneje.
"Igor kaj delaš?
Mmmm!
Kaj?
Ne tež?
Saj ti nič nočem. A bi partijo šaha?
Saj ne znaš.
Pol pa iz kota v kot.
To je za otroke.
Kaj pa karte?
Brez veze.
Kaj pa, kaj pa , kaj ... A greva na slap?
Doooougcaaaaajt.
Pejva kr tko mal okol.
Ok."

Prideva v preddverje, tam so obešene glave trofej in rogovje nosorogov. No, ne teh a nekakšnih rogov pa sigurno. Pa cepin, dereze, palice in smuči in puška.
"Lej kakšna flinta.
Ka?
Puška. Pišuka je dobra.
A jo dosežeš.
Naj bojo vidl.
Čak grem na recepcijo vprašat.
Ne, čak, ka boš pa uprašu?
Če dajo pušo za pošlatat?
Tis čist prtegnen."

Sem ravno čez pult videl.
"Dooooober daaaaan."
Me je skor spregledala, tako mali sem bil.
"Prosim.
A nama pokažete pušo.
Kaj?
No, flinto.
A se ti mal hecaš?
Ne. Čist zares. Puško bi rada videla, pa je prijatelju nerodno vprašat.
Ne morta. Puška je stara, zarjaveta, sploh ne vem od kdaj in koga, je tu samo za okras. Lahko si pa sposodita zračni puški in gresta na strelišče, če imata denar. Stane 5 din na uro. Patrone je treba posebej plačat."
Letiva iskat mame. Pokavcali sta že, pokadile ne vem več kateri cigaret, še časopis je bil že mimo.
"Pa kje sta?
Ej, pojma nimam. V sobi jih ni.
Edinkrat ko jo rabiš, je pa ni.
Tipiš mamiš."
Mami sta stali tam na koncu sadovnjaka z rokami na čelu, tisto ko si zastiraš obraz, ker bi rad daleč videl, tako kot to počnejo Indijanci in zreta na vrhove nad kočo. Sprovocirane s pokazi Majinega ata, v smislu kam se pa klele pride.
Sem stal tam kot vkopan. Če si pa česa nisem prestavljal, si pa nisem, da bi se kolegici tako za hribe znimali, če se nikoli niso. Še manj da bo Majin ata izpustil jutranji vzpon in bo raje razlagal kje in kod. Če pa tole ni sumljivo, pol pa res ne vem kaj je. A takrat niti ni bilo pomembno, ker je bila zračna puška bistveno bolj in bi lahko potekal državni udar, pa ga ne bi opazil. Ajd, poplavo že še, ker bi bilo potrebno po vodi broditi.
"Mama, mama, mama.
Kaj je Andi?
A daš 10 din?
Prosim?
Prosim, prosim, prosim.
A je tako drag sladoled?
Ne, ne. Zračna puška in naboji.
Niti pod slučajno.
Oh no. Dej no. Sam 10din.
Pa saj sta odgovorna pionirja. Jaz bi pa Maji dovolil, pa jo ne zanima, samo brala bi." Igor je ob omembi Maje prebledel.
Sam sem pa zažarel, ker se je obetal srečen konec, čeprav povsem nenadejan.
"Dej no."
Prav pobožno gledam. Nisem s trepalnicami migal, ker to punce počnejo, a bi pasalo.
"Ampak pazita, da ne bi kakšnih neumnosti uganjala. Zračna puška je lahko nevarna. Saj smo imeli pri telovadbi preizkus.
Pa si kaj zadel?
No, skor."

In letim proti recepciji. Igor pa prav počasi za mano. Kaj mu je? Še malo prej je bil poln energije, sedaj pa spet ene svoje reakcije. Ka me briga. Matr je težek.
Tišim denar čez pult. "Za eno uro zračko in metke.
Ali za prijatelja tudi?
Tut. Saj takoj pride."
Stlačim municijo v žepe. Puši pod paisko in ga dočakam na pragu.
"Kero boš?
Si ju prav strokovno ogleduje.
Pejva do strelišča, moram prej probat."
Za parkiriščem, je bila ena lopa, na katero sva pritrdila tarči, od lope je bil pa ene 10 m dolg peščen trak, podobno kot balin plac. Se je videlo da so tam kar šicali, ker je bilo na lopi polno luknjic.
Igor pomeri in skoraj v sredino. "Dej še drugo."
Zopet isto.
"Bom kar to, sta obe v redu."
Namerim še sam in ...
Sem vsaj 10x ustrelil, pa nikoli zadel niti tarče, kamoli krogov na tarči ali celo sredine. Tako da sem kmalu s tisto pušo raje korakal okoli, kor da stražo pred Buckinghamsko palačo držim, čeprav takrat še nisem vedel kaj je to.
In tako naju dobi Maja, katera se je ravno vračala iz prejšnjega čička, kjer je čitala v naslednji kjer bo kaj pa drugega čitala.
Punce so pa res fiu-fiu.
Igor, ki je niti ni pogledal, je potem vse falil, in kmalu tudi on zaključil, da je brez veze, če se samo zezam in okoli korakam kot kakšen klovn in da gre v sobo ker ima vsega dost.
Pišuka. Pa kaj je spet narobe. Nekaj časa ga je celo veselilo da nič ne zadanem. Potem ga sploh ni motilo da korakam okoli s pušo na rami, pol pa kar ne enkrat. Kot bi ga komar pičil.
Pasiram prav počasi čez travnik za penzionom. Gledam na vrh slapa, tam je ena prav posebna energija.
"A grem loh is tabi?
M-h.
Zakaj si pa danes tako počasen, če vedno tako hitiš?"
Ne vem kaj sem naredil narobe. Zgleda negativno vplivam na Igorja. Ko bi vsaj vedel kaj naredim narobe. Tako se mi pa zdi, da je za isto lahko vesel ali hud. Ej, pojma nimam. Pol pa še mama teži da se ne prilagajam. Pa kaj mu naj še naredim. Saj je vse po njegovo.
"A upreš se pa nikoli?
Veš de. Stalno."
A mi je že dolgo jasno, da je upor in je upor. No, hočem reči. Se upreš pa veš, da bi se dalo predrugačiti. In je upor ko ti je jasno, da bo samo še slabše. Teh se poskušam ogibati. Čeprav ne rata vedno. U, včasih ga fajn kiksnem.
Ko bi vsaj ljudje povedali kako in kaj. Včasih se ravno vidi, da lih ne vejo kaj bi radi. Pol se pa slikej.
"Se ti ne zdi da preveč kompliciraš?
Ja. Včasih bi vse poslal v 3 krasne.
Potem si pa zopet rečem, ali ni tole čisto preveč enostavno. Pa še malo zapletem.
Lej, tak sm.
Zanimivo.
Kaj je zanimivo?
Vse tole."
Potem je paberkovala, kaj vse že ni prebrala in da eni celo bolj komplicirajo kot jaz, a ni nihče to počel pri teh letih. To so večinoma komplikacije potem ko si v puberteti. Kar pa sam to že nisem. Ker tole je sicer mozolj, a ni pubertetniški. Se pač premalo umivam in se mi je lojnica vnela.
"Ka?
Lojnica. Čak boste pri biologijo v sedmem jemali."
U kaj vse se nisva menila tam na vrhu slapa. Pa tako luštno se je videlo dol, penzion, pa gosti, pa cesta zadaj, vse tja do konca doline.
"A si že bila na koncu? Velikokrat. Je še kar luštno. Je slap, tak velik, ne kot tale naš curek. Nad slapom pa planina in planinska koča na Okrešlju.
Ke?
Okrešelj. A ni hecno ime? Ampak je luštno tam. Se vidi dolina in hribi okoli kot bi bili na dlani.
Ali bi šel pogledat?
Ja, a danes je mogoče prepozno. Kok pa je do tam?
Danes sigurno ne, mogoče jutri, moram fotra vprašati. Mislim da je dobro uro do slapu, potem pa še enkrat toliko do Okrešlja."

In tako mi v četrtek korakamo po dolini.
Luštno kot v filmih. Z Majo sva se podila gori doli na okoli, ne vem če nisva naredila pot 3x, glede na vse kar je bilo treba med potjo pogledati. Lih vsak kamen, pa štor, pa rožo pa skalo, ali pa kar nekaj. U je blo lušno.
Igor pa.
Kaj bi to. Tega pa res meče. Ko je izvedel je bil ves evforičen in je komaj čakal da odrinemo, sedaj si pa stalno na nos stopa, ker mu po tleh opleta, tako je siten. Zgleda da niso samo punce fiu-fiu. Pa še to ne vse. Maja je čist super. Vsaj večinoma. Če jo lih ne prime da mora nekaj nujno prebrati. Pol gre po svoje. Sicer se pa čisto v redu meni.

So se mame zbondale iz Majinim fotrom. So se že zmenil da gremo, tako da je potem Majino vprašanje koliko je do Okrešlja samo od sebe ratalo da gremo vsi, čoporativno.
Zgleda da takimle samotnim volkom, ki sicer sila radi sami po hribih šprudlajo, potem občasni sila luštno pade da je cel trop. Lej lih tako je izpadlo. Vsi veseli, eni bolj kot drugi zijamo v slap Rinko. Me je kar na rit vrglo, kako je velik, in kakšen šum v naravi. Bi kar tam ostal, če me nebi prestavili, da ga bom lahko še nazaj grede gledal.
Me je prehitela do koče za enih 100 m. A samo zato ker je poznala pot, sicer bi sigurno zmagal. Še prej, preden sva začela finalni šprint mi je pokazala izvir Savinje in superiorne pogleda nad slapom.
Da naj bom previden ob jeklenicah.
"Kerga se pa bojim?"
Sem letel mimo kot avion. Še všeč mi bo postalo v hribih, če je tako kot to.
Igor je prišel z glavnino prav pomno debatirajoč z Majinim fotrom o hribolazenju in previdnosti, ker je ne vem kako nevarno. Saj ne rečem. Takle prekaljen gornik, a prestrašiti vse z ne vem kakšnimi nevarnostmi. Vsaj prvič bi lahko bilo malo bolj izica. Ne rečem, naprej nad kočo so se videla ostenja nepremagljivih vrhov, katere zmorejo samo tisti pripravljeni za Himalajo.
"Hilari in Tensing.
Kdo?
Sir Edmund Hillary and Tenzing Norgay. Prvopristopnika na Everest ali Čumulungo.
Ka?
Everest domačini imenujejo Čumulungma.
Čmuluga pa ja. Dej se zezat.
Pa res. A ne de oči?
Res je. Maja ve več o alpinizmu kot sam. Ker vse prečita. Sam pa raje hodim kot čitam. Tako sem bil tamle"
in kaže na Turski žleb.
Mami sta prav z zanimanjem poslušali, čeprav so precej zariple prisopihale do koče, kjer so končno dobile svojo kauco in cigaret. Igor se je tudi delal, da je že pravi alpinist, čeprav nisem še nikoli slišal da ga je to vsaj malo zanimalo. A človek nikoli ne ve. Mogoče je pa to vzrok. Ko začneš v hribe hoditi, postaneš tečen kot brencelj in nepredvidljiv kot, kot …, še en brencelj. Se ne spomnim kateri drugi bi bil nepredvidljiv.

Z Majo sva kaj hitro zapustila statično zasedbo za mizo pred hišo. A smo prišli da bomo sedaj sedeli? Tukaj je prelepo. Lej kakšen super travnik, pa hosta okoli in bregi in hribi ter na vrhu skale. Ti povem, zares super. Zakaj mi pa prej niso povedali da je fajn.
Saj v resnici so mi, pa nisem zapopadel. Sem bil od vekomaj selektivno naglušen ali celo gluh. Ne sicer zanalašč. Pač skoncentriran na nekaj drugega in me je kaj malo brigalo za hribe. Vse ostalo prej.
A kaj?
100 stvari po ta malem. Ni da bi razpredal.
"Ja pa ja, še Turki so tuki plezal?
Ne no. Tistemu prehodu se reče Turski žleb. Ne vem če ima kaj za Turki. Ima pa z imenom Turska gora. Evo ti jo.
Kaže nekam na levo."
Leživa tam na sredini travnika, na nebu se podijo nagajivi oblački. Pa bolj za dekoracijo, ne kot najava spremembe vremena.
"Tisti so razpotegnjeni pa še malček žmrčasto rata.
Kakšno?
No kot ene vrste meglica. Čeprav ta je bolj v kosu in se vleče po dolini okoli vogalov. Kadar je pa žmrčasto je pa povsod malo zamegljeno."
Ej se je režala. Sem mislil da se ji bo zaletelo. Eto isto kot če bi jo žgečkal. Kar v naslednjem hipu tudi izvedem, da se ne bi zastonj režala. Jo zajaham in pre žgečkam, po dolgem in počes, da so ji kar solze pritekle.
Se vsa zadihana vleževa, rama ob rami , oči v oči, zares ima lušten nasmeh in vpraša:
"A ti jih pokažem?
Ka?
Joškice.
Ka?
A bi jih rad videl?"
Si že vleče majico iza hlač.
A dej dej. Kaj pa to mene briga. Odskočim kot da bi na kačo stopil. Gledam kot butelj v nova vrata.
Menda je tele.
"Sej, sej sem se samo hecala."
Gleda prav prestrašeno.
Grem čez travnik, gledam v tla. Kaj je bilo pa to?
"Uprost!"
Kliče za mano.
Pa je ne poslušam več. Navlečem filter za druge zvoke, kot bi si nadel kapo in napovem ko pasiram mimo miz pred kočo:
"Bom šel kar počasi nazaj, sem nekaj utrujen.
Kje je pa Maja?"
Pride prec, kličem nazaj in že zavijam po poti v dolino. Tudi glavnina se počasi odpravlja.
"A bo še kdo kaj?
Igor a boš še en štrudelj?
Plačat prosim!
Dones jest častim."
In tko.

Kok se je pa tista pot vlekla. To se ne da opisat. Vsaj 3x daljša dolina je nazaj grede. Pa vsi uni ovinki. Smrek ne morš verjet, nikoli ne zmanjka. Tudi sonce se je skrilo za vrhove, pa je še po tej plati turobno izgledalo.
So me prehiteli nekje kmalu na ravnini. Sem se vlekel kot megla. Mama je nekaj časa silila vame, kaj mi je. Ali sem kaj takega pojedel? Pa nisem nič drugega kot ostali, torej ni drugega, kot da nimam dovolj kondicije in me je pač zmanjkalo. Da bojo tudi ostali počasi hodili, da ne bom sam.
Ne. Ne. Točno to hočem. Biti sam. Mi grejo vsi na jetra, hribi so pa čist mim in me nikoli več ne vidijo.
Še najbolj mi je šel na jetra Igor ki je kar po eni nogi skakal, ko je lahko Maji težil. Ta je sicer precej milo gledala ko je šla mimo, se celo še ene trikrat obrnila a je tudi pri tem ostalo.

Maje nisem nikoli več srečal. Jo je še kar omenjala mama, a se mi zdi, da je lahko potem kaj dodala o njenem fotru. Kok da je fajn pa tak.

Maje so bile vedno zelo pomembne v mojem življenju.
Odločilne?
Ne to pa ne.

Vplivne pa fejst.

180125 ---- HUGS ----

Huggings, is it common in your valley?
Pa veš de je.
Sem jih fajn streniral.
Sploh ni bilo hitro, še manj lahko, a rezultat je obetaven. Saj če koga srečajo pri nas in mu padejo v objem, potem si itak dotični misli:
Pač blesavi tujci.
Moji so pa tudi sila navdušeni nad objemanjem.
A sem narobe naredil?
Kaj pa vem. Glede na tisto tvojo, da se ljudje čisto premalo objemajo niti ne.
Gre pa tako.
Še ko sem veliko po hribih kolovratil, sem rad sila glasno pozdravljal. Posebej tiste, katerim, nekaterim se, ne vsem, na daleč vidi da se bojo delali, kao ima puno dugog posla, pa potem mimo pasira, in te niti ne pogleda. Tistim se je večinoma videlo in ravno na take sem bil šarf. Pa da ne bo pomote. Povsem brez zlovolje. Ravno obratno, dobrovolje, pa mal kibiciranja in je že kombinacija, ki sicer včasih kulminira v:
Matr je težk! Krten!
A to redko. Večinoma, je bilo tistokobajagno okoli zijanje, zaradi nujno neki, samo izmikanje, pogledati resnici v oči. Ali pa življenju, ali pa trenutku, ali pa dnevu , ali pa soncu, al pa enemu ki se ti ravno približuje in ne veš, ali bi ga v oči pogledal.

Kar je v trulom kapitalizmu sicer lahko sila sitno, se spomnim, ko sem se enemu zamorcu v Parizu v metroju nasmehnil, ker je izgledal precej zanimiv osebek, pa je začel tako tuliti, sicer v francoščini, tako da se nisem zelo sekiral, sem se pa potem v naslednjem trenutku, ker sploh nisem vedel da so uni ostali tudi z njim in sem zgleda enga iz ene bande v oči pogledal, pol so pa vsi vstali in začeli tuliti pa mahati proti meni, un je pa itak čisto do mene stopil in se našopiril, eto isto kot mi v tretjem, preden smo se stepli. Pa to raje ne, bolj napihovanje. Samo v brez izhodnih situacijah ja.
Kdaj pa je v tretjem taka situacija? Ti povem to sploh nima veze koliko si star. Pravijo mali otrok, mali problemi. Odrasel, odrasli problemi.
Po moje so problemi enako veliki. To je bolj od karakterja odvisno kot od let.
Ka pa jest in zamorc? Pol ko sem zaštekal, na kakšno mino sem stopil, pol. Kaj pa vem. Kadar je najbolj gusto, pol se mi vedno nasmehne sreča ali slučaj ali kaj. Mogoče je celo kaj z angelci. Pa menda takrat jih ni bilo, bi se lahko kateri v strop tunela butnil. Začel sem po naški, prav na široko in naglas razlagati, u kva vse ne. V resnici se niti ne spomnim, mi je tako prpa delala, da so bili samo instinkti.
Rezultat.
Uni so še nekaj povedali. Po moje si lahko misliš kaj na tako temo, pol so se pa smejali. Je izgledalo da lih pol vagona. Verjetno se je še kateri, ki je tudi pričakoval krvav rezultat, pa je potem izpadlo odrešujoče, pol se je pa še tisti. To ne vem in o tem zgodovina molči. Na srečo je bila takoj za tem postaja, sicer ni prava. A samo lokacijsko, sicer je bila pa ena prav luštna, tam nekje v predmestju. Sploh nisem vedel, da so tudi predmestne postaje fajne. Sploh ne tako stilno zrihtane, a takrat se mi je tista oranžna plastika zdela nekaj najlepšega na svetu. Tako da sem prav z veseljem počakal naslednji cug in nadaljeval nikoli končano potovanje.

In tko izvalim:
DOOOOBEEER DAAAAAAAN.
In je un, al una, al una dva, al une tri, al pa kr ker, vsaj butasto pogledal, če ne že kaj več. Povečini več. Po prestrašenem pogledu, večinoma en širok nasmeh in tudi večinoma tudi odzrav. Včasih pa še kakšen dovtip. To se je itak videlo že med pozdravljenem. Takrat so pomembni trenutki. Da se skuži, kdo komu kaj in je velikokrat potem še ena ta hitra debata.
Al je še daleč?
3 ovinke, pa ne več kot 5 minut.
To še danes večino vžge.
A je še daleč?
In so večinoma kar pripravljeni razlagat. Pol pa še kaj paberkovat.
Skratka sami prijazni.
Tako sem tudi...

Začelo se je pa ...
Ne.
Gremo mi, cel avtobus pravnikov in dva arhitekta iz Hki-ta. Helsinki se tako napiše da je hitreje. Na trajekt v Turku-ju. Oj se je majalo. Sem čisto ob stenah hodil, Marlen pa stara mornarka, je pa prav pogumno razlagala, da so enkrat, se ne spomnim zgodbe, kozlali kot Rusi. Ali le ti kaj drugače od ostalih, zgodovina molči.
Zgodb polno. Vsi so jih bili polni. Se je izgleda cel avtobus pravnikov poznal še iz peskovnika. To menda ne vsi, nekateri pa lih. So skupaj gor rasli in se razvijali v istem koncu mesta stanovali in v iste šole hodili. Tako in tako so bili vsi iz Finske manjšine.
Ja Finci imajo manjšine. Sem tudi sam pogledal. Pa vse druge manjšine so bolj za radi lepšega. Da izgleda demokracija, sicer pa povsem nepomembni. Tile pa zelo pomembni, če ne celo, ravno zato.
To je pa tko.
Finska je bila malo na naše konce podobna. Tudi oni so bili 500 let eno drugo kraljestvo. In to Švedsko. Pol so bili Rusi. No, ena njihova gubernija. Pa da ne bi preveč v detajle.
Sem hotel samo da sem se vozil v avtobusu manjšine. In to švedsko govorečih Fincof. Pol čez čas sem izvedel da je ena Norvežanka pa še to ne iz centra. Menda je babica iz Laponske.
"Kaj ima pa to z objemanjem?
Čak."

Švedsko govoreči Finci sploh niso stalno tiho, tako kot Finsko govoreči Finci. Ne samo to. Zgodb vsak za polno malho. Pa to človek, že pokonzumira. Tako pol ne veš ozadja, pa se pač režiš, takrat ko se vsi, a potem kar naenkrat en zapoje. Pol pa vsi potegnejo. To so povečini pivske, kot tista naša, napolni ga, dvigni ga, izprazni ha, se mi zdi da gre ena naša. Al pa njihova, a saj veš kaj bi rad povedal. Vendar se ne ustavi samo pri tem. To znajo biti cele balade na to temo. So mi razložili da je to že ne vem kako stara tradicija. Sicer ni nihče rekel, da je zaščiteno kot narodno blago, a se je dojemalo lih tako.
"Ja in?
Čak."

Pa Marlen je bila najglasnejša. In v zgodbah in zbadanju in petju. Ena mala, luuuušna, no, še kar, je kmalu na meni visela in sva se majala. Sam zato ker se mi je ladja majala, in sem bil, kako bi rekel, bled, kakšen pa, una pa ker si je to sila zabavno zdelo, da tak, kateremu lih do pasu seže, ne sej malo večja je le bila, takole milo gleda. Ne rečem, je bilo hecno, čeprav so se vsi režali, da ne omenjam komentarjev in še manj reakcij nanje, pa mi sploh ni bilo do smeha.
In ga mi tko žingamo tudi pol čez Švedsko. Se je še meni odprlo, na celini se ni tako majalo, še potem na ladji na Dansko ne. Je bilo dosti bol mirno morje, na odprtem ko tisto prej v zalivu.
"Pa reč kej če morš."
Pol so nas tam na Jutlandu, čisto na severu skipali v en motel. Tam je sicer Marlen po svoje šla, po moje smo bili premirni za tako žurerko, a kaj so drugi počeli ni da bi opisoval, pa takole pomembni predstavniki najbolj vplivne manjšine. Ne bi o detajlih. So bili. Kaj pa vem, ni vse za povedat.
Samo kot zanimivost.
A se spomniš Ki-ki bombonov. Eto ene na to temo, s tem da so finski bistveno močnejši ima večina Fincev, ne samo manjšin, sila radih. Razen da spomnijo na ki-ki so zares nagravžni. A kot rečeno, večina je norih nanje in sta tko dva rezala bombone na manjše koščke, da bi se hitreje stopili, ker sta jih potem mešala z vodko. Tako da streseš pest opilkov bombonov v vodko, treseš ene pol ure, Finci so znani po vztrajnosti, in iz tega rata ena temna brozga. Ta ima sicer na Finskem ime Koskenkorva. Je lih tako zanič kot bomboni, a ker te pijače na Danskem ne poznajo, tam pri zajtrku strežejo Jegermaister, pa ti ga ni treba popiti, ga bo takoj ker zraven in so potem s tistim gravžom žingali še dolgo v noč. Sem v tistih časih imel še kar kondicije na to temo, pa me je že po polnoči zmanjkalo, navkljub galami od vsepovsod.
"Pa zakaj vse to?
Kaj ima pa to z objemanjem?
To nič, je pa razlaga za naslednje."
In nas pripeljejo v eno kičasto vas, kakor je lahko samo na Danskem. Dejansko izgleda kot bi bilo iz cukra. A je fajn. Pa magari rekli kar čjo. To je treba videti. In v tej vasici bo poroka.
Se spakiramo iz avtobusa na trg pred cerkvijo, tam pa že ene dva avtobusa Dancev, čeprav so peš prišli al pa s svojim prevozom.
Stojimo na enem koncu mi Finci, na unem Danci. Danci čisto tiho, pa magari jih je bilo ne vem če ne okoli 50.
Stojimo in se gledamo. Moji tudi čist tiho, kot da ne bi bili še pred par minutami najglasnejši na Danskem.
Sicer je trajalo lih samo ene 6 trenutkov. Pa ne vem če še kateri zraven. Pogledam Marlen, je čisto tiho, skomiga z rameni, me butasto gleda, pogledam še ostale in mi je takoj jasno.
"Pejd jih greva pozdravit.
A se upaš?"
Isto ko v hribih, primem Marlen za roko ji iztrgam iz množice, povlečem pred ruljo in zakličem:
"Doooober daaaaan. Mi bomo danes z vami žurirali.
A boste tudi vi z nami?"
Na srečo so imeli tudi na oni strani odgovorne za srečo in je Penile zakorakala nasproti, kakor sem počel tudi sam med nagovorom. Se srečava, ji podam roko, pogledam v oči jo objamem in dvignem.
Drugih sicer nisem dvigoval, ene so bile kar obilne, a premnogo sem prav močno stisnil. Verjamem tudi, da v tisti množici sem katero izpustil, ker sledilo je vsesplošno objemanje, pa magari se ne Finci ne Danci ne objemajo ob snidenju.
Menda me tete še danes hvalijo kok dobr desc je enkrat prišel na Jutland.
Pravi una iz tečaja, katero videvam na vsaki dve leti.
Je bila v resnici njena poroka, je enga finskega pravnika vzela a tudi o njem bo še kdaj katera beseda.

180128 plezanje

Saj več ne štejem kolikokrat sem že prebral Blog. Sicer celega samo 3x. Stalno pa po malo čitkam. Kot že velikokrat omenjeno DipŠit je daleč najboljši, čeprav ostalo sploh ni slabo, kamoli zanemarljivo. Gre bolj za to da mi je DipŠit bližji, kot plezanje. In ravno o slednjem sem hotel.
Po eni strani si ena bolj občudovanih osebkov zadnjih časov, potem pa spet kero tako spustiš, da se prav čudim, kako ti kaj tako skupaj potegne.
Citat:
pomislim, da najbrž ne bom nikdar več plezala, ker pač nimam nikogar za na drugo stran štrika,..
Konec citata!
Majči. Tole si povsem narobe nastavila. Sicer ne vem ozadij, a kakor si napisala so to projekcije na ene druge koncepte, če ne celo tuje sheme.
Ja če misliš da so pomembne, a potem se ne meniš o hribih, temveč o ljudeh. Ljudje pa svoja sranja stalno s sabo nosimo. In če se pustiš, seveda nema ti spasa, ako nisi alfa kakor temu sama praviš.
Zdej.
A si alfa?
Sam te do sedaj nisem s te strani sprejemal, ravno zato si se mi pa tako v koncept usedla.
Če pa si.
Pol pa uprost.
Pa kej piš
. (Pri tebi ta opaska ne špila.)
To rečem tistim od katerih se poslavljam, ker ne gviramo skupaj. Kej piš, pa pomeni poslana razglednica s pripisom:
"Lepe pozdrave". Bolj nadarjeni še nadaljujejo z "iz barke majave". Al pa "Lep pozdrav skoz rokav". Če že omenjam, na to dvoje je moja mama čist pošizila. A to je že druga zgodba.
Sam nisem nikoli nič omembe vrednega splezal, tako da lahko komot zaključiš:
»Ti pa kr tih bot, k pojma nimaš!«
Lej po japki smo se zviral, domači in tuji, pa dol sem tut cepnil, a smo prevale v zraku delali, tako da potem ni čisto mimo. Sila rad sem plezal po zunanji strani ograj. Potem tudi ukor dobil. Matej me je na Šance peljal, pa nisem do vrha prišel. Pol me je še čez Turnc potegnil, na 4-ki sem pa cepnil. Samovarovanja sem se učil, pa bolj forme radi. Sem težki del prvo zlezel, potem pa samovarovanje zrihtal.
Čez Hornovo je pa zamudil, tipiš Matejiš, mi je iz Kegljišča mahal in klical: Prit sej je čist izica. Sam sem se pa že iz Jalovca vračal po turistični smeri. Zelo verjetno, če ne bi takrat zamudil, bi se moje življenje povsem drugače zasukalo.
Zdej.
»A tako kot je bolje?
Lej.«
Enih stvari se pač ne primerja. Ne moreš reči, da je dan boljši od noči, ker se dalj vidi. Tudi noč ni boljša od dneva ker se takrat bolje spi. To so kategorije ki same zase super špilajo, skupaj, skupaj jih pa pač ne postaviš. Tako tudi ni treba da razlagaš, da so telohi strupeni. Saj jih ni, ki bi si solato iz njih delali. A so strupeni? So. A so kaj slabši zaradi tega? A ma čist nič.
Torej.
Če ti je do plezanja.
Punca kdo ti pa brani. Dvojkic, trojkic, na ostajanje. Da ne govorim da nihče ne omenja enkic. Menda poznaš PP?
Ja, ampak jaz na 6+ ciljam.
Tut lohk. Če ti bo ratal je že druga zgodba. Je treba sila veliko trenirat. Sicer si vztrajna in zagrizena, se ti vidi ko letaš po megli. Verjetno bi se izšlo tudi v steni. Kaj pa vem. Se čisto premalo spoznam. Mi je en prjatu tako iz Dolge nemške cepnil, je šel sam, ker je bil raje sam.
A je s tem kaj narobe?
Jug je isto izvedel.
A se jih da primerjat?
Po moje ne.
Po moje je bolj problem, da si se videla v ferajnu. Sam nisem nikoli niti premišljeval, da bi se vključil v kakršno koli institucionalno kolovratenje. Ja, sem bil celo predsednik veslaškega kluba. A edini v zgodovini, ki nikoli ni veslal. Kar predstavljaj si da si predstojnik ferajna pa nikoli plezala. Še celo to. Takrat ko sem bil predsednik, ni nihče veslal. A je izgledalo da bo veslanje na Ljubljanici izumrlo. Pa ni. A zarad mene?
Po mojem ne.
Je bilo pa nujno da sem tiste dve leti težil, da so nazaj prišli tisti, ki so že odnehali in potem oni vodili kar je za voditi bilo.
Skratka sploh ni bilo o veslanju.
Tako tudi ti nisi pisala o plezanju, ko si zapisala gornjo misel. Pisala si o človeških odnosih. To je pa čisto druga zgodba.
Tako da ti samo povem, mene gor ne dobiš. »A je s tem kaj narobe?
A si še moja prjatlca?«
;-)

180129 še pomnite

Citat:
A se še spomnite, kako smo se včasih smejali mojemu ona-on pisanju;
Konec citata! (09 april 2014)
Ali je to kje na ogled? Obrat? (Od brati) Če mi nočeš novih * pisati, mi vsaj stare pokaži.
(* vem, imaš milion stvari, da ne omenjam da je tvoj čas sila ...., in je itak sedaj ...)
Prosim. (prav milo gledam (ne migam s trepalnicami (to punce delajo)))
lp a

180130 taljanke

Sam težko določim po nacionalnosti:
»Taljanke so bolš!«
Če že glih ....
Pa spet sem imel izkušnje svako jake, še naj manj sem se z Taljani zmenil. Je podobno kot z Primorci. Pač mediteransko neobremenjeni, sila simpatični, topli, obljubijo koj prec, skor vse, ali pa bo kaj iz tega, po moje je problem pri meni, ker preveč zares in v naprej kompliciran. Ti rečeš na zalogo.
Pri Amerikancih podobno. Tiste katere je bilo meni čast srečati, so vsi več kot zanimivi, tisto ko te prime iz temu bi pa še kaj, pa potem na dolgi rok izpade da je bilo spet pričakovanje večje od odmeva. Lih nobenega današnjega volilca nisem srečal. A veš kaj sem se režal, ko je en zamorc iz Čikaga šimfal zamorce iz St.Lojzeta. Češ Busanci butasti pa tak. Sem se skor v hlače, tako smo rezgetali.
Tako je čisto nemogoče generalizirat za Francoze. Tisti z juga in tisti z severa, razen da govorijo francosko, pa še to samo knjižno, pogovorno se pa že sami težko razumejo.
Hladni Skandinavci. Vsaj ne pričakuješ veliko in je potem toliko manj razočaranj. Pa tudi malo so na zalogo komplikatorji, tako da je po tej strani celo domače, seveda če se ne ukvarjajo s tabo, kar je pa potem lažje s Mediteranci.
Kontekst je najbolj važen.
Sem gor srečal Uli iz St.Paula. Sva se sila rada mela. Je vedela o čem govorim, ko sem šimfal hrano in običaje in zakonodajo. Če bi se tu kje srečala se po moje ne bi ujela. Njen ata je v prvi vrsti stal z bandjero od brambovcev. Sicer se je njena mama naučila slovensko, a samo zaradi biznisa. Bila je s severa Avstrije in protestanka, vodila je gostilno, kdo ga pa več nese se pa ve.
Sam še to. (O kontekstu)
Na Finskem so ta beli zmagali. Angleži jim niso nazaj poslali ta drugih. So raje kar tam bazo imeli, pa Rusi tudi, vse tja do 60tih. Moj prijatelj Juha pa s fotrom ne govori ker je fotr ta rdeč.
"Pa reč kej če morš."

