02 RENT A CAR

Ej, tole je ena čudna epizoda v mojem življenju. Ne bi verjel, če ne bi bil zraven. Še danes je ne razumem.

Torej, začelo se je pa tako, da sem takrat verjel, da se da, z obilo angažmaja in dobre volje, pa pomujat (brez Muje se še čevelj ne obuje) se je tudi treba, gore premikati. Pa ne samo to. Celo sistem izboljšati, kar je ziher mnogo težje. Pa sem verjel in zavestno šel v to.

Po srednji šoli, ko sem že poznal kuhinjo oblikovalskih klanov, in mi je zares šlo na jetra, da nekateri od boga poklicani, takrat je bila bog partija, dobijo vse, velika večina pa drobtinice. A zveni znano? Ja, vedno je ista štorija. S to ogromno razliko, da sem takrat, pa nisem bil sam, verjel, da se, da stvari premakniti na bolje, da je sistem v redu, samo posamezni negativci ga delajo neprebavljivega. In če se prav postavi, in o deviacijah in stranpoteh slovenskega oblikovanja, je treba samo veliko debatirati in to veselo objavljati, danes se reče transparentnost, pa se bo s časom tudi ta najbolj zahrbtni priskledniki malce bolj apetitlih obnašali, da ne omenim, če nas bo pa dovolj, bomo pa z svojim pozitivnim zgledom tudi gore v pravo smer obrnili in bomo srečni korakali daljni viziji dobronamernega samoupravljanja nasproti.

In sem se vpisal na FSPN. Fakulteta za ... Na, se sploh ne spomnim kaj pomeni kratica. Takrat se je reklo na novinarstvo v resnici je pa bila partijska šola. Pa to dolgo nisem zapopadel.

Bruc prekroka vse večere. Pa ni bilo tako. Ja, začetni spoznavni večer. Pa sem šel zgodaj domov. Sem preveč resno jemal. Pa tudi skoraj nobenega nisem poznal, stare sablje so pa itak norčije uganjale in se mi je zdelo podn od podna, čeprav se je potem še dolgo govorilo kakšen dober žur je bil.

Predmete smo imeli. Oh, da ne naštevam. Menda najtežja je bila statistika. Tršica je bila res mal čez les. A menda v tistih časih vodilna na svojem področju. In čim bolj je razlagala, da statistika brez interpretacije ni uporabna, tem bolj smo morali računati. S tem, da niti en rezultat ni bil točno to, ampak na eni strani lahko o tem rečemo bla, bla bla, po drugi strani pa podatki kažejo, da bla, bla, bla. Veš, da mi je bil najljubši predmet. Pa se je na koncu izkazalo, da edini, ki je imel rep in glavo. V smislu, če si znal si dobil pozitivno, vsaj več ali manj, če pa ne, pa negativno, po istem ključu.

Dočim sociologija, filozofija, demagogija. No tole zadnje je bilo uno prej. Tako, da je edino profesor zgodovine, bil precej konkreten in je predavanja ponavadi začel:

Ena največjih napak Marxa.... Kar se mi je na začetku sila čudno zdelo, če smo na partijski šoli, no, na novinarstvu, pa samo kritiziramo. A so frajerji sploh kaj dobrega naredili. Vsi so bili obravnavani na podoben način. Ena največjih napak Lenina je ...

O.k. Sem dosti kmalu zapopadel, da je treba biti tudi do te misli, pa bila še tako sveta in nedotakljiva, kritičen. In smo bili. Pa makar smo za profatom ponavljali.

Povsem druga zgodba pa je bila pri filozofiji. Ej, smo morali kupiti cel meter zbranih del Marxa in Engelsa. Smo jih kar v avli naročili in plačali. Sploh niso bili poceni. Sem jih postavil doma v dnevni sobi, da so vsi obiski videli, čeprav to niso bili več časi, da bi se ljudje s tem kitili, da smo na liniji.

V tistih časih so ljudje kupovali knjige na metre. Meter slovenskih zbranih del. Pa meter leksikonov, pa meter v usnje vezanih, pa se ne ve kaj je notri. Bral pa itak ni nihče drugega kot Dela in Športskih novosti. Otroci pa še Zvitorepcva in v tistem času Alana Forda.

Sem kar zares začel in se trudil na vse kriplje, da bi sledil predavanjem. Pa ne, da bi bil s čim okupiran, ampak na predavanjih mi je bilo tako težko poslušati kar razlagajo, so mi misli takoj zaplavale na Ljubljanico, takrat sem veslal. Sonce, temno zelena hladna voda, odsevi sonca in sence dreves. Pljuskanje vode ob čoln in hladne kaplje, ki polzijo od vesla, pa po roki do komolca in ti je kar malo hladno, pa še bolj potegneš.

Ali sem pa punce gledal. Nekaj je bilo sila fajn. Tam se je razvilo kar nekaj romanc, pa nič posebej resnega. Tako na hitro, kot cela epizoda z reševanjem sistema.

Novinarstva pa ni bilo čisto nič. Nič ga ni bilo. Za diplomo si lahko vpisal kaj na to temo, če ti je profa to pustil. Oj so me nategnili, kot gumico na frači. Pa nisem popustil. To, da sem na statistiki padel že na prvem kolokviju je bilo običajno. Redki so naredili prvič.

Pol sem se pa pripravljal na filozofijo. To me je vsaj teoretično, še najbolj zanimalo. Čeprav kaj veliko filozofije ni bilo, večinoma samo kaj je rekel Marx v tej tezi in kaj Engels pri eni drugi. Ostale filozofe naj bi v višjih letnikih predelali. O. k, če je pot taka pa naj bo in sem bral, kar so mi naročili iz zbranih del Marxa in Engelsa.

Pa ti pridem na izpit, za katerega se je tudi vedelo, da ga malo kdo naredi v prvem roku. Ampak tam v tretjem, bi se pa že spodobilo, tisti z 5 še vedno niso bili smatrani za butlne.

Je tovariš profesor, ki je tudi na predavanjih čisto potiho govoril, so ga menda slišali samo v prvi vrsti, ali so se pa vsaj delali, da ga, je stal pred oknom obrnjen s pogledom ven in je bil čisto tiho.

Se mi je zdelo, da je minilo pol ure preden je dahnil, menda je bila samo minuta. A peklensko dolga. Se ne spomnim vprašanja nekaj na temo, kaj neki.

Sem imel najdaljši govor v svojem življenju. Tako dolgo nisem nakladal nikoli prej in nikoli pozneje. Grem stavit, da vsaj pol ure. In to z čisto malo @@@.

Pol pa spet tišina. Ti rečem, vsaj pol ure. Nakar se tovariš prav počasi obrne, me niti ne pogleda, mi vrže indeks čez kateder, sem ga ujel in vpraša. Kolega a ste Đugašvilija brali?

S sklonjeno glavo in ušesi, da o nosu ne govorim, je bil do tal, sem prikrevsal na hodnik. Tam sta čakala kamerada Stane in Vojko, s katerimi smo zadnje dni utrjevali kar smo se navadili.

»Kako je šlo?

Ne upraš.

Koko, vrgu me je.

Zakaj?

Smo se iz napačnih knjig učili.

Koko? A si blesov?

Sm.«

En sploh ni šel noter, drugega je pa lih tako vrgu.

Oba sta naredila FSPN in en je dan današnji sila uspešen tudi v kapitalizmu. Enkrat pri koritu vedno pri koritu, sam prebarvamo ga na trenutno barvo.

Sam sem se pa odpravil novim doživljajem naproti. Sem se zares potrudil, če sem pa kaj naštudiral sem pa to, pa sem Marxa interpretiral kot Stalin. Sem pa res zgrešil linijo. Mi je jasno, novinar ne bom, vsaj ne v tem sistemu.

Pa se je čisto drugače obrnilo.

Ker sem bil po prvem semestru brezposeln sem se pridružil občasno kot asistent kamere Rudiju. Takrat prvemu in edinemu samostojnemu kamermanu, ki je večino materiala potem še vedno RTV Ljubljani prodal, ker od tam se je ravnokar osamosvojil. A je oral ledino in je bilo še premnogo ovir, preden je postal zares samostojen. Takrat, ko sem mu kamero nosil, to pomeni biti asistent kamermana in moraš biti nadarjen in perspektiven fotograf, ker sem pa tudi bil, močan pa tudi saj sem veslal, je bilo samostojnosti samo na papirju, niti zakonsko niti v praksi pa še ni bilo izvedljivo. Se je pa pripravlja teren. Za to zadnje se nisem mnogo brigal, mi je bil del s kamero in terenom tako zanimiv, da sem se samo na to skoncentriral, birokracijo pa Rudiju prepustil.

Rudi ni maral, da sem mu kadre kazal. Kar sem vse eno počel, ker kamerman ima zelo zožen pogled na svet. Se tako osredotoči na tisto kar snema, da ne opazi dogodkov, kateri se mu godijo 5m stran, in so enkratni in neponovljivi. Sicer je godrnjal in bentil, a sem potem videl, da je tisto, zaradi česar je bil zelen od ihte, potem v montaži uporabil. Mimo grede. Montaža je pol snemanja. Po nekaterih pa 3/4. Pa mogoče bi celo pritrdil, da je montaža bolj pomembna. Čeprav ta prav kamerman pač nikoli ne bo priznal.

Še posebej je to prišlo do izraza na športnih prireditvah. To, da je en letel za žogo, in je drugi ga spotaknil se je čisto fino videlo na redni tv. Posnetek navijača, pa še rajši navijačiče ob pogledu na faul ali gol, je pa kader katere je lovil Rudi in jih prodajal, na nacionalko, ker se je pa tako skoncentriral na obraz kričeče lepotice, pa ni opazil tik ob njej jokajočega otroka, na kar sem ga opozoril in ga je tudi posnel, pol me pa nahrulil kaj mu težim, pa vse eno prodal otroka.

No, pa me je ogromno naučil. Čeprav je bil tečen, ko vrag.

Rudi me je vzel sabo samo kadar so bile kakšne večje stvari. V Planici se mi je tako fino zdelo, ko sem s svojo kamero okoli hodil. Mi je dal tako, katero sem moral sam navijati. Mogoče, da mu nisem težil. Se me je rešil. Čisto mogoče. Namreč, niti enega posnetka z mojo kamero ni objavil. Pa saj mi ni ravno ležalo. Kamera za navijanje se hitro izprazni. Energija iz vzmeti. Baterije sem mu pa moral stalno nositi iz tehnične baze, kjer smo jih polnili. Pa še kot iz katerega sem snemal, je bil v Planici prav čuden. Sem bil v dolini na začetku izteka. Sem slišal napoved, prihaja ta pa ta, pol pa dolg nič, od tam kjer sem stal se nič videlo. Pol se je pa namalal točno nad mojo glavo in je nekaj časa izgledalo kot, da lebdi, pol je pa mimo padel kot sneta skira. Preden sem se obrnil s kamero sem vse zamudil. Spet drugi se je pa kar mimo pripeljali, kot, da ni skočili ampak se od vrha po tleh dričal. So imeli tako kratke skoke, da se iz mojega zornega kota sploh ni videlo, da so skočili.

No, mogoče pa res nisem posnel dobrega posnetka. Nič kolikokrat sem mi je zgodilo, da je kamera nehala delati točno med skokom. Pol pa navijaj. Bilo je mraz, da sem si v prste puhal. Pa samo kjer sem bil toliko ur pri miru. Ameriški snemalec je okoli hodil v sami majici.

To sem potem pri Fincih videl. So bili eni že čisto plavi pa so se še vedno delali, kao sej ni mraz.

Sem pa zato spoznal vso zakulisno sceno iz televizije in športne organizacije. Moram priznati sila zanimivo a zame bistveno preveč stresno. Toliko živčnosti in vpitja in to resnega, da ne omenjam pomožnih glagolov. Pošiljanje v vse možne in nemožne, kot tu pa že dolgo ne, če sploh kdaj. V rokavicah pa ne delajo.

Rudi zame ni imel toliko dela, da bi bilo za stalno. Občasno kakšne akcije, pa sem se prijavil na Rent a car.

»Ja pa tam ja avte posojajo. »

Res je. Ampak lahko najameš tudi šoferja. In tega sploh ni malo. In smo vozili.

Kadar sem dobil dežuranje, za kakšno veliko firmo, je bilo .... različno.

Za RTV so si nekatere gospodične dovolile celo vrata odpirat. Zraven je pa hotela, da ustavim sredi križišča, da bodo dama zdajle, ampak res zdele izstopila.

Ne čez 50 m.

»Ampak sem rekla zdele! »

Pol pa še vrata. Jej so mi šle na jetra. Pa sem se držal. Sem bil še premlad. Dan današnji bi jih slišala. Še veliko več, kakor samo ustavljanje z zadrževanjem prometa in afnanje z vrati.

Pa za RTV se je obvezno mudilo. In to vedno in povsod. Ej kok tečen narod.

»Ma nije im lako, vam povem. »

Pol pa spet za banko. Tam pa ravno obratno. Za RTV sem ponavadi dobil Stoenko. Za banko pa obvezno audija al pa Merčota. Ampak tam se je znalo zgodilo, da sem 8 ur v garaži v avtu sedel. Še na sekret sem moral teči, ker je vratar tako javil, da nisem prisoten, pol pa cel dan nobenega. Sicer sem bil plačan kakor, da sem cel dan vozil. A, če je kaj dolgčas je pa v garaži radio poslušati in časopis brati.

No, pa to je bilo redko. Ponavadi je bila vožnja ali dve. Ponavadi po mestu ali pa do letališča.

No, enkrat se pa usede en sivolas, precej suh gospod. Večinoma so že na samem začetku povedali, kam in kako. Ta je pa rekel samo vozi. Pa grem po takrat še stari Prešernovi do kina Vič.

»Kam?

Vozi!«

Pa grem po Tržaški do Dolgega mosta.

»Kam?

Vozi.«

Pa greva po takrat še stari cesti do Vrhnike.

»Kam?

Vozi.«

V Postojni,

»kam?

Vozi.«

V Kozini pa,

»Ustau!

Kva?«

V prvi gostilni. »

In sva šla na pršut.

Mi je razlagal že v avtu, da ima dva psa, in, da na lov hodi, da je merjasca uplenil, da pa je danes sila slabe volje. Kar se mu ni niti videlo. Razen, da ni veliko govoril.

V gostilni sem izvedel o hčeri, ki naj bi bila mojih let, je na arhitekturi. Kaj pa jaz počnem?

Da sem zavozil FSPN, ker ni tam novinarjev. Se je prav gromko smejal. Sem rekel, da bom šel verjetno na arhitekturo, je še najbližje industrijskemu oblikovanju.

Pol sva šla pa nazaj.

On v banko jaz pa na arhitekturo.

A to mal bol pol.

Prej je bilo pa še poletje in Saturday Night Fever v plavi laguni v Poreču.

U, sem bil zaljubljen.

In čisto nič ji ni bilo mar zame.

03 CEGU

Na sprejemnih sem jo videl. Tako luštno, pa škoda, da ne bo naredila, saj sploh ne zna risat.

Pa je, sicer smo tisti z risarsko kilometrino prednjačili, a čisto malo, saj so nas piflarce po levi in desni prehitevale. Saj risati se naučiš na tej šoli.

Res je.

Je bila Natalija povsem zaripla in brez glasu, ko je celo noč, takrat smo še s tušem na hamer risali (Šeleshamer papir), ko ji je Amaljeti z obupno debelim in mastnim svinčnikom, risal gospo, ki se na bideju, katerega je narisala na rožnati podlagi, umiva in zraven potrebuje najrazličnejše pripomočke in rekvizite. Še meni, sicer vajenemu, vseh mogočih situacij, je bilo nerodno, pa ne zaradi nazornega prikaza projektiranja, ker Amaljeti je bil genij v risanju. Sicer malo manjši genij kot arhitekt. A persona, kot sem si predstavljal, da bi profesorji morali biti. Absolutna avtoriteta. Sploh ni debate na to temo. Čeprav so tercialke, bojkotirale njegove korekture, ker je, kadar je le mogel, narisal eno nago iz velikimi in prav narazen sedečo.

Meniš, kar je preveč, je pa preveč. Nekje se pa neha poduk in se začne manira. Ja, tudi, a to je bil šele prvi letnik in moram priznati, da je Amalejti edini svoje vrste, kateri nam je v osnovi predaval, da ne govorim, da je znal biti edini samokritičen.

Nas je peljal prizidek Uniona pogledat, tisto kar se dan današnji imenuje Haliday In. Včasih je bil pa samo prizidek. Podaljšek torej.

Pa stojimo spodaj na malem trgecu pred vhodom in nam razlaga kakšne materiale so vgradili in koliko, kje vse so ga dobili in koliko je kaj koštalo. Na koncu, ko se že odpravimo, se obrne, še enkrat pogleda prej opevano zgradbo in reče.

»Na papirju je pa tako fajn zgledala.«

Se ne strinjaš z njegovimi packarijami. Ja, saj je bilo težko pri srcu, vsakemu, ki je dolge ure presedel za mizo in se trudil čim bolj natančno narisati. Pa pride tastar in ga počečka, posvinja s svojim mastnim svinčnikom. Take svinčnike, minco debelo pol centimetra, sem nazadnje videl v Franciji v eni trgovini z umetniškim materialom. Takrat so se pa dobili, po moje v čisto vsaki papirnici.

Ene take debele in mastne mince imam še danes na mizi, ker občasno kaj narišem. In to ... a ne arhitekturo samo še na računalnik. Ampak risbe za otroke. Ena od mojih velikih idej je bila, da bi risal slikanice za otroke, pa v resnici ni bilo nikoli časa. Sem imel preresne stvari vedno, tako, da sem do tega prišel šele na stara leta.

Da nadaljujem pri edinem profesorju v prvem letniku, ki nas je učil arhitekture. Vse ostalo je bilo nadaljevanje srednje šole.

»Otroci, ali ste naredili domačo nalogo?

Ste, lepo. No, vzemite male zvezke bomo vadili seštevanje.«

Amaljeti nas je navajal, da ob projektiranju spoznavaš vse plati življenja. Zatorej je risal debele joškarce. Joškarce, ker je pač imel raje punce kot fante, da so se pa umivale, je pa bilo treba ponazoriti, če si skušal projektirati kopalnico. Kopalnica namreč ni samo taljanske ploščice in nemški umivalnik. Ampak koliko prostora je potrebno, da se obrneš, da ne govorim, da kaj pobereš kar ti je padlo na tla. To je takoj narisal.

Dolgo po tem, ko sem na Finskem spoznal enega lokalca, ki pa je končal arhitekturo v Londonu in sem ga seveda napadel, kako in kaj je pa tam, ko je še boljša arhitekturna šola kot Otanjemi.

In mi je pravil, da so lastnoročno, z lopatami, beton mešali in glino kopali, da so cegle delali. Sem se spomnil Amaljetija, je edini predaval o stvarnem. Ostali pa samo o teoriji in praksi iz učbenikov.

Imel sem to srečo, ali pa nesrečo. Kakor koga pobaram. V tistih časih se je dogajalo usmerjeno izobraževanje. Pa se še ni vedelo, kako in kaj in so se vsi še malo iskali. Partijske direktive pa tudi še ni bilo.

So nas razporedili, nas pručke, katerih je bilo 100 v letniku. Starejši letniki pa med 10 do 20. Od tega 5 na faksu ostali pa več doma kot v šoli. Največja učilnica je bila premajhna. Na srečo smo imeli predavanja tudi na gradbeni in tam je bilo več prostora. S časom se je pa tudi razredčilo. Tako, da nas je samo pol hodilo. Pa še vedno pol preveč za učilnice.

Torej, so nas razporedili v seminarje. To je pa tam, kjer ima en profesor svojo risalnico in sedijo ljudje kateri jih to zanima ne glede na letnik. Tako, da smo risali z ramo ob rami bruci in absolventi. Nam pručkom se je sila nobel zdelo, ta stari so sicer na začetku nekaj zabavljali a smo jim le poživili monoton delavnik.

Vsak je dobil tudi tutorja, to je povečini asistent, ki ti je potem dihal za ovratnik in te usmerjal. Tutorje so nam dodelili po abecednem redu in se seveda ni izšlo. Sam sem imel kar srečo, če že nisem dobil najbolj slavnega arhitekta tistega časa, sem dobil pa vsaj najbolj prijaznega. In se je trudil. Ter mi puščal prosto izbiro pri mojih kreacijah. Samo sugeriral je in me poizkušal usmerjati. Dočim so nekateri imeli dodaten predmet in dodaten cvek.

Ja, začetek faksa je bil res klavrn. Podaljšana srednja šola. Na srečo seminarjem in nekaterim tutorjem. Tako smo začeli hoditi k tutorjem katerim nismo bili dodeljeni. In je zopet nastal škandal. Večina ima prazno nekaj njih pa vse. Pa so raje ukinili tutorstvo, ker se je le govorilo o kvaliteti predavanj ne o odpustkih.

Tako sem začel hoditi na večerna predavanja, povsem fakultativna, k asistentu od starega Ravnikarja.

»A-ja.«

Da začnem na začetku.

Se priključim seminarju. Smo sedeli v risalnici za revitalizacijo. Po domače prenova starih bajt. Pa ne katerih koli, ampak zgodovinsko zaščitenih. Tu sem tudi diplomiral a otom potom.

V tej risalnici sem risal tudi vse ostale naloge in asistenti so hodili po risalnicah in asistirali. Most med profesorjem in študentom. Pa ne, da je to posebej zaželjeno. Si predstavljam, da dan današnji pač pride Mohamed h gori. Ampak paus papir je bil napet ne mizi in je morala gora k Mohamedu. In so prihajali in odhajali. Kakor tudi kolegi in prijatelji. Tudi tisti iz ulice. Samo, da niso šundra delali, pa je bilo sprejemljivo. Prijatelji so ponavadi samo glavo pomolili skozi vrata in namignili, da gremo v klet. Tam smo imeli bife in tam se je od jutra pa do sutra debatiralo o vsem in vsakomur, par krat smo poizkušali celo svet rešiti.

In ti pride en mulo in mi teži;

»kva pa to rišem, k pojma nimam.«

U, sem bil hud. Sem ga nahrulu. Jest sm bil takrat ta velik arhitekt. Pa se nabere rulja iz cele risalnice in hodnika okoli moje mize, vsi letniki, vsi turisti, in poslušajo diskurz. Pa se ne dam. Čim bolj je težiu tem bolj sem mu oponiral. Se nisem dal in je po enih 20 minutah šel. Pa me vprašajo:

»Al pa ne veš kdo je to?

Ne, en težek mulo pač.

Ne, to je asistent od tastarga Ravnikarja.

»Ja in. Pa kva mu morem, če je težek.«

Pol jih je z mano navijalo pol pa proti.

Potem, ko sem se pridružil temu istemu, ker je imel ena redkih zanimivih predavanj, sva se delala kot, da se ne poznava. Šele, ko sem prišel k njemu izpit delat, se mi je režal.

»No, a si se že kej nauču, al si še vedno tako trmast?«

Pa sve se vse zmenila. Nekaj časa bila celo zaveznika. Vsaj v času, ko smo še šli KIP.

»Kip?

Ja Kip. A ne veš kva je to?

To ti beše Komisija za Informacije o Prostoru. Kakor stoji v poglavju KSAJ.

Ksaj?

Ja, beri najprej KSAJ.«

Najini poti sta se razšli, ko sem odšel na Finsko. Pred tem sem imel božje straho spoštovanje, za vsakega arhitekta, ki je kaj pomenil v moji okolici. Ne, če je bil lajbek. A tiste katere sem spoštoval, sem malodane samo šepetaje omejal. Sem mislil, da so pol bogovi.

Na Finskem sem pa videl, da so samo ljudje, in sem spremenil mnenje tako radikalno, da sem tudi svetovne vele-umne dojemal, kot sebi enake. Pa, da ne bo pomote. Ne, nikoli nisem narisal ničesar genialnega. Ne, da ne bi mogel. Pač ni bila prilika, ker arhitektura se zgodi. Ga ni primera, da greš v knjigarno po 5 kil kompozicije, dodaš ščepec genialnosti in vržeš v lonec, te skuhaš dobro arhitekturo. Ne, to je odvisno od 100 ne 1000 faktorjev.

Na hitro. Vsak projekt je 90% birokracija, 5% obrti,4% sreče, 1%projektiranja. Pa potem redkim rata dodati vrednost. Ravno tisti so zato genialni. A razlika je bila očitna, če se prej nisem upal kritično ozreti, po genialnostih, sem na Finskem videl projekte genijalcev, ki pa ne naredijo vsega genialnega in si mislil jest bi tudi tako, ali celo bolje. In to je bil geopremik, podoben tistemu, ko se je Indija odcepila od Afrike.

A, da sem do tam prišel je bilo še nekaj dogodkov. En tak je vzrok, da tako na široko razpredam. Prvo seminar. Pa tutorji. Pa asistent starega Ravnikarja. In en in edini, vsemogočni stari. Se je vedelo o kom govorimo.

In stari se je občasno vračal v svoj kabinet, katerega pa je vse redkeje obiskoval.

Menda je bil že od vekomaj znan kot največja tečka na faksu. Bil je v sporu z mnogimi. Nekateri mu zamerijo tudi, men se zdi pa tako človeško in hecno.

V tistih časih je v pritličju živela hišnica, ali pa vratarka, po imenu Rozi. Rozalija ali nekaj na to temo. Ena stara gospa, katera je zaklepala fax po 9h zvečer. Težko je hodila in ni zmogla pregledati vseh učilnic. Večinoma, vsaj v mojem času, je to pomenilo, da je tam nekje ob 20:30 začela tuliti zapiramo. In tako vsakih 10 min. Počasi smo odhajali, al pa si letel do nje, če bi še 10 min podaljšala, kar je potem obvezno naneslo 30 min ali celo uro, če je bila sila.

Pa ne ta star. Temu je šla na jetra. Plebejka. In je ni šmirglou 5% se je temu reklo. Pa mu ni ostala dolžna. Še bolj je rogovilila. Tako, da ji je zlil vedro vode iz 4 nadstropja na glavo.

Menda, tako se govori. Eni z grozo kako zoprn je bil, eni z veseljem, kakšna dobra finta. Kakor koli že. Ta star nas je ene 3x osrečil z vodenim predavanjem po centru Ljubljane.

Govoril je precej tiho, tako, da sem mu stalno za ramo visel, ker pred ramo, na vsaki strani so bili asistenti. Pa saj ste že vse slišali. Spodobilo se je, da se vidi kdo mu je najbližje in tako po letvici pomembnosti na vsako stran.

»Boš, ja.«

Takoj za ramo sem se rinil, da se ga nisem dotikal, je le bil čas, ko sem mislil, da je pol bog in vlekel na ušesa vsako besedo. Komentarji so bili večinoma vmesni. Kot bruc sem ga požiral kar koli je rekel. Bil je zadnji, ali med zadnjimi od velikanov. Začenši od Plečnika. Čeprav je bil bolj na Kurbita (Coubisier) kot na Pločkota.

In se zgodi, da so se asistenti malo razmaknili, je bil pač trenutek nepazljivosti in ti stopim na prvo mesto, takoj pri rami, ta star pa meni na uho:

U torbi ma pa cegu. In pokaže na direktorja moderne galerije, ki je ravno pasiral mimo. V tistih časih vodilnega partica.

V tistih časih so ravno prišle v modo usnjene torbe, malo nalik na oficirske, a te so bile že pase, temveč je morala biti svetleča in iz Trsta. In tako je imel za cegu nosit.

04 BLOKE

Poleg odseva sonca na vodni gladini ob vzgonskem vetrcu, na Ljubljanici, ob plivkanju valčkov ob premec kanuja, a to je že druga zgodba, ni lepšega od pomladanskega neba, po katerem se podijo žareče beli oblaki, napihnjeni kot kosmi vate, katere žene takrat še kar hladen, pomladanski vetrc. Globoki kontrasti na nebu in zemlji kar kričijo po fotkanju. In prvno v takem trenutku, ko se zaveš spokoja večnosti narave, nad človeškim vsakdanom, sem ležal v travi in objemal ....

Puško.

»Ja pišuka, puško.«

Ne morš verjet, kaj se vse živemu človeku ne pripeti, če dovolj dolgo po svetu kolovrati. Sam sem bil sicer šele nekje na začetku, a si kaj takega ne bi niti v snu predstavljal, če bi mi kdo pravil, ti, a veš da, sem v travi ležal, na boku, pod roko sem pa stražil puško, da mi jo kdo ne sune, zraven pa opazoval desetarja, ki je naslonjen na drevo, ravno pomno opazoval topovski udar.

Za tiste, ki ne znate slovensko. Topovski udar je srbohrvaško za ogromno petardo, katero vržejo, da bi simulirali pok granate, ki prileti med vojsko na urjenju. In točno tam sem bil.

So nas pobasali, ne vem, če ne prvič. Al pa drugič. Po mojem pa zadnjič, al pa mogoče še enkrat. Ne samo, da smo imeli nove ideje v šolanju z usmerjenim izobraževanjem. Tudi vojska je hotela dodati svoj delež pri izgradnji moderne družbe in bratstva in enotnosti. Danes nam je vsem jasno, zakaj so takrat toliko povdarljali bratstvo in enotnosti. In, da je to takrat pomenilo svetinjo, o kateri se ni smelo dvomiti, kamoli debatirati. Takrat smo se pa vsi spraševali, pa kdaj bodo že dali mir.

