Za Planiško katastrofo z mojim snemanjem sem že povedal, nisem pa povedal, da je okoli tistega bilo sila veliko logističnih zapletov.
To gre pa tako.
Če češ na tekmi okoli flanketdrati, kakor sva kanila midva, moraš, ne morš verjet, koliko protokolov skozi dati.
"I ka pa je tu?"
Ok. Kot akreditiran novinar, kao, ni treba vstopnine plačat, dobiš pa eno priponko z vsemi podatki, ki takim pritičejo. Pol, če češ iz cone gladalcev v cono VIP je treba novo priponko. Če češ še med novinarje je tretja in tako po vrsti, se že malo pnavljam, pa bom skrajšal. Ene vrste kalvarija, razen, da je bil Rudi tega vajen. Vse je poznal, in v resnici ni bil problem, razen pejd ke, pa reč temu pa temu, da zrihta to pa to. To je bilo namenjeno meni. Pol un sploh ni bil tam, ampak je namesto njega ena drugje, skratka letanje furt na furt, ker una pač nič ne ve o tem.
Zdej. To je tko.
Služb stotine, ki skrbijo za 1000 stvari. Še dobro da deluje. Ker je to že dolga leta utečen stroj, gre. Sicer z veliko letanja, da ne omanjam z stalnega pošiljanja, u svako jake, še največ u maminu in tko.
Po je še en tko.
Večina, ko zrihtaš, ti ne dajo tam ampak je treba po to v tiskovno , al kakšno je že bilo središče. Tam četa mišk, skrbi da končno prideš do željene priponke.
Po je pa to na splošno tko.
Zgodovisnko dokazano je, da je najbolj pomemben kontakt v vsaki inštituciji z vratarjem in kopirničarjem. Če z njimi zapneš, ne prideš niti do nadstropja, pa če se na zobe mečeš.
Tu siccer ni bilo ne enega ne drugega, kamoli nadstropja, ker se je godilo v šolski telovadnici, je bila pa ena, ej ne morš verjet, ne najlepša možna, naj bajeslovnejša. Če se mi nebi tako mudilo, bi samo stal in jo gledal in izpušlač svoj famozni @@@@@@.

Tako sem pa takoj nastavil na pozitivni strani in je užgalo. A zakaj? Ej pojma nimam. Videval sem jo vsak dan ene 6x po tamalem. Pač glede na pošiljanja kam vse ne. Pčasi je že skužila kje me čevelj žuli in me je čakalo. Tudi če je bil cel avtobus Japoncev, če še ne veš, ko ti vtopijo se čas ustavi, ker jih zanima glih vse, zraven so pa tako vljudni, da ne more direkt vprašati, kolk pa to košta, ampak začne z jutranjo zarjo in žetrjavi na nebu, skratka en haiku za ogrevanje.
Tako da, ko sem prvič neletel na podn, se je prerinila med tisto množico z mapo s gradivom katerega sem kanil odnesti.
Samo objela me ni, pa bi pasalo, ti rečem.

Poldka je bila študentka prvega ekonomije, sicer iz Žreč, trenutno pa preko študenta hostesa. Vranje črna griva je plapolala v vsej svoji gloriji. Tudi gibi so bili temu primerni. 
Čemu?
Ja gloriji luba duša. Eto isto, kot v filmih, ko morajo posnetek počasi predvajati, da dobiš občutek brezčasnosti. Ona je to na normalnih obratih, a je delovalo skor tko.

Na vem če ni že prvi obisk izpadel, da ji nisem najbolj zoprn na svetu. Lahko sem sicer nekritično naprišteven in sem od tistih 6-tih mišk samo eno zacahnal, čeprav so bile vse super fino fajn, ker za take prireditve sicer izbirajo pripravne in brihtne, vse une nemogoče probleme, stalno reševati, res ne gre, če je katera samo lepa, po pa ne ve, kako se kseroks prižge. No tu so morale biti poleg vsega gornjega še lepe. In so ble, a ta je bila izven kategornica. Bi komot šla za mis univers, pa sem potem slišal, da jo glih vse drugo zanima, kot to.