Tko da.
Povsod so fajni, luštni, topli, sončni, sočni, svetli, zaupljivi, dobrohotni, uvidevni, prilagodljivi, itd in uni drugi.
Če že lih. Taljanke se dosti bolš rihtajo, nekatere so pa res fenomenalne, pa spet sam raje vidim une mal svojeglave, neulovljive, malček divje. Tko da so mi bližje Francozinje.
Ampak to so stereotipi o sanjah. Realije so lih tako fajn, pa nimajo veliko z gornjim.

180131 brezizhodnost

Verjetno bi bil počasi čas, da se skusim tudi v odrasli dobi, da ne rečem celo brez zezanja in vsaj malo tudi zateženosti.
Pojma nimam.
Probimo. Pa da vidimo kaj bo izskočilo. Mogoče en spomin v tretji osebi.
Problem je da podzavestno ne beležim sranja. Ja se spomnim. Seveda se. A se ne spominjam teže trenutka, trenutkov, obdobja, časa. To je malo podobno kot z vojsko. Se spomnim, sem trpel od prvega do zadnjega trenutka povezanega s tem, pa po drugi strani, so ostali samo zanimivi in veseli spomini, katerih tudi ni manjkalo. Da bi se pa stalno samo zezali in žurirali, sploh ni res. Ker je bilo teženja bistveno več, a smo ga utopili v globinah nebrzdane zabave.
Sem vedno mislil da sta Kusturica in Felini fejst pretiravala in vse like nafrizirala do skrajnosti, potem pa to doživiš v živo, iz prve roke, sicer ne tako literarno fajn, a v bistvu bolj resnično.
Tega se veliko spomnim, tudi sila mučnih in tečnih trenutkov s temi naturščiki. Ker ko si vpleten je dosti mučno. Eto isto kot vici o taščah. Še kar smešni dokler ni lastna tašča. Potem z distanco pa vesel spomin. Ti a se spomniš unga modela ....?
Tako tudi o mojih slabih izkušnjah. Se spomnim samo kako sem se izvlekel, potem ko je že enostavno in je občutek nemoči in brezizhodnosti že zgodovina.

Sem objemal eno, sva sedela sredi sobe, sonce je super luštno sijalo na naju, tisto, ko čutiš toploto sončno, nekje na koncu zime, sem jo imel objeto z nogami in rokami, pa je bila zvita kot jež, čeprav brez bodic, je peklo. Je jokala veliko in velikokrat. Iz obdobij same sreče, za kar se je večinoma dalo razložiti v obdobja totalne nesreče in tesnobe, ko je hotela umreti, kar tam v naročju. Sem se sicer trudil na vse mogoče načine, pa na dolgi rok ni špilalo. Sva se našla dve nasprotji. Saj ne rečem sva se dopolnjevala, kjer je meni zmanjkalo je ona pokrila in obratno. A je delovalo samo v pozitivnih obdobjih. V temnih se je pa vse bolj utapljala v lastni nesreči. Pol ko se je pa še ata obesil, pol je bila pa itak ona za to kriva in da ima to v genih in da ji itak nimam kaj pomagati.
Tako na hitro rečeno.
V resnici sva bila skupaj skoraj 6 let in se je utapljanje godilo, reciva vsake pol leta potem pa za kakšnih 14 dni do meseca. Na začetku, skoraj ne, potem pa počasi vse bolj intenzivno in brezizhodno.
Na srečo je potem drugega dobila pa je bilo lažje. Sam je nebi zapusti. Čim težje je bilo tem težje bi odšel, tako da je potem bila odrešitev.

A naj o takih pišem? Saj če mi bi bilo fajn ja. Pa mi ni. Imam dosti raje mladostna, nezatežena hrepenenja z obilico pričakovanj in neizkušenostjo v hecnih zapletih.
Tako da. Pustimo to stat. Mogoče kdaj drugič.
ps.
Ko sem izvedel da ona ne more z dvema.
Kakšnima dvema?
No, dvema.
Pol sem tri dni, podčrtal avtor, kot pobesneli ris hodil okoli in tretji dan zaključil samo jednom se živi, sve je ostalo varka in se samemu sebi režal, kaj se sploh napihujem. Ji je ta drugi zrihtal pianino, katerega potem nista imela kam dati in je bil potem še mesec dni pri meni.
In tko.
Lej, hec mora bit.





180131 kviz 2

Ali ti je zoprno da ti pošiljam kar te sploh ne briga?
a. Da
b. Ne
c. Vse eno.
V upanju na B lp a ps. Ne bom nič hud, doma tudi ne smem kitare igrati, ker 3 akorde pač ne prenese akademsko uho.
Ps2. Dontvori tudi meni gre kdaj kateri na jetra.

180201 tri faze

Lušna je kot pomladni oblaki (Dunja vendar), a ji to ne pomaga, da ne bi navijal za zeleno. Rumena je sigurno fajn, če jo misliš vsake pol leta menjati. Sicer bo pa čez leto moteča. Sicer me deca prehitevajo po levi in desni, a izkušenj jim fali. Ko bodo čez leta gledali jim bo dolgočasno. Zato ne tako fensi, raje clasic, manj fališ.
Svinčniki v K-ju imajo potencial, a bi bilo potrebno še ene 6 mesecev dela. Sem enkrat sodeloval v eni taki kampaniji. So tudi K risali. In to 4je. Pol leta cele dneve in noči, pa potem niso bili izbrani. Nima veze s to štorijo, samo povem da je K fajn, da je pa še daleč od konca.
Če nimaš posebnega razloga za katero drugo, ipak mislim da nisi plezalka, pa magari splezala še ne vem kaj vse, si pa pohajalka in zato globoko navijam za predlog št3. Sam bi sicer kažipota navznoter obrnil, ker se mi zdi da združuješ različne smeri. Ni pa nujno ker vse poti vodijo v ....
lp a
Ps
Kot rečeno. Deliš z 16. Sem en star ata, katerega je čas povozil. Mularija pa prosperira. (pa vse eno navijam za 3)
Ps2.
še nekaj nujnega! Obvezno sproti probavajte, kako izdelek izgleda na telefonu. Naknadno prilagajanje zna biti sila mučno.
Ps3.
še veliko bolj nujno!!! Obvezno loči prvo fazo spoznavanja, delovno fazo in zasebno. V prvi fazi na primer stran in email. V drugi fazi delovni telefon in izvedbeni email. Tako in tako te potem kličejo še sredi noči in za silvestra, da je nekaj nujnega in da je poplava in potres in katastrofa in da lahko samo ti še rešiš človeštvo. Miš da se zezam. Boš že še vidla.
Tretjo fazo uporabljaš skrivoma. Zase, pa za najbližje. Skrivni mejl, skrivni telefon, cela skrivnostna. Je sila pomembno, ko bi rada bila sama, pa ti z vseh lukenj leze posel not.

180202 logo

To je pa superfinofajn. Sem mislil da ste že tako daleč, da si se pač odločila in je sedaj čas, da nekaj na to temo narediš, pa nisem niti poizkušal polemizirati.
Tko da:
Ni najbolj pomembno, me pa že od začetka zanima:
Kaj imaš s K-jem?
Namreč mene sila čudi da nekdo vstraja pri tem, če gre na novo.
Meni "DuckDuckGo" pokaže tamal milijon K-jev. Daleč najbolj popularen je na Poljskem. Pa tudi v kitajščine se en kaže.
Že pred časom sem ti poslal en link na enga srbina ki je tudi K..... Ker je pa tudi na Drupalu sem pa mislil da imata kaj skupaj. Če je en fajn spomin supi, ali ga naprej vleči?
Ti povej.

Še kar pomembno:
Nujno, podčrtal avtor, je treba že na začetku določiti kaj ponujaš in še bistveno bolj kdo je ciljna publika. Pol, ko ti je to jasno, se kar samo sestavi kako. Zdej al še kaj drugega delaš kar iz prvega vtisa sledi, je samo fajn. Nikakor pa ne vse za vse.
Precej pomembno:
Imaš v glavi v angleščini. Nič narobe če ciljaš čez mejo. A ciljaš? Ponavadi ločimo, ker se pač spodobi da je predstavitev v slovenščini in od tam povezavo na angleško ali celo še kaj.
Sila pomembno:
Barve:
Sam sem zagovornik monokromih, enobarvnih rešitev. Če že kaj posebnega potem v Črkovni vrsti, katera takoj za sabo potegne svoje hece, v sloganu, ki tudi ni enostaven, ga kiksneš kad kažeš keks, in v emblemu. Ta katerega imaš do sedaj sploh ni slab. Je pa vprašanje če nagovarja ponujeno materijo in ciljno publiko.
Barvne trende nam forsirajo velike firme. Letošnja sploh ni slaba.
http://www.elledecor.com/design-decorate/color/a9178549/pantone-colors-2018/ Gre bolj zato a se pustiš zajebavat. Problem je samo v tem da bo drugo leto za cajtom. Zato raje intuicijo v roke. To punce obvladate.
Tule imaš en par primerov, katere imam spravljene, kadar me kaj zanima. Sploh ni v zvezi s tabo. Gre za to da so, ne samo po mojem mnenju superce. Po mojem zelo dobro odražajo duha osebe zadaj. So sicer super profesionalne, in ni niti pričakovati da bi se ti v kaj takega spustila. Gre bolj za filing.
( ni vrstnega reda )
https://www.herriottgrace.com/
http://www.beatricealemagna.com/
https://thelovelydrawer.com/portfolio/
http://www.helenbeard.com/
http://www.jofraser.co.uk/
http://www.carmenbruna.com/
Če hočeš še, se javi. (letim na cug)
lp a
Ps
Vzemi si čas, naj odleži, razmisli, predvsem začuti. Če je plava je plava, pa če se vsi trendi na glavo postavijo. Če je ravno tista plava bova še debatirala.

180202 ---- UKANC ----

Potem je bilo pa eno vmesno obdobje. Sem že vse razumel. Vsaj tako si takrat predstavljaš. Danes vem, da nisem vedel ničesar. A to šele na koncu pogruntaš, če kdaj, nekateri pa itak nikoli. A sploh nisem hotel o njih, temveč o enem luuuuuuštnem spominu.
Čeprav sem bil perspektiven, nadarjen, obetaven, kaj vse ne, mladi kolega, kateremu pa ni potegnilo, da je bolje sproti delati tudi tiste predmete, kateri me niso prav nič zanimali in so mi šli celo na jetra, sem zabluzil opisno geometrijo.
»Zdej. To je tko.«
V srednji šoli smo imeli enega ki mi je stalno cveke dajal in sem zatorej znal vse dvojno. Oj, smo drgnili tudi ta pridni, mi progresivci pa dvojno. Tako da sem na faxu samo zehal, ker tisto kar smo tam delali, je bilo pri nas v prvem. Osnove osnov. Jejhata mi je bilo dolgčas in sem seveda nehal na predavanja hoditi.
Kar je bila točno tista najpomembnejša napaka. Tam si dobro skozi prišel če si sedel v prvi vrsti. Če si se pa še vicem smejal, pol je bila pa 10-ka. Punce niso nič pridelale z odpetimi bluzami, so rekle da je gotov feder. Mogoče je pa poznal finto. Je pa tripal na odziv na njegove hece in ta glasni smejači so naredili v prvem.
Me je tako en tak, na pisnem delu, spraševal kaj pomeni vprašanje, sem mu seveda razložil tam med izpitom. Je naredil z 10-tko. Sam sem pa zaružil.
»Em, me ni bilo na predavanjih.
Em, nisem nosil rdeče srajce.
Em, nisem v prvi klopi sedel
. Em, kamoli da bi se butastim vicem režal.«

In tako sedim tam za prikolico v naslanjaču v Bohinjskem avtokampu in pestujem Osnove opisne geometrije zvezek 1. in se mi zdi življenje ena butasta zmes, neumnosti, da mora taka kapaciteta potem, ko so septembra vsi še na morju pestovati knjigo katera mu je budila ne samo odpor, ampak sovraštvo.
»Zdej, a sem sam kriv?
Če un butl ne bi ...., saj menda razumeš?«

Prikolico sem potegnil iz Savudrije, ker se še mami ni več ljubilo stalno na eno mesto hoditi. Mnogo let smo bili taborniki, potem jo je pa na stara leta pičilo, da bo gospo špilala in si je omislila prikolico in avto. Pa še izpit zanj je naredila, ker smo vsi deklarativno izjavili, da naj se kar sama s prikolico okoli klati, ker je to za tabornike pač pod nivojem, in je podobno kot če bi partijo zamenjala.
Tako hudo vse eno ni, pa tudi to obdobje, smo takrat mislili, je mimo. Oj, ko bi vedeli kaj naš čaka. A to je že druga zgodba.
In po parih letih Savudranja prestavim prikolico v Bohinj, da bom še malo po hribih letal. Je bila tam samo tisto leto, potem je pa prodala oboje. Samo izpit ji je ostal katerega pa itak skoraj ni koristila. Potem ko se je ni dalo ustaviti, taka je bila moja mama, sem jo vse eno sam okoli trogal. Saj je meni tudi pasalo, da te ne žuli v rit kamen pod počeno blazino v šotoru. Tabornik gor al dol, čez komot ga ni.
In tako se smilim samemu sebi tam za prikolico s pogledom na gladino jezera. V resnici sila lepo. Umirjeno, to sem imel po tihem vedno rad, mi je zares pasalo. Imel sem tudi kanu, tako da sploh ni bilo napačno. Gre samo za pojanto. Če bi prišel na počitnice super-najbolj-možno-fajn. Tako sem pa čakal na jesenski rok. Največja-možna-neumnost.
»Joj kok je bilo hudo.
Zdej.«
Glede na to da sem imel v srednji stalno cvek opisno, sem jo potem na popravnih obvladal in sem vedel a ma lih vse kar sem sedaj bral. Še celo kaj bo na naslednji strani. A sem se bal, da bo tastar hotel več, če sem mu trn v peti in na to sem se pripravljal, ter dokaj sistematično predeloval materijo. Tako da je tisti teden minil ....
Načrt je bil. Zjutraj čim prej vstati. Kar ni ne vem kakšen problem, ker sem v bistvu jutranji tip. Ja, včasih se kaj zaplete, a v tistih časih ni bilo interneta in mobitov in se v resnici ni bilo kaj zapletati, če nisi zvečer šel mal okol.
Mal okol?
Ja. Saj ni da ni bilo ničesar. Že v kampu je bilo nekaj zanimivih. Pol pa še recepcija, tam se je vedno kaj videlo in srečalo. Pa gostišče. V skrajnem primeru pa še gostišče pri Savici in ne nazadnje hotel v Ribčevem lazu. A do tam si moral imeti ekstra motivacijo. Meni je bilo že okoli kampa dosti.
Pred zajtrkom en mal okol v čolnu. Pa obvezno kavco zraven in cigaret. Oj je luštno da bolj ne more biti. Po zajtrku poglavje od včeraj na hitro, današnje tri precej resno in še hiter pogled na jutri. In tko 6 x 3 se glih izide. Kot rečeno sem že od prej obvladal in načelno sploh ni bil problem. Samo ...
V času kosila na izico in mal v zapiske gledat, sicer pa okoli zijat, to me je od vekomaj navduševalo. Zvečer mal naokol in tko cel teden.
»Ja, malo morgen.
To je teorija.«
Praksa pa ni tako enostavna.
Prvo je treba vmes za eksistenčni minimum, kaj vse ne. Prvo se umivat. Ne gre da bi se kar v jezeru. Al mi je bilo odveč do kopalnice. Pol v premalem hladilniku vedno kaj fali. Se ne da, v teh letih samo z četrt belga pa 20 dek salame. Mora biti vsaj gotova jela, katere pa tudi ni da bi izbiral. Eno preslano, drugo itak še sveže ne maram, tretje, no ja, mogoče pa le in tko. Cela drama na to temo.
Da ne omenjam.
In to je bilo dosti bolj moteče.
V sosednji prikolica priletna Nemca. Sila uglajena in vse kot mora biti, ampak ta stara. Ej, boljše mačke pa še nisem videl v življenju. Bolš kot v vseh filmih skupaj. Pa kako ne bi stalno tja zijal. Oj, kaj vse nisem sanjal prvo noč. Pol jo je pa še dedec veslati učil, sta tudi imela kanu in to Prijonovega. Kar je med kanuji kot BMW med avti. Sem tudi samo zijal. Moj doma narejen še komor ni imel in se ga ni smelo prevrniti, ker bi šel kar na dno....

Kar me sicer ni oviralo, da ne bi ponoči tja pod Tiči-stan zapeljal, to je en neizrazit polotok vizavi kampa. Nad njim, Tiči-stanom vendar, je izvir Govinc ali nekaj na to temo, in naj bi med deževjem tam celo slap videl, kar pa nisem nikoli videl. Sem bil vedno v Bohinju ob sušnih obdobjih.
No skor.
A takrat pač nisem za slapovi lazil. Je bila ena bistveno bolj pomembna, a do tja je še daleč in ni niti približno bilo še slutiti v današnji zgodbi. Jasnovidec pa tudi nisem.
Tam pred Tiči-stanom je ena posebna energija in takole v črni nočki, takrat ni bilo meseca, samo zvezde, se tam peljati, sam sem znal veslo namakati v absolutni tišini, kar ni dano vsakemu, in je potem tisti občutek praznine.
Praznine?
No, praznine v smislu, ja fejst je treba imeti domišljije, kar pa meni nikoli ni bil problem, razen pred praznim listom a to je ena povsem druga zgodba, in sem kaj hitro zajadral v ...
Ja, v vesolje.
Če si tam v čolnu in se ne vidi dosti več kot kaj je gor in kaj dol, in ga ni zvoka in če si obrnjen proti severu, tam pa nobene luči, na jug se jih vidi, čez jezero, se kaj lahko zazdi, da ni ničesar pod čolnom, nad pa samo vesolje. In če si tolk fiu-fiu, kot sem sam, da greš v tem še plavat, temperatura vode v Bohinju nikoli ni visoka. Še poleti se segreje samo površina, tako da že na popku čutiš bistveno razliko kot na vratu, če izbereš tak slog plavanja, da imaš glavo zunaj.
Gori ob izlivu Bohinjke v jezero, menda je ta šele ob izlivu, tukaj je pa še Savica. Kaj pa vem, poguglaj pa zveš. Hočem samo reči da je temperatura vode na Ukancu nižja kot v Ribčevem lazu. In če greš takrat plavat potem je malo kot da lebdiš v vesolju.
Čarobno in grozljivo.
Sploh ne vem ali sem bolj užival v vodi ali potem ko sem nazaj v čoln zlezel. Po moje, glede na to da sem v bistvu cvikator, kar pa ne izključuje da ne bi izzival, pol bolj.
Zdej, dodatno težo da tudi dejstvo da se čoln ne sme prevrniti. Sicer bi ga lahko na breg odfrcal a tam v Tiči-stanu je polno dreves podrtih v vodi in vej ki te pošlatajo lih takrat, po takem mestu, da se kar mal zdrzneš, da je bilo lažje izvesti kavbojski vstop.
Sicer tale termin sem se ravno izmislil, sploh ne vem če je kakšen, če pa je, pa kateri je. Gre pa takole. Kanu se precej dobro drži naprej nazaj. Levo desno pa že kakšna neroda not pade, še na ravnem, kamoli v sitnih situacijah. U teh zgodb pa kolikor hočeš. Večinoma sila veselih.
Torej kanu se zajaha zadaj. Lahko tudi spredaj, a je potem treba do zadnjega zica priti, pa je pol bolj logično zadaj. Zajahaš ga pa zelo podobno kot v kavbojskih filmih ta veliki frajerji, ki konju pritečejo za rit in se od tam na sedlo zavihtijo. To je sicer redko pokazano, ker si predstavljam, da to kaskaderji naredijo, in zato John Wajne vedno zajaha s strani.
Ok. Nima veze.
V vodi sicer ni zaleta a tudi kanu ni tako visok kot konj. Zdej, a je lažje ne vem, ker nikoli nisem napadel konja na tak način, sem bolj na Johna. Takrat pa nekaterim ni bilo problem iz vode to izvesti. Ne vsem, nekaterim pa. U pa zgodb tudi precej. Da ne bi sedaj o tem.

Prav za-prav sem navrgel, pa vmes pozabil, to se mi zadnje čase kar dogaja, da je un Švaba svojo na nenavaden način učil veslanja. Saj veš, Prijon, BMW. To je tako da jo je odrinil od obale pa se znajdi. Boga gospa se je samo vrtela. Ker je pa lahen stalen vetrc iz Komne vlekel, je pa prav počasi plula Ribčevem lazu v nedrje. Do tam je bilo še sila daleč, a se mi je že tam smilila, ker je bilo gibanje v vse smeri razen v željeno. Ne da je kakšna kunšt, a zgleda eni pač niso nadarjeni. Nemško nisem nikoli znal, takrat pa še angleško samo na rokovski način. Če se je kakšen stavek iz kakšne pesmi izšel, sem potem velikokrat cel verz povedal. Sicer sem pa precej mahal.
In pri uni sem večinoma mahal, ker veslanje po angleško mi ni sedelo. Sicer me je po svoje veselilo, da ni takoj skužila, kako se vesla, da sem jo lahko zelo od blizu opazoval, na koncu pa celo dotikal, ker sem ji moral še celo veslo in roke premikati.
Če mi ne bi čudno izgledalo, takole na blizu, z uno najboljšo na svetu, da sem še njeno sapo začutil, dišala je fenomenalno, al sapa ..., bi vse do Ribčevega laza šla, sam bi bil pa že kompletno zaljubljen, pa sem prekinil Faunovo pesem, privezal njen kanu za svojega in jo odvlekel na breg. Saj ne bi, a ji je že fejst na jok hodilo, tisto ko so solze že na robu vek in brada se začenja po malem trest in bi jo sicer prav rad tolažil, a je treba vsaj osnov sporazumevanja za kaj takega.

A to je bilo prej preden sem šel v Tiči-stan plavat v vesolje. Pol pa....

In tako ti pridem v kamp ko že vsi spijo. Čisto potiho, da ja ne bi koga zbudil. Takole v jesen so v kampu samo še upokojenci. Saj ne. A mularije pa skoraj ni. Če pa že kateri je pa še pod budnim očesom in mora ob 8h spat.
Ne vem, kako je danes v kampu, a takrat so bile luči samo na vhodu, in se seveda zvrnem, takoj potem ko sem čoln privezal in to čez eno, ki je tam na pomolu ležala in zvezde gledala.
Zdej.
Ne bom napisal kaj je rekla niti kaj sem sam, se ne bi na papir prijelo, si pa komot lahko misliš in težko da ne pogruntaš.
Pol pa grem, una pa tut.
In to v isti smeri. Se ustavim.
"Kva je pa zdej to?"
Se ustavi.
"A me zasleduješ?
Ne, kle mam prikolco.
Jest tut.
Pa ne te?
Ne sosednjo.
Po pa uredu."
V resnici ni bilo po lublansk, ker je bila že spet ena Štajerka. Ni miru za jekleno pest, si mislim, in nadaljujem, kva se pa valaš okol, krava, v temi. Ter pasiram v svojo prikolico kmalu za tem ko se je v sosednji prižgala luč in se je videla silhueta na zavesah.

Zjutraj me vrže pokonci. Sem mislil da se je prikolica podrla. Strašen šum. A me ne lih šum. Bolj pok, bada bum, tra, blu, dum. Saj ne vem kako se napiše, ko prevrneš kaj pa vem kaj, a povezano eno stvar, verjetno hočeš ujeti naslednjo katero zgrešiš, ker si vmes prevrnil še eno in se nato zložiš na četrto ali pa zraven prevrneš še peto. Ej, pojma nimam, ker sem samo poslušal in si mislil prej opisano, ker je moja Štajerka ravno nazaj priletela, in izvedla prevračanje.
Kar je po svoje fajn, da nisem vedno sam vpleten v tovrstno dogajanje kot akter in sem končno kot opazovalec in še tem primeru poslušalec. V resnici se mi je fajn zdelo in bi bolj pasal en vesel pogled, pa sem vse eno namontiral uno ko hudo gledaš ko odgrneš zaveso, češ kakšen hrup je pa zdej to?
Pa ji je bilo izgleda tako nerodno, da je še celo uro po tem, ko sem se že vrnil iz umivanja, ven prišla, pa še takrat je izgledalo kao neki nujno, pol pa takoj nazaj v predprostor. Sem prav z zanimanjem opazoval. Na učenje kompletno pozabil, še sosedova, najlepša na svetu, švabica je bila samo preblisk v jutru.
"A ti kaj prinesem iz trgovine?"
Je samo nos zavihala visoko nad Komno.
Pol ko sva kuhala, je celo par krat proti meni pogledala. Pa nič konkretnega. Saj veš, to punce znajo.
Ker ne verjamem v naključja ali celo usodo in sem človek od akcije, sem jo ob popoldanskem povratku iz veslanja povabil zvečer na kozarec in spoznavni večer. Je sicer rekla ne hvala, a do večera je še daleč, sam pa tudi ne odneham takoj, tako da sem potem to pustil stati.
»Člouk ankol ne ve.«

»Inetounetukispet.«
Ko sem se vrnil iz večernega mal naokol, ko se ni godilo nič kaj pretresljivega. Tam pri recepciji so spet stali eni mladci, tako kot že včeraj in se nekaj hihitali. Smo si pomigali, tista gesta, ko je vsem jasno, da je vse običajno in ni več kaj dodati. Tudi moja sosedova švabota sta se že vračala iz večernega sprehoda in premlevala, kaj pa vem, o čem se Nemci pogovarjajo ob večerih. Po moje ne stalno o apfelstrudel. Itak sem pa stalno na Štajerko mislil, pa spet ne direkt za njo hodil, da si ne bi še kaj domišljala.
Sem jo videl, je stala tam na pomolu, kjer sem imel kanu privezan. Občasno metala kamenčke v vodo, jih je morala imeti polno pest, ker je kar trajalo. Sem sedel tam na obali, v naslonjaču, kjer bi moral čez dan s knjigo v roki, pa sem bil nekako nemiren in je bilo kaj vse bolj važno nego čiček in knjiga. Po moje je vedela da jo gledam, ker je potem, mogoče ji je zmanjkalo kamenčkov ali pa si je vmes premislila, kaj pa vem, namesto naslednje pesti kamnov kar nadaljevala po obali mimo svoje prikolice do moje in vprašala:
"A še velja?
Seveda."
Letim sestavljat dodaten stol.
"Ni treba bom kar stala.
A dej dej, mal se uset, bova kero rekla. Še glažek ti natočim.
Ne hvala. Ne pijem alkohola.
Saj imam sok tudi."
In letim po hruškov sok. Na tega sem bil ekstra mahnjen.
Je stala tam. Pila ravno toliko da je bilo vljudno. Mogoče bi moral borovničevega kupiti in razlaga:
Da se oprošča za zjutraj, da je vse prevrnila, ker je premalo prostora in da je prehitro pritekla. Trenira tek in gre zjutraj in zvečer okoli jezera.
"A maraton?"
Ne, na kratke proge, da ima dovolj eksplozivne moči, da ji pa manjka kondicije pa še kakšen kilogram je preveč.
Se ji ni poznalo da bi jo bilo kje preveč. Po mojem bi ji raje katerega dodal. A to so drugi vatli.
"Torej vodo za jutri?
Ja, sok je presladek.
A sam vodo?
Ja!
Ok, no.
Sedaj pa grem spat, rabim spanec za tek. A-ja, Bojana.
Andrej.
Zdravo.
Lahko noč."
Še en zdravo. A so bili na Štajerskem sami partizani?

Sem povsem pozabil na najlepšo ever švabico in premišljeval samo o teh očeh. Zdej, lih lepotica ni. A je več kot superca. Kdo se pa še bavi z lepoticami. Tisto je čisto preveč zafnano. Da ne govorim, da je potem samo še to važno a si zlikan. Lej, tut če se ne umijem in operem, kamoli zlikam sem en fejst pob. Če pa kera tega ne vidi je pa njen problem. No, z umivanjem mogoče ni da bi odlašal ipak se ob veslanju sproščajo svako jaki vonji in ne vem če bi ji bilo všeč. Zdej če prelaufaš celo jezero tudi ne moreš dišat na vijolice. Sploh je pa vonj pri puncah prav posebno mamljiv. Ja ampak tisto je en drug to ni od laufanja. Kaj pa vem? Pa da vidimo. Men je prav dišala. Mogoče se je sicer naparfumala, to punce znajo. Ene pa res zadanejo vonj. Spet pri drugih, pa ima vse atribute, katere naj bi punca imela pa mi sploh ne potegne. Po moje je vonj. Sigurno je. Oj sem sanjal.