Pa ga niso. Celo pokupili su celu generaciju in jo za 14 dni poslali na prilagajanje. Saj se je kmalu pokazalo, da je čisto brez veze, stlačit študente na koncu prvega letnika v kasarno nekje bogu za hrbtom. Mi smo takrat rekli u vukojebinu. In 98% udeležencev jo je tako jemala. Eni so bili študentje iz teh krajev, drug procent smo bili pa tisti, ki smo občasno izlete delali tudi na ta konec.

Izredno lepo. Samo, da se nisem nikoli ustavil v vasi Bloke. To pa zato, ker so v sicer idiličnih vaseh po planoti, v Blokah kraljevali bloki. In to oficirski. Za podporo vojašnici, katere pa tudi nikoli nisem registriral in mi je bila odkritje, da je tako velika, pa v resnici ni, a takrat sem prvič pogledal kasarno in se mi je zdela ogromna.

Sicer se ne spomnim veliko, vsaj, ko pomislim, pa kaj smo počeli cele dneve. Evo pojma nimam. 14 dni ja. Ja ogromno, pa, da se ne spomniš. Pa se spomnim, da sploh ni bilo veliko alkohola, sicer bi lahko rekel, da sem bil 14 dni tako prbit, da se nič ne spomnim.

Tako kot Boris, ki je na vojaških vajah, ja tudi to smo se šli nekoč, z svojo četo, al kar koli je že bilo, prav velika formacija že ni mogla biti, ker so jih točno en teden iskali, vaje so bile samo čez vikend, kajti večjo formacijo bi se kaj hitro našlo, po mojem desetino, tako pijanih, da se nihče ne spomni celega tedna. So menda še dolgo po tem po Loki delali raziskavo, al se ne zmišljujejo, pa so vsi povedali, da je ata dal močeradovca pol je bil pa mrk.

Če je v Tekili glista, je v močeradovcu močerad. Pa menda ni. V kolikor ni leganda, ker ne poznam nikogar, ki bi prisostvoval mučenju živali, naj bi, pri destilaciji kapljalo preko močerada in naj bi ta izločal strup. Pa se mi zdi eno od, katera je sicer ukoreninjena v narodu, in, če kaj veliko dvomiš, se jih bo našlo kar nekaj, kateri bodo tudi rokave zavihali, da bi branili čast domovine in pravice skazice, če ne verjameš pa dunju u njonju, je rekel Asterix.

Pa, veš, da verjamem. Tudi to, da so jih cel teden iskali. Veš de, če ne drugega je zgodba dobra.

In tako ležim in se bašem z marendom.

Kakšne vse čudne besede smo se tam naučili. Za marendu sem že slišal. A sem si predstavljal, da mora to biti precej razširjeno dekliško ime, ker o marendah se je kar govorilo. Pa ni to. Marenda ti je malica. Vsaj v tem primeru so jo tako klicali. Ponavadi smo dobili med v tubici, pomešan z kakavom. Ej kej bolj nagravžnega se teško zmisliš, tam smo pa pocuzali, saj je večina nas rabila cuker. V teh letih telo razganja od energije in hormonov.

U, in kaj vse se tam ni govorilo, če spraviš takole ene 40 prepotentnih skupaj, za 14 dni, pa zraven nimajo kaj resnega dela. Saj zaposleni smo bili večino časa, razen kadar smo čakali. Čakali smo sicer 80% časa, a v vojski je tudi to delo, torej smo bili furt na furt zaposleni.

So nas en dan ob 6h postrojili v popolni opremi u krug. Ne ni krog. Nego krug. To ti beše po naše kasarniško dvorišče. Po mojem izraz izhaja iz tega, da so včasih, v avstro ogrskih časih imele okoli dvorišča hiše. Pa je zato krug. Tu je bila samo ena stranica zazidana ime je pa ostalo. In stojimo ob 6h zjutraj in to na začetku celo u stav mirno. To je položaj, ko naj bi bil mir. Vsaj sam si tako razkladam. Za razliko od volno, ko lahko eno nogo prestaviš in roke celo za hrbet daš. Sam ne v žepe. To je menda ponižujoče do sodrugara. Toliko o bontonu. Tu je bilo sicer nekaj težav, ker so samo tisti v prvi vrsti, morali stati po peesu. To ti beše PS. Kar bi se reklo Pravilo Službe. Vojaška biblija, kjer je vse popisano. Tudi bonton. Tole sem sam dodal. Sicerši si nisem nikoli zares pogledal psja. Sam na hitro pa mi je že takrat izgledal butast.

Torej vodniki, desetarji in prve vrste po psju pol pa vedno bolj sproščeno. Mi v zadnjih vrstah smo že prav kmalu pržgali. Tisti, ki smo znali kaditi tako, da se ni videlo. Cigareto v pesti.

Torej vstali smo ob 4:30, da smo lahko ob 6h stali mirno. In to cela kasarna. Po mojem samo komanda in kuharji ne. Ti so imeli letanje na vse strani. Ne morš verjet, kako je lahko tako neorganizirano, pa je vse po PSju. Kot kure brez glave. Ob 7h smo dobili volno. Tut kuharji so bili že postrojeni. Postroj je, ko se postaviš v vrsto rame ob rame in ti ponavadi pol en nekaj govori, česar pa ne slišiš, ker si z mislimi povsem drugje. Tako sicer najhitreje mine, če bi se še z vsebino ukvarjal, se vojska nikoli ne bi končala. Skratka izurili so nas v selektivnem sluhu. Pa naj se žena še tako pritožuje. Je bila pač nuja.

Ob 8h smo se lahko usedli. Še vedno v vrstah in smo lahko prižgali. Sam nisem mogel več sem bil že od prej prekajen.

Ob 9h panika. Zdej pa bo, vsi u luft, pa popravit opremo, pa mirno pa sploh ogromno letanje in vpitja. Se lih zrihtamo pa lažna uzbuna.

Ob 10 smo lahko že poležavali in to v grupah. Sicer še vedno v formacijah a ne tako pošlihtanih.

Pa, da ne naštevam, ker se že sedaj vleče. Samo predočiti hočem agonijo trenutka. Podobno kot Fasbinder, ko je celo minuto na eni ploščici v klavnici. Zares duhamorno.

Da ne omenjam, da je od 10h sonce grelo kot za stavo, sence pa nikjer. U, smo se kuhali in vedno bolj bentili. Štorije so bile že prejšnje dni vse povedane. Nekatere že večkrat ponovljene. Skratka med vojsko se je prikradel nemir in nezadovoljstvo. Kolikor zadovoljstva je sploh bilo. Bilo, če so nam dali mir. Sicer pa ne. A smo večine stoično prenašali šikaniranja. Saj je bil res generacijski prepad in to dobesedno. Smo imeli več izobrazbe kot večina poveljujočih, da ne govorim o desetarjih. Bogi seljaci iz ne vem katerih hribov stare juge.

Ob 14h smo šli jest in za ta dan je bilo konec. Večina oficirjotov je izginila. Ostal je le dežurni in desetarji. Mi smo pa navalili na kantino. Ob petih je bilo že vse pijano in gruče so se začele zaletavati v ograjo, jo kaj kmalu podrle ali pa preplezale in odšle po trgovinah in gostilnah v bližnji in daljni okolici.

Ob ene 2h zjutraj, ko je cela kasarna poskakovala in, ko so nekateri že začeli postelje lomiti, se je dežurni le opogumil in prišel. Začuda ni začel z silo. Po mojem bi mu vrat zavili, sigurno bi ga pa kakšen z ašovčičem. To ti je majhna zložljiva lopatka, s katero si kobajagi skoplješ zaklonišče, sicer jo za pasom nosiš, kakor tudi še nič koliko sila pomembnih pripomočkov. Skratka, ko imaš vse navešeno se počutiš lahkih nog na okrog še preden si korak naredil.

Pa se začne zezati s prvimi, ki jih lahko vplete. In jih je kar nekaj pridobil. Spije še par požirkov šljive in začne gruča peti. Računajte na nas, pa take, ki se jih nisem zapomnil, ker to pač ni bila moja muzika. In, ko je že večina pritegnila začnejo z od Triglava pa do Vardara in to ti traja kakšno uro. Smo se tako drli, da se je gotovo do Ljubljane slišalo.

Pol pa pravi dosta za danes, pa na spavanje. In vsi se uležemo, vsaj tisti, ki smo še stali in zaspimo kot postreljeni. Svaka mu čast. Ta pa je rešil situacijo.

Faca.

Naslednji dan smo izvedeli zakaj je bila maškerada včeraj. Narodni heroj Daki je hotel povabiti Dolanca na jurčke, pa bi se spotoma še v kasarni oglasila, da pozdravita sol zemlje.

Po moje je bilo tako.

Je rekel Daki:

»Stane prid greva na Bloke po jurčke.«

Je rekel Stane:

»U, to bi blo pa fajn. Z jajčki so super.«

Intendant in oficir za zvezo sta kontaktirala štab ljubljanske vojne oblasti in sporočila jutri pride Daki na bloke ob 14h.

Komandant vojne oblasti javi unmu pod njim. Jutri pride Daki na Bloke ob 13h. Un pod njim, da pride ob 12h. In tako vse do našega desetarja. Češ, da bo zbor ob 6h.

In je bil, če sta pa sploh hotela prit, al bi blo fajn jih z jajčki, pa ne bomo nikoli izvedeli. Po moje so jima pripravili medveda v češnjevi omaki v vili Podrožnik, če sta se sploh dobila.

05 DANASA

Če si česa nisem mislila, si pa nisem, da se bo tale še h komu stisnila. Opazovala me je, ko sem ji božal, vrat mi je položila na ramo, po vratu pa po prsih in trebuhu.

Viš, duša pokvarjena. Ne, nič takega ni bilo.

Pa po gobcu tudi. Čeprav tam sem bil kar previden. Kakor me je imela rada, je bila pa sila nepredvidljiva. Bil sem en redkih, ki mi je jedla iz roke. Dlan sem moral razpreti z vso silo, sicer je poleg sladkorne kocke, kaj hitro zagrabila tudi kožo. In to je, še najmanj kar lahko rečem bolelo. Pa bi lahko dodal še vse pridevnike, da o pomožnih glagolih ne govorim.

Začelo se je pa čisto drugače.

»Neža, oprosti, ampak, te gledam že pol leta, pa si mislim, tole je pa moralo sila boleti, ko so te šivali po vratu, če ti ni zoprno, prosim povej, kaj se ti je pripetilo?«

Neža sicer precej mirna in tiha miška, ki je naredila vse naloge zraven se ji je pa videlo, da nekih dalekosežnih nagnjenj nima, je delala 2. letnik z nami.

Kar oči so se ji zasvetile. In prvo kar je bilo besed je bil cel rafal pomožnih glagolov. Sploh nisem vedel, da punce še bolj preklinjajo, kot ta najhujši kvantači med fanti.

Strmel sem vanjo in z odprtimi usti in opazoval iskre v očeh, ko je začela praviti, zakaj je imela tako grdo brazgotino na vratu. In to točno na sredini, veliko, da je prekrilo celo prvo stran vratu pa še malo v podbradek. Sila šarlatansko delo za plastično kirurgijo. Se mi je zdelo, da bi sam bolje zašil, če bi znal šivati in ne bi prej vkup padel ob pogledu na tako rano. Sploh, da je preživela. Zato me je pa tako zanimalo.

Ko se je spucala in je počasi nastavila tudi z zgodbo, čeprav pomožni glagoli so še vedno kraljevali, je povedala. Že precej let jaha na jahalnem klubu Ljubljana. In, da so dobili eno divjo kobilo, kateri nihče ni bil kos. Pa so njo določili, da jo umiri, ker konj je bil še uporaben, čeprav so ga s transporta sneli.

To se je takrat dogajalo v Prestranku. So konjeniki pregledovali konje namenjene v klobase, v Italijo. V Prestranku je bila veterinarska kontrola, pred carino v Sežani. In tam so ponavadi stali par dni. Takrat so tisti, ki so se spoznali na konje, menda se že na daleč vidi za kaj je kateri sposoben, kar nisem nikoli dojel. Meni so bili lepi, pa veliki, pa po barvi so se tudi ločili pa eni so bili bolj eni pa manj živahni. Čez čas sem opazil, da imajo celo karakter in na koncu osebnost, a to je bilo proti koncu zgodbe, da bi pa kdaj stal na peronu in opazoval stotine konj in med njimi videl, da je kateri še uporaben za šolo jahanja. Ej, so vsi poklapani in žalostni. Razen po barvi jih ne bi ločil.

Eni so pa znali, celo znani so bili po tem in včasih so bili najeti, da so zrihtali poceni konja, ker te konji so se vagali po kg. In je cena v kg-jih bistveno manjša od jahalnega konja.

Torej en jo je določil in so jo sneli. Pol pa problemi. Ne samo, da je bila ogromna. Malček je spominjala na nemške delovne konje, ki so vlekli vozove z pivom. Pol večji od normalnih. Kopita ni imela poraščena z dolgo dlako kot Nemci, a trebuh je bil pol širši od največjega vamparja na klubu. Pa bi človek mislil, da je glede na velikost okorna kot se takim velikanom gre. A ja. Še preden si pomislil je brcnila. Skočila pol metra v zrak in se ukrivila kot mačka. Temu skoku se sicer reče mačji hrbet. To je takrat na rodeu, ko kaubojc poleti v zrak in se večinoma točka zaključi. To zna vsak konj, razlika je samo kako sunkovito in nepričakovano.

Vsakega je skipala v pol minute. In so Nežo najbolj zvito jahačico, ki se nikogar ne boji, določili, da ji, da vetra. Pa menda niti v box ni prišla.

Box je ograjen prostor, ponavadi 4x4m v katerem so konji večinoma neprivezani a vse eno pod kontrolo. Po moje je Danasa začutila, s časom sem videl, da imajo izredno izostren čut za dogajanje okoli, da se ji bliža zadnja ura, in se ni pustila niti osedlati in zauzdati, ker potem bi jo verjetno Neža že dala vetra, tako jo je, pa, menda v istem trenutku, ko so odprli vrata, vsekala z zadnjo nogo, ful ruker, v goltanec, v adamovo jabolko, katero se je seveda odlomilo, v vratu ji je zevala ogromna rastrgnina in seveda se z kobilo potem še dolgo ni nihče ukvarjal. Po mojem je bila na transportu, ker je prejšnji lastnik obupal, da iz tako živčne in hudobne kobile, ne bo nikoli nič dobrega.

Nežo so seveda, v mlaki krvi poizkušali zaviti, da ji kri, ki je menda brizgala, kot iz špric bruna, nebi odtekla. Rešilca pa pod nož. Dotični kirurg jo je samo pokrpal, po moje z mislijo, da jo bo potem lepotni kirurg nekoč porihtal. Pa je pri tem ostalo. Skratka iz perspektive plastične kirurgije čisti zmazek iz stališča hitr sam de bo, pa po moje dosti učinkovito.

»Pa si jo fentala?

Koga?

Ja kobilo vendar, saj te je skoraj na oni svet spravila.

Neeeeeee. Zakaj pa? Kaj je pa kobila kriva. So jo že živcirali, sama sem bila pa tudi butasta, da sem ji za rit stopila, kamor še udomačenemu in prijaznemu ne smeš.

In? Kako se je končalo.

A iz mano?

Ja tabo, pa kobilo tut?

Nč, ko sem se vrnila na klub je bila že krotka. No, kakor ta sploh bo krotka. A so ji ubili vsako iskrico divjosti. Po mojem je še za orat preslaba, tako so jo zadenfal.«

Ob Konjeniškem klubu Ljubljana, ki je sicer takrat gostoval pri teti Ivanki. Teta Ivanka je klela kot Neža. Pa brez vzroka. Vsak stavek je začela z ... ga začinila z .... in končala z ... Premori so pa sploh bili ...

Pa ni bilo nič takega. Sem jo enkrat prav topogledno opazoval, meni je bila tanajbolši naturščik kar sem jih kdaj srečal. Ne Felini ne Kusturica ji nista bila kos.

Mi rihtamo konje, al pa se rihtamo, da bomo rihtali konje, ene 10 mandelcev, skratka polno dvorišče, Ivanka pa na vratih svoje domačije, v firtahu, z ruto malo čez oči, potne srage po licih so izdajale, da je ravno nekaj težkega delala, roke prekrižane na že davno izpraznenih prsih, opazuje mladino, ki veselo rezgeta ob opravilih okoli konj. Pa prileti golob, katerih je bilo sicer dosti in pristane na gnoju. Ivanaka pa:

»Pička ti materna, kok dobr gulop, mater mu nabijem, tole bi pa bla super mineštra, kurac to sifilističn.«

Otroci so bili navajeni na vse te izpovedi, katere je imela stalno vse polno. Meni je šlo pa tako na smeh, da sem kar na stranišče moral. Ta pa je vaški posebnež ali original.

»Prid ti jo pokažem.«

Kobilo na klubu.

In prideva s Petrom eno popoldne na Ježico. Čez cesto u Štošce pu rošče. Pa res no. Sam, da ne po rošče ampak na obisk Neži na klub, se pravi Danasi.

Peter, to je treba povedati, je dolg kot ponedeljek. Tudi sam nisem bil pri ta malih, pa sem bil ob Petru res ta mal. Še sreča, da me je bilo nekaj čez ramena. Takrat še ne čez trebuh. Tako, da niti nisem tako odstopal. Pa bi ga vse eno moral gor gledati, če bi se z njim menil, a v tistih časih smo govorili tako, da si po svoje gledal, čeprav si nekomu nekaj razlagal. In ni bilo problema.

Ti zakorakava na dvorišče, danega naslova, kar ni bilo težko najti, saj se je smeh razlegal po vasi in topot kopit je bilo slišati. Edino kar bi lahko zgrešila je, da bi zavila k sosednji kmetiji, kjer so imeli policaji. Tam so imeli večje in močnejše konje saj jih niso iz transportov snemali. Potem so jih pa trenirali tako, da so jim petarde ob ušesih prižigali in konj ni smel niti prestopiti. Trzniti že, odskočiti, kot vsak normalen konj pa ne, da bi na demonstracijah lahko bili koristni. Sicer kako pa bi izgledalo, da so demonstracije, al pa ne vem katera žurka, pulcaji bi pa za konji letali.

Kar se je potem par krat zgodilo. A ne policajem ampak nam. Mi smo imeli psihološko zdrave konje. In tak, ti ob, ne poku pištole, ampak, če list pade na tla, naredi tako paniko, kot, da je konec sveta, če si pripravljen se več kot poskok ne zgodi. Tistim se potem reče star jahač. Tisti, ki pa telebnejo, so pa začetniki.

Kar se odskokov tiče, po mojem mnenju jih konji izvajajo, ne zato, ker bi se res česa ustrašili, kar sploh ni osamljen slučaj, ampak, konjem je pač všeč poskočiti in, če je vzrok bukov list v zraku, juhu, u luft, če je začetnik, juhu , sreča brez vrvice pa laufat. Konji so narejeni za laufanje in topogledno sila otročji, če vidijo, da en laufa, pejmo punce, večinoma so kobile, ter ga prehitijo. Zato jih je tako enostavmo na dirko pripraviti.

Tudi brez priprave bi laufali. Sicer ne v krogu ampak čez drm in strm in najraje po poljih in travnikih, če pa teh ni pa po cestah in tako včasih tudi gor na Ježico mimo Ruskega carja po Titovi. Seveda je promet stal, mi smo pa letali med avtomobili in upali, da se ne prevrne, ker podkovan konj na asfaltu je kot ti na drsalkah na Blejskem jezeru pozimi.

»Živjo Neža. Sva prišla. Dej mal razkaš.

Živjo, tole je Kazan, tale je Cika, to je Gumpi in tako čez štalo.«

Vmes tudi kakšen človeški osebek pod imenom.

»Tuki pa pasta. Ne zraven stopit, to je pa Danasa.

Jo lahko sam jest in trenerka odpneva.«

Je stala tako kot vsi v stojiščih in prav zdolgočaseno seno prežvekovala. Konji sicer ne prežvekujejo a to paše k opisu trenutka.

»Sploh ne izgleda strašno. Sam mal bol debel konj.

Bo šla v klobase. So jo sicer pulcaji čist zadenfal, a vsacga tečajnika vrže. Za taprav jahanje je pa pretežka.

Aha.

Ti, kaj praviš, a bi morda lahko probala?

Za vaj pa ni kojnov. Mogoče pri pulcajih. Ampak uni ne dajo civilom.«

Zares so bili tukajšnji konji opazno manjši, čeprav še vedno večji od ponijev. Še celo od Haflingerjev. A to sem opazil čez mesece, ko smo jih dobili. Naši so bili večji kot Lipicanske kobile, ki naj bi bile lokalna istrska pasma, katere potem naskakujejo arabski žrebci, da rata ta prava mešanca Lipicanerjev.

Imamo samo dva vajinih številk, sta prišla pred pol leta iz Irske. So jih šli lastno avtovsko ponje, pa je žrebec na transportu doživel živčni zlom. In za več kot razplod ne bo. Kobila je pa v resnici edini konj, s katerim lahko konkuriramo drugim klubom in jo jahajo samo najboljši pa še tisto samo izbranci, če nisi naš odpade.

»Ja, pa tale, ampak tale te fenta preden v stojišče stopiš.

A se upaš probat?«

Sem prav pohlevno gledal, ker sem se pa čeljustil, da sem Petra za družbo dobil, kako obvladam konje, ker sem iz kmetov. Pa smo samo krave imeli. Saj je isto. Sam bolj hitri so. Pa rogov nimajo.

Jo je osedlala in smo šli dol do manježe. Manježa ograjen prostor, kjer se učijo in izvajajo liki. Liki za dresurno jahanje. Dresurno jahanje je ene vrste ples. Pol, ko si mojster. Prej je pa matranje za konja in jahača. A vsak mora skozi to. Potem, ko je mojster tega pa lahko naprej v skoke ali kas ali galop, kar bi bile 4 osnovne discipline jahanja. Obstojajo tudi country in military. Oboje je v več ali maj naravnem okolju. Military je pa že divje verzija counrtyja.

Mi jo je držala in pristopim. Dansa pa u luft. Madona je ogromna. Mi je zakrila celo obzorje, če ti tole na rit prileti, prav veliko ne ostane.

»Ne boj se. To vsakemu naredi, da jih prestraši.

Ti kr guvor.«

Sem skup lezel. Čisto mali sem že bil.

»Pejd no gor!«

Pa pristopim k sedlu oziroma stremenu. Takoj, ko poizkušam dvigniti nogo v streme, Danasa odstopi. Ne bi verjel, če ne bi bil zraven a konji prav poskočno v stran hodijo.

Jo cukne in lopne z bičem.

Danasa mir.

Je zastrigla z ušesi. U, kok je streme visoko. Al pa ne bi pručke. Al pa, če bi jo prislonili ob ograjo pa, da tam zajaham.

»Ne ga srat pa gor pejd.

Lohk je teb, k si vsega hudga vajena, kva pa jest, k sm razvajen.

In sem uporabil vsa leta svojih akrobatskih izkušenj in prvi zajah mi ni bil v ponos. Kot v risankah, skoraj sem na drugi strani dol padel.

Se zbalansiram.

A spustim? Vprašana Neža.

Spust.

Pol pa ...

Nč.

Kje se, da v prvo?

Ji moraš z boki nakazat v korak in malo list dati.

Kuga nej nardim?

Tkole pomigaš, miga z boki naprej nazaj, in mišice na nogi ji položiš na trebuh, če ne zaleže pa še malo stisneš.

Pa je bila Danasa vajena še kaj bolj silovitega in se ni prestavila. Seveda je veselo migala z ušesi in se ozirala okoli. Ti povem, da se je režala in delala norca iz mene. Mi je bilo že prvič dano videti, da ima karakter.

Skratka, kar koli sem naredil po ukazih Neže učinka ni bilo nobenega. Se ni premaknila niti za centimeter, dokler ni Neža švignila z bičem. Pol pa sicer v kas in to sila hiter in po manježi v krogih. Dokler ne znaš kasati je to celo bolj zoprno kot galop. Kot ti bi en z velikim kladivom tolkel po riti. Me je zmučkalo totalno.

Potem pa kot bi odsekal se ustavi in spodvije vrat, če bi bil normalen tečajnik bi ateriral, ker sem bil pa rojeni kaskader sem se pa ujel z zadnjimi atomi močmi, in to z listi, to je spodnji del noge, ker spredaj ni bilo nič. Ne konja, ne glave, ena sama praznina. Ne vem kako je to izvedla.

Ker pa nisem padel, se jo celo v nadaljevanju pripravil v gibanje, kakor mi je Neža svetovala. In začuda je delovalo. Pomigaš z ritjo, nasloniš liste in gre. Še bolj pomigaš in še malo rukneš z listi pa je celo druga.

Hej sej tole je pa fajn. Na ovinku, se sicer ni dalo nikamor razen v ograjo, kar pa nihče ni hotel. In mi je Neža razložila, da se nagneš v željeno smer in, če ni dovolj nežno nakažeš še z uzdo. Sem se zmotil, se nagnil na pravo a potegnil nasprotno uzdo, pa je vedela kam hočem, samo ne v ograjo. Skratka. To je bila kobila, ki je znala vse. Nekoč je bila jahalni konj, pa ne vem kaj se ji je zamerilo, da se ji je sfrtajčklal. Moja razlaga je, da je bil lastnik sadist in se je uprla, ker s časom se je pokazalo, kako so konji vodljivi. A otom potom.

Danasa je malo šepala na zadnjo desno nogo. Je rekla Neža, da nikomur ne pusti očistiti kopita in se ji je verjetno vnelo, da pa je samo še vprašanje dni kdaj gre v klobase. In, da je več kot presenečena, da me ni skipala, ker to naredi vsem. In, da zgleda, da sem nadarjen. Sam sem pa dodal, al pa tako težek, da me ni mogla.

Ostale jahačice, večinoma so bile punce, ne vem, če smo bili trije mulci, so vse imele okol 40 kil in jih Danasa sploh ne bi čutila.

Vrnil sem se že naslednji dan in gledal kaj se godi po klubu, štali in doli na manježi in stadionu. Takrat je bil to samo kasaški krog, brez vseh tribun. Kasači so bili in so še vedno in bodo vekomaj ne država zase, ampak svet zase. Kasači se sploh ne pogovarjajo s ostalimi. Tako, da smo se tudi mi samo od daleč opazovali. Kadar so pač mimo pribrzeli. Namreč manježa in kasaški krog sta imela skupen vhod. In smo se vsaj od blizu videli.

Pa so res svet zase, tako, da se nisem veliko okoli oziral. Sem pa zato pomno spremljal dogajanje v manježi, kar je bilo zame takrat en sila smešen pogled. Vedno sem mislil, da so konjske dirke, razen kasačev, galop, pa preskakovanje ovir in, da je tisto zviranje v Lipici, pač posledica dekadence Hapsburgov. Saj menda vse eno je, a nekaj na to temo smo se tam učili. Obrat na levo za 360 stopin. Obrat na eni nogi, osmico, slalom, saj ni bil slalom a je izgledalo podobno, in še enih 68 kombinacij. Vse je bilo ene vrste ples. Ta je menda standarden in se ga izpelje in ispili po celem svetu enako.

Na klub sem hodil, iz Trnovega s piciklom, ob 5h zjutraj, podčrtal avtor, da sem ob 6h jahal, ob sedmih jo očedil in bil na faxu ob 9h. Zvečer pa vajo ponovi in to dve leti. Se mi je pa res ljubilo.

Začelo se je pa ... Sem stal ob Neži in ji pomagal, tako, da sem ji podajal rekvizite, in zraven stalno spraševal, kaj je pa to, zakaj je pa to, med tem, ko je rihtala Danaso. Drugi tečajniki jo niso mogli, kar je sicer običaj, da po jahanju še konja poštrglaš.

Poštrgljati.

To je pa veliko stvari. Prvo jo z suho slamo prebrišeš, ker je obvezno prešvicana. Potem jo z grobo železno krtačo, povečini blato in gnoj skrtačiš. Potem jo z gladko krtačo celo prečohaš. Tu večina konj neznansko uživa in ti rečem, da se zraven režijo, ker jih žgečka. Umiješ noge in kopita prej še očistiš kopita, ker je velikokrat kamen med kopitom in podkvijo, ki deluje podobno kot kamen v čevlju. Pa še nesnaga in gnoj se zna nabrati tam in je zato to izrednega pomena, ker drugače se ji vname, zagnoji in lahko celo zastrupi. Sicer prej pokličejo kovača in, če to ne zaleže še veterinarja, a če je za v klobase, se pa s tako prakso malo zavlačuje, ker oba je treba plačati.

Zato je Danasa stala z zadnjo nogo vzdignjeno. Neža jo je z vsemi triki poizkušala pripraviti v čiščenje zadnjega kopita pa je vedno vsekala. Sicer se je znala prav postaviti, tako, da je bil sunek v prazno, a je kar hudo izgledalo, ko sem prvič videl.

Ker sem pa stalno blebetal, se je pa menda, tako je potem trenerka razložila, kobila navadila na moj glas, ki jo je pomirjal, sem se opogumil in stopil v box. V resnici je bilo samo stojišče a je manj za pisat. Ter jo treplal po gobcu in za ušesi in po vratu, med tem, ko jo je Neža rihtala.

Ne vem, če ni bil že tretji dan, ko sva se zamenjala, in jo je Neža čohala, sam sem jo pa celo očistil. Seveda stalno gobezdal in božal, da je stalni vedela kje sem in kaj delam in glej ga zlomka umil sem ji zadnjo desno nogo. Po ne vem koliko mesecih prvič. Nisem se še lotil kopita, je le še trajalo a tudi to sem izvedel.

