Vedno znova me preseneti

Saj če me ne bi se sploh ne bi prdušal (oglašal).
Pa poznam že veliko podobnih primerov, nekaj jih je pa itak stalnica in se ne bodo nikoli spremenili, pa makar bilo jasno da je podn.
Podn je tu stanje duha, tisto, ko je vsem jasno, a nekateri kar gonijo dalje. Potem se vprašam, al pa jim ni nič jasno, pa se potem ko se izpostavim, napelje, da sam ne razumem, ostali pa glih vse.
Vsaj tako se nosijo, če jim je zares jasno pa zgodovina molči.
Ker.
Ker vedno, ne glede na čas in sitem, vedno je vodilo množice in so posamezniki samo cokla v razvoju, pa kar koli že naj bi razvoj bil.
Ja, dan današnji je vse hitreje, ker se dober glas sliši v deveto vas, lih takoj ko objavi na netu. Slab pa že v prvo, tako da ta del se ni nič spremenil, vedno je rulja pluvala po neprilagojenih, a tisto je potem tudi že ena druga zgodba, sploh nisem hotel o tem.

Dizzy Gillespie, with Yugoslavian composer Nikica Kaogjera ,

during a State Department tour designed to counter Soviet propaganda in 1956

Zadnjič

Greetings to the People of Yugoslavia 1944 Mikhail Mikhailovich Solovev

Torej

Torej.
Prijateljica je bila, upam da še je, z srcem, dušo in telesom zraven, da bi bilo potrebno status kmeta urediti. Takrat je bilo še vse skupno, tako da so bili tudi obrtniki raje tiho, kaj pa veš kje te doleti, kmetje pa itak, saj jih ni noben resno jemal.
Ne glede na zavzemanje za status kmeta, za kar smo bili večinoma vsi, eni bolj teoretično, nekateri pa celo konkretno in prijateljica je bila take vrste.

Pol pa vidi članek v Sobotnem Delu, kateri relativizira vse po spisku, iz kmetov se pa norčuje. Ne direktno, a je bilo čutiti, da mi intelektualci, se takih pač ne gremo.
Česar je bilo pa tudi veliko, a za tiste mislim, da so malomeščani in v resnici niti ni problem med intelektualci in kmeti, ampak, mi smo mal hoh, kva se sploh oglašate.
Ji pravim, ne razburjaj se, ne jemlji tako resno, predvsem pa čisto nič osebno, ker članek je bil izpod peresa pronicljivega novinarja, ki je pa seveda provociral, sicer bi bil že spet en od meglenih, zdrizastih člankov, katerih so bila vsa občila polna.

Evo toliko za uvod.

Se sicer strinjam, da sedaj ni nič kaj veliko drugače.
Tisti del je sigurno, da se v parih urah usuje plaz pohval in še mnogo večji kritik in graj, na srečo večinoma v obliki lajkov, redko še kdo kaj doda, če pa že, so pa večinoma debilni komentarju, v smislu:
U kok fajn, ali pa kontra.
Samo občasno ima kdo kaj resnega dodati, pa raje ne, da ne bodo še njega popljuvali.
V dobrih starih časih, je to isto jamranje, če je že prišlo na videlo, ostalo na notranji strani bifejskih vrat in se široke ljudske množice s tem niso bavile, ker je bil fuzbal bistveno bolj pomemben, ne glede na to da nimo nikoli visoko prilezli, a smo si želeli, to pa ni debate.

Tako da smo bili nekateri sila navdušeni nad NSK.
Sam sem prvič srečal dogajanje okoli plakata v kopirnici, ko je tip pred mano kopiral variante plakata štafete mladosti.
"U, si pa upa, sem si mislil, sam pas da jih po prstih ne dobiš."
Potem pa s časom povezal, da so to NSK ali noje sloveniše kunšt.
Potiho smo vsi navijali zanje, ker je bila takratna kulturna in intelektualna scena zares meglena. Ne, da si niso talali nagrad, seveda so, to veze nima, ali je fajn ali pa ne, samo ali je naš.
Kao dons je pa kaj drgač?
Ni. In ravno zato sem se spravil k pisanju.

Namreč meni Irvini likovno nikoli niso potegnili. V resnici sem si mislil, da slabo kopirajo, še kar udarne rešitve, a se o njih ni smelo govoriti, če so se jih zmislili fašisti in nacisti.
Ker so bili pa tisti časi podobna diktatura, sicer s prijaznim obrazom, menda so Goli otok zaprli pred leti, vsaj tako se govori, s domačimi pasoši smo lahko šli v London in Prago, tako da nam veliko ni falilo, da bomo pa sanjali o trulom kapitalizmu, je bilo, je in bo, to veze nima s sistemom, pač pa z veličino duše posameznika.

Ok, ker so bili zamorjeni časi, so Irvini s svojo ikonografijo celo bili relevantni, kakor tudi Laibahi s svojo duhamorno muziko, katera je pa seveda pasala na začetek sprememb proti sistemskim neumnostim, kar je štafeta mladosti takrat, ko je Tito že škripnil, sigurno bila.
In seveda smo vsi navijali za NSK, Irvine in Libahe.
Kakor tudi potem za četverico z Janezom in Igorjem na čelu.
Za tedanji čas so si upali izpostaviti in seveda jim je potrebno posebno mesto v muzeju, to sploh ni debate.

A kakor je Janez in Igor za muzej, bi bilo potrebno tudi NSK, Irvine in Laibahe tudi. V resnici pred Janeza, ker mogoče se sploh ne bi zavrtelo, če ne bi bilo Titovih pionirčkov.
Ker tisto je bila reakcija na Titov dan mladosti.
Tita ni več, dneva mladosti ni več, Laibahi so pa še vedno.



Pol je spet tko.
Laibahi točno vedo kaj delajo in tako kot takrat izkoriščajo zatohlo, zdrizasto, intelektualno sceno, kjer si zaslužni, naši zopet talajo nagrede. Podelitev Prešernovih nagrad, je bil podn od podna, če ne bi bilo Svetlane, bi bilo eno samo sranje.
A višek je bila Laibahova zdravljica.
Tistega še Liberači ne bi hotel izvajati.
Tako da se ob poročanju Špele vsakič vprašam, zakaj smo se sploh osamosvojili, če Titove ideje, še vedno naprej nosimo.