Kako leti tale teden. Saj sem šele prišel pa je že četrtek. A bom naštudiral? Ah. Saj že vse vem. Sicer pa. Če me bo hotel, me bo vrgel, pa tudi če več vem od njega. Ok, mal bom še pogledal. Tako na splošno. Celoto, sicer bom pa izgleda za sosedo gledal. Ej, si otročji. Se še ohladilo ni, ko sta šla narazen, bi se vsaj spodobilo ena fajna pavza pa si že ves zmešan. Lej, saj sem za pavzo. Al kaj ko se kar samo napelje. A sem se sam tako teatralno, no filmsko, burleskno zložil. Nisem. Sem moral pogledati če je pa tako ropotalo. Če nebi, bi mogoče še vedno švabico požiral. Saj je res fajn. Al kaj ji pa morem.
Nč.
In tko se kao učim tam za prikolico. Še ko v trgovino grem razmišljam o, da ne omenjam na večernem veslanju. Bi jo pa kar s sabo imel.
Zvečer je bilo kar normalno da se pride mal usest k meni. Šele ko je trden mrak a vse eno. Da ima fanta, da jo ne razume, ker toliko trenira in noče žurirati, tako da včasih sam gre in da ji je vse eno kaj se z njim godi.
"A si sploh zaljubljena?
Seveda."
Ej, tole je pa en čuden odnos.
Da je posestniški mimo, in da lahko dela vse, da pa mu zaupa in on njej.
Ko bi le bilo res.
Me je ravno pustila, a dokler sva bila skupaj mi ne bi pustila pol ure samega kaj pa veš kaj se godi tam zunaj.
"Ja in. A si tak?
Kakšen?
Da se zaljubiš v pol ure."
To ne, a ni vedno samo ljubezen. Včasih je samo simpatija. Včasih se pač superfinofajn razumeš potem pa ni lahko krmariti.
Ok. Ne rečem da ni mogoče. A se ne zgodi takoj. Do tega se pride. Počasi korak za korakom, pa še potem je veliko več možnosti da se nič ne zgodi.
Ja. Verjetno je, kot v filmih, tudi mogoče, zažari iskra in se vname eksplozija. A proti temu nič ne moreš. Če še tako mirkaš se ne da veliko.
In tko, tam do 11h, ko reče, sem pozna in eksa svojo vodo in odfurja.

Nasmeh ima pa res super, pa čeprav ga ne uporablja veliko. Je pa takrat toliko bolj sladak. Na pegice sem bil vedno mehak, da jamic v licih ne omenjam. Tudi diši omamno. Ni parfum. Verjetno milo. Me prav zanima kakšno. Postavo ima ..., no kot tekačice. Malo močnejša bedra, rit super, joškic ravno prav da so seksi. Ma cela je superca. Škoda da je že oddana. Sploh pa da bi se spet v Celje vozil.

Tole z joškicam je čisto precenjena zgodba. Ne rečem, so čisto fajn, u, a pač še ena igrača. Se jih naveličaš kot novih Lego kock.
Celota je tista ki špila. Ja ne sme biti ničesar preveč ali premalo. Če že kje fali mora biti potem drugje bolj zanimivo. Edino kar pri meni odloča, poleg celote seveda.
Je lahko celota super a če vonj ne špila, potem odpade. Ta se mora pa nujno poklopiti. Niti ne vem kateri. Še manj ali je kupivni ali je naravni. Ene pač po difoltu omamno dišijo, ene pa ravno nasprotno. Če zna še pravi parfun dodati, ali milo ali kaj pa vem kaj, a pri nekaterih se ti zmeša pri prvem povohu.
Eto tko.

Petek popoldne.
"A greš mal z mano veslat?
Ne znam.
Te naučim, če je pa kaj izica je pa to."
In se vrtiva tam nekje na sredi jezera.
Ok. Mogoče ni izica.
"Ti se luštno na montiraj v čolnu, bom sam veslal.
A se da?"
Komot. No malo bolj je že treba potegnit, če hočeš kam. Sicer se nama pa nikamor ne mudi, je že tu superfinofajn.

Pol sva bila tiho in opazovala vodno gladino, valčke ob lahnem vetrcu, obalo na obljudeni strani in nasproti, hoste, hribe, oblake na nebu, ptice v letu in tko kot mora biti.
Pol.
Pol sem začel prav potiho razlagati, kaj vse se vidi. Kje vse sem že bil. Kaj, kje, kaj pomeni ali kaj vse smo doživeli na bregovih jezera in vrhovih okoli.
Molčala je skoz. Bi si lahko celo mislil, da je problem, če se ne bi čutilo, da tako umirjenega popoldneva ne razočara zla slutnja.
In pravi:
Tako slabo se razumem s starši.
Stalno mi težijo. Pet minut nimam mira. V vse se vtikujejo. Potem se zapiram v sobo, če že moram ven, samo na hitro in kratko, predvsem pa osorno, če me že dobijo. Tako da gre samo še na vzdol. Čim bolj težijo, tem bolj so mi zoprni in tem bolj jih ignoriram, pol je pa samo še huje.
Po moje je to tako normalno. Verjetno je tako naštimano, da se, ko dobiš mozolje, tudi začneš počasi odklapljati od staršev. Kako bi pa izgledalo, da greš, ker si samostojen, in ker je to edina naravna pot, starši te pa še vedno pedinajo od spredi in zadi. Še vedno tako skrbijo zate, kot takrat, ko si ravno shodil. Verjetno je mama še lulat ukazala.
Nič verjetno. Se točno spomnim, po Cik-caku:
Zobe umit, lulat pa spat.
Saj nekateri se nikoli ne odklopijo od mamice. Al pa očka, saj ni razlike. So tudi izjeme, nič ne rečem. A sploh ni pojanta v tem.
Dokler starš ne dozori, in to je v resnici problem, se vtika v življenje otroka. Nekateri do konca. Zato se jih pa toliko loči, ker še od doma niso odšli. Pa magari so jim starši kupili hiško na drugem koncu mesta. Mama ta mladi v pisker gleda in tamlada nič ne naredi pravilno, sinko se pa globoko strinja, saj goveja župa mamina, je bila pa povsem drugačna in predvsem 100x boljša.
Kako pa naj. A ima kdo denar na začetku da gre lahko po svoje? Nobeden. Ravno v tem je haklc. Tako kot so tvoji začeli iz nule, tako bi moral vsak. Vse vzpone in padce sta premagala skupaj in gradila vzajemen odnos. Sicer se pa menda na poroki reče v dobrem in zlem. Pa še nekaj kozlarij, pa ni da bi ponavljal. Čeprav, priznam, je lažje da mama spegla, še skuha če je že tle.
Sploh so pa v debelih bukvah napisali, da so starši na začetku simboli in junaki. V puberteti idioti in sovražniki. In potem v samostojnosti prijatelji in zavezniki.
A če zamešaš vrtni red, ali celo katerega izpustiš, se pa krize dogajajo. Nekatere celo kot tragedije. Ne nazadnje mora vsak sam to skozi dati. Še nikoli ni noben mladostnik upošteval nasveta starejših. Pa magari na koncu točno enako govoril svojemu mozolarju, ki ga ne bo slišal ne poslušal.
"Tako to je. In menda je normalno. Enostavno pa ni. Če kaj, pa enostavno ni.
Kok si star? Kot bi kakšnega izkušenega starca poslušala."
Oh nič takega. Sam vedno zakompliciram, če pa še drugi pol pa maš tako govorjenje. V vseh treh zvezah je bilo sila komplicirano.
"A tri punce si že imel?
Ne vem če ne one mene. Meni je čisto prehitro takole zares. Rabim še vsaj par let lerlaufa.
Česa?"
No ne prav zares. Saj imam rad intenzivnosti a ne brezizhodne. Vse opcije odprte, pa magari najbolj zares možno. Mi ni nikoli bilo blizu, samo flirt. Ja flirt, je zelo pomemben, a je samo ena od faz. Začetna, najbolj atraktivna a samo to. Vodi v nekaj globljega.
"Sigurno pa ne tako globoko da ni izhoda. Ne še. Mogoče kdaj. A tudi upam da nikoli do konca.
Ej, si kompliciran.
Sori."

Pol sva bila pa spet tiho. Črna nočka naju je zagrnila že pred časom in tišina je bila čarobna. V brezčasnosti, breztežnosti v vesolju.
Prav tiho sva privezala čoln in se usedla pred prikolico. Natočil sem ji vina in zrla sva na gladino, katera se je po malem svetlikala, a daleč od morskih svetlikanj. Še to ne vem če se mi ni samo zdelo.
Bila sva tiho in srebala vino. Nakar se dvigne in sede v moje naročje. Kar je sledilo ni za javnost.


;-)

A dej dej, nič takega.
Ene pol ure, no, 20 minut sigurno, 10 pa ziher, lupčkanja in božanja, superfinofajn, a sva oba držala kozarce s drugo roko, tako da res ni bilo ne vem kaj. V resnici je bilo pa popolno, a to ti ne razumeš, ker misliš da bi moralo biti še kaj. Ne, bilo je vse. Pol sva zajela sapo. Se pogledala direkt v oči, tisto ko se nosova še dotikata in ti sapo čutiš globoko v nosnicah in pol... Pol je vstala rekla lahko noč in odšla.
Tudi sam sem odšel prav mirno spat. Brez velikih pričakovanj. Saj je bilo vse popolno. Kaj je pa še lahko?

Zjutraj se je prišla poslovit. Sva zajtrkovala skupaj, se gledala in paberkovala. Da sem sladak, da gre domov in svojega v roke vzame in da od sedaj že ne bo nikoli več po svoje šel, če hoče z njo biti. Skupaj v dobrem in zlem. Da bo mamo in fotra objela vsaj enkrat na dan. Da me noče nikoli več videti, da me bo pa še velikokrat sanjala in mogoče celo sinu dala ime po meni.
Nisva jokala ko je odpeljal avtobus.
Saj je bilo vse kot mora biti.


180202 zdej

Ne bit žalostna.
Saj vem, ko tako pride, se ne da veliko pomagat, pa vendar, samo toliko za občutek, da je tam en, ki mu ni vse eno.
Zdej.
A lahko kako pomagam?
Čisto premalo vem, tako da razen da navijam zate, kej več ne.
Če misliš da ni da bi se vezala.
Saj to ni tako nujno kot se včasih (večinoma) zdi. Sam rečem, da je tudi tu vprašanje tehnike prej, kot usodnih da in ne in še kej.
Lej, tebi tako paše, še unmu dopovej, če je kontent, te bo tako sprejel.
Če preveč nakladam, vsaj namigni.
lp a
Ti pošljem še nekaj txt-jev, v upanju da te razveselim ne potrem.

180207 bluz

Načelno ti ne pošlem, če se mi ne oglasiš.
To je filter, da ti ne grem prehitro na jetra.
A tale je aptudejt, pa nisem mogel da ne bi.
lp a
=================================
se spet nadejam kakega tvojega snežinkastega poljubčka
---------------------------------
Moraš , kako ti rečeš, superventilirat navdušilitis nad toliko snega.
(Samo da si ti men srečna)
Sem poskočil, ko je DipŠit pokazal 4 strani. Juhu nekaj je prilepila.
Ok. Saj še boš.
Sam imam raje txt kot slikce.
Pa tudi to mora biti.
Že samo da se s tem baviš je superfinofajn.
Ker.
Ker tebe je pa res škoda (da se daš blokirat vaškim .... (da ne rečem kaj))

----tu bi bilo pametno da neham-----
(pa sedaj že veš kakšna gofla sem)

Zdej.
To je tko.
Povsem razumem, ko si tam v eni firmi, in je polno enih šefov (sedaj boš tudi sama in boš videla da to ni tako enostavno (samo upam da ostaneš dober človek (grešimo pa vsi))) in ti tam kdaj mrak na oči pade. Tudi razumem, če ti prevečkrat, da se je treba okoli ozirat. Če ti pa stalno je pa že malo čudno da ne spokaš in greš. A so še hujši primeri, tako da se ne sekiraj na to temo.
Sem ravno včeraj poslušal. Ej, enim pa res ni lak život. Skratka, ena je živela z enim 11 let. Podčrtal avtor. In ne samo, da jo je izkoriščal in zatiral in kva vse ne, celo izžemal, tako da, ne samo da se ji je odpililo, kateremu se pa nebi, ampak je tudi fizično zbolela.
Zdej, da rabiš 11 let, je men, uprost, mal čudno. A čudna so pota, in ok, glede na to da jo poznam, pa naj ji bo, in edino kar šteje da se je pobrala in sedaj izgleda povsem normalno funkcionira. Upam. Pa da vidimo.
Tko da, ne se sekirat so keri še bolj smotani.
Pa da ostanem pri tebi, ker si bistveno bolj važna. (ker si sicer težka, a še nisi komplet zabluzila in bi te tega rad rešil(zato))

2.
Tudi povsem razumem da imaš samostojen koncept. To sploh ni tako nemogoče, čeprav se mi včasih zazdi, da ti je malo všeč, da si nesrečna, ker po moje čisto preveč zares jemlješ. Sam pravim, ko dozoriš, se bo samo sestavilo. Eni sicer nikoli ne, pa spet ni kriza. Meni je sicer žal kadar si nesrečna, čeprav ne vem kdaj. Mi je pa še bolj žal da ne daš na papir. Če ni za blog, pa zame. Če ni zame pa zase.
Čebžeradavedla?
Moja je rekla, jest ne morem bit dle iz enmu kot tri ure. Na kar se nisem oziral in tiste tri ure še vedno trajajo.
Tko je to.
Da ne rečem, da me je imela za največiga kretena vseh časov.

3.
Ne razumem pa da se pustiš eni lokalni kliki. Ja če hočeš dominirat.
A hočeš?
To je mal z alfo.
Sam te kot tako še ne jemljem, je pa tudi res da ne poveš vsega, kar je čist vredu, in ne morem med vrsticami zaključkov delat.
Si tam eni napisala:
s slovenske scene sem odšla za zmeraj, imam preveč drugačne poglede in energijo.
Maja.
To je tudi čist mim.
Mi se pa ja ne damo, da nas bojo kr eni jebal.
Ok.
Če je strokovno, potem skrivaš.
Zdej.
Menda se na netu najde celo velike pokalice. (Sam sem tudi malo paranojičar, pa poizkušam uporabljat mile izraze, ker nam sledijo roboti, ti so pa glupi in te pač ne dajo v isti koš, če nič takega ne rečeš.
(Ja, no, saj vem, sm tut mal fiu-fiu.))
Tako da mi je vedno uganka, kadar kdo tako nastavi, zraven pa v resnici ne pove nič drugega, nego da je prav lokalno omejen. A pustimo to. Vsak ima svoj pogled na življenje.
Lej koliko ljudi je tripnilo na tvoj novi design. Če gledam komentarje na tvoje stare poste, pa ti maš cel haufen oboževalcev. Ok, mene tudi kdaj ker laikne. A to sploh ne šteje. Še celo če se mi zahvali nima teže. Tvoji ti pa cele traktate pišejo.
Če si ti sama, sem jest avijon. Če kdaj dozoriš, boš še katerega blizu spustila, a to je že druga zgodba.
Lej kaj ti je napisala:
Ja meni je bilo kul, predvsem pa vprasanje kako bi danes delala brez tvoje vztrajnosti in potrpezljivosti takrat. In se danes mi prav pridejo osnove ki si jih ti predstavila in veckrat referiram na to.
Kako moreš taka bit?
Razen če ti ni všeč da te vsi moledvamo.
Tko da:
»Cucke na plano, saj si najbolša.«

Res.

180210 podpis

Kot rečeno, je sila individualno in na koncu bo tvoja obveljala.
Če pa že vprašaš:
Podpis2
Prvo slikca. (brez podatkov)
Potem kar imaš za bregom.
Na koncu živ txt.

Podpis3
Brez pripomb.

Podpis4
Če se ne misliš oglašat na telefon, potem samo email. (Al pa še www)
Ali naj ti biznis pošljejo na isti mail kot na blogu?
Al boš imela še delovno stran?

Sam sem telefon talal šele po kontaktu na emailu. Sedaj mi je gugi vse na glavo postavil, a itak nisem več v špilu.
Pa fajn je imeti 2 številki. (vsaj)
Eno za delovni čas. Eno za nujne primere in še eno za privat.

180202 kauca

Seveda nima veze z leti. Takole zmešan sem bil vedno. Razlika je samo, da se sedaj lahko na leta zgovarjam.
Torej že pred leti, je bil tudi en visok sneg. Okol pol metra. No, skor.
In ti sedem v avto ter zakopljem v celc.
Še plugov ni bilo zunaj. En edini po sveže zapadlih ulicah. Nisem prišel daleč, me je preveč vrtelo, bi rabil verige.
Če je še tako nujno, tole se mi opraviči, danes pač ne bom imel predavanja v Murski Soboti, pa še to ne v centru, v eni bližnji vasi.
Se prikopljem prav počasi domov, v upanju da kam ne ruknem, ker je avto zares po svoje zavijal, je le bilo preveč snega in me je kar nosilo. Ok, srečen konec, na parkingu sms. Se oproščam je preveč snega.
Naslednji teden me pa pokliče organizatorka, da je prejšnji teden dobila sredi noči en čuden sms moj in da je gotovo kakšna zmešnjava v telefoniji. Verjetno pomota.
Sem bil čisto tiho. Ja gotovo je šum v komunikaciji.
Eto isto sem danes izvedel. Me je ena sošolka iz faxa povabila na kauco. Da bo v torek po 12h frej in tko. Čakam tam pred muzejem. Ok. Mal sem zamudil, a je že 10 cm snega. Pol, čez uro pa le še enkrat pogledam sms.
Naslednji teden kauca?

A ji naj povem?
Hecno je.
A so leta, al sem samo zmešan?

180206 grčija

Nočem se poročit. Z nikomer. Niti z njim ne. In tudi obiskovat se nočem za vikende in nikomur odgovarjat. Za nič. Samo svoja in zase sem.
----------------------------------------
To je tko.
Sicer boš morala sama nastavit, pa vendar nekaj misli na to temo.
Pod na primer.
Moja je že na tretjem randiju rekla: Tepel me pa ne boš!
Sva bila šele v fazi spoznavanja pa je že postavila sila definirano mejo.
Zdej.
Niti slučajno nisem nič na to temo.
Razen če me ker tepe, pol znam cmizdrit.
Izgleda je imela slabo izkušnjo in jo je kar takoj nastavila. Sam de se ve. Sicer sva se na stara leta dobila in je tihi dogovor, da kar je bilo je bilo od sedaj naprej bova pa sproti urejala, tako da niti ne vem za ozadje.
Hočem samo reči, da če je ker fajni, mu že na začetku poveš koko in kaj, pol pa tejkitorlivit. Pa ne bo ne vem kakšnih dram.
Zdej 2.
Ko se je Marlen, una mornarka, poročila, je bil tut ekstrem. Je pač po duši in telesu pravnica pa nekako ni tako mim. Pa še, kar je po moje odločilno, protestantka. Oni imajo tudi spoved. Ni da ni. Al kaj ko je pred celo kongregacijo in ni da bi ti odpustili, kot pri nas, tri zdravamarije, pa ga lahko naprej serješ. Torej zgor nihče ne, ali pa sila redki, se spovejo.
A ni greha?
Lej. Po moje je a se o tem ne govori. Ker če se ne izpoveš pred faro, ostaneta samo še ti in stvarnik, brez posrednikov. Ti se pa itak nikogar ne bojiš, torej si sama s sabo in slabo ali dobro vestjo.
Torej Marlen mi je prebrala predporočno pogodbo. Ej, sem debelo gledal.
"A zalublena nisi pa nč?"
To pa edino ni važno. Vse ostalo se je treba v naprej zmenit, tisto pa bo, če bo, saj itak samo nekaterim rata.
To je tudi ekstrem. A ilustrativen da je mnogo premnogo problemov proizvedeno iz kulturnega (ali nekulturnega) ozadja. Če se jih vsaj malo zavedaš, ne da je lažje, težko je kot si sama naložiš, a nekatere se da vsaj razložiti, če ne celo razumeti.
Kar ne prejudicira odgovora. Tega vsak sam poišče, če ga le najde.
Drugi primer. Menda tretji. Ma saj ni tako važno. Naslednji.
Gor se veliko gospa vključi v ustaljeno shemo, pa se niti tako ne sekirajo. Saj menda si slišala, gor so bistveno bolj odprti za opcije.
Zdej. To je tko.
Po moje to izvira še iz zelo starih časov. Menda je prvi parlament potekal tam za eno skalo na Islandiji. Imajo tudi edini družinska imena z mamcami.
Če so Švedi, Norvežani, Danci na temo Johan, od Johana sin, je bila potem familija Johanson. Na Islandiji Imajo ne samo Johan dotir. Še celo žena od Johana, naprimer Helga. Sicer ne poznam priimka na temo HelgaSon. Jih je pa kar nekaj na temo HelgaDotir.
Zakaj vse tole?
Tako malo jih je bilo, da so celo punce dobile pravico dedovanja in to že v tistih začetnih časih, ko še pisave ni bilo.
In tako imaš danes na Finskem najmočnejšo stranko AFŽ. Saj ni a ženska stranka pa je. Ali je tudi vplivna je druga štorija. Glede na to da je še Marija Antonjeta odločala kere bo Napoleon napadel, ima vpliv še toliko večji, če jih je pa toliko.
"Ka ma pa to is tabi?
To nič, je pa ilustracija za dalje."
Torej gor je res hecna situacija. Finske punce (in žene) se pritožujejo kake copate so finski fantje. A si lahko kaj upajo, pri taki premoči nežnejšega spola? Nč.
In tako so južnjaki po difoltu super popularni. Francozi in Italijani 100%.
Je Kristina gor prišla, ko je njen vojsko služil na francoski ambasadi, da ona že ve kaj Finke delajo s Francozi.
Jugosi smo mal manj popularni, ker je 50% Fincev prepričanih, da so vsi Slovani Rusi, Ruse pa v genih sovražijo. Una winter war je bila med Finsko in Rusijo. So se še Nemci na strani Fincev boril.
Pa to je menda že tu mač.
Sam hočem povedat, da razločni koncepti, tudi druge projekcije ponujajo.
Tko da.
Ni nič neobičajnega da Finke grejo čez vikend v Grčijo, da cela vas ne opravlja, pa še dobro solato imajo. Ne bi me čudilo, če nimajo celo agencijskih drti vikendov organiziranih, glede na to kako efektivni so.
Zakaj pa to?
To je pa tko. Glede na pogodbe, in copate, in tko je v resnici spet samo tehnika. V naprej določiš meje pregrade za slovenske brigade.
Majči, ti se čist preveč s tipi baviš. Živi trenutek. Če se ti ob enem kocine dvignejo ne bremzej. Bo že. Zdej, če nočeš da fara opravlja, pač to počneš za mejo. To boš že pogruntala.
Sam jest mam le občutek, da tudi če se prestaviš v Furlanijo, ne vem če boš kaj manj komplicirala. Ni treba v Indijo da najdeš nirvano.
Ni treba na Kamino (Camino de Santiago) da najdeš samo sebe.

Lohk je men inženirju vse s tehniko razlagat.

ps.
Mogoče bi ti pa pomagalo, če na papir daš.

180203 ---- NAVZDOL ----

Sem danes na vlaku poslušal dve, sta prav na glas razlagali, kako jih obdelujeta. V detajle katere si sam še domišljati ne upam.
U kva vse ne.
Tole res ni moje področje. Celo ogibam se ga z vsemi štirimi, pa me včasih vse eno dohiti. Pol, sem pa presenečen da se kaj takega sploh godi. Sem kompletno pozabil, da so tudi take zgodbe med nami.
Ni samo gugi kriv, tudi sam se zavijam v mehurček in okoli sebe pač zbiram več ali manj pozitivna dogajanja.

Sem še na srednji šoli imel eno tako prijateljico, pa se današnji zgodbi niti do popka ni segla, čeprav sem mislil da sem že vse slišal, me je sila presenetilo. Pa ne toliko vsebina, ki je bila precej na meji, bolj da se to sploh godi, če smo pa sami fajni povsod, pa magari niti tega pokazali. A gotovo. Vsaj nekje globoko, če že ne na prvo žogo.
Torej.
Mateja me je rada imela ker edini nisem moraliziral, kadar sva premlevala, večinoma njene probleme. Moje tudi, a bolj za ilustracijo in kot mogoč izhod. Bila je, bila je, kako to povedati, ena pač vesela punca. Sila rada se je zabavala, bila občasno sila glasna, vse tja do vulgarnosti. A to smo bili vsi takrat, ali pa vsaj večina. No eni so bili tiho, pa si si lahko samo mislil, da zvečer doma pa prav grešno mislijo.
Mi sploh ne, a smo točno tako glasni, forme radi bolj kot dejansko.
Pa ne bi sedaj o tem.
Torej Mateja je imela poleg vsega tudi rada fante.
Pa to je čisto normalno. Ne rečem da ni, a več na enkrat. Lej ene so take. Ja, ampak včasih je pa le izgledalo, da ji še najbolj všeč, če so se stepli zaradi nje, ali vsaj trpeli in se poniževali in ob tla metali od same nesreče.
O, saj je znala, pa tudi za pogledat je bila kot prava diva. Dan današnji bi iz nje naredili super foto model. Ali pa še kaj več.
Takrat, je pa izgledalo kot naturščik v prevelikih čevljih. Dejansko, ko sva katero njeno jebo obdelovala, sem se velikokrat na to skliceval, če ni preveliko potezna. Če bi luštno enega po enega, bi bilo še vedno sila intenzivno, a bi imela vsaj pod kontrolo, tako so pa občasno prihajale sila čudne situacije.
Samo za ilustracijo, je bilo že tam nekje v zrelem obdobju, so prišli 3je smetarji, pijani so komaj stali.
A kako vem da so bili smetarji?
Prišli so z smetarskim kamionom.
Se skoraj zaleteli v moj parkiran avto, in sila preklinjali nad Matejo. Se je skrila za mano:
"Dej jih, dej jih!"
Na srečo je bila družba, tako da smo zares tja vmes stopili, da uni niso niti kaj veliko probali. Pač običajni repertuar psovk, pol pa šli.
Ej tamala, če ga že serješ okol, pol vsaj nas ne vpletaj.
Sem jo potegnil proč in sva se raje odpravila, preden bi začela zares kričati, kakšni kreteni smo, pa tak. Je še malo čez mojo ramo psovala, ko sva se oddaljevala, mi jo naslonila na rame, me objela :
"Tis taprau desc. Ne pa vsi uni prasci. Desci so vsi prasci.
Dej, dej, a boš cigaret?"

Je zares 3x hitreje živela od vseh nas skupaj. Še na začetku valete je izgledalo, da bova imela en lušten večer. Pač veliko zezancije in smejanja pa tak, saj veš, kadar je družba nojbolšmožnofajn. Tisto ko se potem celo življenje spominjaš. Pa ne zaradi valete. No posredno tudi, a bolj izvedbe le te. Sva bila izžrebana kot par in sva četvorko skupaj plesala. Je že takrat komaj stala. A njej se to niti ni zelo poznalo, je tudi brez maliganov hodila slalom. Eni pač ne hodijo ravno. Ni jih veliko a so. Je pa zato brez ovinkov pripovedovala.
Oj, če si česa nisem predstavljal, je povedala v detajle. Nerodn? Ne nerodno ji pa ni bilo menda nikoli. Kaj pa vem, mogoče je kdaj imela celo tako fazo, a takrat še nisem vedel zanjo.
Pri meni je bila pač preveč napredna sošolka. A sva že takrat zastavila, kot sopotnika ne kompaniona ali celo konkurenta. V meni je našla sigurnost, sam pa sem z velikimi koraki spoznaval, kakšen je svet tam preko.
"Kje?
Ma, tm no. Sej veš."
Tam kamor nikoli nisem šel, sem pa občasno precej po robu hodil. Mi je že Mateja povedala, da se v resnici ne splača. Če se ne bi kar samo tako zasukalo, ne bi tega počela. Tako je pa izgledalo, da ravno vsi hočejo da je taka.
Tudi sam mislim, da vso napihovanje na to temo, mene ne bo noben zajebavu, je v resnici reakcija na. Npr. Enga ki jo je, pol je pa pač tako izpeljala, da njen pa noben nič ne more.

Kadar je imela krizo, tega pa ni bilo tako malo, kot bi človek rekel ob čeljustenju kok me že noben ne bo .... Takrat me je poiskala. Ponavadi se mi je približala od zadaj, me objela, in šepnila:
"Prit, ti moram neki povedat."
Potem sva večinoma bila malo tiho. Dolžina tišine je bila odvisna od teže in oddaljenosti problema. Včasih takoj eksplozija, pa u 100 mater, pa tak. To se je dalo še kar hitro pogasiti, al pa je odfurjala nekam, pa potem verjetno sama zrihtala.
Če je pa tišina kar trajala, je znalo biti pa precej brezizhodno in večinoma destruktivno. Takrat je načela precej potiho tok pripovedi, se vmes tudi ustavljala, kot da bi premišljevala kako povedati. Kar ni bil njen običaj. Ali je pa le nisem tako dobro čital, kot se mi je zdelo. Tistih jeb se večinoma tudi ni dalo rešiti z mojimi pogledi. Ja odložiti. Tudi izgledalo je da je pomagalo. Če je pa res pa ne bom nikoli izvedel, ker je dolgoročno šlo samo na navzdol.
Velikokrat se je pogovor, ki je lahko trajal več ur, končal v brezizhodnem joku, ko bi v resnici zraven zajokal, al kaj ko fantje ne jokamo.
Držati sem jo moral objeto, tam na klopci za Križankami dokler ni nehala drhteti. Ko se je umirila, kot bi odsanjala eno, se zbudila, in odšla kot da ni bilo nič takega. Potem ko vse poveš, pol greš.
Eto isto.
Mateji se je kar poznala kilometrina. Starali smo se vsi. No zoreli. Eni dozoreli, spet drugi nikoli. A ona se je med tem postarala. Je izgledalo da ji a ma baš vse na obrazu piše. Sam sem jo sicer še vedno videl kot potencial, po moje bi se celo lahko pobrala, a bi potrebovala ekstra motivacijo. Saj eni obrazi vsi razbrazdani in postarani so še vedno privlačni. Nekateri celo lepi.
A ona se je tudi zapustila. To je pri punci še bolj žalostno kot pri descu, pa že tam ni veselje videti.

Tega je sedaj že dolgo.
Zadnjič sem jo srečal na Šuštarskem mostu. Je peljala Felixa lulat. Pri Zlati ladjici na vrtu, na en krasen sončen dan, ko se razveseliš starih znanstev da bi se kar malo objemal in bi malo spomine obujal, kok da je bilo včasih superfinofajn pravi :
»če ker noče plačat kar Feliksa našuntam, pa mi še več dajo kot računam.«
Na slovesu ob objemu in poljubu, to je pa res obvladala, na lice vendar, me je pogledala globoko v oči in zašepetala:
A maš 100 € za posodt?
Saj veš da bi ti rad pomagal, to sva že večkrat skoz dala, a moraš tudi ti kaj za to narediti. Me je odrinila, sicer še vedno držala za roko, prav žalostno gledala in me poslala u 3pm.
"Vsi ste idioti, pa tak, da ne naštevam."

180204 ---- PEN ----

Kaj je še bilo?
A ja.
Sem že zadnjič nastavil.