Ko so na klubu videli, da se, da kobilo umiriti, so me začeli hvaliti, kako, da sem nadarjen. In tako so se potem tudi razvijali dogodki, da bi šla Danasa u klobase je bilo do nadaljnjega odloženo. Sam sem opravil tečaj dresurnega jahanja za začetnike in sem se vpisal v klub. Lahko sem prisostvoval treningom tekmovalcev, čeprav ni nihče pričakoval, kaj več.

Trening tekmovalcev je vključeval tudi jahanje po gozdu. Sicer sila redko, a včasih smo opravili teren. To je pa menda najbolje kar si pri konjih lahko privoščiš. Je sicer en malo komplicirano, a za take nadarjene ni problema.

Namreč, ko je konj zunaj, brez ograj, se končno počuti kot konj, ker tisto v manježi je le bedasto plesanje z ruzakom na hrbtu, kateri niti ne ve kaj bi rad.

Ko smo pa zunaj, pa pejmo banda laufat. Tako, da je vedno en, ki vodi. Vodnik. Pa ne samo jahač. Konj, ki vodi, je tudi pri divjih konjih ta glaven. No, tam je še dodaten zaplet z alfa samcem in alfa mamco, pa, da ne grem preveč v detajle.

Skratka, konji v naravi se drugače obnašajo. Kar je bilo prej v manieži samo matranje, z zadnjimi močmi si ga nateral, da se je premikal, se tu izkaže. Takoj, ko spustiš uzdo, pomeni galop. Torej ne spuščaj uzde za noben denar. Takoj, ko en začne kas, gredo vsi v kas. Takoj, ko en poskoči je vse splošno poskakovanje.

Kar niti ni tolikšna kriza, ker vidiš vodečega, če je šel mimo bukve po levi, greš lepo po levi, in naj ti na misel ne pride, po desni, ker se kaj lahko zgodi, da se boš nalimal na bukvi.

Tako, da je dosti enostavno. Samo prepustiš se toku. Ja, malo morgen. To je teoretični del in drži kot pribito, al kaj, ko je hakelc v drobnem tisku. In tko mi šprudlamo po hostici ob Savi, lepo v vrsti. Preskakujemo veje. Moja kobila tudi. Se je izkazalo, da prav vredu skače. Gremo lepo okoli bukve po levi. A kaj, ko po levi pomeni ene dva metra od bukve, al pa čisto ob veji, al pa tako, da se še malo podrsamo ob deblo.

Mi je takoj bilo jasno, da je z vsemi žaubami namazana in sem jo pred vejo bremzal in jo usmerjal, mimo debla pa sploh ovinke delal. Ti nagaivka ti. Je nisem nič kaznoval, čeprav smo vedno z biči jahali.

Pa ti zavijemo dol po ježi. Ježa je od Ješce. To je v resnici višinska razlika, par metrov in večinoma so to naplavine od Save, ki je v ne vem kateri ledeni dobi tudi tu gori harala. No ta dotična ježa je bila ena 5 m višine in tam vodilni dol odgalopira. Vsi pa za njim, tako tudi midva. A v trenutku, ko prideva v ravnino, izvede tisto isto finto iz prvega dne. Se zakoplje s prvimi nogami, glavo med noge in hrbet u luft. Normalni kaubojci pa u luft. A nisem normalen in ne kaubojc in sem se obdržal sicer zadnjimi atomi a ostal v sedlu.

Menda me je tistega dne priznala za svojega. A do šlatanja je bilo še daleč.

Tale del preberite v družbi starejših. Ni za nevajeno oko.

Občasno, verjetno jo je kdo raspenil, s tečajniki je bil res križ, a to pogruntaš šele po končanem tečaju, je bila vsa pasja. Kot bi imela sršene v glavi. In ob takih dnevih, še mene ni več pustila v box, ker sem prevzel mesto Neže. Pa sem bil pač posiležn, poštrgljat jo je bilo treba vsak dan, hotela ali ne in mi je nagajala. Kot je samo ona znala, če ni drugo zaleglo se je pa naslonila name in me priščipnila na ograjo. Še dobro, da nisem konc naredil, ko se cela tona nate nasloni. No enkrat sem bil pa tudi sam nekaj našpičen in jo lopnem. Ona pa še bolj po meni. Se umaknem v jasli, to je tam kjer je krma, pa se spet vame zapodi. In sem bil vkleščen tam z vso težo kobilino na prsih in ...

Takrat sem videl film Mela Brooksa, goli v sedlu, se mi zdi, da je bil naslov (Blazing Saddles). In tam Mel enga konja na gobec. Tako sem tudi sam Danaso s pestjo v njušku. Ej, k u risasnki. Une velike oči. Ja kva se je pa zdej zgodl. To ji pa ni nihče še nikoli naredil. Pa se umakne, pograbim bič in ji naložim enih 5 čez rit. Sedaj se je pa ona tja v jasli zvila.

Pol pa ne odneham. Začnem postopek štrglanje od začetka, ko sem jo pa po vratu čohal je bila pa že najbolj krotko bitje na svetu. Vrat je ovila okoli mojega telesa in tako sva se šlatala potem še velikokrat. Konj namreč mora vedeti kdo je šefe. Šele, ko ve hirearhijo se umiri. In od takrat sva bila prijatelja in to dobra. In tako me je našla trenerka od začetka zgodbe.

Minilo je kar nekaj časa in počasi sem se vspenjal po lestvici uspešnosti, kakor se je sploh dalo s takim konjem. Pa vendar. Na skrivaj, kadar ni bilo trenerjev sem malo preskakoval ovire, kadar so tekmovalci nehali.

Tako lepega dne skačeva 60cm, kar je bilo od Danase povsem nepričakovano in naju zasači trenerka, ker je pa opazovala kar nekaj časa je tudi videla, da ni vse samo napihovanje. Je bila sicer huda, in sem poslušal levitve a je vse eno končala, da mi šenka konja, če jo čez meter spravim.

Potem je šlo pa vse samo še navzdol. Danaso sem pripeljal čez meter. Kar bi pomenilo, da bi celo na kakšno levo tekmo šel. Tudi spomnil sem jo, trenerko namreč, da imam sedaj konja, a je samo še nagajala, ker je pa to bil njen klub. No, ne osebno, a, če nje ne bi bilo, tudi kluba ne bi bilo, je bila duša in telo kluba, sem počasi postajal odveč. Še takemu tumplnu počasi postane jasno in sem razumel, ter začel zopet v hribe hoditi.

06 DoNS MAMO PA ŽUR PR TEB

Sem rekel Alenki, po tem, ko nam je odprla in smo vkorakali. Znani in neznani. S kitarami in drugimi inštrumenti ali brez. Nekateri pokuševali domačicu, spet drugi le bežen živjo. Pa se ni kaj dosti razburjala. Stanovala je namreč v predmestju. Pa še to ne v centru ampak v predmestju predmestja. Po naše vukojebina, a trola je še vozila. Zato je bila pa tudi v dosegu in topogledno potunkana.

Smo se kar radi imeli. Pa tudi še kar skupaj držali. Kakor se je pač v danih cajtih dalo. Prav organiziranega sindikalizma se ni dalo iti, če se nisi podredil ZSMS-ju in SZDL-ju. Pa vendar je bilo ene vrste nepisano pravilo, da skupaj držimo, vse dotlej, ko rata zadeva destruktivna, nakar je pa vsak sam z nemirnimi silami socializma.

Pa bi tule navrgel, bolj sile posameznikov, ki so za krinko sistema, ostale, da ne rečem kaj.

Kakor koli že, nam se je uspelo, več ali manj izogibati direktnemu vplivu zunanjih političnih klik. Kot študenti smo imeli določeno avtonomijo in smo jo še kar uspešno unovčevali. Eni bolj eni manj. Tu seveda sploh ne štejem režimskih. Ti kakor, da niso obstajali, čeprav so se redno izpostavljali in kadar j bilo kaj režimskega aktivno sodelovali. A v takih trenutkih smo mi bili že bog ve kje in imeli povsem svoj žur. O dogajanjih smo bili občasno obveščeni od onih, ki se niso znali opredeliti. Ali slediti sistemskim neumnostim, ali pa se nam priključiti in biti totalen ignorant družbenih naprezanj k bolj popolnem socializmu in napredku bratstva in enotnosti.

Po moje kaj veliko drugih možnosti niti ni bilo. Nekateri so se sicer zakačili s sistemom, se pravi s trenutnimi protagonisti, ki so se veselo v imenu socializma za svojo rit brigali, in potem večinoma slabo končali. Nekateri so bili pa vzgojeni zagrenjeno in jim tudi ni bilo pomoči.

Samo težko razložim mojim Skandinavskim kolegom, da smo sicer bili vključeni v ZSMS, kar je za njih isto kot hitler jungend, a smo istočasno špilali rolingov I cant get no satisfaction. Pa jih ne prepričam. Za njih smo eni bogi hudiči, ko smo v komunizmu gor zrasli.

Zopet ne tako črno belo, da bi lahko izkoriščal, v smislu: Živjo a mi daš kovača, k sm lih iz gulaga prišel. A kaj dosti bolj splošno pa tudi ne.

Torej žurali smo veliko, a smo tudi še kar delali. Za šolo seveda, ne za denarce. Večinoma so tisti, ki so že takrat delali po birojih, bili od nas izločeni, ker so imeli povsem drugačen pogled na svet. Mi smo reševali kar se je še rešiti dalo, oni so ga pa betonirali. Tudi na zabave so hodili s kolegi, ki so že delali in nasploh so se že takrat borili za posel, ko ga je še bilo na ostajanje. A takrat je bilo to vprašanje prestiža ne preživetja. Eni na primer niso delali industrijskih objektov, ker je menda to ponižujoče. Eni so delali samo opremo, ker za to moraš biti posebej nadarjen. In sploh so se že v tistih začetnih časih gradili zidovi in kompleksi med usmeritvami.

Mi, mi pa nismo dali nič na specializacijo. Arhitektura je vse. In zatorej te tudi zanima vse. Sigurno se pa ne daš omejevati z nenapisanimi pravili med klani. Še z napisanimi normami in zakoni ne. Takrat smo rekli, da so pravila za to, da se kršijo. In si izmišljali čim bolj proti sistemski projekt. Nismo bili kaj posebnega, to se je kuhalo na vseh ali pa vsaj na večino področjih in vidiš kam je to pripeljalo.

V drugem letniku je bilo kar nekaj žurov a smo tudi vse bolj v šoli ostajali. Sam sem prihajal že v prvem ob 9h in fax zapustil okoli 9h zvečer. Pač glede kako daleč je bil žur. Vsem so se dogajali tudi sprehodi, a je bilo več ali manj povezano z arhitekturo. Včasih sem katero peljal na stopnice v trnovski pristan pokazat kako faj je to Plečko znal. V tistih časih smo bili tam večinoma samo Trnovčani in Krakovčani. Sploh ni bilo tako popularno. Tudi vrbe so spuščale svoje kite vse do vode ali pa celo v njo in si lahko precej nazorno razložil vse o Plečniku in arhitekturi.

Takrat, ko sem se vpisal, je bila edino vodilo razvoju arhitekture na slovenskem Mihelič, Arnautovič, Sever ... in še nekaj režimskih. O Pločkotu je bilo prepovedano razkladati. Pa so me vse eno sprejeli, navkljub zadnjemu vprašanju, kateri domači arhitekt je pa vam všeč. Kot iz puške: Plečnik. Sem se šele po sprejemnem zavedal, da bi bil lahko drugačen rezultat.

Glavni ideološki kolovodja Slovesnske moderne je bil, kako paradoksalno, direktor arhitekturnega muzeja, takrat še v Plečnikovi hiši v Trnovem, kjer sem prebil ogromno ur brskajoč po arhivu. Me niso niti veliko ovirali. Sem bil nekako domač, ker vse razstave so bile o moderni, za Plečkota smo se zanimali pa samo čudaki.

Pa se je na srečo pojavil še en svetovni čudak in naredil razstavo Plečkota v Pompiduju. Je ratal svetovni hit, in naši raztavljalci modernistov so potihnili in se poskrili v luknje. Ne, da je bilo potem vse drugače. Ne, samo ni bilo samo o moderni. No, čez čas so pogoreli na celi črti in vidiš kam je to pripeljalo.

Je en rekel, da še žemlje delajo v obliki Plečnikove riti, takrat je bilo pa tudi meni dost in sem začel malo okoli gledati. A to je bilo precej bolj pol, kar sedaj še ni.

Torej, energije smo imeli ogromno. Prekrokane noči, čez dan pa precej resen študij. Ja, saj smo se tudi zezali.

Je enkrat tako Br. momljal v brado ob 7h zjutraj. Podčrtal avtor. Br. je imel predavanja vedno ob 7h, da je potem lahko bil podžupan. V tistih letih je Marko haral po mestu. Sta menda imela črno na belem, da nista v sorodu.

Boš, ja.

No, pa to je že druga zgodba, katere se bom upam ognil, ker sem se kanil povzeti samo tiste brez jamranja. Vsaj, če ni odločilno za razvoj dogodkov.

Torej ob 7h zjutraj, veš, da smo vsi več ali manj še spali. Br. je imel pa isti način govora, kot teta na peronu, ki je brez poudarkov in intonacij zdrdrala informacijo. Pa saj menda se spomniš. Nekaj na to temo:

PotniškivlakizJesenicprihajanaprviperon.

Eto isto je Br. govoril sicer sila zanimivo materijo, a monotonija povedanega in govoril je bolj zase kot še za koga in ga ni, da ne bi vsi spali. Še tisti, ki so prišli spočiti. Kamoli mi, ki smo bili kot povožen burek okol obrnjen.

Sam sem se z vsemi močmi trudil izluščiti, kaj nam ima povedati, ker razen, da ni znal predavati in, da je bil sila pristranski in sistemski, je bil na svojem področju strokovnjak in to en redkih takrat na faxu in me je urbanizem še posebej zanimal, ker se vse o arhitekturi odloči v urbanizmu. Torej, če se hočeš boriti proti nasprotniku, ga moraš čim bolj poznati.

In se trudim, sedim v prvi klopi na strani, si zapisujem, dvigujem obrvi strižem z ušesi pa mi vse bolj zmanjkuje koncentracije. Je ravno govoril o razvoju velikih sistemov in njegovem koncu, ko se samouničijo in, da so že zdavnaj teoretiki napovedali tretjo svetovno vojno, ki ne bo imela zmagovalca, ker bo to planet žuželk, ki bodo edine preživele.

Sale je sedel nasproti mene. Vmes pa še tri klopi po dolgem, torej 9 spečih. Sale je bil zbujen in je ob napovedi apokalipse pokazal, da bomo imeli rilce kot žuželke, torej od glave do tal, kar sem v istem trenutku razumel, kar je bilo, prav interesantno, glede na zaspano sceno in me je vrglo v neustavljiv smeh. Sicer kao potiho. Saj veš, ko se zadržuješ, da se ne bi zasmejal, pa ti pri useših uide in eksplodiraš še bolj naglas, kot bi sicer, če bi se normalno zasmejal. In to me je držalo kar nekaj minut. Sploh nisem mogel nehati. Sale edini budni se je delal kot, da me ne pozna in me še nikoli ni videl, Br. je begal s pogledom okoli, da bi dobil vsaj en namig kaj se je zgodilo, sam sem se vse bolj na glas krohotal, še malo pa bom po tleh padel. Ostali so se začeli zbujati in pogledovati, kateri vic je pa bil, in se začeli tudi sami režati. Saj veš, ko se režiš, ker se vsi režijo, zraven pa nisi razumel vica, pa ti je nerodno vprašati, ti kva je pa tle hecga?

Tistega zgodovisnskega dne sem videl Br.ta prvič in zadnjič smejati se, ker čez čas smo se prav vsi smejali. Pa sva samo dva vedela zakaj. In zaključili uro v prav veselem rezgetanju in opravljanju, češ urbanizem pa ni tako duhamoren, kot smo dosedaj mislili.

Evo, tko je blo, ko smo, kot se šika za tisti čas žurirali. Žuri so počasi postajalo vse bolj specializirani. Počasi se je skristalizirala gruča težakov. Pred leti bi jo imenoval piflarce iz prve vrste. Si zamišljam, da so nas podobno dojemali. Nekaj nas je bilo, ki smo hoteli od te šole čim več izvleči. Pa ne na način, da bi profatu u rit lezel, kar je najbolj običajno in pričakovano in edino možno, ampak tako, da bi profatu pokazali, da je poleg njegove materije, še kaj drugega na svetu in to celo relevantnega, in, da sobiva in celo vpliva celo na potek njegove materije. Skratka heretiki, bi se reklo. Ne, pravi krščan pa že ne čita biblije, ampak sledi temu kar mu gaspud povejo.

Ja, pa ja. Kle se used pa boš Benetke vidu. Smo rekli na vasi in figo pokazali.

U, so bli eni hudi. Kaj tacega. Pa to je greh. Kar sapo mi jemlje, guspa, vm puvem.

To se je pri meni iskristaliziralo pri diplomi. Sem jo začel že za časa 4. letnika. Sem šel k Bogu na filo fax in mu naročil naj mi, da dva ali tri pomočnike, za interdisciplinarni projekt, revitalizacije naselja Planina in Planinskega polja.

Je kar malo škrtal z zobmi, kako si en študent in to brez vseh dopisov med dekani in polit komisarji, upa priti na njegovo predavanje, tja sem hodil celo leto. Fakultativno, brez vseh listin. Se nisem vpisal zaradi pildka, ampak sem hodil, ker je etnologija sila pomembna za rojevanje novih pristopov za razvoj naselja.

Po mojem je mislil, da sem vsaj vpisan, ko sem ga tako vehementno napadel z svojo nalogo, ki takrat sploh še ni bila nikomur predstavljena. Kamoli mentorju. A otom potom.

Bog mi je dal dve frklji, za katere se je potem ugotovilo, da sta sila pridni miški, a, da ne znata ene besede same napisat. Mora profa avtorizirat vsak zlog. Tako, da sem jima na koncu narekoval kaj naj napišeta. Pa, da se Bog ne bo strinjal. Piš pa tih bot. Sej je moja naloga ne njegova, če bo dal pa žegen mi je pa vse bolj jasno, da ni niti pomembno, ker, če je tole etnologija, pol sem jest papež. Mogoče je največji strokovnjak za to področje v modernem času, a njegovi zanamci so nesposobni uporabiti svojo glavo in zatorej čist mim vse skupaj.

Del z etnologijo sem vse eno na koncu vključil v diplomo, čeprav kot samostojno nalogo, čeprav je bilo mišljeno, da bo del. In to del brez katerega ne gre. Pa se je precej drugače obrnilo.

Ko sem končal letnik, malo pred tem, sem že razložil mentorjem, kako in kaj.

Fi. je bil zelo za. U, to je pa fajn. Interdisciplinarni študij, u to je pa u tujini zelo pozitivno. Br. je zmajal z glavo. Ne, da ne bi bil zraven, tudi on je menil, da interdisciplinarnost je ena fajn zadeva. A, da bi prenova in urbanizem skupaj delala, to pa po njegovem ne. Pa je pristal, da bo somentor. Bogu je šele takrat postalo jasno kaj se dogaja. Čisto malo je manjkalo, da me ni ven vrgel. Po moje samo zato, ker sta bile una dva zraven. Visoki avtoriteti vsak na svojem področju, ko je bilo pa treba konkretno napisati bobu bob, se je pa uprl. Kajti operiral sem z: Un profa je pa to tako rekel. Pa sem mel. Prvo je Bog umaknil podporo. Češ, da lahko uporabim domačo nalogo, katero sta napisali njegovi asistentki, ko bi vedel. A, da kot mentor ne more sodelovati.

Pol se je še Br.tu odpililo, češ kaj se zajebavam. Ga prav nič ne briga kaj ja Fi. rekel. On prau tko pa konc.

Pol mi pa še Fi. ni pustil napisati vsega kar je v diplomi stalo. In sem si privoščil eksces s praznimi poglavji. Tisto kar nisem smel objaviti je bilo belo. In je bilo kar nekaj belega. Lej, če nisem smel resnice povedati. Resnice katero so vsi poznali in nihče ni o njej govoril.

Z Alenko sva se rada videla. Pa ni nikoli prišlo do ničesar, razen za trenutek daljši stisk za novo letno čestitko ali za rojstni dan, kot z drugimi. Znala je biti precej sproščena, kar se za druge kolegice ni dalo reči, če se je pokazala prilika sem jo povabil na sprehod ob Ljubljanici, ali pa, če je bil čas, predavanja so znala biti dopoldne in popoldne, vmes pa 2,3 ali celo 4 ure časa, pa še lokacije so znale biti po celi Ljubljani, potem je bilo zelo popularno iti preko Rožnika na kauco na Cankarjev vrh in potem nazaj pod Rožnikom, mimo Čada in skozi Tivoli nazaj na fax. Z Alenko sva to kaj krat izvedla, ostale je bilo pa povečini strah. Pa od kavce še nobena ni zanosila. To je samo v ameriških filmih.

Živjo jest sm John.

Jest sm pa Rita.

Pol je še telefon, po moje samo, da kamero prestavjo, pol sta pa že u postli.

Kadar sem se sam s katero trudil, so bili meseci vmes in situacij, da ne naštevam, pa še pol se je večina ohladila, al so bile počitnice vmes in je prišla z morja že z drugim, al jo mama ni pustila u kino, al pa kr neki. V mojem primeru je to sila kompliciran in dolgotrajen proces, ki se sicer lahko začne s kauco. Celo s Cankarjevim vrhom. A kakor povedano pri Alenki, to ničesar ne prejudicira. Ona je bila u unga že iz peskovnika in sta to tudi porihtala. Ne glede na vse kauce in vrhove.

07 DUBROVNIK

Že v prvem letniku se je izkristalizirala grupa simpatij. Nismo bili radi skupaj samo zaradi študija in strokovnih problemov in stranpoti, ampak, ker je bilo z nekaterimi prijetno biti. Tudi kapacitete so bile zato tako različne. Ja, vse je zanimalo, a vse eno, ene malo manj, ene bolj. Eni so bili bolj našpičeni eni pa malo bolj na okroglo. Eni so se bolj učili, drugi smo pa bolj raziskovali.

A vse eno. Na večer, ko smo se utrujeni usedli in še malo poklepetali, smo tvorili grupico posameznikov, kateri so bili radi skupaj, ne glede na dogajanje.

In tako pride tudi čas počitnic. Zimske počitnice.

»Kaj boš pa počel?

Pojma nimam, po mojem bom Mumforda bral.

Kaj pa ti?

Mama pravi, da moram na vikend, da ga niso zastonj kupili in, da se spodobi vsaj med počitnicami par dni.

Ej si boga, če bi mi imeli vikend bi bil stalno tam.

Če je pa tak dolgčas. Pa ves un butast folk.

Kje pa je?

V Kranski Gori.

Kok je pa velik?

Tri sobe in kuhinja.

Pa nas povabi.

?

Ja, pejmo skupaj. Tebi ne bo dolgčas mi se bomo pa nasmučali.

Moram mami vprašat.«

Je rekla, da se ji je sploh čudno zdelo, da nisem še nikoli nikogar povabila, da je ja edino normalno, da gremo druščina skupaj. Študentska leta so tudi za to fajn.

»Ja super.

Ampak me je strah.

Česa neki.

Tebe in Braneta.

Pa saj vidiš kako faj poba sva.

To ja, ampak vidva sta stara žurerja, sama pa še nikoli nisem alkohola poizkusila in ne vem, če ne boste vse pokozlali.

Mi, mi, mi pa že ne. Ja, mal za pogret se, kuhanega vina bo že treba nabaviti, kaj hujšega pa ne bo, saj smo fina družba.«

In se dobimo gor. Sam sem Petra peljal, drugi so prišli po svoje. Nas je bilo potem 8. Lahko na tleh spimo, ni problema, samo, da je suho. In je bilo. Uj je luštno tam. To je polovica prvega nadstropja ene meščanske hiše v samem centru. Bolš ne more bit.

Smo se nasmučali, potem pa na večerni sprehod do Jasne. Zvečer pa tarok in kitare in kuhano vino, pa debate čez celo noč.

Dopoldne sem hotel do Vršiča, pa sem jih samo do travnika pri prvem ovinku spravil. Tam smo se prekucevali po puklnih potem pa počasi valili nazaj. Prav posrečen sončen dan. Tako, da se je še lastnica sprostila in zvečer nadoknadila včerajšnji večer, ko je samo čakala, kdaj bomo začeli razgrajati in podboje glodati. Al kaj si je predstavljala od starih žurerjev. Pa ni dočakala. Taka fina umirjena družba, polna raziskovalnega duha tudi, če je malček pod gasom. Tako da.

Tako da, je edina oseba z nekontroliranimi želodčnimi težavami bila lastnica. Prvič je najtežje.

Pol se je pa celo zahvalila, da tako prijetnega druženja pa ni pričakovala in, da hvala je bilo zelo sproščujoče in poučno.

Ej, ni problema. Reč pa ti pomagamo, po najboljših močeh.

In smo šli poleti v kombi, 6 nas, do Dubrovnika. Seveda obvezno čez Bosno. Takrat je bila to klasika.

Smo imeli takrat predmet, se je imenoval, modularna koordinacija. Menda je bil profa največja in edina avtoriteta na tem področju. Takrat se je v deželo tudi kradla post-moderna, katera je na novo odkrila točno to.

»Module.

Ka pa je to?

To so ti merske enote.

A metr?

Ja tut.«

A ta je tako znan, da ni, da bi iz tega znanost delal. So pa zato drugi. Najbolj znan je palec, pa lakt, pa komolec, pa taki. Vsak drugačen, pač glede na to kako velik je bil zemljiški gospod. In tu se začne raziskovanje. Jih je stotine. Eni bolj eni manj znani. Vsaka doba jih je imela. V različnih civilizacijah pa so bili različno pomembni.

Da pa to ni samo zajebabilobabivanje, je pa dokaz, da so Francozi, ko so Avstrijce namahali in za nekaj let Ilirske province špilali, zamenjali tudi dimenzije ceglov. In so hiše iz tistih časov drugače merjene, ko so pa nazaj Avstroogrci prišli so pa takoj spet avstrijske cegle predpisali, če upoštevamo še Rimljane, ki so iz tega znanost naredili, je že na naših tleh študija modulov za celo življenje, če se pa še po sosednjih deželah ozreš ti pa nema spasa.

Al kaj, ko se akademski pristop prav po svoje obravnava. Materija pa tudi ni na milimetar natančna. V Arhitekturi se itak reče, da se dela na konski noht natančno. To ti je kopito. Kar je ene 10 do 15 cm natančno.

A si znoru, pa saj v cm kotiraš, al pa celo v mm. Ja res. A to je teorija, praksa je pa una s konjem.

Sam sem dobil za nalogo preučiti džamijo v Mrkunič gradu, na ene srednjeveške enote. Ne vem, če ne na nanulicu od paše iz tistega časa. Nanulica je tisti copat z izrastkom. Menda jih imajo, ker uporabljajo čucavce. To zadnje je hec.

Ne res. Sem tako dolgo risal tisto fasado, in nategoval list, da se je izšlo na pričakovane module. Je bil profa presrečen, da je njegova teorija potrjena. Kolega se je uprl, da je vse eno nategovanje in je ta izpit 10 let delal.

In tako mi stojimo pred džamijo v Mrkonič gradu. Sem si predstavljal, da je večja. Pa ne, da je mala, a, ko jo tolikokrat narišeš in nateguješ si izdelaš prav poseben odnos z materijo in si jo predstavljaš večjo kot je.

Se mi je podobno godilo z Slikarstvom. Še na srednji šoli, smo imeli kaj klavrn način podajanja. Je tršica sicer dosti normalno, kar je lahko v srednji šoli normalno. Raje reci dolgočasno podala snov o...

Smo imeli dve knjigi Istorija Evrospkog slikartva I in II. V obeh so bile samo črno bele reprodukcije. S tem, da so bile vse reprodukcije enako velike. Ob njej pa opis. Avtor, leto, dolžina krat višina, tehnika, kompozicija, pa še nekaj izredno pomembnih podatkov. Je tršica samo prekrila podatke, dala prst na reprodukcijo in si moral zrecitirati.

Pa nismem hotem jamrati. Samo predočiti, da sem si sam zgradil predstavo o velikosti del. Tiste katere mi niso bile blizu sem imel za tako male kot v knjigi. Potem sem pa kar nekaj časa mimo slike hodil, v Luvru, ko sem jo zagledal. Na drugi strani sem si pa predstavljal, da so slike impresionistov velike, večje in največje. Pa so potem v originalu ene celo manjše od a4.

»Tale džamija je pa prav prikupna.

Ej, jest grem hrano kupit.

Še men prnes ....«

Skoraj vsak je hotel mleko. Nas je malo utrujenost dajala. Plitvice so fajn, a zahtavajo čas. Tako, da smo bili že precej utrujeni.

Poiščem samopostrežno in kupim 7 l mleka. Pa se je potem pokazalo, da je jogurt. Tam so pakirali jogurt v literske povštrčke. Sam sem sicer oboževalec jogurta, a v tem aranžmaju edini in še to ga imam po 2 deci dosti.

Ravno potopisa nisem hotel nastaviti. Je bilo v Bosni in potem v Hercegovini, veliko lepih in zanimivih koncev. Toplo priporočam, če je še kaj ostalo, pa ne vem. Pa se ni nič tako zanimivega dogajalo. Pač smo se pripeljali, pa pogledali, pa narisali. V tistih začetnih časih smo bili risarji krokijev. So nam oprali možgane in je menda velik arhitekt samo tisti, ki zna fajn skice delati. Pa sem videl potem na stara leta, da ravno ta veliki so še najslabši risarji. Alto je dal skice za nazaj narisati, šele, ko je znan ratal. Kurbi jih je tudi za razstavo risal, zase pa kar pač je in take.

