Moje mnenje je povsem nepomebno, pa vendar ...

Rzlično

v različnih obdobjih

.
Takole razmišljam:

»Se ni dalo drugače,« je bil najbolj pogost odgovor.

Ja, pa ne.

Če si kaj hotel, zelo verjetno. Če pa nisi nič hotel, pa sploh ni bilo pod mus. Še celo nekakšno nagrajevanje je bilo, kao samo najbolj zanesljivi. Ne sposobni, ampak zanesljivi. Pa so bili eni vseeno zraven, čeprav jim ni bilo ničesar treba, nihče jim ni nikoli roke zvil, a so se šlepali na sistemu.
In seveda je bilo od obdobja zelo, če ne celo povsem odvisno.
Ja, na začetku, glede na pripovedovanja, menda je bilo sila zaguljeno. Sploh nisi vedel, pa si bil že potunkan. Vendar sploh ne kar iz lufta.
Večinoma si nekaj hotel, se zameril nadrejenemu ali pa vsaj bolj vplivnemu, in so ti naprtili, kaj vse ne.
Mojo mamo so obtožili belogardizma, ker je ni bilo na sestanke občinskega komiteja. Bila je na porodniški, šef pa je rekel, da ima tudi on otroke, in je bilo, kar je pač bilo.
Sam ne verjamem, da je bilo samo to, ker moja mama je imela vedno zelo dolg jezik, zraven pa ni znala biti tiho – a tega dela ne bomo nikoli izvedeli. Malo zato, ker je podala svojo verzijo, v obtožnici pa itak piše povsem nekaj tretjega.
Rešil jo je bolj vpliven politik na višjem položaju, za kar pa tudi ne vemo, zakaj in kaj sta imela.
Kar sem hotel naplesti, je, da so zadaj vedno zgodbe. Nič ni tako črno-belo, kakor bi danes radi razlagali razni razlagalci.
Ja, so graničarji streljali na ilegalne prebežnike kmalu po vojni, kakor je navrgel eden. Ja, graničarji niso streljali, ker tudi ilegalnih prebežnikov več ni bilo, ker smo s tistimi rdečimi pasoši lahko šli na vzhod in zahod. Kar kapitalistom sploh ni bilo tako enostavno.
Mene je na Interrailu edino Anglež natančno obdelal, sicer pa večinoma samo žig na meji, pa še za tistega sem včasih moral prositi, ker sem jih zbiral – in ni bilo Facebooka, tako da mi ne bi verjeli, kje vse sem bil.

Naša generacija, prej in pozneje tudi, je lahko prišla skozi. Goli otok je bil samo še v bifejskih zgodbah, štafete mladosti že dolgo nismo spremljali, inflacija je bila tolikšna, da sem lahko fotografiral stalno in povsod, saj se ni dalo drugače varčevati.
Veselo smo marke kupovali in kavbojke v Gorici.
Če ne bi bilo ameriških filmov, še vedeli ne bi, da je Cockta boljša od Coca-Cole.
Tako da ...

Komunajzarji so bili in še vedno so, samo da ne tisti, o katerih se trenutno toliko govori.
Komunajzarji so bili tisti, ki so se šlepali v sistemu, tisti, ki jim sploh ni bilo potrebno roke zviti, pa so bili zraven.
Na take smo bili jezni.
Ne na tiste, ki so naredili Litostroj (Iskro, Meblo, Tam itd.) ter njegove bloke in stanovanjska naselja, ampak na tiste, ki so vedno pri koritu, ne glede na sistem, čas in obdobje. Tisti, ki izkoriščajo situacijo v svoj prid.

---

Sem pred časom imel problem s strelo. Ah, nič takega, je nekje blizu usekalo, pa mi je modem in računalnik skurilo.
Ok, nima veze.
Ampak pri naslednji nevihti – pa saj menda ne bo dvakrat v isti konec ruknilo – mi jih je pa še enkrat.
Baksuz, bi rekli Srbi.
Spet nima veze.
Potem pa čakam tam, pri ponudniku računalniških storitev. Zdaj imajo to tako naštimano, da lahko prideš samo do tiste punce na vhodu, ki pa nima pojma o ničemer.
Ker sem pa en star, tečen kozel, se seveda nisem dal kar na prvo žogo odgnati in stojim tam, kjer se mi je zdelo, da bi lahko bil servis.
Občasno gre mimo mene kakšen prav grdo gledajoč, a to je kar običajna maska v mestu, pomeni pa: pusti me na miru (vosu zagaman)!
Samo eden je šel mimo, pa ni tako zelo hudo gledal. Celo nazaj je prišel, me prijel za ramo in prav nasmejano začel:
»Ja, živijo, kako si, pa drgač in vse,« da ne naštevam, ter kmalu načel spomine, kako dober žur je bil, saj se menda spomnim.
Gotovo me je s kom zamenjal, a sem kimal – kaj pa veš, mogoče je pa iz servisa. Ni bil iz servisa. Iz uprave je bil in menda sva bila skupaj na FSPN-ju in da je bilo super fajn v Kumrovcu, ko je bil Janez tako glasen.

Janez je bil kakšno leto pred mano, mogoče dve, in na obrambi, sam sem se pa za novinarja prijavil, ne prav uspešno, in sem po pol leta šel raje rent-a-car vozit. Je bilo pa veselo na tistih žurih.

Zdaj, to je tako.

Razen nas, neukih naivčnežev, je bilo tam zelo malo študentov, ki bi verjeli v veliko idejo socializma, ko naj bi delavski razred prosperiral tudi pri filozofiji, ne samo v kulturi.
Večinoma so bili komunajzarji tisti, ki so se na FSPN vpisali z mislijo na uspešno kariero v tedanjem sistemu.
Samo tisti pridni so bili potem še v kumrovško šolo sprejeti.

In Janez je bil sprejet.

Janez je v resnici ta pravi komunajzar.

Bogi ima komunikacijsko motnjo in bi še mamo prodal, samo da bi zopet prišel do korita.

To, da ga podpira Vlado (Viktor je medtem na srečo odpadel), se komot lahko reče, da je komunajzar stalinističnega tipa.
Stalinisti so tisti slabi del komunizma. Zaradi njih smo šli po svoje, v upanju, da bomo tiste slabe stvari tam pustili, tiste dobre pa s sabo nesli.

So pa raje prodali domovino, samo da so na oblasti.


P. S.
Ne, takrat nisem bil v Kumrovcu. Nisem bil dovolj priden in tudi takrat nisem ničesar razumel, tako da nisem bil niti kandidat.

Fotka: Pinterest


Skupno?


Mistral - klepet

EU alternative

Kontakt