Pa da začnem bolj na začetku, bo mogoče malo bolj razumljeno. Razumljivo pa verjetno nikoli. Lej, včasih me piči, pa večinoma nikome nišata. Pač tečka. Se tudi umaknem in uno tečnobo sam prežulim. Najbolje je v hribe iti, pa spet ne prav daleč, da koga ne srečam pa potem on kasira, ali pa se kam zapletem, in je potem še huje.
Tako kot so občasno dnevi, ko mi vse iz roke pada, pa prevračam, in polivam, štengo falim, al pa celo pedal na kolesu. Če se zraven še popraskam zna biti še veliko huje. Ne poprask, mi po večini ne pridejo globoko, tečnoba pa precej.
Apropo popraskov.
Sem menda lani, ja lani, sem preveril, šel po novi ferati na Češko kočo.
O tem sem se razpisal potem, ker ta smerka in smer skozi prvo Prisojnikovo okno imata skupno samo jeklenico, vse ostalo v ključno z jeklenico, tudi ta, je pa vse drugače in po mojem sploh ne bi smela imeti istega termina. Npr. tej na Češko kočo bi se lahko reklo zavarovana plezalna smer, kar je ena neumnost, pa vse eno. Oni skozi okno pa zavarovana turistična smer. Ker razlike so očitne. Ta na Češko sigurno ni za penzionerje.
Zdej.
Saj tudi sam še nisem, a nisem več daleč, pa sem vse eno lih za glih čez prišel. Pa še to ne kr tko, kakor bo sledilo.
Ne, tja nisem šel tečen, še celo sila luštne volje, en tak široko nasmejan, sončen dan, ko bi kar po eni nogi skakal, če bi imel kondicijo, tako je bilo pa bolj v-glavno norenje.
Mogoče je bilo kaj na tem.
Torej, tam malo pred vpisno skrinjico, par metrov nižje, ko se že sluti konec saj vendar ni tako težko, kot je bilo, ko sem gor lezel, tam sem malo iz smeri šel, da bi se ognil prihajajočim, pa bolj da ne bi bilo že konec in da bom še malo okoli zijal.
Tam na zajli sem bil sicer brez čelade a v pasu pripet, pol sem se pa odpel in nekaj metrov v levo šel. Saj je bilo dosti prostora. Z višino pa načelno nimam problemov. Ja, jo spoštujem, a da bi se mi pa vrtelo, to pa niti pod slučajno. Ko ravno začnem gib snemanja ruzaka, da si privoščim kauco in keks, stal sem na šodru, se ta odpelje.
Padem na kolena in se po njih odpeljem za kakšen meter nižje. Z njimi tudi zabremzam, ker se z rokami ni dalo, se je vse premikalo.
Zdej.
To znamo samo nekateri. Bolj nadarjeni.
Si lahko misliš, da ni luštno s koleni ustavljati po šodru. Tudi na dlaneh se globoko pozna, a ne bi bil jaz, če ne bi ustavil tudi z nosom.
Saj sem se menda samo dotaknil, vsaj v tistem prevračanju je tako izgledalo, potem mi je pa iz nosu bistveno bolj lila kri kot iz kolena. Na kolenu je bilo itak malo belo pod odprto kožo, in je krvavo šele s časom ratalo.
Zdej.
Kot že nastavljeno in zakaj sploh tole omenjam, mene sploh ni ne vem kako bolelo. Ravno božanje kakšne super mačke tudi ni bilo, pa vendar.
Pol ko je prvi mimo prišel, po kakšnih 5 minutah, ko sem že frcal kamne iz dlani, in so se raze na obeh piščalih reče obarvali, je un ki je mimo prišel, čisto prebledel, in samo nekaj jecljal.
"A pokliče pomoč?
Zaka?
A nič ne boli?
Ka?
Saj ste povesem krvavi.
Kdo?
Pol pa še ta drug, koj za nim.
A kaj pomagam?
Ma ne sj ni nč. Mal sem se poprasku, pa kaj bi to. A pokličem 112?
Ma ne saj je samo še par metrov."
Lih koj ni bilo, daleč pa tudi ne. Skelelo je, bolelo pa čist mal. Sem verjetno bolj izgledal kot kar drugega. Sem se še pred kočo umil, tako da ni še ostal folk tako zijal.
Toliko o popraskih.
Naprej o tečnobi. Bistveno težja materija. Me tako včasih piči pa nima nobene prave osnove.
Zdej.
Prav pogosto se to ne godi. Ja, je tudi povezano, a zna biti tudi povsem brez veze. Kaj pa vem. Kar pride. In je.
Če pa moram potem še nekomu nekaj, pa bogi un. Posredno tudi sam, ker je povečini reakcija, tega pa nikoli več. Redki so tisti ki gredo preko. Pa magari še tako napletal in se opravičeval, ven vlekel, mehčal, ...

In tko enkrat se je ena prijateljica moje punce poročila, sila fajna oseba z enim še kar pomembnim literatom. Un ni bil ne vem kaj, a nekaj je že moralo biti, da je takega vzela.
Kaj pa vem. Ni moj tip.
Pa saj ni važno saj bo ona z njim.
Sem se pa z njo fino pobiral in predvsem moja punca in tko, tuki stoj pa nasmehni se, če je tak svečan dogodek in mi je povsem vse eno če si tečen. Zame se lepo obnašaj.
In sem se.
Cel obred.
Sicer tam ob strani, se nisem niti ne vem kako ukvarjal z prisotnimi. Kaj se pa to mene tiče.
In tko.
Saj veš.
Čakanje pred cerkvijo, pa riž, pa iiiii kok je lepa, pa take. Pol se gremo še mal usest v vaško gostilno in je vse superfinofajn. Mladoporočenca novim doživljajem naproti, večina domov, ta najbolj zagreti pa do jutra sod spraznit.
Clasic.

Malo morgen.
Ej je bilo govorov. Se mi je zdelo da lih do jutra. Sem že nekje ob 17h namontiral vse filtre, nič videl, nič slišal, nič povedal.
Uni pa gonili še bolj zagreto. So prav tekmovali kdo bo izdatnejši. Saj ne rečem, v kakšnem drugem kontekstu bi bilo celo zanimivo, pa magari utrujajoče, ampak tisti dan. Takrat mi pa ni potegnilo. Tudi potem ko so se že vsi majali in je Zdravljica bila deklamirana že v rikverc in sploh.
Ne vem če katerega iz PEN kluba ni bilo. Sedel sem na pijanki samih pisateljev in pesnikov in intelektualcev in ....
Jejhata, jest pa takle enostaven vosu. Ne vem niti, če sem zjutraj rekel nasvidenje. Če sem je bila to moja edina izjava.
Lej.
Ni vse tako enostavno. Niti pri meni.

180205 načelno

Saj ne vem kaj me je pičilo. Nima veze z danes.
Vendar:
Nategnejo te lih tok kokr se pstiš!
(Bi bolj pasalo na zaključek)
Sam dodam še eno, ki pa v resnici nima veze z gornjo trditvijo, ima pa z navezavami: Najbolj presenetljivo, da celo uni od katerih tega sploh ne bi pričakoval.
Sem že razpredal, da situacija neredi vse. Če dovolj dolgo traja, in je dosti pomembna, pa večina popusti. Samo naivčine in butlni ne.
Ok, no.
Še konkretno:
Moj primer. Sem ti že pisal, nad razočaranostjo, glede sodelavcev med krizo.
Zdej.
Glede na to, da sem v manjšini ali celo ednini, če gledaš na svet racionalno, kar ti sam sicer stalno nakladam, a kot sama vidiš, še najbolj racionalni bluzimo u 3 krasne.
Primer.
Sam nisem pristaš inštitucij. Načelno nobenih. Ni je sicer, ki bi mi šla ekstra na jetra. Je bolj usmeritev. Tako se tudi nikoli nisem našel s cerkvijo. Še z religijo ne. Sicer nimam nič proti, če kateri verjame. Kaj, je že diskutabilno, a to je itak njegov problem.
Zdej.
Če je tam pred svetim Markom 100 000 navdušenih vernikov, sam pa, tudi navdušen, na enmu hribu, kdo ima prav?
A je to sploh vprašanje?
Včasih ravno.
Ma ker butl. Kok je unim lažje.

Saj jim ni.
Moji luštni sosedi, so eni od. Pa imajo stalne probleme. U kva vse ne. Bi bilo edino normalno predlagat, pa zameni. Oj kaj hujšega. Tako da se samo čudim in kimam.
Če že lih na to temo nakladam, sicer nima veze z gornjim, a vendar. Če bi bili vsi kot Franci, po moje bi še meni prijalo. Da ne omenjam, da sem kot rocker govoril, če bi v cerkvi tak žur bil, kot ga znajo ameriški črnci narediti, bi že takrat vstopil. A to je že en drug kontekst.
Da se vrnem na iztočnico. Tisto moje, je bilo proizvedeno iz mojih projekcij. Zato je veliko bolje na vi.
Ne, med nama.
Ma ne.
Nama je ratalo iz prve.
Al kaj ko jest ne bi bil tko fejst? No, verjetno te tudi ne bi kontaktiral. Najverjetneje. A če bi bil en tam, to me vedno preseneti, kako so lahko eni taki. Sem ti že napisal da ločim na dobre in une druge ljudi. Unih drugih je precej. Ne niso vsi. Sam celo trdim, kot že večkrat, da dobre sprovocira situacija in pokažejo tudi slabo stran.
Ok, se zgodi.
Če ni distance boli.
Če so prevelika pričakovanja, je pa tvoj problem.
Ma ne tvoj.
To se pri nas tako reče. Viš tule bi bolj pasalo po anglešk. One's problem. Kako pa to v Slovenščini z eno besedo povedat?
Me pa vedno znova preseneti, ko vem za ozadje, pa ni mama kurba, ata pjanc, pa na cest gor rasl, pa več lačni kot siti.
Saj veš no.
Pa ni nič od tega, pa tudi ni bogi šefo, z neizpetimi ambicijami, pa je vse eno slab človek.
To so mi sicer že razlagali, pa včasih sem celo kupil, tisto da smo vsi dobri in vsi slabi. Pa Jing, Jang in še ostala klobasanja.
Ne, ne, ne.
Nič nimam proti. A take debate smo se šli tam pred in po diplomi, še malo. Ne prav dolgo, se je ipak začela kariera, pa taprava punca pa filharmonija pa otvoritve s povabilom.
Ma saj veš.
Eno obdobje, ko si in. In je vse tako zares. Pa mal pozabiš, na modrino neba tam na enmu kuclnu.
Jezus sm naložu. Pa sem hotel samo.
Če v naprej postaviš (zdravo) distanco. Določiš meje (vsaj glavne). Oznaniš da se vodi zapisnik. (tole je hec, a v resnici sila pomaga)
Pol pa:
Teikitorlivit. (ti določaš pogoje!!!) Ti povem da ti bo pol lažje.
Čist uredu pa nikol. Ker si pač komplicirana in lih zato fajna.

180207 ---- MAČEK ----

"Zdej. Kaj je bolno in kaj ne je tudi sila raztegljiv pojem, da ne rečem da je povsem od koncepta odvisno in interpretacij ravno toliko kot časovnih obdobij. Obdobij?
Pa ja.
V enih drugih časih še tercialke drugače vidijo kot danes."
Skratka.
Sem lani ločil eno. Ma ne jest. Po moje sem bil samo tisti ki je zatresel kozarec, da je kaplja čez rob stekla. Ne nisem bil kaplja. Verjetno je to z tresenjem kozarca še najbližja prispodoba.
Da začnem v tistih rosnih, nedolžnih časih, ko je bilo vse lepo in prav. To se samo tako reče. Veš da je voda povsem isti zvok oddajala v polnem čevlju. A saj veš. Učas je blo pa vse drgač.
No ja.

In grem po Jamovi, tam mi je bilo vedno luštno hoditi, ker so se nazaj grede videli mladci in u, predvsem mladenke, razpotegnjeni na steni obzidja. Je sicer hecno izgledalo, če tam eni na Himalajo plezajo in pravimo da so frajerji, tle pa eni na prstih nog in rok visijo pol metra od tal in so, kaj pa vem, po moje tut frajerji. Sem kar rabil, da sem se sprijaznil, da je oboje plezanje, pa sploh ni da bi primerjal.
Da ne omenjam, da smo na Rimskem zidu tudi svašta doživeli, pa to še niso bili časi, ko se je tu zakajalo. V tistih starih dobrih časih, je bilo vse še tako nedolžno in smo pač nešpricano, al je ful eko, Šlivovicu cuzali in so nam vse zahodnjaška gibanja segla a ma lih samo do kolena. Ajd do pasu. Ok, ampak več kot do ramen pa gotovo ne.
In mimo Mačkove vile. Ja stari mačak je bil še vedno sila prisoten, čeprav samo bleda senca tistih heroičnih časov za katere smo sicer vse bolj glasno slišali tudi iz oficielnih virov. So bili časi, ko se o tem menda sploh ni govorilo. Potem so bili časi, ko se je o tem samo šepetalo. Prehod iz šepetanja v prva tipanja na glas je bil pa ravno takrat ko mimo vile prečkam Groharjevo in nadaljujem po Jamovi.
Tam je gradbeni fax. Ja pa cel haufen drugih tudi, a o tem kje drugje. To je bil moj teritorij in kot tak mesto spomina.
U kva vse ne.
Na gredbeni smo imeli nekaj predmetov. Nekaj zanimivih, oblikovanje pohištva, pri starem Kralju, rex stol vendar, nekaj odločilnih, statika mi je kar šla, pa menda me je bolj ta star obrajtal, in obrambo in zaščito. Ne moreš verjet, kaj vse se včasih nismo šli.
Dobr.
V srednji smo imeli enga, ki je zares doživeto razlagal, kako so z tistimi kratkimi italijanskimi pušami, tanke preganjali. Pa veš da smo ga radi poslušali. Je bilo bolje kot kavbojski filmi. Ta na gradbeni je pa formalno, obramba in zaščita to naša je osveta. Menda je nekaj drugače, a saj veš na kaj namigujem. Skratka najbolj dolgočasno možno. A so nam že prejšnji letniki povedali, če si prisoten narediš, če se ne trapiš z oceno seveda. In obratno. Veš da smo sedeli in se tudi vse drugo šli samo tisto na katedru ne. So bile tam spredaj ene piflarce, a te so itak vedno tam, še iz prvega osnovne šole.
A to je bilo že bolj pol.
Začelo se je pa tam, ko sem na Jamovo stopil.
Takoj za vilo, na križišču je vila z vrtom, se zavije na parking za faxom. Takoj tam, prvi korak, ok drugi, dobr, mogoče tretji, zaškripajo gume in se ena ustavi, a ma res centimeter od moje noge, z nosom na steklu, fiček je pa skor stojo napravil.
Ene tko vozjo.
Seveda sem se nasmehnil una pa tut. Sva bila oba srečna, da ni bilo hujšega kot v hlače. Ma ne res. Sem se skor.
Pol se čist dobro ne spomnim, a povsem možno, da sem že takrat šel na predavanja od obrambe. Seveda smo se uni tanajbolj pridni v zadnje klopi usedli, da bi imeli najboljši nadzor nad materijo. Res. Od zadaj vse vidiš in potem ni tako sila dolgočasno. Da ne govorim, če že rata, lahko kateremu papirček vržeš v glavo in ....
Ok. Nima veze. En tak mal dolgočasen dan. Pa spet ne podn od podna, da bi že začel papirčke metati. Tam nekaj skiciram, ostali po parčkih nekaj šepetajo, stari pa nekaj melje in celo na tablo piše. Ej pojma nima kaj.
In uleti una ista z nosom na šipi. To se je naknadno pokazalo, to je oseba, ko vstopi v prostor, se klima kompletno spremeni. V še tako zaspano in dekadentno sceno, v trenutku vnese eksplozivno energijo. Skratka vsi utihnejo, normalno se obrnejo, še tastar neha mleti.
"Oprostite, oprostite, promet pa zastoji pa parking pa saj veste kako nemarno ljudje parkirajo, pa tak i sve."
Dobro, dobro, ponavlja stari. Tamala pa kar melje. U kva vse ne. Se končno le usede. Kam neki? Ja k meni. Če sva pa že stara znanca.
"A sm kej zamdila?
Nč.
Sej vem, tle je čist brez veze, a je treba priti da narediš, Polona, a greva pol na kavo, a si gradbenik, jest sm za nizke gradnje, .... in tko."

Ter se pojavi pred par leti. Una ista, sicer še vedno super fajn baba, a na obrazu. Ne moreš verjet. Iz tiste rosne deklice, kar gledal bi jo in nič govoril, takrat ko ti vzame sapo, tako je bila luštna, itak pa do besede ne prideš, če bi le kaj hotel.
Lej.
Tudi če ne bi povedala, bi pogruntal, da je bila na zelo pomembnem položaju, da so jo fino zajebaval iz vseh strani in da je vztrajala skor do konca. In vse to se je odražalo na obrazu in očeh.
Kako se pa to vidi?
To ne znam razložiti. A pri nekaterih se vidi razlika med kristalnimi in meglenimi očmi. Pri nekaterih zelo. In Polona je bila zelo zamegljena. Tudi potem, ko je v tanane razložila situacijo, potem ko je vse jasno, potem .... Potem se ne da pomagat, ker nazaj hodit je povsem brez veze. Ja, če tripaš na beso (krvna osveta). A to je med racionalnimi butasto. Isto butasto, kot občutek, sem se poražen umaknil, ker so se a ma lih vsi zarotili.
Ne rečem. Njen karakter ni enostaven.
Lej.
Ker zanimiv je pa enostaven.
Pa spet.
Lohk je men od zunaj opazovat in se čeljustit. Ko si v materiji je en povsem drug občutek in predvsem drugo stanje.
Zato sem jo poizkušal potolažiti, kakor sem pač znal. Včasih so situacije katere niti ne poznam, kamoli obvladam, pa lahko operiram samo na teoretični ali vse obči ravni. Ej, kaj pa vem kdo je komu kaj na vladnem nivoju. Si predstavljam da so vsi kot pes in mačka, sicer ne tako odprti, da bi mačke po luftu letale, kot jih je moj Valdi podil po dvorišču. Sigurno bolj sofisticirano, a to ne izključuje, da ne bi kateri odleteli a ma lih kot kamen katerega brcneš na cesti.
A kdaj brcneš kerga?
To sva obdelala. Sicer ne more iz svoje kože in bo menda tožila državo. To samo kot zanimivost, da se nekateri še s takimi trapijo. Sem jo raje obdelal za prihodnost. Ker tudi tu se je povsem zakvačkala.
Saj to je vendar povezano.
Seveda če si velik šef te nikoli ni doma. Še takrat ko si je pa glava v službi. In si kar predstavljam, da je najbolj pomembno na jadranju priti v marino da greš lahko online in rihtaš neki nujnega. To je pa stalno.
Zdej, kaj na to pravijo otroci. Otroci sami rasejo in so prilagodljivi in če jim nudiš sigurnost in zaščito niti ni nujno da zbezljajo. To je precej od karakterja odvisno. Verjetno se le najde nekaj ljubezni vmes, med nujnostmi.
Desc.
Desc pa ni tako enostaven. Ja so faze in ni da bi zatrokiral koj na začetku. A če predolgo traja, pa še tako prilagodljiv po svoje obrača. Dokler smo tolerantni mogoče celo prebavljivo, če že ne zaželeno. Al kaj ko take šefice, šefi tudi, nima veze z spolom, ima pa z karakterjem, ne morejo, da ne bi tudi desca komandirale. In poči. Slej ko prej. Bolj je vprašanje kako in kako intenzivno. Ter še huje kakšne so posledice.
Glede na to da veš kako avto vozi. Kako vstopi v predavalnico. Kako .... So tudi posledično reakcije descove teatralične.
Pa spet.
So primeri ko se ljudje potem ko se pomirijo režijo svoji koleričnosti.
Tega je malo.
Večinoma so reakcije v negativnost in onadva sta zabredla, se mi zdi, da skoraj do dna. Samo še tepla se nista. Al pa ni vsega povedala.
A dej no. Da zanalašč z beštekom v kuhinji ropotaš, ker je prišel proti jutru domov, ves pokozlan. Do tega sploh ne sme priti. Tako daleč se ne sme. To prekineš že...
Kdaj?
Je diskutabilno, nič ne rečem, pa vendar takole daleč, pa magari še tako tehtni razlogi.

Tule bom sedaj opisal eno sceno, o kateri se ne govori veliko, je pa sila prisotna in v mnogih situacijah celo odločilna.
Oba sta iz starih, intelektualnih, vplivnih, bogatih, lepih, ja celo to, družin.
Zdej kok je on njej.
Ne.
Kok so njegovi njej pomagali do položaja, ali obratno, ne vem, se nisem nikoli poglobil. Sem pa imel priložnost spoznati, srečati in po malem celo sobivati z obema familijama. Ja če si arhitekt, se zapleteš, ne vpraš kam vse.
To je sicer močan argument, da se trudiš obdržati zakon skupaj. Ne rečem. Če ti mama, ata, teta, stric, cuzi, muzi, popek ... težijo, do zadnjega. Če je celo odvisno, kako se bo na ministrstvu za .... obrnilo, potem ni lahko. Pa vendar je še Čarles Kamilo zrihtov, pa je bila še težja kolobocija.
Tko da je bolj vprašanje kok se pustiš.
Občasno se oglasi in mi poroča situacijo. Tudi njen je foxterjer in morava prav vpiti da se kaj zmeniva. Ker kadar se razgovoriva, takrat je povišan ton, in hitrost govora in mahanje in .... Kuža tut nabija na ful. Če pa le utihneva, tudi to se kdaj zgodi, je pa on tudi tiho. Po moje obvlada in sodeluje v pogovoru.
Zdej prav sije iz Fb, tam nekje na Tajskem verjetno novi medeni tedni. Njega se (še) ne vidi.
Sam da mi je srečna, kakor ponavadi nastavim.

180208 lakan

Pri naju me navdušuje ravno to, da je tako lahkotno in tako zares. Včasih imam zares bremzo zategnjeno, z nekaterimi, ker je potrebno stalno dokazovati kar koli hočeš povedati.
Kdo pa to prau?
Jest.
Kje si pa še to vidu?
Lej tuki, kažem na skico, na primer.
Da ne omenjam unih, ki stavke tvorijo, s kaj je Lakan reku glede tega in Lutrek glede unga in naj bi potem pomenilo, da je en lih tak kaliber, ali pa celo boljši, ker je itak ene tri genialce v isti pisker dal in je genij.
A dej dej. Tko se sploh ne da pogovarjat. Med arhitekti je to največji problem. Lej, sem tole narisu, kt Plečko (ali kot kateri drug).
Ej, nariši, pa tiho bodi.
Bomo drugi povedali ali je ali ni.
Če se bodo eni razgovorili sicer še ne pomeni da je dobra rešitev, je pa gotovo sprovocirala enega in kot taka fajn. Če je pa celo umetnost, se pa itak vidi posthumno. Tiste katere danes priznajo za umetnike, večinoma čas povozi in potem izpadejo umetniki drugi, kateri sploh niso bili razumljeni.
Sem torej ta največji umetnik.
Midva pa, se mi zdi, tako čutim , a-ni lepo, pa kok je luštno in ima isto težo kot če bi Stravinski eno zašpiču. Ta sicer ni moj tip, a se ne spomnim nobenega za katerega ne bi bila potem še potrebna razlaga.

180209 veliki dan

Jeeeeeezus sm cviknu.
Želim ti veliko lepega; ob prebiranju in v življenju nasploh.
To isto napišem v primeru ko mislim da se ne vidimo, slišimo, pišemo, .. več.
Ko je bil ti, čisto prehitro in je od zdaj naprej bistveno večja distanca, kot pred njim.
Na srečo je spet ena moja kolobocija in je v resnici ta veliki dan.
Zdej.
Upam da ni podobno kot z Aldom, ko je po njegovem postu ena 6 mesečna luknja. Upam da ti zalaufa.
Vmes sem, tudi kaj drugega pogledal, ni stalno samo tvoj blog. Verjetno se celo poznate. Po istih koncih hodite. Pa podobne fotke delate. Al kaj ko razen, kam se pa klele pride, zares ni da bi primerjal. Ne fotk, ne opisov, ne vzdušja. Tega pa sploh ne.
Superca si.
Zdej.
Da se mi ne prevzameš. Čeprav ta dobri se celo lahko, in kot taka ... ni nič narobe.
Superfinofajn.

180210 dedi

Sem mislil da se bo počasi kaj le zasukalo, pa zgleda da slabo generira samo sebe.
Tole je apropo na Prešernove nagrade.
Bi človek mislil, da bo vsaj kateri brezčasen, brezmejen, univerzalen in s pogledom v prihodnost. Ne rečem, sedanjost je treba poznati in jo tudi razumeti, da te pa omejuje, preko tega pa gredo samo ta boljši. Da ne omenjam preteklosti.
Pa zgleda še dolgo ne bo nikogar.
So predstavitve, razlage in interpretacije le teh, a ma lih iste kot pred 30 leti, samo apdejtane z današnjimi protagonisti. No.
Takrat je bila bolj definirana meja med zajebanimi in jebači. Sedaj ni vedno jasno kdo koda, kdaj in zakaj.
Ne rečem da imam vsaj malo prav, a ti pravim, mi se še vedno v socializmu valamo. Ja zvezda je rumena, zastava pa modra, ni da ni nič drugače, a protagonisti so pa kar isti. Al pa njihov podmaldek, ki isto melje kot njihovi dediji.
Veš, bistvo je sila enostavno. In me ravno zato toliko bolj čudi, da narod kar sledi in se nič (več) ne buni.
Mi več ali manj že celo življenje govorijo, nič ne razumeš, to je čisto drugače. Primer je iz drugega štosa a je v resnici ista zgodba.

10 občin, 10 fikusov, 10 kseroksov, 10 vratarjev. 10 davkov.
1 občina, 1 fikus, 1 kseroks, 1 vratar.
1 davek.
Davek za 90% nižji.
Ok morajo več delati, pa jim damo 100% večje plače. Še vedno 80% nižji davki, kdo bi se jih branil.
Ti nč ne razumeš, davki se razporedijo in tko. Zakaj pa nihče ne skoči. Kako se lahko dajatev za odvoz smeti prerazporedi. Torej imajo druga sredstva. Če jih imajo so pa davki še nižji.
Tis vosu.
Zato mi je tako žal za Angleži so se tudi menili o že zmenjenih stvareh. Se niso mogli in so raje šli. Skratka akcija.
Pri nas pa še vedno jamramo.
Država bi morala.
Državi ni treba nič, če ni tako zmenjeno. Zmenjeno je pa tako kot se dogovorimo. Ti, jest, če je še kdo pa še on. Da bi pa en dobil honorar po difoltu, če smo se trije dol usedli, sem pa odločno proti.
Seveda ne vem odgovora. Če bi bil vedež, ne bi bil revež, so rjakl naša rajka stara mat.
Mogoče bi pomagalo, če bi ta bogati, tudi tisti z kaslcem na otokih, plačali del davka ali državi, ali pa za umetnost. Če bi sami zbirali, bi ta bolšji umetniki sigurno dobro skozi prišli.
Zdej.
re Tako kot vedno.
Ni problem za ta boljše in za ta slabe. S temi naj bi se vedelo kako in kaj. Al kaj ko smo večinoma srednja žalost. Nam bi bilo pa sigurno težje. A to niti ni tako pomembno.
Finci.
Ne že spet.
Pa lih.
Finci imajo kategorijo, saj ne vem kako se reče, a jo imenujva tukaj "narodno Blago" Če kdo to dobi, se mu ni treba nikoli več vprašati o eksistenci. Jo pa dobijo sila redki. Ni da bi bili zaslužni naši. Ali celo avtomatizem. Zdejs pa ti na vrst. Kot naši akademiki. Čreda bajeslovno plačanih partijskih senilnežev.
U na to so pa sila šarf.
Srednja žalost dobi štipendijo. Ne vsi, pa magari ustanovili zavod, in predvsem traja samo 5 let. Potem pa nikoli več nič od države. Razen socialne, pol ko propadejo.
To je sicer slabost njihovega sistema.
Njihovega?
Finci so bolj na Indijance. In jih alkohol hitro vrže. In je kar rek. Če hočeš umetnika uničiti, mu daš štipendijo in bo 5 let pijan, posledično kronik, ter nikoli nič več naredil za umetnost.
A kot rečeno to je njihova specifika.
Pri nas bi vse eno nekateri izplavali. Ker mišljeno je da bo začel umetnik živeti od svojega dela.
Ka?
Kaj pa je to?

To pa ni socializem. Lih o tem sem hotel.


180211 solitude

Lej.
To je tko.
Sam biti je od do, lih ene 100 variant, kakšen subtilen bi jih pa še več naštel. Mislim da je bolj vprašanje kako to jemlješ, ali celo kakšno dramo iz tega narediš.
Kakor si superiorno opisala enega tvojega, ki ti je bil sicer prehiter, a si tudi na koncu napisala da si dozorela. (Moram zopet najti, da ne bom drugih terminov uporabljal)
---
... vsak v svoji sobici, s svojimi mislimi, idejami, premišljevanji, a s srečevanji v skupni kuhinji in dnevni sobi ob deljenju misli ...
---
Ti je predstavil skupnost individualcev ki se srečujeta. Prispodoba gor al dol, a esenca biti sam je točno tu.
Da ne rečem da je samo tehnika. Verjetno me imaš že poln kufr z mojo tehniko, a vsaj kot drugo mnenje, je pa le lahko.
Torej si rada sama.
Fajn.
Po moje sploh nisi, ker nas je cel haufen, ki s tabo čutimo.
Zdej.
Seveda eni bolj, eni manj. Eni še vedno, eni pa s časom malo manj. To so pač stanja vezana na ... U tle je tudi 100 variant po tamelem.
Tako si lahko (je en lahko) sama s sabo.
Sama s psoma. To itak ste najboljši par.
Sama iz enmu občasno, pogosto, stalno.
Sama iz enmu na distanci, blizu, skupaj.
Sama iz enmu površno, zares, intenzivno.
Če vse te možnosti združiš je že kar kaj za počet. Da ne rečem da zna kar trajati.
Tudi ni nobena posebnost, tega ni malo, da so ljudje skupaj leta, vso zgodbo, pa sta več ali manj sama v mnogočem. Ja, sigurno je bil čas, ko nista bila skupaj sama, a ne vem če ni to samo takrat na začetku. Takrat so pa menda večinoma hormoni.
"Bi bilo treba predebatirat.
Če pogledava klasično zgodbo.
Ka pa to je?
Mogoče takole:"
Se tam nekje zasvetijo ene oči. Jih druge vidijo. Ne umaknejo pogleda, ...
Da ne bom predolg. Raje spustim že znano, in potem živita ever after.
Kdaj, zares, ampak res zares, ful najbolj možno zares, sta bila skupaj? Ko takole razmišljam, ne vem če res ni nekaj na tem, da čist samo takrat, ko še nista bila skupaj, pol pa še mal na začetku.
Ko še nista bila skupaj, pol ko ne umakne pogleda in se čez čas vse eno zapleteta v razgovor, in izpade da je .... u kva vse ne.
Ko že kaj izpade, pol sta že skupaj, čeprav se še ne ve ali bi sploh špilalo. A so pričakovanja na vrhuncu in ti hormoni ne dajo spati, in samo čakaš, da bi jo zopet srečal, zraven pa trepetaš, da se bo izšlo in ne boš kakšno neumnost prehitro rekel, ona pa podobno.
Takrat sta skupaj in takrat nista sama skupaj. Takrat sta eno.
Še, v fazi ko fant naklada, punca ga pa prav pobožno gleda, takrat sta eno.
Pol, pol je pa hitro kaj.
Da ne rečem, potem ko se najdeta, potem je pa že težko da sta še eno. Že prvi sex je. Ok, no. Saj bo bolje. Preden se najdeta in uskladita traja celo večnost. Da ne rečem da se je treba prilagoditi.
In potem večinoma stalno. Potem ko se še starši umešajo, je pa treba imeti zalogo ljubezni, da pogoltneš ene koncepte, za katere si vedno menil da so mim, a če že lih težijo pa naj jim bo, ker v glavi je še vedno un občutek od začetka.
Koliko ga je v realnosti. Kdo bo smeti odnesel, se pa sproti prilagajamo. Pri enih izica, sploh da ne omenjaš, eni znajo pa že iz takih narediti dramo.
"Na tej stopnji se naredi največ napak.
Tu bi se morala narediti pogodba. Ok, mam te najraje na svetu a mojega kofeta vse eno ne dobiš.
Viš pa se že tu delajo kompromisi. Sam en šluk. Pa še lupčka.
Kje je pa meja?
Ni je."
----------------------
Pol ko nazaj gledam.
Zdej.
Več ali manj še kar drži gornje nakladanje. In sploh ni problem sam z nekom. So vse eno vmes dosti intenzivna srečanja in že zaradi teh se splača skupaj ostati. Ja, jih je z leti vse manj, če iz tega panike ne delaš, je vseobči občutek pozitiven.
Ka pa vem?
---------------------
Pikaso prau:
Without great solitude, no serious work is possible.
Če je ker sam še ni Pikaso.
Je pa možnost.