Saj ne rečem, je z skico toliko bolje, kot z fotografijo, da si narišeš samo tisto kar ti je zanimivo. Z fotkanjem to ne gre, če je v prvem planu ena fajna Bosanka, je lahko zadaj 10 na Drini čuprij, pa jih ne boš videl. Na krokiju ti pa nikoli ne rata fajna mačka. Hiša še, pa raje del ali detajl, mačko si pa samo zapomniš in obujaš spomine. A se spomniš une u Mostarju. U kva je bla fajn. Pa kok dobre ..., da ne ulazim u detajle.

Dogajalo se pa ni nič omembe vrednega. No ja. Smo plačali kazen, ker smo šli gledat mlinčke in pustili odklenjen avto. Je rekel policaj, da uzbuđujemo kriminal.

?

»Pa reč kej, če morš.«

Pol pa pridemo u Dubrovnik. U, tam je pa fajn. Tam pa lahko skiciraš ene 5 let, pa ti ne zmanjka zanimivosti. Fotkaš celo življenje pa bo še kje kera fajna. In se vmes kopaš. To mi je bilo pa tako všeč, da bi kar tam ostal. Tam sredi obzidja, saj menda jih je več, je prehod na skale in to viiiiiiiiisoke. Se poženeš dol glih ene pol minute padaš. 10 sekund pa zihr. Ajd, tri pa gotovo.

Pol pa traja in traja in traja, da na gladino prideš, ko si se zaril tako globoko. Sva prvo ene 15 min opazovala lokalno mularijo. Oni so celo prevale delali med potjo. Pa je mogoče tretjina Mostarskega mosta. Še vedno je več kot super. Pa tiste pence, da mačk ne omenjam.

Zvečer pa na vodnjak sedet in turiste gledat. To še dan današnji sila rad počnem.

Dubrovnik, Split, Trogir. Ne vem kateri je boljši. Vsak je po svoje super. Tako da, imamo silno srečo, da jim imamo takole blizu na našem Jadranu.

Holt.

Kakšen naš jadran?

No, ja, naš.

Ko se z mojimi skandinavskimi prijatelji menim in je kaj za primerjat, vedno začnem na našem Jadranu je pa tako in tako.

Pa vem, da ni naš, samo tako se reče.

Saj tudi rečejo, mene so podučili, da ne, da je Alvar Aalto najbolj znan skandinavski arhitekt.

Ja, če je Plečnik balkanski potem je, ker je pa sila malo unih, ki tako račejo, naj pa še ostali povedeo, da je Alto finski, sam pa, da je Jadran hrvaški.

Ampak bračo Hrvati. A niste imeli ene, ki so nekaj časa tulili, da so Slovenci alpski Hrvati.

Zato naš.

08 KSAJ

»Kongres Studenata Arhitekture Jugoslavije

Se ne spomnim kateri po vsti.«

Bilo je proti koncu faksa. Meni je šlo že mnogo stvari na jetra. Bi se reklo, da sem komaj čakal kdaj bo konec.

Kot bruc sem komaj čakal, da se bo začelo divje študentsko življenje, pa nisem dočakal. Dokler si ga nisem sam zrihtal, se ni prav nič dogajalo.

Na fax smo hodili kot pridni srednješolci. Pridno sedeli na predavanjih in si vse vestno zapisovali. Kot, da ne bi bil fax. Edina razlika je bila, da nas je bilo preko 100. (podčrtal avtor) in je ni bilo predavalnice, katera bi sprejela vse na enak način. Tisti zagreti so dobili klopi in stole. Ostali smo se zadaj drenjali. Zamudniki so pa itak zunaj ostali.

In ni in ni se hotelo nehati. Pa kdaj bo prvi šel žurirat, da bomo imeli kje sedeti. To je trajalo skoraj do novega leta. V decembru, ko smo videli, da ni treba na čisto vseh predavanjih sedeti, da se marsikaj, da tudi prepisati, kseroksov takrat še ni bilo, bil je ciklostil in karbon papir. Za tiste, ki ne veste, če si natipkal na poseben papir, se ga je dalo nekaj časa kopirati na ciklostilu. A matrica se je kmalu utrudila pa jovo na novo.

Karbon papir je pa moder, včasih tudi črn vmesni papir, ki se je pri tipkanju med dva papirja vstavil in si lahko eno kopijo naredil, če si tolkel kot konj tudi tri.

Kopiranje načrtov je bilo takrat še na moder ali pozneje siv papir in je smrdelo po urinu. Razvijalo se je v amonijaku.

Toliko o tehniki.

Smo pa zato bili toliko bolj zagnani. Hej, se nam je ljubilo. Ponavadi sem ob 9h že na faksu bil in do 21h tam več ali manj bival. Potem pa na žur.

No, pa proti koncu, sem imel že polen kufer žuriranja, predvsem so mi pa šle na jetra razmere. Z leti sem namreč pogruntal, da so delitve, in to nepremagljive, tudi na faxu, za katerega sem dolgo verjel, da je visoko nad trivialnostmi, kdo je kdo in čigav je. Pokaži kaj znaš pa ti bomo povedali kar ti gre. Sicer pa sedi pa glej in se čudi.

Se nas je zbrala grupa, bi se lahko reklo perspektivnih, če ne bi vedel sedaj, da je bil strel v prazno. No takrat smo pa trdno verjeli, da svet na nas leži in, da je samo še vprašanje časa, kdaj bomo pogruntali tehniko, kje in kako se ga lotiti. Ja, veliko energije je bilo prisotne. Svakojake. Največ pa na srečo ustvarjalne.

Čeprav sedaj, ko nazaj gledam stare projekte, se prav muzam. A takrat se je tako razmišljalo in takrat se nikogar nismo bali in skoraj vse je bilo mogoče.

Še tako daleč sem šel, da sem povsem izključil predavanja na temo funkcije in se zelo gnal pri predavanjih na temo teorije in estetike.

Potem mi je sicer bilo mnogokrat žal kolikor sem imel las na glavi, da se nisem že na faksu naučil koliko je širok parking, v različnih pozicijah. Moram še dan današnji vedno pogledati v priročnik.

Takrat sem imel točno to stališče. Priročnike bomo brali po faxu sedaj pa rešimo svet.

In smo ga.

Mislim, da je bil 4 letnik. Nisem povsem prepričan. A glede na to, da sem bil že precej nastrojen proti vsak danu na faxu, bi lahko tako bilo. Mogoče sem celo že diplomo delal.

Prej, nekje v drugem letniku, ko nam je postalo jasno, da ustaljene strukture ne bodo spremenile ničesar, smo se sami podali v svet politike. Na začetku še vedeli nismo, da je to to. Pa se je kar samo tako razvilo.

Skratka, tako kot še danes, ali pa zopet, so tudi tedaj nekateri odločali o življenju večine. Ok. Ta rdeči. Takrat je bilo po svoje lažje. Se je vedelo al si zraven al pa nisi. Na srečo takrat, če nisi bil zraven, nisi bil sovražnik. Si bil pa promašeni slučaj. In tistih 10% prvoborcev, si je podredilo naslednjih 10% izvajalcev. Še nekaj malega je bilo tistih kateri so se silili, pa niso bili uporabni. Tako, da bi rekel, da smo vsi ostali 75% nas, vedeli, da se nekaj stvari da, nekaj pa ne, če nisi direktno napadal elite, si se čisto dobro imel. In smo se. Smo naredili, šole, smo se razporedili po službah. Eni bolj eni manj uspešno, a to nima veze z sistemom. Štronco rodiš se, štronco ostaneš poje ....

In se je dalo celo upati, da boš, če boš dovolj prodoren, celo kakšno nagrado dobil, pa ne bo stric ta rdeč. Vsaj taka upanje so bila. In nekateri smo verjeli, da se da, da se da celo spremeniti na bolje.

Če si požrtvovalen, pa odprte glave, pa organiziran, to zadnje smo pogruntali mal bolj pol, se, da marsikaj, ker samoupravljanje je točno to. Celo bolje kot demokracija, za katero takrat še nismo slišali, razen od Grkov, kar pa je bila bolj komsi, komsa in amerikancov, za katere pa itak vemo kakšni so.

In smo ustanovili KIP. Komisija za Informacije o Prostoru. Pri ZSMS. Zvezi Socialistične Mladine Slovenije. Sem dolgo in na široko in pogosto razlagal mojim Skandinavskim prijateljem, da to ni imelo nič skupanega z Hitler jungend, pa ne vem, če so pogoltnili. Mi komunisti, smo sumljivi. Pa ja nisem nikoli bil u partiji. Ja, pa si. Si bil v ZSMS.

»Ja, pa ja.

Če ti rečem.

Ti kr nakladi.

....

Dej boš še en glažek.«

Kip je bil ustanovljen, ker se ni nihče menil za dosežke teorije in estetike, prostora. Kamoli časopisi in televizija.

Pa smo organizirali okrogle mize. Na začetku smo se kar sami dobivali. S časoma pa so se začeli pojavljati tudi drugi poslušalci in če ne bi bilo KSAJa vmes, ne vem, če ne bi preraslo v kaj večjega.

Po okrogli mizi, smo to vestno zapisali in potem objavili, kjer se je le dalo. V večini v šolskem časopisu. Nekajkrat pa tudi v Delu v pismih bralcev in enkrat celo na radiju. V obliki intervjuja.

Še celo Vika, ki je bila takrat še šefica ZSMSja na mestu, je pokazala zanimanje, pa kot rečeno so se dogodki drugače odvili.

Najbolj hecno je bilo, ko so se zbrali interesenti iz vseh strani in predstavili svoje argumente in vizije, zahteve in želje in je na koncu B, ta je govoril čisto počasi in dosti tiho. Prej je lahko bila debata celo razgreta in žolčna, pač glede na tematiko in vkjučene interesente, ko je pa B. na koncu vzel pipo, smo pa vsi utihnili, pipo je polnil, po moje pol ure, minuto pa sigurno, vmes pa tišina in ko jo je prižigal, to zna trajati, ker ugasne in spet prižge, skratka cela drama, in je začel momljati, kar naj bi bil povzetek debate. Govor je obvezno trajal vsaj eno uro, pa raje dlje, tako, da nas je vse minilo, da bi še kaj dodali, ura je bila pa obvezno že cez 14h. Takrat se je pa nehalo delati. B. pa fajfo vn.

Je reku Nuša piš. In je pisala. Zraven pa puhal kot lokomotiva. Seveda ni bilo ne duha ne sluha o naših argumentih, zaključek je vedno bil, da bodo oni to in to naredili, plačala bo pa občina.

Na te sestanke so mene pošiljali. Sem si vestno pisal in velikokrat tudi dobil še ne predelan zapisnik. Z Nušo sva si bila na ti. To sem nesel na tajno okroglo mizo. V akcijski odbor. Tam sem poročal, in sta Vida in Aljoša velikokrat, že čez noč sestavila poročilo, po naše in ga poizkušala čim prej posredovati medijem.

Par krat je pa res uspelo.

U, je bil hud.

Enkrat smo mu celo priredili demonstracije na magistratu. Ga je Damjan kibiciral je edini imel toliko retoročnih kapacitet, da je še B.tu film poču, kar mu sicer nikoli ni.

No, ta kibiciranja so mi bila na začetku, ko sem še verjel, da se borimo za dobro stvar sila pri srcu. In sem se gnal in angažiral kjer se je le dalo. Pri pisanju sem bil, kot se še danes vidi, hendikepiran, pri kritiziranju mi je pa še kar šlo.

Potem sem pa počasi in sigurno prihajal do spoznanja, da psi lajajo, karavana gre pa dlje.

Razen, da smo se kalili, ni bilo drugega resnega rezultata. In sem začel popuščati. Tako, da sem proti koncu že z odporom počel, kar so od mene sicer pričakovali. In nekoč tudi oznanil, da je čas, da mladi prevzamejo. Mladičev je bilo že kar nekaj in so samo čakali, da kaj pomagajo. Pa je na koncu tako izpadlo, da ko so še ostali izpregli, je pa tudi zastalo. Se mi zdi, da so izdali še nekaj številk šolskega časopisa, a brez udarne energije. Ena frakcija se je celo odcepila in ustanovila svoj časopis. Ta je potem še kakšno leto izhajal a je bil o modi in o modnih dodatkih o arhitekturi. Točno tisto proti čemur smo se borili. In seveda, prevladi kapitala nad javnim prostorom. Kjer pa nismo dosegli ničesar.

Razen, da sem si zrihtal Afriko za vojsko.

No, sam sem ispregel pred vsemi. Se mi zdi, da med prvimi, če ne prvi, ker bom z diplomo pričel in ne bom več zanesliv.

Kao.

Kao, da sem prej bil.

Eno z drugim, hotel sem čim prej dokončati fax in iti delat, da pokažem kaj je prava arhitektura.

Za boljše razumevanje. Takrat so se začeli dogajati tudi NSK in nekateri so celo imeli ideje, da bi se jim priključili. Takrat so objavili svoj famozni plakat za štafeto mladosti. Iz tistega je potem nastala štala. A o tem bodo kateri drugi pisali svoje nakladanja. Sam se nisem kaj veliko ženiral. Bolj kot zanimivost. Si pa upajo. Frajerji. Likovno mi pa še danes ne gre skupaj. Pa pustimo to stati. Samo, da bo jasno, da so se na mnogih koncih, dinstale spremembe.

In.

In pridejo iz cele juge študentje arhitekture na kongres u našo največjo predavalnico. Iz česar sledi, da jih ni bilo 100, če smo kot bruci zunaj stali, ker je bila premajhna.

Prav hecno jih je bilo gledati. Vsi so morali od postaje do faxa peš. In Bosancem in še nekaterim, se je zdela Ljubljana gromozanska, in postaja blazno daleč. Beograjčanom in Zagrebčanom pa čisto blizu.

Prišli so iz vseh vetrov in vseh profilov. Brača Crnogorci so jemali kongres vsaj tako resno kot kongres ZKJ v Kumrovcu. Bi rekel, čim bolj z juga so bili, toliko bolj zateglo so ga jemali. Tako, da so bili še najbolj sproščeni Zagrebčani in Beograđani. So pa tudi ti prišli, ker so perspektivna mlada sila, ki bo gradila še boljšo bratsko Jugoslavijo. Skratka sami naši. Ali pa večinoma naši.

Otvoritveni hepening je bil v ŠKUCu. Smo se komaj skobacali noter. Tako, da je bilo za performas čisto malo prostora. Sem se spraševal, kdo bo igral, če mu vsi za ovratnik hropemo.

Pa prideta v tisti krogec Aljoša in Matjaž. Matjaž z Dolfetovimi brki. Te je tudi sicer rad posnemal, kadar smo se kaj afnali.

Matjaž je tisti , ki je prvi kupil računalnik, a to je bilo že dolgo po kongresu in hepeningu. Smo že delali, sam že v tretji službi.

Takrat so bili računalniki še sila redki. Kamoli autocad. In to nas je učil. Matjaža mi je res žal. Sedaj, ko nazaj pomislim, je bil en redkih, ki je imel samo svoje arhitekturne ideje, vsi ostali smo po večini prežvekovali že prežvečeno. Večji frajer si bil, če si večjega arhitekta kopiral. Matjaž je pa kar po svoje. In ga ni nihče razumel. Ja, luba duša kje si pa še kaj takega videl. Se sploh nismo zavedali, da je kompliment.

Pa je odnehal. Že na faksu. Mi smo, če smo črto narisali, potem o tem razpravljali po dolgem in počez, jo povezovali z velikimi in zgodovino in prihodnostjo. Matjaž je pa narisal potem je bil pa tiho.

»Ja kaj pa teorija?

Kaka teorija?

Ja, mater ti, a sploh ne štekaš?

Ka?«

Pa časi so bili taki, tik pred tem, da se nekaj zgodi.

In se je.

Matjaž je sedel z Dolfetovimi brki in kapo od policaja na stolu in je bil čisto tiho.

Okoli njega je pa plesal Aljoša, ki je bil začuda tudi tiho, v dohtarski halji in držal jajce.

Ne vem, če je naredil tri kroge. Razbil trdo kuhano jajce, kar sta potem skupaj zaužila.

Upam, da nisem spustil kakšnega ključnega detajla. Pol sta pa šla. Ene 70 ljudi je pa butasto gledalo in ni nič štekalo.

Je trajalo kakšno minuto. Je bila še tišina, so verjetno čakali, da bi se predstava šele začela, ker uvod je bil malček klavrn. A so se trudili.

Pa preden so se začeli mračiti obrazi, kar se je že po malem kazalo, sem opazil med množico tudi sedanje politike, v tistih časih pa še ZSMJ-evce in mogoče kakšnega asistenta.

Na kar stopim v krogec, povsem spontano, in napovem odprto debato o organizacijo javnega prostora glede na pobude študentov. Uvodno misel sem predal enemu, ki je potem celo minister nekaj časa bil. Bil je točno tako presenečen kot vsi in je točno tako kot sem sam improviziral. Na kar se je razvila, vroča debata in je izpadlo, da tako produktivnega večera pa že dolgo ne. Debata se je potem prenesla še k Juliji in Sokolu in Pavli, skratka po vseh bližnjih gostilnah.

Za naslednji dan so imeli v programu luknjo. Skratka moji bližnji soborci so imeli koncept minirati KSAJ. Za kar ne bi bil nič proti, če se mi ne bi dotični mandelci v dvorani smilili. Tako resno so jemali svojo vlogo soli zemlje, tako nas je oklical profesor za konstrukcije prvo uro na faxu, da mi je bilo hudo za njih. In samo zato in čisto nič proti kolegom sem prevzel pobudo tudi naslednji dan.

Zbrali smo se v veliki predavalnici in proglašen je bil program: Luknja.

Na katedru mikrofon, po pa nikjer nikogar.

Sem vzel mikrofon v roko in začel improvizirati. Sploh nisem vedel na začetku stavka, kam me bo zaneslo. Pa se je bolj in bolj dobro odvijalo in so bili večinoma zadovoljni. Samo spraševali so se, kako to, da sem sam.

Saj sem tudi razdelil nalog. A se je moralo veliko na horuk narediti in sem bil 4 dni skoraj 24 ur na dan v pogonu in smo imeli predavanja in okrogle mize in ekskurzije. Sem jih vodil po Ljubljani in jim Plečkota kazal. Večinoma tudi tu uspešno. Pa še polovica kolegov iz organizacijskega odbora se mi je priključila in smo kongres pripeljali do konca.

Se je še dolgo govorilo, kako je Vigi sesul koncept. So me pa zato raje meli naša južna brača.

09 DEČANI

»Ne bi mogli dobiti bolj različnih, vam rečem.

En faliran filozof,

drug bivši policaj in

tretji upornik brez razloga.

Veš da smo se glodal.

In to stalno.

Sicer po malem, smo bili vse eno že malo starejši, pa vendar.«

Gric, gric, gric. Brez prestanka.

Začelo se je pa dosti drugače.

Kot že rečeno smo bili že kar znani.

Znani da zrihtamo nekatere stvari, katere so se nekaterim zdele, še vedno nemogoče.

Pa je bilo še daleč od današnjih brez vizijskih časov, po drugi strani pa že deleč od starih direktiv, ko se je vedelo kako in kaj. In dosti od tega pač ne gre. Se kao delamo, da smo akademsko nastrojeni, a je bolj forme radi ne učinka.

Torej nas pokličejo iz Slovenijalesa, takrat ta glavna, al pa ena od taglavnih udbovskih združenj. Tako je pač takrat funkcioniralo. Še najbolj pesenetljivo je, da so še vedno tu in da še vedno urejajo mnogokaj. Ne sicer tako absolutno kot nekoč, a presenetljivo učinkovito, glede na ruzak katerega trogajo.

In hočjo, da gremo v Visoke Dečane izmerit hotel, da ga bodo prenovili.

Ker smo pa že tako znani, naj pa še idejno zasnovo prenove naredimo, k smo od foha.

Sem ravno dobro nastavil diplomo. Pa je zdravo kdaj pa kdaj narediti pavzo, da se ti ne zaleti, od množice idej in energije, katera nekaj časa bruha iz vseh koncev.

In tako me pokliče asistent profata, od moje diplome, al mam teden ali dva časa?

Lej nimam, a si ga bom vzel, to je tako zares, da ni da bi izpustil, pa še kakšen dinar bo padel, česar sem bil pa tudi sila potreben.

Pustim goro materiala, katerega sem do sedaj zbral in se po malem že malo izgubljal, ker se ni vedelo, kaj vse bi uporabil. Na začetku se ti zdi vse pomembno in ni da bi kaj izpusti. Čeprav se na koncu, ko izpustiš 3/4, vsaj tako se ti zdi, čeprav je bilo samo pol, še tisto izkaže za pol preveč. A do tam je bilo še daleč in je pavza fino legla, da sem po povratku bolj videl celoto, in odkorakam v kabinet.

Tam že sedita filozof in pulcaj.

Filozof se je samo tako reklo. V resici ni bil nič drugega kot neizživeti arhitekt, kateri je preden bi se udejanjil v konkretnih projektih, za asistenta prišel in sedaj deci težil z nedefiniranimi pripombami.

Saj to sem že poznal. Nekaj smo se celo učili pri filozofiji, se mi zdi da je Sokrat učil z vprašanji. A meni se je zdelo vedno, da je moral biti en sila brihten možakar, ker samo vprašanje ne pomeni dosti, če nima že malo odgovora, predvsem pa smeri v kateri naj bi se odgovor iskal. Ta bog hudič je pa samo zmedal. Mene niti ne. Si nisem dal zmesti. Ampak une boge piflarce. Ena mi je celo jokala na ramenu, da bo nehala fax in to tik pred diplomo, ker tale sam neki sprašuje, pove pa nič in ji sploh ni jasno kaj naj preučuje.

Ja bil je težek ko cent. Kaj en, 2 po tamalem. Sem mu menda že v drugem letniku povedal, če nima nič konkretnega naj ne pleše okoli mene, ker bova gorko obdelala, če pa ima, pa dobrodošel, se je treba še toliko naučiti.

Pa je uporabil drugo, in raje ni plesal z mano. Kar ni bilo treba. V korekture sem mu vse eno moral nositi, a sem imel tako izdelane rešitve da kaj več kot pravopisnih napak mi niti ni popravljal.

Pulcaj. Tudi ta je bil samo tako rečeno. Je samo Tacen naredil namesto srednje šole, na fax pa že na arhitekturo prišel. In se sedaj udinjal za asistenta. Skratka desna roka filozofova. S tem da pri njem je bilo pa vse drugače. Nič fižolofiranja. To pa to je treba napraut, sicer dobiš črnmo piko. Sem jih kar nekaj pridelal, predvsem kar se rokov toče. Vsebinsko me je profa v bran vzel in ni da bi se kaj veliko znašala nad mano. Prej smo bili raje sodelavci, če je bilo treba kaj, kot naprimer tole s Slovenijalesom.

Že prej so bile kakšne stvari za dodelati in smo včasih sodelovali, a konstruktivno. Brez velikih nategovanj. Predvsem ne kdo bo koga, češ jaz asistent, ti pomočnik in mladi kolega. Ta zadnji moja malenkost. Tega vsebinsko ni bilo. Vsaj ne moteče al pa celo destruktivno, kar je bilo pri drugih precej pogosto in predvsem pričakovano.

»I kuga bomo pa delal?

Iz avionam gremo u Prištin. Tam najamemo rent a stojadin. Se primigamo v Visoke Dečane v hotel, katerega naj bi izmerili, ovrednotili stanje, podamo predlog sanacije in razvoja. Časa je mesec dni, a bomo v 14 fertih.

A uzamem svoj svinčnik, al mi ga bojo kupl?

Sojga.

Kdaj gremo?

Koj ko bojo karte.

Takrat se še ni potovalo vsak dan.«

In se bašemo na avtobus proti Brnikom. Ruzaki težki kot da gremo na Himalajo. Takrat je bil meter še v obliki traku in un 50m je bil težek kot vrag. Pa da ne bi samo to. Še teodolit. To dan današji uporabljajo samo geodeti, kar je edino prav, takrat smo ga pa tudi bolj zagreti prenovitelji.

Ej kaj je letanja. No. če si tisti in sem bil, ki štango nosi. Takrat je to bila lata, katera se je sicer dala zložiti, in je bila samo 2m dolga. Pa vendar, ko te pošlje v koprive, ki naj bi parking postale, pa še ne veš vse kakšne životinjice male se ti plazijo. Še po domačih koprivah sem stopal samo po konicah prstov, tam sem pa kar malo po luftu hodil. Pa se ni nič tekega zgodilo. Razen klopov nič omembe vrednega.

Trikrat smo premleli, kaj vse smo kanili vzeti. In 3x smo vse našteli. Samo tistega ne kar smo pozabili, a to izveš šele na terenu.

»A nis ti uzeu?

Ne. Sejs reku deuš ti.

Tuki so pol ene grde besede. Sem ti ja naroču.

Že spet grede besede. Čes pas reku deuš ti uzeu.

Grde besede.

Grde besede.

Tišina.

Grda beseda.

Tišina.

Tišina.

Pejmo na kofe.

Grde besede pa smo oprav počasi šli.«

Ej kofe majo pa dober. Kaj dober odličen. Da ne omenjam vseh tistih nagraužno dobrih baklau in ostale nesnage.

Saj baklave sem tudi sam rad videl. Sicer samo 2x v usta pol je pa že dost. A pri teh ši še pol, ko nisi nič več mogel, vse eno še mal probal. Nebeško. Še celo tista nemarna reč, v cuker povaljan žele, ki ga nikoli nisem mogel videti, je tu božanki.

Prehitevam. A kaj morem ko je bilo pa tako dobro.

Torej se skobalimo iz avijona. Ej šok. Konec maja pa vroče kot sredi avgusta. Po mojem je bilo ene 40 c. 35 pa sigurno. Ampak zihr čez 30. Sem se že pred prtjago raztopil. Pol se je pa samo še iz ure v ure slabšalo. Je hotelo na dež. Tik pred nevihto, a smo ga dočakali šele v Dečanih. Po ne vem koliko urah vožnje v odprti 101 saj v tistih časih še ni bilo klim. Vsej ne v naših koncih.

Mogoče u Amerik. Tle je pa vroč fen pihal skozi autoček. So bili pa zato vodni bivoli na poljih riža. Ej ko v Kambođi. Eto isto. Če bi narod imel poševne oči isto, pa jih nima. Razen da eni nosijo pol žoge na glavi ni posebnosti. No še hlače imajo nekateri dol pri kolenih. To je sicer sedaj moderno, takrat je bila pa eksota kot bivoli.

Ko se ravnina okoli Prištin začne počasi dvigovati in ko se pripelješ povsem do hribov kateri so se v popoldanski sopari zdeli kot duh na obzorju, se pojavijo tudi hoste. Prvo bol po malem, potem v dolini visokih Dečanov pa že taprave. Celo malo spominja na Kransko goro. A samo tistim z veliko domišlijo. Seveda tako lepih hribov nimajo, a tudi ti niso napačni.

Že na avijonu, kaj avijonu, že na nalaganju opreme na avtobus v Lj. se je pokazalo tri povsem različne poglede na svet. Pa smo se še delali da ni problematično. Na letalu so že švigale puščice destrukcije, a še vse v mejah vljudnosti.

Pri čakanju na prtljago v sopari pa se je že pokazala vsa umetelnost škilogleda.

»A mormo zmerm tebe čakat?

Pa kva morm če ni mojga ruzaka.

Sej se je res že skoraj prazen trak vrtel.

Pa kvas tečn? Kdo te bo pa prenašu.«

Tu še povsem brez pridevnikov.

V avtu pa že butl, pa vosu, pa krten.

Pol po krtenu so že tut kere grde stopnjevale dramaturgijo.

Tik pred nalivom, pa eni že nos do tal,

drugi pa po mamini strani kar koli že, pa se tu še ne spodobi.

Sploh ne vem kako bi napisal, če je bila pa pojanta točno v tem.

Interesantno je bilo, da smo si povedali skoraj vse, a ni nikoli šlo čez rob. Smo se zavedali, da je treba nalogo končati in vsak je bil za kaj uporaben. Čeprav druga dva ne bosta nikoli priznala.

Prej umrjeta.

Ko se greš meritve na terenu, seveda v tistih časih, ja vem danes pač app na telefonu vse zrihta. Takrat sem bil pa sam laser, pulcaj je bil app filozof pa, un je pa sam težil. Ne sej ni, bi se reklo da je imel generalni pregled.

Vežde.

Saj je doziral podatke lih ko je nemu pasalo. Saj to je bil ta velik razlog da smo se sporekli. No ja. Verjetno bi se tudi zaradi česa bolj prozaičnega, vsak izgovor je dober, tut če ga pes na repu prinese, a ta je bil tok zares, da se še zmišlevati ni blo treba, da je je filozof tepec.

Torej ko se greš meritve na terenu, je dolga praksa pokazala, da je daleč najbolj brihtno, ta velike kote že tam narisati, da ti ne zmanjka kera potem v Ljubljani, ko razen praskanja po riti, lih nič ne moreš. In samo upaš, da se tekom projektiranja ne bo pokazalo da je točno tista mera tanajbolj pomembna. Vse ostale so samo za zraven.

Ja, hudič ne gre na mal kup srat.