S Poldko nisem imel nič omembe vrednega. Razen obilico pozitivne energije. V Planici sem bil tri dni in dve noči. Drug večer smo se srečali v takrat tako pupularnem Ski hotelu, v baru. No, ni bilo nič na bar, razen imena. Po mojem bi se mu moralo reči bife, a je ime ostalo še iz časa ko mu ga je arhitekt namenil. Namreč v baru pač ni množice, zgužvane množice, prerivajoče množice v pancarjih skibuckah, z odpetimi bundami da se je videlo, včasih pa res kaj zanimivega, večinoma pa pač spodnje smučarsko perilo.
Ok.
Za planiško tekmo je bilo tega manj. 
"A ludi?"
Ma ne, teh mogoče celo malček več, v kolikor niso zunaj stali, ker noter ni bilo mogoče, pancarjev je bilo pa res samo za vzorec. Videlo se je pa marsikaj. Ko se novinarji razživijo, podprti z vsemi tehničnimi ekipami in organizatorji, je še dobro da je bufet, sori, bar še stal. 
Ok, nima veze.
Ima pa veze, da sem se rinil tam, pa niti ne vem točno zakaj, menda ker so se vsi, al kaj, poznal sem jih sila malo, na videz sicer precej, saj sem jih mnogo srečeval v različnih situacijah, kakor je pa bilo že nakazano. 
In se tko rinem, množica valovi, nekateri sila glasni, plesat se ni dalo in jo vidim pri šanku, poizkuša naročiti, pa jo lih z vseh koncev vsi prehitijo. V taki situaciji pač ne moreš biti vljuden, no lahko si, a do oranžade pač ne prideš.
U, sem kopal, pa porivav, pa sploh bil kot kakšen razjarnen buldožer, se mi uspe preriniti do nje, vmes poslušajoč kaj vse ne, še največ u 3pm pa teke, a to sem že vejen in zadnje dni nič nenavadnega.
Pri bifetu odrinem enga je komaj stal, po mojem niti ni vedel da sem ga, čeprav je tišal denar čez pult in tulil, še tri pire. Se uprem z obemi rokami, tako da naredim v tisti množici pol metra prostora in me je gledala direk v oči in to iz enih 5 cm. Ajd 10. 15 pa ziher. Ti povem da se je čas utavil. Kar stala sva in se gledala, roke so me že fino bolele, ker vse okoli mene so rinili na šank, ne pa da se tam enedva nekaj gledata. Zatorej dahnem:
"Ka boš?
Oranžado prosim.
ORANŽADO IN KOKTO PROSM!"
Se derem mino njenega ušesa, tako da sem je celo malček na šak pritisnil, u je dišala, moj tip, a se odrinem in zopet držim rastojanje.
Celo dobiva od taprve. Jo držim za roko, ko se rinem proti oknom, stran od šanka, kjer je sicer tudi polno zasedeno, a te vsaj ne porivajo stalno, če si si priboril prostor za obe stopali.
	Navkljub vsesplošnemu šundru se zmeniva osnovna imenjava podatkov, za katere pa že veš. Ravno nastavim, svoj standardni repertuar, saj veš hribi, veslanje in potem, pa nisem prišel niti do prvega zloga, prvega poglavja, prvega stavka, ker jo za rokav cuka tut ena fajna in se ji nekaj dere v uho.
	Spremninja obrazne grimase, od najbolj poduhovljenega bitja, kot kaka svetnica, do malček zariple, ko si tako jezen, da bi kerga fentu.
Mi prime glavo z obema rokama, pri ušesu, tako kot je to v filmih, ko ga kušne in začne:
"So me že spet v drek potunkali",
pol je mal cenzure, ker ni bilo nič na temo svetnic,
"Sem bila od 6h zjutraj do 6h zvečer sedaj grem pa še reševat, ker ne znajo iz dreka!" 
Odmakne glavo. Me gleda precej od blizu, me zopet potegne, na sedaj že znano pozo in zavpije:
"Pridi kaj jutri!"
In se že preriva proti vratom.
Že prej je bilo nazarensko vroče, sem že o tem, a niti nima veze kaj pomeni, je bolj dramaturški dodatek, ker je bilo zares vroče, pol pa še bolj.
Kaj pa sedaj? 
Kaj pa? 
Ka?
Marts butast. 
Ko rabiš čistih in odločnih misli, si pa kot kura brez glave, o čemer sem pa tudi že.

Glede na potek dogodkov bi lahko komot zapisal, noč je bila dolga in izgledalo je da je ne bo nikoli konec. Pa ni bilo nič na to temo. Ko sem padel v sobo se še stuširal nisem, ker sem se samo malo vsedel na posteljo in takoj vstal, razen da je bilo že jutro, pa še malo pozen sem bil. Sicer ne krize, a brez obiranja samo pod tuš, zajtrk trčečim korakom, Rudi me je že poslal kam vse ne, preden greva pod skakalnico, danes je finale, če se tako reče tudi pri skokih in rabiva pravo svelobo, ti pa še preveri baterije, ali je druga kamera navita in tko 100 stvari. Na srečo je bila ena tudi v tiskovnega in sem jo videl. Sva si pomahala, nasmehnila a je imela lih ene 100, no 50, 25 pa sigurno čakajočih, na ne vem kaj in kot veš narod ne čaka ampak skoz nekaj sprašuje, zakaj pa moje še ni, če so Nemci že dobili, skratka, razen da sem dobil preko vrste, z pomežikom, več ni bilo in sem letel.

Pol na skakalnici, se pravi pod njo, no na izteku, že veš, neslavno. Pol še enih 66 nujnih opravkov. Ta 67 pa: used se u francelnovo alfo in nes filme v montažo.
Seveda je prvo v razvijanje, ja včasih so se filmi razvijali. A kaj je to? Če te zanima je na guglu vsa zgodovina. V mojem primeru je bilo samo do vratarja na RTV, ta je pa potem naprej poslal. Kam? Ej pojma nimam. Po moje v laboratorij. 
In tko.

Poldko sem še par krat srečal. Na arhitekturi smo imeli v prvem tudi ekonomijo. Ne morš verjet. Sam tudi nisem, dokler ni bilo treba po frekvenco za Bežigrad. Tako da sem par krat moral vse eno tam biti, da ne bi rekli, da hočem na ispit pa ne vem niti kje je šola.
Stojiva tako z Gregorjem, že na povratku in čakava 6-tko. Se pomenkujeva kar se pač pomenkujejo bruci na arhitekturi, skratka same pomembne. Pride trola, ven se vsuje naroda in eto skor v naročje.
"Ja, živjo, kaj pa ti tukaj?"
Jest vosu, sicer razlagam kako in kaj, in lezem na trolo, ji maham se nasmiham, vrata se zapro, ji maham.
"Pa koko vse ta bolše mačke poznaš?"
Sprešuje Grega, sam pa razmišljam, če jest nisem vosu, pa kdo je. Me je za trenutek imelo da bi letel do šoferja, da me dol sopusti, pa vem, da so zoprni kt avijon. Ok prispodoba ni dobra, kaj pa vem če je kakšen avijon tečen. Mogoče brencel.
Stojim, se obešam na štangi, se gibljem v ritmu prometa, 
ne slišim, 
ne vidim, 
sploh me ni.

Butl! Butl! Butl!

Butl!