180213 tura

»Ok, no.
Nism vedu.«
Lej, en gre na en karnijski hrib, sem mislil, de je tvoj.
Tudi tekač, to se menda vsi poznate, ali pa vsaj veste en za drugega.
V zimi s toliko snega turno smuča.
Kar mislil, da bi tudi ti morala probat.
Sploh me čudi, če en 3x leti na en hrib v enem teku, tako da naredi Triglav, pomeni da ima čist preveč energije.
Si verjetno naspidirana, ker so se mogoče barke zasidrale in je samo še vprašaje časa, da začneš pisat, da se bo kar iskrilo.
Kobisaj.

Moja turna smuka je, kot rečeno, iz enih drugih časov in tudi tu nisem ne vem kaj naredil. A užival sem pa nepopišljivo.
Par krat sem se dal peljati na Komno in nato po okoliških kuclnih. Ne prav daleč. Nič dramatičnega. Se prav za prav ne spomnim kje, ker je bilo neprepoznavno, glede na poletni čas, ko še nekaj vidiš in ima celo ime, nekatere si pa celo zapomniš. Tudi poanta tam nikoli ni bila, da bi smučali iz ne vem kje, z ne vem kakšno težavnostjo. Bila je super fajn družba in to je bilo edino pomembno. Eni so celo nekaj vedeli in nato nas totalne brezveznike učili. Mi smo se nekaj časa dali, pol je bilo pa bistveno bolj važno, da je faj in je bilo. Se sploh ne da opisat.
Vse.
Kuclni, sonce, ok, vroče je tudi bilo, še posebej ko v breg rineš. Dol pa niti ne tako. Itak smo parkrat samo v majicah smučali in prišli dol bolj opečeni kot poleti. A to so bili časi, kdo nam pa kaj more. In nam tudi ni nihče niti poizkušal.
"Nevarno?
Ma, no.
To je tko."
Tudi na Vršič smo radi šli. V časih ko ni bil prevozen in je vijuganje dol po hosti ene prav posebne vrste užitek. Ja, pa kaj vse se ni zgodilo. Sem bil sila ponosen na prave pancarje SanMarko.
Tule je treba eno reči na vezi.
Prej na Komni in tudi potem na Vršiču, je večino mojega veka prevladovala kandahar vez.
Ka?
Ne, ne, ne, ne ni psovka.
Čeprav je ena prav čudna beseda. A je čudna dan današnji. So pa bili časi, ko so vsi, no skor, eni pač niso nadarjeni, a to nima veze z vezmi, vedeli kaj pomeni.
Ne vem če ima kakšno vezo s pokrajino s podobnim imenom, a se ne bi niti čudil.
Nima veze.
Včasih smo smučali v gojzarjih.
A dej dej.
Res.
Gojzarčki so včasih imeli izrazit rob na podplatu. In prvi del si zataknil v kovinske čeljusti povezane z jermenom. Ok, pol proti koncu jermen ni bil več potreben, ker naj bi nastavljivi zobci delovali isto efektivno. A pri meni ziher, je ziher, je jermen ostal do zadnjega.
Ta del je bil fiksen na smuči.
Peta se je pa migala. Sicer si jo lahko fiksiral, kadar si smučal, a ta del ni bil 100%. Tu je bilo že diskutabilno.
Vse skupaj pa je bilo pritrjeno z zajlo, katera se je pritrjevala spredaj pred čevljem. Potem so bile pa variante na to temo. Eni so imeli na koncu celo isto glavo kot na slalomskih smučeh. A je bilo bolj teoretično. Preden so kandahar vezi izginile, sem izginil tudi sam iz smučarskih logov. Tako da sedaj bolj teoretično spremljam razvoj in tehniko.
Sem moral ilustrirati, varnost v tistih časih je bila sicer enako pomembna kot danes, a je bila v primerjavi z danes bolj karikatura.
Hec v resnici.
Tako sem na enem spustu z Vršiča, v tistih že omenjenih pancarjih, ki so pa bili 3 številke preveliki, a to pač ne moreš izbirati, že tako sem bil taglaven da sem jih sploh imel, smučal v celcu tako, da sem bil v pršiču čez kolena, včasih pa celo do pasu, in se pod njim pač ni videlo podlage. In se zahaklam v vejo pod snegom, in to v ful brzini, poletim kot Janez Polda v Planici, a on na smučeh, sam pa bos. So smuče in pancarji kar tam v snegu ostali. Če ne bi tako cviknil, tole je pa siguren konec, al pa vsaj špiralen zlom, bi se že v zraku režal, ker je bilo, a ma isto kot v risanki, ko Jery Toma spotakne. Eto isto.
Sem tam pod snegom, par trenutkov zastal, migotajoč s prsti na nogi, ugotavljajoč al še migam, al sem še cel. In ker ni bilo nobenega znaka nesreče, razen mrzlih nog, sem se začel ven prebijati. Drugi so v podobni vnemi mimo odpeljali, tako da sem jih srečal šele v Jasni. Včasih je bila to planinska koča, že fino pod gasom, in sploh noben ni pogruntal da me ni.
Mogoče bi se me kdo naslednji teden spomnil, ko bi se spet menili, kam bi šli smučat.
Sam toliko o varnosti v turni smuki.
Zdej.
Meni se ni direktno nič omembe vrednega dogodilo na smučah. Ne na turi na na progah. Smo pa tako enkrat, za 1. januar na Vršič šli. Tam malo pili in peli iz enimi znanci, ki so v Poštarskem imeli najeto. In se potem prav prešerno poslovili. Ker smo jih v resnici na smuči spravili. Ko smo mi gor rinili so oni še spali.
V njihovi grupi je bila ena s katero sva se še kar rada videla, a nič omembe vrednega. Samo bolj močen stisk ob slovesu kot z ostalimi. Mi smo od smučali. Jutri pa izvedeli da jih je zasul plaz in njenega fanta za vedno.
Šrauf je pa podobno storil ne daleč stran.
"Nevarno?
Kaj pa vem. Meni nikoli. Sem imel več sreče kot pameti."
Tako da previdnost ni nikoli odveč. Veš pa nikoli kje. Lej tut če laufaš na hrib, se lahko spotakneš in z glavo v kamen trofiš.
A boš zato nehala?
Ne.
Ti pa priporočam da poizkusiš. Po mojem boš sila uživala. Ker, ker, ker. Sploh ni treba divjat. To smo pač počeli junci mladi. Če greš na AlteMaver iz Soriške, je nazaj grede, sila luštno.
Gre kar samo.

180214 jestTut

U tale me pa že dolgo tišči. Še preden si izskočila, je bilo v mnogih kontekstih aktualno, jestTut je tukaj zdaj, pol pa še ti naložiš da trenutno bivaš kot alfa ....
Jest pa alfa sem že napisal. Če že kaj sem delta. Pa še raje detelj. A nisem hotel o tem, ampak ....
Vem sedaj ni čas sploh tole pogrevat, ker je pač v kontekstu. Ja če bi bilo kaj na tem, bi se celo globoko strinjal. Strinjal s tem, da bojo od sedaj punce manj trpele v družbi. Ko bi bilo res kaj na tem, pa zgleda ama baš drugače.
Skratka, se zopet ukvarjamo z dvoličnostjo gringov. Sploh ne z bistvom. To je bilo takoj jasno.
Takoj ko sem prvič slišal za jesttut gibanje. So Francozi v studio povabili tri več ali manj vplivne punce in enega zamorca. Pa ni mogel nič reči, ker so ga histerične pripadnice onemogočile v kali. Da nimajo prav nisem nikoli trdil.
A da se ne sme nič drugače pogledati pa takoj. Skratka zamorc je ena vzpenjajoča holivudska zvezdica. Eni ga poznajo. Sam se ne zanimam za nove face. In je par krat začel da je kot zamorcu bilo sila težko kariero delati in da je moral veliko dreka požreti. In bi bilo edino logično da neha, a je bil pač zagrizen in je šel preko brez velikih posledic.
Pa sploh ni bila poanta v tem. Zamorci gor ali dol. Zadnjič so se še musliti oglasili, pa je bila reakcija, da zmanjšujejo pomen jesttut gibanja.
Skratka v puritanski Ameriki so punce najebale. Za vse ostale je pa vse eno. A ma lih tako je izpadlo.
Pa končno o bistvu. To je bil samo uvod. Ker. Ker o tem se sploh ne govori. Pa je po moje srž.
Tale vinski-kamen je šel samo preko vseh meja, ne samo dobrega okusa, ampak predstavljivega. A čudna so pota posameznikova in mi, ta naivni si niti ne predstavljamo kaj se tam zunaj vse godi.
O tem so debele bukve napisane.
Za greh sta potrebna dva. To sem že par krat navrgel. Pa da nadaljujem pri alfi. Ali je alfa sam alfa, ali je zato alfa ker ima okoli sebe čredo voljnih. Pravim da brez črede voljnih ne bi bil niti alfa.
In tu je bistvo. Voljnim paše, da so lovljene. Tako je to stvarnik naštimal pri ljudeh so voljne super zrihtane, alfe pa niti ne. Bistveno bolj špila moč. In ta privlači (vzburja).
Zato pa je toliko primerov, ko sploh ni tok dobr desc, pa ima polno zasledovalk. Tipičen primer je bivši francoski predsednik.
Ko sem že pri Francozih. Tam je celo fajn, če jih ker ima veliko, to enačijo z uspešnostjo. No saj pri nas ni tako drugače, samo tako izrazito ni.
Tako da. Mnogo tega je normalno. Kaj, je sicer diskutabilno. A pri vinskem-kamnu je bilo vse dokler ni šel čez mejo precej podobno.
Pa ne spet enačit, da se s tem strinjam. Saj sem detelj. Če kdo, sem prvi, ki navijam za enakopravnost.
Vseh, ne samo punc.
Sem pa tudi med tistimi, ki trdi, da je precej punc ki imajo rade moč, pol pa še mal cvilijo zraven.
To paše.


Ps.
Sem zadnjič videl dokumentarec, koliko jih je imel kenedi med tem ko je žaklinka igrala vzorno ženo. Pa sploh ni bil problem v tem. Problem je bil da so mu punce rihtali mafijozoti.
Pikasotve punce so vse lebdele nad oblaki, dokler jih je po rokah nosil. Pa so morale že med skupnim življenjem sprejemati drastične spremembe.
A je kateri slab?
Sedaj celo kažejo da je bil ljubeč ata. Pa magari trdil, da noče nikoli videti Palome.
Če vinski-kamen nebi šel preko meje zdravega razuma, sploh ne bi bil problem. Tako holivud funkcionira.

Pa ne samo ta.

180215 hiše

Naselje je lahko tudi mesto. Mesto pa ni samo naselje.
Sicer so mi tiste izjave sila pri srcu: »kaj za vraga je pred tisoč leti ljudi gnalo sem gor postavljat bajte?« Ne samo da so mi bol pri srcu, čist bolj res so, kot kar bom naprej napletel.
Na žalost ni bilo nič romantike vpletene. Pa čeprav bi raje verjel da je. Bila je čista funkcionalnost in to ne naseljencev, temveč zemljiškega gospoda. Ta naselitveni vzorec je prav okoli Loke sila izrazit. Mogoče zato, ker ni bila posvetna gospoda, ampak cerkvena in so toliko bolj sistematično profit delali. Ja, vse je bilo zaradi profita.
Če so gručasta naselja, še lahko imela vsaj kanček Slovanske prvobitnosti, so potem razpotegnjena bila samo še razparcelirana pokrajina. Čez čas ko je zmanjkalo dobrih placov pa so celo naseljevali ljudi v take brege da se človek vpraša pa od česa so živeli. Zgleda da so, vsaj nekaj 100 let je bilo naseljeno.
Če bolj konkretiziram.
Ločitev po razredu je mogoče najbolj vidna prav v Loki. Grad in nad vsemi zemljiška gospoda, v Loškem primeru škof. Na gornjem trgu bogati vplivni meščani, s časom tudi obubožano plemstvo. Dolnji trg obrtniki. Raja pa itak zunaj obzidja.
Razdelitev zemlje po enakem vzorcu je precej dobro ohranjena v Bitnjah. Še bolje se to vidi v Šenčurju. Kjer je del okoli cerkve, gručasto naselje, verjetno še iz slovanskih časov in nadaljevanje ko je zemljiški gospod, razparceliral zemljo in naselil svoje.
Svoje?
Ja svoje.
Nacionalizem je sila mlada zadeva, vsaj za naselitvene vzorce.
Predhodnikov Slovencev je bilo čisto premalo. Jih je kuga in Turki in 7 suhih krav, pa še katera bi se našla.
Zadnji val naseljevanja, ko ni bilo več zemlje, hoteli so pa vse eno dobiček se luštno vidi na obrobju Ratitovca, kjer so nemški priimki običajni, menda pa tudi ni dolgo, ko se je gor tudi bavarsko govorilo. Zemljiški gospod, reciva da je bil iz okolice Munchena, in jih je imel preveč jih je določil, vi greste v Zgornje in spodnje Danje, Sorico, in tko.
Kar na britof na Sorici pejd.
Kok je bilo romantike, ko ti rečejo gasput (gospod), culo povezat pa u breg. Ti celo sekiro zrihta, krčevino moraš pa sam narediti in to v tisti breg. Lej, če nočeš preč priti pa greš. Pol pa itak poznaš. Cvetje v jeseni in Koplji pod brezo, pa take. Da ne omenjamo sociologije "ogenj rit in kače niso za igrače", je vse razloženo.
»Ma ne.«
Jest tudi sila rad zijam skozi okna zapuščenih bajt in opazujem zaprašeno kuhinjsko kredenco z zarjavelim ogledalom in škatlo bombonov 505 sa crtom in tudi v meni se budijo romantična občutja, kakšne neki zgodbe so se godile takole pod vrhom hriba s pogledom na zahodno sonce.
Če ne bi bilo tako krvavo prozaično, bi se raznežil.
»Res.«

Lepota in hiše.

Tale je precej škatliva.
Po moji fižolofiji ta dva termina v bistvu ne gresta skupaj. Pa magari na koncu, ko je razčiščeno, ostane samo še lepa al ne.
Še huje.
Arhitektura ni umetnost.

To je pa tko.
Bistvo arhitekture je da ne pušča. Česar koli. Najprej temperature, potem vetra, dežja, intimnosti.
»A dej dej.
»No, a si že videla kdaj wc brez odtoka na sredi dnevne?«
Oj, tako enostavno je to.
Zdej.
Grem še dalje.
Tistemu kateremu uspe zadostiti vsem tem in podobnim kriterijem, pravim, da zato še ni arhitekt.
To je tako kot s pisavo.
Če so tuš, wc, štedilnik, vrata ... črke. Potem je skupaj, wc-tuš-bide-umivalnik-ogledalo beseda. In to kopalnica. A si že pisatelj če znaš zapisati kopalnica?
Če sestaviš kopalnico, predsobo, kuhinjo, dnevno sobo, balkon si novinar. Dobro obvladaš svojo obrt. Če pa hočeš biti arhitekt, pa rabiš več.
»A kaj?«
Ej, pojma nimam. A ene hiše mi super ležejo, ene pa čisto nič. Ene so lepe, ene grde. A šele kontekst in doživetje potem izluščita iz množice nekatere, za katere se celo zazdi, da so brezčasne in za te bi se lahko reklo če le niso umetnost.
To je v naši dolini globok problem. Ne rečem velik, niti karkoli drugega. Ampak globok. Ker je mnogo premnogo ljudi, ki se pogovarja o arhitekturi in umetnosti. Če obesiš slike poravnane na zgornji rob, še nisi Plečnik, pa magari eni točno to. Kt Plečnik. Ne samo da nisi Plečnik. Še arhitekt ne. Ker to pač vsak obvlada in zatorej ni umetnost.
Kriteriji so povsem razvodeneli. Pa nima Plečko nič s tem. Njegov problem je samo da je bil genij in po njem ni bilo nikogar več.
»Ja, pa ja.
Ti povem.«
Problem je ravno v "tko k" sindromu.
Vsi ki poizkušajo kopirati mojstra so strel v prazno. Sploh kogar koli. Dokler ne bo splošna klima, da se je treba izpostavit in prevzet odgovornost ne bo nikoli nič nadpovprečnega. Saj se občasno vrne kakšen iz hladne tujine. In glede da je bolj trendovski celo potegne pozornost. Pol nekaj časa doma, ko tudi ostali zvemo za trend, pa nič več ne neredi.
Ja, sistem je kriv.
Smo rekli pred samostojnostjo.
Sedaj je tudi politka kriva ker premalo financira umetnost.
Veš da. Vedno so drugi.
»Predvsem naredi sam, in bog ti bo pomagal.« Ta je domača. Še bolšja se mi zdi tista:
»Uzdaj se use i u svoje kljuse.«
Pomenita pa isto. Konkuriraj na tujih natečajih.
Eto to. Pol se pa vidimo.

Tko je to. Lepih hiše ni veliko. Nekaj jih pa je. A jih večinoma vsak po svoje beleži. Sploh ni da bi okoli razlagal. Ok. Če je genialna a je lepa. Če je lepa, al je genialna. V obeh primerih pa, če pušča ....

180216 gase

Hribi so se zame vedno začenjali nad gozdno mejo. A tega je že dolgo. Sedaj če pridem do koče je že podvig. Vse eno pa še vedno rad okoli kolovratim. Bolj po hribčkih in dolincah, a se iz marsikaterega vidi, u kje vse sem bil.
Raje sem imel Julijce, ker se je lahko potepanje razvleklo na cel teden, pa ni bilo treba v dolino priti. Pa mi vse eno ni uspelo zahodnih obiskati. No na Italijanski strani. Mogoče mi še uspe. Človek nikoli ne ve. Tudi ni treba na vrh je že z avtom dovolj visoko, pol pa še mal okol. Sicer si potihem želim da mi uspe še prečenje Montaža. Pa v Rezijo bom gotovo šel, da vidim Kanin s tiste strani. Menda je še kaj, pa da vidimo.
Lepo je pa tu in tam. Še celo v megli, a se mora trgati. Tisto tri dni v megli, se ne grem več. Če se pa trga zna biti pa še boljše kot nebo brez oblaka. Kateri mora kje biti, za dekoracijo. A ni nujno.
Sam tudi večinoma sam hodim. A ne ker bi mi bilo to ljubše, ampak čez komot ga ni. V teh letih dobit podobnega kompanjona je vse težje. Smeri so teoretično tudi podobne. Mene sicer ne vleče več kam daleč, se mi zdi da sem še kar kaj videl. Nič presenetljivega, pa spet dovolj da imam na to temo kaj povedati. Predvsem se je pa to dogajalo še pred internetom in posledično bistveno bolj na slepo. Še teta na štacionu ni vedela kako s cugom v Narvik priti .
Povečini grem, predvsem zadnje čase v kontro od večine. Izbiram smeri brez gužve. Čeprav se ne da vedno in povsod. Potem ko tako sam šprudlam po kakih super zabačenih koncih se vsakega sila razveselim in klepetam kot kakšna branjevka. Ko pa moram po turističnem odseku, je pa kar odveč stalno srečno govoriti. Da ne rečem, če bi hotel pa še poklepetati, bi me pa kot marsovca gledali.
Niht debaten.
Pogled z vrha je čisto nekaj drugega kot iz doline, pa vendar mi ni več treba na vrh. So bili časi ko si kaj takega nisem mogel predstavljati. Še huje. Vrh za vsako ceno. No, pa to so bili tudi časi ko nisem videl veliko. Ja žigov polno knjižico, kje sem pa hodil, saj se vidi, kažem knjižico, sedaj pa lahko vse še enkrat odkrivam in je vse novo. Vem da sem tu že bil, spomnim se pa ničesar. No, koliko smo rabili med Planiko in Prehodavci. Kaj je bilo pa vmes pa ne.

Pa sem prebolel. Ne samo to. Celo začelo me je veseliti potepanje po soteskah. To ni novodobno soteskanje. To je vlačenje čez robidovje sotesk zapuščenih že 50 let in več.
Seveda grem občasno še na kakšen vrh. A to sploh ni več pomembno. Pomembno je da je fajn. Zgoraj ali spodaj. Fajn je lahko pa sila hitro.

180217 muzika

Za muziko nisem nikoli nastavil da bi bila lepa. Dobra pa. U tega pa kolikor hočeš.
Zdej.
A je tebi tudi ta všeč?
To veze nima. Vsak v svojem kontekstu. Da bi se moral po tej plati strinjati, ali celo prilagajati. Lej, pač ne igram kitare kadar je doma, to pa ja noben problem. Tudi po bobnih potupkam, kadar grem v klet po žebelj, za sliko obesit. Skratka redko.
A je kaj narobe?
Ne, to je bilo pač eno obdobje. Ni eno, sta dva. V resnici trije. Začel sem z ropotali, celo v šolskem bendu. Ker je bobenčke težko na žurke nositi. Ma ne, saj ni, a kaj ko hitro rata dolgočasno, če si brez spremljave. Sem začel nositi kitaro. Je dosti bolj vžgala kot ropotala.
Zdej.
To je tko.
Plunkaš tam na enem žuru. Ponavadi dva, je ipak bolje, okoli pa gledaš kako se drugi kušujejo. Tako da sem raje nadaljeval z bobni v Festivalni.
Ali je bilo kaj lepote v tej muziki? Težko. Je bilo pa superfinofajn obdobje. Če se že kateri priduša z kakšno lepo muziko, je ni da bi bila tudi grda.
Muzika je slaba ali dobra.

Lepa?
Lepota klasične glasbe. Tu je veliko lažje. Tu sicer tudi težko najdeš grdo, lepo precej hitro.
Zdej.
Sam nimam rad, romantike in klasicizma. Pa spet so katere vmes, ki so šlagerji. Bi se že reklo pop. Tiste občasno, sploh ne vedno, prav rad slišim. Tako na počez je pa ni čez barok. Mi težko pade, da mi arhitekturni barok sploh ne potegne. Muzika pa 90%. Ja, se najde tudi katera ki je mimo, a je redko, pa še redko jo predvajajo. Šlagerji so pa sploh najbolšmožnfajn.
Romanika in gotika, večino superfinofajn. Moderna pa komaj kdaj. Pa sem je moral največ poslušati. Mi je fotr redno kupoval modri abonma. Saj ne vem če je modri, ta zateženi. Lahko da je katera druga barva, a so boge moje punce vse trpele ob poslušanju moderne klasične glasbe.
Zakaj sem pa hodil?
Zato ker je bilo noblih v Cankarja, Filharmonijo, Opero hoditi. Še v klub skladateljev. Tam sem moral poslušati izvedbe mojega fotra muzike in ne zehati, zraven se še držati, kao me zanima, pol pa še kaj poklepetati z prisotnimi. Ker se je spodobilo. Eto zato.
Zdej ali je kaj lepote v klasični muziki. Eni točno to pravijo, a meni je bila tudi tu edina kategorija, dobr ali zanič. Kar je skrajšava za mi je všeč, ali pa ne.

Lepota popularne glasbe.

"Kot že povsod.
Dobra al slaba.
Mi je všeč al pa mi ni.
Ful dobr al ful podn."
Tudi tu se težko naštimam na eno obdobje, eno zvrst, en stil. Lih povsod se najde ene superfinofajn in une druge. Gre bolj za to koliko je katere.
Na primer.
Mi ni blizu tehno. Pa se vse eno najde nekaj biserov. Še huje. Liberači je res poden. A je tako genialen da so nekatere občudovanja vredne, čeprav ne moje.
Če bi že kje našel generalne razlike bi bilo nekako takole.
Seveda sem rad poslušal Bitlese. A veliko raje Rolinge.
Seveda smo špilali kantri a je bluz bolši.
Seveda smo vsi migali na disko, a je funk veliko boljši.
A se čuti razlika?
Če je bila možnost sem izbral tršo. Pa spet brez skrajnosti.
Punk mi ni legel, mi je pa Rap.

Nekaj časa sem bil precej etno. Sem imel punco pri Maroltu pa je potem kar samo ratalo od Rezije pa vse tja do Capetovna.
Zadnje čase je večinoma jazz. Nekaj časa smo poslušali Kitg Jareta, je imel celo koncert v Unionu. 2 uri free jazza. Takrat sem odkorakal od alter scene.
Danes samo še šlagerje. So frajerji vse ta dobro že posneli preden sem se rodil.
Lepo ali grdo. Sploh ne bi poizkušal.

180218 narava

Po moje ni meja. Vse je fajn. (Skor)
Nedirnuta in dirnuta priroda je fajn. Prve skoraj ni. Ja, eni konci se še najdejo pozabljeni. A je v smislu že 50 let ni nihče tu kolovrati.
Sem pred leti, že spet malo po svoje zavil, to me sicer sila veseli. Pa zopet nič dramaturgičnega. Se namenim na en hrib. Že v osnovi en mal pozabljen. V resnici imam te raje, ker naroda zadnje čase v hribih je pa res preveč.
Zdej to je tko.
Še vedno se najdejo konci bogu za hrbtom. Še najbolj interesantno, da takoj za ovinkom. Tam ko sem že 100x šel a mimo in niti ne pogledal v grapo in potem izpade, da je pozabljena.
In tko šprudlam na Konja po stari poti. Ljudje sploh ne vejo da se je včasih drugje gor hodilo, ko je še planina krauce mela. Krauce sicer zmorejo presenetljive brege, a gredo raje malo na okoli, če že ni treba direkt. In tako so včasih drugje gnali, sedaj že debela leta ni bilo krauc gori, in je pot pozabljena. Se jo pa ne nekaterih mestih razločno vidi. No, spet drugje je pa zaraščeno da se sprašuješ, al je sploh kdaj kdo tu že hodil.
Zaraščenost, se na srečo dokaj hitro zgodi. Sem tako velikokrat gledal eno zapuščeno vlako ko sem na Hude konce hodil in si vedno mislil, bi bilo treba enkrat pogledati kam se pa tukej pride. Na pa se je zgodil žled. Je pol hoste padlo. Torej je sedaj še težje najti. Pridejo gozdarji in posekajo še ostala drevesa.
A veš kok luštna vlaka je bila včasih tukaj? Na, pa je spet. Zopet vsa zaraščena. Sicer z mlado goščavo, a tam kjer se je nekoč vlačilo ni zaraščeno. Skor. Sem se nekaj časa po zemljevidih obračal in potem tiste jase iskal, pa jih že dolgo več ni. Takrat ko so zemljevid narisali ja, sedaj pa samo še malo drug sestoj gozda, kot malo naprej. Eni sploh ne opazijo razlike.
In tko po stari poti razrivam grmovja in se prebijam proti planini Reznik in naletim na skladovnico drv. Lej, tega je pa toliko, da ni da bi omenjal.
Ok. Nič ne rečem da ne. A take pa še nisem videl. Nekoč je bila verjetno kašen meter visoka, mogoče celo več, ene 2 dolga, to se je precej razločno videlo, visoka pa ene 5 cm. Je kompletno strohnela in so se še videle oblike polen a sploščenih na minimum. Skratka že 50 let se tu ni hodilo.
Približno. Dolgo pa gotovo.
A je to nedirnuta priroda?
A je fajna?
Supi.
Ali je važno ali je ta ali ona.
Včasih. Pa še to ne zlo. Mal pa le.
Da bi bilo nebo lepše podnevi kot ponoči, tudi ni primerljivo. Vse je fajn če uživaš. In obratno. A je večinoma nima veze z naravo, raje si ga nekaj pofiksal. Lej, če se usedeš na mravljišče, ali je narava česa kriva? Ali če te čevlji žulijo, ali pa da si žejen za umret.
Ok. ni kot Grand Canyon, niti Yosemiti niti ... A uni bogi hudiči se morajo 100 miljonov kilometrov peljat da jim je fajn. Meni je pa že na kocu naše ulice, med cvetočimi jablanami med travniki. Do divjine imam 15 min peš. Do hribov 15 min z avtom. Do vznožja gora pa pol ure. Kok Amerikank ima kole fajn naštiman?
A je tu lepše?
Ma sploh ni da bi primerjal.
Ja, če bi dan dandanašnji gor rasel, bi me verjetno zaneslo celo tako daleč. Tko sem pa zadovoljen s tem kar sem videl in predvsem kar živim. Ni mi več treba daleč da mi je fajn.

V mladosti sem resno razmišljal o krasotah dreves. Še največ o divjih hostah. Tako zares, da bi se šel zaščitnika, pa se takrat to še nihče ni šel in sem bil še sam bolj tiho. Ja, če je bila priložnost, a to je redko kdo razumel, sem izrazil razočaranje, kadar so kakšno drevo posekali. Kamoli celo hosto. Pa spet nekaj sem jih pa tudi sam.
Ko so naselili prvo fazo Murgelj je bilo pod mus. "Pod mus? As mal fiu-fiu?"