In Je pulcaj z veliko desko okoli hodil. Na njej je imal paus papir, ali dva. Čez T ravnilo in 30 in 45 trikotnika. A se sliš kot danes html? Tako kot html ni tako težek, pol ko nekaj veš, tako tudi te priprave niso v tistih časih pomenili ničesar posebnega. Pač ene boge butlne, ki morajo svoje delo opraviti.

Torej pulcaj je sprot risal veliko sliko, in tudi usmerjal, v kateri smetnjak moram še stopiti. Sam sem nulo nosil. To je un ki meter vleče. Ta na zažetku se postavi ob en vogal, nakar te pošlje do naslednjega. Ko se ustaviš, pove cifro katero tretji čim prej vnese v risbo. Seveda ni nikoli tako, da boš v luži stal ti potem pa on. Vedno samo jaz. Un se pa prestavi na suh vogal. Taka je usoda nule. Tamalga. Mladi kolega v tem kontekstu.

Po svoje, razen da je tečno po koprivah, blatu, smeteh in lužah skakati, nisi pa čisto nič kriv če un napiše 235 pa mu je drugi rekel 153, saj samo nulo nosiš. Tko da sem, kadar je bilo treba popravljati in tega ni ti ni malo, lahko svobodno bentil, kakšna idiota sta k še cifr ne znata pisat. Pa je čez leta en ratal doktor drug pa magister.

»Jest kole brihten pa nč.«

Nas sprejme Idrizi Ljatifi. Saj ni bil, a se spomnim samo teh imen. Katere sem potem v živo v vojski spoznal. Tu so pa gospod direktor odprli rakij. Ne vem če ji ni bilo ime Enver. No, mogoče je bil en drug, a je izgleddalo da so sila ponosni na pijačo.

Meni je v tistih časih sila prijalo razkužiti. Že tako sem bil malo paranoičen glede higiene. Unedva sta imela pa vse kaj druge probleme. Češ da nas bojo fental, če na spijemo, pa take.

Gospon direktor so nas vse tri dni na kosilu pričakali, a ma lih kar češ lahko naročiš, da so nas intervjuirali, ker nas pošilja, a je un tovariš še tam na položaju, pa take.

Večerje so nam dali prosto.

Merimo se čudimo, tam okoli uprave povsem ohranjen hotel, čim dlje bolj zanemarjeno, da je na koncu hodnika bila že podrta stena, vrata so falila, skozi tla se je videl jašek kjer je glavna vodovodna cev direkt v zemlji tekla.

Kot da se jim ne bi ljubilo daleč hoditi, pa ne vem če je 100 m hotel s krili vred.

Seveda poročamo direktorju. Je sila začuden. So vsi sila začudeni, naredijo pa lih nič. Ja je enmu nekaj rekel, a kdo bi zastopil tisto špraho in je un nekam šel. A to se je stalno dogajalo. A je bilo kaj v zvezi z nami pa pojma nimam.

Popoldneve smo izkoristili za ekskurzije.

Prvo samostan. U sila lepo, sem poznal že iz knjig. V resnici pa še 100x bolje.

Dobr.

Vzdušje mi ni v nobenem samostanu pri srcu tako tudi tu ni ne vem kaj. A detajli interjera in arhitekture, so pa srednjeveški biseri.

Pol.

Okoli samostana je obzidje. Tako lepo, pa saj menda poznaš. Pred obzidjem pa gruča mulcev, ene 20. Ok 15. 10 pa ziher. Mečejo kamenje preko zidu. Ko smo mi prišli so sicer nehali, a so zato vpili popeeeeee u 3pm pa take.

Pa se takrat še nikomur ni niti sanjalo o kakšnih lokalnih problemih, kateri so potem čez leta pripeljali do kamor so pač pripeljali.

Tako da takrat sploh nisem ragistriral to kot problem. Pač lokalni mulci.

Se spomnim ko sem tista angleška fotografa vozil in smo tudi skozi center Novega mesta šli in jih je sila čudilo da ima steklar na dvorišču naložena okna.

Ja kje pa?

U Londoni bi bila v minuti razbita.

Eto takih mulcov.

Pol so nas odpeljali v tradicionalno hišo. V eno vas sredi polja z visokimi ograjami in 4, 5 nadstropnimi hišami.

Tudi to sem že poznal iz knjig v živo je pa tudi to še veliko bolje.

Zdej sam na hitro.

Pritličje za živino.

1. Nadstropje za shrambo.

2.n. za ženske.

3.n za ta prave mocke.

4.n za goste.

U je lušno gor. Razgled na vse 4 strani neba. Fino sončno. Sediš naokoli na tleh. No na pouštrih. Pred vsakim tri cigarete, kafa, rakija, rahahatluk, pa menda še bakljav.

Sem seveda navalil. Če ja pa kaj dobro je pa vse uno.

Takoj ko sem izpraznil rakiju, eto nove. In vajo ponovi. Ne vem če je trajalo pol ure, pa bi obležal, če mi ne bi tolmač razložil da naj ne bi vsega takoj, ampak tokom pogovora, ali še bolje na odhajanju.

Kao, zdaj pa gremo. Pa boš ja še en cigaret.

Zdej pa res gremo. Pa boš ja še bakljau.

I tako satima.

Mudi se jim pa res ne.

Ma, moram reči sila fajn stališče. Če se ti ne mudi seveda.

So me odnesli v stoenko pa sem vse eno ujel na povratku. Sta se kolega menila. As vidu, še marel nimajo, menda je res deževalo, te bi nas gotou fental, če se ne bi Andrej koj naliu in so nas pol ven vrgli.

A dej dej. Kva bi nas? Kdo me bo?

Pol me je pa zmankal. Ej, kva je rukal po tistem makadamu.

Tretji dan je bilo mišljeno da bomo še do hribov šli. Menda so sila fajn, vsaj tako stoji v debelih bukvah, pa smo našli še dodatne zgradbe, za katere ni nihče vedel, da so del hotela, a jih niko ne koristi. Skratka zapuščeno zadnjih 10 let in je bilo še tiste koprive pohodit, meni je šlo pa itak na bruhanje in glava me je bolela in sploh bi šel najraje domov.

In smo se večino dneva, kaj večino, a ma skoz pošiljali u vse mogoče, skratka, večjih kretenov se sploh ne da najdet na planetu in sploh in tko.

»Kako da je bilo?

Uredu.

A ste kaj zanimivega videli?

Nč.

A ste koga zanimivega spoznali?

Nbenga.

A ate izmirili?

Ja.

A imate razvojni plan.

Drug teden pa ziher.«

10 UTRUJENI STOLP

Ena zadnjih skupnih poti, s svojo bando vendar, smo opravili iz Vršiča, preko Prisojnika, Razorja, Kriških podov in Triglava. Že na tej poti so se kazale individualne značilnosti, katerim sam rečem egoizem raje kot kar koli drugega. Smo pač odrasli in uklanjanje družbi je postalo drugotnega pomena. Individualizem brez meja. Potiho se je prikradel med nas, da ne omenjam, saj že veš, punce, so naredile svoje, neodvisen pogled na življenje. Brez ne gre, z njimi je pa križ.

Kakor koli že, začeli smo skupaj, navdušeno kot vedno, že samo zato, ker smo bili po dolgem času zopet skupaj in zato, ker je bila pred nami nova sezona. Na začetku je pohajanje dosti bolj razburljivo. Potem, v zadnjih lepših jesenskih dnevih, sicer prav pomno opazuješ okolico in dogajanje, v resnici je pa že na pol obratov, vsaj primerjano z začetkom sezone. Čeprav, meni so te jesenske seanse vse bolj ustrezale. Pa bolj v komorni zasedbi, dokler nisem povsem prešaltal in začel sam hoditi.

Saj ne rečem. Je potrebno v račun vzeti samotne poti in se bolj pripraviti, pa bolj preštudirati variante in možnosti. A tu je še časovna komponenta. V začetku je bilo večinoma v smislu, kdo bo prej gor, po kolikokrat, pa al se upaš, pa take neumnosti. Verjetno mora vsak normalen mozolar čez tak razvoj, da se potem profilira.

Eni sploh več ne grejo v hribe, so preveč pomembni, eni preleni, saj so itak hodili zaradi družbe. Družba je pa v bifeju celo boljša. Eni se specializirajo v ekstreme in potem laufajo na Grintovec, eni pa izbiramo samotne poti, sedimo na skalci in okoli zijamo, in se čudimo, u, kok je fajn, pa ni nič drugače kot lani. A ni ga lepšega, ko se ti ne mudi, na kakšnem dobrem čičku okoli zijati in se čuditi, kako je lahko življenje luštno, pa prav veliko ne rabiš. Kauco pa še kakšen keks, pa je že zadosti.

Se sicer potem sila razveselim, če le koga srečam in potem klepetam o vsem in vsakomer, ker včasih moram pa le po množičnih poteh in tistih časov, ko smo se vsi pozdravljali in velikokrat tudi poklepetali se ne moreš niti več predstavljati, kamoli izvesti, ker naroda je toliko, da bi lahko samo klepetal in nikamor prišel, da ne omenjam, da več in več takih, ki te prav čudno gledajo, če pozdraviš potem pa še kaj pokomentiraš.

»Ta pa je mal čudn.«

Niso hoteli skozi prvo okno. Malček smo bili pozni, a samo glede na to kar smo se zmenili, v resnici je bilo dosti časa, kar se bo izkazalo na koncu zgodbe.

Se trudim vsaj enkrat na leto po severnem delu Prisojnika. Sicer ne uspe vedno, včasih je celo poletje premokro, takrat ne hodim po hribih, sicer pa sta turistični poti po severozahodni steni, po mojem za turiste, vrhunec turističnega hribolazenja. Toplo priporočam.

Hanzova pot mimo slapu in Hudičevega stebra je sicer dolga kot ponedeljek, a tako hitro mine, ker je sila zanimiva. Obe nista za vrtoglave, a ga ni mesta, kateri bi bil težek. Ja luftig, o to pa to, ampak zaradi tega se gre.

Kopiščerjeva skozi prvo okno je klasika, ki pa je zadnja leta postala turistično popularna, in je potrebno, navkljub moji počasnosti, kar nekaj čakanja, da se vse množice porazdelijo. Nesrečen izbor dneva in obdobja. Verjetno med tednom in avgusta, ko so vsi na Krku, ni toliko gužve. Tako da, kaj čem reči. Škoda tako lepih koncev za takšne gužve. A to je verjetno cena napredka.

OK pol pa po grebenu. Je tudi sila fajn. Takih razgledov se naužiješ samo še na Lepem špičju. Z bistveno razliko. Špičje se zelo umirjeno konča, bi celo rekel, da te pomiri, če si že imel kaj šil v riti, tu pa...

Po vrhu smo se odpravili, kmalu na levo v steno. U, je že začetek vesel. Pa je v resnici samo ta del. Potem v steni, med policami in nad prepadi, je vse dovolj široko in zavarovano, tako, da v resnici ni problema, razen občutka, pa kako so šele matrali uni, ki so zajle nosili in stopnice klesali, ker marsikje je prav nemarno turistično obdelano.

Če bi mene kdaj kdo kaj vprašal, sem bolj pristaš, čim manj opremljanja, res samo, če je potrebno, sicer pa naj se malo prime. Naj malo cvikne, če ne gre, pa naj doma ostane in filme gleda.

Ko pa res ne gre več, pa na cesti počaka in mularijo sprašuje kje so bili, ter spomine obuja, ko smo bili pa mi mladi smo pa zlezli to pa to. Ej, ata, pol toliko niste, kot današnja mularija. Nič jim ni več sveto.

Se spomnim, ko nam je Dušan pravil o plezariji in smo ga občasno prav postrani gledali, al pa ni tale že malo ribiška, pa magari v Špiku. Pa je tudi Dušan zmanjšal volumen, če je omenil Ašenbrenerja. Ne ni ašenpeher. Mi smo se tudi tako zezali. Sta bila dva nemca, očitno vsaj en nekaj na temo Ašenbrenerja in sta zadaj za Mojstrovkami, tam nekje, poguglaj za bolj natančen podatek, potegnila eno, o kateri so leta šepetali, tako so jo spoštovali in so jo zmogli samo ta veliki asi.

Potem se je sicer en naš izgubil in falil težki del, ker se je pač po pameti obračal, in to ne Nemški, v smislu zakaj enostavno, če je lahko težko, pa mi je že takrat izgledalo malo čudno.

Potem sem pa pred leti videl enga mulca tam pod Travnikom, ki je pravil, da gre 3x na dan čez za kondicijski trening in, da je klasično plezanje butasto, da se tam 6 ur matraš zaradi enga grifa in, da on veliko težje leze na skalci za kočo.

»Kam plujemo, guspa, kr sapo mi jemle.«

Sam sem sicer prebral o poti za Prisankom skozi zadnje okno, a me je kar na rit vrglo, ko smo prišli do okna. Ej, se počutiš malega. Prvo okno je ogromno, zadnje pa ne vem, če ni 3x večje. Iz doline ga pa komaj opaziš. Potem se pa še v oknu spustiš za ene 50 m dol pa na drugi strani gor, preden te spusti v dolino Zadnjice. Tisti spust je sila vesel, a nič takega. Nasploh ne priporočam branja forumov o hribolazenju. Tam prečitaš kako težko je in nevarno pa take. Pa so samo turistične poti. Ni ne težko in ne nevarno. Ja, ti pade turist iz gornje ride za vrat pa gresta dol do Kranjske gore. A gužva je tudi v dolini. Tudi ni, da bi prevale delal, če je samo pol metra široko. Seveda se varuj in previdno stopaj, a nevarno ni.

Vzpon proti Razorju je naporen. Posebej, ko prej prešprudlaš cel Prisak, kateri se iskaže za eno veliko goro, to vsekakor ni samo hrib, nikakor ne. Že med potjo smo bili nenormalno tiho. Smo ja vedno norčije uganjali in komentirali vsaj vsako punco, katero smo srečali, če ne tudi vsakega desca, a to šele, ko smo bili mimo. Danes pa vsak s svojimi mislimi, samo nekaj besedi. Kakor, da se ne poznamo že 15 let. No, ja, pride tudi takšen dan. Mogoče je pa tako bolje. Kaj pa veš in se vzpenjamo po pobočjih Razorja. A si vidu kakšna lukna. Včasih bi pogled na tako jamo, izzval ene pol ure nakladanja od kamene dobe do vseh gamsovk blizu in daleč, danes pa samo:

»M-h.«

Pridemo na sedlo, že napovem, da bom nazaj grede še na Planjo skočil. Včasih bi se usulo, pa sej si zmešan, a še nisi dost hodu, pa kva je teb, pejmo raj na pir, pa še enih 25 na to temo. Danes pa samo:

»Uredu.«

Na Razorju pomalicamo, gledamo okoli se slikamo, pa brez kakršnih koli neumnosti. Kot kakšni penzionerji, pa še uni ga bolj serjejo, kot smo ga mi tisti dan. Že na sestopu sem zaostajal, saj so vedeli, da grem še na Planjo. Malček so živnuli, glede na skorajšnje srečanje s pivom, a ni, da bi sploh omenjal, kot, da ne bi bili moji. A sem kaj tacega rekel? Pa saj sem vedno kozle otresal, sedaj na stara leta bojo pa iz tega problem delali, če pa nikoli ni bil, kvečjemu sem spodbudil še bolj prešerno razpravo na temo kvasenja. Ej včasih se je kar iskrilo, kateri bo bolj butasto stvar navrgel. Danes sem jih pa gledal kako se oddaljujejo, na sedlu sicer pomahajo a brez dovtipov in zbadljivk.

Pa kaj se pripravlja? A bo potres al kaj? Nekaj že mora biti v zraku. Mogoče, da smo tako utrujeni, pa saj smo že kdaj cel dan hodili, bili zmatrani, ko psi, konji in ne vem kdo še, pa, ko smo samo še malo migali, pa šo še vedno dovtipi določali nivo adrenalina. Podobno, ko si se cel večer smejal, in, ko te vse boli in samo upaš, da ne bo nič več smešnega, pa eto še ena in te kar preseka, tako boli trebuh in uživa glava.

Kaj bo neki iz tega in se napotim do Planje? Nazaj grede slikam Utrujeni stolp, formacijo skal, ki so se nekoč prevrnile in dejansko izgleda kot bi se naslonil. Prav luštno in zavijem v dolino, pod večer, ko je tu gori še svetlo po dolinah se pa že mrak vlači po kotih.

Naredim par korakov dol po melišču, po meliščih, če je še živo in, če si spočit in mlad in butast, najbolj noro teči, gre kot raketa, na korak narediš ene 5 m. Samo ustaviti se ne smeš, če imaš kaj takega v mislih se bo kaj klavrno končalo, če se sploh bo, če ne boš ostal pod kupom kamenja.

Zato sem tako rad na Veliko Mojstrovko hodil, ker je potem spust na Vršič ena sama radost. Živo melišče je ponavadi šele na drugi polovici ali pa mogoče v drugi tretjini, prvi del je pa obvezno brez kanov in strm, ko vrag in je preko tega dela dosti zoprno priti. A se potrudiš, ker je potem naprej vse poplačano. In tu ravno dol rinem. Noge so me že zelo bolele, pa celodnevnem kolovratenju a tega veselja si ne dam vzeti. Z malo sreče jih celo dohitim, če mi bo melišče milostno.

Pa se mi zazdi, da nekdo joka.

Eto se mi že blede. To bo to. Verjetno je bilo vse vredu z družbo, samo meni se je malo zasukalo. Menda se človeku okoli 20tega leta malo spremeni pogled na svet. Menda se umiri in postane bolj odgovoren pa take neumnosti.

»A, dej dej.«

Ne trobezlaj in nadaljujem.

Eto, spet.

»Iiiiii.«

Čist potiho, pa malo vzdihovanja.

Mogoče se mi pa ne frtajčka, mogoče pa res nekdo joče. Ampak kje? Kje bi kdo na začetku melišča, proti večeru, pod Razorjem jokal.

Ja se dogajajo svakojake budalaštine, takole v hribih. Je pravil Dušan so imeli akcijo na Zelnarici, sem pozabil kakšno, pa so imeli prost dan. V resnici so čakali material, da bodo, kaj pa vem, mogoče zajle potegnili, pa so ležali pri koči pri Triglavskih in šteli mimoidoče. Menda jih je bilo par 100 na uro. Ne morš verjet. Pa to še ni vse. En je šel v japonkah gor. Drug pa z polivinil vrečko.

Ej, ne rečem, da ni neumnost, a sam vem še za večjo. Menda je moj ata moji mami na Prehodavcih violino ob polni luni špilov. Madona sta mogla bit zacopana, da violino gor vlečeš, pa ne veš al bo mežena al ne.

»Pa reč kej, če morš.«

»Iiiiihhhh.«

Pa jo zagledam. Iz ruzakom vret ni imela 50 kil. Kar sem potem še kako izkusil.

»Ja kva pa ti tuki?

Iiiiii, iiiii, iiiii, h,h,h iiiii.«

Sem gledal, ko tele v nova vrata.

»Ja čigava pa si?

Iiiiiiihhh.«

Pa kva nej stabo? Povej kaj se je zgodl?

Iiiiii,iiiii iii.

Po pa kr grem.

IIIIIIIIIIIIIh.

OK. no, sej sm sam hotu de poveš kaj se dogaja?

IIIIssososososo memmmmmmeememe tuki ppppppppustl.

Kdo te je tuki pustu?

IIIIiiiiiiihhhhh. Fnt pa njegovi.

A maš fanta?

IIIiiiiiihhh nč več.

In zdej. A boš, ker tle sedela.

Ja.

Dej, dej, pejd greva dol, bo vsak čas tema.

Ne. Raj umrem.

Lej, ti se zarad mene dol vrš, ampak zdele greš pa z mano do koče, pol se pa že zmen kakr se čš.

Išššš.«

Pa sva šla.

Al to je blo stopiclanje skoraj na mestu.

»A večjih korakov ne znaš delat?

IIIIiiiii to je tut un vosu reku.«

Smrk, smrk, smrk, je vlekla smrkl pod kap.

Ji nosim ruzak, jo držim za roko, kažem kam naj stopi.

»Ej tkole bova do jutr hodila.

Dej ta dam na hrbet pa stopva.«

To sicer izvedeva a sem se tudi komaj ujel, ker je bilo z dvema ruzakoma in dekletcem, ki se je ta čas že izkazalo, da nima samo 5 let ampak saj 15, pa čeprav sama kost in koža, prav težko po melišču hoditi. Zavijem čim prej na trden svet, jo vlečem, porivam, vabim, ma vse sem počel. Saj je šla a tako na drobno, kot kakšne ruska balerina, ki sploh ne premika nog pa se vse eno premika.

V kočo prideva ob 11h. Sem komaj stal. Moji so že spali. Njeni so bili fino okajeni a ne glasni. Se je usedla zraven, kot, da se ni nič zgodilo in, da je pač mal ven šla, sedaj pa nazaj prišla.

Zjutraj me je sicer še pogledala. A kot, da se ni nič zgodilo. Ne ona ne njeni. Mojim pa niti razlagal nisem. Smo kar dol zavili. Sem mislil, da bomo še Stenar pohodili in malo okoli jezer težili, pa so imeli vsi neke opravke.

Ti povem, punce so križ.

Da se pa takole pustijo, kot se je tamala, kateri še imena nisem vedel,

»ej punca, to pa ne. Ne daj se. Tok, ko se pustiš, tok te bojo, čist nič več, nič manj.«

12 AFRIKA

Ja, par mesecev sem pa res brke nosil. So rekli, da mi kar pašejo. Pa ni nobenega vizualnega dokaza. Takrat, ko so nas slikali za knjižice, še nisem vedel kaj pomeni 3 minute zgodaj zjutraj.

Zaradi tega sem jih namreč imel, da sem lahko še 3 minute spal.

»Ej, to pa je privilegij.

Ja, pa je.«

Če nisi bil nikoli v taki situaciji pojma nimaš, kaj pomeni 5 minut.

S tem, ko si nisem obril celega ksihta sem pridobil pri času. Prav za prav ena mala figica, če pa sešteješ, se je pa kar nabralo. A za to si moral imeti prakso, in veliko izkušen.

Začelo se je pa...

čisto drugače. Je rekel u Afriko greš v vojsko. Je bil na steni ravno zemljevid Afrike. Pojma nimam, zakaj in kako, godilo se je namreč v risalnici za revitalizacijo in razvoj identitete kontinuitete v obstoječih stanovanjskih poslopjih. Pa se mi zdi, da sem povedal, ta enostavno ime. V resnici je bilo še dosti bolj kunštno, a se ga ne spomnim. Še takrat sem ga obvladal samo zato, ker smo 4 leta intenzivno popravljali kaj takega. Celi skupini se je reklo seminar. In za boljše razumevanje, naj povem, da je enkrat klicala ena investitorka, ker smo bili že menda precej znani, po tem, da dobro izpeljemo projekt tistega zgoraj.

V resnic ni bilo nič drugega kot prenavljanje starih bajt. Dan današnji je več ali manj tehnika. Pa ene par predpisov, za katere ne vemo prav za prav zakaj so, menda samo zato, da življenje ni enostavno, če je pa lahko komplicirano.

Mi pa smo bili v korenu, v srži materije, pa še resno smo mislili, al kaj, ko se vse velike ideje, potem izgubijo v birokratskih mlinih in ven pride en drekec pekec, katerega noben od nas ni hotel.

No, pa tega je že daleč in mnogo premnogo Ljubljanice je steklo mimo grabna. Tam je stala in še stoji ljubljanska Arhitektura. In na njej, je v drugem nadstropju bila katedra za revitalizaci.................., in v njenem okviru, je rekla gospa, dejte mi enga iz semenarne. Pa sem se oglasil. Je hotela mimo predpisov, češ mi bomo pa že zrihtali, če smo taki maherji in mamo veze tam zgoraj.

Kje, ne vem. Še danes mi ni jasno, zakaj smo poželi tolikšno slavo. Po mojem je bil razlog profesor. Čeprav smo se takrat precej bonkali, med klani in strujami, in so postmodernisti prav žavtavo zabavljali, ker niso narisali ničesar kar bi mi pohvalili, a o tem je bilo nekaj napisanega na temo študent naj bo.

Sedaj sem pa to že bil. Izkoristil sem vse bonuse in možnosti, za odlok služenja vojske. V tistih časih še JLA. In tako sem dobil poziv, da naj se zglasim v Afriki.

Ne, samo zemljevid Afrike, kateri je po ne vem kakšni logiki visel v našem seminarju, je bil odrezan tako, da se je videla še Črna gora, ponosna. In tam nekje nad Dubrovnikom, je bila pika in pod njo je pisalo Nikšič. Evo, Nikšič in Cape Town na istem zemljevidu. Torej greš v Afriko.

Madona ja daleč. Ni sicer tam, kamor so me škodoželjno pošiljali, pa vendar. Konec koncev nisem še nikoli slišal za Nikšič. Čeprav sem potem, ko se je že vse poleglo in sem imel že brke, razmišljal, da sem že prej vedel za Nikšičko pivo. Smo ga v Dubrovniku prav veselo cuzali, je bil dosti boljši od Karlovačkog, pa da ne bo kakšne nacionalane zamere. Nima veze z nacionalnostjo. Ima pa velike veze s pivom.

Smo bili tako navajeni na Union, da smo združno v Fleku izjavili, da tako slabega piva, pa čeprav po celem svetu znanega, za Union pa samo v Sloveniji, še ne, in, da bomo kar pri Unionu ostali, ker je bilo Nikšičko bolj na Union, al pa celo boljše, kar pa ne bi takrat nihče priznal.

Piva že leta ne pijem. Mogoče ob pici. Pa še to samo glažek. Takrat smo se pa nalivali. V najbolših letih, ko smo se valili iz pivnice v pivnico, superce elsali. Ampak to samo nekateri. Meni ni nikoli uspelo.

»Matr, smo bli zmešani.

Ampak je blo tok dobr.«

Prvo sem zavlačeval na vse mile viže in načine, da bi vojsko služil čim kasneje, pol se je pa celo tako izteklo, da sem prav hitel s diplomo. V smislu. V petek zagovor, v ponedeljek pa na javljanje v Afriko.

Pa približno tako je tudi bilo. Se prav natančno ne spomnim, razen občutka, da se mi bi za las izteklo in se je.

Pol sem se pa usedel na vlak v Beograd. Tam še popil kafu sa prijateljima iz kongresa studenata arhitekture KSAJ, in se usedel na vlak v Titograd. Pozneje so ga preimenovali v Podgorico. Iz Titograda, usred noči, u crni svet.

Že na vlaku, čim bolj smo se spuščali proti morju, tem bolj veselo je postajalo. Pred Titogradom je bilo pa že vsesplošno rajanje. Pa nas je bilo za v vojsko mogoče 10 na vlaku. A vsaka priložnost, pa, če jo pes na repu prinese, se izkoristi.

»Nagni, jesi li muško?«

To sem potem še velikokrat slišal. Črnogorci, kakor vas ima rad, ste pa po tej strani prav hecni.

A otom potom, ko sem se usedel na avtobus proti Nikšiču, mi je bilo že povsem vse eno, in nikogar se nisem bal, in sploh se mi je zapletal jezik in misli, in priznam, so mi potem pripovedovali, ker sam se ne spomnim, pa ne, ker sem že star, ampak tri dni ni bilo zabeleženih.

Menda me je že na kapiji prevzel Jaka. En Kranjčan, tik pred koncem, ki je slovel daleč naokoli, da ga niti rakija ne zbije, in me uspešno skrival po skrivnih kotičkih kasarne, za katere takrat še nisem vedel, so mi pa bili naknadno predstavljeni in smo jih s pridom koristili.

Celo Prešernov krožek smo imeli. A to bolj proti koncu. Začetek pa ni bil tako slaven.

Torej tretji dan so me našli in to spet en glupi Slovenac. Nori Jure, sicer desetar, in to tak, ki je verjel v red in disciplino. Ta me je privedel, ker v evidenci je pisalo, da je prošao kapiju tog i tog dana, po propisima, al niko nezna gde je.

Do tedaj.

Pa so se začele muke. Vse mogoče so se zmislili, da bi nas udomačili. In kaj vse se niso zmislili, naši. Naši, pomeni mi navadni vojaki.

Njihovi, pomeni vsi nadrejeni vključno z bogim desetarjem, ki je moral z nami spati, in je bil posledično deležen vseh neumnosti. Zraven pa navijati za njihove.

Ej, kaj je bicikl gonu.

Ej, smo laufal po poligonu gor in dol.

Pa je spet dobu.

Pa smo spet tekli.

Kondicije smo pa res nabrali.

Pa saj na koncu sploh ni bilo tako hudo.

Njihovi so pa tudi pogruntali, da tole ne pelje nikamor in so se okomili specialnog rata.

In sem dobil pometanje kruga. To je prostor v velikosti nogometnega igrišča. Se ga pač ne, da pomesti, če ti že rata pol, zapiha veter in eto ti na ga na, če pa veter ne, pa pride vojska, tam je namreč zbor, zjutraj in zvečer in ob odhodu na vaje in sploh, če si že kar koli pometel, je bilo takoj polno čikov in listkov in ...

A glej ga zlomka, če mi je bilo pa kaj všeč, mi je bilo pa pometanje kruga. Mi čisto noben ni težil. Veselo sem si brundal, žvizgal in sploh bil v dobri družbi, sem se lahko same zanimive stvari pogovarjal sam s sabo.