To je blo pa tko.
Se je Kardelj izmislil, ne res, bila je propagandna akcija, pokazati kaj zmore socializem dati delavskemu razredu.
»Miš da se zezam?«
Bi moral biti nekje izrezan članek točno o tem. Če ga še kdaj srečam ga objavim.
In so poslali arhitekta na Švedsko študirat. Tam dejansko imajo zelo izdelano gradnjo iz prefabriciranih elementov. Če te zanima še kdaj kaj na to temo, ker sploh ni samo tehnika. Je vse od občutij do politike. To Švedi znajo.
Pa pustmo stat.
Arhitekt je to poten naučil Jelovico. Ja, do takrat so tam samo okna in vrata delali. To lahko menda samo preveriš, ko si iz unih koncev. Če že ne bodo hoteli priznati, pa kakšnega starčka vprašaj, če se še kaj spomni, ata koko je blo ko ....?
In so zgradili, za tiste čase in tisti kontekst prav v redu naselje. Zdej. Tisti ki smo tam gor rasli imamo milijon stvari za povedat, a tudi to je že druga zgodba.
Gre za to, da je bi vzorčni primer socialne gradnje.
"Hej, hej, o rastlinah pišeš. Aspuzabu?
Čak."
Pol pa ni hotel noben proletarec v to naselje, ker v barakah v koncentracijskem naselju, že ne bodo živeli. Je bilo v Delu in na Obzorniku. Je ena čistilka vpila v mikrofon. Da še za živino bolje naredijo.
Ok. Ni bilo povsem nared. A to ni bilo čisto nič novega.
Mi smo se preselili med prvimi. Je bilo še 3/4 hiš praznih. Se živo spomnim, po kakšnem blatu smo gazili, da bi si ogledali naš novi dom. Do kolen ti rečem.
"Ok, če ni rastlin je vsaj zemlja.
Ma ne. Čak."
Ker niso dobili proletarcev, je bila dana nova direktiva, da vzorčne socialistične sanje ne morejo biti prazne in pade befel, da gredo vsi po spisku iz: Drame, Filharmonije, itd in RTV. Tam je pa takrat naša mama delala.
Smo dobili čisto poceni, sicer čisto malo, a pravo hišico z vrtom, po super pogojih. Pol z inflacijo se je še pocenila. A tudi to je že druga zgodba.
"Kje so pa flance?"
In tko uletijo večinoma intelektualci iz blokov na sončno zemljo. To vi Gorenci sicer ne razumete, a na morostu zna tudi lepo biti. Pred našim vhodom so bile tri breze, pod mojim oknom, borovec, pred kuhinjo pa vrba. Na vrtu macesen, hruška, japka češnja, pa še nekaj okrasnih grmov. Da ne omenjam rožic. Lih kar si hotu, pa še enih 68 dodatnih.
Ko se je sadilo, pa niso bili samo moji tako fiu-fiu, se sploh ne spomnim, da kdo ne bi, se je sadilo tulipane, saj veš kako to gre, zapičiš količek in v luknjo spustiš čebulico. In tko tri, pa drevček, tak čist mali. Nič večji kot odrasel tulipan.
Ej sem sekal čez leta. Ne samo naše, vsako leto katerega, še sosedove, ker sem bil pač iz kmetov in sem bolj obvladal sekiro in žago. Drugi so se delali, da ne znajo, pa da jih koleno boli pa da imajo nekaj nujnega za šolo in tko saj veš.
Eto tok o rastlinah. Vse so super. Ni da bi katero posebej izpostavljal. Ja, kole po pomladanski hosti, ko začne zeleneti bukva na kakšen sončen dan.
Pa pol drugič gabri in tko vse po vrsti.
Če je človek mau fiu-fiu je hitro fajn.
Zdej.
Ta stavek ponavadi drugače nastavim.
Če je človek zaljubljen je vse mogoče.
A si?

Lepota Živali.

Ali je to sploh mogoče?
Ja mladički, cortkani knedlčki, ni ga bolšga. A pa je lep? Luštn k strela. Čeprav ne vem da bi le ta bila, a tko se reče, če ne znaš veliko drugih prispodob.
Če bi bil orto odkrit, bi v resnici moral začeti z kokošmi. Ker z njimi sem imel zares poseben odnos. A z njimi se takoj postavi vprašanje intelektualnega razvoja, pa zato niso na prvem mestu. Pa še ne vem če ima sploh kaj z lepoto. Ja grde mi sigurno niso. Da bi bile pa lepe pa nikoli nisem iz te strani nastavil. Vse je bilo pogojeno z sporazumevanjem. Ne z vsemi, to mi sploh ni šlo, to je bila domena babice. Mi je pa uspelo iz vsake generacije vzgojiti izbranca s katerim sva kar katero ušpičila. Bi se reklo da sem ga treniral. Neke vrste gotovo. Je bilo pa očitno da ga sila zanima, tudi božati se je pustil. Čeprav verjetno je le izkoriščal čustva, se je prodajal, za pičo.
"Piča?
To pa je vsak ve. To je hrana za ptice in perutnino. Po domače fotr.
As že nafotrou kure?
M-h?
Kaj?
Ja, a ne slišš?"
Ok, drobna rumena kepica, katera mi je sedela v dlaneh, je počasi izgubljala puh in dobivala že prava peresa. V tisti fazi še klavrno za pogledat a je jasno kazalo da bo pravi piščanec.
Lep?
Menda da tudi.
Ali bi bilo še kaj v zvezi z lepoto pri živalih? Eni pravijo da so konji lepi. Sam dodam da tudi krave, a ni da bi primerjal, imajo povsem drugi lepoto. Pa tudi tu nisem nikoli s te strani pogledal.
Kače. Nisem nikoli pomislil, da bi bile lepe. Zanimive zelo. Večinoma na spoštljivi razdalji. Slepec in kuščar pa v žep. Tam je lahko bila tudi žaba.
Skratka z živalmi nima veze lepota. So pa zaradi vsega drugega super. Menda katera je tudi lepa.

180119 literatura

Kaj mi je in kaj mi ni.
To je bilo pri meni vedno borba. Razlogov 100 in več. Večinoma ker so nekateri od mene nekaj hoteli.
Ok. Začelo se ni tako.
Na začetku je bila beseda. A ma res. Ko še nisem znal brati, sem sila rad gledal slikanice. Seveda je bilo usmerjeno izobraževanje, še preden je bilo oficielno. Mama mi je forsirala pač literaturo na liniji.
Zdej.
A je to kaj narobe? Ma je, pa ni. Se povsem strinjam, da je bolj zdravo, malo lagati kot nič.
Ka?

To je pa tko.
A verjameš v Božička?
A verjameš v Dedka Mraza?
A verjameš v Miklavža?
Ali verjameš v rojstni dan?
Ja v tega pa.
V kaj?
Ja v rojstni dan.
Kaj pa je to?
To je, to je, to, je tko kot kultura.
Če se pustiš smernicam, potem si kulturen.
? A dej, dej.
Ma, skor.
Dokler je mali otrok, je verjetno, menda še iz časov, ko so otroci več umirali, bil to potem dosežek.
A tli (3) si že?
Šteli (4).
Pravi korenjak.

Pol. Pol pa.
Pejmo jest častim.
Auš pir pa vinjak?

A je tu še kaj za praznovati?
Je. A ni nič drugače kot z zadnjim petkov v tednu. Če kdo ima denar potem časti. Če je pa rojstni dan, pa še na petek ni treba čakati.
Tako tudi. Dokler verjameš v dobre može v decembru, zakaj pa ne. Saj je luštno.
Pol, na stara leta. Pol pa tudi. Saj je še vedno luštno.
A je to kulturno?
Prej, v mladosti, je verjetno običaj in kot tak narodno blago. Potem, z razmahom potrošništva pa niti kulturno ni več, je pa samo še običaj.
Za božič pač nekaj kupiš.
Kaj?
Islandci menda samo knjige.
Ni slabo.
Al kaj ko pri nas ne znajo več knjig tiskat.
Ka?
Lej knjiga je lahko v mehkih platnicah, brez dragega papirja in brez nagraužno dragih reprodukcij.
Ali je še vedno knjiga?
Lih to je knjiga.
Tisto prepucavanje za 1000€ za Davinčija je čisto kozlanje po kulturi.
Eto je čist isto kot zapit se.
Čeprav se eni ravno za to skrivajo.
Pa to je bilo vedno.
V moji mladosti so se knjige kupovale na metre.
Ma res.
Meter zbranih del. Saj so bile cele zbirke. In to potem še od ene oblikovalke, tako da se je videlo na polici, če nisi prave knjige na pravo mesto dal, ker se je vzorec na hrbtu pokvaril.
Tis butast.
Ne rečem da ne.
A ene so mi mim, da ne rečem tu mač.

A to nima veze z literaturo. Brez družbenih vzorcev ostane samo še tisto kar je not. Not je pa tudi svašta.
Da nadaljujem tam ko je bila beseda.
Tako so mi porinili v roke Martina Krpana. Hinko Smrekar mi je bil že takrat tata mata. Oj sem se čudil detajlom. Skor vsaki črti. Prav živo je bilo. Ja mal domišljije je tudi treba, a to meni ni nikoli bil problem.
Pol sem dobil pa še gramofon in ploščo. Sem jo znal na pamet pa še nisem znal brati. V novi izdaji so bile drugačne ilustracije a so bile tudi Kraljeve sila fajn. Predvsem pa v barvah. To je bil takrat napredek.
Tako da je bilo tja do šole super-fino-fajn se kotalikati po slikanicah.
Pol.
Pol je šlo pa samo še dol.
Ok, tudi sam sem prišel v taka leta, ko me je, a ma baš vse bolj zanimalo, kot knjige. A ti rečem, če bi takrat bile tršice, ki bi znale motivirati, bi bil rezultat sigurno veliko boljši.
Tako je pa izgledalo, kot katastrofa.
Če sem že kaj bral, kar ni bilo pod mus, in sem raje prepisal, so bili stripi. Zvitorepec pa konc. Pa ne moreš otroku v drugem dati cveka. Veš de lohk. Sam sem ga že v prvem. Sem tršico polil z vodo. Kva se pa nastavlja, saj ni bilo zanjo, a če že uleti takrat ko je ni nihče pričakoval, pa še smešno je bilo. Ej, sem dobil cvek pa mama v šolo.
Tako da, sem začel sam od sebe brati, šele po tem ko sem že kar v puberteto zajadral in ko ti pride v roko pubertetniška literatura.
Stepni volk, Tortila flet, Kozorogov povratnik, Bukovski pa take. Pol me je mal metal in sem celo Gandija in sploh sem bil bil angažiran z reševanjem svetovnih krivic pa tak.
Fiu-fiu ti rečem.
Pol.
Ha, pol sem pa eno, tam v Konzorciju, najbolj razkuril, če sem rekel, da nič ne berem, da samo slike gledam.
Pa res.
Je bilo obdobje, ko sem samo strokovne knjige bral. In tam so komentarji čist brez veze. Važno je samo kaj je narisal. Kako je rešil cekret, pa take. In celo ni daleč trditev da nič ne berem.
Tule paše pojasniti, da je to bilo eno hecno obdobje.
Gre pa takole.
Glede na truli kapitalizam, smo bili po svoje srečki. Ker je Građevinska knjiga iz Beograda izdajala, sicer na najcenejšem papirju, z obupnimi reprodukcijami, a glede na to da so večinoma črte, načrt je iz črt, pa niti ni bilo taka katastrofa, ponatise skor vsega pomembnega iz sveta arhitekture, urbanizma in gradbeništva.
Sem potem v trulom kapitalizmu videl, kako se nam je godilo, ker so bile knjige skoraj zastonj, tam, v trulom k. naj bi pa četrt plače dal za isto. Sicer vso svetlečo in dehtečo, a v resnici ista knjiga v novi izdaji.
Pa nisem hotel o tem, ker ta del je bil v redu. Drugi del pa, oh kaj bi govoril.
Bilo je čisto premalo informacij in si sicer dobil klasike, lih kakršne so hotel, a najnovejših trendov je bilo pa samo za pokušino. Veš da smo požirali, kar koli je vsaj malo dišalo po trendih.
Ma lih vse.

In se je razvil en trend, ki je sicer samo kratko trajal, ga je le čas povozil, a nekaj časa je bilo sila hecno.
Torej.
Je kateri, sicer brihten, da je sploh tako daleč ciljal, izdal knjigo v smislu en velik in jaz. Tako je bil, sicer ne bi smel tako direkt, a se mi zdi da je bil tako splošen, en izdal knjigo Fabjani in Slovenci. V uvodu je sicer bilo par Fabjanovih rešitev, pol pa on in njegovi.
Sem rekel da, ko se vrnem iz Finske izdam knjigo Alto in jaz. Ali celi Jaz in Alto. Tri fotke od Alta ostalo pa moje.
Skratka, če si hotel do dobrih rešitev priti si moral celo knjigo sranja kupiti, pa je bilo samo 3 slikce na začetku kar je bilo zanimivega.
Sam sem imel srečo in mi je una iz konzorcija prve tri skopirala. Kaj pa ostali? Kot rečeno to obdobje ni dolgo trajalo, so raje privatizirali in poslali vse v maloro.

Ok, ipak so bila obdobja, predvsem, kakšne zaspane poletne počitnice, ko je sila pasalo kakšno pogrošno šund literaturo, zraven sila uživat, a nikoli priznat.
Jest pa tega že ne berem.
In tko za nazaj ne znam povedat katera knjiga je najboljša. Ali celo katera mi je všeč. Veliko jih je bilo fajnih. A so bile v kontekstu. Takrat sem se z njo fino imel. Al pa vsaj ...
Pri knjigi je najbolj pomembno, pa nima veze kaj čitaš, da je ne moreš odložiti. Al pa če jo že, moraš nekaj nujno, sila hitro, da lahko nadaljuješ. To je edino pomembno.
Zdej.
Teh ni na ostajanje. Še celo če je nisi v pravem času v roke dobil, se mimo odpelje, kot da je ni bilo.
Po drugi strani, imam pa sedaj nekaj njih skor stalno v bližini. A sedaj sem v obdobju ko me je ta otročja pošlatala, in druge težko prebavim. Sicer od počutja odvisno pa vendar, še kar pogosto vzamem v roke skoraj vse od Roal Dahl-la. Tove Jansson je stalno tu. Potem pa občasno take kot:
Kako je pujsa Pepa postala velika gospa. Ta je trenutno velika inspiracija. Sem že nekaj naredil na to temo in sem bil potem sila vesel, ko sem jo v roko dobil in nisem povsem zgrešil pojante. Če bo pa vsaj približno tako fajn, pa niti ne pričakujem. Ipak ima tip kilometrino.
Saj so tudi sprotne. Aktualne. A je večinoma spet borba da se prebijem. Sploh ni da je ne bi mogel odložiti. Tako da jih je vsaj 5 na mizi, pa raje več. Nekatere celo dokončam.
Kakor si naročila, saj nisi, a to se tako reče, sem si sposodil, Veter v vrbah in Zvezdni prah.
To je tko.
Krtek je faca a...
Če bi jo dobil v roke preden ...
Kaj pa vem. To so svetovne klasike, tako kot Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Takrat, so bile sigurno pomembne. In če jo dobiš v roke v pravem trenutku špila. Če se pa ne počutim, pa magari je najbolj smešna knjiga vseh časov, potem celo knjigo čakam kdaj bo kaj smešnega in do konca ni.
Potem.
A sem fiu-fiu. Ne rečem da ne. S krtkom je mal podobno.
Zvezdni prah je podobno. Je knjižničarke rekla, ob izročanju,
"u ta je fajn.
A ste vse njegove prebrali, menda so vse fajn? Ne sem pa filme gledala."
U napaka.
Čak. Ne. Ne sploh ni slaba. Če kaj pa to ne. A glede na pričakovanja pa spet ni tako fajn. Ne reče se kar tako: Ne sodi knjige po njenem filmu. To je sicer hec, a je sila resničen.
Redko kateri film je boljši od originala. Pa sploh nima veze z s tem. Gre za to, da si človek naredi svoj vtis, eni pa še svojo interpretacijo. To je mal podobno kot s fotografijo.
Je tok fajn sem 100 fotk posnel.
A sploh niso dobre. Ker je bilo samo počutje tako sila fajn. Za fotko je treba pa še kaj da je dobra. Tako je potem tudi razočaranje nad filmom, ker si prej knjigo prebral.
In obratno.
Tako da je obrnjeno pri meni samo v dveh primerih. Prvi je pesem.
Interpretacija Janis Joplin, Me and Bobby McGee je neprimerno bolšja od originali Chrisa Christofersona. Film, risanka Knjiga o džungli je veliko boljša od originala. V resnici sem prav trpel ko je bilo pod mus knjigo.
U pa še bistveno bolj sem trpel ob Don Kihotu. Pa koko morjo reči, da je to dobro branje. Ne rečem, za razvoj evropske misli povsem mogoče. Al je faj al pa ni, pa ni debate.
Precejkrat čitkam poglavja od tamale iz Elegance ježa.
Tvoj blog pa stalno.

180220 film

Kaj je dobr film?
U tega pa je od do.
Najbolj me pritegne zgodba.

Pol igra.
Je bila v enem avstralskem, še kar fajn zgodba, žalostna, niti ne tako dober film. A tamala je pa igrala najbolmožn fajn. Tako da, u je fajn film.
Zdej.
Če je pretresljiva zgodba, a je fajn film? Ja. Mora biti že zares zanič narejen, da premaga. Kaj pa je dobro narejen?
Parađanov. (Sergei Parajanov) Sem videl en njegov začetni film. So naredili film, z modernim pristaniščem v ozadju, spredaj pa nekaj na teater senc. Zgodba srednjeveška balada. Tehnično čist poceni. Sploh ne vem če so kdaj kamero prestavili. Sicer prvih pol ure superfinofajn, to je pa res poetično. Pol se sicer nič ne zgodi pa komaj dočakaš konec. A je dober? Super, vsaj teoretično, prve pol ure pa pa tudi realno.

Pol Đarmuš. (Jim Jarmusch) Začne dialog na asfaltni cest, sogovornik mu pa odgovori na makadamski. Koga pa briga, da so zmontirali dve lokaciji iste scene. Zgodba superfinofajn. Film lih tako.

Ja. Zgodba je bistvena.
Ok. Če je tudi tehnično dobro narejen. Posebni efekti pa samo prvič, drugič je že povsem mim.
Ka to?
Se izmislijo eno novo animacijo, dan današnji hitro misliš da je zares, je pa narisano in je prvič. U sem mislil da je res.

Dramaturgija.
Tudi zelo pomembna. Lahko bi bila celo na prvem mestu, a so nekateri igralci tako dobri, da jim celo oprostim, če so jih v slab film zvabili.
Zdej.
U starih cajtih.
Že spet.
Srečna bot da niso že spet Finci.
Ne se bat, pri filmu skor nimajo kaj povedat. Ok. Kaurismaki, mal na Đarmuša. Menda se poveča procent samomorov na Norveškem, če predvajajo finsko nadaljevanko.

Včasih so čez cel film napletali, korak za korakom, detajl za detajlom, dialog za dialogom, da je tam nekje na koncu pol en eno na gopc. Al pa ona njega. Ja kušnu, luba duša, kva spa ti misnla.
A da ga je z lopato po zobih?
No tud.
Odvisno od žanra.
Don današnji že ko so napisi kdo igra pa tak, že vse po luftu leti.
A je to bolj dramatično?
Lih obratno.
Dolgčas že na začetku.
Dialogi so pa pol sploh mim.

Zdej.
Tudi danes snemajo prav superfinofajn filme. A so, kakor se temu reče, tretja produkcija. Saj ne vem če je taka terminologija. To je tam kjer se še iščejo igralci, režiserji, scenografi, ..... in se prebijajo z lucidnostjo izdelka. U, te imam sila rad. Je pa težko do njih priti.

Tudi druga produkcija je še kar fajn. To je tam, ko se že vidi ker je fajn in perspektiven in je samo še vprašanje časa kdaj mu bo uspel veliki met. To so tudi nacionalne produkcije. Dol je spisek nekaterih, pa zgleda da so mi španski in izraelski še najbližje. So tudi drugi, a se jih ne spomnim niti naslova, kamoli igralcev in režiserja.
Tudi med prvo produkcijo ni vse slabo. Angleške klasike sploh ne omenjam, so všeč vsem, še tistim kateri jih kritizirajo, a je samo forme radi.

Ko pa se vmeša holivud, je pa redko še kaj prebavljivo. Ja, se jim ponesreči in katerega spustijo skozi fajnega, a je vse bolj redko. Zelo sistematično uničujejo film.

Ni vrstnega reda.
Katerega sem se prej spomnil, sem ga prej kliknil. Veliko jih je pa itak nespomnjenih.
Y Tu Mama Tambien Trailer
Belle epoque (1992) [Trailer]
The Lucky Ones - HD trailer
SING STREET - Official US Trailer
The Star Maker (1995) [Trailer]
Torremolinos 73
Yo Tambien
Amélie
Vratne Lahve
Coffee And Cigarettes
Down by Law
Letters to St. Nicholas
The Red Balloon
ZERO MOTIVATION
The Intouchables
GOODBYE BERLIN
THE SAPPHIRES
The Other Son

180221 lepi ljudje

Bom kar povedal. Brez uvoda, brez okoli in pomensko.
Pri lepih ljudeh imam veliko bremzo in to zategnjeno. Mora res biti razlog da jo popustim ali celo sprostim.
To gre pa tako.
Sem nekje navrgel, da da kdo keri lušni, če ni do vrha glave zavita v šale, prednost pri vstopanju v avtobus.
Kaj normalno.
A res?
Če je zavita vrh glave pa ne. Če ni luštna tudi ne. Itd.
To ravno je prekletstvo lepih ljudi. Nisem samo sam tak, vsi damo majhnim, luštnim, prednost. Zakaj? Ker je tok fletna. (Al fleten)
Tako je življenje že v osnovi diferencirano. Ne-tolk luštni se morajo bistveno bolj potruditi da na avtobus pridemo. Pa tako po vrsti. Od zibelke, tam je še naj manj razlik, takrat so še tisti, ki niso luštni, luštni.
Pol.
Pol se pa kaže večji in večji prepad. In se morajo oni drugi več in vedno dokazovati, da ne zaostajajo. Tako daleč, da so zaradi tega bolj sposobni in izobraženi.
Zatorej fajn zategnjena ročna.
Zdej.
Ni da ni. So vmes tudi izjeme. Lepa in inteligentna. A samo kot dokazovanje pravila. Se zgodi, večinoma pa ne.
Pri meni mora potem biti še kak drug kriterij. Teh je sicer na ostajanje, in kaj hitro luštna, majhna, cel cuker, pridobi na začetni pomanjkljivosti.
Pri fantih je še težje. Če je ker lep, je pri meni celo enačenje z butast. Ne rečem ta je pa butast. Ampak lep. Kot ostali z blondinkami. Tu imam tudi razliko, blondinke mi niso nič bolj kot ostale barve. Barva nima veze z izbiro. Ima pa veliko lepota.
Zdej.
Ne da ne maram lepih punc. Nasprotno, a poleg tega da je lepa mora imeti še kaj in potem sploh ni problem. Gre samo za prvi vtis.
Tule bom navrgel izkušnjo s tabo.
Imaš tam na fb-ju na začetku nekaj sila luštnih. Kaj luštnih. Ta je pa čist prelepa, da bi bila moj tip. Ja, če bi prvo videl fb. Verjetno sploh ne bi nadaljeval.
Na srečo je nekdo objavil kakšno tvojo fajno hribovsko, ali pa link nanjo in je bil to prvi vtis. In sem bil, sem še vedno, več kot navdušen.
Dobrih fotk je na netu nešteto. Tehnično dovršenih, celo boljših kot tvojih, na ostajanje. A to me že dolgo ne privlači. Me pa vzdušje. In na mnogih tvojih je najbolmožnsuperfajn. In sem kar dol padel, kakor se to dan današnji reče, tok so dobre.
Ker sem kar nekaj časa tvoje fotke gledal, sem čez čas celo kaj prebral, kar ni moja navada. Če mi gre pa kaj na jetra, so pa zapisi na dolgo in široko, pa ko bi bilo vsaj fajn napisano, kam je zavil pri kateri smreki.
Pri tebi, pa vse ostalo, in to je najbolje, razen o hribih. Tudi, seveda a sploh ni važno kam se tlele pride, ampak kako je bilo pri srcu tistega prešernega dne.
Tako da me je potem, ko sem začel klikati za tabo samo presenetilo. Luštna pa še nadarjena. Enkratno.
Zdej.
V resnici sem bil zelo vesel, da imaš tudi nekaj fotk, ko si kot povožen burek okol obrnjen. Skratka normalna.

Prvi vtis je namreč diskutabilen.
Npr.
Grem dol po Miklošičevi (al pa Esplanadi, al Gamla vagen), gužvanac, vsi ljudje hitijo, tam v tisti množici, seveda v oči pade katera super zrihtana. Neopazne miške pa mimo hitijo in jih nihče ne opazi.
Zdej.
Kaj je bolje?
Nima veze. Izstopajoče takoj, ali vsaj kmalu opaziš. A je zato kaj bolšja. V resnici ni. Ker, razen za pogledat, takih punc niti ne obrajtam. Kot že povedano mora imeti kaj več. To se pa pokaže šele čez čas.
Ja, vsa leta določeno razdaljo skupaj hodita, če je ena iz cuga. Potem pa nekam zavije in nisi nikdar pomislil, zakaj pa tam. Kaj pa počne v življenju. In tko.
Če še pa zgodi celo klepet na cugu, po letih skupnih voženj. Pol pa ja. Pol se pa začne diferenciacija. A to je potem že povsem druga zgodba. Nima več veliko z lepa ne lepa. Ja je fajn če je, ni pa nujno. Samo dodaten plus.
Lepota obraza.
Ni debate luštni, mejhni, cukrčki, dujenci. Težko najdeš, da ker ni.
Pol se že kažejo razlike. Pa tja do pubertete ni krize.
Potem v puberteti eni najlepši v življenju. Interesantno da se tu zgodi transformacija in je za kratko obdobje sila fajn, potem se pa konča v nekaj kar sploh ni bilo pričakovati.
Potem, v študentskih sila seksi, a lahko tudi prav nasprotno.
Potem s kilometrino se pa pokaže. Eni lepi. Klasično lepi. Notranje lepi.
Takrat se že vidi ali bo lepo tudi v starosti. Nekateri, redki so toliko bolj presenetljivo čim starejši tem lepši.
Po drugi strani se pa tu pokaže vsa karikatura. Nekateri ne priznajo da se starajo in iz sebe naredijo karikaturo da je še Felinutu tu mač.
Največ pri tej kategoriji odločijo oči. Pa ne oči same. A izraz na očeh. U ta pa je bistven. Kake zaspane, zdolgočasene, brezizrazne očesne grimase znajo biti celo tečne. Pri drugih pa spet. Samo v oči pogledaš, pa vidiš vso srečo tega sveta. No, trenutka.
Dan današnji je zdravje terna. Saj ne rečem da ni. Posebej v teh letih, katere ne smem več omenjat, je sila fajn da čim manj boli. Da pa ne bi bolelo. Je rekel kolega, če te, po 50-tem zjutraj nič ne boli si mrtev.
Pa vendar je zdravje novodobna tržna uspešnica. Saj ko bi bilo zdravih več kot bolnih, bi še navijal. Al kaj ko je to ena velika iluzija. Samo priznamo si ne.
Še celo, čim bolj pretiravaš v športu, tem bolj si zdrav. Pa je ravno nasprotno. A to ne moreš prodati. Stane pa veliko. Zdravljenje vendar. Pol ko je športnik dosegel kolajne. Pol je invalid. Pa včasih so bili samo oni z mislijo na kolajno. Danes pa že večina rekreativcev.
Lepota telesa ni v vitkosti. Ja tudi, če je v kontekstu. A je ravno tako fajn mal močnejša. Vse tja do bajsic. A ta se mora že fajn zrihtat, da je fajn. Da ne govorim, da so dan današnji kocine zrihtane a ma lih povsod. Ne rečem zapuščeno. To tudi meni ne potegne. Sicer pa malo živalskosti lahko samo privlači.

180222 ---- K ----

Imenujmo jo lahko
Kaja, Kajetana, Kamila, Karin, Karina, Karla, Karlina, Karmela, Karmen, Karolina, Kata, Katalin, Katarina, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrin, Kazimira, Keti, Klara, Klaudia, Klotilda, Konstanca, Kornelija, Krista, KKristina, Kristjana, Ksenija, Ksenja, Kunigunda.
A je še kera na K.
Zdej.
Naj bo Karmen, neukročena trmoglavka. Če bo slučajno kdaj prebrala in se spoznala, da me ne fenta.

K. je prihajala in odhajala v moje življenje lahko rečem, stalno, občasno. Nič pretresljivega nisva ušpičila, čeprav je bilo tudi vmes, u kva vse ne.

Sploh ni ne vem kakšna klopca

"A veš uni starinski piskri povezani z žico. Počutim se kot počen pisker, ti si pa žica okoli mene. Brez tebe bi razpadla.
Bolj me stisni!"

V resnici sva bila več tiho kot govorila, pa vendar, občasno sva si kaj šepetala. Sedela sva na najini klopci na Rožniku.
To sploh ni ne vem kakšna klopca. Sploh ni skrita. Ja, je malo s poti, tako da široke ljudske množice tu ne hodijo. Je pa stalno kdo, tako da res ni mira. A ga niti nisva nikoli iskala, sva bila odklopljena od realnosti. In čeprav sva kdaj celo odzdravila mimoidočemu, se nisva zavedala drugih. Samo midva. Menda je celo bilo nekaj na tem. Ni bila samo ona.
"A se spomniš, ko sva se prvič tu usedla? Niti ne.
Si vsako sem pripeljal.
Ne tež!"

Ej, je znalo trajati lih samo pol minute, pa sva si že v lase skočila. Potem so bile sicer različne reakcije. Od dolgega nosu in vsaj minute tišine, te se itak ni štelo, ker sva znala tudi v pogovoru tiho biti. So kar pasale tiste pavze, do furjanja takoj, občasno pa še zabeljeno z vosu in take. Bolj mile. Ni vse za povedat.

Eno pomladno, sončno, sočno, bukovo dopoldne, ko sveža zelena kar žari, in tam so bukve zares najlepše na Rožniku, sva se prvič tu usedla.
"Sem celo mislila da sva par. Zato ker nisi težil, kot vsi in si me prav potrpežljivo poslušal, kar je bil v tistih časih zares redkost."
Takrat smo vsak dialog zaključili v ekstremih. Če je bila pa še priložnost pa še lase pulit.
"Ja, bila si divja. Se spomnim kako me je bilo strah na začetku s tabo. Pa spet na drugi strani je bilo ravno to privlačno. Kot divjo mačko udomačit. Vsak trenutek bi lahko poskočila in popraskala v sredo srca, pa si se kar dal voditi."
"Še danes mi je lepo ob tistem spominu. Mi je zares pasalo da me kdo posluša, v mojih blodnjah in še bolj da sem te celo slišala to je bilo takrat povsem novo. Se mi zdi da si čisto prvi, katerega sem poslušala."

Takrat, v srednji šoli je bila K. najbolj divja. Verjetno ji je bilo najtežje. Kao da prej in pol ni bila. Pa vendar, takrat, smo se ji samo nekateri upali približati in nekateri celo preživeti brez večjih brazgotin.

Zguncan termin

Bila je iz uglajene in spoštovane familije. To je sicer en zguncan termin, a nekateri dajo veliko na to. K. je bila družinskih znancev hčerka. Mamin šef, urednik šolskega programa, se je občasno oglasil z družino. Ali pa smo mi par krat tam bili.
Zdej.
Se nisem nikoli zanimal zakaj. Kaj me pa brigajo tastari.
Stanovali so tudi v vrstni hiši. S tem da je ta bila pokonci postavljena. Ma, ne, res. Naša je bila tudi vrstna a samo v pritličju, njihova je pa imela 4 nivoje. Sicer vse sila ozko, a en milijon prostorov. Se mi je takrat zdelo. Verjetno nič več kot vse v tistih časih.
Večinoma so se naju na hitro znebili. V smislu, pojdita se igra v otroško sobo. In sem gledal punčevsko sobo. Tera inkognita. Po svoje strašljivo. Čeprav nikoli priznat. Punc se pa ja ne bojimo. Vsaj ne zlo. Vsaj ne tko kot strahov. Potem sva se menila ama vse drugo samo o starših ne. Je preveč bolelo.