Pa je desetarček, ki sploh ni bil mali, temveč ene 185, kar pomeni na mojem nivoju, s tem, da je mene bilo malček več čez rame, saj sem takrat veslal, plezal, in uganjal še premnogi šport.

Desetarček je bil, ker je z svojo maniro, prav nesramno udiral v osebno svobodo. Na žalost je bil naše gore list in se nisva tudi kulturno ujela.

Ko je pogruntal, da mi dela uslugo, ko me zašpeca pri vodniku in mu predlaga, da pometam krug, kar je bila intelektualna degradacija, je spremenil taktiko in sem dobil vedno drugačno kazen. Še največkrat je bilo treba kaj nositi, ali zlagati.

Pa glej ga zlomka, tudi to sem največkrat prav rad počel.

Razen.

Ni mi bilo všeč, ko so nas ob 3 zjutraj zbudili na uzbuno. Kar ni tako hudo. Hudo je bilo, iti v kamion hladilnik.

»Prosm?«

Ja, kamion hladilnik. Evo sem že mislu, da je konc, da bodo nas bodo zmrznili in kje odvrgli, pa se ni izšlo, ker je bil cel vod. Ene 30 ljudi. Pa desetar tudi. Pa premetavalo nas je, pa butali smo se, bila je črna tema.

Pa se ustavimo, zunaj še noč. Ene 4 zjutraj. Se mi je zdelo, da smo se uro vozili. Pa ukažejo, da se sezujemo. Evo zdej pa zares konc.

Pa desetar je razdelil kuhinske nože. No vsaj branili se bomo lahko. Auf bix pa čreva na plot. Sam še kakšen plot rabimo.

Na levo krug, pa trčečim kmorakom direk ...

... v jezero.

O, madona, je bla mrzla.

Čez noč je Zeta narasla in poplavila. Naš major je pa ravno lani izmislil njivo za zelje, da bomo samooskrbni in to na travniku imenovanem Vodni do (dol po naše). Zakaj neki tako ime?

In smo mi, ta bolj postavni bili v globoki vodi, pa lepo po vrsti proti robu. Tako, da smo morali vsi, sapo zajeti, ko si segel proti zeljni glavi, če se jo je dalo izpuliti, ti je sicer nos lahko zunaj ostal, a je bilo početje na robu in tudi marsikatera se ni pustila in si zato moral 2x po njo. Kar je bilo še dodatno sitno. Še najbolj ziher je bilo, vdih pa cel pod vodo, zelno glavo nagni pa odreži, hitro ven po zrak, pa metanje 5 kilske glave. Ej kilo mogoče dve. Ja, boš že vidu. Zelna glava, polna vode, v zamahu ma 20 kil po kakšni uri metanja.

Začudo, tisto noč ni nihče zbolel. Sem bil prepričan, da bo cel vod na bolovanju, pa četrt jih bo z plučnico, pa eni trije bojo umrli.

Pa čisto nihče ni zbolel.

Vse skupaj se je zavleklo, tako, da smo še zajtrk zamudili. Nam je bilo obljubljeno, ker smo žrtvovali življenja za otačbinu i bratstvo i jedinstvo, pa za našeg Tita, da bomo dobili duplu porciju. Pa je rekel kuhar, da ima samo še nekaj doručkov in prepečenca.

Tako sem bil jezen, da sem pustil ponujeno hrano in odkorakal iz kantine. In cel vod za mano. Samo Drago je malo gledal majorja, pa doručak, pa kuharja, pa doručak pa nas, pa doručak in prav žalostno odkorakal mimo konzerve.

Od takrat me je imel major na piki, če je mimo prišel, ko smo že kar koli počeli, je zabrusil. Slovenac duplo. Nisem bil edini iz naših kocev, pa so vsi vedeli koga je mislil. Ter sem še 10 sklec naredil.

Torej. Jaka me ni mogel prav veliko zabavati. Še parkrat smo se dobili v vdolbini pod vrhom hriba. Pa še to že v večernih urah, ko smo uradno že spali pa so vsi vedeli, da je tam vsak večer pijanka. Razlika je bila samo v množičnosti in intenzivnosti.

Če je kdo kaj praznoval, bolj hrupno, če pa nihče nič, pa ni bilo nobenega praznika, pa ni nihče dobil pisma od drage, da ga je zapustila in ga je bilo treba potolažiti v litrih rakije, in ni nihče dobil nagradnog vikenda, ker je cel kamion min preložil. Potem smo pa praznovali zadnji petek v tednu. Al pa ponedeljek. Al pa kar koli. Sam de je bil žur.

In je bil.

Jaka je brojio sitno. Smo ga krupno proslavili in že ga ni bilo več. Prav za prav se sploh nisva kaj veliko pogovarjala. So bili vedno dogodki hitrejši od naju.

Včasih se pač zgodi, da se z nekom zaštekaš, kot da ga poznaš že iz otroštva in sta krave skupaj pasla, in doživiš, neverjetne kombinacije. Potem pa včasih, celo nekateri tudi zginejo, in tako je tudi Jaka.

Pa sem kar dobro vozil tudi brez angela varuha, zvezde vodnice v mrzli tujini. Nikšič je že tako visoko, da ima pravo zimo z obilico snega. Samo ne leži prav dolgo. Vsaj tisto leto ne. A do takrat se je še marsikaj zgodilo.

Pa, da ne bi opisoval vsak dan, tega pozna vsak mojih let, samo scenografija je nekaj drugačna. Sam sem si zrihtal Nikšič kazensko.

Ko smo se šli KIP, komisijo za Informacije Prostora, na ZSMS Ljubljana, smo postali še kar znani. Čeprav je to dan današnji čisto nekaj drugega. Gotovo nas niso na komercialni kazali. Saj jih takrat še tudi ni bilo, pa so le bile poti v medijski prostor. Samo druge tete si moral poznati.

In, ker sem bil v času vzpona KIPa vedno prisoten na sejah mestnega sveta. Se me je teta na magistratu zapomnila. Seveda sem izkoristi, ko se ni dalo več ne komsi, ne komsa in je bilo samo še vprašanje kam in ne več kdaj. Sem se podvizal, prav vljudno pozdravil in brez okolišenja takoj zabil glavico na žebljico. Je malo pokašljala, pa pripomnila, da časi so čudni, a, da bo uporabila vse svoje vplive, da bo kaj luštnega. Šentvid. Največ Škofja loka. Ajd, če se pa res nič ne bo dalo potem pa Novo mesto.

Ja hvala za vaš čas in trud in se slišiva.

Pol je pa na pozivu pisalo Afrika, kar že veš.

Pa, da nadaljujem sredi kasarne. Dodelili so me v protivoklopni vod po naše proti oklepni, kar je zopet pomenilo, da so se nas tanki bali. Kao. So nam že na začetku povedali, da bomo, če se bo kdaj kaj zares delalo, izstrelili samo en šus. Pol pa u nebesa. Pa bog ne daj, da bi kdaj bilo zares.

Mimogrede, ta kasarna je streljala na Dubrovnik. Ampak precej pozneje, po mojih zgodbah. Takrat se še ni nič vedelo o vojnah na ovim prostorinma.

Ja, unutrašnji nepreijatelj je bil vedno prisoten, da ne bi bilo dolgčas. Pripravljali smo se pa za zunanjega. Sicer ni bilo nikjer nikoli direktno, da nas bodo jekiji. A smo vsi vedeli o kom se govori in kateri nam bodo pomagali.

A ni hecno, pa vsi smo vedli kdo je kdo.

Naša kasarna je bila podpora rezervistom. Enkrat na leto je šlo vse kar leze in gre iz Nikšiča in vseh hribov okoli, katerih je pa veliko in visoki so. Pa lepi, a o tem mal bol pol.

Smo imeli vežbe. Seveda se rezervistom ni dalo poveljevati. Sicer so bili ratoborni, a komanda je bila samo med njimi. Kadar so se odločili. Po domače toliko streznili, da je bilo potrebno zavzeti naslednje naselje, kjer trgovina še ni bila izpraznjena, so se vaje nadaljevale, sicer pa so vsi naši nadrejeni, vključno z desetarjem in majorjem, prav poslušno čakali, kdaj jih bodo obvestili, da je pokret.

Nikšič je poleg pivovarne še železarna. In topogledni je tudi nivo, ko pa to zabeliš še z jesi li muško, crna gora ponosna, potem ga pa ni, ki bi lahko kaj prerihtal, če se niso sami tako namenili.

Toliko streljanja kot na vežbi je bilo samo še, ko je fuzbal klub zmagal. Takrat so se vozili po mestu in tudi kasarni, z stoenkami, na katerih so vihrale zastave juge in ZKJ. In v vsakem avtu je bila vsaj ena strojnica. In to so rafali parali zrak.

In to je bilo tudi na vaji. Vsake nekaj časa, ko je imel kateri izliv patriotskih čustev, se je zaslišal rafal, in pesma.

Sem mislil, da Kusturica pretirava. Pa sem sedaj živel ta film. In vse take patrone.

Je rekel cigo, se mi zdi, da smo mu rekli Mrki. Na trečom venčanju sve je išli brzo. Pa ga gledam, mlečnozoba in vprašam. Kako je bilo pa prvič. Tri dana i tri noči i 3 mrtvi. To je bila gozba se je govorilo po selima daleko od nas. Kok si pa star. Pa 18. Č sem pa v vojsko prišel.

Je prav rad pel: Oj ljudi svašta, svašta, ne voli me moja tašta.

Jest pa 24. Ne vem, če je bil komandant kasarne starejši od mene.

Je bil samo en Albanec. Zakim al pa nekaj takega. Je bil učitelj zgodovine. Nož je pa metal kot v cirkusu. Sem mu enkrat kafu častil. Pa reče, da si nije ni u snu milil, da mu bo kafu Slovenac platio. Od takrat sem ga vsak dan v kantino peljal na kaficu. Pa še en redkih je bil s katerim sva se lahko še kaj drugega pogovarjala, nego vojska, fuzbal i kurve. V prekomando so ga poslali v hribe. Ga nisem nikoli več videl. Sam sem pa črno piko dobil, a otom potom.

Že omenjeni

13 GASILEC Drago

Precej pretežek za tak poklic, sicer pa s srcem in telesom gasilec. Kako se mu je fino zdelo v vrsti mirno stati in salutirti. Sicer je jecljal in ni velikokrat prišel na svoj račun. A, če mu je bilo kaj poročati, ga pa je prevzel tak žar. Mi je potem po mnogih letih telefoniral, pa se mu je jezik tako zapletal, po mojem še telefona ni mogel držati tako je bil nalit. Pa sem vse eno ujel, kako fino smo se imeli, mi Slovenci u Crnoj gori.

»Zdej pa vidiš kako je. Vse gre u maloro. Ja mi smo bili pa prav posebni. A ne de?

Ja, pa veš de.«

Drago upam, da si srečno prešprical svoj vek.

Sem ga dražil z tisto ižansko brigado.

»Mi nč ne uprašama,

kaga gari, al kje gari,

sam pridema pa pašpricama.«

Pa je vedno dodal, da je iz Žiri in, da so oni dosti bolj organizirani. Kar se je pokazalo na tekmovanju leta ...

14 KROJAČEK

Franci je bil krojač. Pa res, pravi krojaček hlaček. Dobesedno. Mali pa z ogromnimi špegli. Pa premočno brado, tako, da je izgledalo, da ni obrit takoj po izdatnem britju. Metar i po i žilet, se je takrat reklo. Točno tolikšen je bil. Puša je bila predolga, res je bil v disproporcu. Pa so ga hitro rešili. Za med vojake ni bil, je bil preveč neroden. Nikomur se pa tudi ni ljubilo šivati. In so ga menda že prvi teden poslali v šivalnico. Po moje prvič, naključno, ker je bilo pač treba nekaj zašiti. Pa potem celo leto ni ven prišel. Sploh ne vem, če je imel obuku. Srečeval sem ga samo v mestu. Se je vedno opicanil. Ta je pa res vedel kaj pomeni iti u grad.

Kot v kakšnem filmu. Hlače na rob, pa vsi knofi. Pa cel polikan. Potem pa u kafanu, pa hvala pa prosim pa na uslugo, so ga tudi tam takoj skužili in je takoj dobil občinstvo.

Zmišleval se je pa rad. Pa ne, da je lagal. Ne, tako kot to pisanje. Osnove so bile realne, a je znal tako fino naplesti, da je teater iz tega naredi. Pa tiste kravje oči za pirovskimi podni. To so očala, ki imajo toliko dioptrije, da spominjajo na spodnji del steklenice.

Pri predajanju materije je pa teatralno pretiraval. In na svoja vprašanja tudi sam odgovarjal. Ne vem, če bom znal ponoviti. Tako dobro mu je šlo. Pri povsem vsakdanjih stvareh, če se je pa zares kaj omembe vrednega zgodilo, je pa itak premleval na 1000 in 1 način, tako, da sploh ni bil dolgočasen.

Primer:

»Ali veste zakaj je naslov v časopisu z mastnimi črkami napisan? Naj vam pojasni moja malenkost, katera sicer v takih rečeh sploh ni podkovana, a reči je treba bobu bom in, če sploh ne bi pretiraval, bi se prav gotovo odločil za bolj enostavno varianto odgovora. A ne veste katero, no, naj pojasnim, da tudi sam ne, vendar bi se potem lahko reklo, da je šef tako rekel, v kar močno dvomim, ker, kdo pa še dan današnji posluša šefe saj imamo samoupravljanje, in je delavska iniciativa prej zaželjena, nego odveč , čeprav se prav lahko zgodi, da se tudi tu interesi včasih razhajajo...«

in tako ene pol ure, pa vmes prav veseli dovtipi ali šale, pa na koncu še pove ne, kar je bilo v vprašanju diskutabilnega.

Pa smo ga vsi hvalili. Sam sem prav z veseljem k njemu na obiske hodil. V šivalnici je bilo poleti sicer vroče, a do tam sploh nisva prišla. Se mi je prej status spremenil. Čez zimo in deževni del jeseni in pomladi, ki zna v tistih hribih biti ekstra mrzla. Veter. Veter je ta, ki ti, da vetra. In takrat na straži stati pa ni luštno. Zato sem, kar sem imel poseben privilegij, Francita sem znal na prav posebno mesto špikniti, tako, da sem potem imel uro mir, kolikor je trajal monolog. Sam sem se pa prav luštno pogrel, preden sem nadaljeval kakšne že ne vem aktivnosti zunaj.

Šivalnica je bila soba ob skladišču za obleko. Pa pralnica se je na to navezovala, pa kotel za centralno kurjavo. Tako, če je katera zgradba vedno topla je bila, je bila to ta. In tu sem zaradi toplote prav rad zavil. Spoznal sem sicer še ostale iz zgradbe, na koncu sem bil celo njihov šef, o tem bolj polj. Sedaj pa sem, ker Francijevi govori so bili sicer zanimivi, a tudi utrujajoči, da bi lažje prenesel situacijo, po malem, tu pa tam kakšno srajco speglal. Po nekaj mesecih, sem bil pa že visoko produktiven. Saj srajce peglati mi je bilo luštno. Ostalega pa ne. In ravno srajc niso hoteli drugi in sem zato bil tudi od drugih visoko zaželjen.

»Oče li, da dođe slovenac. Gle koliko košulja. To, če on za čas.«

Tam so se potem začeli ustavljati tudi drugi. Po navadi se je od ne vem kje znašla tudi mina iznenađenja. Tako smo rekli nenadejani steklenici Crnogorskog Vranca. Ej, to je pa tako dobro vino, da sem samo še v Franciji boljšega pil. Pa čisto poceni. Tega pa smo potolkli. Pa čudo prečudno, se ne spomnim, da bi kdaj potem gužva ratala. Kar je po rakiji, obvezno. A to je bilo na že omenjenem hribu. Tam je bila fluktuaciji veliko večja in brez omejitev. V šivalnico smo pa hodili samo krem de la krem. Pa ne na nacionalnoj bazi. Čeprav se je tudi to izcimilo, a o tem pozneje.

15 HAVAJI

Prav za prav. Mogoče pa ne. Bom kar takoj, ker na vrsti je

Koni

In z njim se je začelo. Društvo prijateljev Franceta Prešerna.

Tako enega večera, ko je zunaj okrog vogalov vlekel leden veter in so se vsi poskrili in zavili v vse deke in plašče kar so le lahko našli, sem prav ležerno peglal eno srajco, Franci je neutrudno mlel z očali na nosu, in šivanko med prsti. Grog se je kadil na polici, jih je bilo še nekaj okoli, menda so bolj Francita poslušali, ali pa bili z svojimi mislimi, pri svojih najdražjih.

»Mami. Kok sm jest nesrečen.«

Pa nam ni prav nič mankalo, v dani situaciji.

Sicer precej standardni večer je prekinil.

Vrata se odpro in vstopi s priklonom. To je bil edini človek v kasarni kateremu so bila vsa vrata prenizka. Kapo med rokami, kot, da bi mu bilo nerodno, da je med oficirje stopil, al kaj.

»A, a, a, aaaa je tuki Vigi?«

Takrat sem bil že znan, da zrihtam zadeve, če le morem. Me je en Mustafa, sicer iz Sarajeva, ko sem mu izlaz zrihtal, pa takrat še nisem bil čato, a sem se družil z Zdravkom, kateri pa je to bil, in je bil iz Titigrada in je građevinar, me je domov peljal, da sem seku spoznal. Matr, črnogorke so pa res dobre. Pa ne samo, če si vojnik, k je vsa kar leze pa gre dobr. Ta pa je bila cvet lepote. Pa so taki običaji, da še v oči ne sme pogledati, tako, da sem o njenih očeh samo sanjaril, potem eni tri mesece, kot, da bi jih gledal. Ispekla nam je kafu in se umaknila. Škoda.

A-ha. Je reku Mustafa, ti si ljudina Slovenac. Pravi ljudina. Še med vrati, ko je odhajal je ponavljal. Pa sem mu samo propustnico dal, katero sem lahko med tem, ko ni bilo Zdravka, se je ravno švercal, in sem ga neuradno nadomeščal, da je lahko v mesto odšel.

Da sem Vigi me je zatožil Matej, a ta dobi posebno mesto. In vstopi Konrad. Do stropa ga je bilo. Blond. Namesto rok vesla. Namesto nog hrastova debla. Truplo, pa kaj bi razlagal, si lahko vsak sam misli kaj bi lahko k opisanem šlo. Smo ga na največji naslanjač posadili, pa je izgledalo kod, da je na pručko sedel.

»Kaj bo dobrega Konrad?«

Ko so nas razporedili v vode. Naš je bil že omenjen protiv poklopni in kot tak smo imeli 4 male tope. Ali pa velike bazuke na kolesih. Stvar je bila težka, ko vrag. Pa po asfaltu, ko si dobil brzino se ga je še dalo vleči, al kaj, ko je asfalt samo do vežbališča, potem pa kuclni in jame, pa bregi in hribi, pa borovci in grmovje in je prav v vsako lukno padel in se zataklnilk za vsako vejo. To zverino in mine in še osebno oborožitev in opremo, pa na juriš. Pa let gor u breg.

»Matr mu.«

Pa čreva na plot, sem tulil v teku, ko bi se moral dreti na juriš. Kaj so pa razumeli, ko smo morali pa to isto izvesti še z maskami na ksihtu, pa bi gotovo škripnil.

Ča ne bi bilo Konita. Konrad in moja malenkost sva top vlekla za sprednja ušeša, še dva sta zadaj porivala, peti je pa granate nosil. Nas je tisti desetar, že večkrat omemjeni usmeril na en hrib velikosti Ljubljanskega gradu. Trčečim korakom. Pa prime Koni z desno roko, moja malenkost ga je komaj dohajala na levi, una dva sta se itak šlepala, tisti z granatami je pa ene 15 minut za nami prišel. Takrat kot desetar. Z jezikom na kolenih, ko smo mi že veselo puhali in ležali v travi. Preden je do sape prišel, smo že drugi čik prižgali. Pa ne Koni, ta ni kadil, ni pil, ni grdo govoril, je vse naredil kar se mu je reklo in to takoj. Preden smo se mi pobrali, iskali kape opasali puške, je bil Koni že nazaj.

»Kaj pa sedaj tovariš desetar?«

Konrad je doma, upam, da še vedno, iz pod Pokljuke. Ima precej zajetno kmetijo. Veliko krav mlekaric, pa hoste kolikor hočeš, pa sploh je en zagnan kmet.

Je menda dan pred odhodom v kasarno bratu dvojčku prste odrezal. To je povedal z isto intonacijo kot danes je pa mrzlo. Sploh ne v maniri Francita, ki je iz dobro jutro vedno naredil dogodek.

»Koko, prste odrezal? A, da mu ne bi bilo treba v vojsko?

Ja!

Kva?

Ja, ne zato, da mu ne bi bilo treba v vojsko, ampak mu vse eno ni treba.

Tišina.

»Kako pa je bilo?«

Tišina.

»Smo ravno les spravljali.

Pa niste menda dan pred odhodom v vojsko smreke podirali.

Ne. So bile že podrte. Je bil tak Žled, da je pol hoste padlo. Se je mudilo. Pa se je motorka strgala in čez prste. Brat v bolnico jest pa na vlak. Zdej sem se pa prišel pogret. Menda se imate tu prav fletno.

Ja veš de. Eto Koni a boš glažek kuhanega vina?

Ne to pa ne. Sem na dužnosti.

Kakšni neki, saj si vendar v svinjaku.«

Je namreč delal v svinjaku. Tudi to smo imeli. Samopreskrbno major, je kar žarel, ko je pogruntal, da Konrad obvlada tudi živinorejo in ..

Do tedaj se prasci vedno poginili ob skotitvi. Ali pa tudi kmalu po.

In pride Konrad. Reorganizira svinjerejo, postavi zadužitve in je tedaj že drugi naraščaj čakal. Se je prišel pogret, ker je ponoči svinjo tolažil. Je imel že teden dni dopusta, ker je prvi naraščaj prav vidno rasel in mu je major obljubil, pa ga ni izkoristil, ker je že drugi naraščaj prihajal in Koni je take stvari resno jemal.

»Pa boš je en glažek, ko je pa praznik.

Kakšen neki?

8. februar. Kulturni dan.

Ja, to pa že. Na to se pa pije.«

In ga je ruknil.

»Dej boš še enga.«

Pa smo že peli:

»V potrtih prsih hk budi.

Vigi, tis najbolš člouk na svet. Ti rečem. Tacga ks ti še nism sreču.

U potrtih prsih hk budi.«

Pol smo bli pa mal tih. Trenutek resnice. Al kar koli že je, ko se kar naenkrat vse pove, pa vsi se štekamo, pa sploh je vse tako kot mora biti.

Pol ...

Pol pa pravi Koni:

»Na Lipanci je lepš k na Havajih.

Ja, vešde, na Lipanci je pa res fajn. Sem bil gor že pozimi in poleti, pa v jeseni in pomladi.

Mi mamo pa planino tm.

Koni a res, se kaj oglasim, ko naslednjič naokoli pridem.

Pa mene je malo gori. Kadar je kaj za nesti, sem stalno na kmetiji. Tam se oglasi ti bom hlev pokazal.«

Tišina.

»Na Lipanci je bolš k na Havajih.

Pa veš de Koni. Ni debate.

Pa res, sem bil na Havajih pa je vse en sam dolgčas.«

Sem si mislil, da so Havaji disko pod Polkuko, pa nisem nasedel.

On pa spet.

»Na Havajih sam u vrst stojiš pa vsi bi rad kaj prodal. Pa mira ni pol minute. Pa nč ne vidš, pa plačaš k blesou.

Ej, koni, kje pa je ta disko?

Pa ni disko, če ti pravm, da je na Havajih brez veze. Sva šla iz mojo, ko sva se zaročila na Havaje. Pa se mi je že takrat čudno zdelo, k sva se u stoenk ungaula, pa je kr z nogo kaseto ušaltala, de bo na Havajh bl čudn. In je blo, ti povem. Žiuga me ke več ne dobejo.

Koni pa kaj trobezlaš?

Ja, moja, sem pozabil ime, rečmo, da je bla Mici, me je zvlekla. So vsi rekli kako bo fajn. Pa ti pravm, sam na Lipanci ti srce zapoje. Saj veš, tiso:

»Zaaaaaaakrivljenoooooo paliiiiiiiiico v rokiiiiiii

Za paaaaaasommmmmmm pa šoooooooooopek cvetlic, pa, da skratim, pohajam za tropom ovčic.«

Veš de smo vsi pritegnili.

Ej to je bla veslica. Koni jih je pa razpredal, o Havajih, pa o Mici, pa o Lipanci, pa o nas, ko smo taka fajna drušna, in tako vse do jutra. Še Franci se je komaj kaj oglašal. Ni bil Prešernov dan. Bil je prešeren Konitov večer.

16 PLEZALEC

Matej me je zašpecal, da sem Vigi in je šlo po kasarni kot blisk. Matej je sosed iz Trnovega. Se poznava menda še iz časov osnovne šole, ker pa je hodil ne eno drugo, živel pa itak na teritoriju, katerega smo v različnih obdobjih različno dojemali. Nekaj časa tera inkognita. Potem ozemlje nasprotnikov. Pa nekaj časa sovražnikov. Čez čas pa pač malo od rok, ker v mesto še nismo toliko zahajali. Šele, ko sem hodil v srednjo šolo, sem začel vsak dan hoditi mimo njegove hiše in posledično bolj pogosto srečevati Mateja.

Od vekomaj sva imela skupne točke. Pa ne, da bi bila podobna. Po mojem sploh ne, raje, kar sam nisem obvladal je Matej in obratno. Konec koncev se je končalo tako, da sem sam arhitekt on pa izvajalec. Tudi tu si razen teoretskih napotkov, nikoli nisva našla skupnega pota. Tako je pač naneslo.

Naneslo je pa tudi, da sem ga šel gledat v Turnc. Takrat sem ogromno v hribe hodil. In me je potem par krat sabo vzel. Me celo potegnil čez par smeri, enkrat sva bila pa celo zmenjena, da greva v Jalovec Hornovo (tole moram preverit) potegnit.

Čist lahka sam šoder. Sam na koncu se je treba mal prjet. Pa je, Matej kot Matej, prišel ob 14h namesto ob 7h. Takrat sem ravno dol šel, po turistični, sem ga slikal, ko se je ravno Kegljišču bližal in mi mahal ter klical, Vigi prit, sej je še dost cajta. Menda ga je bilo res. A kar je bilo zanj hec, je bilo meni preokretnica v življenju in kaj lahko bi se namenilo, da bi se mi življenje povsem drugače zasukalo, kot se je, ker je Matej zamudil.

Pa ne vem povedati a je tako bolje, ali ne.

No, je bil v kasarni kar znan. Pa predvsem po tem, da je naredil vse, da bi ga kot neprištevnega domov poslali. To, da je po strehal plezal, je bilo menda normalno. Pa po žlebovih visel, pa tudi ni nič pomagalo. Pol pa še ene tri, za katere niti ne vem, saj je bil v drugem vodu in ga nisem imel stalno pod kontrolo. Samo kar je do mene prišlo, v smislu, že spet je kaznovan, ker je ....

Na koncu je šel in se v štabu polulal na sredo sobe. Pa več kakor pometanja kruga ni dobil. Tako, da sva se lahko še pogovarjala.

V tej kasarni ni nič palilo, ker je bila, menda, tako se je govorilo, kazenska tudi za oficirje. Saj, če prav razmislim, so bili res pravi patroni. Vključno z mojim vodnikom, katerega ni prav nič zanimalo. Samo, da je prišel do svoje rakije in se je lahko kam skril, takrat sem ga nadomeščal.

Po prekomandi, ko se je zaključilo usposabljanje, in sem že veliko pomagal Žarku me je ta določil za čatota. In sem bil šef pozadincev. Kar pomeni, da sem skrbel, da so kuharji imeli kaj v lonec dati, da je Franci imel kaj za pošivat, sam pa polikat. Naj težje je bilo imeti na broju hrano v skladiščih. So kradli, ko srake. Med tem, ko so z kamiona prekladali, pa sem zraven stal, pa do takrat, ko sem podpisal, da sem prejel tono vloženih marelic, so le te že manjkale.

In tako sem, da bo zgodba še bolj začinjena, enkrat, ko sva se z enim Črnogorcem sprehajala iz smeri vasi, sva šla na kafu v predmestje, eno vas, ki se je skoraj držala mesta. Samo Zeta je bila vmes, in sva se zapričala daleč v noč. In sva se počasi vračala v kasarno, vojska je prihajala iz druge smeri in z njimi je bilo veliko dela na kapiji. Mi smo pa imeli skriven izhod v grmovju, vsaj tako smo mislili. No in, ko se ravno tako šunjava skozi, ti iz tiste smeri nosi major, takrat v civilu pod vsako pajsko po 10 kg konzervo vloženih marelic.

Je hotel sicer zatežiti, šta se mi tu šunjamo, pa mu z tistimi konzervami ni šlo od rok. Midva sva se pa tudi preveč smejala, da bi iz tega lahko kaj bilo.

Od takrat mi je sicer še vedno težil, kadar je imel 5 min časa, a bistveno manj zagreto. Sem ga imel pod kontrolo, da je pa major, sem mu pa vse eno pustil, da se je špilal.

17 DIGA

Je delil marendu, to je una malca od začetka, deluje po celu jugi, in si cahnal, kateri je dobil, ter pisal:

»diga.

Ej, kaj pa to pomeni?

Ja diga, a ča, če drugoga.

A-ja. Dvignil. Dvignil je malico.«

V resnici sta bila dva. Kot rit in srajca. Začelo se je pa že veliko prej, preden smo se zbrali v pozadini. Dalmatinca sem določil, da mi v magacinu pomaga, Zagrabčana pa pri oblekah. Pa sta stalno skupaj visela, če je le priložnost bila.

Oba sta bila metar i žilet, s tem, da je bil Šime močan kot konj. Bi se reklo sama žila, se ga ne bi dalo pregrizniti. Zdravko pa točno nasprotje. S tem, da je imel s tem probleme in je celo hodil tako, da bi izgledalo, da je večji in širši, pa razen vsesplošnega veselja ni dosegel. Brke je imel kot Clark Gable, lase pa že takrat redke in polizane. Po moje se je z cukrom česal.

Ko sta se spoznala je Zdravko stalno okoli Šimeta hodil in na vse možne in ne možne načine napeljeval, da bi ona dva bila velika prijatelja, pa da bi skupaj na Švabice hodila, ko bi ga Šime povabil domov. Pa je Šime zavlačeval in okolišil, tako, da se je še nam zdelo čudno, zakaj mu ne reče: voljno.

Zdravko je še kar prepričljivo opisoval, vse mogoče doživljaje, ko je v drugih aranžmajih hodil na Švabice. U kaj jih je polovil. Po moje mu je redko katera ušla. Vsaj tako je izpadlo. Pa še za tistih par se je sam odločil, ker je imel polne roke dela z drugimi.

Je minilo vsaj mesec in še Šime nekaj razburi in pove, da je sicer rođeni Dalmatinac in, da se iz njihove hiše vidi more a, da je pod Velebitom in, da je iz Zagore in, da še v zgodovini ni nobena švabica gor prišla. Švabi ja a to v starih časih. Sedaj pa še Hrvatov ni. Samo tovari i on.

Pa sta vse eno ostala kot rit in srajca. Zdravko je še vedno nakladal o tonah Švabic, Šime je pa z zanimanjem poslušal, saj bo tudi on nekoč poljubil kakšno dekle.

Al ne?

Nasploh so me imeli v

18 ČISLIH

So mene pred Konrada postavili in sem bil prvi v prvi vrsti, od moje desne rame pa vse manjši, pa še vedno največji, takrat so rekli stasiti momci. In smo dobili nove srajce in hlače in pasovje. Ne ni samo pas za hlače, so še drugi jermeni, za katere mi pa ni nikoli do konca postalo jasno zakaj so tam. Menda zaradi lepšega, čeprav verjamem, da bi znal kdo oporekati, ker pri vojakih pa ni ničesar zaradi lepšega. Kao. Je raje zaradi gršega kali?

Naučili so nas strumno korakati, kao, da tega nismo prvih 6 mesecev počeli. Ne, res, še enkrat smo se učili in sedaj je bilo bistveno bolj težko. Celo kako postaviš peto pa take. Cel balet. Skoraj kot dresurno jahanje. Po kakšnem mesecu priprav, dobimo na posodo še sijoče orožje. Sploh nisem vedel, da se lahko kalašnikov celo sveti in nas nekaga lepega dne na kamion, cele zloščene in počesane pa u hribe.

Tam pa lepo. U kot na Pokljuki, če ne še lepše. Nisem mogel verjeti, kaj tako fajnega pa še ne. In nas premetava po makadamskih zveriženih kolovozih visoko nad Taro, ter pridemo u eno selo tik na robu. Se je Tara svetila v kanjonu globokem kot Colorado. Lepo, da bolj ne more biti.

V vrsto po dva in v sredo vasi. Tam v vrsto po velikosti, pa tako držo kot, da te srat tiši, pa hudo moraš zraven gledati, da se ja ne bi kateri kaj zezal, ker...

Ker smo prišli pokopat narodnog heroja ..... In smo se postalili v vrsto za nami krsta za krsto pa ženske v črnem tulijo že od prej, menda imajo tam celo najete, potem pa sorodnikli in na koncu vsi politiki iz Titogradain Beograda pol pa verjetno še lokalna zijala. Krenemo do pokopališča, čisto počasi, tam govori mi pa v vrsti strumno. Preden v jamo pa pokat. Tri krat smo šicnili, kot eden, smo le vadili in tri krat sem dobil prazen metek, tisto kar ostane od metka, v vrat. Mi jih je Koni pošiljal. Imam predolg vrat in sem jih dobil direktno u potiljak. Tisti s kratkim vratom so pa cinglali, če me ne bi tako bolelo bi bilo celo smešno.

Potem pa na rakiju in domol. Se pravi v kasarno.

Izredno lepi kraji, tale Durmitor. Toplo priporočam.

Vajo smo tri krat ponovili, potem je pa herojev zmanjkalo, ali sem pa dokončal službo.

Pa ni bilo samo to.

Dodelili so me, pa ne zato, ker sem bil stasit momak, ampak, ker sem, kaj pa vem, po moje velik, pa me je lažje zadeti, v vod za nemire, če bi železarji štrajkali, in bi bilo treba vojske, potem naj bi šel na ulico in ljudi streljal. Pa se na srečo ni zgodilo nič na to temo, vsaj ne za mojega čas doli.

Tudi tu smo vadili, ko blesavi, med stavbami v kasarni in je prav butasto izpadlo, kot bi se igrali raubarje in žandarje, drugi so se nam pa režali iz hribčka v kasarni, oficirji so pa tulili, ker kar koli smo naredili je bilo narobe in prepočasi in sploh zanič.

Tudi

19 DEŽURNI

biti ni bilo slabo. Je sicer pomenilo, da si malo spal in topogledno težave z zehanjem a je bilo vredno. Vedno sem se javil za dežuranje od pol noči do 6h zjutraj. To pa zato, ker je takrat edino bil mir. Sicer so se stalno dogajala drame, če ne, so si jo pa zmisili in je bila panika in letanje in kreganje in ...

Ob 24h, ko sem sprejel dežurstvo, kar bi moralo biti sila pomembne zadeva, sem si prižgal radio, čisto potiho, in poslušal Ljubljano. Takrat se sliši in je bilo tako domače. Sicer butasto trobezlanje potem tam nekje u vukojebini ispade tako domače.

»Pa reč kej, če morš.«

Pisal sem pisma in bral knjige. Prav luštno v tko dobri družbi.

Ostali so preživeli to isto, samo zato, da so zjutraj vstopili v spalnico z strašnim pokom vrat in se zadrli: USTAAAAAAAAAAAAJ VOJSKOOOOOOOOO.

Sam pa sem vstopil in pel:

»Prijetno je prebujanje ob zori,

prijeten je prijateljev nasmeh«

in zraven vsakega porukal za pograd. Al so me blesavo gledali. Al sanjam al je res. Pa so vstali. Sicer sila nezauplivo, kakšna finta mora tole biti, a so se sčasoma navadili in po mojem jim je bilo celo všeč, čeprav ni nikoli nihče pokazal.

In tako iz dneva v dan. Pa, da ne bi pozabil. Najpomembneje kar se mi je pripetilo. In to je bilo še bolj na začetku. Nekje na sredini prve polovice, ko smo bili že kar zverzirani in, ko sem že brko bil, da sem par minut prišparal.

A, ja. še to. No, skor bi pozabil.

20 STRAŽA

Vsi, ki ste to dali skoz, lahko preskočite. Verjetno se vam je godilo več ali manj podobno, samo scenografija je bila druga.

Mi smo stražili poleg kasarne normalno, hudo pomembna zadeva, še sosednji hrib en tolk velik kot ljubljanski grad. Tudi tisti je imel luknjo. Po mojem jo ima še sedaj, samo, da ne gre skoz. Se skoz isto luknjo not in ven hodi. Načelno je bila vojna tajna, in kobajagi ne vem kaj sem stražil. S to posebnostjo, da smo vsi, vključno z dežurnim oficirjem, morali mimo kapije, ter se tam tudi javiti, da so nas vsakič počekirali, in to aviatičari. Se je govorilo, da so zaloge kerozina. Saj so res ogromne cisterne not in ven vozile. Pa strogo je bilo prepovedano kaditi na celotnem območju.

Sam sem se vedno javil za stražarsko mesto tik pod vrhom. Kjer sicer ni razen grmovja in skal ničesar. Pa še par plehnatih cevi s pokrovi. Tja gor sem zložil obleko in se, ko od majke rođen na sonce zleknil. Tudi kaditi sem se naučil, v dlani ali pa celo v ustih. Peče, ko vrag a gre. Tak razpust sem si pa lahko privoščil, ker je moral dežurni oficir preko kapije, katera se je videla kot na dlani, in do mene so bili še trije kameradi, ki so pozvižgali, če se je kaj premikalo, in sem bil že povsem sestavljen, ko je oficir do mene prišel. Sicer sem zato pol ure manj spal, toliko je bila namreč razdalja do mojega mesta, a čez komot ga ni. Saj sem lahko drnjohal. Pa nisem zaradi tega si izposloval mesta najbolj daleč. Lahko bi si ga v kasarni, a tam bi potem moral stražiti ne pa lenariti.

Ritem tistega meseca je pustil globoke rane v mojem obnašanju. Na vsakih 6 ur 2 uri na položaju, vmes pa vse druge dejavnosti. Sta me ravno takrat obiskala starša. Sem dobil izlaz ravno za čas, ko bi spal. Že tako sem bil čisto zmešan zaradi zmešanega ritma, pol pa še tale izpad. Sta rekla, da tako čudnega me pa še nista videla. Kot bi bil drogiran. Čisto počasi sem se gibal in govoril. Saj mi je res bilo vse eno, ker v tistem času sem imel pred očmi samo posteljo. Življenje se je spremenilo v čisti eksistenčni minimum. Pa res ne vem, da nas ni kdo odnesel. Takole pijane. Smo bili vsi taki, sam sem še kar dobro prenašal. Eni so celo jokali.

Pa pustmo to stat.

Pol so nas, ko je bilo straže že davno konec in smo spet veselo žurirali na hribčku v kasarni, poklicali na

21 ZBOR

In to sedečki. Kar je bilo prvič. Ponavadi so bili zbori stoječki in smo čakali, da bo kdo imel kakšen govor in predno je prišel nas je vse že tako žejalo pod žarkim Črnogosrkim soncem, da je potem govorec pripovedoval vodnikom in desetarjem, vsi ostali smo bili z mislimi in želodci povsem drugje.

Takrat pa 4 vodi lepo po vrstah pa usest se.

Pa začne ta najbolj zoprn major v kasarni, verjetno politkomisar o vanskih i unutrašnjih neprijateljih. Sem si mislil, na zato so nas posedli, ker bo trajalo ene tri dni, da konča.

So pred tedni na televiziji, dnevnik smo morali gledati pod obvezno, pokazali, kako so zaprli grupu unutrašnjih nepijatelja, vođže i somišljenike oko srbske matice. Sem bil edini, ki je že med dnevnikom komentiral, da kaj tacega ja ne morjo, jim morjo ja prvo sodit pa obsodit, prej pa še kej dokazat, pol pa zapret, da so časi Rankoviča že mimo. Pa sem bil edini, ki se je tako menil. Desetar Jure je pa takoj na komando letel.

Naslednji dan so pa zelo podobno na dnevniku komentirali. In je rekel, da sem imel prav. A nisem vedel, da zbiram točke, kar se je potem pokazalo pri....

Ko smo tako sedeli 4 vodi i slušali dolgovezenje o vanskom i unutrašnjem neprijatelju, pa nekako zaključi, ....
a-ja, še tole je treba vmes povedat.

Pred dnevi je na vratih na kabini na stranišču manjkal del vrat. Je bil prelepljen s papirjem. Na cekretih se je marsikaj dogajalo in se nisem vznemirjal. Čez čas so pa tudi vrata izginila. Pač malo večja gužva, ker se je tam samo še lulalo.

No, in desetarji dvignejo vrata tip pa maha z kvadratom iz vrat in vpraša, ko je pisao po veceju?

Ma, vsi smo. Saj je vse počečkano, tam si dajo bezimeni duška in svojo identiteto in tam se najde svakojajku poeziji i porozu. Včasih precej posrečeno, nekaj celo zelo dobrih, večinoma pa že viđeno in slišano in malo pod nivojem.

Tip:

»Ko je tu pisao?«

Pa dva dvigneva roke. Men se je tako smešno zdelo, da se gremo kaj tacga. Pa so prvega vprašali kaj je pisal, Albanca.

J«a sam tu pišao samo brojim sitno.«

Kar sicer ni res, ker je bil naš in sploh ni bilo sitno.

Pol pa mene. Tako mi je šlo na smeh, da sem kar jecljal. Ja, sem napisou:

»Jaka se tuki pukaka.«

Sem moral še pokazati.

Na vratih je bilo zares milijon napisov, generacije sotrpinov si je lajšalo dušo na in ob teh vratih, pa se je vse eno še videlo. Jaka se tuki pukaka. Al glej ga zlomka, čez to je bil napis v cirilici.

»Prečitaj i to.

Ne znam cirilice.

A nisi edini z faksom.

Menda de res, pa še vedno ne znam cirilice.

Šta se uopšte uče Slovenci, ako neznaju cirilice.

J-le?

Kva nek?«

Pol se ja pa začelo. Sem moral spati v komandi. Ne, da sem bil zaprt. Sam bolj pod kontrolo. So nas zbrali štiri. Že omenjenega pišonju, pa še dva, katere nisem poznal.

Pa so nas obdelovali posamezno.

Enkrat sem moral celo, v počepu, ker cekreti so bili čučavci, po nareku pisati na list prilepljen na vrtata, veliko besed na k.

Pa vse tiste, so bile mišljene kot žaljivke, meni pa niso prišle do živega. Vključno z

»jesli li muško?

Pa i nisam!«

Al so bli hudi.

»Ideš li u crkvu?

Jasno, saj sem arhitekt, pa moram poznati kulturno baštinu Jugoslavije.«

U, so bli hudi.

In to je trajalo kakšen teden al pa 10 dni.

Pa ti pride en tip iz Beograda.

Stopi v sobo, me pogleda, pa vpraša za koji tim navijam?

Mu je bilo takoj jasno, da nisem unutrašnji neprijatel in separatist.

Ker tisto čez moj napis, Jaka se tuki zmerm pukaka, v cirilici je pisalo Kosovo republika.

23 PRVA PLAČA

Eno leto sem bil tako rekoč tiho. No, ja, to se tko reče. Veš, da smo nakladali skoz in povsod, če smo le prišli do besede. A to je bilo vse drugačno govorjenje, kakršno je bilo, ko smo poizkušali rešiti svet. Lani smo rešavali rit. Letos sem pa samo čakal, da se debate nadaljuje tam kjer sem jih zapustil.

Večina kolegov še ni diplomirala. So si vzeli čas. Sam sem na gas stopil in naredil v prvem možnem času, ostali so pa po 4. letniku počakali. Se napotovali in odpočili. Zadnje leto svobode, potem pa v sistem.

Ja, saj se strinjam. Je tudi meni danes žal, a če bi sam takrat pavziral bi verjetno nikoli ne zaključil, tako sem bil vpet v dogajanje, da bi me kar pozavgalo. Poznal sem pa tudi veliko primerov, ki so počeli vse kaj drugega razen diplomirali. Pol pa na stara leta gledati starega kozla, ki diplomo dela. Je podobno groteskno, kot starega kozla z visokimi petami in rdečo alfo po Portorožu voziti. Tudi to smo imeli čast videti in zaključili, vse razen tega ne.

In ti pridem prvi dan na delo. So rabili pomoč, ter sem veselo priskakljal. Majda je povedala tole nariš, Edo je pa grdo gledal, rekel pa nič. Sem v tem biroji delal točno pet dni. Podčrtal avtor. Pa smo v celem dnevu rekli samo dobro juto in lahko noč. Jest sm pa nujno rabil govort.

Debatirat, projektirat, in sploh sem bil našpičen 500 na uro. Verjet nisem mogel, da je kaj tacega sploh mogoče. Edina svetla plat je bila, da je 2x prišel ta star in se malo okoli miz muzal in kaj pokomentiral, ampak vse v smislu, pa kaj take neumnosti rišete, pol je pa šel. Meni je bil še vedno pol bog. Takrat sem imel z nekaterimi še take probleme.

In tako ti po tednu že zamenjam službo. Saj so plačali, a to ne štejem za prvo plačo. In tu še nisem častil kakor je takrat bila navada.

Tule je mogoče prilika, da navržem nekaj na temo šefovstva. Več ali manj se vsi šefoti počutijo ogrožene od mlajših kolegov. Saj po svoje jih razumem, a bi rad dodal, da je to ena sila otročja reakcija in predvsem kontra produktivna. Se ravno tisto zgodi kar si nihče ne želi. Bogi šefo je dolga leta čakal, da se je osamosvojil izpod zatiralskega jarma njegovega šefota. Od vekomaj si je želel, da bo nekoč, ko bo velik, samostojen in ga ne bo govedo zajebavalo, ko bo hotel kaj narisati. Češ se ne da, je predrago, pa saj nismo v Italiji, pa še sto na to temo. Pa ni nič razen, bati se, da ti bo mlajši kolega pamet solil.

»Za kaj smo se pa boril? Pa kdo je tuki šefe?

Ja, ti, šefo, kdo pa drucga.«

Razen, da si vlak zamudil in ti sedaj zgodovina v rit skače. Pa menda se to vsem zgodi.

No, če bi malo po svetu šel, in videl, da ni velik arhitekt tisti, ki vse prezira, ki vse nategne in se sploh nosi kot, da ima štil od metle u riti, ampak prav prijazna persona odprta za vse možne in nemožne ideje kolegov. Starejših in mlajših, pač glede na njihov doprinos skupni stvari. In ravno tu je pojanta.

Skupna stvar.

Vprašanje ali skušamo narediti dober, boljši ali pa celo najboljši projekt, al pa si samo šefe zida gradove v oblakih, zraven se pa celo sam zaveda, da ga je čas povozil.

Pa, da ne bom preveč zakompliciral, če na kratko zaključim.

Šefo, takrat, ko se ti zazdi, da te mladi kolega zajebava, takrat se zamisli, če nisi poklica zgrešil, ali pa vsaj, da je tvoj vek minil in glede na izkušnje še imaš možnost veta, kaj več pa ne, ker samo škoduješ rezultatu, če ti je za rezultat ne pa samo ego.

To o rezultatu je itak svoja zgodba. Ne bom nikoli pozabil dveh stavkov v svoji profesionalni karieri, ki ilustrirata vso bedo in blišč tega poklica. Menda bi se lahko transponirala na vsa področja, a najbolje delujeta baš pri arhitekturi.

Je rekel en:

Zakaj se pa nisi z mano skregal, sedaj je pa tako grdo. Se niso držali načrta, kar je zelo običajno v naši dolini in so poslušali nasvete obrtnikov.

Drugi pa:

Na, pa sem pozabil. To se mi vse bolj dogaja. Menda kdaj not prinesem.

Prvo plačo sem zaslužil v biroju, kjer so me najeli, da bi opremo za direktorja od Krke delal. Saj sem jo in to ene 6 mesecev. Sem si predstavljal, da se oprema nariše v enem, pa še takrat imaš obilo časa.

Ja, pa ne. Tudi pozneje po drugih birojih, se je pokazalo, da hitro ne marajo vsi. Premišljeno. To, ja. Pa variante, pa ekspertize, pa raziskave. Madona, pa saj je sam par desk za odžagat. V resnici so bile iverice in ni jih bilo samo par, pa vendar. Na srečo so bilo to še časi, pa reč kej, če morš, ko se je ekspertize in raziskave in variante plačevalo.

Ja, pa ja, da smo vsi 4 živeli na raziskavah. Za raziskave, po domače nakladanja, so bili drugi zadolženi. Sam nisem bil zmožen nakladati 50 strani, pa nič povedati, ter izpasti pameten. Mi je že na 5 strani zmanjkalo purfla, da ne povem, da se mi je že prejšnjih 3 zdelo čista neumnost. Prva je bil naslov in datum. Ta menda mora biti. Pol je pa še kazalo.

Sicer so ostali delali grafične izdelke. To je bil biro za grafično oblikovanje, ker so se pa na vse pretege trudili napraviti nov logo za Krko, so pa med tem prišli še do direktorja, ki je bil že naveličan lanske opreme in si je zaželel novo pisarno.

Kakšen mesec so risali 4 črke. Na vse mogoče in nemogoče variante, situacije in materiale. Je šefe prinesel celotno kolekcijo od Žil Sandrove (Jill Sander), češ tole bomo prekopirali. Al sem se parfumiral vsak dan. Takrat se ta pravi desci še niso in so bile kaj čudne reakcije na avtobusu. Po kakšnem mesecu je pa šef rekel, da tole nikamor ne pelje in, da nič dobrega ne rata in, da bo treba povabiti strokovnjaka za pisavo.

Pol je bilo šele zanimivo. Ne, da so cel mesec risali 4 črke. Ampak 4 mesece eno. In to K. V vseh mogočih variantah, pozicijah in materialih. Do tedaj sem sicer vedel, da iznajt novo pisavo, ki ni samo varianta obstoječe, podobno kot iznajt nov vozelj, kar je spet podobno, kot odkriti novo zvezdo.

Pravijo.

Da je pa tako komplicirano si pa niti z največjo možno fantazijo nisem predstavljal. Meni so se vsi K-ji zdeli glih. Strokovnjak je ostajal pozno v noč in pilil milimetre. Ma kaj milimetre. Milimetre sem celo sam opazil. Stotinke milimetrov okoli vseh vogalov K-ja. In nekajkrat sem ga direktno vprašal, pa kaj se to gre, saj je vse eno in ne bo nihče opazil, če ne pove. Kar se je rado dogajalo celo med sodelavci, ki naj bi bili vajeni tacega pogledovanja.

Pa mi je dal nekaj učnih ur, za začetnike s pripadajočo literaturo, ko nisem dal mira, še kratki kurs za grafične oblikovalce, ko sva pa prišla do profesionalnih pisalnikov, sem pa že naredil 4 varianto direktorjeve sobe in so jo sprejeli in naj bi jo naredili in je mizar že vse vedel in so samo še čakali, da bi začeli, a se ni vedelo a še letos al pa drug let, takrat sem se pa že v naslednjem biroju zmenil.

V tem so bili vsi razen šefa bledolični in totalno brez pigmenta. Tako malo na zombije. To se zgodi unim, ki nikoli sonca ne vidijo. In so delali od 7h zjutraj in malcali za mizo, vsak dan je en šel v trgovino v pritličje in za vse prinesel jogurt in četrt beuga, pa 10 dek posebne. Tako smo jedli v srednji šoli, ker gnarja nismo meli za cigarete. Ej, tole pa ni zame. Un smuča na Bermudih mi pa od zore do mraka, za mizernu penziju.

Kle gor se used pa boš Benetke vidu.

Je un sosed, ki je z motorjem skozi zaprta vrata zapeljal, o čemer se ne govori, že nekaj časa spraševal, al bi imel kaj časa. Pa sem se ga malček izogibal, ker delati gostilne, je sicer lahko zanimivo, a z njim. Pa je tako naneslo, da sem vskočil, sam, da neki dokončam, ko se mu je zataknilo. Pol sem pa ene dve leti ostal.

Šefo, tako sem ga klical, je po 5x šel študirat ambient v gostilno in tolikokrat so ga tudi pogostili, da je dobil navdih. Pol sem pa itak sam narisal. Je sicer bilo že od prve naloge, ki sem jo dokončal, jasno kakšen stil in maniro uporablja. Malček sem mu sledil, malček sem po svoje naredil, malček sva se pa sporekla.

Gospod, je bil vzkipljive narave. Sam se pa tudi ne dam, če ni povsem jasno, da sem zamočil. In je bilo kaj krat precej glasno. Dobro je bilo, da potem, ko sva si povedal, kar nama je šlo, sva obvezno šla k Urški na malco. Ni mogel brez, pa če je ravno od kosila prišel. Urška je bila pa tudi fletna za pogledat.

Sem rekel Petru, ti je skira u med padla, k delaš za tacga frajerja. Takrat sem še tako mislil, ker je frajer prevzel biro od ateja, ki je bil en mal od že opevane slovenske moderne in je menda edini v Jugi al pa vsaj v tem delu Juge imel tacga k so ferariji, ko se na tla uležeš, vsaj tako zgleda od daleč, vrata se pa odprejo kot del strehe na gor. Pa po moje ni bil Ferari. Se ne spoznam, ampak meni bi bolj na Lamborginita al pa Lančo potegnilo. Sicer je že odjenal in se je do biroja pripeljal samo ene 2x, sam tolk, da smo ga videli in rekli U.

V tem biroju sem narisal svojo prvo tovarno. Ostali so bolj ta pravo arhitekturo delali, mene so pa imeli za industrijske zgradbe. Pa saj se je zgodilo, še kaj, a bolj usput. Sem narisal novo halo za tovarno, pol je hotel pa še tovarniški zobozdravnik novo ambulanto, sem pa še to. Tako, da je kar naneslo. Pa vendar.

Industrijske stavbe so me sledile hočeš nočeš celo življenje.

Vmes sem se še malo okoli oziral, če se ne bi pokazala še kakšna prilika. In se je. So me vabilo v španovije, ker menda tako dobro projekt kanalizacije naredim. Saj sem jo res. Sem pač možakar, ki ga zanima precej stvari in sem imel dobrega mentorja in mi je potem nekaj časa podpisoval. In je pravil, da Andrej pa skor tko kot on nardi. Sem bil ves penast. Tak velik, arhitekt, sam odkriti ga je še treba, pa ga vabijo, da jim kanalizacijo nariše, pa še formalne izobrazbe za to nimam. Priučen inštalater.

In tako so ljudje delali luštne projekte, mene pa klicali, dej ti si hitr, dej no se mudi. Sem vse bolj tonil. Čim bolj sem kanalizacijo risal, tem bolj mi je bilo jasno, da se oddaljujem od umetnosti.

Pa se je usoda zopet poigrala.

Je nekega lepega dne poklicala ena, iz časov faxa, iz KSAJa.

Pol sva šla pa na Finsko.

A to itak že veš.

24 DESA

Za računalnike smo seveda že slišali. Prav zaprav sem prvič videl računalniško risbo prvi teden, ko sem šel delat. V tistem biroju kjer smo bili cel dan tiho. Tam so imeli nekje zadaj, ekipo, ki je skrbela, da je v računalnik kaj prišlo in odšlo. To še ni bil čas vektorske grafike. To so bile še kartice in bolj ali manj računske operacije, ki pa so že dobivale tudi izris grafov in celo shem. A vse kar so se tisti zadaj menili je bilo kako bi splotali. So menda imeli, takrat se ji je reklo, lutajuča struja. Po mojem je bila statična elektrika, ki je niso ukrotili in so rezultati bili vse, razen tistega kar so hoteli.

Potem sem za par let pozabil na računalnike. Samo, ko je imel radio Študent, katerega smo redno poslušali, konec programa, je spustil v eter nove programe in to v zvočnem zapisu. Oddaji se je reklo Mirko tipka na radirko, ker so bile tipkovnice prevlečene z gumi plastiko in je bilo kot bi tipkal na radirke. Zanesenjaki so tako prišli do programov katere je takrat Komodor pogoltnil. Pa zopet daleč od vektorske grafike. Tako, da se nisem zanimal, še za tisto malega, kar se je potem dalo narediti na Atariju. To naj bi bil nadomestek poznejšega Aplovega , kaj pa vem kateri model. Izgledal je kot ptičja hišica. Bil drag kot žafran in le redki šminkerji so si ga privoščili.

Naš Matjaž, kolega iz letnika, ki je po mojem edini risal izvirno arhitekturo, za razliko od nas, ki smo se udinjali trendom in modnim muham in smo posnemali večje ali manjše vzornike. Matjaž je pa risal za tiste čase pregrešno arhitekturo, danes, danes bi pa po mojem zažigal.

Bil je nežna duša in mu ni šlo naše prepucavanje, kdo bo koga od risalne mize do bifeja. Tako, da je bil ponavadi tiho, ko se je sprožila arhitekturna debata. Ja, za zezancijo je bil. A, ko so prileteli prvi resni argumenti, je pa utihnil. Me je vedno čudilo in sem ga nekaj krat pobaral na to temo. Pa je vedno odgovoril, nisem dovolj pameten za naše debate. Pa je bil boj od nas vseh. Samo nismo še vedeli. On pa tudi ne.

Je pa zato prvi kaj vedel o vektorski grafiki. In mi je pravil, kaj vse se da, in celo malo kazal. Kakšne članke iz tujih časopisov. Menda sem ga poslušal samo jaz, ker za ostale je bila prevelika eksota. Precej neotiplivo v tistih časih.

Pa me pokliče ob 2h zjutraj, na stacionarni telefon. Takrat še ni bilo mobitov v nikakršni obliki. Še najbolj podobne so bile PC postaje, katere pa še danes životarijo.

Prid pome na Avstrijsko, Nemško mejo pa prnes 500 mark, me carina ne pusti čez mejo. Takrat sem že imel svojega jugeca. Ves omotičen pritisnem na gas in čez Ljubelj. Karavanškega tunela še ni bilo. Cestnega, železniški je bil še od Avstroogrske.

Nekje ob 5h zjutraj pridem na Avstrijsko Neško mejo. Je stal v "no mans land". Vzel zlate marke in jih nesel cariniku. Bog si ga vedi za kakšen miš maš. Kakor koli že, pride z ogromno škatlo in nabaševa na zadnje sedeže, v prtljažnik ni šla, je bil jugec premajhen.

Čez par dni veselo naznani, da ima PC in autocad gor.

»Kva maš?

Kva pa je to PC. Kva pa acad?