Sedela ja za pisalno mizo

Sedela ja za pisalno mizo in se delala da nekaj nujno riše.
"A mate to za domačo?
Ne kr tko rišem.
Zakaj si pa narisala krta?
To ni krt, to je pes, a ne vidiš, butl.
Gledam okoli.
A maš kero zanimivio igračo?
Šah in knjige.
To niso igrače. A autočka nimaš nobenga?
To je butast.
Kaj je butast?
Fantje ste butasti.
Bom mami povedu.
A nism rekla."
Pol je pa utihnila. Je le cviknila. Takrat se še nisem zavedal kaj bi lahko bilo.

Ne da ji je kaj falilo

"Zdej. To je tko.
To je eno stanje, ko ne veš kako in kaj, in ko ti kateri pravi, a se spomniš K., une k. si zno hodu?
Kdo?
Ti, saj sta bila stalno skupej.
Ja, pa ja. Jest pa že ne iz K!"
Pa ne da ji je kaj falilo. A ma lih čist nič. Če bi se v kakšen drug koncept usedla, bi mogoče bil celo srečen konec. Ali pa vsaj en lep spomin. No, saj lepih spominov nanjo ne manjka. Kakor tudi ne tečnih. U, kva vse ne.

S K. sem se vedno srečeval, razen, da se je vsako srečanje vedno potem končalo z dolgim nosom in če te še kdaj pogledam sem avion, občasno in precej dobro razumel. Ni pravi termin, ker sva se v resnici tudi stalno grickala, žrla, ja in kregala tudi. Mogoče to še največ. Veš da sem jo še gledal. Sem se počutil kot pilot, če že ne kot DC9.
Da nastavim na splošno. Nima veze z njo, čeprav je točno to. Skratka, to so faze, ali nivoji ali kaj pa vem kaj. Skratka, z enimi se zastopim na prvo, z drugimi pa nič.
In glede na faze, postopke, nivoje itd, ne veš točno v kateri si.
Ti je všeč, pa ona tega še ne ve.
Ti je všeč, pa slutiš da mogoče kaj bo.
Ti je všeč, pa stalno za njo laziš, v upanju na srečen konec.
Če potem ni katastrofa, celo nakažeš.
Ok, z nekaterimi niti ni treba nakazovati, te kar sama vpraša, a greva v kino?
Zdej.
A greva v kino, al je še kaj? To je sicer tudi od filma odvisno. Če fejst joka, jo lahko vsaj za roko držiš, češ saj ni tako hudo. Ene se dajo pa celo objeti. Kaj več sicer ne, vsaj ne takoj, je le treba še kaj vmes. Vsaj še en kino, če ne še kaj bolj konkretnega.
Potem nekatere ne grejo več v kino. Te pa povabijo na skupno učenje.
U to pa je.
Al kaj ko je sestrica, al mama, al teta stalno zraven. Da ne omenjam da morajo vrata biti odprta. In tko, da ne zakompliciram totalno. Skratka od tega da ti je ena všeč in do tega da si hodil z njo, je enih 100 variant. Pa menda celo več.

Sicer ni šlo skupaj z njeno naturo

Bila je najbolj ljubko bitje tistih časov. Ma ne klasična lepotica. Mogoče če bi se rihtala, a na to temo pač ni ničesar naredila.
No, tudi zapuščena ni bila. Pač oblekla je tisto ker je bilo, brez izborov in premišljevanj. Tako da, so bile situacije, ko, kaj pa vem. Verjetno je mila če rečem da je bila videti kot klošarka.
Bila je tudi najbolj intelegentno bitje tistih časov. Ne matematika, ne jeziki, ne, no mogoče telovadba. Pa še tu je po moje samo zato ker ni hotela. Tudi pri drugih predmetih je bila povsem odsotna. A so bili tudi trenutki, ko je bila tu, in je izpadlo da veliko več ve kot učitelj. Nerodno ti povem.

Bila je ....
V resnici je bila lepotica. A ne v smislu popularnih. Sploh ne v kategoriji miss universe. Če kaj ne pa to ne.
Zdej.
Kmečka dečva tudi ni bila, je imela le preveč mile poteze. V resnici bi mi morala biti sila všeč, al kaj ko je kontekst bistveno bolj važen.
Ja.
Kadar sem jo milo gledal je imela načrtov poln kufer. In to z vsemi razen z mano. Po drugi strani, kadar je pa njej zapasalo biti z mano, sem bil pa kot zakleto, vedno sredi najbolj intenzivnega obdobja, tako da je boga, več ali manj kasirala moje srčne težave.

Obrazne grimase so jo izdale skoraj vedno. Če pa kaj ni znala, pa ni znala skrivati občutij. Verjetno bi povsem pogorela pri pokru, če bi se ga kdaj lotila. U, to pa je bilo razburljivo.
Samo v oči si jo gledal, pa sploh ni bilo potrebno ne vem koliko razlag in so ti šli kar mravljinci po hrbtu. Pri drugih scenah te je bilo ravno tako strah in ravno tako si jokal.
Oči pa ne morš verjet, a zelene. No, zelenkaste. Tisto ko so na šarenici črtice in če jih je dovolj lahko modre oči izgledajo zelene. Eto take. Je znala pogledati a ma lih v dušo in srce. Pod očmi pegice, ne vse polno kot pri Irkah, a ne zelo daleč. Nos, kot nos. Ma ne. To je bila kumara z veliko začetnico. Pa ne velik. Kako je pa to lahko? Lej eni nosovi sploh niso gromozanski pa so impozantni. Saj ne znam opisati. A že pri opazovanju nosa si se zamotil. Ličnice malček poudarjene, v licih jamice. Ustnice. So bile pa povsem navadne. Nič ekstra. A vse eno omamne.
A kako vem?
Čak.

Bila je v bistvu črnolaska. Zdej. Ne na način Cigank. Ne njeni kodri se niso svetili v soncu.
Ok.
Mogoče če bi se rihtala, bi se mogoče celo. Saj veš, punce znajo iz nič napraviti svašta. A če ji je bilo kaj mimo je bilo ravno to. Rihtati da bi bila lepa.
Zdej.
Imela je lahne brčice, ampak samo toliko da je bilo sila seksi. Tudi po nogah je bila fejst baba, a o tem kdaj drugič. U to zna fino biti, če je ravno prav. In pri njej je bilo ravno toliko.
Lasje, ne na fanta, a visoko nad rameni pristriženi. Kar sami so kodri stali na vse strani. Tako kot jih je znala potegniti s prsti, povsem brez česanja. Ti povem, večina filmskih zvezd bi ji bila fouš. Ni bilo potrebne nikakršne trajne ali tafta.
Malček daljši vrat. Pa ne kot pri Nefretiti. A lih tako seksi. Ramena pokonci, nič povešena ali puklasta. Pol tanajlepši del, o katerem se ne piše, sanja pa precej.
Bom raje nehal. Že sedaj je preveč.
Ko tole čitam, se mi zdi da sem najboljšo mačko ever zgrešil.

Kot že omenjeno. Kontekst je bistveno bolj važen. Ja celota tudi. Ne samo da sva se vedno samo srečevala in nikoli srečala. K. je bila težka. To je še najmilejše. Saj ji tudi ni bil lak život.

A dej, dej

"Ne vidim izhoda!
A dej, dej.
Načelno, ni da bi kompliciral. Tako dolgo poizkušaš, da rata. To je celo znana znanstvena metoda. Se imenuje iteracija.
Kaj?
Iteracija.
Kvapajeto?
Ja, uno od prej. Tako dolgo poizkušaš da rata. Ne se zezat.
Pa če ti rečem. To oni sasvim ozbilno. Saj menda je nekaj na tem. Ti razložim z topovskim strelom. To punce sicer eno figo briga, a si boš morala pač zmisliti podobno primerjavo na poncovsko tematiko.
Torej šicneš levo, šicneš deno in obakrat fališ. Vendar. Od zdaj imaš dva podatka in ta modificiraš. Malo manj levo in mamlo manj desno. Pa si malce bližje cilju. Tako dolgo ponavljaš da trofiš.
A dej. dej.
Pa res. Povsem resna metoda. Čeprav izpade, da je lahko znanstvenik in matematičar vsak. Pri tej metodi sigurno. Pa še kakšna bi se našla. A to je odvisno od učitelja. Če ta zna podati zanimivo, bi še tisti, ki jim slabo pride, ob omembi matematike, z zanimanjem poslušali.
Hudo je, da so večinoma matematiki en mal čudni. Sem imel cimra, in ga vprašam:
Igor, a maš kero dobro knjigo za brat?
Pa mi je dal Vegove tablice.
Saj ne rečem, menda so za kerga celo zanimive. Predvsem, za topničarje. A meni se je le zdelo mal tumač.

Pa da ostanem pri brezizhodosti problema. Kot večino pogovorov do sedaj je tudi tu, v resnici vprašanje prioritet in odgovora v okolici.
Če se dotičnemu, ki ti je povzročil problem nočeš zameriti, potem se je pač treba toliko dolgo truditi, da bo dotični ali spremenil pogoje ali spremenil pogled na problem.
Komot pa tudi rečeš:
Klinc ga gleda.
Kar seveda ne deluje, ko je vprašanje o starših, ali šoli, ali fantu. A tega menda še nimaš. Al pa?
Ohtisvosuuuu.
Takrat drugi postavljajo pogoje problema. Z svojimi dejanji sicer lahko vplivaš na stanje in spremembe okoli prioritet, a če se dotični zainati, ti ni pomoči. V resnici se nič ne da, razen kompleten umik. Kar se je pa zelo težko opredeliti, še posebej z prej omenjenimi.
Pa verjetno, v določenih situacijah, še naj bolj pomaga. Na primer, nekateri vztrajajo, čeprav pride celo do nasilja. Če bi mene ker maltretiral in mu ne bi migel do živega, ej, en dva tri, pa bi že odšel. Še celo od staršev.
Tako, da. Do tega niti ne pride. Se je dalo do sedaj še vse probleme iz druge strani osvetliti, povleči nekaj konsekvenc.
Konsekvenc?
Posledic vendar.
Požreti kakšno grenko in smo šli dalje. Če ne gre tukaj gre pa kje drugje. Samo ne odnehat in se pustit maltretirat.
O, to pa zadnje."

K. je zelo težko prenašala starše

K. je zelo težko prenašala starše. Zelo jo je prizadelo da sta kot pes in mačka.
Tako težko je prenašala, da je morala v posebni srednjo šolo. To se je meni sila čudno zdelo, ker če kaj, je bila pa ena bolj brihtnih kar sem jih poznal. Sam bi rekel da je bila neprilagojena. Pa spet, v primerjavi z nami sploh ni delala problemov. V resnici mirna in pridna miška, ki naredi nalogo in to najtežjo v trenutku, samo če je prisotna. To pa nikoli ni bila povsem. Še v normalnih trenutkih nisi vedel ali je tu ali kje drugje. Samo da je meni to bilo sila fajn.
Skratka sila težko je prenašala stanja starševska. Ej kdo pa ne bi. Saj sem poznal še koga v podobni godlji. No, ne oba. Kakšen starš je bil pa kaj običajno.
Zdej.
Gotovo so posledice. A pri mnogih je pozitivni odziv. Na primer.
Če bom kdaj imel družino ne bomo nikoli pili alkohola. To je sicer tudi ekstrem, a se vsaj ne more reči, da so razpadli zaradi alkohola. Ampak zato ker so starši tako težili.
Načelno kar koli narediš je narobe. Če ga zaščitiš bo mehkužen, če ga ne, bo ekstrem. Ja, nekaj je na tem. A je tudi, da je še vsaj 100 vmesnih variant. Večinoma pravimo, da je bilo luštno otroštvo, ko se spominjamo nazaj. Spominjamo se pa samo luštnih.
Pa ne K. Ta je imela vzrokov lih kolikor jih hočeš. Al ko bi bilo samo to. Poleg vsega je bila še ekstra komplikator, videla strahove še tam, kjer jih ni bilo in iz problema naredila dramo.
Velikokrat na moji rami.
Kadar ji je bilo najtežje me je nekako izbezala, kar koli sem že počel. Če je bilo še tako nujno, sem odložil, ker je bilo treba rešiti požar, povodenj, potres, u kva vse ne. Ne nikoli ni bilo dolgočasno. Večinoma me je po nekaj urah imela dosti. Začelo se je običajno, ja pa ja, vedno, z objokanimi podplutimi očmi, ko je že odjokala vsaj dan ali celo teden. Potem sem jo moral peljati nekam na samo.
Nekajkrat čez Rožnik.
Tam za Švicerijo na prvem desnem ovinku se odcepi peš pot od ceste na vrh. Kmalu za ovinkom je sedaj že znana klopca. Malo visi. Ni povsem ravna, kar pa prav pride, glede na to da sem vsaj za glavo višji. Potem sva sedela in gledal nekam v dalj, ne glede na čičke je znalo kar trajati. Jok se je običajno posušil že pri Švicariji. Prihajali so samo še trzljaji celega telesa in globoki vzdihi.
Tam na klopci, če sva se že butasto usedla, je kaj kmalu pridrajsala par centimetrov in se naslonila name. Glavo mi je naslonila med ramo in vrat, ter me objela okoli pasu. Počasi je začela zgodbo. U, teh pa tudi kolikor si hotel in še 3 zraven.
Potem sem sam povzel, kakor se mi je glede na zgodbo zdelo in počasi sva obdelala njen problem, ga pogledala še iz katere perspektive in ga poizkušala zgladiti. Odpraviti ne, omehčati pa sigurno.
Zdej.
Ali sem ji zares kaj pomagal niti ne vem. Vem pa da se je po parih urah znala celo zasmejati. To sicer redko, že po difoltu je bila sila resno bitje, a če je bilo pa smešno pa vse eno. To z smehom je bilo redko, je moralo biti še kaj.
Na primer sva veslala po Ljubljanici, do Iške in nato skoraj do Iga. To je trajalo skor cel dan. Nazaj grede, tam kjer gre povezava med Črno vasjo in Galjevico, čez barje, tam je most čez Iščico. Ne to ni Iška. Tista teče iz Iškega Vindgarja in je dosti manj vodnata. Iščicaka pa izvira na Igu in je že na začetku spodobna rečica. Teoretično bi se dalo s čolnom v center Iga pripeljati. Na srečo so prej jezovi in nisem nikoli niti poizkušal. Do predmestij pa nekajkrat. U zna lepo biti.

Nazaj grede, sva vedrila pod prej omenjenim mostom. Takrat še globoko lesenim, tako da je pesek med plohi padal, če je le kakšen avto čez peljal. To je bilo že po vseh jokanjih, prepričevanjih in gledanjih v tišini v daljavo, ko mi je že zmanjkalo štrene in je bilo samo še od stvarnika odvisno ali bo potegnila ta luštno ali ta zateženo karto.
Tam med tisto nevihto, pod lesenim mostom, ko se je tresla še voda če je kakšen avto čez zapeljal, tam sva se smejala samo zato ker je bilo tako fajn.
Kaj?
To da mi je sedela v naročju, da sva bila pokrita z edino pelerino. Da nama je vse eno kapljalo za vrat in je bilo nebo čisto pri zemlji in je bilo elektrike v zraku, da sva samo čakala da poči strela. Vsa tista energija in situacija in vse kar sva čustvovala danes, vse je bilo na vrhuncu. Kar smejala sva se objeta tam pod mostom in bilo je superfinofajn.
Ja, tudi lupčknla sva se.

K., kadar ni imela krize in je bila zares na psu, je nadela krinko, kdo mi pa kaj more.
Izivalno.
Saj tu je bil ravno njen problem. Če bi jo postili pri miru, po moje bi funkcionirala superfinofajn. Ker v resnici je bila genijalka na mnogih področjih. A kaj ko življenje ni tako. Vsi okoli nekaj pričakujejo. Stalno se je potrebno podrejat ustaljenim normam. Potem je pa počilo. Doma itak že veš.
V osnovni šoli. Ne da ni znala. Tudi ne da ni hotela.
»Ampak zdele.
To pa že ne!«
In so jo dali v posebno srednjo šolo. Po moje je bila bolj brihtna od vseh učiteljev tam skupaj, pa še 3/4 naših. Malo lažje je vse eno bilo ker so imeli individualno obravnavo, a je tudi tam pridelala, u kva vse ne.
Če je že bil kje kateri ki je izkoriščal premoč moči in se potem izživljal nad šibkejšimi, se ni nikoli nad K..
"As znoru?
A ne viš da je čist prtegnena?
Ta te še fenta."
Se sicer ni vmešavala v tujo nesrečo. A ko so jo prvič obstopili pobalini, je s kamnom razbila vodji arkado, in sploh niso več hodili na ta konec.
Zdej.
K. sploh ni bila velika. Normalna številka. In ko jo obstopijo taki pretegnjeni je res izgledalo da nima šans.

Taka je bila.
Tudi sam sem jih kasiral par krat.
Nisem vedno zadel pravega vzdušja. Ja, pa nepredvidljiva je bila tudi zelo. A to ji je pasalo. Če si pa zgrešil pojanto, pa vsaj dve okoli ušes. Me vsaj ni s kamnom. Je že klofuta pekla ko vrag.
Ko je tako pristopila vsa objokana in zares klavrno za pogledat, sem rekel,
če me ne boš tepla?
Ne zajebavi, nimam volje. Pejd!
Pa sva šla.

Sol zemlje

Kot že omenjeno njeni so bili sol zemlje.
»Ja pa ja. Aparatčik pač.«
Takrat se brez partije ni dalo.

Vodilni kader v socialistični družbi. Niso mogli imeti premalo. Preveliko pa tudi ne. Ipak ni bil zaslužen ali prvoborec.
Zdej.
To sicer ne vem, kot že rečeno, se za taka klobasanja nisem nikoli zanimal, kolikor je pač sproti izskočilo. Tudi jih nisem dajal na vrednostno lestvico.
A majo več?
Kaj me pa to briga.
Če je že kaj imelo ceno, na primer, Manjina mama nam je prav rada naredila sadno kupo z ogromno smetane. To je bil kriterij. En in edini. No, še pri Tomažu so včasih imeli fajn salamo. Pol se je pa že nehalo razredno razločevanje, na naše s smetano in premožne brez salame.
K.ini so bili z smetano in salamo, pa še skledo polno bombonov. A ta je stala v dnevni na sredi klubske mize, tam so pa sedeli tastari torej čisto mim.
Njen ata, kot večina na RTVju so bili večinoma v Turistu. Danes si težko predstavljam, kako so ves tisti folk spravili v niti ne tako malo gostilno, a naroda je bilo skor toliko kot dan današnji v hribih. Pa se ne spomnim da bi kateri zunaj stal. Verjetno so bili diferencirani. Tehnično osebje po katerih drugih gostilnah. Direktorji v vili Podrožnik, novinarji pa menda vsi v Turistu.
Včasih, pa se ne spomnim kakšnim potom, sem čakal mamo tam in opazoval tisti isti folk, kateri se je potem zvečer na televiziji videl. Čakal sem jo vedno dopoldne, uni so se pa že takrat majali. In kako glasno so pozdravili mamo, ko se je končno prikazala.
"Smo mu dali kauco brez ruma. Kadi pa še ne, pravi."
To so se o meni, tihi pokori tam ob oknu menili.
Ok.
Njen ata je jadral od Turista do vile Podrožnik ali skupščine, pa verjetno raje zadaj, kjer je bil v tistih časih CKZKS. Je bil le strelovod, med kar je pričakovano in kar je še možno, preden se ne konča pod mizo. Zato hitro v masko, so jih povsem spremenili, bi ga težko spoznal, od dopoldne, cel pomečkan. Kot povožen burek okol obrnjen. Ne vem če nisem to tam slišal.

Skratka ata je bil, kaj pa vem

Skratka ata je bil, kaj pa vem. Če rečem težek bo še najbolj milo.
To se je pri K. kar poznalo. Pa bolj posredno, ker vmes je bila še mama. U ta pa ga je nesla.
Seveda sta se stara obdelovala. U kva vse ne. In ob takih priložnostih, je K. vprašala ali greva v kino. Ker dežuje in sva se sprehajala prejšnji teden in sploh mi ima nekaj nujnega povedati.
Skratka, ata je bil kriv za vse doma. Ne rečem da ne. Je bil tipični predstavnik prezaposlenega, vodstvenega kadra. Z vsemi deviacijami na to temo. Od tega da so ga žingali stalno. No, v tistih časih je bilo tudi kaj normalno natočiti slivovico na zažetku sestanka. Čez leta pa viski. To se še sedaj, če noben ne gleda.
Zdej, eni so itak šli pred sestankom še na ta kratkega za boljše jutro. Kavo z rumom. Pol pa še vinjak. Ok, tudi pir pa vinjak je bil kaj običajen. V tistih časih alkoholizem ni bil problem. Če je že bil kakšen problem je bila petletka. To si pa lažje obdelal z rumom v riti.
Menda so bile še vse katere druge kombinacije, po sestankih. Ko je bilo treba zaliti že sklenjeno. Skratka, ko je prišel zvečer domov je bil neuporaben, če ne še kaj več. Najhuje je menda bilo ko sta ga prinesla prijatelja ker ni mogel hoditi in so ga potem doma žingali do jutra.

Se ne ve ali je mama

Se ne ve ali je mama pila zaradi takega moža, ali je pila z njim , ali celo ne glede na njega. Že dolgo nista bila zaljubljena. K. je pa itak trdila da je napaka.
Mi nikoli ne gre v glavo. Da je žena doma brez dela. Saj ni da ni dela, a intelektualno pač ni zanimivo, če nima kakšne dejavnosti ali hobija ali firme al kaj. Skratka neodvisno od moža, ga lahko lih tako serje.
Če je pa odvisna od denarja, katerega bo dobila, ali pa ne, če ga bo kar sam zapil, potem pa moraš biti prav poseben karakter, da se pustiš.
In točno taka je bila.
Tudi za mamo je morala K. pospravljati. S tem da je mama to počela bolj redno. Če je ata kdaj pregloboko pogledal v kozarček, ga je itak nesel, eni sploh niso funkcionirali brez, a ekstremov je pa le bilo samo občasno. Ali pa je pa zunaj zrihtal. Vse pa tudi ni povedala.
Enkrat naj bi celo mamo mirkal, bila je na vikendu, na Debelem rtiču, takrat samo partijskih parcele. Pa je Rex, terjer celo noč v moje uho lajal, zaradi česar nisem, nismo nič spali in je bilo kaj očitno da ne bo šlo. Kar mi je K. še kar zamerila, pa magari ji je bilo jasno, da sem še najmanj sam kriv. Situacija je bila pa res brezizhodna. Bi še se meni sfrtajčkal, takili kolerički pa itak.
Matka je preživela brez velikih dram, cel dan brez nadzora. Saj se verjetno ni niti veliko spominjala.

Takrat na faxu

Takrat na faxu nas je vse metalo. Nekatere bolj, druge manj. Mene bolj, K. je bila pa že od prej razmetana.
Zdej.
Meni je šlo kar hitro na jetra, se je začela moda zateženosti. Že na koncu srednje so nekateri tako nastavili, pa mi je že takrat izgledalo čudno. Tam na sredi faxa je bila pa že moda.
"U, kok sm jest dons zatežen.
Auš en pir?
Ne tež! Jest sm res depra.
Auš vinjak?
Kreten."
Ja. Nekajkrat se je celo razvila zanimiva debata. Bi se lahko kar kaj poučili, a kaj ko je bilo treba zraven ne samo izgledati, kot da ti je mačka mlade snedla, še s telesno mimiko nakazovati, da je "low down drty blues".
Zdej.
Blues mi je bil zelo blizu. Tudi precej doživeto sem si predstavljal, kako je imeti ta prau blues. Pa če te je zajebavalo a ma lih vse po vrsti.
Pol, ko je bilo pa podn od podna, pol si pa eno zašpilou. Ure in ure v bluzenju. Ja pa mal popit tut. Gre zraven. Da bi bil pa samo slabe volje. Kaj slabe volje. Če si take se razjeziš. Če si pa brez volje in potem ničesar ne narediš, si pa tečen. Eto sam to.
To mi pa res ni bilo. Da je pa še mal noblih mi je šlo pa fejst na jetra. Jih je kdaj ker slišal, kva da se preserava, ker mu v resnici nič ne fali, in če si sam noče pomagati mu tudi jaz ne morem.
Pa take.
Z nekaterimi se nisem štekal.

K. pa ni bila depra ker je bilo moderno. Njej pa res ni bilo kaj pomagati.
Vse bi ji pomagal, a sva premlela po dolgem in počez, pa ne vem če je kaj pomagalo. Ja, ji je pasalo. Pasalo, da poslušam in nič ne pričakujem. Ne očitam, ne moraliziram, včasih ge je zares biksala. Ma, saj smo ga vsi. A pri punci je je še bolj zabeljeno.

"A ti je blo treba iz unmu iti?
A si ljubosumen?
Ne tež.
Ampak un je totaln kreten. Saj veš kako s puncami dela. Pa čim bolj je butast in izkorišča punce bolj se mu ponujate.
Ok. Alfa. Moč vzburja. A vse ima svoje meje.
Pa kaj ti je bilo?
Lej tko razšraufano sem se počutila.
Ja zdej ko mi očitaš mi je žal. Kaj me pa ti nisi potolažu?
Jest te stvari sila resno jemljem. Saj sem ti že povedal. Iz mano al zares al pa nič. Sam mal telovadbe ni.
Sicer pa itak nikoli nimaš časa.
Jest?
Ti maš skos ene brezvezne bejbe."
Pol sva bla pa kar dolgo tiho. Sva oba zamočila. Al kaj se če. Če se usoda poigrava ni da bi se ob tla metal. A ma lih nič ne pomaga.
Ampak iz unmu. Saj je dost dobrih tipov.
"Nehi no. Saj je bil samo slab trenutek. Ok. Maš prou. Taprau idiot. A dobi pa lih vsako.
Eni majo vse eni pa nič. Skor.
Tiste katere so razočarane nad alfo, potem poiščejo beto, gamo še z delto so ene zadovoljne. Sam de je. Zihr pa dolgočasen."
Moje punce pa vse sila zares jemljem. Ja, včasih čist preveč. Lej, pa imam raje tako, da si ne očitam naknadno, kaj vse bi, če bi.
"Ok. No. Nehi že. A češ eno okrok uhov?
Raj me objemi. Pri tebi mi je tako toplo pri duši, če že desc nisi.
Jeb...
Hec, no. A ti pa benga heca ne zastopš?"
Sva sedela tam na klopci, psi so letali, otroci so se smejali, bukve so zlato žarele, jesen se je prevešala v hladni del.
"Tastari so se ločili. Že prej sta bila narazen. Še to ne vem ali sta bila sploh skupaj, ko sta bila skupaj. Ko smo bili, sigurno nista več vzporedno vozila.
Verjetno bo sedaj lažje. Za ata me ne skrbi. Ta se bo v vsaki situaciji na noge postavil. A mama. Ta pa že prej ni znala ničesar samostojno, sedaj bo pa še težje."
"A da bi se pa ustalila in poročila?
Če si pa že oddan.
Ne zezi.
To se zgodi, al se pa ne. Ni čisto nič narobe sam biti. Ok. Včasih je kriza, pa ga mal lomim. A obljubim, da bom od sedaj naprej, bolj izbirčna. Un je pa res butl. Pa sploh ni bil dober sex. Verjetno je bil preveč zakajen. Sicer ga ne bi tako hvalili. Tole z mamo me pa res skrbi. Verjetno bom sama strelovod. Kakor da mi ni že dovolj težko."

Ne zaupam vase!

To je pa najtežje izvedljivo. Po moje tisti ki dvomi, ima možnost nadgradnje. Sploh pa, kaj pa je zaupati vase?
To,da se hvališ, kako si pomemben, pa pameten pa lep. Kar je zadnje čase tako popularno in razširjeno.
Če hočeš nasmejati ljudi le.
Sicer pa le malček podvomi. Boš imel vsaj priložnost popraviti se. To bi morala biti vrlina, ne pa uno prej.
To da ne pustiš drugim do besede.
To da uporabljaš argument moči in ne moči argumenta.
To da kimaš z enakimi.
To da se pustiš toku množice in njene histerije. To da se vključiš v čredni nagon.
Nič od tega ni zaupati vase.
Ravno nasprotno.
Če dvomiš o sebi, vendar na konstruktiven način. Ja, mal freh je že treba biti, a samo na začetku, potem pa takoj poslušati nasprotno stran. Toliko da se led prebije. V smislu, ko pita ne skita. A ne z v naprej pripravljenimi stališči in odgovori.
Zaupati vase pomeni spustiti se v dialog z neznancem in ne pričakovati zmage ampak samo razširitev obzorij. Zaupati vase pomeni poslušati okolico in sebe.
Ne zaupam vase ker mi ne gre...
Ja pa ja.
Dokler nečesa ne znaš, ti ne gre, ne obvladaš, nima veze z zaupanjem. Ima pa veze z neznanjem. Ko se navadiš, naučiš, obvladaš. Ko tisto, tako nemogoče, težko in nerazumljivo, postane enostavno, lahko, razumljivo. A to nima veze z zaupanjem vase.
Zaupati vase pomeni imeti določeno kilometrino, izkušnje in znanja in na podlagi le tega poizkušati nekaj novega. Tu pa pride v ospredje zaupanje vase.
Ker to novo, to pa ne bo jasno, vse dokler ne bo predstavljeno in uporabljeno od drugih, ki bodo presodili ali je uporabno ali ne. Pa zopet nima veza ali je uporabno ali ne. Ker če ni, je potrebno
izboljšati in tako dolgo izpopolnjevati da bo. In opravljanje tega procesa, ne prenehati ob prvem porazu, ne odnehati po 10-tih, če verjameš vase, potem verjameš vase.
Seveda ima tudi to meje in pregrade. Če predolgo vztrajaš, ne nazadnje so primeri, ko so celo življenje raziskovali in nič odkrili. Gotovo niso izumitelji in raziskovalci, so pa gotovo verjeli vase. To pa ni debate.
Tako da. Verjeti vase, to je ena zmuzljiva zadeva. Brez ne gre, z so pa tudi težave.

"Drži me.
Drži me do konca.
Se mi zdi da se pogrezam.
Samo ti me še držiš nad gladino."

"A dej ne tež. Saj veš da sva še vedno zvozila.
Pridi bližje.
Jokaj kolikor ti je ljubo.
Če to pomaga si privošči.
Lahko jokaš, lahko kričiš, samo ne odnehaj.
Saj sem tu. Nikamor ne grem, dokler mi ne obljubiš, da je bolje."

Poljubljal sem ji solze. To ji je bilo vedno veliko veselje. Pa ne ravno veselje. Kaj pa vem. A se je zdelo da sem del dogajanja. Slana toplota na ustnicah in jeziku. Že pred časom mi je zlezla v naročje. Saj veš tisto kot ponavadi, se nasloni, glavo med rame in vrat in pripoveduje. Sedaj je še vedno jokala, tesno objeta, me je privijala na njeno dergetajoče telo.
Kar puhtela je vročina iz nje.

Te pokličem

K. je končala pravo. Po moje z levo roko. Je rekel en njen sošolec. A poznaš jo? Ta pa je čudna. Smo jo vsi pustili pri miru.
Zadnjič sem jo srečal na prehodu pred Maxitom. Super zrihtana, sem samo zijal. Lupčka pa to.
"Lej jo, koko si?
Te pokličem. Šibam."

Mogoče se je pa udomačila.

180223 kolo

Da ne pozabim.
Sem v resnici hotel o kolesarjenju, pa so se misli odkotalile v povsem druge vode.
Ker.
Ker je povezano, če že ni odvisno.

Torej.
Je rekel Brane, da ne smem njegovi povedat, ker novi picikel ni 600€, ampak 2600.
Zdej.
Njegova je sodnica. Pa sem hotel o dogodku, ko je bila še tožilka.
So imeli v stari Ljubljani intervencijo in je parkirala na invalidskem parkirišču. Invalid jo je zaparkiral in si prislužil kazen. Menda so bili vsi policisti na intervenciji globoko vznemirjeni, ker nekdo zaparkira tako pomembno osebo in to na intervenciji.
Zakaj pa vse tole?
Zdej.
Meni se zdi sila čudno, da samo jaz vidim anomalijo sistema v tem.
Mogoče, če bi njen avto bil označen z napisom. Intervencija ali policija, ali sodstvo, ali vsaj utripajoča luč na strehi. Pa še potem ne vidim logike, da nekdo parkira na parkirišču za invalide.
Ok. Je pač nerodna pri parkiranju. Saj smo vsi. Ampak da je globoko prepričana v prav. Ne samo svoj, temveč celotnega dogodka in je v resnici invalid kriv da je invalid. Ej kva se je pa rodil defekten. Njegov problem.
Mane pa le zanima, a na faksu ne učijo nič o morali in etiki, če menda že zakone obvladajo. A da imamo zakon, da lahko nekdo parkira bel volvo na parkirišču za invalide in potem policaji kaznujejo invalida, pol pa res ne vem kakšna dolina je tole.
Ok. Kadar ni v službi, to je pa tudi ko je doma, če si take vrste šef, pol je težko ločiti delo in dom. Al kaj je dosegla?
Mož laže da je četrti picikel čist poceni. Ne rečem. Imeti toliko piciklov je mal fiu-fiu. Ker jih je pa vse več, sem pa menda sam, ne pa oni.
Pa OK. Če mož mal laže niti ni drama, dokler ni o pomembnih. Al kaj ko je vzgojila hčerko od katere je bilo pričakovano, u kva vse ne. Menda je bila vse do pubertete, celo vodljiva in ni bilo samo hvaljenje. Naša je pa tko pridna. (Ne pa tko kot vaš)
Zdej je pa zatrokirala. Je menda že gimnazijo komaj naredila. Sedaj je sicer vpisana na pravo a v resnici je deklica za vse v enem privat hotelu. In namerava drugo leto na turistično v tujino.
Po mojem sicer edino pravilno. Če jo veseli je to to. Ne pa kar mama pravi. A ne vem če ni samo upor. Upor proti avtoriteti. Proti absolutnem nadzoru. Nadzoru dejanj in celo misli. Ker se pa ne bi uprl. Vsak ki ima vsaj malo možganov.

Toliko o nadzoru. Predvsem o posledicah. Saj eni ne znajo brez voditelja. V resnici jih je večina. A verjetno je tudi tam vprašanje koliko in predvsem kako. Se vsi strinjamo z gugitovimi pogoji. Pa ne samo njegovimi.
A ni čudn?
Smo se osamosvojili ravno zaradi preveč nadzora. Pa je bil tisti karikatura z današnjim.
Pustmo stat. Gremo iz piciklom.
Je rekla Eva, pa ja ne morem imeti picilk s košarico. Ga že 4 leta išče. Je temeljita. Ni debate. Ponudbe kolikor hočeš, pa še ogromno, katere sploh nočeš. Včasih si šel po picikl, pogledal ceno in tošl in ni bilo veliko telovadbe. Danes pa. Pa saj menda poznaš. Si menda bila nekaj časa piciklist.
Moj ima košarico, blatnike in luč. Stal je 200 € in mi služi točno toliko kolikor od picikla pričakujem. Ja v breg gre težje, gre pa dol hitreje. Tako da se sploh ne pritožujem.
Sem eno lokalko specialistko vprašal, tako z super najboljšim piciklom in super najboljšo obleko in super najboljšo hrano za picikliste in sploh najbolj možno, v vseh možnih skupinah in društvih,
"a si že šla čez prelaz Na Krajih?
Kje je pa to?
A si sploh Kamnčanka?
Stara Kamnčanka."

To je sicer zelo zares v teh krajih. Se ločijo striktno med starimi in novimi. V resnici stari so tisti ki so nekoč bili neodvisni od zemljiške gospode. Menda so srednjeveški kamniški meščani imeli skupnost za planšarstvo, pa gozdove, pa kaj vem še kaj. Nekateri so celo potomci tistih družin. Ali pa priženjenih. A se še vedno pravdajo za lastnino iz tistih časov. Pa magari zamenjali ureditev, državo, sistem, stoletje, tisočletje.
Ok. Nema veze.
Ima pa veze s tem da so nekateri mal hoh, ker so stari Kamničani, ali pa si samo tako želijo. Sem tam v enem bloku z eno mamco malo klepetal, in jo sila razjezil. Češ da sem star in še Kamničan. Ali to kaj šteje? U je bla huda.

Sam sem vsa ta leta po malem kolesaril. Sezonsko. To je pomladi in jeseni. Spoznal kraje, ne prav daleč, za katere lokalci ne vedo. Saj je res butasto. Zmanjka ceste, vlake, poti, na koncu pa še doline. Samo še robidovje. Pa me večinoma ne ustavi. Picikl na rame, pa u buš.
Ja, večinoma si potem, ko sem že čez, ves popraskan in raztrgan, butl, a se ne znaš obrnit?
Je od dneva in situacije odvisno. Tudi obrnem se. Tudi večkrat pridem, da probavam prehode. A se vedno pojavi vsaj en prehod v sezoni, za katerega si potem rečem, tle me pa nikoli več ne dobite.
Je pa tudi res, da večinoma pol ko sem že čez zijam.
"I kok je pa tle fajn.
Pa čist bliz."

Tule bom še eno navrgel. Nima veze z gornjim. Razen z odkrivanjem fajn situacij.
Tek.
To je pa tko.
Moja gre z mano v gozd 3x na leto. Po zvončke, borovnice in kostanje. Je iz takih krajev, kjer se ne sprehajajo. Ne gredo kar mal okol. Kamoli kr na en hrib. Če pa že kdaj. Je zaradi družbe. Pa obvezen štrudelj, da ne govorim da je treba družabnikom dati darilo.
Pa saj gremo sam na Velko.
Sam se pa pri teku podoben. Ja, sem tudi sam letal. Prvo otroci na vasi nismo znali hoditi. Ni bilo časa in smo samo tekali. Potem v mestu me je spet prijelo šele v hladni tujini, ko spet ni bilo časa za nič, razen zvečer za pol urce po obali.
Sicer pa hribi in tek, je zame a ma lih isto kot:

Zamisli si nekaj kar ti je najbolj všeč. Moj primer je z flašo Bordojca. (Nebi zdaj o vinu (Bolj kot prispodoba))
Ok.
Flaša najboljšega vina možnega.
Seveda se ga da eksati. Verjetno bi se našel še kakšen APP za merjenje vpliva na ledvice.
A če kaj, sploh ni pojanta v tem.
Tako vino uživaš čim dlje. Ga samo vohaš. Gledaš in se čudiš. Namočiš samo ustnice. In si zamišljaš. Vsak svoje. Da bi čim dlje trajalo. Predvsem pa brez hitrosti. Če kaj pa to samo z andohtjo.
Eto isto je z mano in hribi.

"Majči.
Sploh nimam nič proti če ti letaš po hribih. Vsakemu svoje. Meni je ravno to fajn, da sva si tako različna.
A si še moja prjatlca?"

180224 barve

"Katera barva je pa tebi najlepša?
Je ni. Vse so fajn, predvsem je pa od konteksta odvisno."

Ista je lahko nekje drugje moteča. Včasih je celo fajn brez barvno.
Zdej, eno barvno.
Večina grafičnih rešitev bi lahko bila enobarvnih. Ja, čez čas dolgčas postane, pa še katero dodaš. Pol so fajn ene določene kombinacije. Na primer tista rumena, zelena in modra. Pa spet, na drugi strani, so pa potem kombinacije za katere se samemu sebi čudiš.
"Zdej, če že lih težiš.
Ma. Ne in ne.
No, mogoče.
Ne, ni je barve katera bi izstopala."
Barve obleke. Na začetku mama pove. Rožnata je za punčke, boš ja modre vzel. Je bila še bela možnost.
Pri likovni teoriji smo pa itak rekli, da bela in črna nista barvi. Pa kar je vmes tudi.
Pa ima logike na tome.

Tako da.
Tudi ardušjepisana je tudi fajn.
U, na kakšni ciganki. Jeeeeezus zna biti fajn. Zdej, al barve al ona je že druga zgodba.
Sicer pa katerih 5 barv se začne na a?

Pol seveda je superfinofajn videti kero v umirjenih, rjavo rumenih kombinacijah. Pa spet za kaj takega je treba imeti fin posluh.
Da ne rečem, ko vidiš katero afno ke u rit, pa so barve take, da se samo čudiš. Kok da so fajn. Sicer se jih pa nikoli ne bi upal sestaviti.
Ne vem če ni vse vzgoja.
Ok večina.
Dobr, veliko.
Vse pa po moje ni.
Al pa?

Barve vzhajajočega sonca imajo oranžen pridih. Barve zahajajočega pa rdeče. V dežju je še rdeča modrikasta. Pomladanske bukve pa žarijo.
Ej?

»Modra.
Ma ne.
Zelena.«

Vse so fajn.

180225 obdobja

Da bi bilo obdobje lepo?
Ja, seveda.
Vsi rečejo, je obdobje prve ljubezni lepo.
Zdej.
Prvo sploh ne vem katera je prva ljubezen.

Ivi. Mogoče, a takrat nisem vedel kaj je ljubezen, čeprav sem veliko časa preživel v njeni družbi, jo zelo rad videl. Lepa je gotovo bila. No, saj meni se je taka zdela, čeprav vaške smrklje niso še nikoli bile popularne, in bi se verjetno večina strinjala, da že ni bila lepa.
Men je bla.

V Majo že nisem bil, čeprav stalno z njo in menda sva bila kot rit in srajca, a mi ni dala vedno en škc, pa še na premet me je vrgla in v tako že ne bi bil zaljubljen. U je bila pa v vseh drugih ozirih superfinofajn.

Sploh je pa pri ljubezni tako, vsaj pri prvi, da nikoli ne veš kje si. Še nikoli, razen pri igri in v kinu, se ni zgodilo da si eno videl, ji rekel zdej sva midva zaljubljena in je blo.
Vsaj pri meni je to bil vedno zelo dolg, zelo zapleten in vijugast proces, tako da se je šele čisto na koncu pokazalo zaljubljenost, pa magari s katero hodil že celo leto. Ma ne toliko, a se je dojemalo lih toliko.
Ja, ko se nazaj spominjam, pol se dojema, uj je bilo včasih lepo. Takrat je bilo pa komplicirano, kaj vse ne.
Danes reči katero obdobje je lepše, ali katero je, katero pa ni, se da, a ne vem če to res to pomeni. Pomeni samo da ti je lepo ko pomisliš na tisti čas.
Zdej.
Meni je lepo pomisliti tudi na čas ko sem trpel celo leto. U vojsk vendar. A tam sem srečal take posebneže da se jih še danes rad spominjam.

Negativna ali vsaj ne tako luštna obdobja so bila stalnica.
Pa spet.
Če si znal zgraditi zdravo distanco, se ne zapletati v detajle, zaradi njih večinoma je bilo komplicirano, sploh ni bilo napačno. Bistveno bolj je pa pomembno, ali si se iz obdobja kaj naučil.
Ne, sploh ni treba biti zagrenjen. To je v resnici najslabše in je v veliki meri odvisno od tebe. Ja, so situacije kjer se a ma baš nič ne da in je samo vprašanje časa kdaj ga pustiš za sabo. Z nekaterimi se pač ne splača ukvarjat. Pa magari bili še ne vem kako pomembni. Če je negativna izkušnja. Čim prej prekiniti. Če si dovolj močen še, a sem se kaj naučil? Potem pa čim prej novim doživljajem naproti.
Večinoma pomaga zamenjat okolje. Včasih se zdi, da si del. Da si rojen, da ti gre vse na jetra. Ravno zato je potrebna distanca. Najbolj pomaga povsem opustiti dogajanje. Meni se je fino izšlo 6 let hladnega kapitalizma.
Potem (v resnici precej dolgo) sicer pogruntaš, da sploh bi treba daleč, da skužiš. A večinoma je dosti lažje. Preskočiš v drugo okolje in tam je potem toliko dela, preden se definiraš, da pozabiš na sranja prej. Ne samo to. Ko se čez čas nazaj obračaš, vidiš, da si se dal vpletati po drugih.
Zdej.
Ja, če je človek neprilagodljiv, sebičnež, je malo možnosti da mu bo v novem okolju bistveno bolje. Če se misliš integrirati, je potrebno prevzeti nove vrednote, pa izgledale še tako butaste, a tam v novem okolju je to način. Najhuje je če kdo prenaša svoje travme v nova okolja.
To se je zelo videlo, še posebej v Skandinaviji, pa tudi v Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, Avstriji. To so bila območja spremljanja.
So izbeglice prinesli s sabo vso bolečino iz Sarajeva. Seveda so se vsem smilili. Tudi pomagali so jim, kjer se le dalo. A dolgoročno, kdor ni pustil sranja zadaj in začel novo zgodbo v novem okolju, je zelo trpel.
Če Slovencelni vsaj malo poznamo mentaliteto Balkana, so ljudje gori, sicer sočustvovali a kaj kmalu tudi reševali vsakdanje probleme. Tako da je bilo kar kaj jamranja, kako jih nihče ne razume. Pa hladni kapitalizem pa take.

Torej.
Ko se premaknemo, pustimo stare navade doma. Se vklopimo v novo shemo in iz nje poizkušamo čim več potegniti. Če rata, so potem prejšnja sranja celo malo hecna.
A veš kok sem se včasih sekiral ...., zdej se pa sam muzam na isto.

Tako da lepih obdobij ni, so pa lepi spomini na.

180226 ideja

"U, idej pa kolikor hočeš.
Uporabnih?
Kdo se pa o tem meni.
Ideje pač.
Ene samo kot preblisk, pa potem čez čas pozabim kaj sem že hotel. Teh je vse več."

Da začnem na začetku.

Prvo je bila ideja. Ok. eni rečejo beseda. Saj ni tako važno. Filožofično se celo strinjam, čeprav pri meni to bolj na literatično potegne.
Kakor koli že.
Ko se je začelo, tam v tisti kisli župi, ko je en bakterčnik pomislil:
U, kok dobra bakterija.
Gospodična a se midva od nekod ne poznava in je bakterija rekla; kreten.
Lej.
Še danes je isto.
Ja. Ne ti.
Kar samo potrjuje tezo.
Če bi se vzorec tako enostavno ponavljal, seveda bi se zadušil v vsakdanjostih. Tako da je kaj normalno, da so vmes, tudi posamezniki, ki se ne prilagajajo. No, vsaj načelno. V resnici ni nič drugega kot odziv na vzorec.
Slabo?
Sploh ne.
Naredi celoto toliko bolj zanimivo in zato se je splačalo narediti ves tisti razvoj od kisle župe, do danes in še povem, da bo tako do konca.

Zdej.
Eni smo pač taki, da zbiramo večino lepe misli, grde pa ignoriramo, sproti brišemo, drugam gledamo.
Slabo?
To je pa že diskutabilno. V resnici se strinjam s tistimi, ki mi očitajo da se ovijam v oblazinjen mehurček.
Ja, se zavedam. A tudi dodajam, da sem pač osebek, ki še kar dobro funkcionira na pozitivni strani ideje, na negativni pa precej zatrokira, ali celo povsem odpove.
Tako da kar samo rata, se ni ti ni treba zelo truditi.
Ja, včasih se celo posvetim negativnostim, a kot rečeno ne obvladam in me kar samo izvrže.
Tako da, pri ideji je v resnici najbolj važen

Namen.

Tako kot je bakterijček imel dober namen, česar ona seveda niso skužili. A je bilo samo fore radi. Da ne bo izgledalo kako se jo da takoj ulovit. Tako je pri namenu, na pozitivni strani, skoraj vse sprejemljivo.
Ok.
Včasih je ker tako servilen, da je tumač. Tako da je tudi tu vprašanje intenzitet in pa smo spet tam, vzgoje ali vključenosti v kontekst.
Kje smo?
Ma tam, saj veš, na začetku sva imela diskurz z vi-ti. Ker je bil namen dober, je špilalo in se izšlo. Da se čim prej preide iz splošnega na konkretno. Maja, se strinjam, a ni samo formalizem. Vi-ti je zgodovinsko, razvojno, koltuluroško (še zapisat ne znam), sociološko pogojeno dogajanje.
Ok. Nama je uspelo v prvo.
A sam mislim, da zato ker sva oba, tisto kar sam imenujem, dobri ljudje, dobra človeka. Bi lahko bila širna kolobocija če ne bi bila, ali celi zajeb v odnosih, če bi samo izkoristila tehniko.
Tega je tudi precej.
Kadar me je kateri investitor, že na prvem sestanku objemal in obljubljal, kaj vse midva ne bova, pa se še poznala nisva, je potem bilo 99% možno, da me bo nategnu. Z drugimi, na začetku na zdravi distanci, polagoma, ko se kar samo prelije iz vi v ti, je bilo pa tudi 99% možno, da se bomo do konca fajn imeli.

Naključje

Naključij je bilo ogromno. Kateri bi celo rekel, da je vse naključje.
Ma je in ni.
Predvsem je naključje pozitivno. Tisto ko se ti led udre, je sicer tudi naključje, a je v resnici bolj hec, posebno če se izvlečeš.
Ja. Je bilo polno neznank. V resnici so me celo bolj privlačile neznane situacije, kot ustaljene. Seveda paše, prideš pa te čakajo palačinke z Nutelo. To je sicer samo še en sladak spomin.
In seveda, ko stojiš tam na Montmartru brez franka v žepu, še za kofe nimaš zraven pa gledaš avijon na zahajajočem soncu, katerega si zamudil. In je potem nekaj ur, ko še spati ne moreš, ker ne veš kaj pa zdaj.
Pa vendar. Mi je bistveno bolj blizu, tako, kot z vnaprej plačanim aranžmajem, kjer ti še lulat povejo kdaj.

Angro je že fajn vedeti, kakšna je projekcija. A je bistveno bolje potem, brez zemljevida, lutati gori, doli na okoli.
Verjetno mi bo uspelo preživeti brez Garmina. Kaj vse nisem videl, ker sem iskal bližnjice in zašel, da potem še vedel nisem kje sem bil. A je bilo superfinofajn.

Usoda

Kaj pa vem kdaj se začne resna obravnava usode?
Če si preveč poklapan, je sicer kar kaj misli na temo usode, a je v resnici projekcija na brezizhodnost trenutka, ne obvladovanje situacije, kar je večinoma oseben problem, ja zaradi drugih, a če bi bolj obvladal, potem do takih situacij niti ne bi prišlo, ali celo bi povsem racionalno nastavil.
Pol so pri meni, gledano takole angro za nazaj, da sem sicer krmaril in poganjal, si v trenutni situaciji celo predstavljal, da mi uspeva, pa je glede na vse, izgleda bila bolj projekcija kot realnost in so se mi dogajale odločitve, ni pravi izraz, ker odločitev vsebuje osebno noto, raje preokretnice, za katere izgleda, da nisem niti veliko zraven imel.
Pol pa za konec najbolj zabeljeno. Predvsem v neobvladljivih situacijah, tisto ko se zaveš, da ne veš kako in kaj in bi bilo edino normalno, da se ustaviš, premisliš, informiraš, itd. Ja, a so včasih situacije, kjer ti vse to ne pomaga in potem pač probaš. An, ban, 5 podgan, 4 miši, v uh me piši, vija, vaja, ven.

Samo kot zanimivost. Tale in večina izštevank v resnici ne delujejo, če si že kdaj preštel besede in v resnici z prvem trenutku, ko ti pride na misel, veš kakšen bo odgovor. Tako da toplo priporočam, da se na izštevanke ne spraviš racionalno, ker se spremeni celo pogled na življenje, ne samo konec magije pričakovanja.

Nima veze z usodo.
Zdej.
Jest sm en velik srečko.
Ok. Veliko bi lahko bilo bolje. A sam dodam, da ni bilo veliko slabega. Celo da sem z celoto zadovoljen. Ker.
Uno prej ne deluje v akcijskih trenutkih. Ko si tam pod vodo, v eni roli in te vodni tok pritiska proti dnu, ni da bi se informiral in podučil, itd. Takrat je čisti instinkt in pri meni je bil vedno srečen konec.
Tko da.
Je bilo kar kaj usode, pa magari, še tako razlagal da je vse samo tehnika.

180227 beseda



Sam pač ne verjamem v eno besedo.
Ja, kaplja čez rob, ne rečem. Da bi pa zardi ene besede en enega pustil, pa mora biti un res tele. Če se pa s takim splača biti, sem pa tudi avijon.

Je ena Maja, ne ti, pri meni so stalno katere Maje v bližini. Razlika je samo kako intenzivno in kako pogosto. Ene se malo oddaljijo, pa potem s časom spet malo mimo pridejo. Ene se malo ohladijo, pa saj vsaka zgodba ima vzpone in padce, da ne rečem celo konce. Kar pa ne pomeni konc za vedno. Prav nasprotno. Se mi je ravno včeraj zgodila ena Maja iz najbolj rane mladosti.
Zdej ali bova spet kero ušpičila je še velika neznanka. A samo to da je ponovno izskočila, je juhu, veliko in verjamem, da ne bo samo to. Sva si že pisala in sms-jala. Potem sem sicer malo prehiteval, kar je moj stari problem. Ti bi rekla da superventiliram navdušilitis. Pa še res je. A je verjetno prehitro. Bomo odložili vsaj do bukove zelene. Potem bo tudi perspektiva svetlejša.

Pa nisem hotel o tej, a tako me zanese, ampak o eni drugi Maji, Maji iz faxa, ki je tudi še vedno prisotna, čeprav sva se polenila zaradi neznosne lahkotnosti fb-ja. Kakor je to fajn, ima pa tudi drugo plat, da se ne intenziviraš več toliko, kot bi bilo še lepo.
Ok.
Še tam na faxu, sem jo enkrat šel obiskat domov. Poleg tega, da sva se na strokovnem področju fino štekala, je bila tudi privat energija fajn prisotna. Pa daleč od česar koli, razen a greva na kofe skupi. Nimam časa, ampak pridi na čaj domov, ravno oddajam in je mama super štrudelj naredila.
Seveda sem šel in in sva preživela par super intenzivnih uric, ob materiji katero je obdelovala, z njeno prijazno mamo, me je tudi rada videla in še mal kr tko, kokos pa drgač.

Pol jo pa srečam drug teden vso objokano, češ da jo je fant pusti, ker sem prišel na obisk.
Mogoče celo res.
Vendar sam pravim, da sta že prej imela poln kozarec in sem bil v tem primeru samo kaplja čez rob.

Tega je veliko. Se ljudje sploh ne zavedajo, zavedamo, da v bistvu ne špila, pa smo vse eno skupaj, ker je pač navada skupaj biti.
Če sva pa zaljubljena.
Ja, a to je pričakovanje, projekcija, dejansko je pa precej bolj prozaično. Če se zavedaš niti ni tak problem. Bolj je kriza, ker v času zaljubljenosti ne vidiš, ne slišiš, ne rečeš, pol je pa malo prepozno. Zato pomaga, da že na začetku, ko bi sicer bil stalno skupaj, pa vmes tudi, nisi, in malo umetno razredčiš, da si potem toliko bolj intenzivno.
Kar pa seveda ni lahko.
To jest teoretikli.
Praktikli se tudi meni zatika, le da sem tega malo zavedam, pa je zato malček lažje.

180228 dedek mraz

"So stvari ki se zgodijo zaradi usode.
Ne ni samo naključje.
Sem pred časom opisal pobeg od doma.
Trije. Dva pet letnika in sedem letnik.
Smo vzeli skirco pa šli."

Danes sem srečal sedem letnika. Sedaj že sivolasega dedka mraza, res mu je podoben. Če bi ga preoblekel sploh ne rabi maske, kamoli brade in brk.

Sem čakal eno luštno, mejhno, cel cuker, dohtarco na Golniku, da me obdela.
Je bilo še kar ljudi in vmes en prav hecen dedek mraz.
Grem direkt do njega.
"A sti un?
Ja.
A smel sestro Majo?
Jo še mam.
Mi smo pa stanovali nad vami v Trbovljah.
Iiii lejga. Ja živjo, pa kokoskej, a se spomniš k smo od doma ušli?"

Veš da se, samo da nisem bil več prepričan ali je en lušten spomin, ali so pa ene luštne sanje. Pa sedaj ni debate. Je prvo kar si se spomnil skupnega točno to. Ok. Detajle vsak sam interpretira a angro špila in sem sila vesel.

*(tule je en večji oklepaj, ker pa ne paše v vzdušje je pa razlaga na koncu)
Pol sva paberkovala in se režala, je celo en vic povedal, pa sem ga pozabil.
Ob slovesu.
"Pa Majo pozdravi.
Veš de. Te že jutri pokliče, se mi zdi.
Živjo."

To se mi včasih zgodi.
Imam povsem luštno zgodbo, a lih roke ne dam v ogenj, da je moja, kdaj se je godila, kdo je komu kaj, še razvoj dogodkov je včasih preveč pravilen, da bi se dojemalo kot fakt.
Ja. Štorija pa ja. Prav luštna. Vsaj večinoma.
Ok.
Pripoved je bolj pomembna, kot dejstva. Pa vendar. Občasno me preleti, ali nisem samo sanjal. Ali pa celo nekoga drugega spomin, pa mi je bil tako všeč, da sem ga posvojil in mi je potem superfinofajn, če se takole samo po sebi sestavi.
Še siliti ni bilo treba, pa se je potrdilo.
Tisto namreč.
Ko napletaš, pa direktno ne, ker mogoče pa le ni, un pa nič ne šteka.
Še pol ko se ti odpili in vse eno zabiješ žebljico na glavico in direkt poveš.
"Kole je blo. Pa reč kej če morš!"
Un pa prav butasto gleda.
Ok.
Če maš fotko, pol celo ni debate. Ja sliši se ne, a je res to in to rekel, a da smo bili pa takrat in takrat, na tem in tem mestu, in smo se šli to pa to, se pa iz fotke vidi.

A takrat smo malo fotkali. To je nastalo šele na srednji šoli. Stalno fotkanje vendar. Pa še daleč od današnjih telefonov.
Sem zadnjič eni stare fotke kazal.
"Iiii kok sm bla lušna. Spomnim se pa nič. Če mi ne bi fotke pokazal, bi trdila da ni res."
Tako pa.
"Joj kok sm bla cortkana. A ne de?
Saj si še danes."

Še ena o dohtarci.
Kot rečeno. Ena lušna, mejhna, cel cuker.
Pa res.
Z enimi se na prvi pogled zaštekam. Pa ni bilo povsem nič drugega nego pacient, dohtarca in je vse eno izpadlo, da je pozitivna energija.
Zdej.
Pri tej dohtarci ni bilo samo to.
Ko sem prvič vstopil sem eno sošolko videl, se je ponovila. Eto pljunuta una.
Prvi trenutek me je celo imelo da bi kaj omenil, pa sem se premislil, saj ne more biti res.
Se je dojemalo da se že od ne vem kdaj poznava. Čeprav dan današnji, takih mladih je vse manj v mojem življenju. Mogoče je pa sošolkina hčerka, ali vsaj tetina hči.
Sem klikal, pa se v nikakršni kombinaciji ne izide.
Je le moral biti samo preblisk.
Pol pa gledam moje Francoze in eto jo. To je ona. V resnici si nista nič podobni. Razen obrazne mimike, kretenj rok, ali obratov glave. Okoli oči zelo, usta malček spominjajo.
Za celoten vtis je pa una moja sošolka ki je potem po 40 letih sedela v ordinaciji, in se z mano menila, kot da sem njen pacient ama lih zadnjih 20 let in ni prvi obisk.

Tudi take se mi godijo.
*
(Ne samo da se je spomnil pobega. Tudi detajlov. Ker je ostal v mestu, pa magari ga pot vodila tudi v širni svet, je pa spremljal dogodke in odmeve, od takrat do danes.
Zdej.
A je to dobro ali slabo?
Je in ni.
Za en lušten spomin in eno luštno zgodbo je slabo.
Ker zgodba je luštna ravno zato ker je tako naivna in otročje prisrčna.
Na žalost je tudi povedal kdo nas je izdal.
Že to stališče. Sam sem napisal da nas je spoznal en fotrov znanec.
7-letnik pa ve celo ime in da je bil pri Udbi in pol še nekaj zgodb in pripetljajev na lokalno sceno.
Ne samo to.
Celo ve kdo je komu kaj, na policijski postaji zrihtal. Sam sem pa napisal da sta me morala dva policaja iz ograje vleči.

Pa reč kera zgodba je bolš!)

180228 happy end

Jest sm en velik srečko.
Zelo sem užival ob klepetanju s tabo.
V resnici bom pogrešal.
A vsaka zgoda, pa še tako dobra se konča. Ta se je zame sicer prehitro, a verjetno je sedaj pravi čas, že tako sem se ponavljal. Zgleda da ti je zalaufalo. Ravno zato sem se ti oglasil in je kaj logično da te sedaj pustim pri miru.
Ko bi ti res. Tebe je pa res škoda, da bi se dala bremzat vaškim urednikom.

Maja piš!

P.S.:
Sedaj ko sva na koncu bom še pokomentiral začetek.
Da sem na fotke padel ti je jasno. Tiste bukovo zelene. Tudi trave na grebenih. Pa jesenske hoste v Reziji.
Že velikokrat omenjeno, dipšit je daleč najboljši in samo upam, da še kdaj nadaljuješ v tej smeri. Malček sicer dvomim, če nisi tista katera rabi superventilirat navdušilitis, da potem celo kaj dipšitovskega napiše za nazaj.
Upam da se motim.

Pol ko si se mi oglasila in sem začel klikati za tabo po netu, sem pomislil, tole je eksperiment. Celo na trenutek, da sploh nisi punca, ampak nekdo dela raziskavo, koliko, na tem mestu jih imenujmo, osamljenih src, se da naloviti na netu.
Še celo prvi mejli so se mi tako kazali, ker v njih je bila sicer energija, a tako splošna da bi ga lahko lih še enim 10 (100) poslala.
Pa mi ni šlo vkup z občutji pri tvojih starih pisanjih.
Čist predobro pišeš, da bi si samo medij izposodila za raziskavo, ali celo članek.
Glede na to, da mi tvoj način pisanja največ pomeni, je bilo kaj hitro povsem vse eno, ali je zame ali še za 10 drugih.
Evo, veze nima. Samo da je fajn pisanje. In je. V par mejlih se je videlo, da je samo zame, pa si še tam tako dobro piknla da sem se samo čudi.
Zdej.
Saj vem. Tam zunaj je cel haufen pronicljivih ljudi, ki pa nikoli ne pridejo na drugo stran plotov, kateri jim okolica stalno postavlja. Tako tudi ni treba da iz tebe nastane svetovno znana pisateljica. A sam vem, da imaš potencial, in mi bo vedno žal če ti ne uspe.

Navijal bom pa vedno zate.

Pa reč kej če morš!