To je pa tist, k zna perspektivo risat.

U.«

Smo rekli v en glas.

»To je pa sila fajn. Pa boš kej pokazu.«

In smo se dobili v biroju, kjer sem tedaj delal. Kar je postavil ni bilo podobno današnjim PCjem. Isto kot mašina za reskanje v Gorenju, kjer sem ravno eno halo preuredil v pisarne.

Dobil je namreč industrijski računalnik. Skratka, računalnik namenjen za tovarniško obdelavo. So bili pol cenejši, kot namizni. Bil je brez miške, in vse je bilo potrebno tipkati. A se je na koncu le pokazal autocad. Tak kot danes. Zato je autocad najboljši program na svetu. Komande iz tistih začetniških časov še vedno delujejo. In ne glede na najnovejše trende in neumnosti, katere diktira mali mehki (microsoft), lahko uporabljaš autocad po svoje.

To verzijo še vedno zastonj dajejo, če kupiš stružnico, al pa kakšen drug stroj. Takrat pa smo prve digitalne črte naredili nanj. Prvo risbo , katero še vedno hranim v arhivu imam z datumom 1980 i kusur (85). Bi rabil pogledat za bolj natančen datum.

Šefa je tako navdušil, da ga je zaposlil, in potem smo imeli vsi tečaj računalništva.

Potem sem se precej specializiral na mašine. Na Finskem so me vzeli zato, ker sem bil v tistih časih eden redkih, ki je znal acad, naprimer. A od takrat se je marsikaj spremenilo. Pa vendar. Nekaj stvari je ostalo stalnica. Že omenjeni acad in...

Sem nekoč dobil program z imenom Plot Doktor. V tistih časih je bilo printanje in potem plotanje sila mistična zadeva. Živ bog ni vedel kaj bo ven prilezlo.

A ta program se je začel nekako takole. Prvo resetiraj mašino, in, če ne bo pomagalo naprej beri. Pa ne vem kaj je pisalo. Se je dalo z resetiranjem, in se še vedno da, 99% problemov rešiti.

Pol. V resnici prej, pa vmes, pa še mal potem, sem se vpisal v DESSO. V resnici sem se po diplomi prvo v društvo arhitektov. Tam sem bil celo nekaj časa v nekem obskurnem odboru, pa se niti ne spomnim kaj smo se menili. Trudili smo se, trudili. Al haska ni bilo pa nobenega. Pa je v tistih časih bilo članstvo in društvo še upoštevanje pomembna sila, za razvoj bractva i jedinstva jugo naroda. Pa res no, to je bilo takrat pomembno. Nisem bil edini, ki je verjel, da se da, če se tapravi skupaj dobimo, kaj narediti za skupno dobro in dobrobit, glih naroda ne, a na področju arhitekture pa. Sam nevtralizirat moramo povzpetnike, ki v rit lezejo vladajoči manjšini in potem v maniri samoupravljanja in skozi SZDL dosežemo tisto, za kar se pač borimo.

Eni še danes mislijo, da se da. Samo, da je sedaj procent obrnjen. Takrat smo večina mislili, sicer, da so napake, a se jih, da rešiti, manjšina pa, da je itak vse v naprej zmenjeno in je vse brez veze in še huje, z sodelovanjem legitimiraš posameznike, ki vodijo in vse vlečejo za nos.

Tule moram malo pojamrat, čeprav sem si sveto obljubil, da to pa že ne.

Mi je koj mal lažje.

Po DAL sem se včlanil še v DESSA. Delovna skupnost samostojnih slovenskih arhitektov. Al pa nekaj na to temo. To pa zato, da si lahko sam račune izdajal. Se pravi jih je Majda, za vse. V tistih časih, ko je socializem crkaval, kapitalizem se pa še ni smelo reči, prav za prav, edina možnost. In smo se zbrali pisana druščina. Nič nam ni falilo. Služili smo še kar. Ne sicer kot sistemski, a se je vse eno našli še za 13ste rupe na pišuki, dovolj, da smo se udeleževali ekskurzij, katere sta organizirala Majda in Andrej.

To so bili fajn časi, ko še ni bilo veliko informacij iz zahoda. Literatura iz vzhoda pa pol zastonj. Sicer ne tako pisana in bleščeča, a vse teoretičare arhitekture in urbanizma je izdajala Gređevinska knjiga. Vse o polskem plakatu, si dobil v Mladisnki.

Če je šel pa kdo dlje od Trsta, pol so se pa začele govorice. U kak je tam fajn. Kakšne hiše pa tam gradijo. U, si ne morš mislt. Ja, tko smo včasih na to gledali. Me ni nič sram povedat.

Najbolj mi je šlo na jetra, ko je kateri, sicer dosti pameten, da je knjigo izdal, imel naslov naprimer: Scarpa in jaz. Je sicer bilo na začetku ene tri fotke od Scarpe in njegovega dela, pol pa kaj je jaz delal. Al doma al pa celo u Italiji, če bi se dalo samo tiste tri fotke kupiti, z ostalim si pa naj nekaj obriše. Pa ni šlo smo kupovali debele bukve, da si do treh fotk prišel.

DESSA pa nam je kazala dnevne sobe in spalnice od tanajnovejše arhitekture Graške in Dunajske šole. In smo bili sila navdušeni. Tudi Podreca še ni bil slaven in je po Ljubljani Plečkota študiral in v tistih časih se je še ustavil in debatiral. Tako sem imel čast, da sem tudi sam sedel na kauci z njim, in seveda tistim, ki ga je poznal, da ne bo pomote, da sva si bila z Podreco kdaj na ti. Ne, sam od daleč sem lahko poslušal in se čudil, kako so eni tako pametni. Ta je bil zame bog ne polbog. In tik preden je svetovno znan ratal in ni imel več časa za po zemlji hoditi, me je pa še zadnjič zatolkel.

Takrat smo menili, da so dobri obrtniki že pomrli, od kar jih ni več vzgajal mojster Plečko. In, da z današnjimi je že to veliko, da sploh naredi in ne kako. U, s tem mamo arhitekti večne težave.

»Ne, da je projekt za en drek.

A, ja.

Izvedba šepa.

Se ni dalo dopovedati izvajalcu kva bi rad.

U teh zgodb je na tone.«

Npr. Smo eno šolo delali. Smo vedeli, da je dobava problem. In smo se šli menit za zelen linolej, 6 mesecev prej, preden se je sploh oddalo projekt. Ja, ni problema. Vse zrihtamo. Sam izberi požegnaj, pa plačat bo tudi treba, samo 50% avansa, pa vse zrihtano.

14 dni pred otvoritvijo, hiša brbota od izvajalcev, vsi hodijo en čez drugega, da bi bilo le nared za roka. Se ustavi na dvorišču ogromen šleper poln oražnega linoleja. Al rastovorimo al boste čakal še 6 mesecev na dobavo.

Pa reč kakšne berve podn je v tisti šoli danes.

Skratka podn od podna kar se izvajalcev tiče. A takrat je bil socializem in je bilo nekako normalno, da te nategne vsak, ki ima 5 min časa. Ne pa tako kot danes, ko se ve kdo pije kdo plača.

Al pa?

In ti izvede prostore od DESSe, Podreca namreč, in to z istimi obrtniki, ki sicer niso sposobni koraka narediti, če mu posebej detajla ne narišeš, v isti maniri kot svoje cajte Plečko. Pa kakšen trik uporablja. Nisem nikoli izvedel. Mene še vedno obravnavajo po socialistično, čeprav so vmes postali težki kapitalisti.

In tako nekega lepega dne, ne vem kaj sem si imel opraviti na DESSI, ko Andrej potoži, da se računalnik zatika, in, da po pol ure čaka, da a4 list sprinta. Ni, problema in pritisnem Ctlr+Alt+Del. To je kombinacija za ponovni zagon računalnika. Je kar prebledel. Menda sem ga odjavil iz serverja in gotovo zbrisal bilanco za celo leto, to zadnje je po Murfitu.

To je un, ki se je zmislil nekaj občih pravil. Prvo pravilo pravi: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

Bilance nisem zbrisal, a na Desso nisem več zahajal. Je odnos zaledenel iz njihove strani.

Tako da.

Ja so stalnice in univerzalne resnice. A ni, da bi se jih držal kot pijanec plota.

25 TURNC

Vsako popoldne, če le ni močno deževalo, sem zajahal kolo, z njim sem se zjutraj tudi v Trnovo na šiht odpeljal, oddivjal pod Grmado na Turnc. Tam sem se zviral, pa več kot 4ko nisem zlezel, pa še tam sem goljufal, sem se v najtežjem delu za klin prijel. Pa me ni nihče videl, tako, da ne šteje.

Prvo sem mimo Turnca, po grebenu pohodil vrh Grmade, to je bilo za ogrevanje, potem pa po skalcah, ker sem bil preslab si nisem mogel privoščiti soplezalca. Tako, da sem uporabljal, tehniko samo-varovanja.

Kobajagi.

Saj sem se trudil, a, ko si ravno v težkem delu, pa, da bi si še z vpenjanjem dal dela. Tako, da sem vpel, ko sem bil že mimo in je bilo varovanje bolj forme radi.

V prve čare Turnca me je vpeljal Matej, mimo katerega sem se vsak dan vozil v Trnovem in domov grede, prav rad zaustavil, če je le bil kje v bližini in sva klepetala. Poznala sva se že iz osnovne šole, pa ni nikoli bil v moji klapi. Tudi vojsko sva služila skupaj in istočasno. Tam me je okužil z plezanjem. Sicer teoretično, ko mi je razlagal kako in kaj, bo, ko se vrne v civilizacijo.

Začela sva na gradu na Šancah. Že tam mi je dal vetra. Tam kjer se je meni ustavilo, pa me je imel na štriku obešenega, se je potem on na peti zavrtel, da je od zidu ven gledal. Sem tudi sam gledal, kot tele v nova vrata. Pa sploh ni bil najboljši plezalec vseh časov na svetu. Kaj šele uni znajo, če se že ta na peti suka, kjer sam ne znam po vseh štirih. Pa je bil le samo cirkusant. Uni ta bolši se sploh ne vrtijo na petah. Sploh ne vem, če je že kateremu prišlo na pamet.

Matko me je potegnil po ta lahkih smereh na Turncu. Na 4ki sem pa telebnil. Ej, to pa je en tistih elementarnih občutkov. Sploh ni, da ti spodrsne, al pa se spotakneš, al pa se kaj odlomi ali spodmakne.

Ne.

Držiš grif, to je po naše oprimek. Na 4ki so že sila majhni. Na 3jki se jim še reče pirovski roč. Na 4rki pa poniknejo na velikost prstnih blazinic. In je samo še od nagnjenosti odvisno kako je ocenjen, če je grif vzporedno z skalo, pol je 6tka, če je pa še kaj za prijet pa manj. In tako držim in se poizkušam potegniti malo višje. Noge sem že porabil, sem moral z roko. In držim in se začne roka vse bolj tresti. Spustim in korak dol. Počivam. Tresem roko. Piham v prste, da bi se posušili od potu. Pot ni bil zaradi vročine. Zopet poprimem, še z večjo vnemo, roka se pa vse bolj trese in v enem trenutku, doživiš isti strah, kot ga je tvoj pra, pra, pra, pa še enih 1000 prajev, pra dedek, ko je iz veje, na kateri je spal štrbunknil. Se je sicer ujel, ker sicer ne bi bil tvoj pra, pra ..... dedek, a mu je prpa delala.

Evo isto se je meni zgodilo. Tako, da po tistem nisem več poizkušal z 4kami. Trojke še. Pa veliko treninga, kaj več pa ne. Tudi ni bilo prilike.

Če ne bi Matko takrat na Jalovec zamudil in me čez Hornovo potegnil, mogoče celo na Finsko nebi šel.

Živel sem za hribe in arhitekturo. To slednje malo manj, ker se je sčasoma pokazalo, da stricov nimam, ki bi mi pot kazali in sem se moral podrejati tistim z strici, ki pa tudi niso hoteli slišati za visokoletečo in svetlečo idejo, tih bot, pa naprej plavej, sam, da bo gnar. In je bil. Sicer mali a vedno v plusu. Se sicer ni vedelo kako bo naslednji mesec, ampak se je vedno na koncu izšlo. Veselo smo marke kupovali in v štumf dajali. Sicer po malem a kamen na kamen dva kamna, marka na marko pa Paris.

Pa ga v resnici dolgo nisem videl. Zaljubljen v Paris gor al dol. Je pač počakal na usodo. Za takrat so pa bile pač ekskurzije okoli naše doline. Enkrat celo do Berlina. Tako, da smo še berlinski zid videli.

Enkrat pa v Švico. U, ja. Sem avijon vozil.

To je bilo pa tako.

Sva šla s punco, od mojega brata bivšo ženo obiskat v Ženevo. Pa ne čist u center. Mal ven. Se je izkazalo, da 50km ven in, da se kraju reče Sion in še to ne v centru. Na sredi hriba ena mala kiči vasica, sam še roza krave so falile, in ob robu za kostanji en blokec. So vaščani blokec naredili in ga posojajo tistim, ki v Ženevi delajo.

»U, kva je fajn.

Ja, res.

Ne bi verjel, če ne bi bil zraven.«

Kako je lahko sredi spomeniško zaščitenega historičnega jedra modern blok. Pa kok dobr zgleda. Blok pa vas pa celota pa vse. Kako eni znajo.

Začelo se je pa čisto drugače.

Napokava Jugeca in na dolgi most. So ravno odprli avtocesto na primorsko. Na uvozu Brane štopa, je šel v Milano. Še preden mimo zapeljem, kuplung poč tako, da sem vse do doma s tretjo vozil, ker šaltati se ni dalo. Sva mu samo pomahala in takoj dol zavila. Je pozneje pravil kaj si je mislil v tistem trenutku o svojih prjatlih.

Kuplung smo v tednu zrihtali. Deli za Jugece so se dobili samo preko teških vez in sam sem se družil z veslači, ki so pa bili vseh mogočih kalibrov in dobiti kuplumng ni problema.

So mi pozneje v avto vlomili tako, da so zadnje steklo razbili in radio odnesli. Navkljub vezam sem se par let vozil z dvojno zasteklitvijo. Se ni dobilo drugih stekel kot za model z bočnim odpiranjem. Sem vzel dva in jih skupaj privil. Enga zunaj enga znotraj. Samo paziti je bilo treba, da nisi premočno pritegnil, ker je steklo počilo.

Vzel sem tudi dvojno kuplungo in še veliko kil orodja in rezervnih delov, če bi med potjo še kaj cvrknilo.

Do Siona nič. Tam sva z Christopherjem, od mojega brata bivše žene novi fant, zamenjala avte. Že čez Italijo je Jugec zbujal obilo zanimanja. So nama mahali, ko so naju prehitevali. Trobili in nasploh je bilo veselo. Cris je pa sploh hotel sprobati, ker je slišal, da so čisto poceni. Takrat je Jugo še obetal. Smo jih mi drago plačevali, da smo dva kupili, ker en je bil za Ameriko. Najcenejši avto vseh časov v Ameriki.

Sem parkiral v Ženevi na praznem parkingu. Se mi je že takrat čudno zdelo, sredi mesta prazen parking in to njih ene 5 boxov, okoli pa taka gužva. Je menda Cris dobil potem globo za težke gnarje, ker je na privat parkingu parkiral.

»Kva pa ne gleda.«

Med tem je zavorno olje na Jugecu odteklo, in to se mu je zgodilo ravno pred Fiatovim servisom. So ga preko vrste vzeli, ker je bil taka atrakcija. Tudi zaračunali so mu samo materialne stroške, delo so častili, samo, da so lahko Jugeca prešlatali.

Zvečer je povedal, da je zanimiv a, da ni dokončan.

Cris je bil športni pilot in je moral opraviti določeno število ur, če je hotel obdržati licenco. In se odpravimo na letališče ob Sionu. Tam je stalo letalce, za učenje. Tak z dvema volanoma, ko smo se že vračali od Materhorna, mimogrede, ko je zapeljal v domačo dolino, je pogledal levo in desno, kot na cesti, ker tu pristajajo in vzletajo vojaški reaktivci. Sem vprašal a, če pa kerga vidiš, pa počakaš. Pa se mu ni zdelo smešno.

Do letališča je bilo še kakšnih 10 min letenja in pravi, daj prevzemi, spusti volan in se nasloni na svoj sedež kot, da je na plaži. Že prej sem šlatal volan, čaprav mi je zabičal, da ne smem premakniti niti volana niti pedal na tleh.

Nekaj trenutkov tako vozim. Pol pa malo premaknem volan. Avion pa ništa. Pa pravi, moraš bolj konkretno. Pa ga nagnem naprej in na desno. In točno tako sva šla na nos. Mi je želodec kar pri ušesih ven pogledal. Izgleda, da je bil vajen, ker ga je tudi takoj zravnal in postavil nazaj na prejšnjo višino. Menda je to potovalni koridor. Meni se je zdel isti kot tisti zgoraj in spodaj.

Poizkusil sem še enkrat. Je bil zelo podoben rezultat. Tako da, za vse pač nisem nadarjen. No nekaj vadbe bi se že prileglo.

Cris je bil ena uboga kreatura.

V resnici mu ni nič falilo, razen, da je imel vsega preveč. Je menda rekel svojemu fotru, doma je iz Belgije, ko bom velik, bom režiser v gledališču. Morda je kaj takega kje videl ali doživel. In gre ata in mu kupi gledališče. In to z igralsko ekipo vred.

Zato se je Cris preselil v Švico, da bi bil samostojen. Pa menda mama pozna vse hotelirje, ki kaj pomenijo, Cris pa uči na faxu za hotelirje, računalništvo, da tudi tukaj ni šlo brez vez.

Dokler ni dobil od mojga brata bivšo ženo, ki ga je naučila, da imaš bančno kartico zato, da imaš na njej minus, česar si sploh ni mogel predstavljati, se ni upal po svoje razmišljati, in je imela mama kontrolo, preko drugih ljudi tudi nad njegovim življenjem.

Pol s prazno kartico in minusom na banki, pa je zaživel in odprl se mu je povsem nov svet. Bog si ga vedi, kam ga je pot zanesla.

Vsak vikend sem bil v hribih. Moje delovišče takrat so bili Julici. Julici pa konc. Šopek hribov s kuliso hribov v ozadju. Za razliko od Kamniških. Na eni strani gor, na drugi pa dol. V Julijcih pa cel teden gor. Sicer sem že raje hodil sam. Se ni bilo treba prilagajati. Izlet je bil kratek in jedrnat, če sem šel na Mojstrovko, zavil pa na Prisojnik, ni bilo treba nikomur razlagati, kako pa to, da ne omenjam, da so dnevi, ko pohodiš hrib za tren oka. So pa dnevi, ko prideš na Plamenice. Pa se nasloniš na skalco, pol pa okoli zijaš. In to ure.

»Pa tolk je fajn.

Kolk si pa hodu?

Ne vem nisem štopal.

Al si mal u breg ubrnjen?«

Kako mu naj, juncu, razložim, da je sedeti nas skalci in nič delati, super fajn početje.

»Ja, pa si kero srečal?

Čist nobeno, sem šel daleč od pohojenih poti.

H?«

27 SEM MISLIL IZPUSTITI

Ker je tako negativna epizoda, pa zopet tako tipična.

Občasno, verjetno, ko sem preskočil od ene okupacije v drugo, sem se podal v mesto, brez razloga. Na primer, ko smo dokončali splav na RCL sem potem preklopil zopet na hribe. Hribi so bili vedno tam, pa kar koli se mi je dogajalo. Kakor tudi RIO.

»Grem mal u mest pugledat.

Ja, ampak kam?

Kr mal čez mest.«

Ja, so bili časi, ko sem bil tako vkljopljen v kontekst, da se je zares tako dogajalo. Pa sem vedel na katerih koncih, bom koga srečal in kdaj, ter sem se lahko obračal po razpoloženju. Več ali manj. Včasih so me kakšni srečali in se je potem čisto drugače zasukalo, kot sem si predstavljal.

Saj to je bilo včasih, ko se je živelo družabno življenje Ljubljane. Potem pride pa čas, seveda imaš punco in se umiriš, in ne hodiš več na vsako pasjo procesijo, ampak samo še izbrane in predvsem na nivoju, ker s plebejci družiti se se ne šika.

»Matr maš teške prjatle.

Ja, nakateri so posebni, pa se jim je potrebno nekoliko podrediti, sicer so pa povsem vredu ljudje. Sam mal so teški.

In tako minejo leta in se vse eno odpraviš v mesto.

»Grem mal u mest.

Kam, s kom in kdaj prideš?

Ej, sem se odselil od mame, lih zaradi tega.«

Malo pritisk naraste, a nič dramatičnega, saj je čisto pohleven partner,

»včasih, enkrat na 5 let, pa lahko grem mal u mest.

OK, sam ne počni neumnosti.

Ej, punca, a ne pretiravaš mal, se mi vidi.«

Pa korakam tam ob 21h po Vegovi. Gledam parčke po klopeh. Se ni nič spremenilo, navkljub zamenjavi generacij. Iz smeri Equrne večji šunder kot včasih, sem slišal, da je polno novih lokalov, a nadaljujem proti Plečniku. Zločinec se vrača na kraj spomina. Verjetno bi bilo bolj luštno, poleti z košatimi kostanji, danes ti pa mokrota sili glih povsod not, in iz nosu ti po malem curlja. Pa menda bo kdo tam.

Pa ni bilo nikogar. Kakšni čudni tipi. Pa, a je to še Plečko? Torišče veselega ustvarjalnega diskurza. Pa sami zateženi tipi, eni celo nekaj vpijejo en na drucga. Tud cocte nisem naročil. Ej tole je pa žalostno in se obrnem in ven.

Pred vhodom, pa dva brcata enga, ki je že na tleh ležal. V naših časih, je bil to znak za predajo, če je obležal je bilo konec, vsaj ta zaresnega dela. Ja, še kakšno bentenje in napihovanje, a, če je un miroval, je bilo finito.

Tedva pa brc, brc, brc in to kamor je padlo. Tut pu glavi. Ej, nisem mogel mimo iti. Se postavim vmes, pa ravno hočem začeti diskurz,

»saj je un že na tleh, pa kva se greste, pa itak ma dost,«

pa prileti. Dunju u njonju, bi rekel Asterix. Lih poletel nisem, sem se pa fino na hrbet zvrnil, čez unga na tleh.

V tem iz Plečkota ravno pride gruča, una fuzbalerja pa črto. Izgleda, da je bil njihov. So ga pobiral, bila je gužva, pa sem se potuhnil in odšel, samo, da se ne zapletem še s temi.

Grem mimo Drame, si z robcem nos zapiram iz katerega je kar tekla kri, gledam fotke, moram reči, da prav fajne, so se začeli truditi tudi na tem področju, se samemu sebi režim, butl, kva pa otresaš in se u tuje zadeve mešaš. Še dobro si jo odnesel. In tako malo nasmejan in zelo krvav, zaslišim za hrbtom.

»Vigi, kva pa je blo?«

Ej ga že 10 let nisem srečal. En od tistih šmink iz Maxita, ki so se tudi tepli na žurih, ker smo jim pa punce osvajali smo se pa poznali tudi iz te strani.

»Oh, nč. Sem nos v tuje zadeve vtikal pa sem jih dobil.

Kje? Kdo? Pejd zmano.

A, kaj bi to, sej ni važen. Sploh sem pa sam kriu.

Kva, mamicu im poljubim bojo že vidl«

in me vleče v Maxita. Izgleda, da se niso premaknili zadnjih 15 let. Eni dosežejo en nivo in eto ti ga na, za celo življenje.

Tam sicer skoraj brez luuuuuuštnih gimnazijk. Samo ene še kar v letih, a to nikakor ne priznajo, se obešajo po stari ekipi. Ja saj je še večina tam. No, vsaj nekatere sem poznal.

»Pejmu u Plečkota nabit rockerje, so Vigita razbil.«

Rulja u luft, pa pir zeksat pa gremo. Pa kakor sem razlagal, da ni vse nič, bolj je un tulu, kva jih bomo namahal.

Prikorakamo v Plečkota, tam že druga ekipa, nikogar od prej, vsaj meni se je tako zdelo. Stojimo tam v Plečkotu, je bilo ene 15 mladcev, če se jim v teh letih še tako reče, prav grdo gledajo un pa upije:

»Pišuka, ker je bil, pukaž.

Noben od teh. So že šli.«

So še malo težili prisotnim, pa so bili izgleda že vajeni in ni nihče reagiral na provokacije. Kelner je pa že prej policijo klical in smo šli.

Pri Drami sem šel na avtobus, kao se mi strašno mudi.

Slovo, kaj pa vem. Al je sploh blo.

V mesto nisem več šel. Samo, če me je kdo povabil, na konkretno dogodivščino, da bi šel mal u mest, pa ne več.

Ali mi je za nazaj kaj

29 ŽAL

Ma ni.

Se spomnim, še na vasi sem se nekoč čeljustil, da meni pa ni nikoli ničesar žal. Saj takrat mi še ni bilo, sem živel intenzivno. Danes bi se reklo ful gas. Ja, pa takrat še nisem vedel, kaj je to prihodnost in zaradi te mi pa je malček, pa nič resnega, žal.

Žal mi je, da nisem doživel kolesa BMX, sem zamudil skateboard, nisem dočakal paragliding.

To so vse športi, katere zavidam mulariji.

Prav nič jim pa ne zavidam banji jumping. Niti smučanje po stenah ter kolesarjenje po hribih.

Topogledno sem neuničljiv klasik. Ja adrenalin, ker brez ne gre pri določenem športu, če hočeš športat tudi malo cvikneš. Nikakor pa ne cvikanje zaradi cvikanja. To je pa sado mazo. To pa nisem, da bi užival v trplenju. Ne to pa ne.

A mi je še česa žal.

Ne.

No, mogoče bi bilo fino, žal mi pa ni.

Če nisem bil v Grand canyonu al pa na Kitajskem zidu. Ja, če bi bil mlad in poln denarja, a takrat, ko si mlad je normalno, da ga nimaš. Na stara leta pa iti na uro gledat, mi pa zopet ni. Tako in tako, se mi za malo zdi kar malo okol hodit, samo, da sem tam bil. Isto kot moja transferzala ali pa interrail. Nisem ničesar videl. Hribe lahko sedaj z andohtjo ponovno spoznavam. Napako z Narvikom sem pa potem z Finsko popravil in v 6h letih doživel in občutil vse čare in zagate dežele.

Tako da.

Vsakdo, ki ima čas in se mu vsaj malo ljubi, mora napisati svoj pogled na svoj cajt. Je vsaka generacija, vsake družbe doživela več kot dovolj zanimivih zgodb, katere sicer niso zgodovinsko politično pomembne, a za vsakodnevno življenje prav zanimive. In, če zna še stavek tvoriti, veselo na delo. Ali pa se skrije za sleng in dialekt kot sem se sam.

30 O SLENGU IN DIALEKTU

je prav samostojna štorija.

So včasih v Delu izhajali, niti ne vem imena, oblike. Se mi zdi, da se je imenovalo Jezikovno razsodišče. Kadar je bilo kaj v zvezi z jezikom diskutabilno so se brihtne glave oglasile. Moram reči, da sem prav užival. So bili večinoma prav posrečeni komentarji. Se je videlo, da sodniki sodelujejo z srcem in dušo in se je dalo kar kdaj prav prisrčno nasmejati ob interpretacijah. Najljubši mi je bil Toporišič. Ta je znal prav posebno zabeliti. Čeprav sem potem slišal, da je zagrenil prekateremu tudi življenje. A to je tako z velikimi duhovi. Dokler se menimo o teoriji in idejah fajn, ko se pa izpit dela pa, ni, da bi omenjal.

Sem zadnjič razmišljal, škoda, da ni več podlistka in kdo bi jih lahko zamenjal. A, če bi sedaj zbrali, pa magari učence od tistih, ne bi bilo več fajn, ker bi branili samo svoje pozicije, takrat so se pa veliki duhovi na polju teorije obkladali in ni, da bi niti poizkušali.

Sam sem pa itak jih jemal kot sila zanimivo, a samo to. Po mojem je bila itak narejena nacionalna škoda z ukinitvijo dialektov in slenga kot knjižne oblike. To, da mi sedaj Dolenci po lublansk tolčejo je sramota akademske srenje Slovenije, pa nič kaj drugega.

A je zgodovinsko razumljivo. No, razumljivo težko, a pričakovano, če bi se že skušal na temo nacionalizma bi rekel, da smo kot narod obstali, ravno z svojo neuničljivo prilagodljivostjo. Kar pomeni, da se Primorc in Prekmurc pač ne razumeta, razen čez knjižni jezik. Vse troje torej ne samo eden.

Sem ravno zadnjič videl eno Avstrijsko kulinarično internetno stran z tradicionalnimi recepti in tam .... potico.

Zadnje kozolce so podrli v Avstriji po drugi svetovni vojni. Obstoja foto gradivo.

Da ne omenjam, da jih je Antti z veseljem slikal, da jih bo doma pokazal, ker osnovno obliko, dva kola pokonc in par kolov pošrek imajo celo Laponci.

Pa kaj smo potem Slovenci. Vse in nič.

Nič v smislu, da nimamo ničesar slovenskega.

Vse pa, da iz vsega naredimo mojstrovino, iz kozolca napravimo simfonijo, iz potice remek delo, lipicanarja pa itak ne bi bilo, če ne bi bilo Istrska kobile, pa makar jo naskočil avstrijski arabec.

Ti a je istrska kobila hrvaška?

Ma, ne zguba. Istrska.